52015DC0044

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015

I. UVOD

Leto 2015 je ključno za trajnostni razvoj in izkoreninjenje revščine po vsem svetu. S sprejetjem razvojnega programa za obdobje po letu 2015 je mednarodna skupnost pozvana, da se na temeljne izzive, s katerimi se sooča današnji svet, odzove z  izvedbo resničnih sprememb: izkoreninjenjem revščine in doseganjem vključujočega in trajnostnega razvoja za sedanje in prihodnje generacije ter uveljavljanjem in varstvom vseh človekovih pravic in temeljnih vrednot, ki so podlaga za mir in uspeh družbe.

Dve mednarodni srečanji na visoki ravni v prihodnjem letu sta priložnost za dogovor o novem programu, ki bi vseboval niz ciljev trajnostnega razvoja, in o novem svetovnem partnerstvu za njegovo podporo – tretja mednarodna konferenca o financiranju razvoja, ki bo potekala julija v Adis Abebi, in vrh ZN za sprejetje razvojnega programa za obdobje po letu 2015, ki bo septembra v New Yorku. Ta proces mora povezati in nadgraditi prejšnje pobude, zlasti razvojne cilje tisočletja in konferenco Rio+20 o trajnostnem razvoju. Dogovor o programu za obdobje po letu 2015 bo prav tako pomembno vplival na pogajanja v sklopu okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah.

Znaten napredek je že bil dosežen prek različnih procesov v okviru ZN. Poročilo odprte delovne skupine za oblikovanje ciljev trajnostnega razvoja[1], poročilo medvladnega odbora strokovnjakov o financiranju trajnostnega razvoja[2] ter zbirno poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov[3] k temu pomembno prispevajo in kažejo, da je globalni dogovor o ambicioznem razvojnem programu za obdobje po letu 2015 dosegljiv.

Evropska unija (EU) je vedno imela pomembno in konstruktivno vlogo v teh procesih ter zagotavljala ključne prispevke in aktivno sodelovala s partnerji na vseh ravneh. Sporočila Evropske komisije iz februarja 2013[4], julija 2013[5] in junija 2014[6] ter sklepi Sveta iz junija 2013[7], decembra 2013[8] in decembra 2014[9] izražajo vizijo EU o programu za obdobje po letu 2015, ki mora biti globalna in splošno veljavna, hkrati pa vključevati vse tri razsežnosti trajnostnega razvoja: družbeno, gospodarsko in okoljsko.

Izvajanje tako obširnega programa je kompleksen izziv in tudi edinstvena priložnost, da se ponovno oblikuje in okrepi skupno delovanje svetovne skupnosti. Za uresničitev programa za obdobje po letu 2015 je potrebno novo svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj. Če želimo, da bi to svetovno partnerstvo uspelo, bomo morali prispevati vsi. EU se zavezuje, da bo v celoti odigrala svojo vlogo in konstruktivno sodelovala z drugimi, ter se veseli njihove aktivne udeležbe.

Na podlagi sklepov Sveta iz decembra 2014 so v tem sporočilu navedena stališča Evropske komisije o splošnih načelih in glavnih elementih, ki bi jih moralo vsebovati svetovno partnerstvo, da bi lahko uspešno podprlo razvojni program za obdobje po letu 2015. Vsebuje predloge o tem, kako bi lahko EU in njene države članice prispevale k partnerstvu. Poudarja, da je EU pripravljena na pozitivno sodelovanje v globalni razpravi o načinih izvajanja prihodnjih ciljev trajnostnega razvoja, in bo podlaga za skupno stališče EU v medvladnih pogajanjih. V prilogi so opisani predlogi za možne ukrepe glede izvajanja programa za obdobje po letu 2015.

II. SPLOŠNA NAČELA SVETOVNEGA PARTNERSTVA

Novo svetovno partnerstvo bo moralo prinesti nov duh solidarnosti in sodelovanja, ki bo prinesel resnične spremembe. Nacionalna odgovornost in vodstvo bosta ključnega pomena, podpirala pa ju bo politična zavezanost na najvišji ravni. Nacionalna prizadevanja je treba okrepiti s sodelovanjem na vseh ravneh in z vsemi zainteresiranimi stranmi, na podlagi izkušenj z razvojnimi cilji tisočletja o razvoju svetovnega partnerstva za razvoj ter z drugimi mednarodnimi partnerji. Da bi bili uspešni, so nujni izvajanje politik in mobilizacija virov ter povečanje prispevkov vseh držav na ravni njihove zmogljivosti.

Svetovno partnerstvo bi moralo temeljiti na načelih skupne in vzajemne odgovornosti ter ustreznih zmogljivosti. Sodelovati morajo države na vseh stopnjah razvoja in prevzeti odgovornost za njegovo izvajanje.

Partnerstvo mora temeljiti tudi na človekovih pravicah, dobrem upravljanju, pravni državi, podpori demokratičnim institucijam, vključevanju, nediskriminaciji in enakosti spolov.

Program bi moral podpirati uravnoteženo povezovanje treh razsežnosti trajnostnega razvoja, s čimer bi se izognili morebitnemu ločenemu in izoliranemu delovanju ter kompromisom med različnimi cilji. Zaradi povečanja vpliva podnebnih sprememb na izzive, povezane z izkoreninjanjem revščine in trajnostnim razvojem, je potrebno dejavno vključevanje vprašanj glede podnebnih sprememb v razvojni program za obdobje po letu 2015 in svetovno partnerstvo, ki ga bo podpiralo.

Svetovno partnerstvo mora poleg tradicionalnih kanalov sodelovanja spodbujati tudi učinkovitejše in vključujoče oblike partnerstev več zainteresiranih strani, ki delujejo na vseh ravneh in vključujejo zasebni sektor in civilno družbo, vključno s socialnimi partnerji, akademskimi krogi, fundacijami, znanstvenimi institucijami in javnimi organi. Za uspeh programa je potrebna usklajenost politik na vseh ravneh, da se zagotovi podpora vladnih politik za zmanjševanje revščine in trajnostni razvoj. Svetovno partnerstvo bi moralo spodbujati trajnostno in učinkovito uporabo vseh virov, vključno z domačimi sredstvi, mednarodnim javnim financiranjem, financiranjem iz zasebnega sektorja in inovativnimi instrumenti financiranja.

Prihodnje svetovno partnerstvo bi moralo biti jasno osredotočeno na doseganje merljivih, oprijemljivih in trajnih rezultatov, ki neposredno prispevajo k dogovorjenim ciljem, se izrazijo v strukturnih reformah in na koncu v pozitivnih in trajnih rezultatih za ljudi in planet. Preglednost in izmenjava informacij za vse zainteresirane strani morata biti v središču svetovnega partnerstva, ki bi moralo poudarjati pomen boljšega spremljanja, nadzora in pregleda na vseh ravneh za vse državljane in zainteresirane strani ter bi moralo spodbujati povratne informacije in pridobivanje izkušenj.

Za uresničitev programa za obdobje po letu 2015 bi morale vse države vzpostaviti ustrezne politike, ki jim bodo omogočile uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v skladu z njihovimi zmožnostmi. Prizadevanja bi bilo treba osredotočiti tako na vzpostavitev ustreznih politik kot na mobilizacijo ustreznih finančnih sredstev za izvajanje, saj sta medsebojno odvisni – jasno in v rezultate usmerjeno politično okolje je nujen pogoj za to, da ima lahko financiranje resničen učinek, financiranje pa bi moralo prav tako dejavno prispevati k povečanju in spodbujanju drugih načinov izvajanja, npr. s pomočjo ustreznih politik, krepitve zmogljivosti, trgovine, inovacij in zasebnih naložb.

Evropska komisija si bo v tesnem sodelovanju z državami članicami prizadevala za izvajanje programa znotraj EU ter za podporo izvajanju drugje po svetu prek konstruktivnega sodelovanja in partnerstva. Za polno izvajanje programa za obdobje po letu 2015 bo potrebno tudi aktivno prizadevanje EU in njenih držav članic, z ukrepanjem na vseh ravneh. EU lahko ponudi izkušnje z izvajanjem politik, ki odražajo ključna načela programa, kot so trajnost, sodelovanje in partnerstvo. Te segajo od strategije Evropa 2020[10], katere namen je ustvariti pametno, trajnostno in vključujočo rast s celovitim in skladnim nizom političnih ukrepov, do usklajenosti politik za razvoj[11] in sedmega okoljskega akcijskega programa[12].

III. KLJUČNI ELEMENTI SVETOVNEGA PARTNERSTVA – NAČINI IZVAJANJA

Ključni elementi, ki bi morali biti sestavni del svetovnega partnerstva, so opisani v nadaljevanju. Vključujejo ureditve, za katere bi si morali za uspešno izvajanje prizadevati vsi partnerji, in konkretne predloge o tem, kako lahko k temu prispeva EU.

3.1 Ugodno in spodbudno politično okolje na vseh ravneh

V vsaki državi je za oblikovanje ugodnega nacionalnega okolja za izvajanje programa za obdobje po letu 2015 potrebna skladna kombinacija učinkovitih politik, praks, institucij in virov. Dobro upravljanje na vseh ravneh je bistvenega pomena za izvajanje programa in pomemben cilj sam po sebi.

Na nacionalni ravni se bodo morale vlade v tesnem posvetovanju z državljani odločiti, kako bodo prispevale k doseganju ciljev, pri čemer pa je treba upoštevati, da bodo morale vključiti vse skupine prebivalstva, zlasti najbolj ranljive. Polno sodelovanje civilne družbe je ključnega pomena. Novo svetovno partnerstvo bi moralo prav tako sprostiti razvojni potencial lokalnih organov in lokalnih zainteresiranih strani. Usklajevanje med različnimi ravnmi – svetovno, nacionalno, regionalno in lokalno – bi bilo treba okrepiti.

Za izvajanje na nacionalni ravni in podnacionalnih ravneh potrebuje vsaka država učinkovit pravni in regulativni okvir za dosego ciljev politike. Države morajo spodbujati učinkovite in odzivne institucije, pregledne politike in sisteme ter odgovornost do svojih državljanov prek demokratičnih procesov, ki temeljijo na vladavini prava. To bi moralo vključevati zagotavljanje poštenega in predvidljivega pravnega okvira, ki spodbuja in varuje človekove pravice, temeljne delovne standarde in okolje, ter trajnostno upravljanje naravnih virov. Potrebno je tudi zagotavljanje stabilnega ugodnega okolja za zasebni sektor, vključno z vzpostavitvijo enakih konkurenčnih pogojev in spodbujanjem trajnostnih naložb. Izvajanje in uveljavljanje zakonodaje je ključnega pomena, vključno z bojem proti nezakonitim dejavnostim, odstranjevanjem ovir za izvajanje, krepitvijo zmogljivosti izvrševanja in ozaveščanjem javnosti, tako da lahko zainteresirane strani zahtevajo, da vlade in organi prevzamejo odgovornost. EU je zavezana izboljšanju svojega regulativnega okvira ter sodelovanju s partnerji, kar bo pripomoglo k razvoju in krepitvi pravičnih, učinkovitih in preglednih regulativnih okvirov ter izboljšanju kakovosti, neodvisnosti in učinkovitosti pravosodnih sistemov, in sicer s krepitvijo zmogljivosti in izmenjavo znanja.

Za dobro upravljanje so potrebni učinkoviti sistemi za pripravo proračuna, dodeljevanje finančnih sredstev in spremljanje odhodkov. Ti sistemi morajo biti popolnoma pregledni in odprti za širšo javnost, da bi spodbudili sodelovanje pri sprejemanju odločitev in vključevanje zasebnega sektorja, ter za boj proti korupciji. Uspešne makroekonomske politike so ključnega pomena za zagotovitev učinkovite mobilizacije in porabe potrebnih sredstev v skladu s cilji trajnostnega razvoja.

Vlade morajo spodbujati trajnostno in vključujočo rast, ki koristi za vsem članom družbe, tudi marginaliziranim in izključenim. Regulativne instrumente bi bilo treba povezati z ekonomskimi instrumenti, ki so prožna in stroškovno učinkovita orodja za pomoč pri doseganju povezanih ciljev. Ekonomski instrumenti, kot so davčne spodbude, zagotovljene odkupne cene in plačila za ekosistemske storitve, lahko ustvarijo spodbude za trajnostno rast, vključno s preusmeritvijo davčnega bremena z delavcev na proizvode, ki negativno vplivajo na trajnost, in z izdajo prenosnih emisijskih dovoljenj, kot na primer velja za sistem EU za trgovanje z emisijami. Določanje cen za emisije ogljika je pomembno gonilo naložb v čiste tehnologije in nizkoogljične rešitve, zlasti v državah v razvoju, zato bi morale vse države sodelovati pri oblikovanju cen ogljika za obravnavo problematike emisij toplogrednih plinov.

Trajnostna javna naročila vladam omogočajo, da uporabijo javno porabo kot vzvod za povečanje povpraševanja po trajnostnih proizvodih in storitvah na podlagi družbenih in okoljskih meril, s čimer se poveča tudi njihov tržni delež, ter da podjetjem zagotavljajo konkretne spodbude.

Usklajenost politik je osrednji del resnično spodbudnega političnega okolja. Da bi svetovno partnerstvo uspelo, morajo vse politike na nacionalni in podnacionalni ravni usklajeno prispevati k doseganju ciljev trajnostnega razvoja tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Upoštevati je treba ključno vlogo več sektorjev, kot so kmetijstvo, energetika in zdravje, pri prispevanju k vrsti načrtov in ciljev. Ukrepi politike, ki ustvarjajo in spodbujajo dostop do dostojnih delovnih mest s trajnostno in ustrezno socialno zaščito za vse, ter tisti, ki spodbujajo naložbe v človeški kapital prek izobraževanja, nadgradnje spretnosti in usposabljanja, so ključnega pomena. Odprava neenakosti in socialne izključenosti, zlasti med najbolj ranljivimi, vključno z ženskami, otroki, starejšimi in invalidi, je še naprej bistvena, tudi z uporabo orodij, kot so označevalci za spol in starost. 

Še en pomemben korak je prenova ali odprava okolju škodljivih subvencij, kot so subvencije za fosilna goriva, in njihova nadomestitev z ukrepi, ki so prilagojeni podnebnim spremembam, manj škodijo okolju in učinkoviteje prispevajo k zmanjšanju revščine. Usklajenost politik pomeni tudi ustrezne usklajevalne mehanizme za razpravo med zainteresiranimi stranmi ter spremljanje in ocenjevanje politik in rezultatov.

Pomen regionalne ravni ne bi smel biti spregledan. EU aktivno spodbuja regionalni razvoj in povezovanje, ki lahko dasta zagon trgovini, naložbam in mobilnosti ter spodbujata mir in stabilnost.

Na svetovni ravni bodo za izvajanje programa za obdobje po letu 2015 potrebni tudi učinkovit mednarodni sistem upravljanja, stabilni finančni trgi in gospodarsko sodelovanje, vključno z ustreznimi ravnmi ureditve. Svetovne institucije za upravljanje morajo biti učinkovite in pregledne ter opremljene s sistemi za ocenjevanje in poročanje o napredku glede na zastavljene cilje. Treba je nadaljevati ukrepe v smeri boljšega upravljanja mednarodnih finančnih institucij. Poleg tega sta programa skupin G-7 in G-20 primera zavez glede politike, ki bi lahko prinesle velike spremembe.

Tudi za svetovne javne dobrine so potrebne mednarodno usklajene politike in ukrepi, vključno z boljšim izvajanjem mednarodnih sporazumov, ki imajo osrednjo vlogo pri doseganju več ciljev trajnostnega razvoja. Številna vprašanja so globalne in čezmejne narave, zato so za njihovo obravnavo potrebni posebni sporazumi o mednarodnem sodelovanju. Nacionalne politike morajo prav tako biti dosledne in usklajene z mednarodnimi sporazumi. EU je aktivna podpornica in podpisnica številnih mednarodnih sporazumov ter je pripravljena prevzeti vodilno vlogo in še naprej prispevati k izvajanju ukrepov na več področjih, kot so večstranski zdravstveni sporazumi, večstranski okoljski sporazumi in mednarodno upravljanje oceanov.

V vse bolj povezanem svetu morajo vse države sistematično upoštevati tako pozitivne kot negativne posledice svojih politik na druge države. Zato bi se morale razvite države, države z višjim srednjim dohodkom in države z gospodarstvi v vzponu zavezati, da bodo vzpostavile sisteme za ocenjevanje vpliva novih politik na revnejše države. Za EU je usklajenost politik za razvoj pravna obveznost za upoštevanje ciljev razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki bi lahko vplivale na države v razvoju. To pomeni tako odpravljanje možnih negativnih učinkov domače politike na tretje države kot spodbujanje sinergij med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi področji politik.

3.2 Razvoj zmogljivosti za izvedbo programa

Program za obdobje po letu 2015 lahko požene korenine le, če bodo vsi partnerji imeli učinkovite institucije in potrebno strokovno znanje in zmogljivosti za izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostnega razvoja. To vključuje tudi sposobnost za oceno potreb, zbiranje podatkov, spremljanje izvajanja in pregled strategij. Za dosego teh ciljev je treba oblikovati dodatne in nove sposobnosti ter znanja na vseh ravneh in v vseh državah, tudi v EU.

Razvoj zmogljivosti, vključno z institucionalnim in organizacijskim razvojem, bo učinkovit le, če bodo tisti, ki ga potrebujejo, čutili odgovornost zanj in ga poganjali naprej. Poganjati bi ga morale na učenju in znanju temelječe pobude ter stalen, pošten in konstruktiven dialog o politikah in razvojnih rezultatih. Ta pristop bi se moral osredotočati na razvoj človeških virov in sistemov ter postopkov za načrtovanje, upravljanje in spremljanje.

Vsi partnerji v mednarodnem sodelovanju, vključno z mednarodnimi organizacijami, bi morali okrepiti in izboljšati svojo podporo procesu razvoja zmogljivosti, tudi z uporabo omrežij in sistemov za izmenjavo znanja, vzajemno učenje in usklajevanje med vsemi razvojnimi partnerji. To lahko vključuje vse vrste partnerstev za sodelovanje, vključno s pristopi sever-jug, in jug-jug ter tristranskimi in regionalnimi pristopi, v sodelovanju z javnimi in zasebnimi zainteresiranimi stranmi. V najmanj razvitih in v nestabilnih državah so potrebna posebna prizadevanja, pri čemer je bistveno, da se pripravijo razmere za prehod in okrepi odpornost najbolj ranljivih skupin prebivalstva.

EU je zavezana izboljševanju in vključevanju podpore za razvoj zmogljivosti v vseh sektorjih sodelovanja z vidika različnih zainteresiranih strani. EU priznava, da je razvoj zmogljivosti v partnerskih državah ključni dejavnik za izboljšanje učinkovitosti pomoči ter že olajšuje vzajemno učenje in mreženje prek pobud, kot so tehnično sodelovanje in programi za razvoj institucij. EU bo pospešila krepitev zmogljivosti na področju statistike in spremljanja v partnerskih državah.

3.3 Mobilizacija in učinkovita uporaba domačih javnih sredstev

Nacionalne vlade nosijo glavno odgovornost za izvajanje trajnostne gospodarske politike. To vključuje odgovornost za učinkovito mobilizacijo in uporabo javnih sredstev, vključno z naravnimi viri.

Prav tako so za to potrebni dobro upravljanje javnih financ, vzpostavitev in okrepitev revizijskih in nadzornih ukrepov ter ukrepov za boj proti goljufijam in korupciji, dobra davčna uprava in poročanje po državah za izboljšanje finančne preglednosti in boj proti nezakonitim finančnim tokovom.

Čeprav so se domači javnofinančni prihodki v zadnjih letih bistveno povečali, ostaja davčna obremenitev v številnih državah še vedno nizka. Učinkovito ter pregledno zbiranje in uporaba nacionalnih javnih sredstev zagotavljata fiskalni manevrski prostor glede nacionalne porabe za prednostne razvojne naloge, hkrati pa krepita prevzemanje odgovornosti na domači ravni in prispevata k dobrim odnosom med vlado in državljani. Zato so poglobitev in razširitev baze domačih virov ter izboljšanje njenega upravljanja in učinkovita uporaba v vseh državah ključnega pomena za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj.

Računi za naravni kapital lahko pomagajo državam, ki imajo bogate naravne vire, da izboljšajo njihovo upravljanje in preglednost ter prispevajo h gospodarski rasti. Prehod na zeleno gospodarstvo ponuja pomembne nove priložnosti kot gonilna sila trajnostne gospodarske rasti. EU je odločena, da bo okrepila svoja prizadevanja na tem področju, in sicer na notranjem trgu ter s podporo državam v razvoju.

Vse večje povezovanje mednarodnih finančnih trgov in globalizacija gospodarstva prinašata nove izzive za povečanje domačih prihodkov. Zato je potrebno mednarodno sodelovanje, da bi zagotovili pregledno, kooperativno in pošteno davčno okolje za povečanje mobilizacije domačih prihodkov.

Dolg je pomemben element, ki ga je treba upoštevati v okviru splošnih javnih financ. Trajnostno financiranje dolga, podprto z učinkovitim upravljanjem dolgov, je temelj finančne stabilnosti in vzdržne fiskalne politike.

Vse države bi morale sprejeti zaveze za učinkovito mobilizacijo in uporabo nacionalnih javnih sredstev, vključno s svetovnimi javnimi dobrinami, kot sta podnebje in biotska raznovrstnost, ter sektorji, ki so bistveni za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj, kot sta kmetijstvo in energetika. Vse države bi morale izvajati okoljske in socialne zaščitne ukrepe ter spodbujati in izvajati programe, ki vodijo k večji odpornosti, s čimer bi dolgoročno prihranile stroške. Vključevanje podnebnih ciljev v javno domače financiranje je ključnega pomena za povečanje sredstev za ukrepe proti podnebnim spremembam in za preprečevanje netrajnostnih naložb in negativnih dolgoročnih stroškov.

Vse države bi se morale zavezati k doseganju optimalne ravni javnih prihodkov, ki bi se merila na primer z razmerjem med obdavčitvijo in BDP, vključno s krepitvijo ustreznih institucij, povečanjem zmogljivosti davčne uprave in reformo nacionalnih davčnih sistemov za razširjenje davčne osnove, kjer je to ustrezno, ter za zagotovitev poštene in pravične davčne politike.

Vse države morajo prav tako zagotoviti, da so vzpostavljeni sistemi za učinkovito, trajnostno in pregledno upravljanje vseh javnih virov, tudi upravljanje dolga, denarnih sredstev in prihodkov od naravnih virov. To bi zahtevalo izvajanje vladnih reformnih programov in krepitev institucij, pristojnih za proračunsko načrtovanje in nadzor, vključno z neodvisnimi nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi organi, parlamenti in civilno družbo. Treba bi bilo spodbujati politike odprtih podatkov, vključno z razvojem nacionalnih portalov odprtih podatkov

Mednarodno sodelovanje v boju proti nezakonitim finančnim tokovom bi bilo treba okrepiti, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na področju obdavčenja za domača in mednarodna podjetja. Preglednost in odgovornost v sektorju ekstraktivne industrije bi bilo treba povečati, vključno z razkritjem plačil, ki jih podjetja namenijo vladam.

Treba bi bilo okrepiti tudi mednarodno sodelovanje v zvezi z obdavčitvijo. Vse države bi morale spoštovati minimalne standarde dobrega upravljanja na davčnem področju (preglednost, izmenjava informacij in poštena davčna konkurenca) ter se zavezati k sprejetju nacionalnih predpisov za preprečevanje davčnih utaj, izogibanja davkom in agresivnega davčnega načrtovanja ter za preprečevanje škodljive davčne konkurence. Vse države bi se morale posvetiti izvajanju priporočil glede erozije davčne osnove in preusmeritve dobička.

3.4 Mobilizacija in učinkovita uporaba mednarodnih javnih sredstev

Mednarodno javno financiranje ostaja pomemben in katalitičen element v skupnem financiranju za države v razvoju, še več pa ga bomo potrebovali v naslednjih 15 letih za izvajanje tega ambicioznega programa. Kot je generalni sekretar ZN poudaril v svojem zbirnem poročilu, bi moral program za obdobje po letu 2015 temeljiti na načelih univerzalnosti, deljene odgovornosti in solidarnosti. Zato Evropska komisija močno podpira poziv generalnega sekretarja ZN, naj vse razvite države dosežejo cilj ZN v višini 0,7 % URP/BND in se dogovorijo o konkretnem časovnem načrtu za izpolnitev zaveze glede uradne razvojne pomoči.

Države v razvoju in gospodarstva v vzponu so v preteklem desetletju usmerjale svetovno rast. Glede na še vedno trajajoče gospodarske in finančne izboljšave v številnih državah v razvoju se morajo mednarodne javne finance v letu 2015 razviti, da bodo učinkoviteje pospeševale spremembe in pripomogle k njihovi vzdržnosti. Vedno več držav, ki niso članice Odbora za razvojno pomoč OECD, že zagotavlja znatne zneske financiranja. Ti partnerji prispevajo k preoblikovanju razvojnega financiranja prek strategij in načinov alternativnega sodelovanja in bi morali prispevati več za podporo državam, ki pomoč najbolj potrebujejo. Glede na njihov pomen in v skladu s predlogi iz zbirnega poročila generalnega sekretarja ZN bi se morale države z višjim srednjim dohodkom in države z gospodarstvi v vzponu zavezati k povečanju svojih prispevkov k mednarodnemu javnemu financiranju ter k podrobnim ciljem in časovnim načrtom za povečanje prispevkov.

EU in njene države članice zagotavljajo več kot 50 % celotne uradne razvojne pomoči in bodo vztrajale v močni skupni zavezanosti. O časovnem načrtu finančnih zavez EU bi se bilo treba odločiti v okviru omenjene splošne zaveze, ki bi morala zagotoviti, da vse države z visokim dohodkom ter države z višjim srednjim dohodkom in gospodarstva v vzponu zagotavljajo pošten delež za podporo revnejšim državam pri doseganju mednarodno dogovorjenih ciljev.

Vloga in pomen mednarodnega javnega financiranja sta od države do države različna. Sredstva je treba usmeriti tja, kjer so najbolj potrebna in kjer bi imela največji učinek. V zvezi s tem je bistvenega pomena prizadevanje vseh ponudnikov financiranja, da bi obrnili trend upadanja glede pomoči za najrevnejše države. Kakor navaja generalni sekretar ZN, bi morale vse države z visokim dohodkom spoštovati cilj ZN v višini 0,15 % BND za razvojno pomoč za najmanj razvite države, kot je določeno v akcijskem programu iz Istanbula[13]. Države z višjim srednjim dohodkom in države z gospodarstvi v vzponu bi se prav tako morale zavezati k povečanju svojih prispevkov za najmanj razvite države ter določiti cilje in časovne načrte za izpolnitev te naloge.

Mednarodna javna sredstva vseh ponudnikov je treba zagotavljati in uporabljati učinkovito ter v skladu z načeli lastne odgovornosti, poudarka na rezultatih, vključujočega partnerstva, preglednosti in vzajemne odgovornosti. Vsi ponudniki financiranja bi morali okrepiti prizadevanja za izboljšanje preglednosti in odgovornosti, podporo merjenju in vidnosti trajnostnih rezultatov, izvajanje smernic v konfliktnih in nestabilnih razmerah[14] ter zmanjšanje razdrobljenosti strukture mednarodne pomoči.

V času gospodarskih omejitev je ključnega pomena, da se v celoti izkoristi potencial javnega financiranja. Če je uradna razvojna pomoč pravilno zasnovana in izvajana, lahko prispeva h krepitvi drugih sredstev izvajanja. Poveča lahko domače javno financiranje s podpiranjem boljših davčnih in fiskalnih politik, spodbuja infrastrukturne projekte z združevanjem in javno-zasebnimi partnerstvi ter spodbuja znanost in tehnološke izmenjave.

Ker mora biti program za obdobje po letu 2015 v celoti skladen s podnebnimi cilji in jih podpirati, je pomembno zagotoviti, da je finančni okvir za program za obdobje po letu 2015 v celoti skladen in usklajen s financiranjem ukrepov za podnebje, kot je poudarjeno v zbirnem poročilu generalnega sekretarja ZN. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je EU za obdobje 2014–2020 že sklenila nameniti 20 % svojega proračuna – vključno z zunanjimi ukrepi – za projekte in politike, povezane s podnebjem. EU je še naprej zavezana izpolnjevanju svojih obveznosti iz mednarodnih konvencij, vključno z vplivi na biotsko raznovrstnost in drugimi ključnimi svetovnimi vprašanji.

3.5 Spodbujanje trgovine za izkoreninjenje revščine in podporo trajnostnemu razvoju

Trgovina je ključni dejavnik za spodbujanje vključujoče rasti in trajnostnega razvoja in je zato pomembno sredstvo za izvajanje programa za obdobje po letu 2015.

EU priznava primat Svetovne trgovinske organizacije (STO) v zvezi z vprašanji, povezanimi s trgovino na svetovni ravni, in meni, da ima na pravilih temelječ multilateralni trgovinski sistem pomembno vlogo pri ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev za vse, zlasti države v razvoju. EU zato ostaja v celoti zavezana razvojni agendi iz Dohe in izvajanju balijskega svežnja, zlasti sporazuma o olajševanju trgovine in elementov v zvezi z najmanj razvitimi državami, ki bodo spodbujali nadaljnje vključevanje najmanj razvitih držav v mednarodne trge in globalne vrednostne verige. EU se bo konstruktivno vključila v prihodnja pogajanja o delovnem programu po konferenci na Baliju, da bi čim prej dokončali krog pogajanj.

Številne države, zlasti gospodarstva v vzponu, so uspešno uresničile potencial odprtega trgovinskega sistema za okrepitev trgovine ter izkoristile nespremenjene stopnje rasti BDP. Čeprav so te spremembe stotinam milijonov ljudi pomagale iz revščine, nekaterim državam v razvoju tega ni uspelo doseči. Zlasti najmanj razvite države so še vedno izključene iz svetovne trgovine.

Vsaka država nosi glavno odgovornost za čim večje izkoriščanje potenciala trgovine za vključujočo rast in trajnostni razvoj prek dobrega upravljanja, preudarnih domačih politik in reform. Cilj tega je vzpostavitev stabilnega regulativnega okolja, ki bo ugodno za zasebni sektor in naložbe in ki bo prispevalo k vključevanju države v regionalne in globalne vrednostne verige. Hkrati morajo države zagotoviti mednarodno dogovorjene delovne standarde ter ustrezna znanja in spretnosti za delovno silo, pri čemer je treba spodbujati prehod na zeleno gospodarstvo.

Še vedno pa se najbolj ranljive države, zlasti najmanj razvite države, soočajo s posebnimi ovirami, povezanimi s pomanjkanjem zmogljivosti, neustrezno infrastrukturo ali nezadostno diverzifikacijo proizvodnje. Treba jih je podpreti, da se olajša njihova vključitev v svetovni trgovinski sistem ter omogočijo kar največje gospodarske, socialne in okoljske koristi. Pri tem bosta imela ključno vlogo boljši dostop do trga in pomoč za trgovino.

Trg EU je za države v razvoju najbolj odprt. EU je za države, ki najbolj potrebujejo pomoč, poenostavila pravila o poreklu in izboljšala informacije za dostop do njenega trga. Izvaja tudi enostranske instrumente v podporo trajnostnemu razvoju, vključno s splošno shemo preferencialov (GSP). V okviru GSP+ zagotavlja dodatne trgovinske preferenciale ranljivim gospodarstvom, ki so se zavezala, da bodo učinkovito izvajala 27 temeljnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in pravicah delavcev, varstvu okolja in dobrem upravljanju. Poleg tega pobuda „vse razen orožja“ zagotavlja prost dostop brez dajatev in kvot za vse izdelke iz najmanj razvitih držav razen orožja in streliva. Vse razvite države in gospodarstva v vzponu bi morali omogočiti brezcarinski in brezkvotni dostop na svoje trge proizvodom iz najmanj razvitih držav.

EU in njene države članice so tudi glavni vir pomoči za trgovino, saj prispevajo tretjino skupnega svetovnega zneska. To vključuje krepitev zmogljivosti, da lahko izpolnijo standarde EU ter v celoti izkoristijo ugodnosti trgovinskih sporazumov in enostranskih trgovinskih preferencialov EU. EU si bo prizadevala za posodobitev strategije pomoči za trgovino na podlagi rezultatov pogajanj o obdobju po letu 2015. Vse razvite države in gospodarstva v vzponu bi morali povečati pomoč za trgovino za najmanj razvite države ter jo zagotavljati v skladu z načeli razvojne učinkovitosti.

Za uresničenje polnega potenciala trgovine morajo vse države v svojo trgovinsko politiko vse bolj vključevati vprašanja s čezmejno razsežnostjo. Te vključujejo: olajševanje trgovine, tehnične predpise in standarde, delovne in okoljske predpise, naložbe, storitve, pravice intelektualne lastnine in javna naročila. EU obravnava ta vprašanja v svojih trgovinskih sporazumih, tudi z državami v razvoju. Poleg tega bi morale vse države oceniti trajnostni vpliv trgovinskih sporazumov ter njihov vpliv na najmanj razvite države.

EU je okrepila vključevanje trajnostnega razvoja v svojo trgovinsko politiko. To zajema sistematično vključevanje določb o trajnostnem razvoju, vključno z delovnimi in okoljskimi vidiki, v vse trgovinske sporazume, tako z razvitimi partnerji kot s partnerji v razvoju. Vključevanje civilne družbe v izvajanje teh določb je bistvenega pomena za doseganje rezultatov. Vse države bi morale okrepiti vključevanje trajnostnega razvoja v svojo trgovinsko politiko.

Vzajemno krepitev trgovine in trajnostnega razvoja je mogoče spodbujati tudi z zmanjšanjem oziroma odpravo tarifnih in netarifnih ovir za okoljsko blago, tehnologijo in storitve ter za okolju prijazne proizvode. V zvezi s tem je EU odločno zavezana hitri sklenitvi večstranskega sporazuma o okolju prijaznih izdelkih in storitvah („sporazum o zelenem blagu“) in druge države poziva, naj se pridružijo trenutnim pogajanjem.

Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja mora trgovinski program, ki naj bi prinesel resnične spremembe, izboljšati odgovorno vedenje in zakonodajo ter preglednost v vseh dobavnih verigah. Izkoriščanje naravnih virov in trgovina z njimi sta gonilna sila razvoja, vendar je treba vložiti več napora v spodbujanje zakonite, pregledne, odgovorne in trajnostne proizvodnje, trgovine ter uporabe naravnih virov in surovin, tudi s pomočjo zakonodaje EU o poročanju po posameznih državah in dvostranskimi sporazumi, kakršni so sporazumi z državami izvoznicami lesa. Evropska komisija je prav tako pred nedavnim predstavila predlog o odgovornem pridobivanju mineralov z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem[15].

Treba je okrepiti mednarodne ukrepe za boj proti nezakoniti trgovini, ki je škodljiva za okolje (na primer s prostoživečimi živalmi, nevarnimi snovmi in naravnimi viri) – dober primer tega, kaj je mogoče doseči, so prostovoljni partnerski sporazumi, o katerih se EU pogaja v okviru svoje pobude za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov.

Tudi razvoj mednarodnih smernic in standardov ter javnih in zasebnih sistemov zagotavljanja trajnosti (kot so programi pravične trgovine) lahko zagotovijo gospodarske, okoljske in družbene koristi.

3.6 Spodbujanje resničnih sprememb z uporabo znanosti, tehnologije in inovacij

Rešitve, ki jih omogočajo znanost, tehnologija in inovacije, so pomembne za izvajanje vizije sveta po letu 2015. Znanost, tehnologija in inovacije, vključno z digitalizacijo, lahko povzročijo temeljite spremembe v sorazmerno kratkem času, vendar ne rešujejo socialnih in okoljskih problemov samodejno, zato morajo vse zainteresirane strani izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo znanost, tehnologija in inovacije, za pameten, trajnostni in vključujoč razvoj. Vsi partnerji morajo torej spodbujati inovacije, ki državljanom pomagajo, da se izognejo revščini, ustvarjajo kakovostna delovna mesta, optimizirajo kompleksne sisteme in vrednostne verige, spodbujajo trajnostne vzorce porabe in proizvodnje, zmanjšujejo ranljivost zaradi nesreč in drugih pretresov ter spodbujajo učinkovito uporabo omejenih virov. Vse države morajo zagotoviti potrebna zahtevnejša ali posebna znanja za spodbujanje in podpiranje znanosti, tehnologije in inovacij. Zlasti v državah v razvoju bi bilo treba v celoti izkoristiti potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter jih uporabiti kot gonilo vključujoče in trajnostne rasti, inovacij in podjetništva.

Glede na to, da je večina tehnologij v lasti podjetij, lahko njihov prenos deluje le na podlagi medsebojno dogovorjenih pogojev, hkrati pa je treba spoštovati tudi njihove pravice intelektualne lastnine. Vlade bi morale spodbujati lažje širjenje, izmenjavo in prenos tehnologij z ugodnim okoljem ter pobudami na nacionalni ravni, ki so usmerjene v trajnost in zagotavljajo ustrezno varstvo pravic intelektualne lastnine v skladu s pravili STO. Javno-zasebna partnerstva ter naložbe v raziskave in razvoj bi bilo treba spodbujati, hkrati pa tudi zagotavljati njihov prispevek k trajnostnemu razvoju.

Vse države bi morale povečati dvostransko, regionalno in večstransko sodelovanje na področju znanosti, tehnologije in inovacij ter na področju v rešitve usmerjenih raziskav, med drugim o informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, za spodbujanje izvajanja ciljev trajnostnega razvoja. Da bi olajšali razvoj pomembnih in okolju prijaznih tehnologij ter dostop do njih, je potrebno ne samo sodelovanje sever-jug, temveč tudi sodelovanje jug-jug in tristransko sodelovanje, zlasti v najmanj razvitih državah. Gospodarstva v vzponu imajo pomembno vlogo pri razvoju in prenosu tehnologije ter razvoju zmogljivosti za najmanj razvite države, prav tako pa tudi na področju znanstvenega in tehnološkega sodelovanja.

Sodelovanje pri prenosu tehnologije bi moralo obsegati več kot le čisti tehnološki razvoj in vključevati dolgoročne naložbe, ki so prilagojene lokalnim razmeram, sodelovati s skupnostmi in uporabniki ter zagotavljati, da se upoštevajo potrebe ljudi in okolja („oblikovanje, osredotočeno na ljudi in okolje“).

ZN bi morali še naprej olajševati dostop do informacij o obstoječih tehnologijah in spodbujati skladnost in usklajevanje med tehnološkimi mehanizmi, vključno z morebitnimi novimi mehanizmi. Da bi prinesla dodatno vrednost in se izognila podvajanju, Evropska komisija predlaga, da bi morali vsi novi mehanizmi omogočati izmenjavo informacij o obstoječih pobudah, njihov cilj pa bi moralo biti spodbujanje usklajevanja in sinergije med njimi ter hkrati zagotavljanje udeležbe vseh ustreznih zainteresiranih strani. K temu cilju bi lahko prispevala vzpostavitev spletne platforme, ki bi temeljila na obstoječih pobudah in jih dopolnjevala, kot je predlagano v zbirnem poročilu generalnega sekretarja ZN.

EU se zavzema za spodbujanje znanosti, tehnologije in inovacij, tako v EU kot tudi v sodelovanju z mednarodnimi partnerskimi državami in regijami. Obzorje 2020, program EU za raziskave in inovacije, namenja 60 % svojega proračuna za podporo trajnostnemu razvoju in je odprt za sodelovanje z vsega sveta. EU spodbuja odprt dostop do objav in na pilotni osnovi do podatkov, pridobljenih v javno financiranih raziskavah v okviru programa Obzorje 2020, da bi se olajšala izmenjava znanja in okrepile raziskovalne in inovacijske zmogljivosti, tudi v državah v razvoju. V okviru razvojnega sodelovanja EU podpira inovacijske zmogljivosti ter zmogljivosti tehnološkega prenosa prek programov na področju visokošolskega izobraževanja, zlasti na področju trajnostnega kmetijstva in varnosti preskrbe s hrano, s ciljem večje trajnosti z usmeritvijo kmetijske proizvodnje na pot trajnostne rasti in prenosom rezultatov raziskav v praktične rešitve. S sodelovanjem v različnih partnerstvih EU prispeva tudi k preprečevanju kriz in nesreč ter pripravljenosti in odzivanju nanje.

3.7 Mobilizacija domačega in mednarodnega zasebnega sektorja

Podjetja in potrošniki bodo ključni akterji pri prehodu na trajnostni razvoj, saj je zasebni sektor, od majhnih interesnih skupin do velikih multinacionalk, pomembno gonilo za inovacije, trajnostno rast, ustvarjanje delovnih mest, trgovino in zmanjšanje revščine. Ima tudi ključno vlogo pri naložbah v učinkovito rabo virov in infrastrukturo, kot so trajnostni prometni sistemi, energetska omrežja in digitalne infrastrukture, ki so bistvenega pomena za gospodarsko rast države. Za izvajanje programa za obdobje po letu 2015 je zato potrebno poslovno okolje, ugodno za pobude zasebnega sektorja, ki podpirajo mikro-, mala in srednja podjetja, krepijo vlogo žensk in povečujejo finančno vključenost. Potrošnike bi bilo treba opogumljati, da sprejemajo premišljene odločitve prek boljšega obveščanja o trajnosti proizvodov, tudi s spodbujanjem in uporabo označevanja trajnosti. Standardi in merila trajnosti temeljijo na vrsti ukrepov za dosego ciljev trajnostnega razvoja, na primer v okviru fiskalnih spodbud, javnih naročil, poročanja s strani podjetij in označevanja izdelkov.

Čeprav se rezultati poslovanja zasebnega sektorja pri blaženju okoljskih in socialnih vplivov izboljšujejo, zanj obstaja ogromen potencial za dodatno izboljšanje prispevka k izkoreninjenju revščine in trajnostnemu razvoju. Podjetja bi morala sistematično analizirati okoljske in družbene vplive proizvodov, ki jih uporabljajo in proizvajajo, tako da bi izvajala analize življenjskega cikla. Podjetja lahko uporabijo več standardov, načel in smernic, program za obdobje po letu 2015 pa je velika priložnost za začetek obravnave teh vprašanj. Primer tega je delo za pripravo navodil za odgovorne kmetijske dobavne verige.

Vlade in zasebni sektor morajo sodelovati, da bi dosegli skupen pogled na trajnostno in vključujočo rast, pri čemer bi vlade določale regulativno okolje ter zagotavljale njegovo izvrševanje in uvedbo spodbud, zasebni sektor pa bi izvajal bolj trajnostne naložbe. Obseg kombiniranja javnih sredstev s posojili mednarodnih finančnih institucij in zasebnega sektorja pa se bo v naslednjih desetletjih še okrepil, tudi za trajnostne naložbe v infrastrukturo, prilagojeno podnebnim spremembam, in podjetja ter za poglobitev finančne vključenosti.

Pomemben predpogoj za razvoj zasebnega sektorja je dostop do financiranja v povezavi z ustreznimi pravnimi okviri in pravosodnimi strukturami. Enostavna, pregledna in stabilna pravila ter institucije, ki jih podpira delujoč sodni sistem za reševanje sporov, so ključni elementi za vključujoče in spodbudno poslovno okolje in za spodbujanje trajnostnih naložb. Izziv za nacionalne in lokalne oblasti je ustvariti pogoje za spodbujanje postopne formalizacije neformalnega sektorja (kar bi prineslo boljše storitve in večje davčne prihodke) brez odvračanja dinamike in inovacij.

Inovativne poslovne modele, ki revne vključujejo na trge, bodisi kot potrošnike bodisi kot proizvajalce, bi bilo treba spodbujati kot sredstvo za doseganje trajnostne in vključujoče rasti. Podjetja bi bilo treba spodbujati k nadaljevanju uspešnih pobud, namenjenih izboljšanju delovnih razmer in okoljskih priložnosti, na primer sporazuma o protipožarni in gradbeni varnosti v Bangladešu[16] in platforme EU za podjetja in biotsko raznovrstnost[17].

Tudi zasebni sektor je lahko gonilo sprememb, tako da obravnava vprašanja, kot so preglednost, delovni pogoji, zdravje in varnost pri delu, dostop do socialne zaščite, izražanje stališč in opolnomočenje ter ravnanje z odpadki, onesnaževanje, učinkovita raba virov in varstvo okolja. Prav tako lahko dejavno podpira krepitev pravne države. Tudi učinkovitejša raba virov in prehod na krožno gospodarstvo sta ekonomsko upravičena. Z večjo poslovno odgovornostjo in odgovornostjo za izdelek, zlasti v sektorjih z velikimi multiplikacijskimi učinki, kot so kmetijstvo, energetika, digitalna tehnologija, infrastruktura in zeleni sektorji, bo imel zasebni sektor velik vpliv in bo pripomogel k doseganju vključujoče in trajnostne rasti. To bo nato privedlo do pozitivnih povratnih učinkov, saj bodo z odpravo vrzeli, na primer v prometni in energetski infrastrukturi, odpravljene ključne ovire za gospodarsko rast v številnih najmanj razvitih državah in za njihov vstop v globalne vrednostne verige.

Za okrepitev poslovnih pobud so potrebna partnerstva med več zainteresiranimi stranmi. Mala in srednja podjetja so pomembna gonilna sila za ustvarjanje novih delovnih mest, vendar pa jim pogosto primanjkuje ekonomije obsega in zmogljivosti za vlaganje v inovativne tehnologije oziroma za polno sodelovanje pri trajnostnih programih. Partnerstva z velikimi multinacionalkami, na primer prek pobude ZN za globalni dogovor[18], lahko malim in srednjim podjetjem pomagajo pri uresničitvi njihovih možnosti za inovacije in trajnostni razvoj.

EU je storila že precej, da bi olajšala vključevanje zasebnega sektorja v državah v razvoju, in si bo za to še naprej prizadevala. S pomočjo razvojnega sodelovanja EU spodbuja poslovno sodelovanje na področju trajnostne energije, trajnostnega kmetijstva, ribištva, gozdarstva in agroživilske industrije, informacijskih in komunikacijskih tehnologij, trajnostne infrastrukture, zelene infrastrukture ter v sektorjih zelenega gospodarstva. EU spodbuja podjetja, naj vlagajo več in bolj odgovorno v države v razvoju, vključno z diferenciranimi in posebnimi pristopi v nestabilnih državah, ki so jih prizadeli konflikti in ki nujno potrebujejo delovna mesta ter gospodarske priložnosti za ponovno vzpostavitev socialne kohezije, miru in politične stabilnosti. EU sodeluje s partnerskimi vladami, da bi ustvarila spodbudno poslovno okolje, med drugim z okrepitvijo podpore malim in srednjim podjetjem, spodbudila ekološko podjetništvo, opolnomočila ženske kot podjetnice in delavke ter poglobila finančno vključenost.

EU sprejema ukrepe za izboljšanje tržnega nagrajevanja za družbeno in okoljsko odgovornost podjetij ter razširjanje dobre prakse, izboljšanje postopkov samourejanja in sourejanja ter izboljšanje razkrivanja podatkov o družbi in okolju, ki jih imajo podjetja. Prav tako bo še naprej spodbujala trajnostni razvoj smernic, vključno s smernicami o družbeni odgovornosti podjetij, prek dialoga s partnerskimi državami. EU dejavno podpira smotrno sodelovanje podjetij in uporabo mednarodno dogovorjenih načel in smernic, vključno z vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah.

3.8 Izkoriščanje pozitivnih učinkov migracij

Od svetovnih trendov, ki bodo obsežno in kompleksno vplivali na program za obdobje po letu 2015, so migracije primer zadeve, ki se lahko upravlja tako, da prispeva k doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

Za posameznike je lahko migracija ena najuspešnejših in najučinkovitejših strategij za zmanjšanje revščine.  Preselijo se, da ubežijo revščini in konfliktom, se prilagodijo podnebnim spremembam, okoljskim in gospodarskim pretresom, poiščejo zaščito pred pregonom ali resno škodo ter izboljšajo dohodke, zdravje in izobrazbo svojih družinskih članov. Čeprav so migracije nedvomno prispevale k napredku pri doseganju številnih razvojnih ciljev novega tisočletja, lahko prisilna ali slabo upravljana migracija povzroči osebni stres, poveča tveganje, da migrante zajamejo tihotapci, obremenjuje infrastrukturo v namembnih državah in povečuje socialne napetosti. Vse države si morajo prizadevati za učinkovito upravljanje migracij ob polnem spoštovanju pravic in dostojanstva migrantov, s čimer zmanjšajo njihovo ranljivost. Glede na to, da migracije potekajo v vseh smereh, bo za boljše upravljanje migracij potrebno okrepljeno partnerstvo med državami in drugimi zainteresiranimi stranmi.

Novo globalno partnerstvo bi moralo spodbujati boljše sodelovanje, da bi se povečale koristi mednarodnih migracij za trajnostni razvoj in zmanjšanje ranljivosti. Mednarodna skupnost bi se morala zavezati k sodelovanju za razvoj celovitega okvira za obravnavanje zakonitih in nezakonitih migracij v izvornih, tranzitnih in namembnih državah, kar bi zajemalo tudi vidike, kot so zdravje, izobraževanje in zaposlovanje. Potrebne so pobude, ki bi zakonitim migrantom omogočile, da obdržijo več svojega zaslužka, zlasti z zmanjšanjem nakazil in stroškov zaposlovanja, da zahtevajo prenosljivost zasluženih prejemkov socialne varnosti ter da prispevajo svoj polni potencial s priznavanjem njihovih znanj in spretnosti ob boju proti diskriminaciji. Mednarodna odgovornost za upravljanje migracij mora biti deljena. Mednarodna skupnost bi prav tako lahko podprla ukrepe za dostop migrantov do javnih storitev, zdravstvenega varstva, izobraževanja in drugih storitev. EU na tem področju orje ledino z zunanjo migracijsko politiko, globalnim pristopom k vprašanju migracij in mobilnosti [19], ki je uravnotežen in celovit. To se je razvilo v učinkovit okvir za sodelovanje s tretjimi državami in regijami na področju migracij in azila v vzajemno korist. V okviru tega pristopa ima EU pozitivne izkušnje pri zagotavljanju skladnosti med migracijami in razvojnimi cilji. Kot naslednji korak Evropska komisija pripravlja evropsko agendo za migracije, uravnotežen in celovit pristop za boljše povezovanje migracijske politike EU z njeno zunanjo politiko, vključno z razvojno politiko, ki bo spodbujala več notranjega in zunanjega sodelovanja.

IV. KLJUČNI ELEMENTI SVETOVNEGA PARTNERSTVA – SPREMLJANJE, PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI IN PREGLED

Ker je uspeh programa za obdobje po letu 2015 odvisen od sodelovanja držav in spoštovanja njihovih obveznosti, je pomembno spremljanje in pregledovanje napredka pri izvajanju. Okvir spremljanja, prevzemanja odgovornosti in pregleda bi moral biti sestavni del programa in temeljiti na načelih preglednosti, vključevanja in odzivnosti, učinkovitosti ter uspešnosti. Zajeti mora vse vidike trajnostnega razvoja, kakor tudi vse načine izvajanja, vključno z vsemi vidiki financiranja. Proces bi moral omogočati čim večji napredek, oblikovanje in ocenjevanje uspešnih politik, izmenjavo izkušenj in dobrih praks ter k temu spodbujati države. Biti mora učinkovit in uspešen ter zagotavljati dodano vrednost, hkrati pa ne podvajati prizadevanj in virov. Okvir bi moral temeljiti na že uveljavljenih sistemih za spremljanje in prevzemanje odgovornosti, kakršni so bili vzpostavljeni z mednarodnimi sporazumi.

Kot je poudarjeno v zbirnem poročilu generalnega sekretarja ZN, mora novi program postati del pogodbe med ljudmi, vključno s civilno družbo in zasebnim sektorjem, ter vladami. Okvir bi moral temeljiti na večplastnem pristopu ter delovati na lokalni, nacionalni, regionalni in mednarodni ravni, zagotavljati skladnost med njimi ter vključevati predstavnike vseh interesnih skupin in spodbujati njihovo sodelovanje pri elementih spremljanja in prevzemanja odgovornosti. Pozornost je treba nameniti potrebam diskriminiranih skupin in ljudi v ranljivem položaju. Nacionalne vlade morajo prevzeti odgovornost do domačih zainteresiranih strani glede doseganja napredka na nacionalni ravni ter do mednarodne skupnosti glede prispevanja h globalnim ciljem. Ob spodbudi prizadevanj na svetovni ravni bo morala vsaka vlada na podlagi programa za obdobje po letu 2015 oblikovati ambiciozen nacionalni akcijski načrt ter pri tem upoštevati nacionalne okoliščine in zmogljivosti. Načrtovanje na nacionalni ravni bi moralo biti vključujoče in pregledno. V poročilih o napredku bi bilo treba upoštevati stališča civilne družbe in jih dati na voljo javnosti, da se zagotovi široko sodelovanje javnosti v procesu za obdobje po letu 2015.

Regionalna raven bi lahko zagotovila koristen forum za strokovno ocenjevanje in učenje ter spodbujala države, naj določijo ambiciozne cilje in podpirajo izvajanje. Z delom na regionalni ravni bi lahko prav tako pripomogli k napredku pri čezmejnih vprašanjih, kakršno je celovito upravljanje porečij, ter pri skupnih ciljih, kot so energetska učinkovitost, obnovljivi viri energije in zdravi staleži rib. Na svetovni ravni bi bilo treba napredek v smeri globalnih ciljev oceniti na podlagi nacionalnih poročil, skupaj z drugimi poročili, na primer o posebnih ciljih ali področjih.

Glavni forum v zvezi s tem je Politični forum ZN na visoki ravni za trajnostni razvoj, ki ima osrednjo nadzorno vlogo za ohranjanje politične zavezanosti ter lažji pregled napredka in najboljših praks, vključno s priporočili za nadaljnje ukrepe na nacionalni ali mednarodni ravni. V okviru foruma bi lahko v celoti izkoristili izkušnje svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, ki ponuja uporabne metodologije, vključno z dialogom več zainteresiranih strani pod vodstvom države, zbiranjem podatkov in spremljanjem, ki izkazujejo potencial vključujočega procesa, da prinese resnične spremembe v smislu vedenja in ravni prizadevanj. Treba je opozoriti, da lahko več drugih sektorskih organov ZN pomembno prispeva k spremljanju in pregledu programa za obdobje po letu 2015 ter da že spremljajo izvajanje obstoječih mednarodnih obveznosti. Poročilo o svetovnem trajnostnem razvoju bi lahko ponudilo celovit pregled napredka. Upoštevati bi bilo treba tudi delo foruma za razvojno sodelovanje, različni organi ZN pa bi morali poročati v okviru pristopa Združenih narodov kot celote.

V okviru širših prizadevanj za zagotovitev dobrega nadzora in pregleda bi moral program za obdobje po letu 2015 izkoristiti posodobljeni okvir OECD/DAC za merjenje rezultatov, tako da bi se omogočilo usklajeno sledenje zunanjemu financiranju vseh globalnih ciljev. Ustrezno bi bilo treba ovrednotiti financiranje, ki ni v obliki nepovratnih sredstev, in oblikovati prave spodbude za zagotavljanje razvojnega financiranja. Na srečanju na visoki ravni v okviru DAC decembra 2014 je bil dosežen napredek pri prilagajanju današnji praksi zunanjega razvojnega financiranja in odpravi ovir za dajanje posojil državam, ki najbolj potrebujejo pomoč. Potreben je dodaten napredek glede odprtih delovnih področij.

Učinkovito spremljanje, pregled in prevzemanje odgovornosti so odvisni od zanesljivih podatkov in informativnih kazalnikov napredka, ki jih je mogoče primerjati med državami in regijami. Treba bi bilo vzpostaviti temeljni sklop ustreznih in k rezultatom usmerjenih kazalnikov, ki bi presegali BDP in omogočali tako kvantitativno kot kvalitativno merjenje napredka. Evropska komisija podpira predlog generalnega sekretarja ZN, naj se kazalniki razvijejo v okviru procesa pod vodstvom tehničnih strokovnjakov v skladu s sistemom ZN, h kateremu je EU pripravljena prispevati svoj delež. Poročila o napredku bi morala temeljiti na odprtih, zanesljivih in pravočasnih podatkih, predvsem na podlagi nacionalnih statističnih sistemov, in, kjer je to mogoče, razčlenjenih glede na ravni in skupine.

V podporo temu sta potrebni boljša razpoložljivost in kakovost podatkov. Treba bi bilo izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja tehnološki napredek, zlasti nove informacijske in komunikacijske tehnologije, za izkoriščanje velikih količin podatkov (t. i. „masovni podatki“) ter izboljšanje spremljanja v realnem času in zbiranje razčlenjenih podatkov. Poleg socialno-ekonomskih podatkov lahko k temu prispevajo tudi geoprostorske informacije (kot so podatki, pridobljeni iz programa EU Copernicus, Globalnega sistema sistemov za opazovanje Zemlje in Globalnega sistema za opazovanje podnebja) ter nadzor na mestu samem. Svetovni trend v smeri bolj odprtih podatkov pomeni priložnost za izboljšanje preglednosti, učinkovitosti uprave, oblikovanje na dokazih temelječe politike in odgovornosti.

„Podatkovna revolucija“ – spremembe pri načinu pridobivanja in uporabljanja podatkov za spodbujanje trajnostnega razvoja – bi povečala preglednost in dostop javnosti ter okrepila kakovost in primerljivost nacionalnih uradnih statistik, prav tako pa omogočila uporabo raziskav in tehnologij za zbiranje podatkov in analizo. Spremljanje napredka mora biti obvladljivo, tudi za najmanj razvite države, ne da bi se zmanjšala prizadevanja, da bi program prinesel resnične spremembe. Za zbiranje podatkov v konfliktnih in nestabilnih okoljih bodo potrebna dodatna prizadevanja in inovativni pristopi.

EU si bo še naprej prizadevala za uvedbo in izvajanje močnih in ambicioznih postopkov spremljanja, prevzemanja odgovornosti in pregleda. Izkušnje iz strategije Evropa 2020 bi lahko bile koristne za spremljanje in pregled, saj je EU vzpostavila kazalnike za ugotavljanje in primerjavo napredka med državami članicami ter zagotovila smernice, ki bi državam članicam pomagale pospešiti napredek pri doseganju ciljev.

V. POT NAPREJ

Na podlagi prejšnjih sklepov Sveta o agendi za obdobje po letu 2015, ki bo prinesla resnične spremembe, bodo v tem sporočilu predstavljena stališča EU v okviru priprav na tretjo konferenco o financiranju razvoja, ki bo potekala julija 2015 v Adis Abebi, in na vrh ZN o obdobju po letu 2015, ki bo septembra 2015 v New Yorku. Prispevalo bo tudi k pripravam na 21. konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja decembra 2015 v Parizu. EU in njene države članice bodo med pogajanji še naprej razvijale podrobnejša skupna stališča, kar bo EU omogočilo enotno nastopanje[20].

EU je odločena, da bo imela v letu 2015 konstruktivno vlogo v medvladnih pogajanjih in prispevala k sprejetju programa, ki bo prinesel resnične spremembe. Evropska komisija je pripravljena, da dejavno odigra svojo vlogo pri doslednem izvajanju tega programa v EU in v okviru njenih zunanjih ukrepov, po potrebi ob pomoči Evropske službe za zunanje delovanje in v sodelovanju z vsemi partnerji.

[1] A/68/970, „Poročilo odprte delovne skupine generalne skupščine Združenih narodov za oblikovanje ciljev trajnostnega razvoja“, 12. avgust 2014.

[2] A/69/315*, „Poročilo medvladnega odbora strokovnjakov o financiranju trajnostnega razvoja“, 15. avgust 2014.

[3] A/69/700, „Pot k dostojanstvu do leta 2030: odpraviti revščino, spremeniti vsa življenja in zaščititi planet“, 4. december 2014.

[4] COM(2013) 92, „Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“, 27. februar 2013.

[5] COM(2013) 531, „Razvojni program po letu 2015: celosten in integriran pristop k financiranju ukrepov za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj“, 16. julij 2013.

[6] COM(2014) 335, „Dostojno življenje za vse: od vizije do skupnega ukrepanja“, 2. junij 2014.

[7] 11559/13, „Splošna agenda za obdobje po letu 2015“, 25. junij 2013.

[8] 17553/13, „Financiranje izkoreninjanja revščine in trajnostnega razvoja po letu 2015“, 12. december 2013.

[9] 16827/14, „Agenda za obdobje po letu 2015, ki bo prinesla resnične spremembe“, 16. december 2014.

[10] COM(2010) 2020, „Evropa 2020. Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, 3. marec 2010.

[11] Člen 208(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije: „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju.“

[12] Sklep št. 1386/2013/EU o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“, 20. november 2013.

[13] A/CONF.219/7, „Poročilo o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah od 9. do 13. maja 2011.

[14] Na primer novi dogovor za delovanje v nestabilnih državah (2012) in načela za dobro mednarodno delovanje v nestabilnih državah in razmerah (OECD, 2007).

[15] COM(2014) 111, „Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema Unije za samopotrjevanje potrebne skrbnosti odgovornih uvoznikov v oskrbovalni verigi, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude in zlato z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem“, 5. marec 2014.

[16] Glej http://bangladeshaccord.org/.

[17] Glej http://ec.europa.eu/environment/biodiversity/business/index_en.html.

[18] Glej https://www.unglobalcompact.org/.

[19] COM(2011) 0743, „Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti“, 18. november 2011, in 9417/2012, Sklepi Sveta o globalnem pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti“, 3. maj 2012.

[20] Glej 16827/14, „Agenda za obdobje po letu 2015, ki bo prinesla resnične spremembe“, 16. december 2014.

PRILOGA

Ta priloga navaja vrsto možnih ukrepov, ki bi lahko prispevali k učinkovitemu izvajanju programa za obdobje po letu 2015. V njej so predstavljeni tudi predlogi za ukrepe, ki bi jih lahko izvajala prav EU, pod pogojem, da bi obstajal dogovor o splošnem okviru in tem, kako se bo izvajal.

1) Ugodno in spodbudno politično okolje na vseh ravneh

Ukrepi za vse

· Vzpostavitev ugodnega političnega okolja za doseganje posebnih ciljev trajnostnega razvoja s celostnim in skladnim sklopom ukrepov politike, ki bodo temeljili na načelih človekovih pravic, dobrega upravljanja, pravne države, podpore demokratičnim institucijam, vključevanju, nediskriminaciji in enakosti spolov.

· Izmenjava izkušenj o učinkovitih ekonomskih instrumentih, ureditvenih okvirih in izvrševanju, nacionalnih politikah in dobrih trajnostnih praksah (kot so davčne spodbude, subvencije in javna naročila).

· Vse razvite države in države z gospodarstvi v vzponu bi se morale zavezati k vzpostavljanju sistemov za sistematično ocenjevanje vpliva sprejemanja novih politik.

· Spodbujanje javnih organov pri trajnostnih javnih naročilih, na primer z uporabo meril za ustvarjanje in povečanje povpraševanja po trajnostnih proizvodih in storitvah ter spodbujanjem izmenjave dobrih praks.

· Povečanje skladnosti politik na nacionalni in mednarodni ravni, da bi zagotovili, da bodo prispevale k izvajanju programa za obdobje po letu 2015.

· Podpora razvoju in krepitvi političnega in institucionalnega okolja v drugih državah, vključno s tistimi v nestabilnih razmerah.

· Vzpostavitev neodvisnega in učinkovitega pravosodnega sistema.

· Krepitev mednarodnih sporazumov in okvirov ter njihovega izvajanja (vključno s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela, večstranskimi okoljskimi sporazumi, sporazumi o svetovnih javnih dobrinah, desetletnim programskim okvirom ZN o trajnostni proizvodnji in potrošnji, Mednarodnim zdravstvenim pravilnikom in okvirom ZN za zmanjševanje tveganja nesreč), da se zagotovi boljše povezovanje in usklajevanje med njimi.

· Podpora razvoju mednarodnih standardov trajnosti.

Delo za zagotovitev usklajenega delovanja multilateralnih institucij v medsebojnem dopolnjevanju.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Spodbujanje večje mednarodne uporabe pristopa usklajenosti politike za razvoj.

· Zagotavljanje usklajenosti med programom za obdobje po letu 2015 in strategijo Evropa 2020 za rast in delovna mesta, zlasti v zvezi s podnebnimi spremembami, obnovljivimi viri energije, oceani, odpadki in učinkovito rabo virov.

· Dejavno prispevanje k dialogu in pomoč partnerskim državam pri njihovih prizadevanjih za krepitev regulativnih okvirov, ekonomskih instrumentov, socialnih razmer, trajnostnega javnega naročanja in drugih povezanih politik ter za izvajanje in izvrševanje zakonodaje, tudi prek mednarodnih partnerstev, izmenjave znanj in krepitve zmogljivost.

· Prispevanje h krepitvi in izvajanju mednarodnih sporazumov, vključno s sporazumi na področju svetovnih javnih dobrin, na primer podnebja, biotske raznovrstnost ali oceanov, da se zagotovi boljše povezovanje in usklajevanje med njimi (zlasti med večstranskimi okoljskimi sporazumi)

· Prispevanje k razvoju mednarodnih standardov trajnosti.

2) Razvoj zmogljivosti za izvedbo programa

Ukrepi za vse

· Vsi partnerji v mednarodnem sodelovanju bi se morali medsebojno podpirati pri razvoju zmogljivosti prek pobud in omrežij za učenje.

· Spremljanje in pregled konkretnih rezultatov na področju razvoja zmogljivosti in njihovo vključevanje v politični dialog, kadar je to primerno.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Izboljšanje in vključevanje podpore za razvoj zmogljivosti, zlasti za najmanj razvite države, na vseh področjih sodelovanja, ob upoštevanju stališč različnih zainteresiranih strani.

· Spodbujanje procesov vzajemnega učenja in mreženja prek pobud, kakršne so tesno medinstitucionalno sodelovanje in programi za razvoj institucij.

· Izboljšanje sistemov za podporo razvoja zmogljivosti s posebnim poudarkom na partnerstvih več zainteresiranih strani.

· Uporaba postopkov, kakršen je pregled strategije Evropa 2020, za izmenjavo dobrih praks ter krepitev znanja in ozaveščenosti v državah članicah EU, da bi pospešili napredek pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

3) Mobilizacija in učinkovita uporaba domačih javnih sredstev

Ukrepi za vse

· Zavezanost k doseganju optimalne ravni javnih prihodkov (merjeno kot razmerje med obdavčitvijo in BDP), med drugim s:

o krepitvijo institucij, vključno z razvojem njihovih zmogljivosti na področju davčne uprave in sodstva;

o spodbujanjem razvoja in uporabe javnih ocenjevalnih orodij ali pobud za izboljšanje pobiranja prihodkov;

o preoblikovanjem nacionalnih davčnih sistemov, ki povečujejo davčno osnovo, in zagotavljanjem pravičnih, poštenih in vzdržnih davčnih politik;

o sprejetjem nacionalnih predpisov za boj proti nezakonitim finančnim tokovom;

o sprejetjem nacionalnih predpisov za izvajanje minimalnih standardov dobrega upravljanja na davčnem področju (preglednost, izmenjava informacij in poštena davčna konkurenca) za preprečevanje davčnih utaj, izogibanja davkom in agresivnega davčnega načrtovanja ter za preprečevanje škodljive davčne konkurence;

o udeležbo v regionalnih in mednarodnih pobudah za sodelovanje na davčnem področju, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na področju obdavčenja za lokalna in mednarodna podjetja;

o vzpostavitvijo in izvajanjem svetovnega standarda za samodejno izmenjavo davčnih informacij, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti podpori najmanj razvitih držav;

o izvajanjem priporočil o zmanjševanju davčne osnove in prenosu dobička ter

o krepitvijo glasu civilne družbe, da se zagotovita preglednost in odgovornost.         

Vzpostavitev sistemov za učinkovito, trajnostno in pregledno upravljanje vseh državnih sredstev, med drugim s:

o krepitvijo institucij, pristojnih za proračunsko načrtovanje in nadzor, vključno z neodvisnimi nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi organi, parlamenti in civilno družbo;

o spodbujanjem razvoja in uporabe javnih ocenjevalnih orodij in pobud za izboljšanje sistema upravljanja javnih financ ter oblikovanja in izvajanja ustreznih in verodostojnih programov reforme javnih financ v pristojnosti in pod vodstvom države;

o zagotovitvijo dolgoročne trajnosti in preglednosti javnih financ, tudi z izvajanjem strategij za upravljanje dolga in denarnih sredstev, trajnostnim in preglednim upravljanjem prihodkov od naravnih virov ter okrepitvijo zadevnih institucij;

o zagotovitvijo, da se vsa državna sredstva usklajeno uporabljajo za uresničevanje dogovorjenih ciljev s spodbujanjem trajnostnih naložb in pristopov ter izogibanjem porabe za okolju škodljive subvencije;

o naložbami v okoljsko upravljanje ter krepitvijo ekosistemov, podnebja in odpornosti na nesreče, da bi zmanjšali stroške čiščenja in obnove.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

Povečanje pomoči prizadevanjem na nacionalni ravni za izvajanje politike javnih financ in reform upravljanja ter spodbujanje preglednega, kooperativnega in poštenega mednarodnega davčnega okolja. To vključuje krepitev zmogljivosti: o temah, povezanih z javnimi financami; za poglobljeno analizo učinkov sprememb politike in o določanju mednarodnih davčnih standardov. Pregled izvajanja direktiv o računovodstvu in preglednosti, vključno s poročanjem po državah s strani multinacionalk, najpozneje do leta 2018. Izvajanje politik za boj proti eroziji davčne osnove in prenosu dobička, izvedba samodejne izmenjave podatkov ter izboljšanje odgovornosti in finančne vključenosti.

4) Mobilizacija in učinkovita uporaba mednarodnih javnih sredstev

Ukrepi za vse

Vse države bi morale prispevati pravičen delež za podporo revnejšim državam pri doseganju mednarodno dogovorjenih ciljev:

i. EU in vse države z visokim dohodkom bi morale zagotoviti 0,7 % svojega BND za uradno razvojno pomoč.

ii. Države z višjim srednjim dohodkom in države z gospodarstvi v vzponu bi se morale zavezati k povečanju svojih prispevkov za mednarodno javno financiranje in konkretnim ciljem ter časovnim načrtom za izpolnitev te naloge.

iii. Časovni razpored za doseganje teh ciljev je treba določiti kot del celovite zaveze držav, navedenih zgoraj pod točkama (i) in (ii). EU bi bila pripravljena stopiti korak dlje in hitreje napredovati, če bi bile tudi zgoraj navedene države pripravljene sprejeti podobno ambiciozne zaveze.

iv. Kot del te zaveze bi morala EU in vse države z visokim dohodkom prispevati k doseganju cilja ZN, tj. zagotavljanju 0,15 % svojega BND za razvojno pomoč za najmanj razvite države, države z višjimi srednjimi dohodki in gospodarstva v vzponu pa bi morali povečati svojo pomoč, namenjeno najmanj razvitim državam.

Vsi donatorji, vključno z novimi donatorji, bi morali povečevati razvojno pomoč v skladu z načeli razvojne učinkovitosti.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· EU in njene države članice so se zavezale, da bodo izboljšale učinkovitost svojih politik razvojnega sodelovanja v skladu s svojimi zavezami v okviru svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje (GPEDC), ter spoštovale načela učinkovitost pomoči in razvoja iz Busana.

· EU bo izvajala posebne zaveze, dogovorjene v okviru GPEDC, s poudarkom na: izboljšanju preglednosti; zmanjšanju razdrobljenosti donatorjev; okrepitvi uresničevanja zavez, odgovornosti, merjenja in vidnosti trajnostnih rezultatov; izvajanju dogovorjenega pristopa v konfliktnih in nestabilnih razmerah ter poglobitvi sodelovanja javnega in zasebnega sektorja za povečanje razvojnih učinkov.

· EU si bo prizadevala za racionalizacijo in zmanjšanje razdrobljenosti strukture mednarodne pomoči, vključno z mednarodnimi financami za globalne okoljske dobrine.

· EU ostaja zavezana k izpolnjevanju svojih obveznosti iz mednarodnih konvencij, med drugim glede podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti, oceanov in drugih ključnih svetovnih vprašanj, ter poziva vse države, naj storijo enako. V tem smislu je EU za obdobje 2014–2020 že sklenila nameniti 20 % svojega proračuna za projekte in politike, povezane s podnebjem.

5) Spodbujanje trgovine za izkoreninjenje revščine in podporo trajnostnemu razvoju

Ukrepi za vse

· Vse razvite države in gospodarstva v vzponu morajo zagotoviti, kot EU to že počne, dajatev in kvot prost dostop za vse proizvode iz vseh najmanj razvitih držav, razen orožja in streliva.

Izvajanje balijskega svežnja, vključno s sporazumom o olajševanju trgovine in elementi, ki se nanašajo na najmanj razvite države:

o Izvajanje smernic Svetovne trgovinske organizacije o preferencialnih pravilih o poreklu za najmanj razvite države.

o Spodbujanje udejanjanja predhodno dogovorjenih oprostitev za storitve za najmanj razvite države.

Dosežek napredka glede bombažnega sektorja, da bo v okviru pogajanj o kmetijstvu obravnavan „ambiciozno, hitro in specifično“.

· Povečanje pomoči za trgovino v podporo prednostnim nalogam razvoja držav prejemnic, pregledno in v skladu z načeli razvojne učinkovitosti.

· Ocena učinka trgovinskih sporazumov na trajnostni razvoj ter njihovega vpliva na najmanj razvite države.

· Vključitev razsežnosti trajnostnega razvoja v trgovinsko politiko, vključno s sistematičnim vključevanjem določb o trajnostnem razvoju v trgovinske sporazume, tudi o delovnih in okoljskih vidikih.

· Spodbujanje multilateralnih in plurilateralnih pobud, kot so pogajanja za liberalizacijo trgovine z okoljskimi dobrinami in storitvami ter spodbujanje trgovine in vlaganj.

· Okrepitev dela v mednarodnih standardizacijskih organih (kot je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO)) v zvezi s trgovino in trajnostjo.

· Obnovitev kolektivnih prizadevanj za spodbujanje trgovine znotraj regije, zlasti v Afriki, vključno z ukrepi za olajševanje trgovine.

· Krepitev mednarodnih ukrepov za boj proti nezakoniti trgovini, kot je boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi živalmi, nezakoniti sečnji gozdov ter nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Spremljanje in poročanje o uporabi splošne sheme preferencialov EU.

· Nadaljnje sistematično vključevanje določb o trajnostnem razvoju v vse trgovinske sporazume, vključno s sporazumi o delovnih in okoljskih vidikih, in prizadevanje za učinkovito izvajanje teh določb.

· Delo za napredek pri pogajanjih o večstranskem sporazumu za okolju prijazne proizvode in storitve (t. i. „sporazum o zelenem blagu“).

· Izpolnitev zaveze o ohranitvi financiranja za olajševanje trgovine, vključno s prispevanjem k mednarodnemu instrumentu za olajševanje trgovine.

· Izboljšanje dostopa do pomoči za trgovino za najmanj razvite države.

· Pregled strategije EU o pomoči za trgovino na podlagi rezultatov pogajanj o obdobju po letu 2015.

· Nadaljnje spodbujanje inovativnih integriranih partnerstev, ki vključujejo več zainteresiranih strani, za izboljšanje delovnih, zdravstvenih in varnostnih pogojev za delavce.

· Nadaljnja podpora prizadevanj za regionalno trgovinsko povezovanje v vseh delih sveta, zlasti z zagotavljanjem tehnične pomoči v zvezi s trgovino in krepitve zmogljivosti, na primer za spodbujanje trgovine, za krepitev sanitarnih in fitosanitarnih sistemov, industrijskih standardov in sistemov nadzora kakovosti ali za podporo sodelovanja v trajnostnih sistemih in standardih.

6) Spodbujanje resničnih sprememb z uporabo znanosti, tehnologije in inovacij

Ukrepi za vse

· Povečanje dvostranskega, regionalnega in večstranskega sodelovanja na področju znanosti, tehnologije in inovacij ter raziskav, namenjenih iskanju rešitev.

· Ozaveščanje vlad, podjetij in raziskovalcev o uporabi pravic intelektualne lastnine za spodbujanje rasti.

· Krepitev zmogljivosti na področju znanosti, tehnologije, inovacij, raziskav in digitalizacije v državah v razvoju ter spodbujanje medsektorske mobilnosti in odprtega dostopa do objav javno financiranih raziskav na svetovni ravni.

Izboljšanje dostopa do izobraževanja in usposabljanja v državah v razvoju za podporo razvoja znanj in spretnosti, potrebnih za inovacije, ustvarjanje delovnih mest in rast.

· Olajševanje dostopa do informacij o obstoječih tehnologijah na ravni ZN ter spodbujanje skladnosti in usklajevanja med tehnološkimi mehanizmi, vključno z morebitnimi novimi mehanizmi.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Spodbujanje prostega dostopa do objav in na pilotni osnovi do podatkov, ki izhajajo iz raziskav, financiranih v okviru pobude Obzorje 2020.

· Olajševanje izmenjave znanja in krepitev raziskovalnih zmogljivosti, tudi v državah v razvoju.

· Podpora inovacijam in tehnološkemu razvoju v sodelovanju z državami z nizkimi in srednje visokimi prihodki na področjih, kot so zdravje in bolezni, povezane z revščino, trajnostno kmetijstvo in zanesljiva preskrba s hrano, ter prek inovacij na ravni skupnosti.

· Podpora zmogljivostim inovacijskega in tehnološkega prenosa prek programov na področju visokošolskega izobraževanja.

· Odprto in konstruktivno sodelovanje z vsemi drugimi partnerji glede predlogov za podporo znanosti, tehnologiji, inovacijam in krepitvi zmogljivosti za najmanj razvite države.

· Nadaljnje sodelovanje z ustreznimi globalnimi pobudami, kot so Globalni sistem sistemov za opazovanje Zemlje, Medvladni forum za podnebne spremembe in Svetovno zavezništvo za kronične bolezni, ter nadaljnja podpora za ustrezno sodelovanje EU s partnerji zunaj EU, kot je na primer drugi program Partnerstva evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnega preskušanja.

· Podpora za usposabljanje o uporabi pravic intelektualne lastnine za vlade, podjetja in raziskovalce ter tehnična pomoč vladam za pomembne zakonodajne projekte.

7) Mobilizacija domačega in mednarodnega zasebnega sektorja

Ukrepi za zasebni sektor

· Varovanje človekovih pravic, tudi z obravnavanjem delovnih pogojev, zdravja in varnosti pri delu, dostopa do socialne zaščite, izražanja stališč, opolnomočenja in vprašanj, povezanih s spolom.

· Sprejemanje ter spodbujanje trajnostnih in odgovornih naložbenih modelov ter postopno izboljšanje trajnosti in učinkovitosti proizvodov in storitev.

· Sodelovanje v sistemu trgovanja z emisijami ter prispevanje k mobilizaciji financiranja za prilagajanje podnebnim spremembam in ohranjanje biotske raznovrstnosti.

· Obširno poročanje o socialni in okoljski uspešnosti in delovnih pogojih ter izmenjava dobrih praks prek mednarodnih poslovnih omrežij.

· Razvoj zanesljivih in primerljivih trajnostnih informacij, standardov, sistemov (na primer sistemov pravične trgovine) ter oznak za proizvode in storitve, ki lahko zagotovijo gospodarske, okoljske in družbene koristi.

· Uporaba inovativnih načinov za razširitev finančne vključenosti v finančnem sektorju, tudi na mikro-, mala in srednja podjetja.

· Razvoj in izvajanje skupne politike za večjo preglednost, boj proti korupciji, preprečevanje podkupovanja in davčnih utaj ter razvoj sistemov za oceno tveganja in ublažitev morebitnih škodljivih vplivov za delovanje ali naložbe v državah v razvoju.

Ukrepi za vse

· Ustvarjanje poslovnega okolja, ugodnega za pobude zasebnega sektorja s predvidljivim pravnim okvirom, in sicer z okrepitvijo podpore za mikro-, mala in srednja podjetja, spodbujanjem prehoda iz neformalnega v formalno gospodarstvo, spodbujanjem ekološkega podjetništva, krepitvijo vloge žensk kot podjetnic in delavk ter povečevanjem finančne vključenosti.

· Podpora razvoja in poglabljanja finančnih trgov ter razvoj ustreznih regulativnih okvirov, ki zagotavljajo stabilnost finančnih sistemov in omogočajo spodbude za trajnostne naložbe.

· Zagotavljanje finančnih in regulativnih spodbud za odgovorne poslovne prakse ter spodbujanje povečanja tržnih rešitev za trajnostni razvoj, na primer z ureditvijo in podporo za okoljsko primerno zasnovo, daljšo življenjsko dobo proizvodov in povečanjem možnosti recikliranja.

· Olajševanje udeležbe zasebnega sektorja, zlasti na področjih trajnostne oskrbe z energijo, trajnostnega kmetijstva, gozdarstva in agroživilske industrije, trajnostne infrastrukture, zelene infrastrukture in sektorjev zelenega gospodarstva.

· Spodbujanje inovativne uporabe javnega financiranja za razvoj, da bi spodbudili več sredstev za dosego ciljev trajnostnega razvoja ter podprli razvoj lokalnega zasebnega sektorja.

Spodbujanje uporabe in razširjanje označevanja trajnosti. Nadaljnje spodbujanje smernic za poročanje o trajnosti na podlagi dialoga s partnerskimi državami in podjetji.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Prizadevanje za inovativno uporabo financiranja EU za razvoj, da bi spodbudili več sredstev za dosego razvojnih ciljev ter podprli razvoj lokalnega zasebnega sektorja v najmanj razvitih državah.

· Spodbujanje udeležbe podjetij pri uporabi in razširjanju trajnostnih sistemov ter oznak v EU in po svetu.

· Spodbujanje vključevanja vprašanj biotske raznovrstnosti v poslovne prakse in vloge podjetij pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.

· Spodbujanje odgovornosti in poročanja v zvezi s trajnostjo (vključno s smernicami za družbeno odgovornost podjetij) s pomočjo dialoga s partnerskimi državami, podjetji ter socialnimi partnerji.

· Nadaljnje zahteve za velika podjetja, da razkrijejo informacije o svojih politikah, tveganjih in rezultatih v zvezi z okoljskimi vprašanji, socialnimi vidiki ter vprašanji, povezanimi z zaposlenimi, spoštovanjem človekovih pravic, bojem proti korupciji in podkupovanjem ter raznolikostjo.

· Podpora razvoju trajnostne prometne infrastrukture, izvajanju mednarodnih konvencij in sporazumov o prometu in olajševanje trgovine ter razvoju proizvodne zmogljivosti, potrebne za izboljšanje konkurenčnosti. Načrt za učinkovito rabo virov predlaga vzpostavitev nizkoogljičnega, z viri gospodarnega, varnega in konkurenčnega prevoznega sistema do leta 2050, ki bi spodbujal čisto, sodobno in učinkovito prometno omrežje.

· Podpora regionalnemu sodelovanju.

8) Izkoriščanje pozitivnih učinkov migracij

Ukrepi za vse

· Razvoj usklajene in celovite politike za upravljanje vseh vidikov migracij.

· Zmanjšanje stroškov nakazil, ki jih plačajo migranti, na manj kot 3 % ter zmanjšanje stroškov zaposlovanja.

· Povečanje možnosti za čezmejno priznavanje znanj, spretnosti in kvalifikacij ter prenosljivost zasluženih prejemkov.

· Ukrepi za zmanjšanje prisilne migracije, vključno s krepitvijo odpornosti na zunanje pretrese, na primer konflikte in podnebne spremembe.

· Varstvo pravic delavcev migrantov v skladu z normami in standardi Mednarodne organizacije dela ter pravicami razseljenih oseb.

· Podpora vključevanju migrantov.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Izboljšanje upravljanja migracij prek operativnega sodelovanja s partnerskimi državami, na primer prek regionalnih in dvostranskih dialogov v okviru zunanje migracijske politike EU.

9) Spremljanje, prevzemanje odgovornosti in pregled

Ukrepi za vse

· Oblikovanje nacionalnih ukrepov na podlagi programa za obdobje po letu 2015, pri čemer se upoštevajo prednostne naloge, okoliščine in zmogljivosti. Prizadevanja na svetovni ravni bi morala spodbujati ambiciozne nacionalne cilje.

· Vzpostavitev procesa načrtovanja za izvajanje programa za obdobje po letu 2015, ki bo vključujoč in pregleden, pri čemer bodo poročila o napredku na voljo širši javnosti za spodbujanje njenega sodelovanja v procesu za obdobje po letu 2015.

· Ozaveščanje državljanov o programu za obdobje po letu 2015 in ukrepih, ki se sprejmejo na nacionalni in mednarodni ravni.

· Zavzemanje za proces pregleda, ki vključuje več različnih zainteresiranih strani, sodelovanje zainteresiranih strani v procesu spremljanja in vzpostavitev sistemov za odgovornost na nacionalni ravni.

· Sodelovanje v spremljanju, vzajemni odgovornosti in pregledu na svetovni ravni, da se oceni napredek pri doseganju ciljev na podlagi nacionalnih poročil, skupaj z drugimi poročili, na primer o posebnih ciljih ali področjih, kot je računovodstvo za naravni kapital.

· Sodelovanje pri določanju ciljev, ki so najdlje od uresničitve, na svetovni ali regionalni ravni oziroma za posamezne države, in predlaganje popravnih ukrepov.

· Izboljšanje razpoložljivosti, kakovosti in analize podatkov, na primer s podporo zbiranja in spremljanja podatkov, izboljšanjem spremljanja v realnem času in zbiranjem razčlenjenih podatkov ter spodbujanjem politike odprtih podatkov.

Ukrepi EU

Poleg naštetega:

· Dejavno sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju močnih in ambicioznih postopkov spremljanja, prevzemanja odgovornosti in revizije na globalni ravni, izmenjava izkušenj EU na tem področju in pomembno prispevanje k sporočilu o svetovnem trajnostnem razvoju.

· Pospešitev krepitve zmogljivosti na področju statistike in spremljanja v partnerskih državah. Prek raziskav in inovacij EU prispevanje k premostitvi vseh vrzeli v razpoložljivosti statističnih in geoprostorskih podatkov po vsem svetu ter oblikovanje z dokazi podprtih nasvetov glede politik.

· Nadaljnje vključevanje zainteresiranih strani v izvajanje in pregled napredka v smeri ciljev trajnostnega razvoja, ob upoštevanju potreb diskriminiranih skupin ter ljudi v ranljivem položaju.