EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52012IE0814

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o BDP in več – vključevanje civilne družbe v proces določanja dodatnih kazalnikov (mnenje na lastno pobudo)

OJ C 181, 21.6.2012, p. 14–20 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

21.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/14


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o BDP in več – vključevanje civilne družbe v proces določanja dodatnih kazalnikov (mnenje na lastno pobudo)

2012/C 181/04

Poročevalec: Stefano PALMIERI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

BDP in več – vključevanje civilne družbe v proces določanja dodatnih kazalnikov.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. marca 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 479. plenarnem zasedanju 28. in 29. marca 2012 (seja z dne 29. marca) s 172 glasovi za, 5 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi poudariti ugotovitve iz točke 8 sklepnega sporočila konferece EESO Razmišljajmo trajnostno, bodimo odgovorni! – Evropska civilna družba na poti v Rio +20 (Go sustainable. Be responsible! – European Civil society on the road to Rio +20), ki je bila 7. in 8. februarja 2012, in sicer, da ceni dejstvo, da prvi osnutek priznava omejenost BDP kot merila za blaginjo in poziva k vključevanju civilne družbe v nujen razvoj dodatnih kazalnikov.

1.2   EESO priznava napredek, ki je bil v zadnjih letih dosežen na področju priprave dodatnih kazalnikov poleg bruto domačega proizvoda (BDP) na svetovni in evropski ravni, zlasti pri analizi kazalnikov, ki odražajo kakovost življenja in socialne okoliščine posameznikov glede na vzdržnost gospodarskih sistemov.

1.2.1   EESO še naprej meni, da je nadaljevanje tega dela bistvenega pomena, in sicer zlasti v okviru celovitega pristopa, ki zagotavlja Evropski uniji vodilni položaj, ter z vidika prihodnjih mednarodnih srečanj (Rio +20), predvsem pa zaradi možnega napredka pri novih evropskih strategijah za stabilnost in gospodarsko rast, za razvoj in socialno kohezijo ter okoljsko trajnost. Pripravo dodatnih kazalnikov poleg BDP bi bilo najprej treba oceniti na podlagi strategije Evropa 2020.

1.3   EESO meni, da kompleksnega razvoja, ki vodi k novi opredelitvi blaginje in družbenega napredka, ki zajema več od same gospodarske rasti, ne smejo zatreti kratkoročne evropske politike nujne pomoči za boj proti novim posledicam gospodarske in finančne krize.

1.3.1   Za okrevanje gospodarstva in premostitev krize je treba zamenjati referenčni model in razvoj osnovati na blaginji in družbenem napredku. Le na ta način bo mogoče večjo pozornost posvetiti vzrokom za nastanek krize in za nedavno ponovno recesijo v Evropi, da bi jih lahko analizirali ter pripravili primernejše kratkoročne ter srednje- in dolgoročne politike. V tem smislu so politike EU posebej zanimiv izziv.

1.4   EESO zato poudarja, da je treba premagati težnje k omejevanju in odpor do sprejetja in institucionalnega spremljanja kazalnikov gospodarske, socialne in okoljske trajnostnosti, ki naj bi dopolnili tradicionalne kazalnike bolj gospodarske in finančne narave, saj bi sedanjo krizo lahko omejili in jo boljše obvladovali.

1.5   Nastala je znatna vrzel med gospodarskimi politikami na nacionalni in evropski ravni ter politikami za spodbujanje blaginje in družbenega napredka. Ker pa so nacionalni statistični uradi že široko sprejeli kazalnike, ki dopolnjujejo BDP, so možnosti za zmanjšanje te vrzeli povezane z zmogljivostjo za preoblikovanje številnih razpoložljivih informacij v znanje in kolektivno zavedanje evropskih državljanov.

1.5.1   V tem smislu je treba spodbujati razpravo o vsebinskem pomenu napredka, ki mora poleg ponovne opredelitve pojma napredka zajeti tudi elemente politične odgovornosti. Ta novi pristop zahteva, da je treba poiskati različne razsežnosti, ki sestavljajo napredek, z

i)

razširitvijo nacionalnih računov na socialne in okoljske vidike;

ii)

uporabo sestavljenih kazalnikov;

iii)

oblikovanjem ključnih kazalnikov.

1.6   EESO tako meni, da je statistika prevzela odločilno vlogo za zapolnitev vrzeli v znanju, ki ostaja:

med gospodarskimi in družbenimi procesi, ki so posledica političnih odločitev, ter večjo blaginjo in družbenim napredkom;

med samimi političnimi institucijami in državljanskimi forumi; glede na razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij velja to dandanes v še posebej veliki meri.

1.7   EESO je prepričan, da terja preglednost demokratičnih procesov odločanja neodvisno upravljanje statistike, ki bo svojo osnovno vlogo ponovno našla v usmerjanju meritev in njihove metodologije v pojave, ki jih narekujejo nove gospodarske, družbene in okoljske potrebe. V tem okviru mora Eurostat prevzeti osrednjo vlogo pri povezovanju in usklajevanju nacionalnih in regionalnih statistik.

1.8   EESO tudi meni, da mora civilna družba skupaj z drugimi družbenimi in institucionalnimi akterji določiti področja ukrepanja, na katerih se bo ugotavljal družbeni napredek, ter opredeliti posamezna področja in najpomembnejše pojave (na gospodarskem, družbenem in okoljskem področju). To se lahko zagotovi s pomočjo posebnih instrumentov za obveščanje, posvetovanje in sodelovanje.

1.8.1   EESO meni, da legitimnosti javnih odločitev ni mogoče ustvariti in zagotoviti le s formalnimi jamstvi in ureditvami – institucionalnimi, pravnimi in ustavnimi – države, ampak mora temeljiti tudi na prispevku civilne družbe.

1.8.2   Njen poseben prispevek k opredelitvi obetov za razvoj in blaginjo je politično nujen, da bi bilo mogoče povezati participativno in kognitivno razsežnost ter da bi bilo mogoče uresničevati zastavljene cilje.

1.9   Manjka tudi razvoj instrumentov za uveljavljanje in odgovornost, ki so potrebni za to, da bi lahko politične izbire, zlasti na področju gospodarske in proračunske politike, povezali z uspešnostjo kazalnikov.

1.10   EESO glede na izkušnje, pridobljene s posvetovanji in sodelovanjem v različnih državah, meni, da bi morala „paradigma odločanja“ (proces izmenjave informacij in mnenj glede skupne odločitve v okviru razprave, ki omogoča oblikovanje in izražanje skupnih stališč), na podlagi katere bi bilo treba oblikovati kazalnike blaginje in napredka, temeljiti na:

enakovredni izmenjavi mnenj med institucionalnimi akterji in predstavniki civilne družbe,

vključevanju vseh interesov, ki jih zadeva odločitev o prihodnjem merjenju ter spremljanju blaginje in družbenega napredka, v proces odločanja,

nenehnem prizadevanju za skupno dobro, zlasti v rezultatih razprav.

1.11   EESO se obvezuje, da bo še naprej spremljal dejavnosti, ki na nacionalni in evropski ravni vključujejo sodelovanje civilne družbe pri pripravi kazalnikov poleg BDP.

1.12   EESO poudarja, da je pripravljen zagotoviti prostor za srečanja med organizirano civilno družbo in evropskimi institucionalnimi organi v okviru procesa sodelovanja in odločanja za določitev in oblikovanje kazalnikov napredka v Evropski uniji.

2.   Uvod

2.1   S tem mnenjem želi EESO dati svoj prispevek k razpravi o načinih vključevanja civilne družbe v postopke oblikovanja kazalnikov blaginje in družbenega napredka pred konferenco OZN o trajnostnem razvoju – Svetovnim vrhom 2012 – Rio +20, ki bo od 20. do 22. junija 2012 v Rio de Janeiru (1), in četrtim svetovnim forumom Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki bo od 16. do 19. oktobra 2012 v New Delhiju v Indiji potekal pod naslovom Statistike, znanje in politike za merjenje blaginje in pospeševanje napredka družb.

2.2   EESO želi nadaljevati delo, ki ga je zastavil s predhodnima mnenjema, in vztrajati pri procesu spremljanja napredka, doseženega na evropski ravni pri razvoju kazalnikov, ki dopolnjujejo bruto domači proizvod (BDP). Ti morajo ob popolnem spoštovanju okoljske trajnostnosti biti sposobni izražati gospodarski in družbeni razvoj (2).

2.3   EESO je že v mnenju Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj  (3) obravnaval omejitve BDP, kakor tudi možne popravke in dodatke, ter s tem potrebo po pripravi novih meril za določitev dopolnilnih kazalnikov, ki merijo blaginjo in trajnost (gospodarsko, družbeno in okoljsko), „za bolj uravnoteženo politiko“.

2.4   Dve leti pozneje je EESO v odziv na razprave in prizadevanja na evropski ravni v mnenju BDP in več – merjenje napredka v svetu, ki se spreminja  (4), pozdravil sporočilo Evropske komisije (5) in poudaril pomen dolgoročne perspektive pri izbiri najprimernejših referenčnih parametrov in statističnih instrumentov za razširitev nacionalnih računov na bolj družbene in okoljske vidike, seveda v odvisnosti od strateških odločitev institucionalnih nosilcev političnega odločanja.

2.4.1   V navedenem mnenju je EESO poudaril potrebo po temeljitejši preučitvi kazalnikov, ki reprezentativno odražajo kakovost življenja in socialne razmere posameznikov, in sicer s sprejetjem celovitega pristopa, ki bi Evropski uniji (EU) zagotovil vodilno vlogo pri tej pobudi.

3.   Od gospodarske rasti k družbenemu napredku: zapletena pot

3.1   Že več kot petdeset let so v pripravi zbirni, alternativni ali bolje dodatni kazalniki, ki bi dopolnili tradicionalni kazalnik gospodarske rasti, BDP. Ta je merilo, ki je „specializirano“ za določen segment dejavnosti družbe, v bistvu tržne dejavnosti. Samo na osnovi površne razlage bi lahko ta kazalnik namesto za „kazalnik proizvodnje“ šteli za „kazalnik družbene blaginje“ (6).

3.1.1   V času od šestdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili razviti socialni kazalniki, ki dopolnjujejo ali nadomeščajo BDP in s katerimi naj bi bilo mogoče zajeti področja preučevanja, ki so širša od običajnega gospodarskega področja. To fazo bi lahko imenovali tudi „socialna faza“ kazalnikov družbenega napredka.

3.1.2   Proti koncu osemdesetih let je poročilo Brundtland (1987) usmerilo pozornost svetovne javnosti v vprašanje trajnostnega razvoja (7). Pozneje je na konferenci OZN o okolju in razvoju leta 1992 (svetovni vrh v Riu) okolje postalo del mednarodne politične agende in zaznamovalo prehod v „globalno fazo“ iskanja in oblikovanja kazalnikov, ki bi omogočali merjenje družbenega napredka (8).

3.2   V zadnjem desetletju pa se močneje kaže potreba po merjenju stopnje blaginje, ki jo dosega družba, in hkratnem zagotavljanju gospodarske, družbene in okoljske vzdržnosti.

3.3   V teh letih je osrednjo vlogo prevzela OECD s svojim globalnim projektom o merjenju napredka družb (Global Project on measuring the progress of societies), ki se je začel izvajati leta 2003 (9). Globalni projekt je predstavljal, in še vedno predstavlja, dejansko participativno razpravo na svetovni ravni, ki je prinesla zavedanje o potrebnih spremembah paradigme družbenega napredka in s tem tudi globalnega razvojnega modela.

3.3.1   Na podlagi globalnega projekta je bila vzpostavljena mreža zasebnih in javnih subjektov, zainteresiranih za poglobljeno razpravo o i) študijah in analizah statistik v zvezi z družbeno blaginjo, okoljsko trajnostnostjo in gospodarsko rastjo; ii) instrumentih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki omogočajo pretvorbo statističnih podatkov v znanje (10).

3.4   Evropska komisija je 20. avgusta 2009 objavila sporočilo BDP in več – merjenje napredka v svetu, ki se spreminja  (11), v katerem priznava potrebo po dopolnitvi BDP z okoljskimi in socialnimi kazalniki ter določa program dela do leta 2012.

3.5   Manj kot mesec pozneje (12) je bilo objavljeno Poročilo Komisije o merjenju gospodarske uspešnosti in družbenega napredka (poročilo Stiglitzeve, Senove in Fitoussijeve komisije) (13), katerega cilji so bili:

a)

ugotoviti meje uporabe BDP kot kazalnika gospodarske uspešnosti in družbenega napredka;

b)

ovrednotiti možnost uporabe alternativnih instrumentov za merjenje družbenega napredka;

c)

spodbuditi razpravo o primernem načinu predstavljanja statističnih informacij.

3.5.1   V ta namen je poročilo vsebovalo 12 priporočil, na podlagi katerih bi lahko razvili instrumente za merjenje, ki bi omogočali ugotavljanje družbene – materialne in nematerialne – blaginje v vseh njenih razsežnostih (14).

3.6   Razprava o BDP in potrebi po dodatnih kazalnikih družbenih in okoljskih vidikov blaginje je 25. septembra 2009 pridobila dodatno težo na vrhu G-20 v Pittsburghu. V sklepni izjavi je bila poudarjena naslednja zaveza: „V času, ko se zavezujemo k uvedbi novega in trajnostnega modela rasti, moramo spodbujati pripravo novih metod merjenja, ki bodo omogočile širše upoštevanje družbenih in okoljskih razsežnosti gospodarskega razvoja“.

3.7   Decembra 2010 je Evropska komisija predstavila Peto poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (15), ki v razdelku Izboljšanje blaginje in zmanjševanje izključenosti poglavja I: Ekonomsko, socialno in teritorialno stanje in gibanja (str. 73–117) obravnava vrsto kazalnikov blaginje.

3.8   Kljub na novo izraženi pozornosti do družbenega napredka pa se zdi, da na evropski institucionalni ravni vlada razmeroma močan odpor, ko je treba te družbene in okoljske kazalnike tudi uporabiti.

3.8.1   Od spomladi do jeseni 2010 je Evropska komisija pripravila projekt krepitve evropskega gospodarskega upravljanja s ciljem ponovne vzpostavitve fiskalnega in makroekonomskega ravnotežja v državah članicah EU (16). Sistem bi moral izhajati iz sistema kazalnikov (scoreboard), ki bi omogočal posredovanje opozoril o neravnovesjih in izvedbo primernih korektivnih ukrepov v vpletenih državah članicah (17). Žal razprava o sistemu kazalnikov, ki bi ga bilo treba sprejeti, ni bila pregledna. Izbira Komisije je docela prezrla gospodarske kazalnike, ki so pomembni tudi za razumevanje finančnih ravnovesij, socialne in okoljske kazalnike.

3.8.2   Odločitev o podobni izbiri je bila očitno sprejeta tudi s Paktom „evro plus“ in nedavnim fiskalnim paktom v odziv na finančne špekulacije in za ohranitev konkurenčnosti euroobmočja.

3.8.3   Kot je že navedel v prejšnjih mnenjih o krepitvi in usklajevanju evropskih politik (18) ter o makroekonomskih neravnovesjih (19), EESO meni, da bi bilo treba v primeru, če se makroekonomska neravnovesja razumejo kot stalne razlike med agregatnim povpraševanjem in agregatno ponudbo (ki povzročajo presežke ali primanjkljaje v skupni porabi in prihrankih gospodarstva), vključiti tudi socialne kazalnike, na primer kazalnik neenakosti dohodkov in bogastva, vpliv najnižjih plač, element t. i. revščine zaposlenih, delež plač in dobičkov v BDP itd (20). Vsi ti kazalniki poudarjajo obstoj makroekonomskih neravnovesij, ki so posledica presežnih prihrankov pri najvišjih dohodkih in pretiranega zadolževanja pri srednjih in nizkih dohodkih. To so nedvomni vzroki svetovne gospodarske in finančne krize, ki se je začela leta 2008 (21).

3.8.4   Povedano drugače, malo manj kot dve leti po zgoraj navedenem sporočilu Evropske komisije (22) sama Komisija, ki sicer sledi novim potem zagotavljanja razvoja in družbenega napredka, pri vodenju, usklajevanju in zlasti nadzoru držav članic še naprej uporablja tradicionalne instrumente in pristope, ki dajejo prednost samo nekaterim razsežnostim gospodarskega vidika in izključujejo velik del družbenih in okoljskih vidikov.

3.8.5   Glede na te okoliščine EESO – tako kot Evropski parlament in Odbor regij – meni, da se razprava o ideji družbenega napredka ne sme omejiti zgolj na zaprte kroge, temveč mora nujno vključiti celotno družbo.

3.9   V vseh nacionalnih in mednarodnih razpravah na področju kazalnikov, ki dopolnjujejo BDP, se pojavlja vtis, da bi lahko sedanjo krizo prepoznali pravočasno in jo zagotovo tudi bolje obvladali, če bi bila večja pozornost posvečena tudi kazalnikom gospodarske, socialne, okoljske, medgeneracijske ter javne in zasebne finančne vzdržnosti.

3.9.1   Vendar pa merjenje blaginje in napredka ni izključno tehnično vprašanje, saj gre pri pojmu blaginje tudi za preference in temeljne vrednote družbe in posameznikov, ki jo sestavljajo.

3.9.2   Med najpomembnejše vidike študij in razprav o vzrokih krize in o možnosti „merjenja“ krize z izčrpnejšimi kazalniki sodi večja pozornost, posvečena agregatnemu povpraševanju (in ne samo ponudbi). Kar zadeva materialno blaginjo, postavlja mednarodna razprava v ospredje potrebo po večjem upoštevanju dohodka in potrošnje in ne proizvodnje ter zahteva, da je treba upoštevati tudi kazalnike porazdelitve bogastva. Poleg tega je izpostavljeno, da na blaginjo vpliva tudi kakovost dobrin, poseben poudarek pa je namenjen upoštevanju socialnih razlik in njihovemu merjenju, pri čemer se ni dopustno omejevati le na „srednje“ velikosti.

3.9.3   Ni nobenega dvoma, da je zaradi podaljševanja gospodarske in finančne krize iz obdobja 2008–2009 vse do zdaj ta razprava aktualna kot še nikoli, zlasti v povezavi z izvorom krize in novo opredelitvijo rasti, razvoja in napredka, ki naj bi jo (ponovno) ustvarili različni državni sistemi oz. na splošno družba.

4.   Nova referenčna paradigma: družbeni napredek

4.1   Razprava o potrebi po uporabi novih kazalnikov, ki bodo presegli samo gospodarsko področje, in upoštevanju socialne in okoljske problematike se je dandanes glede na spremembo referenčne paradigme družbe znova razplamtela. Danes gospodarska rast sama – sicer za vsako državo izredno pomemben dejavnik – ne more več zagotoviti realnega napredka družbe, če ni vključujoča in če ni trajnostna.

4.1.1   Pojem gospodarske rasti je tesno povezan s pojmom napredka. To je precej širši in kompleksnejši pojem, katerega večrazsežni značaj vključuje raznovrstnost i) ciljev, ki jih je treba doseči, ii) politik in ukrepov, ki jih je treba predvideti, in zato tudi iii) kazalnikov za spremljanje napredovanja k tem ciljem. Enako razumevanje napredka lahko v različnih okoliščinah vsebuje različne razlage in različne vsebine za različna ljudstva, kulture in vere.

4.2   Sprememba referenčne paradigme z gospodarske rasti na napredek pa zadev ne poenostavlja, ampak jih morda celo zapleta. Zaradi tega je toliko bolj potrebno spodbujati razpravo o samem pomenu napredka, ki mora poleg nove opredelitve pojma napredka prek določanja ciljev, ki jih je treba doseči, in instrumentov, potrebnih za njihovo doseganje, uvesti tudi elemente politične odgovornosti. Razpravo torej, ki lahko družbi in vsem njenim članom omogoči, da se osredotočijo na elemente, ki so po njihovem mnenju bistveni za njihov obstoj.

4.3   Ta popolnoma novi pristop zahteva določitev različnih razsežnosti napredka, da bi lahko nato na njihovi podlagi določili ustrezne kazalnike. Trije prevladujoči pristopi za merjenje napredka obsegajo:

i)

razširitev nacionalnih računov na socialne in okoljske vidike;

ii)

uporabo sestavljenih kazalnikov in

iii)

oblikovanje ključnih kazalnikov.

4.4   Kot izhaja iz najnovejše in najpopolnejše razprave o napredku družbe, je videti, da je ta sestavljen zlasti iz dveh sistemov: človeškega sistema in ekosistema (23). Oba sistema sta med seboj tesno povezana prek dveh različnih kanalov: prvi je upravljanje okoljskih virov, drugi pa storitve ekosistema  (24).

4.4.1   V tem okviru dobi blaginja ljudi (tako posameznikov kot družbe) prevladujočo vlogo, saj predstavlja osnovni cilj družbenega napredka. Blaginjo ljudi sestavljajo tri področja dejavnosti: gospodarske, kulturne in upravne (ki bi jih lahko obravnavali tudi kot „vmesne cilje“). Tudi ekosistem sestavlja področje dejavnosti, ki ga predstavlja stanje ekosistema (glej sliko 1).

4.4.2   V tem okviru bi lahko družbeno blaginjo opredelili kot vsoto blaginje ljudi in stanja ekosistema, s tem povezani družbeni napredek pa kot izboljšanje blaginje ljudi in stanja ekosistema. Tako vrednotenje bo sicer treba popraviti in vanj vključiti vlogo neenakosti v blaginji ljudi in stanju ekosistema. Pri tem je treba obravnavati neenakosti med družbami in geografskimi okolji, neenakosti znotraj družb in geografskih okolij ter neenakosti med različnimi generacijami. Na ta način dobimo opredelitev pravičnega in trajnostnega napredka v določeni družbi.

4.5   Razpravo o kazalnikih, ki dopolnjujejo BDP, je treba umestiti v okvir tega razmisleka. Ponovno odprtje te razprave in zahteva po merjenju drugih pojavov (ne le same gospodarske rasti) kažeta na novo zavedanje o pomenu teh pojavov, katerega posledica je zahteva, da se ti pojavi končno uvrstijo v politično agendo. Merjenje teh pojavov pa je pogoj za njihovo poznavanje in s tem tudi obvladovanje.

4.5.1   Ti pojavi predstavljajo politične izbire, zato jih je treba spremljati, da bi državljanom omogočili ustrezno obveščenost. Prav to pa je razlog, zakaj ima neodvisna in kakovostna uradna statistika pri tem bistven pomen.

5.   Obveščanje, posvetovanje in sodelovanje v postopkih priprave kazalnikov napredka

5.1   Ponovno odprtje razprave o pripravi kazalnikov, ki dopolnjujejo BDP, temelji zlasti na dejstvu, da se je v zadnjem desetletju pojavila dejanska vrzel med:

ukrepi uradne statistike (ki jo sestavljajo nacionalni in nadnacionalni statistični uradi), ki se uporabljajo za odkrivanje nekaterih pojavov,

ter ekonomskimi, družbenimi in okoljskimi trendi, ki zadevajo družbo in s katerimi se vsak dan srečujejo evropski državljani.

Ta vrzel se je poglobila tudi zaradi eksplozivnih gospodarskih in družbenih posledic svetovne krize.

5.1.1   Razkorak med ugotovljenim stanjem, ki ga prikazujejo uradne statistike (s tradicionalnimi kazalniki, med katerimi je najbolj reprezentativen BDP), in stanjem, kot ga občutijo državljani, torej neizogibno odpira vprašanja o vlogi, ki bi jo morala imeti uradna statistika v 21. stoletju.

5.2   To se dogaja ravno v trenutku, ko je razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij sprožil pravo revolucijo na področju komunikacij, ki omogoča vedno večjo dostopnost informacijskih tokov. Osrednje vprašanje je, v kolikšni meri se ta razvoj resnično pretvarja v konkretno znanje za družbo, in ravno pri tem mora ključno vlogo odigrati uradna statistika. Cilj mora biti preiti od informacij k znanju.

5.2.1   Večja razpoložljivost informacij omogoča preglednost demokratičnih postopkov odločanja (statistični kazalniki na primer lajšajo razumevanje gibanj, kot so zaposlovanje, brezposelnost, inflacija itd.), vendar pa velik pretok informacij lahko zmede uporabnike, tako državljane kot oblikovalce politike (večji pretok informacij namreč ne pomeni nujno večjega znanja).

5.3   Ta dilema razkriva potrebo po neodvisnem in kakovostnem upravljanju statistike. Torej po statistiki, ki mora svojo osnovno vlogo ponovno poiskati v usmerjanju meritev in njihove metodologije v smeri pojavov, ki jih narekujejo nove gospodarske, družbene in okoljske potrebe (25).

5.3.1   V tem okviru EESO meni, da je zelo pomembno sporočilo Evropske komisije K trdnemu vodenju kakovosti za evropsko statistiko  (26), ki poudarja, da mora današnja statistika omogočati ne le poznavanje pojavov, temveč tudi njihovo sedanje in prihodnje upravljanje. Državljani morajo imeti možnost informirano, racionalno in demokratično izbirati.

5.3.2   Eurostat mora zato prevzeti osrednjo vlogo pri povezovanju in usklajevanju nacionalnih in regionalnih statistik iz 27 držav članic EU, zlasti na področjih, ki obravnavajo kakovost življenja, trajnostnost ter porazdelitev dohodka in kapitala, da bi bilo mogoče meriti spremembe blaginje v povezavi z javnimi ukrepi.

5.3.3   Eurostat bi moral zagotoviti metodološko podporo, ki bi institucionalnim in družbenim subjektom ter evropskim državljanom dala na voljo instrumente, s pomočjo katerih bi lahko pridobili ustrezne informacije, se posvetovali in s tem učinkovito sodelovali v javni razpravi (27).

5.4   V tem novem okviru mora civilna družba, skupaj z drugimi družbenimi in institucionalnimi akterji, s pomočjo soočenj na konkretnih okroglih mizah in forumih določiti področja ukrepanja, na katerih se bo ugotavljal napredek družbe, ter opredeliti področja in pojave, ki so pomembni (na gospodarskem, družbenem in okoljskem področju), statistika pa ima vlogo tehnične podpore, ki zagotavlja primerno metodologijo in določa najprimernejše kazalnike za spremljanje takih pojavov.

5.5   Sodelovanje državljanov omogoča vzpostavitev „oblik kolektivne inteligence“, ki s tem, ko omogočajo uveljavljanje aktivnega državljanstva, prispevajo k novi opredelitvi demokracije:

najprej „participativne demokracije“, z večjim vzajemnim delovanjem in s forumi za oblikovanje prednostnih nalog s postopnim dojemanjem in obravnavanjem različnih stališč o splošnem interesu (28);

nato „pripravljalne demokracije“, z namenom določiti merila, ki opredeljujejo pojem blaginje same kot skupnega cilja družbenega napredka, in poiskati primerne spremenljivke za pripravo kazalnikov, ki bodo služili za merjenje blaginje in opredelitev poti družbenega napredka, ki bodo razumljive vsem vpletenim akterjem in bodo torej lahko spodbujale njihovo vključevanje v iskanje vsesplošne blaginje (29).

5.5.1   S tako prakso se razvija pojem „družbenega kapitala“ (30), ki je podlaga evropskim ciljem na področju gospodarstva znanja in socialne kohezije: tj. zmožnost izboljšati pojem blaginje za vse prek večjega zaupanja, razumevanja in sodelovanja med civilno družbo in javno upravo. To se lahko zgodi samo z močno civilno, politično in družbeno udeležbo, ki jo morajo javne uprave spodbujati z ustreznimi postopki posvetovanja (31).

5.5.2   Večja skupina držav je pred kratkim začela izvajati strukturirane procese odločanja, ki vključujejo sodelovanje civilne družbe (Avstralija, Kanada, Francija, Nemčija, Irska, Italija, Luksemburg, Mehika, Nizozemska, Združeno kraljestvo, ZDA in Švica).

5.5.3   Vse izkušnje kažejo, da se posamezni procesi za vključevanje akterjev civilne družbe bistveno razlikujejo v sestavi in obsegu. Te razlike se bolj pokažejo v diskurzivnih ali dialektičnih razpravah (javno soočenje ter iskanje vrednot in prednostnih nalog) kakor v prvi fazi posvetovanja.

5.5.4   Faza posvetovanja pa pogosto poteka z aktivno uporabo posebej temu namenjenih spletnih mest, oblikovanjem delovnih skupin, katerih naloga je obravnavati specifična tematska področja, in programov posvetovanja, ki predvidevajo intenzivno uporabo socialnih omrežij, blogov in anket (zlasti spletnih). Vendar doslej v nobeni državi še ni bila vzpostavljena ne formalna ne vsebinska povezava med odločanjem o opredelitvi kazalnikov in procesi gospodarskega in finančnega programiranja.

5.5.5   EESO meni, da se lahko sodelovanje civilne družbe pri opredeljevanju kazalnikov blaginje in napredka uresniči z njeno aktivno udeležbo tako pri izbiri političnih prednostnih nalog kot pri izbiri informacij, ki jih je treba spremljati.

V Bruslju, 29. marca 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  http://www.earthsummit2012.org/.

(2)  Glej mnenje EESO o temi Preko meja BDP – ukrepi za trajnostni razvoj, UL C 100, 30.4.2009, str. 53, ter mnenje o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – BDP in več – merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, UL C 18, 19.1.2011, str. 64.

(3)  UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

(4)  UL C 18, 19.1.2011, str. 64.

(5)  COM(2009) 433 final.

(6)  Sam Simon Kuznets, ki je odgovoren za razširjenost BDP v ZDA, je opozoril na možne zlorabe ali napačno razumevanje, ki bi jih lahko povzročila napačna raba tega instrumenta, ter je zato skušal nakazati meje njegovega dosega. Costanza, R., Hart, M., Posner, S., Talberth, J., 2009, Beyond GDP: The Need for New Measures of Progress (BDP in več – potreba po novih merilih napredka). Univerza Boston.

(7)  OZN, 1987, Poročilo svetovne komisije za okolje in razvoj.

(8)  Študije se v glavnem osredotočajo na štiri različne metodološke pristope: i) kazalniki za korigiranje BDP; ii) alternativni kazalniki; iii) zbirni (ali sestavljeni) kazalniki; iv) sistem kazalnikov.

(9)  Projekt se je začel izvajati v Palermu leta 2004 v okviru prvega svetovnega foruma OECD o statistiki, znanju in politiki, tri leta pozneje je bil drugi forum (2007) v Istanbulu na temo merjenja in pospeševanja napredka družb, na katerem so predstavniki Evropske komisije, OECD, OZN, UNDP, Svetovne banke in Organizacije islamske konference podpisali istanbulsko izjavo. Leta 2009 je bil v Busanu (Južna Koreja) tretji forum OECD na temo kartiranja napredka, oblikovanja vizije, izboljšanja življenja.

(10)  Na letnem forumu 24. in 25. maja 2011 je OECD predstavila indeks boljšega življenja (Better Life Index), ki meri bogastvo, blaginjo in kakovost življenja z 11 parametri (stanovanje, dohodek, delo, življenje v skupnosti, izobrazba, okolje, upravljanje, zdravstvo, osebno zadovoljstvo, varnost, ravnotežje med življenjem in delom): OECD, 2011, How’s Life? Measuring Well-Being, OECD Better Life Initiative, http://www.oecdbetterlifeindex.org/.

(11)  COM(2009) 433 final.

(12)  14. septembra 2009.

(13)  http://www.stiglitz-sen-fitoussi.fr/en/index.htm.

(14)  OECD, Institut National de la Statistique et des Etudes Economiques (INSEE) in francosko ministrstvo za gospodarstvo, finance in industrijo so 12. oktobra 2011 v Parizu organizirali konferenco z naslovom Two Years after the release of the Stiglitz-Sen-Fitoussi Report (Dve leti po objavi Stiglitzovega, Senovega in Fitoussijevega poročila).

INSEE, 2011, Two years after the Stiglitz-Sen-Fitoussi report: What well-being and sustainability measures? (Kakšni ukrepi za blaginjo in trajnostnost), INSEE'e contributions, Pariz.

(15)  http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docoffic/official/reports/cohesion5/index_sl.cfm.

(16)  Usklajevanje gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU, COM(2010) 367 final.

Okrepitev usklajevanja ekonomskih politik, COM(2010) 250 final.

(17)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvršilnih ukrepih za odpravo čezmernih makroekonomskih neravnovesij v euroobmočju, COM(2010) 525 final - 2010/0279 (COD).

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnovesij, COM(2010) 527 final - 2010/0281 (COD).

(18)  Mnenje o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Usklajevanje gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU, UL C 107, 6.4.2011, str. 7.

(19)  Mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvršilnih ukrepih za odpravo čezmernih makroekonomskih neravnovesij v euroobmočju, COM(2010) 525 final - 2010/0279 (COD), in predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnovesij, COM(2010) 527 final - 2010/0281 (COD), UL C 218, 23.7.2011, str. 53.

(20)  Kot je med drugim navedeno tudi v poročilu Evropskega parlamenta o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnovesij, poročevalke Elise FERREIRA (2010/0281(COD)) z dne 16. decembra 2010.

(21)  ILO-IMF, The Challenges of Growth, Employment and Social Cohesion (Izzivi za rast, zaposlovanje in socialno kohezijo), dokument za razpravo na skupni konferenci ILO in IMF, Oslo, 13. september 2010 (str. 67–73).

(22)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – BDP in več – merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, COM(2009) 433 final.

(23)  Hall J., Giovannini E., Morrone A., Ranuzzi G., 2010, A Framework to Measure the Progress of Societies (Okvir za merjenje družbenega napredka). Direktorat za statistiko, Delovni dokument št. 34, OECD, STD/DOC (2010)5, Pariz.

(24)  Upravljanje virov je rezultat ukrepov, ki jih sprejme človeški sistem za ekosistem (izkoriščanje naravnih virov, onesnaževanje), storitve ekosistema pa oba sistema (človeški sistem in ekosistem) povezujejo v obe smeri (oskrba s hrano, vodo, zrakom, posledice naravnih nesreč itd.), Hall J., Giovannini E., Morrone A., Ranuzzi G., 2010.

(25)  Giovannini, E., 2007, Statistics and Politics in a Knowledge Society (Statistika in politika v družbi znanja), OECD, STD/DOC(2007)2, 29. maj 2007, objavljeno 28. januarja 2010 na http://www.2007oecd.org/dataoecd/39/53/41330877.pdf.

Giovannini, E. 2009, Measuring Society's Progress: A key issue for policy making and democratic governance (Merjenje družbenega napredka: Ključno vprašanje za oblikovanje politike in demokratično upravljanje), objavljeno 28. januarja 2010 na http://www.oecd.org/dataoecd/6/34/41684236.pdf.

(26)  COM(2011) 211 final.

(27)  Glede na te vidike je bila v okviru evropskega statističnega sistema ustanovljena sponzorska skupina za merjenje napredka, blaginje in trajnostnega razvoja z nalogo usklajevati dejavnosti na to temo in izvajati priporočila Stiglitzeve, Senove in Fitoussijeve komisije ob primernem upoštevanju ciljev strategije Evropa 2020.

(28)  Za več informacij o tej temi glej konferenco EESO o participativni demokraciji z naslovom Participativna demokracija za boj proti evropski krizi zaupanja. Glej tudi: The Citizen's Handbook (http://www.vcn.bc.ca/citizens-handbook) in European Citizens' Initiative (http://www.citizens-initiative.eu/) – promocijsko kampanjo za pravice državljanov Evropske unije do udeležbe.

(29)  V analizi razvoja participativne demokracije je uveljavljeno razlikovanje med procesi „od zgoraj navzdol“ in „od spodaj navzgor“. Ker se v obeh primerih uporablja sklicevanje na interakcijo med različnima ravnema organizacije in odločanja (ki ju oblike neposredne demokracije sicer ne poznajo), to participativno demokracijo opredeljuje kot predmet dialoga in procesov, ki se najbolje uporablja v reševanju konfliktov. Cilj je zbližati oba procesa.

(30)  OECD, 2001, The well-being of nations: the role of human and social capital (Blaginja držav: vloga človeškega in socialnega kapitala), OECD, Pariz.

(31)  OECD, 2001, Citizens as partners: Information, consultation and public participation in policy-making (Državljani kot partnerji, obveščanje, posvetovanje in udeležba javnosti v oblikovanju politike), PUMA (Public Management Service), OECD, Pariz.


Top