52012DC0082

ZAGOTAVLJANJE SUROVIN ZA BLAGOSTANJE EVROPE V PRIHODNOSTI

PREDLOG ZA EVROPSKO PARTNERSTVO ZA INOVACIJE GLEDE SUROVIN

1. Uvod

Strateški pomen trajnostne oskrbe EU s surovinami za njeno industrijo in družbo v celoti je bil dobro priznan v različnih strateških dokumentih politike, kot so Pobuda za surovine[1], ki jo je predlagala Evropska komisija, povezani sklepi Sveta[2] in poročilo Evropskega parlamenta[3]. Strategija Evropa 2020 je poudarila pomen tega vprašanja v vodilnih pobudah „Industrijska politika“[4] in „Gospodarnost z viri“[5]. Poleg tega je bil pomen učinkovite rabe virov poudarjen v povezanem Časovnem načrtu o gospodarnosti z viri[6]. V teh dokumentih so bili jasno opisani novi izzivi in tveganja, povezani z nezadostno oskrbo in neučinkovito rabo virov, s katerimi se srečuje EU zaradi rastoče globalne konkurence glede surovin. Paradoksalno je, da se je vloga Evrope kot dobavitelja surovin v nekaj desetletjih postopoma zmanjšala. Zaradi zapletenosti in nujnosti perečih vprašanj je postalo zelo jasno, da nadaljevanje „poslovanja brez sprememb“ za Evropo ne pride več v poštev.

To je pravi čas za inovacije. V 21. stoletju se pojavi novi vzorec, ki nas usmerja k inovacijam kot gonilni sili, ki je doslej v Evropi ostajala zelo neizkoriščena na področju surovin. V letu 2010 je Komisija kot del vodilne pobude Unija inovacij[7] določila ustrezen okvir za evropska partnerstva za inovacije (EIP). Takšna partnerstva se bodo začela takrat, kadar je potrebna združitev moči javnega in zasebnega prizadevanja na regionalni, nacionalni in ravni EU na področju inovacij in R&R ter ukrepi na strani povpraševanja za hitrejšo in učinkovitejšo dosego družbenih ciljev. To velja za predstavitev v tem sporočilu o surovinah.

To partnerstvo bo usmerjeno na neenergetske, nekmetijske surovine, vključno s, vendar ne omejeno na, seznamom EU nujno potrebnih surovin[8]. Zato zajema tudi kovinske rudnine, industrijske rudnine in gradbene rudnine ter druge industrijske surovine, kot sta naravni kavčuk in les. Mnogi teh materialov so ključni vložek za inovativne tehnologije, ki zagotavljajo aplikacije, ki so okolju prijazne in tehnološko čiste. So tudi bistveni za proizvodnjo ključnih zlitin, novih in inovativnih izdelkov, ki jih zahteva naša sodobna družba, kot so na primer baterije za električna vozila, fotovoltaični sistemi in naprave za vetrne turbine, ki omogočajo doseganje ciljev obnovljive energije. Splošni cilj tega partnerstva bo, da bo Evropa do leta 2020 naredila velik premik pri zmanjšanju svoje odvisnosti od uvoza surovin. To bo doseženo s pospeševanjem inovacij, ki zagotavljajo varno in trajnostno oskrbo s primarnimi in sekundarnimi surovinami ali preprečijo izgubo ključnih surovin med njihovim celotnim življenjskim ciklom.

Ta predlog upošteva izkušnje, pridobljene v okviru pilotnega EIP „Dejavno in zdravo staranje“. Prav tako temelji na različnih prispevkih držav članic, raziskovalnih skupnosti in drugih zainteresiranih strani, zbranih v okviru različnih srečanj, delavnic in dogodkov ter javnega posvetovanja, ki so bili organizirani v letih 2010 in 2011.

2. Možnosti za inovacije vzdolž vrednostne verige surovin

Mnoga leta so osnovno geološko raziskovanje in izdelavo geoloških kart v EU opravljale nacionalne geološke službe, ki morajo delovati v skladu z nacionalnimi okviri in predpisi. Danes niso dosežene polne koristi ustrezne koordinacije ali celo integracije nekaterih dejavnostih 27 različnih geoloških služb EU. Vendar inovativno razmišljanje, ki temelji na tesnejšem povezovanju in sodelovanju, nudi veliko možnosti za napredek. Določitev evropskih standardov bo olajšala oblikovanje enotne zbirke geološkega znanja EU in lahko tudi privede do bolj stroškovno učinkovitega razvoja in rabe ustreznih sodobnih tehnologij, kot so satelitsko podprte informacije o virih in napredni 4D računalniški sistemi za modeliranje.

V zadnjih 50 letih se je delež EU v svetovnem rudarstvu znatno zmanjšal. To je povzročilo izgubo bistvenega strokovnega znanja in spretnosti. Vendar pa so takšne spretnosti potrebne za zagotovitev varnosti rudarskih dejavnosti in za zadovoljevanje morebitne večje potrebe po globljem kopu, na bolj oddaljenih območjih in v težkih pogojih (npr. morsko dno, arktična regija). Medtem ko visoki standardi za varnejše in okolju prijazne tehnike izkopa ustvarjajo nove izzive, ustvarjajo tudi nove tržne priložnosti. Visoki standardi bi pomagali tudi zmanjšati tveganje večjih nesreč v sektorju rudarstva. Vendar to strokovno znanje in spretnosti niso potrebni le pri izkopu, ampak vzdolž celotne vrednostne verige (raziskovanje, predelava, recikliranje, nadomeščanje).

Tudi če je Evropa kot celota znatno napredovala, zlasti v zvezi z recikliranjem odpadkov, je mogoče storiti več, da bi se izognili izgubi dragocenih surovin v vseh fazah njihovega življenjskega cikla. Polna uporaba prvih ukrepov evropske „hierarhije ravnanja z odpadki“ (preprečevanje, ki mu sledita priprava za ponovno uporabo in recikliranje), bi lahko preprečila nepopravljivo izgubo dragocenih virov in ustvarila nove poslovne priložnosti in delovna mesta v EU.

Inovacije so lahko pomembno orodje za spopadanje s temi izzivi. Strokovno znanje s področja strojništva in predelave se je dalje razvilo na drugih nastajajočih področjih, kot so robotika in druge ključne spodbujevalne tehnologije (KET). Uvedba naprednih daljinsko vodenih dejavnosti in avtomatizacije v podzemnih rudnikih ter inovativna uporaba bioleachinga za pridobivanje niklja in drugih kovin na okolju prijazen in stroškovno učinkovit način povzroči, da je rudarjenje v EU bolj konkurenčno in trajnostno. Nove tehnike nadzora, vključno z uporabo satelitsko podprtih tehnologij, bi lahko omogočile preprečitev večjih nesreč. Inovacije so zelo pomembne tudi za fazo predelave, pri kateri so potrebne napredne tehnološke rešitve za učinkovito upravljanje vode, porabo energije in recikliranje (kot na primer v primeru nujno potrebnih surovin, kot sta indij in galij, ki sta pridobljena iz osnovnih kovin).

Bolj bo EU napredovala v razvoju tega inovativnega pristopa, bolje bo opremljena za vodilno vlogo pri uvajanju novih in okolju prijaznih tehnologij ter tehnologij, gospodarnih z viri, v Evropi in v tretjih državah. To ima lahko dodaten pozitiven stranski učinek z razširjanjem dobrih praks, ki bodo prispevale k izboljšanju ohranjanja okolja po vsem svetu. Trajnostno in z viri gospodarno upravljanje surovin, povečana priprava za ponovno uporabo in recikliranje, spravilo in pridobivanje materialov na osnovi lesa lahko prispevajo ne le k zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti in k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni, temveč tudi k varni oskrbi s surovinami in spopadanju s pomanjkanjem, na primer lesnih vlaken za recikliranje, v Evropi.

Veliko povečanje prodaje sodobnih komunikacijskih naprav, kot so mobilni telefoni in prenosni računalniki, ki imajo običajno visoko stopnjo nadomeščanja, je ustvarilo ogromen potencial dragocenih odpadkov („naši urbani rudniki“). Mobilni telefon danes vsebuje več kot 40 različnih surovin, kot so kobalt, galij, platina in redki zemeljski elementi. Dandanes vsak državljan v EU povzroči približno 17 kg odpadkov električne in elektronske opreme (OEEO) letno, številka, ki se bo predvidoma povečala na 24 kg do leta 2020[9]. Vendar je na primer recikliranje redkih zemeljskih elementov iz elektronskih naprav zdaj izziv s tehnološkega pa tudi gospodarskega vidika. Ločeno zbiranje odpadkov je treba še naprej spodbujati in trge je treba podpirati k izvedbi koraka naprej. Poleg tega lahko preprečevanje nezakonitega izvoza in neprimernega ravnanja z odpadki prinese velike okoljske koristi in povrnitev dragocenih materialov (npr. odpadne kovine, predelan papir za recikliranje).

Nove stroškovno učinkovite in okolju prijazne tehnike recikliranja ter dobre prakse v zvezi z zbiranjem in obdelavo odpadkov omogočajo izboljšanje recikliranja ključnih surovin. Denimo, nedavni razvoj posebnih lepil, ki vsebujejo kodirane informacije na podlagi enotnih kemijskih identifikatorjev, lahko prispeva k boju proti nezakonitemu trgovanju in kraji kovinskih izdelkov in odpadnih kovin. Poleg tega so nekatere države članice bistveno povečale svoje stopnje zbiranja in recikliranja z uporabo ustreznih gospodarskih instrumentov, vključno s sistemi za odgovornost proizvajalcev v podporo ločenemu zbiranju, ponovni uporabi in recikliranju.

Poleg tega številne aplikacije temeljijo na ključnih surovinah, ki jih je trenutno zelo težko, ali celo skoraj nemogoče, nadomestiti zaradi njihovih posebnih fizikalnih in kemijskih lastnosti. Nadomeščanje se lahko uporabi za razvoj alternativnih materialov v nekaterih aplikacijah ali za nadomestitev zadevnih aplikacij z enakovredno tehnologijo, ki se ne opira na ključne surovine. Na primer, razvoj visokotemperaturnih keramičnih superprevodnikov bi lahko postal nadomestek za trajne magnete v vetrnih turbinah, ki trenutno uporabljajo redke zemeljske elemente, kot sta neodim in disprozij.

Če povzamemo, zgoraj navedeni primeri kažejo, da so:

· inovacije nujni pogoj, da bi Evropa ponovno pridobila vlogo in prisotnost na področju učinkovite rabe virov in trajnostne oskrbe s surovinami, brez katerih bo spodkopana vzdržnost njenega celotnega gospodarstva;

· inovacije potrebne za vzdrževanje in izboljšanje konkurenčnosti industrije EU in zagotavljanje učinkovite rabe virov v Evropski uniji;

· inovacije potrebne vzdolž celotne vrednostne verige surovin, kar zahteva celosten pristop za spopadanje z različnimi izzivi, s katerimi se bo EU srečevala v naslednjih letih.

Te razmere zahtevajo usmerjena prizadevanja na področju inovacij in raziskav, prebojne tehnologije in multidisciplinarne pristope za odpravo pomanjkljivosti v našem znanju.

3. Dodana vrednost evropskega partnerstva za inovacije na področju surovin

Podpora, ki jo že zagotavljata Svet in Evropski parlament surovinam EU, in strategije za učinkovitost virov, ki jih predlaga Komisija, kažejo na povečevanje zavesti, da se je treba z navedenimi izzivi spopadati na evropski in nacionalni ravni. Tesnejše sodelovanje v EU med javnimi organi, pa tudi med javnimi in zasebnimi akterji, bo zagotovilo zagon, ki je potreben za odpravo večjih ovir.

Te ovire vključujejo (glej tudi oddelek 1.3 v Prilogi):

· nezadostno kritično maso za dosego enotnega cilja;

· nezadostno sodelovanje med državami članicami na različnih področjih, povezanih s surovinami;

· pomanjkanje celostnega pristopa glede „vrednostne verige“ od pridobivanja in predelave surovine, zasnove proizvoda in uporabe do konca življenjske dobe;

· zelo omejeno sodelovanje med nacionalnimi raziskovalnimi organizacijami in veliko razdrobljenost evropskega raziskovalnega prostora na tem področju;

· premalo razvito geopolitično vlogo EU pri zagotavljanju dostopa za evropska podjetja do surovin v svetu, ob čim večjem upoštevanju evropskih okoljskih standardov.

Dejanska dodana vrednost EIP bo torej zagotavljanje platforme, katere cilj je združiti zadevne politike in akterje na ravni Skupnosti, vendar brez nadomestitve obstoječega zakonodajnega odločanja na ravni EU.

3.1. Področje uporabe in cilji

EIP bo prispeval k srednje- in dolgoročni varnosti trajnostne oskrbe s surovinami (vključno z nujno potrebnimi surovinami, industrijskimi rudninami in materiali na osnovi lesa), ki morajo zadovoljiti temeljne potrebe sodobne družbe, ki je gospodarna z viri. EIP je bistven prispevek h konkurenčnosti evropskih industrij, povečanju učinkovitosti rabe virov v EU in razvoju novih dejavnosti recikliranja v Evropi.

Splošni cilj EIP je zmanjšanje odvisnosti Evrope od uvoza surovin, ki so nujno potrebne za njeno industrijo. To bo doseženo tako, da bodo Evropi zagotovljene zadostna prožnost in možnosti na področju oskrbe s pomembnimi surovinami, ob upoštevanju pomena zmanjševanja negativnih vplivov nekaterih materialov v njihovem življenjskem ciklu na okolje, s čimer bi Evropa prevzela vodilno vlogo v svetu glede zmogljivosti, povezanih z raziskovanjem, pridobivanjem, predelavo, recikliranjem in nadomeščanjem do leta 2020. V skladu s svojim strateškim načrtom izvajanja (SIP) bo moral EIP določiti cilje učinka za merjenje njegove stopnje uspeha, na primer glede glavnih ukrepov za zmanjšanje odvisnosti od uvoza nekaterih najbolj nujno potrebnih surovin.

Poleg tega Komisija predlaga nekaj posebnih konkretnih ciljev, ki jih je treba doseči najpozneje do leta 2020, kot so:

· evropski standardizirani statistični instrumenti za pregled sredstev in rezerv (kopenskih in morskih) in 3-D geološki načrt;

· sistem dinamičnega modeliranja, ki povezuje razvoj ponudbe in povpraševanja z ekonomsko izkoristljivimi rezervami in popolno analizo življenjskega cikla, vključno z oceno okoljskih, gospodarskih in socialnih učinkov različnih scenarijev;

· do deset inovativnih pilotnih ukrepov (npr. predstavitveni objekti) za raziskovanje, pridobivanje in predelavo, zbiranje in recikliranje;

· nadomestki za vsaj tri ključne aplikacije nujno potrebnih in redkih surovin;

· mreža centrov za raziskave, izobraževanje in usposabljanje o trajnostnem rudarstvu in upravljanju materialov (M³), ob zagotovitvi primernega usklajevanja z morebitnim Evropskim inštitutom za inovacije in tehnologijo (EIT) – skupnost znanja in inovacij (KIC) glede raziskovanja, pridobivanja, predelave in recikliranja;

· večja učinkovitost pri uporabi materialov ter preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju dragocenih surovin iz tokov odpadkov, s posebnim poudarkom na materialih, ki lahko negativno vplivajo na okolje;

· opredelitev priložnosti in razvoj novih zamisli za inovativne surovine in izdelke s tržnim potencialom;

· proaktivna strategija EU v večstranskih organizacijah in dvostranskih odnosih, kot so ti z ZDA, Japonsko, Avstralijo, in sicer na različnih področjih, ki jih pokriva EIP.

Ti cilji bodo omogočili tudi ustrezno nadaljevanje in spremljanje delovanja EIP, vključno z delom, ki ga je treba opraviti, in doseženimi rezultati.

3.2. Mehanizmi

Dodana vrednost EIP je, da bo uporabljal glavne inovacijske mehanizme[10], vključno z naslednjimi širšimi kategorijami, za dosego skupnih ciljev (kakor so navedeni v oddelku 3.1):

· podpora razvoju inovacij; takim, ki temeljijo na tehnologiji, in takim, ki ne temeljijo na tehnologiji, kot so nove kombinacije izdelkov-storitev, nove storitve, boljša zasnova izdelkov, da bi se zagotovila njihova možnost recikliranja ob koncu življenjske dobe, zasnova, prilagojena uporabnikom, nova orodja politike za raziskave in inovacije;

· spodbujanje odličnosti v bazi znanosti in vlaganje v ljudi (spretnosti);

· podpora za ciljne inovativne regulativne ukrepe in/ali sodelovanje z državami članicami za izboljšanje inovacijam prijaznih pogojev regulativnega okvira;

· spodbujanje usmerjene standardizacije in instrumentov javnih naročil;

· zbližanje orodij politike in organizacij (oblikovalci politik, agencije, industrija, raziskovalci) za skupno delovanje na strani ponudbe in strani povpraševanja za pospešitev trženja in razširjanje inovacij.

Zgoraj navedeni instrumenti lahko delujejo bodisi na strani ponudbe bodisi na strani povpraševanja trga. Vendar pa mora biti na obeh straneh zagotovljeno ustrezno spremljanje rezultatov.

Stran ponudbe: Nacionalna raven: financiranje R&I s strani držav članic in regij, spretnosti in usposabljanje v državah članicah. Mednarodna raven (EU): Eureka, Eurostars, ERANet, okvirni programi EU: 7. okvirni program (sodelovanje, javno-zasebna partnerstva, COST, skupne tehnološke pobude, ERANet, ESFRI …), EIT, KIC, program za konkurenčnost in inovacije, orodja EIB, strukturni skladi. || Znanost, RTR || Stran povpraševanja: Nacionalna raven: predpisi (vključno z izvedbenimi predpisi), naročila v državah članicah in regijah. Mednarodna raven (EU): standardi/označevanje, predpisi (vključno z izvedbenimi predpisi), javna naročila, intelektualna lastnina in prenos znanja, spremljanje trga. Mednarodna raven (po vsem svetu): trgovinska politika, politični dialog. || Trg, potrošniki

Na „strani ponudbe“ je treba naložbe v raziskave na področju rudarstva, nadomeščanja, učinkovitosti rabe virov in recikliranja bolje uskladiti s skupnimi cilji partnerstva za inovacije, da se ustvari potrebna kritična masa, ker noben nacionalni ali evropski raziskovalni program ne more zajeti vseh vidikov, naložbe v raziskave in tveganja pa so preveliki za mnoga zasebna podjetja. To zahteva močno vključenost obstoječih mrež (npr. ERANET v zvezi z materiali, evropska tehnološka platforma za trajnostna rudna bogastva, tehnološka platforma za gozdarski sektor in drugi ETP) in spodbujanje novih mrež raziskovalcev ter javnih in zasebnih organizacij za financiranje v Evropi. Komisija je za prihodnji program EU za raziskave in razvoj, pobuda Obzorje 2020, predlagala poseben cilj za obravnavanje družbenega izziva „podnebni ukrepi, učinkovitost virov in surovine“.

Medtem ko je v Evropi nekaj tradicije glede financiranja raziskav in inovacij na tem področju, so še velike možnosti[11] na strani povpraševanja za trženje novih proizvodov in storitev. Skrajšanje časa „dajanja na trg“ za inovacije je še posebej pomembno za mala in srednja podjetja. Zato naj bi ta EIP spodbujal inovacije, kadar je mogoče in primerno, na strani ponudbe in strani povpraševanja z orodji, kot so zakonodaja, javna naročila, analiza življenjskega cikla, pravice intelektualne lastnine in standardi. Poseben poudarek bi moral biti na inovacijah na področju politik trajnostne potrošnje in proizvodnje. Spodbude za trajnostna in inovacijam prijazna javna naročila že obstajajo v Evropi. Poleg tega so bile vzpostavljene mreže javnih naročnikov take vrste, kakršnim je namenjena pobuda za vodilni trg[12], in lahko je bila izvajana širša uporaba meril na področju zelenih javnih naročil EU[13] v tem EIP za pospeševanje sprejetja in razširjanja (eko)inovacij.

3.3. Delovni sklopi

Na podlagi prispevkov zainteresiranih strani in oblikovalcev politik so bili možni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, razporejeni v pet točk ali „delovnih sklopov“ (DS). Ti delovni sklopi, ki bodo vključevali ukrepe na strani ponudbe in na strani povpraševanja, ne bodo delovali na samostojni, medsebojno izključujoči se podlagi. Nasprotno, posamezni delovni sklopi bodo med seboj povezani in med njimi obstaja celo nekaj namernega prekrivanja. Poleg tega se lahko prilagodijo za obravnavo spreminjajočih se potreb in izkoriščanje novih priložnosti.

Struktura upravljanja bo spodbudila sodelovanje, s čimer bodo premoščene razlike med politikami, sektorji ter geografske razdalje ali razlike med organizacijskimi kulturami. Na primer, nekatere rudarske tehnologije bi se lahko uporabile pri recikliranju ali obratno. To bo tudi način za uvedbo boljšega sodelovanja med velikimi podjetji ter malimi in srednjimi podjetji, in tudi med malimi in srednjimi podjetji samimi, na primer prek regionalnih grozdov.

Predlagani so naslednji delovni sklopi za EIP (podroben opis vsakega delovnega sklopa je naveden v oddelku 2 Priloge):

Na tehnologijo osredotočena področja politike

Delovni sklop 1 – razvoj inovativnih tehnologij in rešitev za trajnostno in varno oskrbo s surovinami; pridobivanje, predelava in recikliranje. Z dopolnjevanjem tehnološkega razvoja je cilj tega delovnega sklopa pripraviti načrte standardizacije za ta področja, in sicer ob upoštevanju stroškov za podjetja.

Delovni sklop 2 – razvoj inovativnih in trajnostnih rešitev za ustrezno nadomestitev nujno potrebnih in redkih surovin. Prvi sklop prednostnih nalog izhaja s seznama nujno potrebnih surovin ter najpomembnejših aplikacij z gospodarskega in ekološkega vidika.

Področja politike, ki niso osredotočena na tehnologijo

Delovni sklop 3 – izboljšanje evropskega regulativnega okvira, baz znanja in infrastrukture za surovine. Cilj tega delovnega sklopa je vzpostavitev in standardizacija geoloških podatkov ter določitev in izmenjava dobrih praks pri opredelitvi politik na področju rudnin, načrtovanja rabe zemljišč in njihovi regulaciji v državah članicah. Delovni sklop bo podpiral tudi ukrepe za spodbujanje tehnološke odličnosti in spretnosti, potrebnih v Evropi.

Delovni sklop 4 – izboljšanje pogojev regulativnega okvira, zlasti s spodbujanjem odličnosti in preprečevanja, priprave za ponovno uporabo in recikliranja prek javnih (npr. javna naročila) in zasebnih pobud. Cilj tega delovnega sklopa je optimizacija dodane vrednosti surovin, izboljšanje donosnosti in zmanjšanje stroškov recikliranja s povečanjem učinkovitosti zbiranja, razvrščanja in recikliranja dragocenih surovin iz tokov odpadkov. Ta delovni sklop bo v ta namen uporabljal tudi politike proizvodov, standardizacije in certificiranja ter ekonomske instrumente.

Mednarodno sodelovanje – horizontalni pristop

Delovni sklop 5 – svetovnemu trgu priznava zagotavljanje varnega dostopa do surovin in spodbujanje uporabe okolju prijaznega pridobivanja ter bi se lahko nanašal na raziskave in inovacije, izboljšanje baze znanja, trgovinsko politiko in politični dialog z mednarodnimi organizacijami, kot so Afriška unija, OECD, Svetovna banka, G20, in v dvostranskih odnosih. Posebna pozornost bo namenjena možnosti boljših sinergij med to pobudo in različnimi politikami, povezanimi s čezmorskimi državami in ozemlji (ČDO).

3.4. Struktura upravljanja

Struktura upravljanja EIP bo upoštevala načela iz Unije inovacij; pri strukturi upravljanja gre za uskladitev potrebe po močni zavezi in funkcionalni koordinaciji na eni strani z močno decentraliziranimi operativnimi pristojnostmi, da se bodo lahko izvajalci in druge ključne zainteresirane strani poistovetili s projektom, na drugi strani. Izkušnje, pridobljene v pilotnem EIP „Dejavno in zdravo staranje“[14], glede opredelitve upravljanja, področja uporabe, načrtovanja in sodelovanja zainteresiranih strani, so bile uporabljene za zadovoljitev potreb tega EIP.

V okviru tega EIP se bodo zbrali predstavniki javnega sektorja (od EU do nacionalne, regionalne in lokalne ravni), industrija (vključno z MSP), civilna družba in druge zainteresirane strani, da bi podprli razvoj inovacij ter njihovo uvajanje in razširjanje na trgu. Vendar je temeljno načelo to, da bo EIP zagotavljal pragmatično, prožno, nebirokratsko okolje, ki bo omogočalo zastopanost različnih interesov.

Ta pristop je izražen v naslednjih delovnih metodah na operativni ravni (več podrobnosti v oddelku 3 v Prilogi).

Usmerjevalna skupina na visoki ravni (HLSG) bo zagotovila strateško svetovanje in smernice za ta EIP na podlagi natančno določenih pooblastil. Vendar HLSG ne bo vplivala na uradni postopek odločanja, kakor je opisan v zakonodaji Skupnosti. Njena sestava bo odražala najpomembnejše vključene strani tega partnerstva, vključno s predstavniki držav članic, ki so imenovani kot posamezniki in delujejo v svojem imenu, EP, podjetij, univerz, raziskovalnih centrov, nevladnih organizacij in drugih institucij. Hkrati bo skupina številčno omejena, da se zagotovi učinkovitost. HLSG bo poverjena priprava SIP, v katerem bodo predlagane glavne smernice za ukrepanje. Po odzivih na ta načrt bo HLSG pomagala zagotavljati dobro delovanje začetne faze izvajanja, upravljala bo napredek in o njem poročala ter posodabljala SIP. Za spremljanje napredka bo HLSG določila tudi cilje učinka, ki jih je treba doseči z EIP.

Povezavo med strateško ravnijo in operativno ravnijo bo zagotavljala skupina Šerpa, sestavljena iz osebnih predstavnikov hlsg. Njena glavna naloga bo zagotoviti nemoteno delovanje partnerstva, vključno z načrtovanjem pomembnejših ukrepov, splošno koordinacijo delovnih sklopov ter pripravo sestankov in spremljanjem usmerjevalne skupine na visoki ravni.

Operativne skupine bodo ustanovljene po posameznih temah, da se zagotovi svetovanje hlsg, strateško izvajanje načrta pa pretvori v naloge in ukrepe. Delovale bodo na podlagi prožnih struktur, začasnega časovnega okvira ali po potrebi v tesnem medsebojnem sodelovanju. Za zagotovitev, da bi EIP lahko v celoti izkoristil obstoječo odličnost v EU, mora biti cilj operativnih skupin najširša možna pokritost (geografska pokritost 27 držav članic in pokritost različnih področij zahtevanega strokovnega znanja), po preglednem postopku imenovanja. Sestanki bodo organizirani tako, da se čim bolj povečajo prispevki strokovnjakov.

3.5. Obveščanje

Za čim večjo preglednost, kroženje informacij in odgovornost med celotnim trajanjem EIP bo bistvenega pomena sodelovanje na politični ravni kot tudi z družbo na splošno (glej tudi prilogi 4 in 5). To bo doseženo na dva načina. Na politični ravni namerava Komisija letno poročati Svetu in Evropskemu parlamentu. Na družbeni ravni si bo EIP prizadeval za sodelovanje širše javnosti z organizacijo letnega javnega dogodka. Tako bo glavni cilj partnerstva za inovacije, tj. zagotovitev najširše ravni družbenega delovanja, dosežen.

3.6. Časovni razpored

Komisija pozdravlja vsa naknadna mnenja Evropskega parlamenta in Sveta, kakor tudi zainteresiranih strani v širšem smislu, o tem evropskem partnerstvu za inovacije. Z upoštevanjem prejetih mnenj so predvidene naslednje faze (podrobnosti v oddelku 6 v Prilogi):

· od sredine leta 2012: imenovanje hlsg, skupine Šerpa in operativnih skupin s strani Evropske komisije;

· začetek leta 2013: HLSG dokonča strateški načrt izvajanja, ki ga Komisija predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu (prva polovica leta 2013);

· od sredine leta 2013: izvajanje se je začelo in organizirana je prva letna konferenca;

· ocena stanja napredka (vključno s strukturo upravljanja): konec leta 2014 (ob upoštevanju novega večletnega finančnega okvira 2014–2020 in na novo vzpostavljene Komisije).

V podporo delovanju tega EIP se je več pripravljalnih ukrepov in študij začelo izvajati v letu 2011. Prvi rezultati bodo na voljo od leta 2012 do leta 2013, tako da bo lahko EIP pokazal dejanski napredek na začetni stopnji. Komisija bo organizirala pregled EIP v letu 2013 za skrbno oceno napredka.

[1]               COM(2008) 699 in COM(2011) 25.

[2]               Sklepi Sveta št. 6909/11 z dne 10. marca 2011.

[3]               Resolucija Evropskega parlamenta z dne 13. septembra 2011.

[4]               COM(2010) 614.

[5]               COM(2011) 21.

[6]               COM(2011) 571 final.

[7]               COM(2010) 546.

[8]               Kot opredeljene v COM(2011) 25.

[9]               Vir IPA (Mednarodno združenje za platinske kovine): www.ipa-news.com.

[10]             Kakor so opredeljeni v COM(2010) 546.

[11]             Glej Ahovo poročilo 2006 „Ustvarjanje inovativne Evrope“, pobudo za vodilni trg iz leta 2007 in inovacijsko strategijo OECD iz leta 2010.

[12]             http://ec.europa.eu/enterprise/policies/innovation/policy/public-procurement/pp-networks_en.htm.

[13]             http://ec.europa.eu/environment/gpp/gpp_criteria_en.htm.

[14]             SEC(2011) 1028 final.