6.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/14

1.1

Na ravni EU trenutno ni nedvoumne opredelitve, ki bi jasno razlikovala med tistimi, ki so resnično samozaposleni in poslujejo za svoj račun, ter tistimi, ki so lažno samozaposleni. Posamezni pristojni organi in telesa uporabljajo lastne pravne in regulativne okvire, ki se razlikujejo glede na jurisdikcijo in politično področje (davčna zakonodaja, socialna varnost, poslovno pravo, trg delovne sile, zavarovanje). Primeri zlorabe segajo od izogibanja plačevanju socialnih prispevkov do davčnih utaj, kršenja delavskih pravic in dela na črno. To pa za resnično samozaposlene osebe, mikropodjetja ter MSP pomeni resno izkrivljanje konkurence.

1.2

Evropska komisija je v zeleni knjigi iz leta 2006 z naslovom Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja odprla vprašanje, ali bi morale biti pravne opredelitve delovnega razmerja in samozaposlitve v državah članicah jasnejše, da bi olajšali poštene prehode med tema oblikama dela. Med posvetovanjem, ki je sledilo zeleni knjigi, je bilo ugotovljeno, da bi lahko neobstoj opredelitve na ravni EU privedel do težav, zlasti pri čezmejnem delu (in opravljanju storitev).

1.3

V priporočilih Mednarodne organizacije dela (MOD) iz leta 2006 je pojem delovnega razmerja obravnavan zelo široko, da bi se omogočilo ukrepanje proti lažnemu samozaposlovanju. Za ugotovitev, ali delovno razmerje obstaja ali ne, se je treba osredotočiti predvsem na dejstva v zvezi z dejavnostmi zaposlenega in njegovim plačilom, ne glede na to, kako je razmerje opredeljeno, npr. v pogodbenih določbah. Skrito delovno razmerje obstaja, če delodajalec delavca obravnava tako, da prikrije njegov dejanski pravni status zaposlenega, in če lahko pogodbeni pogoji ogrozijo zaščito, do katere so zaposleni upravičeni.

1.4

Več držav članic je že poskusilo podrobno opredeliti razliko med samozaposlenimi in zaposlenimi na podlagi vnaprej določenih meril. V praksi prihaja do problemov, saj obstaja veliko različnih in zapletenih primerov. EESO se tega zaveda in zato predlaga, da se ocenijo različne izkušnje držav članic, da bi sprejeli določene sklepe in priporočila za učinkovitejši pristop.

1.5

Zanesljiva ureditev in opredelitev lažne samozaposlitve bi koristila tistim, ki so resnično samozaposleni, ter mikropodjetjem. Z lažnimi samozaposlitvami bi se bilo treba spopasti z boljšim spremljanjem in preverjanjem dejanskega položaja teh oseb na trgu delovne sile. Ekonomska odvisnost od stranke (pogosto nekdanjega delodajalca) pomeni, da gre za nadaljevanje delovnega razmerja.

1.6

Vzpostavitev dobrega sistema socialne varnosti za samozaposlene v vseh državah članicah, ob upoštevanju posebnega statusa samozaposlenih, bo prispevala k boju proti morebitnim zlorabam in k njihovemu preprečevanju.

1.7

Zaposleni, ki zares postanejo samozaposleni, so običajen pojav na trgu delovne sile in v gospodarstvu. Zato bi bilo treba razmisliti, kako lahko te osebe izkoristijo skupne možnosti, kot sta sodelovanje v organizacijah MSP, podjetniških organizacijah, zbornicah in organizacijah na trgu dela ter vključitev v različne dele sistema socialne varnosti ter pokojninskega zavarovanja. Poleg tega bi morali zanje v celoti veljati predpisi o zdravju in varnosti na delovnem mestu, imeti pa bi morali tudi dostop do poklicnega usposabljanja.

1.8

EESO poudarja vrednoto in pomen statusa samozaposlenih oseb, tako z družbenega kot ekonomsko-socialnega vidika. Vendar je pomembno, da se lahko državljani svobodno in na podlagi zadostnih informacij odločajo za status samozaposlene osebe.

1.9

Nekatere sheme, ki so jih uvedle države članice za spodbujanje podjetništva, lahko za resnično samozaposlene osebe, mikropodjetja ter MSP pomenijo izkrivljanje konkurence. Zato bi bilo treba za naštete kategorije pripraviti oceno učinka. EESO priporoča, da se državam članicam predlaga, naj opredelijo posebej problematične sektorje in na podlagi socialnega dialoga določijo minimalne urne postavke, ki se lahko razlikujejo celo med regijami znotraj iste države članice.

Odločilno je, da države članice ta ukrep upoštevajo pri javnih naročilih, saj s tem dajejo dober zgled in se še naprej borijo proti nepoštenostim.

2.1

Status samozaposlene osebe je legitimna izbira na trgu dela, do katere ima vsak pravico. To stališče je EESO zavzel v več mnenjih o samozaposlenih osebah. Vendar pa ima pojav tudi temno plat, ki je Odbor še ni obravnaval; v zadnjem mnenju je izrecno navedel: "Ne gre za poskus obravnave neprijavljenega dela ("dela na črno") ali t. i. lažnega samozaposlovanja, čeprav sta oba pojava občasno dejansko ali navidezno povezana z ekonomsko odvisnim delom." (1) To mnenje pa se končno loteva tudi tega vprašanja.

2.2

V zadnjih desetletjih se je sestava kategorije samozaposlenih oseb, poleg "običajnih" samostojnih poklicev in malih podjetnikov, močno spremenila. V sedanjem obdobju se je izkazalo kot nujno, da se oceni, ali operativno okolje samozaposlenim ponuja dovolj varstva. Odbor opozarja na prejšnje mnenje (2), v katerem je priporočil:

2.3

Status samozaposlene osebe se med posameznimi državami članicami razlikuje. V nekaterih državah (Nizozemska) je samozaposlena oseba opredeljena kot oseba, ki dela za svoj račun, večinoma kot podizvajalec za druga podjetja. V drugih (Italija, Francija) imajo status samozaposlene osebe samo podjetniki, ki niso zaposleni v lastnem podjetju, vendar pa lahko zaposlujejo druge delavce. Samozaposlovanje ni le sprejemanje naročil kot podizvajalec, saj so stranke lahko tudi potrošniki. Različne opredelitve zaposlitve in samozaposlitve so izredno pomembne, ne le z vidika delovnega prava, temveč tudi predpisov o socialni varnosti in davčne zakonodaje.

2.4

Oblikovanje enotnega trga in s tem povezana uvedba prostega gibanja sta pripomogli k razvoju, opisanemu v točki 2.2, ter privedli k samozaposlovanju v najbolj občutljivih sektorjih trga dela. Številni delavci se danes (prek najrazličnejših agencij) najemajo kot "samozaposleni ponudniki storitev", ne več kot zaposleni. Nimajo sklenjenih pogodb o delu, ker samostojno izvajajo posebne storitve za svoj račun. Poceni delovna sila je tako na voljo in "plačana na račun", ne da bi bilo treba upoštevati nacionalne delovne standarde. (3) Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, ali je ta nova oblika samozaposlitve pristna.

2.5

Zlasti v čezmejnih primerih prihaja do težav v delovnih odnosih. (4) Takšni odnosi so lahko nekoliko podobni položaju tradicionalnih občasnih ali dnevnih delavcev, ki so jih nekoč zastopali posredniki (t. i. gangmasters) – oblika dela, za katero smo bili prepričani, da je stvar preteklosti. (5) Tako lahko v nekaterih državah samozaposlene osebe, ki delajo za svoj račun, čez noč prevzamejo dejavnosti, za katere se morajo redno zaposleni navadno več let poklicno usposabljati. Pojavili so se specializirani posredniki za delo (gangmasters) in agencije za zaposlovanje, ki ponujajo storitve samozaposlenih oseb. Tako se lahko podjetja naglo odločijo za pogodbe, na podlagi katerih samozaposlene osebe opravljajo enako delo kot prej redno zaposleni. Za oceno števila prizadetih delavcev ter najbolj kritičnih meja so potrebni bolj zanesljivi dokazi, kar terja dodatne strokovne raziskave.

2.6

Poleg zasebnih naročnikov se k samozaposlenim osebam redno zateka tudi vse več velikih podjetij in javni sektor. Četrtina podjetij, ki najemajo samozaposlene, kot glavni razlog za to navaja znanje in izkušnje teh oseb. Pogosto se najemajo ob proizvodnih konicah in takrat, ko primanjkuje kvalificiranih delavcev. Po ocenah delodajalcev je pomemben razlog tudi prilagodljivost v kadrovskih zadevah.

2.7

Če se je samozaposlena oseba prostovoljno odločila za lastno podjetje in poslovanje za svoj račun, je to v redu. Če pa odločitev za status samozaposlene osebe ni bila sprejeta popolnoma prostovoljno, se socialna tveganja v praksi s podjetja prenesejo na posameznega delavca. To vodi k zlorabam, ki zajemajo tako izogibanje plačevanju socialnih prispevkov, davčne utaje in zlorabo delavskih pravic kot tudi delo na črno. (6) To pa za dejansko samozaposlene osebe, mikropodjetja ter MSP pomeni resno izkrivljanje konkurence. Poleg tega lahko nekatere sheme, ki so jih uvedle države članice za spodbujanje podjetništva (primer samostojnih podjetnikov (auto-entrepreneurs) v Franciji), povzročijo izkrivljanje konkurence med resnično samozaposlenimi osebami in omenjeno novo kategorijo samozaposlenih.

2.7.1

EESO priporoča, da se državam članicam predlaga, naj opredelijo posebej problematične sektorje in na podlagi socialnega dialoga določijo minimalne urne postavke, ki se lahko razlikujejo celo med regijami znotraj iste države članice.

Odločilno je, da države članice ta ukrep upoštevajo pri javnih naročilih, saj s tem dajejo dober zgled in se še naprej borijo proti nepoštenostim.

2.8

Delež samozaposlenih je v 80-ih letih prejšnjega stoletja v vsej Evropi naraščal, nato pa je v 90-ih letih nekoliko upadel. V zadnjih desetletjih se razmere po posameznih državah članicah precej razlikujejo. V nekaterih je število samozaposlenih znova naraslo, v drugih je njihov delež ostal nespremenjen ali se je zmanjševal (OECD Employment Outlook za leto 2005 in OECD Factbook za leto 2006). Od začetka finančne krize se skupni delež samozaposlenih ni povečal. Nekateri zdaj pripadajo tako imenovanemu "prožnemu segmentu" delovne sile: zanj so značilna delovna razmerja, ki so precej nestabilna in jih je mogoče hitro prekiniti v času gospodarske recesije ter jih znova skleniti, ko so gospodarski obeti nekoliko boljši.

2.9

Samozaposleni manj upoštevajo varnost in zdravje pri delu ter predpise v zvezi z varstvom okolja kot zaposleni. Ena od možnosti za premostitev te vrzeli bi bila, da se za samozaposlene vzpostavijo storitvena središča, ki bi te naloge in dejavnosti opravljala v njihovem imenu.

3.1

Zakoni in predpisi samozaposlenih oseb ne obravnavajo enako. (7) Izraz se ponekod uporablja za svobodne poklice, drugod za vse samozaposlene osebe, ki neodvisno opravljajo delo. Status teh oseb pomeni, da nimajo pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi delovršne pogodbe izvajajo storitve za stranke ali naročnike.

3.2

Kategorija samozaposlenih oseb ima pogosto dve skrajnosti (European Foundation, 1996). Na eni strani so visoko kvalificirani in izkušeni strokovnjaki, ki se dobro zavedajo svojih tržnih prednosti in svoje vrednosti ter želijo svoje delo opravljati za svoj račun. To so večinoma starejši, dobro plačani posamezniki, ki sami načrtujejo in organizirajo svoje delo. Na drugi strani so samozaposlene osebe, katerih status je namenjen zgolj enemu cilju, tj. zmanjšanju upravnega in finančnega bremena za stranko. Ljudje, ki se znajdejo v takšnem položaju, so lažno samozaposleni, imajo le malo – ali nobenih – možnosti izbire in so ekonomsko popolnoma odvisni od svoje stranke. Iz strokovne literature izhaja, da to pogosto velja za dve od petih kategorij samozaposlenih oseb, ki so bile opredeljene v nedavni študiji. (8)

3.3

S pravnega vidika samozaposleni delavci niso vedno v tako dobrem položaju kot zaposleni. Nizozemska študija, ki jo je leta 2010 opravil EIM za ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje, je pokazala, kako samozaposleni obvladujejo tveganja. Ker ne morejo računati na kolektivno zavarovanje za zaposlene, se morajo sami zavarovati za tveganje. V številnih primerih tega ne naredijo. Zelo pogosto so zavarovani za poklicno odgovornost (72 %), precej redkeje pa imajo zdravstveno zavarovanje (20 %) ali zavarovanje za primer delovne nesposobnosti (36 %). Samo polovica varčuje za upokojitev. Zato tvegajo, da se bodo ob upokojitvi znašli v revščini. Samozaposleni v kmetijstvu in gradbeništvu so pogosteje od povprečja zavarovani za tveganja, tisti v gradbeništvu in poslovnih storitvah pa pogosteje poskrbijo za pokojnino. EESO priporoča, da so samozaposleni ob predložitvi vloge za ta status ustrezno obveščeni o posledicah nerednega plačevanja prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje ter o drugih pogojih in obveznostih, povezanih z ustanovitvijo podjetja.

4.1

Vprašanje, ali obstaja delovno razmerje ter kakšne pravice in varstvo so povezane s statusom samozaposlene osebe, je v zadnjih letih v nekaterih evropskih državah znova v ospredju. Razlog za to so velike spremembe v načinu poslovanja podjetij, saj se je obseg zunanjega izvajanja in javnih naročil močno povečal, zakonodajalci pa so se odzvali na zahteve po večji prožnosti in zmanjšanju upravnih bremen, kar je privedlo do deregulacije in politike, ki želi odpraviti "tradicionalne" oblike varne zaposlitve.

4.2

Več držav članic je skušalo s pravnega vidika uvesti razlikovanje, tako da so na podlagi različnih meril dopolnile opredelitev delovnega razmerja. Za to razmerje je značilno opravljanje dejavnosti v zameno za plačilo, pri čemer morebitni dobiček od teh plačanih dejavnosti pripada naročniku. Pomembno merilo pri tem je dejstvo, da se delo opravlja pod nadzorom druge strani in da mora biti zaposleni na voljo. Eno od meril je tudi to, da je plačilo edini ali glavni vir prihodkov zaposlenega, ki ni izpostavljen ekonomskemu tveganju.

4.3

EESO se omejuje na usmerjanje držav članic tako, da jim predlaga primere najboljše prakse. Dober primer je model Malte, ki je zelo uspešen.

Pri obravnavanju zaposlitvenega statusa osebe, ki je formalno samozaposlena in se na prvi pogled ne obravnava kot delojemalec, se (lahko) domneva, da obstaja delovno razmerje in da je oseba, za katero se izvajajo storitve, delodajalec, če je izpolnjenih najmanj pet od naslednjih meril v zvezi z osebo, ki opravlja delo:

4.4

Različne opredelitve ne obstajajo samo v posameznih evropskih državah, ampak tudi v zakonodaji EU. (9) Premajhna jasnost povzroča velike težave v čezmejnih primerih. Ker so nacionalni pravni okviri glede razlikovanja med zaposlitvijo in opravljanjem storitev neusklajeni z evropskim, je koncept samozaposlitve problematična tema, zlasti v povezavi s čezmejnim delom.

4.5

Z mednarodnega vidika je vse težje opredeliti, ali delovno razmerje obstaja ali ne. To velja v primerih, ko pravice in obveznosti pogodbenih strank niso jasne in nedvoumne ali ko je zaradi večje prožnosti in deregulacije težko preveriti, ali obstaja delovno razmerje. Tako je tudi v primerih, ko zakonodajalci uvedejo različne vmesne oblike ali pa ko možnost, da oseba čez noč začne poslovati kot samozaposleni, enostavno obravnavajo kot novo obliko poslovne dejavnosti.

4.6

Zato je MOD že zgodaj opozorila na morebitne zlorabe statusa samozaposlene osebe, ki vodijo k nespoštovanju pravic zaposlenih in pravnega varstva, navadno povezanih z delovnim razmerjem. MOD je opozorila tudi na možnost zlorabe zaradi kombinacije dejavnikov: zakonodaja ali njena razlaga je preozka; zakonodaja je napisana tako, da so njeno področje uporabe in učinki minimalni; delovno razmerje obstaja, vendar ni jasno, kdo je delodajalec; različne oblike lažne samozaposlitve niso obravnavane, ter na splošno ni nadzora skladnosti z zakonodajo.

4.7

V Mednarodni klasifikaciji zaposlitvenega statusa (International Classification of Status in Employment) je samozaposlitev opredeljena kot delo, pri katerem je plačilo neposredno odvisno od dobička, ustvarjenega s proizvedenim blagom in opravljenimi storitvami. Zgodovinsko gledano obstajajo tri glavne skupine samozaposlenih: mikropodjetja, mala podjetja in svobodni poklici. Na generalni skupščini MOD junija 2006 je bilo sprejeto priporočilo o delovnih razmerjih (priporočilo št. 198) (10), katerega glavni namen je bil izboljšati nacionalno politiko varstva pravic zaposlenih, ki so v delovnem razmerju (člen 1.4).

4.8

Hkrati je MOD med letoma 2005 in 2007 naprej razvijala uporabljene koncepte. Poleg omenjenega priporočila je pripravila več dokumentov, ki med drugim vsebujejo pregled veljavnih nacionalnih pravil. Ta je pokazal, da so jasne opredelitve vse bolj potrebne, da bo mogoče razlikovati med legitimnimi oblikami samozaposlitve in goljufivimi praksami, katerih edini namen je izmikanje delovni zakonodaji in drugim pravnim določbam ali njihovo neupoštevanje.

4.9

EESO priporoča, da se urejanje specifičnih težav samozaposlenih preuči v okviru socialnega dialoga na evropski in nacionalni ravni in da se organizacijam, ki zastopajo njihove interese, omogoči sodelovanje v takem dialogu.