11.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 177/78

1.1

To posvetovalno sporočilo je del širše razprave o tem, kako lahko EU stroškovno učinkovito in na okoljsko sprejemljiv način ohranja zaloge nujnih surovin za proizvodnjo in podporo življenju živali in ljudi v vse bolj poseljenem in konkurenčnem globaliziranem svetu. Vsebuje informativen, uravnotežen in dovolj podroben povzetek stanja glede uvoza in uporabe proizvodov na osnovi fosforja za proizvodnjo živil in druge vrste osnovne rabe.

1.2

Komisija je zastavila 11 vprašanj, na katera Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odgovarja in podaja posebna priporočila. EESO opozarja na prispevek, ki ga je zagotovila evropska platforma za trajnostno rabo fosforja, in na verjetne rezultate dejavnosti evropskega partnerstva za inovacije za kmetijsko produktivnost in trajnost. EESO podpira te pobude in verjame, da bodo njihovi dosežki ustrezno uporabljeni.

1.3

EESO podpira ta pristop, ki po navedbah Komisije ni nujno usmerjen v pripravo posebne zakonodaje. Morda je primerneje zastavljati ustrezna vprašanja in zagotoviti, da so na voljo pravi podatki, ki bodo drugim omogočili, da sprejmejo bolj premišljene odločitve. Opredeliti je treba najboljše prakse in jih ustrezno razširjati, da bi jim drugi lahko sledili.

1.4

V ta namen bo morda potrebna kratkoročna tržna podpora za nove tehnologije in po potrebi dolgoročnejša regulativna podpora za dogovorjene bistvene spremembe. Koristni utegnejo biti cilji za nadzor nad fosforjem in njegovo recikliranje; izvajanje na nacionalni ravni bi bilo treba prepustiti tistim, ki jih to bolj zadeva.

2.1

Fosfor je element, ki je nujen za življenje. Mogoče ga je neomejeno reciklirati, vendar ga ni mogoče nadomestiti. Dokaj enakomerno je porazdeljen v zemeljski skorji, vendar so uporabljive rezerve fosfatne rude zgoščene v samo nekaj državah, od katerih so vse razen ene (Finska) zunaj EU.

2.2

Odpadki, kot so biološki trdni odpadki od rastlin, živali in ljudi, vsi vsebujejo fosfor; v različni meri se reciklirajo in izkoristijo pri rabi tal za lažje odstranjevanje odpadkov in gnojenje poljščin. Na nekaterih območjih se pojavlja presežek, kar je problematično, saj povzroča upadanje kakovosti voda in evtrofikacijo (rast vodnih rastlin zaradi prevelike količine hranilnih snovi), drugje pa imajo primanjkljaj, zaradi katerega ne morejo doseči velikega donosa pridelkov. Zaradi sprememb v koncentracijah prebivalstva in reje živali se te težave še povečujejo.

2.3

Težave in priložnosti, ki izhajajo iz opisanih razmer, so bile v prvih petdesetih letih uporabe fosfatne rude deležne le malo pozornosti. Zdelo se je, da so zaloge zadostne, cene so ostale stabilne in nizke, donosi pridelkov in živali pa so naraščali. Leta 2008 se je to nenadoma spremenilo. Ko je Kitajska zaradi strahu pred morebitnim domačim primanjkljajem uvedla davek na izvoz, so svetovne cene drastično poskočile, kar je vplivalo na cene hrane. Začela se je razprava o tem, da je bil morda že dosežen „fosforjev vrh“.

2.4

Dve leti kasneje so ponovno ocenili svetovne zaloge in ocene povečali za desetkrat, zaradi česar se je zdelo, da je težava izginila, vendar so se okrepili dvomi o dejanskem stanju. Vsekakor pa je prišel čas, da se začnejo zastavljati resna vprašanja.

3.1.1

Fosfatna ruda je glavni vir fosforja, ki zagotavlja povečanje donosa pridelkov in prirast živali ter s tem hrano za vse večje število prebivalcev. Znane zaloge so zgoščene v nekaj državah. Izvažati jo bodo verjetno pripravljene samo države z izrazitim presežkom glede na lastne potrebe. Trgovalo naj bi se le z majhnim deležem (16 %) celotne količine pridobljene rude (Rosemarin & Jensen, European Sustainable Phosphorus Conference, marec 2013). Številne države dobaviteljice veljajo za politično nestabilne. Trg ni popolnoma pregleden in ne deluje brezhibno. EU ni samozadostna, utrpela pa je tudi izgubo delovnih mest zaradi preselitve proizvodnje končnih izdelkov (gnojil in kemikalij, ki vsebujejo fosfor) v države dobaviteljice.

3.1.2

Na to se je mogoče odzvati le na globalni ravni: če neka gosto naseljena in/ali bogata država z velikim povpraševanjem zazna, da je ogrožena njena oskrba s surovinami, vključno s hrano, so namreč ogrožene vse države ali regije, ki so odvisne od uvoza. Enako velja za blago, proizvedeno iz surovin. To je treba upoštevati v vsaki študiji, zlasti če so se spremenili vzorci proizvodnje in je največje povpraševanje zunaj EU.

3.1.3

Odgovor na prvo vprašanje je očitno pritrdilen. Poiskati je treba stroškovno učinkovite načine za povečanje samozadostnosti. Dogodki po 700-odstotnem skoku cen v letu 2008 so se izkazali za zelo koristne. Čeprav so cene od tedaj padle, je zavedanje stalne nevarnosti spodbudilo naložbe v vsej dobavni verigi. Prav tako sta pomembna ozaveščanje o okoljskih vplivih na vseh stopnjah dobavne verige ter razumevanje načina za njihovo čim večje, a stroškovno učinkovito zmanjšanje. Ključnega pomena bosta podpora Komisije pri raziskavah in vključenost zainteresiranih skupin prek evropskega partnerstva za inovacije in evropske platforme za trajnostno rabo fosforja.

3.1.4

75 % znanih zalog je v Maroku in Zahodni Sahari (Rosemarin & Jensen, European Sustainable Phosphorus Conference, marec 2013). Maroko je največji svetovni izvoznik. Med drugimi državami, ki oskrbujejo EU, sta Tunizija in Sirija. Rusija je glavni dobavitelj rude in končnih izdelkov. Veliki izvoznici sta Jordanija in Egipt. Obstajajo torej jasne spodbude za krepitev sosedskih in drugih dvostranskih sporazumov.

3.1.5

To vprašanje je bilo v celoti obravnavano v nedavnem mnenju EESO o zagotavljanju uvoza pomembnih dobrin za EU v okviru obstoječe trgovinske politike in sorodnih politik EU  (1), sprejetem oktobra 2013. Očitna je tudi potreba po skladnem, skupnem, celostnem, na podatkih temelječem, pravočasnem, politično ozaveščenem in taktično izpeljanem pristopu vseh institucij EU v imenu držav članic.

3.2.1

EESO podpira Komisijo pri uporabi tekočih podatkov (tj. po letu 2010) o ponudbi in na splošno tudi o povpraševanju, vendar jih je treba obravnavati kot „okvirne“ in ne toliko „natančne“. Glede na to, da znane zaloge predstavljajo manj kot 1 ppm vsega fosforja v zemeljski skorji, je po mnenju EESO zelo malo verjetno, da so odkrite vse skupne zaloge, ki jih je mogoče izkoriščati, še manj pa, da se tehnike pridobivanja in predelave ne bodo še naprej izboljševale. Povpraševanje se lahko zmanjša z nadaljnjim odstranjevanjem fosforja iz detergentov in njegovo učinkovitejšo uporabo v gnojilih, s prehodom na prehrano z manj mesa ali stabilizacijo števila prebivalstva.

3.2.2

Glede na številne spremenljivke in negotovosti glede dejanskih zalog je težko pričakovati, da bodo „Hubbertove krivulje“ in napovedi „fosforjevega vrha“ koristna orodja za kratkoročne napovedi.

3.2.3

EESO podpira tehnično in finančno sodelovanje z državami dobaviteljicami za ugotovitev novih zalog, zmanjšanje okoljskega učinka rudarjenja, distribucije in predelave, gradnjo potrebne infrastrukture vključno z železnicami in pristanišči ter povečanje stopnje lokalne predelave v gnojila z višjo dodano vrednostjo.

3.2.4

Vendar pa to ne vpliva na osnovne cilje politike EU na področju fosforja, tj. povečati samozadostnost znotraj EU in ublažiti učinke čezmerne uporabe. Izboljšani podatki o tokovih znotraj EU, zlasti v državah članicah, kjer se povpraševanje povečuje, bodo ključni za razvoj stroškovno učinkovitih praks in politik. Od tega bo odvisen tudi napredek v smeri trajnostne prehranske varnosti.

3.3.1

Podatke na svetovni ravni, zlasti o zalogah, zagotavlja Geološki zavod ZDA (United States Geological Survey) na podlagi prispevkov Mednarodnega centra za razvoj gnojil (International Fertilizer Development Center) in drugih organizacij, kot je avstralski Odbor za skupne zaloge rude (Joint Ore Resources Committee). Glede na dogodke v zadnjih letih lahko samo upamo, da bodo te ustanove bolj uspešne. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je močno zainteresirana za pridobivanje zanesljivih podatkov; EU bi lahko svoja prizadevanja usmerila v to področje, vključno s prizadevanji za zmanjšanje povpraševanja v državah z visoko stopnjo porabe, predvsem v Aziji, in podpiranjem ponovne ocene zalog v vseh državah dobaviteljicah.

3.3.2

Ključnega pomena so tudi boljši podatki o tokovih povpraševanja ter možnostih za optimizacijo ponudbe in povpraševanja v Evropi; evropska platforma za trajnostno rabo fosforja je najprimernejša pot za dosego tega cilja. Poleg tega bo še naprej ključno pridobivanje argumentiranih in najnovejših informacij od vseh zadevnih deležnikov, vključno z organizacijo Fertilisers Europe.

3.4.1

Nahajališča fosfata vsebujejo različne količine kovin v sledovih, vključno s kadmijem, uranom in kromom. Za prehransko in tehnično uporabo je te mogoče odstraniti, vendar so postopki dragi in ustvarjajo odpadke. Običajne usedline vsebujejo 25–150 mg Cd/kg P2O5. Vulkanske usedline (v Rusiji, na Finskem in v Južni Afriki) vsebujejo približno 10 mg Cd/kg P2O5. Proizvodi, ki se uvozijo v EU, običajno vsebujejo majhne količine kadmija, vendar lahko dolgoročna uporaba povzroči kopičenje v tleh, rastlinah in živalih ter zato pomeni tveganje za zdravje ljudi. Odstranjevanje kadmija kmetom v EU povečuje stroške in zmanjšuje konkurenčnost v primerjavi z uvoženimi pridelki, za katere te omejitve ne veljajo. Fosfat iz živalskih in človeških odpadkov vsebuje majhne količine kadmija, vendar je lahko na različne načine kontaminiran. Zato je nujno, da se določijo varne ravni za vsa onesnaževala.

3.4.2

EESO zato spodbuja Komisijo, naj nadaljuje in dokonča vse nedokončane študije, po potrebi izvede nove ocene tveganja in pripravi ustrezna priporočila, zlasti o razpoložljivih tehnologijah za odstranjevanje kadmija, stroških in uporabnosti za različne načine proizvodnje.

3.4.3

EESO priznava, da so kmetijske prakse pogosto krajevno pogojene in se lahko zdijo nenatančne. Tehnični nasveti in najboljše prakse se še naprej razvijajo, vendar pa seznanjanje z njimi ni vedno dobro. Ker ni močnih finančnih spodbud, se stvari spreminjajo počasi. Pri prodaji in uporabi mešanih gnojil NPK se ne upoštevajo potrebe, ki se lahko razlikujejo od ene do druge njive. Kot drugod je tudi tu bistvenega pomena vseživljenjsko učenje.

3.4.4

Zato je zdaj nujen prehod na „precizno kmetijstvo“, pri čemer je treba večjo pozornost nameniti lokalnim potrebam, razpoložljivosti in vzorcem sproščanja, da bi se dosegla uporaba naravnih in umetnih gnojil ter da bi s spodbudami dosegli spremembe. Generalna direktorata Evropske komisije za raziskave in kmetijstvo bosta v tem procesu imela ključno vlogo.

3.5.1

Fosfor je stabilen neradioaktiven element, ki ga je zato mogoče neomejeno reciklirati in ponovno uporabljati. V ozračju ni prisoten v znatnih količinah, vendar se lahko izgubi zaradi erozije tal ali prenašanja po vodi, pri čemer se njegov življenjski cikel običajno konča na morskem dnu. Trenutno se preučuje njegovo ponovno pridobivanje iz celinskih vodnih sistemov kot korak v smeri čiščenja; večjo pozornost je treba nameniti predelavi za ponovno uporabo.

3.5.2

Za trajnostno rabo je treba analizirati življenjski cikel od „rudnika“ do „vil“ do„vilic“ in do „morja“. Za pridobivanje rudnin so potrebne velike količine energije in vode, to pa običajno poteka na območjih, kjer teh primanjkuje. Za prevoz in predelavo so potrebni ogljikovodiki, pri čemer se proizvajajo toplogredni plini. Izguba je trenutno velika – samo približno 15 % izkopanega fosforja doseže hrano, ki jo jemo (po navedbah Rosemarin & Jensen, European Sustainable Phosphorus Conference, marec 2013, gre za 20–25 %; da gre za 15 %, navaja evropska platforma za trajnostno rabo fosforja). Vendar je njegova uporaba nujna za življenje. Postopek je mogoče optimizirati, ne pa nadomestiti.

3.5.3

Pri neprehranski uporabi pa je drugače. Detergenti za domačo uporabo se lahko proizvedejo brez fosfatov in njihova uporaba se je močno zmanjšala. Mnogo večjo grožnjo pomeni preusmeritev poljščin v biogoriva. Bolje je treba količinsko opredeliti stroške energije in koristi v vseh fazah. EESO je preučil nekatere družbeno-gospodarske učinke. Zdaj je nujno potrebna celovita analiza življenjskega cikla, ki vključuje rabo fosforja, po potrebi pa je treba prilagoditi tudi politike.

3.5.4

V vseh primerih si je treba prizadevati za zmanjšanje rabe fosforja iz primarnih virov (nove vhodne snovi, kar zahteva uvoz v EU) ter povečanje ponovne uporabe organskih snovi (hrana, odpadki iz predelave in kompost) in varnega recikliranja s fosforjem bogatih snovi, ki se trenutno obravnavajo kot „odpadki“ (živalski in človeški izločki, odpadna voda in blato iz čistilnih naprav). Razviti je treba uporabo za stranske proizvode, ki nastanejo med predelavo.

3.5.5

Opredeliti je treba ustrezne načine za doseganje zgoraj navedenih ciljev ter izobraževati regulativne organe, dobavitelje, kmete, prodajalce na drobno in njihove stranke, da sprejmejo želene nove proizvode in prakse. Trenutno se izvajajo dejavnosti za opredelitev gospodarsko uspešnih rešitev. Evropska platforma za trajnostno rabo fosforja in drugi organi tesno sodelujejo s Komisijo, da bi omogočili njihovo uresničitev.

3.5.6

Komisija ter druge institucije, agencije in svetovalni organi EU bi morali še naprej ugotavljati, katere predpise je treba bodisi pregledati bodisi bolje izvajati glede na izkušnje ali spreminjajoče se zunanje potrebe. Celoten način obravnave „odpadkov“ je treba ponovno preučiti, kar tudi poteka. Kot je navedeno v sporočilu, je trenuten pristop razdrobljen in nekoristen ter zavira doseganje želenih rezultatov na področju ponovne uporabe in recikliranja.

3.6.1

Komisija bi morala spodbujati raziskave, kadar obstaja želen rezultat, vendar ni jasnih tržno naravnanih gospodarskih spodbud (na primer zaradi stalne razpoložljivosti fosforja iz primarnih virov po relativno nizki ceni) ali obstaja verjetnost nerešenih navzkrižij interesov (na primer glede standardov kakovosti za reciklirana nasproti primarnim fosfatnim gnojilom) ali kadar se nacionalne prakse znotraj EU močno razlikujejo (na primer v zvezi s trenutno rabo fosfatov in trendi porabe) ali kadar ni lahko doseči očitnih sinergij (na primer v zvezi s prenosom živalskih in drugih odpadkov, bogatih s fosforjem, iz držav članic s presežkom v države članice s primanjkljajem).

3.6.2

Priznati je treba tudi potrebo po boljši komunikaciji med vpletenimi sektorji, različno zakonodajo, ki se uporablja, ter deljene in včasih navzkrižne odgovornosti znotraj Komisije in drugih regulativnih organov.

3.7.1

Odgovor na to vprašanje je „ne“. Obstaja jasna potreba po zanesljivih ter manj razdrobljenih in popolnejših informacijah o drugih onesnaževalih, njihovih virih in vnosu v hrano, vključno s težkimi (in lažjimi) kovinami, farmacevtskimi izdelki in metaboliti, o povzročiteljih bolezni, povezanih hranilnih snoveh, razpoložljivosti, vzorcih sproščanja, splošni kmetijski učinkovitosti, tehnologijah recikliranja, okoljskih učinkih itd.

3.7.2

Dober začetek bi bili statistični podatki, če so ti na voljo. Ključnega pomena bodo izobraževanje ter sprejemanje odgovornosti in sprememb. Zdi se, da je partnerstvo med Komisijo in organi, kot je evropska platforma za trajnostno rabo fosforja, najverjetnejša pot za dosego tega cilja.

3.8.1

V okviru strategije Evropa 2020 je bilo ustanovljenih pet evropskih partnerstev za inovacije. Med temi bodo tri, in sicer za kmetijsko produktivnost, vodo in surovine, imela velik vpliv na kmetijski sektor na splošno in še posebej fosfor – vpliv preostalih dveh partnerstev, za pametna mesta ter aktivno in zdravo staranje, pa bo manjši. Obravnavanje vprašanja fosforja bi lahko kot novo področje, ki ga je treba urediti, služilo kot model za druge.

3.8.2

Ustanovljena je usmerjevalna skupina na visoki ravni in dogovorjen strateški izvedbeni načrt. Ta bo uspešen, če bodo zastopane in aktivno vključene vse zainteresirane strani, ki bodo delovale skupaj. Poudarek je na ukrepih, ki jih je mogoče izvajati znotraj EU – predvsem „od vil do vilic“ – zato nekatere zgoraj navedene teme niso vključene.

3.8.3

EESO se strinja z zelo splošno in vseobsegajočo vsebino strateškega izvedbenega načrta, vendar poudarja, da v njem manjkajo jasno opredeljene prednostne naloge, mehanizmi za reševanje legitimnih sporov ali časovni okvir za ukrepe. Malo se razpravlja o področjih, na katerih so sedanje politike EU ali držav članic (subvencioniranje, nesubvencioniranje, prepoved posebnih dejavnosti za doseganje drugih ciljev) povzročile gospodarsko nevzdržne ali neželene rezultate znotraj ali zunaj EU.

3.8.4

EESO upa, da bo evropsko partnerstvo za inovacije pravočasno doseglo svoje cilje, kar bi bil koristen rezultat za področje fosforja. Razprava bi morala vključevati uporabo hranilnih snovi, učinkovitost gnojil, recikliranje, ravni onesnaževal, ravnanje z gnojem in drugimi organskimi odpadki ter njihov prevoz in uporabo. To bi morala biti tudi podpora delovnemu programu evropske platforme za trajnostno rabo fosforja. Jasno je, da bi morala organa medsebojno sodelovati.

3.9.1

„Odpadki“ so vse snovi, za katere njihovi neposredni lastniki menijo, da nimajo vrednosti ali da je njihova vrednost negativna; ko se jim lahko pripiše vrednost, postanejo proizvodi, s katerimi se lahko trguje. V popolnoma učinkovitem postopku se ovrednotijo in uporabijo vsi izhodni tokovi. Zaradi globalizacije je to področje postalo bolj zapleteno za analizo, je pa toliko bolj nujno, da se ga uredi. Rastlinske, živalske in človeške odpadke v tekoči in trdni obliki je zdaj treba obravnavati kot poslovne priložnosti in ne kot težave, ki prinašajo stroške.

3.9.2

Vendar je to lažje reči kakor doseči. Potrebne bodo raziskave in nove tehnologije; treba bo spremeniti predpise, da se zagotovi večja jasnost in vsebinska gotovost za čezmejni in notranji pretok. Finančne spodbude morajo biti jasne. Zdi se, da imajo največ možnosti za uspeh lokalne rešitve, ki vključujejo predelan ali drug gnoj in sintetična gnojila. Pripravili bi lahko projekte na ravni skupnosti ali na regionalni ravni, prek katerih bi reševali specifične težave, čim bolje izkoristili naložbe in čim bolj zmanjšali okoljske učinke.

3.9.3

Zainteresirane strani v evropskem partnerstvu za inovacije ali evropski platformi za trajnostno rabo fosforja bodo imele ključno vlogo pri usklajevanju globalnih rešitev z dejanskimi priložnostmi na ravni kmetij, skupnosti, občin ali regij. V celoti bo treba vključiti države članice in druge predstavnike civilne družbe.

3.10.1

Najboljši način za zmanjševanje odpadne hrane je zagotoviti, da se hrana v okviru uravnotežene in zdrave prehrane razdeli tistim, ki potrebujejo podporo. Pregledati je treba predpise o označevanju in maloprodajni praksi, ki zadevajo „kakovost“ (oblika, videz in velikost ter okus in hranilna vrednost), velikost porcije, rok uporabe in rok prodaje ter odstranjevanje neprodane hrane. Veliki komercialni uporabniki (živilska podjetja, dobavitelji pripravljene hrane in pijače, restavracije) bi morali čim bolj zmanjšati odpadke pod običajnimi trgovinskimi pogoji, pri čemer bi bilo treba od njih zahtevati, da kompostirajo vse, česar ne morejo neposredno uporabiti. Treba bi bilo spodbujati pobude, ki zajemajo celotni sektor in v katere so vključeni prodajalci na drobno. Količino odpadne hrane iz gospodinjstev je mogoče in bi bilo treba zmanjšati z učinkovitim kupovanjem in pravočasno uporabo, to pa je predvsem vprašanje izobraževanja potrošnikov. Individualno kompostiranje odpadkov je mogoče na podeželju, težje izvedljivo pa je v velikih mestih.

3.10.2

Razen odpadkov z vrtov je ločeno zbiranje biorazgradljivih odpadkov na splošno precej omejeno in odvisno od razpoložljivih sredstev in prednostnih nalog. S kompostiranjem vsega, česar ni mogoče uporabiti, se fosfor ohranja v prehranski verigi in, kjer je to potrebno, izboljšuje kakovost tal. Pozornost je treba nameniti ustvarjanju dodane vrednosti namesto zgolj odlaganju odpadkov.

3.11.1

Obstajajo že rešitve za domačo uporabo v manjšem obsegu, s katerimi se predvsem rešujejo težave odvečnega fosforja v oddaljenih območjih, ki povzroča evtrofikacijo bližnjih stoječih voda. Vendar so te rešitve drage in jih je očitno težko prilagoditi gosteje poseljenim mestnim območjem. Rešitve so pogosto odvisne od velikosti mest.

3.11.2

Odstranjevanje komunalnih odpadnih voda urejajo predpisi o kakovosti odpadnih voda, ne pa predpisi o potencialni vrednosti posameznih elementov. To bi bilo treba nujno spremeniti. Prilagajanje obstoječih sistemov za odstranjevanje odplak je lahko drago, zato bi bilo bolj smotrno pripraviti načrte za nove naložbe, ki bi ustvarile večjo dodano vrednost za operaterje. Uporaba bioloških trdnih odpadkov na kmetijskih zemljiščih bi morala biti osredotočena na optimizacijo donosa pridelkov ob upoštevanju omejitev glede odlaganja.

3.11.3

Potrebni bodo novi standardi za prehransko uporabo, vključno s poljedelstvom, da bi se poleg umetnih gnojil (pri katerih je lažje nadzirati kakovost in učinkovitost) uporabljali tudi ti odpadki. Pri neprehranski uporabi (parki, igrišča za golf, urejanje mestne in industrijske krajine, kultiviranje okolja, gozdarstvo, zaščita pred erozijo, zaščita pred morjem itd.) so možnosti enostavnejše.

3.11.4

Obstaja stalna potreba po osredotočenih raziskavah in razvoju novih stroškovno učinkovitih tehnologij. Za vse je koristno, če se to spodbuja, financira in objavlja na ravni EU ter podpira z opredelitvijo in učinkovitim prenosom najboljših praks. Uspešne tehnologije ustvarjajo delovna mesta in odpirajo trge. Učinkovitost proizvodnje, distribucije in uporabe živil ter ravnanja z odpadki prispeva k zmanjšanju stroškov za potrošnike in pomaga doseči druge cilje na področju energije in podnebnih sprememb.

3.11.5

Odstraniti je treba ovire, ki preprečujejo napredek. Razviti je treba usklajena merila za „prenehanje statusa odpadka“ ter nov način opredelitve odpadkov in nadzora nad njimi. Ponovno je treba oceniti okvirne direktive o kemikalijah (REACH), kakovosti tal in voda, uporabi gnojil in živil ter odstranjevanju odpadkov, da se zagotovi, da so njihovi cilji še vedno primerni in celoviti ter da so skladni s prednostnimi nalogami EU v današnjem globaliziranem svetu, v katerem živimo. Pomembno bo ustrezno in sorazmerno izvajanje na nacionalni in lokalni ravni. EESO bo pri tem z veseljem pomagal.