This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52011PC0793
Proposal for a DIRECTIVE OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL on alternative dispute resolution for consumer disputes and amending Regulation (EC) No 2006/2004 and Directive 2009/22/EC (Directive on consumer ADR)
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov)
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov)
/* COM/2011/0793 konč. - 2011/0373 (COD) */
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) /* COM/2011/0793 konč. - 2011/0373 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.
Ozadje predloga
Ta predlog je
skupaj s predlogom Uredbe o spletnem reševanju potrošniških sporov treba
razumeti v okviru prizadevanj za izboljšanje delovanja maloprodajnega
notranjega trga in zlasti za okrepitev pravnih sredstev za potrošnike. Velik delež
evropskih potrošnikov ima pri nakupu blaga in storitev na notranjem trgu
težave. V letu 2010 je to veljalo za približno 20 % evropskih potrošnikov[1]. Kljub razmeroma visoki stopnji
varstva potrošnikov, ki ga zagotavlja zakonodaja, težave potrošnikov pogosto
ostanejo nerešene. Izgube, ki jih evropski potrošniki utrpijo zaradi težav s
kupljenim blagom ali storitvami, se ocenjujejo na 0,4 % BDP EU. Poleg uporabe
običajnih pravnih sredstev[2]
lahko potrošniki in podjetja v nekaterih državah članicah svoje pritožbe
naslovijo na organe za alternativno reševanje sporov (v nadaljnjem besedilu:
organi ARS). Ti organi so namenjeni izvensodnemu reševanju sporov med strankami
s posredovanjem tretje strani (npr. arbitra, posrednika, mediatorja, varuha
človekovih pravic, odbora za pritožbe). Komisija je sprejela dve priporočili o
alternativnem reševanju potrošniških sporov[3]
in vzpostavila dve mreži, ki se ukvarjata z ARS (ECC-Net[4] in FIN-NET[5]). Številni sektorski predpisi
EU vključujejo določbo o ARS[6],
direktiva o mediaciji[7]
pa spodbuja mirno reševanje sporov, tudi potrošniških. Kljub temu je analiza
sedanjih razmer odkrila naslednje ključne pomanjkljivosti, ki ovirajo
učinkovitost ARS: nepopolna pokritost, premajhna ozaveščenost
potrošnikov in podjetij ter neenotna kakovost postopkov ARS[8]. Odsotnost učinkovitega ARS je zlasti
problematična pri čezmejnih transakcijah (npr. jezikovne ovire,
potencialno visoki stroški, razlike v zakonodaji med državami članicami). Komisija se je
glede na ugotovljene težave obvezala predlagati ukrepe o ARS za zagotovitev, da
se vse pritožbe potrošnikov lahko predložijo organu ARS, in za lažje reševanje
sporov, povezanih s čezmejnimi transakcijami[9].
2.
Rezultati posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in
ocena učinka
2.1.
Zbiranje strokovnih mnenj in posvetovanje z
zainteresiranimi stranmi
Komisija je izvedla več študij o ARS. Te
vključujejo študijo o uporabi alternativnega reševanja sporov v Evropski
uniji[10]
iz leta 2009, ki je podrobno analizirala obstoječe organe ARS in njihovo
delovanje v vseh državah članicah, študijo o pravnih sredstvih za
potrošnike v EU [11],
oceno stroškov za skladnost, vključno z upravnimi stroški/bremenom za
podjetja zaradi uporabe alternativnega reševanja sporov (ARS), iz leta 2011
ter študijo o čezmejnem ARS v Evropski uniji[12] iz leta 2011. Januarja 2011 se je začelo javno
posvetovanje o uporabi ARS[13],
ki je pokazalo na široko soglasje glede ARS: vsi sodelujoči so se
strinjali, da je treba ARS še naprej razvijati, da se izboljša delovanje
notranjega trga. Velika večina sodelujočih je tudi podprla ukrepanje
na ravni EU in poudarila potrebo po kakovostnih postopkih ARS, ki bi morali
biti na voljo zlasti za spore pri čezmejnih transakcijah in v digitalnem
okolju. Po njihovem mnenju bi morali učinkoviti postopki ARS temeljiti na
več skupnih načelih, kot so nepristranskost, preglednost,
učinkovitost in pravičnost. Veliko sodelujočih je podprlo
izboljšanje postopkov SRS, zlasti za transakcije v e-trgovanju, v zvezi s
katerimi je vse več pritožb, zlasti za primere majhnih vrednosti. Službe Komisije in Evropski parlament so
marca 2011 organizirali srečanje na vrhu z naslovom Alternativno
reševanje sporov za notranji trg in potrošnike (Alternative Dispute
Resolution for Internal Market and Consumers), na katerem je sodelovalo
okoli 200 zainteresiranih strani. V razpravah je bila izražena splošna podpora
razvoju ARS, vključno s SRS, za potrošnike in poudarjena potreba po
ukrepanju EU. Aprila 2011 je bila v okviru Evropske konference o varstvu pravic
potrošnikov[14]
organizirana delavnica z naslovom Kako zagotoviti boljše delovanje ARS? (ADR:
how to make it work better?), na kateri je sodelovalo 60 zainteresiranih
strani. Dodatni prispevki so bili zagotovljeni zlasti
v okviru posvetovanja s podjetji, ki so ga službe Komisije izvedle med
decembrom 2010 in januarjem 2011 prek Posvetovalnega odbora evropskih
podjetij (European Business Test Panel)[15],
in v okviru posvetovanja s podjetji, ki je bilo med marcem in majem 2011
izvedeno prek raziskovalne platforme MSP (SME survey platform)[16]. Posvetovanje je bilo izvedeno tudi z Evropskim
nadzornikom za varstvo podatkov.
2.2.
Ocena učinka
Komisija je izvedla podrobno oceno
učinka, s katero je analizirala več možnosti politike v zvezi s
„pokritostjo ARS, obveščenostjo in kakovostjo“ ter „SRS za transakcije v
čezmejnem e-trgovanju“. Iz ocene učinka izhaja, da lahko samo
kombinacija dveh instrumentov za ARS in SRS zagotovi dostop do nepristranskih,
preglednih, učinkovitih in pravičnih sredstev za izvensodno reševanje
domačih in čezmejnih potrošniških sporov. Okvirna direktiva je
najustreznejši način za zagotovitev polne pokritosti ARS v vseh državah
članicah, za obveščanje potrošnikov o ARS ter za zagotovitev, da
organi ARS spoštujejo določena načela kakovosti. S polno pokritostjo
ARS se bo vzpostavil potreben okvir, na podlagi katerega lahko sistem SRS za
celotno EU učinkovito rešuje spore v zvezi s transakcijami v
čezmejnem e-trgovanju.
3.
Pravni elementi predloga
3.1.
Glavni elementi predloga
3.1.1.
Zagotovitev postopkov ARS za vse potrošniške spore
Na podlagi tega predloga države članice
zagotovijo, da se lahko vsi spori med potrošniki in trgovci v zvezi s prodajo
blaga ali opravljanjem storitev predložijo organu ARS, tudi s spletnimi
sredstvi. Države članice lahko za izpolnitev svoje obveznosti uporabijo
obstoječe organe ARS in po potrebi prilagodijo njihovo področje
uporabe, lahko pa vzpostavijo nove organe ARS ali dopolnilni medsektorski
organ. Ta predlog zajema spore med potrošniki in
trgovci, ki izhajajo iz prodaje blaga ali opravljanja storitev. Sem spadajo
pritožbe, ki jih potrošniki vložijo proti trgovcem, kot tudi pritožbe, ki jih
trgovci vložijo proti potrošnikom. Ta predlog se uporablja za organe ARS, ki si
prizadevajo za izvensodno rešitev sporov med potrošniki in trgovci s
posredovanjem organa za reševanje sporov. Zajema zlasti postopke mediacije in
tudi nesodne postopke sodne narave, kot so postopki pred odbori za pritožbe
potrošnikov, arbitraža in poravnalni postopki. Ta predlog se ne uporablja za
sisteme obravnave pritožb potrošnikov, ki jih upravljajo trgovci, niti za
organe za reševanje sporov, v katerih so fizične osebe, odgovorne za
reševanje sporov, zaposlene samo pri trgovcu. Predlog prav tako ne
vključuje neposrednih pogajanj med strankami.
3.1.2.
Informacije o ARS in sodelovanje
Ob nastanku spora morajo imeti potrošniki
možnost hitro opredeliti organe ARS, pristojne za reševanje njihovega spora. Ta
predlog zato zagotavlja, da bodo potrošniki lahko informacije o pristojnem
organu ARS našli v glavnih trgovinskih dokumentih, ki jih zagotovi trgovec, in
na njegovem spletišču, če ga ima. Poleg tega bodo morali trgovci
potrošnike obvestiti, ali se obvezujejo k uporabi ARS glede pritožb, ki jih
proti njim vložijo potrošniki. Ta obveza bo za trgovce spodbuda za pogostejšo
uporabo ARS. Na podlagi tega predloga države članice
zagotovijo, da potrošniki lahko dobijo pomoč, kadar so vpleteni v čezmejni
spor. Države članice lahko odgovornost za to nalogo prenesejo na svoje
centre mreže evropskih potrošniških centrov (ECC-Net), ki zdaj potrošnike
usmerja k organom ARS, pristojnim za obravnavo njihovih čezmejnih sporov. Na podlagi predloga se bo organe ARS
spodbujalo k včlanitvi v mrežo sektorskih organov ARS, če rešujejo
spore na zadevnem področju. Poleg tega ta predlog spodbuja sodelovanje med
organi ARS in nacionalnimi organi, ki jim je zaupano izvrševanje zakonodaje o
varstvu potrošnikov. Ta predlog vsebuje določbe, ki
zagotavljajo popolno varstvo zaupnosti in varstvo podatkov, v skladu z zadevno
zakonodajo Unije.
3.1.3.
Kakovost organov ARS
Cilj tega predloga je zagotoviti, da organi
ARS spoštujejo načela kakovosti, kot so nepristranskost, preglednost,
učinkovitost in pravičnost. Taka načela so bila določena v
dveh priporočilih Komisije. S tem predlogom bodo navedena načela
postala zavezujoča, s čimer se bodo zagotovili enaki konkurenčni
pogoji za ARS ter okrepilo zaupanje potrošnikov in trgovcev v postopke ARS. Preglednost organov ARS mora zagotoviti, da
stranke prejmejo vse informacije, ki jih potrebujejo za ozaveščeno
sprejetje odločitve, pred vključitvijo v postopek ARS. Postopki ARS
morajo biti učinkoviti in morajo odpraviti nekatere pomanjkljivosti sodnih
postopkov, kot so stroški, dolgotrajnost in zapletenost. Ta predlog na podlagi
rezultatov dosedanjih študij določa, da je treba spore rešiti v 90 dneh.
Da bi postopki ARS ostali dostopni vsem potrošnikom, ta predlog določa, da
morajo biti za potrošnike brezplačni ali povezani z zmernimi stroški.
3.1.4.
Spremljanje
Za zagotovitev, da organi ARS delujejo
pravilno in da zagotavljajo kakovostne storitve za potrošnike in trgovce, jih
je treba podrobno spremljati. V vsaki državi članici bo pristojen organ
odgovoren za spremljanje delovanja organov ARS, vzpostavljenih na njenem
ozemlju. Pristojni organi bodo na podlagi informacij, ki jih bodo dobili od
organov ARS, med drugim ocenili, ali zadevni organ ARS spoštuje zahteve glede
kakovosti, ki jih določa ta predlog. Poleg tega bodo objavljali redna
poročila o razvoju in delovanju organov ARS. Komisija bo vsaka tri leta
Evropskemu parlamentu in Svetu predložila poročilo o uporabi te direktive.
3.2.
Načelo subsidiarnosti
Predlog temelji na členu 114 Pogodbe
o delovanju Evropske unije. Z razvojem dobro delujočega sistema ARS
znotraj Unije, ki temelji na obstoječih organih ARS v državah
članicah in spoštuje njihove pravne tradicije, se bo okrepilo zaupanje
potrošnikov v maloprodajni notranji trg, tudi na področju e-trgovanja.
Odprle se bodo tudi nove priložnosti za podjetja. Če bi države
članice ukrepale same, bi to verjetno povzročilo še dodatno
razdrobljenost ARS ter posledično prispevalo k neenaki obravnavi
potrošnikov in trgovcev na notranjem trgu ter ustvarilo različne ravni
pravnega varstva potrošnikov v Uniji. Predlagano ukrepanje na ravni Unije mora
evropskim potrošnikom zagotoviti enako raven varstva in spodbujati
konkurenčne prakse med podjetji, da se tako poveča čezmejno
trgovanje z izdelki ali storitvami. Jasna prednost opredelitve skupnih načel
in pravil na ravni Unije za organe in postopke ARS v vseh državah članicah
bo zagotovitev učinkovite in ustrezne obravnave potrošniških sporov, ki
nastanejo pri domačih ali čezmejnih transakcijah. Zagotovila bo tudi
enotnejšo kakovost postopkov ARS v Uniji. Razlike med nacionalnimi politikami o
postopkih ARS (ali njihova odsotnost) kažejo, da enostransko ukrepanje držav
članic ne vodi v zadovoljivo rešitev za potrošnike in podjetja. Za
učinkovito in uspešno alternativno reševanje čezmejnih sporov je
potreben dobro delujoč sistem domačih organov ARS, na katerem bo
temeljila platforma SRS za celotno EU.
3.3.
Sorazmernost
Predlog je skladen z načelom
sorazmernosti iz naslednjih razlogov. Predlog je strogo omejen na to, kar je potrebno
za dosego ciljev. Ne ureja vseh vidikov ARS, temveč se osredotoča na
nekaj ključnih vidikov izvensodnega reševanja sporov. Okvirna direktiva bo
gradila na že obstoječih organih ARS in bo državam članicam
prepustila možnost izbire oblike in metod za doseganje pričakovanih
rezultatov. Cilji tega predloga bodo doseženi z
najmanjšimi stroški za podjetja in države članice, preprečilo pa se
bo tudi podvajanje izdatkov in nepotrebno upravno breme. 4. Vpliv na proračun Ta predlog ne vpliva na proračun EU. Zato predlogu ni priložena
ocena finančnih posledic. 2011/0373 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o alternativnem reševanju potrošniških sporov
ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES
(Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije in zlasti člena 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije[17], po predložitvi osnutka zakonodajnega
akta nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[18], po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za
varstvo podatkov, v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1)
Člen 169(1) in člen 169(2)(a)
Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določata, da mora Unija
prispevati k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, ki jih
sprejme v skladu s členom 114 Pogodbe. Člen 38 Listine Evropske
unije o temeljnih pravicah določa, da politike Unije zagotavljajo visoko
raven varstva potrošnikov. (2)
V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg
zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost pretok
blaga in storitev. Da bi potrošniki zaupali v notranji trg in uživali njegove
koristi, morajo imeti dostop do enostavnih in poceni načinov za reševanje
sporov, ki nastanejo pri prodaji blaga ali opravljanju storitev. To velja tako
za nespletne kot tudi spletne transakcije in je še zlasti pomembno pri
čezmejnih nakupih potrošnikov. (3)
Alternativno reševanje sporov ponuja enostavno,
hitro in poceni izvensodno reševanje sporov med potrošniki in trgovci. Vendar
alternativno reševanje sporov v Evropski uniji še ni dovolj razvito. Da bi
potrošniki lahko v celoti izkoristili njegov potencial, mora biti alternativno
reševanje sporov na voljo pri vseh vrstah potrošniških sporov, kakovost
postopkov ARS mora biti enotna, potrošniki in trgovci pa morajo biti o takih
postopkih obveščeni. Poleg tega morajo organi ARS učinkovito reševati
čezmejne spore. (4)
Komisija je v Aktu za enotni trg[19] navedla zakonodajo o
alternativnem reševanju sporov, ki vključuje sklop, namenjen elektronskemu
trgovanju, kot eno od dvanajstih pobud za okrepitev rasti in zaupanja v enotni
trg. (5)
Evropski svet je pozval Parlament in Svet, naj do
konca leta 2012 sprejmeta prvi sveženj prednostnih ukrepov za ponovni
zagon enotnega trga[20]. (6)
Razvoj dobro delujočega alternativnega
reševanja sporov v Evropski uniji je nujen za okrepitev zaupanja potrošnikov v
notranji trg, tudi na področju e-trgovanja. Tak razvoj mora temeljiti na
obstoječih postopkih ARS v državah članicah in spoštovati njihove
pravne tradicije. (7)
Ta direktiva se mora uporabljati za pogodbene spore
med potrošniki in trgovci v zvezi s prodajo blaga ali opravljanjem storitev v
vseh gospodarskih sektorjih. To mora vključevati pritožbe, ki jih
potrošniki vložijo proti trgovcem, kot tudi pritožbe, ki jih trgovci vložijo
proti potrošnikom. Ta direktiva se ne uporablja za spore med trgovci, vendar
državam članicam ne sme preprečevati, da sprejmejo nove ali ohranijo
veljavne določbe o postopkih za izvensodno reševanje takih sporov. (8)
Opredelitev pojma „potrošnik“ mora zajemati
fizične osebe, ki delujejo zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne
ali poklicne dejavnosti. Vendar če je pogodba sklenjena deloma za namene
njegove dejavnosti in deloma zunaj okvira te dejavnosti (pogodba z dvojnim
namenom), prvi del pa je tako omejen, da ne prevladuje v celotnem kontekstu
dobave, ta oseba prav tako velja za potrošnika. (9)
Ta direktiva ne sme posegati v Direktivo 2008/52/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih
vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah[21], Uredbo Sveta
(ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in
priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih
zadevah[22],
Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007
o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“)[23], in Uredbo (ES) št. 593/2008
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja
za pogodbena obligacijska razmerja („Rim I“)[24].
(10)
Ta direktiva mora prevladati nad zakonodajo Unije,
ki vsebuje določbe za spodbujanje ustanavljanja organov ARS v določenem
sektorju. Kadar sektorska zakonodaja predvideva ustanovitev takih organov, mora
ta direktiva prevladati samo, če navedena zakonodaja ne zagotavlja vsaj
enakovredne ravni varstva potrošnikov. (11)
Organi ARS se zelo razlikujejo po Uniji, kot tudi
znotraj držav članic. Ta direktiva mora pokrivati vse trajno ustanovljene
organe, ki ponujajo reševanje sporov s postopkom ARS. Arbitražni postopek,
vzpostavljen ad hoc zunaj okvira organa ARS za posamezni spor med
potrošnikom in trgovcem, se ne sme šteti za postopek ARS. (12)
Ta direktiva se ne sme uporabljati za postopke pred
organi za reševanje sporov, kadar so fizične osebe, odgovorne za reševanje
sporov, zaposlene samo pri trgovcu, niti za postopke pred sistemi obravnave
pritožb potrošnikov, ki jih upravljajo trgovci. Ne sme se uporabljati za
neposredna pogajanja med strankami. Prav tako se ne sme uporabljati za poskuse
sodnika, da reši spor med sodnim postopkom, ki poteka v zvezi z zadevnim
sporom. (13)
Države članice morajo zagotoviti, da se lahko
spori, ki jih zajema ta direktiva, predložijo organu ARS, ki izpolnjuje zahteve
iz te direktive. Države članice morajo imeti možnost, da to zahtevo
izpolnijo tako, da uporabijo obstoječe organe ARS in po potrebi
prilagodijo njihovo področje uporabe, ali pa poskrbijo za ustanovitev
novih organov ARS. Ta direktiva od držav članic ne sme zahtevati
ustanovitve posebnega organa ARS za vsak maloprodajni sektor. Države
članice morajo imeti možnost, da poskrbijo za ustanovitev dopolnilnega
organa ARS, ki obravnava spore, za reševanje katerih ni pristojen noben drug
poseben organ. (14)
Ta direktiva ne sme vplivati na trgovce s sedežem v
državi članici, ki jo pokriva organ ARS s sedežem v drugi državi
članici. Države članice morajo spodbujati razvoj takih organov. (15)
Ta direktiva ne sme posegati v možnost držav
članic, da ohranijo ali uvedejo postopke ARS za skupno obravnavo enakih
ali podobnih sporov med trgovcem in več potrošniki. Taki postopki se lahko
štejejo kot priprava na nadaljnji razvoj skupinskih postopkov ARS v Uniji. (16)
Obdelava informacij v zvezi s spori, ki jih zajema
ta direktiva, mora biti v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, ki jih
določajo zakoni in drugi predpisi držav članic, sprejeti v skladu z
Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu
posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov. (17)
Fizične osebe, odgovorne za alternativno
reševanje sporov, se lahko štejejo za nepristranske samo, če se nad njimi
ne more izvajati pritisk, ki bi lahko vplival na njihov odnos do spora.
Odsotnost takega pritiska je treba zagotoviti zlasti v primeru, ko organe ARS
financira ena od strank spora ali organizacija, v katero je včlanjena ena
od strank. (18)
Za zagotovitev preglednosti organov in postopkov
ARS morajo stranke prejeti vse informacije, ki jih potrebujejo za
ozaveščeno sprejetje odločitve, pred vključitvijo v postopek
ARS. (19)
Postopki ARS morajo biti učinkoviti.
Zagotavljati morajo enostaven in hiter postopek, ki na splošno traja
največ 90 dni. Organ ARS mora imeti možnost, da ta rok podaljša, če
je to potrebno zaradi zapletenosti zadevnega spora. (20)
Postopki ARS morajo biti za potrošnike
brezplačni ali povezani z zmernimi stroški, da je za njih uporaba takih
postopkov ekonomsko sprejemljiva. (21)
Postopki ARS morajo biti pravični, tako da so
stranke v sporu v celoti obveščene o svojih pravicah in posledicah
odločitev, ki jih sprejmejo v okviru postopka ARS. (22)
Ob nastanku spora je potrebno, da lahko potrošniki
hitro izvejo, kateri organi ARS so pristojni za obravnavo njihove pritožbe in
ali bo zadevni trgovec sodeloval v postopku, sproženem pred organom ARS.
Trgovci morajo zato navedene informacije vključiti v svoje glavne
trgovinske dokumente in na svoja spletišča, če jih imajo. Ta obveza
ne sme vplivati na člen 6(1)(t), člen 7(1) in
člen 8 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011
o pravicah potrošnikov[25].
Člen 6(1)(t) Direktive 2011/83/EU določa, da mora trgovec pri
potrošniških pogodbah, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov,
potrošnika še pred sklenitvijo pogodbe obvestiti o možnosti izvensodnega
reševanja pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki se uporabljajo za trgovce,
ter načinu dostopanja do njih. Člen 7(1) Direktive 2011/83/EU
določa, da mora biti v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih
prostorov, ta informacija zagotovljena na papirju ali, če se potrošnik
strinja, na drugem trajnem nosilcu podatkov. (23)
Ta direktiva ne določa, da morajo trgovci
obvezno sodelovati v postopkih ARS ali da so rezultati takih postopkov za
trgovce zavezujoči, če je potrošnik proti njim vložil pritožbo.
Vendar ta direktiva ne posega v nacionalne predpise, na podlagi katerih je
sodelovanje trgovcev v takih postopkih obvezno oziroma so rezultati postopkov
za trgovce zavezujoči, če ti predpisi strankam ne odvzemajo pravice
do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o
temeljnih pravicah. (24)
Države članice morajo zagotoviti, da organi
ARS sodelujejo pri reševanju čezmejnih sporov. (25)
Znotraj Unije je treba okrepiti mreže organov ARS,
ki pomagajo reševati čezmejne spore, kot je mreža FIN-NET na področju
finančnih storitev. Države članice morajo organe ARS spodbujati k
vključitvi v take mreže. (26)
Tesno sodelovanje med organi ARS in nacionalnimi
organi, ki jim je zaupano izvrševanje zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov,
mora okrepiti učinkovito uporabo take zakonodaje Unije. (27)
Organe ARS je treba podrobno spremljati, da se
zagotovi njihovo ustrezno in učinkovito delovanje. Komisija in pristojni
organi iz te direktive morajo objaviti in posodabljati seznam organov ARS, ki
so v skladu s to direktivo. Ta seznam morajo objaviti tudi drugi organi, na
primer organi ARS, združenja potrošnikov, podjetniška združenja in mreža
evropskih potrošniških centrov. Poleg tega morajo pristojni organi objavljati redna
poročila o razvoju in delovanju organov ARS. Organi ARS morajo pristojnim
organom zagotoviti določene informacije, na katerih morajo navedena
poročila temeljiti. Države članice morajo organe ARS spodbujati k
zagotavljanju takih informacij z uporabo Priporočila Komisije 2010/304/EU
o uporabi usklajene metodologije za klasifikacijo pritožb in poizvedb
potrošnikov ter poročanje o njih[26].
(28)
Države članice morajo določiti kazni za
kršenje določb te direktive v zvezi z informacijami, ki jih mora trgovec
zagotoviti potrošnikom, in informacijami, ki jih morajo organi ARS
sporočiti pristojnim organom, ter zagotoviti, da se kazni izvršujejo.
Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. (29)
Uredbo (ES) št. 2006/2004 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med
nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu
potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov)[27], je treba spremeniti, da se v
njeno prilogo vključi sklic na to direktivo ter tako okrepi čezmejno
sodelovanje pri izvrševanju te direktive. (30)
Direktivo 2009/22 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov
potrošnikov (Direktiva o opustitvenih tožbah)[28]
je treba spremeniti, da se v njeno prilogo vključi sklic na to direktivo
ter tako zaščitijo skupni interesi potrošnikov iz te direktive. (31)
Ker cilja te direktive, tj. prispevati k pravilnemu
delovanju notranjega trga z zagotavljanjem visoke ravni varstva potrošnikov,
države članice ne morejo doseči zadovoljivo in se zato lahko bolje
doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom
subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z
načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega
tega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. (32)
Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva
načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah,
zlasti členi 7, 8, 38 in 47 Listine – SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: POGLAVJE I
SPLOŠNE DOLOČBE Člen 1
Vsebina Namen te direktive je prispevati k delovanju
notranjega trga in doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z zagotavljanjem,
da se spori med potrošniki in trgovci lahko predložijo organom, ki ponujajo
nepristranske, pregledne, učinkovite in pravične postopke
alternativnega reševanja sporov. Člen 2
Področje uporabe 1.
Ta direktiva se uporablja za postopke izvensodnega
reševanja pogodbenih sporov, ki nastanejo pri prodaji blaga ali opravljanju
storitev s strani trgovca s sedežem v Uniji potrošniku s prebivališčem v
Uniji, s posredovanjem organa za reševanje sporov, ki predlaga ali naloži
rešitev ali zbliža stranki s ciljem iskanja sporazumne rešitve (v nadaljnjem
besedilu: postopki ARS). 2.
Ta direktiva se ne uporablja za: (a)
postopke pred organi za reševanje sporov, v katerih
so fizične osebe, odgovorne za reševanje sporov, zaposlene samo pri
trgovcu; (b)
postopke pred sistemi obravnave pritožb potrošnikov,
ki jih upravljajo trgovci; (c)
neposredna pogajanja med potrošnikom in trgovcem,
če sta zastopana ali ne; (d)
poskuse sodnika za rešitev spora med sodnim
postopkom, ki poteka v zvezi z zadevnim sporom. Člen 3
Razmerje do druge zakonodaje Unije 1. Ta direktiva ne posega v Direktivo 2008/52/ES,
Uredbo (ES) št. 44/2001, Uredbo (ES) št. 864/2007
in Uredbo (ES) št. 593/2008. 2. Člen 5(1) te direktive prevlada
nad določbami iz Priloge. 3. Ta direktiva prevlada nad obveznimi
določbami iz sektorske zakonodaje Unije, ki se nanašajo na alternativno
reševanje sporov, če navedene določbe ne zagotavljajo vsaj
enakovredne ravni varstva potrošnikov. Člen 4
Opredelitve pojmov V tej direktivi: (a)
„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki
deluje zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti; (b)
„trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno
osebo v zasebni ali javni lasti, ki deluje za namene v zvezi s trgovsko,
poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo, tudi če deluje prek osebe, ki
nastopa v njenem imenu ali po njenem naročilu; (c)
trgovec ima sedež: –
v kraju, kjer ima svojo poslovno enoto, če je
trgovec fizična oseba; –
v kraju, kjer ima statutarni sedež, glavno upravo
ali poslovno enoto, vključno s podružnico, agencijo ali drugo poslovno
enoto, če je trgovec podjetje, druga pravna oseba ali združenje
fizičnih ali pravnih oseb; (d)
„čezmejni spor“ pomeni pogodbeni spor, ki
nastane pri prodaji blaga ali opravljanju storitev, pri katerem potrošnik ob
naročilu blaga ali storitev prebiva v eni državi članici, trgovec pa
ima sedež v drugi državi članici; (e)
„organ ARS“ pomeni trajno ustanovljen organ, kakor
koli imenovan ali naveden, ki ponuja reševanje spora s postopkom ARS; (f)
organ ARS ima sedež: –
v kraju, kjer izvaja dejavnosti alternativnega
reševanja sporov, če organ upravlja fizična oseba; –
v kraju, kjer pravna oseba ali združenje
fizičnih ali pravnih oseb izvaja dejavnosti alternativnega reševanja
sporov ali kjer ima statutarni sedež, če organ upravlja pravna oseba ali
združenje fizičnih ali pravnih oseb; –
v kraju, kjer ima sedež organ ali drugo javno telo,
če organ ARS upravlja navedeni organ ali drugo javno telo. POGLAVJE II
DOSTOP DO ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV IN NAČELA, KI SE UPORABLJAJO V
ZVEZI Z NJIM Člen 5
Dostop do alternativnega reševanja sporov 1.
Države članice zagotovijo, da se lahko spori,
ki jih zajema ta direktiva, predložijo organu ARS, ki je v skladu z zahtevami
iz te direktive. 2.
Države članice zagotovijo, da: (a)
imajo organi ARS spletišče, ki strankam
omogoča vložitev pritožbe prek spleta; (b)
organi ARS strankam omogočajo izmenjavo
informacij po elektronski poti; (c)
organi ARS obravnavajo tako domače kot
čezmejne spore, tudi tiste, ki jih zajema Uredba (EU) št. [Office
of Publications insert reference number] Evropskega parlamenta in Sveta z
dne [Office of Publications insert date of adoption] o spletnem
reševanju potrošniških sporov (Uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov)[29]; in (d)
organi ARS pri obravnavi sporov, ki jih zajema ta
direktiva, sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo obdelavo osebnih podatkov v
skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, določenih v nacionalni
zakonodaji, ki izvaja Direktivo 95/46/ES. 3.
Države članice lahko obveznost iz odstavka 1
izpolnijo z dopolnilnim organom ARS, ki je pristojen za obravnavo sporov iz
odstavka 1, za reševanje katerih ni pristojen noben obstoječ organ ARS. Člen 6
Strokovnost in nepristranskost 1.
Države članice zagotovijo, da imajo
fizične osebe, ki so odgovorne za alternativno reševanje sporov, potrebno
strokovno znanje in da so nepristranske. Zato je treba zagotoviti, da: (a)
imajo potrebno znanje, spretnosti in izkušnje na
področju alternativnega reševanja sporov; (b)
ni verjetnosti, da bi bile razrešene svojih nalog
brez utemeljenega razloga; (c)
niso v navzkrižju interesov z nobeno od strank v
sporu. 2.
Kadar fizične osebe, odgovorne za reševanje
sporov v organih ARS, sestavljajo kolegij, države članice poskrbijo, da
organi ARS v njem zagotovijo enako zastopanost interesov potrošnikov in
trgovcev. Člen 7
Preglednost 1.
Države članice zagotovijo, da dajo organi ARS
na svojih spletiščih in v tiskani obliki v svojih prostorih javno na voljo
informacije o: (a)
fizičnih osebah, odgovornih za alternativno
reševanje sporov, načinu njihovega imenovanja in dolžini njihovega
mandata; (b)
viru financiranja, vključno z deležem javnega
in zasebnega financiranja; (c)
njihovi morebitni vključenosti v mreže organov
ARS, ki podpirajo reševanje čezmejnih sporov; (d)
vrstah sporov v njihovi pristojnosti; (e)
poslovniku, ki ureja reševanje sporov; (f)
jezikih, v katerih se lahko vložijo pritožbe pri
organu ARS in v katerih poteka postopek ARS; (g)
vrstah pravil, ki jih organ ARS lahko uporabi kot
osnovo za reševanje spora (npr. pravna pravila, upoštevanje pravičnosti,
kodeks ravnanja); (h)
predhodnih zahtevah, ki jih morajo morda
izpolnjevati stranke še pred začetkom postopka ARS; (i)
morebitnih stroških, ki jih morajo kriti stranke; (j)
okvirni dolžini postopka ARS; (k)
pravnem učinku izida postopka ARS. 2.
Države članice zagotovijo, da dajo organi ARS
na svojih spletiščih in v tiskani obliki v svojih prostorih javno na voljo
letna poročila o dejavnostih. Ta poročila vključujejo naslednje
informacije v zvezi z domačimi in čezmejnimi spori: (a)
število predloženih sporov in vrste pritožb, na
katere so se nanašali; (b)
ponavljajoče se težave, ki povzročajo
spore med potrošniki in trgovci; (c)
delež postopkov reševanja sporov, ki so se
prekinili pred uspešnim zaključkom; (d)
povprečno trajanje reševanja sporov; (e)
raven upoštevanja izidov postopkov ARS, če je
znana; (f)
morebitno sodelovanje v mrežah organov ARS, ki
podpirajo reševanje čezmejnih sporov. Člen 8
Učinkovitost Države članice zagotovijo, da so postopki
ARS učinkoviti in da izpolnjujejo naslednje zahteve: (a)
postopek ARS je lahko dostopen obema stranema ne
glede na to, kje sta; (b)
stranki imata dostop do postopka brez obvezne
uporabe zakonitega zastopnika, vendar ju na kateri koli stopnji postopka lahko
zastopa ali jima pomaga tretja oseba; (c)
postopek ARS je za potrošnike brezplačen ali
povezan z zmernimi stroški; (d)
spor se reši v 90 dneh od datuma, ko je organ ARS
prejel pritožbo. Organ ARS lahko pri zapletenih sporih ta rok podaljša. Člen 9
Pravičnost 1.
Države članice v zvezi s postopki ARS
zagotovijo, da: (a)
imata stranki možnost izraziti svoje stališče
ter poslušati argumente in dejstva druge strani in mnenja strokovnjakov; (b)
sta obe strani pisno ali na trajnem nosilcu
podatkov seznanjeni z izidom postopka ARS, pri čemer morajo biti navedeni
razlogi za zadevno odločitev. 2.
Države članice pri postopkih ARS, katerih cilj
je rešitev spora s predlaganjem rešitve, zagotovijo, da: (a)
je potrošnik pred sprejetjem predlagane rešitve
obveščen, da: (i) lahko sprejme ali zavrne predlagano
rešitev; (ii) je predlagana rešitev lahko manj ugodna
kot izid na sodišču, ki temelji na uporabi pravnih pravil; (iii) ima pred sprejetjem ali zavrnitvijo
predlagane rešitve pravico poiskati neodvisno mnenje; (b)
so stranke pred sprejetjem predlagane rešitve
obveščene o pravnem učinku takega soglasja; (c)
imajo stranke razumen čas za razmislek, preden
privolijo v predlagano rešitev ali sporazumni dogovor. POGLAVJE III
OBVEŠČANJE IN SODELOVANJE Člen 10
Obveščanje potrošnikov s strani trgovcev 1.
Države članice zagotovijo, da trgovci s
sedežem na njihovem ozemlju potrošnike obvestijo o organih ARS, ki jih
pokrivajo in ki so pristojni za reševanje morebitnih sporov med njimi in
potrošniki. Te informacije vključujejo spletne naslove zadevnih organov
ARS, navajajo pa tudi, ali se trgovec zavezuje k uporabi teh organov za
reševanje sporov s potrošniki. 2.
Informacije iz odstavka 1 so enostavno, neposredno,
vidno in trajno dostopne na spletišču trgovca, če ga ima, v splošnih
pogojih pogodb o prodaji blaga ali opravljanju storitev, sklenjenih med
trgovcem in potrošnikom, ter na računih, povezanih s takimi pogodbami. V
njih mora biti navedeno, kje so dostopne dodatne informacije o zadevnem organu
ARS in pogojih za njegovo uporabo. 3.
Določbe tega člena ne posegajo v
določbe členov 6, 7 in 8 Direktive 2011/83/EU glede
obveščanja potrošnikov pri pogodbah, sklenjenih na daljavo ali zunaj
poslovnih prostorov. Člen 11
Pomoč potrošnikom 1.
Države članice zagotovijo, da potrošniki lahko
dobijo pomoč pri sporih, ki nastanejo pri čezmejni prodaji blaga ali
opravljanju storitev. Namen take pomoči je zlasti, da se potrošnike usmeri
k organu ARS v drugi državi članici, ki je pristojen za reševanje
njihovega čezmejnega spora. 2.
Države članice lahko odgovornost za nalogo iz
odstavka 1 prenesejo na svoje centre mreže evropskih potrošniških centrov,
združenja potrošnikov ali na kateri koli drug organ. Člen 12
Splošne informacije Države članice zagotovijo, da dajo organi
ARS, združenja potrošnikov, podjetniška združenja, centri mreže evropskih
potrošniških centrov in, kadar je to primerno, organi, določeni v skladu s
členom 11(2), v svojih prostorih ali na svojih spletiščih javno na
voljo seznam organov ARS iz člena 17(3). Člen 13
Sodelovanje organov ARS pri reševanju čezmejnih sporov 1.
Države članice zagotovijo, da organi ARS
sodelujejo pri reševanju čezmejnih sporov. 2.
Če v določenem sektorju znotraj Unije
obstaja mreža organov ARS, ki podpira reševanje čezmejnih sporov, države
članice spodbujajo organe ARS, ki rešujejo spore na navedenem
področju, da se včlanijo v navedeno mrežo. 3.
Komisija objavi seznam z imeni in kontaktnimi
podatki mrež iz odstavka 1. Komisija po potrebi seznam posodobi vsaki dve leti.
Člen 14
Sodelovanje organov ARS in nacionalnih organov, ki izvršujejo zakonodajo Unije
o varstvu potrošnikov 1.
Države članice zagotovijo sodelovanje med
organi ARS in nacionalnimi organi, ki jim je zaupano izvrševanje zakonodaje
Unije o varstvu potrošnikov. 2.
To sodelovanje vključuje vzajemno izmenjavo
informacij o poslovnih praksah trgovcev, v zvezi s katerimi so potrošniki
vložili pritožbe. Vključuje tudi tehnično oceno in informacije, ki
jih nacionalni organi zagotovijo organom ARS, kadar so taka ocena ali
informacije potrebne za obravnavo posameznih sporov. 3.
Države članice zagotovijo, da sta sodelovanje
in vzajemna izmenjava informacij iz odstavkov 1 in 2 v skladu s pravili o
varstvu osebnih podatkov iz Direktive 95/46/ES. POGLAVJE IV
SPREMLJANJE ORGANOV ARS Člen 15
Imenovanje pristojnih organov 1.
Vsaka država članica imenuje pristojni organ
za spremljanje delovanja in razvoja organov ARS, ki imajo sedež na njenem
ozemlju. Vsaka država članica o organu, ki ga je imenovala, obvesti
Komisijo. 2.
Komisija sestavi seznam pristojnih organov, o
katerih je bila obveščena v skladu z odstavkom 1, in ga objavi v Uradnem
listu Evropske unije. Člen 16
Informacije, ki jih morajo organi ARS sporočiti pristojnim organom 1.
Države članice zagotovijo, da organi ARS s
sedežem na njihovem ozemlju pristojnim organom sporočijo naslednje
informacije: (a)
naziv, kontaktne podatke in spletni naslov; (b)
informacije o strukturi in financiranju,
vključno z informacijami o fizičnih osebah, ki so odgovorne za
alternativno reševanje sporov, njihovem financiranju in o tem, kdo jih
zaposluje; (c)
poslovnik; (d)
njihove pristojbine, če je to ustrezno; (e)
okvirno dolžino postopkov ARS; (f)
jezik oziroma jezike, v katerih se lahko vložijo
pritožbe in v katerih poteka postopek ARS; (g)
izjavo o elementih, potrebnih za določitev
njihove pristojnosti; (h)
utemeljeno izjavo na podlagi samoocene organa ARS,
da je organ ARS v smislu področja uporabe te direktive in da izpolnjuje
zahteve iz poglavja II. Organi ARS nemudoma obvestijo pristojni organ o
spremembah informacij iz točk od (a) do (g). 2.
Države članice zagotovijo, da organi ARS pristojnim
organom vsaj enkrat letno sporočijo naslednje informacije: (a)
število predloženih sporov in vrste pritožb, na
katere so se nanašali; (b)
delež postopkov ARS, ki so bili prekinjeni pred
uspešnim zaključkom; (c)
povprečno trajanje reševanja predloženih
sporov; (d)
raven upoštevanja izidov postopkov ARS, če je
znana; (e)
ustrezne statistike, ki kažejo, kako trgovci
uporabljajo alternativno reševanje sporov pri sporih s potrošniki; (f)
ponavljajoče se težave, ki povzročajo
spore med potrošniki in trgovci; (g)
oceno učinkovitosti sodelovanja v mrežah
organov ARS, ki podpirajo reševanje čezmejnih sporov, kadar je to
primerno; (h)
samooceno učinkovitosti postopka ARS, ki ga
ponuja organ, in možnosti za izboljšanje njegove uspešnosti. Člen 17
Vloga pristojnih organov in Komisije 1.
Vsak pristojni organ na podlagi informacij, ki jih
je prejel v skladu s členom 16(1), oceni, ali priglašeni organi ARS
izpolnjujejo pogoje, ki veljajo za organe ARS iz te direktive, in ali so v
skladu z zahtevami iz poglavja II. 2.
Vsak pristojni organ na podlagi ocene iz odstavka 1
sestavi seznam organov ARS, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1. Navedeni seznam vključuje: (a)
nazive, kontaktne podatke in spletne naslove teh
organov ARS; (b)
njihove pristojbine, če je to ustrezno; (c)
jezik oziroma jezike, v katerih se lahko vložijo
pritožbe in v katerih poteka postopek ARS; (d)
elemente, potrebne za določitev njihove
pristojnosti; (e)
potrebo po fizični prisotnosti strank ali
njihovih zastopnikov, če je to ustrezno; in (f)
podatek, ali je izid postopka zavezujoč ali
ne. Vsak pristojni organ o seznamu uradno obvesti
Komisijo. Če so pristojnemu organu sporočene spremembe v skladu z
drugim pododstavkom člena 16(1), se seznam nemudoma posodobi in o zadevnih
spremembah se obvesti Komisijo. 3.
Komisija sestavi seznam organov ARS, o katerih je
bila obveščena v skladu z odstavkom 2, in ta seznam posodobi vsakič,
ko je uradno obveščena o spremembah v skladu z drugim stavkom tretjega
pododstavka odstavka 2. Komisija ta seznam in njegove posodobitve objavi ter
pošlje pristojnim organom in državam članicam. 4.
Vsak pristojni organ objavi posodobljeni seznam
organov ARS iz odstavka 3 na svojem spletišču ali na drug, po njegovem
mnenju ustrezen način. 5.
Vsak pristojni organ vsaki dve leti objavi
poročilo o razvoju in delovanju organov ARS. V poročilu so zlasti: (a)
opredeljena morebitna področja, na katerih
postopki ARS še ne obravnavajo sporov, ki jih zajema ta direktiva; (b)
opredeljene najboljše prakse organov ARS; (c)
poudarjene morebitne pomanjkljivosti, podprte s
statistikami, ki ovirajo delovanje organov ARS pri domačih in
čezmejnih sporih; (d)
navedena priporočila za izboljšanje delovanja
organov ARS, kadar je to primerno. POGLAVJE V
KONČNE DOLOČBE Člen 18
Kazni Države članice določijo pravila o
kaznih, ki se uporabijo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi
člena 10 in člena 16(1) in (2) te direktive, in sprejmejo
vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Določene kazni
morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Člen 19
Sprememba Uredbe (ES) št. 2006/2004 V Prilogo k Uredbi (ES) št. 2006/2004
se doda naslednja točka: „20. Direktiva … Evropskega parlamenta in Sveta
z dne … o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi
Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o
alternativnem reševanju potrošniških sporov) (UL L …, …, str. …), člen 10.“ Člen 20
Sprememba Direktive 2009/22/ES V Prilogo k Direktivi 2009/22/ES se doda
naslednja točka: „14. Direktiva … Evropskega parlamenta in Sveta
z dne … o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi
Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o
alternativnem reševanju potrošniških sporov) (UL L …, …, str. …), člen 10.“ Člen 21
Sporočanje 1.
Države članice najpozneje do [Office of
Publications insert same date as in Article 22(1) = date of implementation of
the Directive] sporočijo Komisiji: (a)
nazive in kontaktne podatke organov, imenovanih v
skladu s členom 11(2), kadar je to primerno, in (b)
pristojne organe, imenovane v skladu s členom 15(1). Države članice obvestijo Komisijo o kakršnih
koli naknadnih spremembah teh informacij. 2.
Države članice najpozneje do [Office of
Publications insert date: six months after the implementation date as to
be inserted in Article 22(1)] pošljejo Komisiji prvi seznam iz člena 17(2). 3.
Komisija sporoči državam članicam informacije
iz odstavka 1(a). Člen 22
Prenos 1.
Države članice sprejmejo zakone in druge
predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [Office of
Publications insert date: 18 months after entry into force]. Komisiji takoj
sporočijo besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med
navedenimi predpisi in to direktivo. Države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni
objavi. Države članice določijo način sklicevanja. 2.
Države članice sporočijo Komisiji
besedila temeljnih določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na
področju, ki ga ureja ta direktiva. Člen 23
Poročilo Komisija predloži Evropskemu parlamentu, Svetu
in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive najpozneje
do [Office of Publications insert date: five years after the entry
into force] in nato vsake tri leta. Poročilo obravnava razvoj in
uporabo organov ARS ter učinek te direktive na potrošnike in trgovce.
Poročilu se priložijo morebitni predlogi za spremembo te direktive. Člen 24
Začetek veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan
po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 25
Naslovniki Ta direktiva je naslovljena na države
članice. V Bruslju, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik PRILOGA 1.
Direktiva 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev
potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter
direktiv 97/7/ES in 98/27/ES, (člen 14(1)), UL L 271, 9. 10. 2002,
str. 16. 2.
Direktiva 2008/122/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 14. januarja 2009 o varstvu potrošnikov v zvezi z
nekaterimi vidiki pogodb časovnega zakupa, dolgoročnih
počitniških proizvodov, nadaljnje prodaje in zamenjave (člen 14(2)),
UL L 33, 3. 2. 2009, str. 10. 3.
Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o
spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS
(člen 53(1)), UL L 145, 30. 4. 2004, str. 1. 4.
Direktiva 2002/92/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 9. decembra 2002 o zavarovalnem posredovanju, (člen 11(1)),
UL L 9, 15. 1. 2003, str. 3. 5.
Direktiva 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga
poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (tretji
pododstavek člena 19(1)), UL L 52, 27. 2. 2008, str. 3. [1] Eurobarometer 342, „Krepitev moči potrošnikov“,
str. 169. [2] Na primer Uredba št. 861/2007 o uvedbi
evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, UL L 199, 31.7.2007, str. 1. [3] Priporočilo Komisije 98/257/ES o načelih, ki
veljajo za odgovorne organe v izvensodnih poravnavah potrošniških sporov,
UL L 115, 17.4.1998, str. 31, in Priporočilo Komisije 2001/310/ES
o načelih, ki veljajo za izvensodne organe, odgovorne za sporazumno
reševanje potrošniških sporov, UL L 109, 19.4.2001, str. 56. [4] Mreža evropskih potrošniških centrov (ECC-Net) pomaga
potrošnikom pri dostopu do ustreznega organa ARS v drugi državi članici v
primeru čezmejnih sporov. [5] FIN-NET sestavljajo organi ARS, ki obravnavajo
čezmejne spore med potrošniki in ponudniki finančnih storitev. [6] Na primer Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z
električno energijo in Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim
plinom (UL L 211, 14.8.2009, str. 55 in 94); Direktiva 2008/48/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških
kreditnih pogodbah (UL L 133, 22.5.2008, str. 66);
Direktiva 2000/31/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000
o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega
poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)
(UL L 178, 17.7.2000, str. 1). [7] UL L 136, 24.5.2008, str. 3. [8] Glej Študijo o uporabi alternativnega reševanja sporov v
Evropski uniji (Study on the use of Alternative Dispute Resolution in the
European Union) z dne 16. oktobra 2009, http://ec.europa.eu/consumers/redress_cons/adr_study.pdf,
str. 56–63, 112–115, 120–121. [9] Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Evropska
digitalna agenda, COM(2010) 245, str. 13. Sporočilo Komisije
„Akt za enotni trg“, COM(2011) 206, str. 9. [10] Study on the use of Alternative Dispute Resolution in
the European Union, Civic Consulting of the Consumer Policy Evaluation
Consortium (CPEC), 2009, dostopna na: http://www.cc.cec/home/dgserv/sg/evaluation/pages/eims_en.htm. [11] Študija o pravnih sredstvih za potrošnike v Evropski
uniji: izkušnje, razumevanje in izbire potrošnikov (Consumer redress in the
European Union: consumers' experiences, perceptions and choices), 2009,
http://ec.europa.eu/consumers/redress_cons/docs/cons_redress_EU_qual_study_report_en.pdf.
[12] Cross-border ADR in the European Union, http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2009_2014/documents/imco/dv/adr_study_/adr_study_en.pdf. [13] Javno posvetovanje o uporabi alternativnega reševanja
sporov (ARS) kot sredstva za reševanje sporov v zvezi s trgovinskimi posli in
praksami v EU http://ec.europa.eu/consumers/redress_cons/Feedback_Statement_Final.pdf. [14] http://www.european-consumer-summit.eu/workshops3_en.asp.
[15] Zbrana so bila mnenja 335 podjetij iz vseh držav
članic EU o njihovih izkušnjah z ARS in pogledih nanj ( http://ec.europa.eu/yourvoice/ebtp/consultations/2010/adr/index_en.htm). [16] V tem posvetovanju je na vprašanja v zvezi z ARS
odgovorilo 927 malih in srednjih podjetij. [17] UL C …, …, str …. [18] UL C …, …, str …. [19] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Akt za enotni trg –
Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja „Skupaj za novo rast“, COM(2011) 206
konč., str. 9. [20] Sklepi Evropskega sveta z dne 24. in 25. marca 2011, EUCO 10/11,
str. 4; glej tudi Sklepe Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2011,
EUCO 52/11, str. 1–2. [21] UL L 136, 24.5.2008, str. 3. [22] UL L 12, 16.1.2001, str. 32. [23] UL L 199, 31.7.2007, str. 40. [24] UL L 177, 4.7.2008, str. 6. [25] UL L …, …, str. …. [26] UL C 136, 2.6.2010,
str. 1. [27] UL L 364, 9.12.2004, str. 1. [28] UL L 110,
1.5.2009, str. 30–36. [29] UL L …, …, str. ….