This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52011DC0743
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS The Global Approach to Migration and Mobility
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti
/* COM/2011/0743 konč. */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti /* COM/2011/0743 konč. */
Uvod Globalizacija, demografske spremembe in
družbeni prehod vplivajo na Evropsko unijo, njene države članice in države
po svetu. V skladu z ocenami Združenih narodov je po svetu 214 milijonov
mednarodnih migrantov in še dodatnih 740 milijonov notranjih migrantov.
Obstaja 44 milijonov nasilno razseljenih oseb. Po ocenah naj bi približno
50 milijonov ljudi nezakonito bivalo in delalo v tujini[1]. Dialog na globalni
ravni lahko obravnava nekatere skupne izzive in skrbi. Vendar so regionalna,
nacionalna in lokalna raven tiste, na katerih bodo posamezniki in
zainteresirane strani izkoristili priložnosti, ki jih prinašajo migracije in
mobilnost. Migracije so zdaj trdno na vrhu
političnega programa Evropske unije. Arabska pomlad in dogodki
leta 2011 v južnem Sredozemlju so dodatno izpostavili potrebo po usklajeni
in celoviti migracijski politiki za EU. Komisija je že predstavila vrsto
političnih predlogov in operativnih ukrepov za migracije, mobilnost,
vključevanje in mednarodno zaščito v svojih sporočilih z dne 4.
in 24. maja 2011[2].
Evropski svet je junija letos[3]
v celoti potrdil te predloge in EU je potem takoj ukrepala ter v
začetku oktobra začela dialoge o migracijah, mobilnosti in varnosti s
Tunizijo in Marokom ter se ustrezno pripravila na začetek dialoga z
Egiptom. Podobni dialogi bodo sledili z drugimi državami v
južnosredozemski regiji, predvsem z Libijo, takoj ko bodo politične
razmere to dopuščale. Dialogi Evropski uniji in partnerskim državam
omogočajo, da izčrpno razpravljajo o vseh vidikih možnega sodelovanja
pri upravljanju migracijskih tokov in pretoka ljudi z namenom vzpostavitve partnerstev
za mobilnost. V sporočilu z dne 4. maja je
Komisija poudarila potrebo, da EU okrepi svojo zunanjo migracijsko politiko
z vzpostavitvijo partnerstev s tretjimi državami, v okviru katerih bi se
vprašanja v zvezi z migracijami in mobilnostjo obravnavala tako, da bi bilo
sodelovanje obojestransko koristno. V ta namen ter ob upoštevanju
stockholmskega programa in akcijskega načrta izvajanja stockholmskega
programa[4]
je Evropski svet v junijskih sklepih pozval Komisijo, naj predloži oceno
globalnega pristopa k vprašanju migracij in opredeli pot k skladnejšemu,
bolj sistematičnemu in strateškemu političnemu okviru za odnose EU z
vsemi relevantnimi tretjimi državami. Ta naj vključuje posebne predloge za
razvoj ključnih partnerstev Unije in naj da prednost soseščini Unije
kot celoti. Ob tem se kljub trenutni gospodarski krizi in
stopnjam brezposelnosti evropske države v nekaterih sektorjih, kot so
zdravstvo, znanost in tehnologija, srečujejo s pomanjkanjem delovne sile
in prostimi delovnimi mesti, ki jih ni mogoče zapolniti z domačo
delovno silo. Dolgoročno se pričakuje, da se bo zaradi staranja
prebivalstva v Evropi razmerje med delovno sposobnimi osebami (20–64 let)
in osebami, starimi 65 let in več, v naslednjih petdesetih letih
prepolovilo. Migracije so v EU že ključnega pomena; neto migracije so
leta 2010 prispevale 0,9 milijona ljudi ali 62 % skupne rasti
prebivalstva. Vsi kazalniki kažejo, da bo nekatera dodatna in posebna znanja in
spretnosti, ki bodo potrebni v prihodnje, mogoče najti samo zunaj EU[5]. To so
okoliščine, v katerih se je razvijal globalni pristop EU k vprašanju
migracij od leta 2005, ko je bil sprejet. Z njim naj bi se na uravnotežen
in celovit način ter v partnerstvu s tretjimi državami obravnavali vsi
pomembni vidiki migracij. Globalni pristop je bil ocenjen v prvi polovici
leta 2011 prek spletnega javnega posvetovanja in na več posvetovalnih
srečanjih, namenjenih temu vprašanju[6].
Posvetovanja so potrdila dodano vrednost globalnega pristopa in uporabne
rezultate, ki jih je dal. Pokazala so tudi potrebo po večji usklajenosti
politike z drugimi področji politike ter boljši tematski in geografski
uravnoteženosti. Globalni pristop bi moral torej bolje odražati strateške
cilje Unije in jih prevesti v konkretne predloge za dialog in sodelovanje,
predvsem z južnimi in vzhodnimi sosedskimi državami, Afriko, državami širitve
in drugimi strateškimi partnerji. Da bo EU lahko
uživala koristi, ki jih lahko prinesejo dobro upravljane migracije, in se
odzvala na izzive spremenljivih migracijskih gibanj, bo morala prilagoditi
okvir svoje politike. To sporočilo predstavlja nov globalni pristop k
vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM), ki je namenjen izpolnitvi tega
cilja.
1.
Ključni cilji
Globalni
pristop mora postati bolj strateški in učinkovitejši ter
tesneje povezan in bolje usklajen z relevantnimi področji politike EU ter
z zunanjo in notranjo razsežnostjo teh politik. Mobilnost
državljanov tretjih držav prek zunanjih meja EU je v
tem pogledu strateškega pomena. Nanaša se na najrazličnejše ljudi, na
primer kratkotrajne obiskovalce, turiste, študente, raziskovalce, poslovneže,
družinske člane na obisku. Zato je veliko širši koncept kakor migracije.
Politika mobilnosti in vizumska politika sta medsebojno povezani in države
članice, ki izdajajo schengenske vizume, so v letu 2009 odobrile
približno 11 milijonov vizumov. Vizumska politika je vpliven instrument v
prihodnost usmerjene politike mobilnosti, kot je navedeno v sporočilu Komisije
z dne 4. maja 2011[7].
Zato je treba zdaj v celoti upoštevati povezave med skupno vizumsko politiko EU
za kratkotrajno bivanje, nacionalnimi politikami držav članic v zvezi z
dolgotrajnim bivanjem in globalnim pristopom k vprašanju migracij. To je ključni
razlog za razširitev področja uporabe okvira te politike tako, da bo
vključeval še mobilnost in bo postal globalni pristop k vprašanju migracij
in mobilnosti (GAMM). Obstoječe
(in morebitne prihodnje) vizumske dialoge, ki jih je začela EU, je
zato treba v celoti oceniti v širšem okviru pristopa GAMM. Cilj tega je
zagotoviti, da partnerske države, preden se jim olajšajo ali odpravijo vizumske
obveznosti, izpolnijo vrsto posebnih meril, vključno s področji, kot
so azil, upravljanje meja in nezakonite migracije. Ta proces lahko zagotovi
mobilnost v varnem okolju. Globalni
pristop je treba še tesneje povezati z zunanjimi politikami EU in ga
vključiti vanje. Opredeliti ga je treba čim širše kot glavni okvir
zunanje migracijske politike EU, ki dopolnjuje druge in širše cilje zunanje
politike in razvojnega sodelovanja EU[8].
V tej smeri je bil od leta 2005 narejen pomemben napredek, vendar
so potrebna večja prizadevanja, da se v celoti izkoristijo vse potencialne
sinergije med temi politikami, pa tudi s trgovinsko politiko. EU in njene
države članice bi morale razviti strategije in programe, ki migracije in
mobilnost ter zunanjo politiko in razvojne cilje obravnavajo skladno in
celostno. Vzpostavitev Evropske službe za zunanje delovanje bi morala olajšati
skladno uporabo različnih politik in instrumentov, ki jih ima EU na voljo.
Dialogi o migracijah in mobilnosti so gonilniki pristopa GAMM in jih je treba čim bolj
standardizirati. Izvajali se bodo kot del širših okvirov za dvostranske odnose
in dialog (na primer strateška partnerstva, pridružitveni sporazumi ali
sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, skupni sveti za sodelovanje ali
pododbori za pravosodje, svobodo in varnost). Dialogi bi se morali odvijati v
okviru regionalnih procesov in na dvostranski/nacionalni ravni s
ključnimi partnerskimi državami. Kadar je to primerno, se lahko opravijo v
skladu s skupno zunanjo in varnostno politiko. Osnova za dialoge bo običajno
politično usmerjanje, in sicer v obliki srečanj na visoki ravni
in srečanj visokih uradnikov, akcijskih načrtov, instrumentov
sodelovanja in po potrebi mehanizmov spremljanja. Poleg tega bi jih bilo treba
izvajati tudi na lokalni ravni, zlasti v okviru dialoga o
politiki/političnega dialoga v sodelovanju z delegacijami EU. Cilj migracij in mobilnosti v okviru strategije
Evropa 2020 je prispevati k vitalnosti in konkurenčnosti EU.
Strateška prednostna naloga Evrope je zagotavljanje prilagodljive
delovne sile z ustreznimi znanji in spretnostmi, ki lahko uspešno premaguje
nastajajoče demografske in gospodarske spremembe. Obstaja tudi nujna
potreba po izboljšanju učinkovitosti politik s ciljem vključevanja
migrantov na trg dela. Treba je pregledati in okrepiti uveljavljene politike,
saj se Unija spopada z velikimi izzivi trga dela, zlasti s pomanjkanjem
kvalificiranega osebja ter resnimi neskladji med povpraševanjem po delovni sili
in njeno ponudbo. Strategije trga dela za zapolnjevanje potreb in spodbujanje
vključevanja zakonitih migrantov bi morale biti predmet pogovorov z
državami članicami in bi se morale odražati v dialogu s partnerskimi
državami glede na interes. Dialog je potreben tudi z zasebnim
sektorjem in delodajalci, da se preuči, zakaj je težko zapolniti
nekatera prosta delovna mesta in kakšne so možnosti za bolj na povpraševanju
temelječo politiko na področju zakonitega priseljevanja. Prenosljivost
socialnih in pokojninskih pravic lahko tudi olajša mobilnost in krožne
migracije, pa tudi odvrača od nezakonitega dela, zato bi jo bilo treba
izboljšati. Tesnejše sodelovanje med državami članicami pri usklajevanju
socialne varnosti s tretjimi državami bo spodbudilo napredek na tem
področju. Komisija namerava leta 2012 predstaviti zeleno knjigo o tem,
kako bi bilo mogoče razsežnost gospodarskih migracij učinkovito
vključiti v strateško razmišljanje EU za spodbujanje zaposlovanja in
rasti. Izobraževanje
in usposabljanje imata bistveno vlogo pri uspešnem
vključevanju migrantov v družbo in na trg dela. Zato bi bilo treba
politike vseživljenjskega učenja bolj upoštevati v kontekstu migracij in
mobilnosti. Priporočila ·
Globalni pristop k vprašanju migracij in
mobilnosti (GAMM) bi bilo treba obravnavati in
spodbujati kot glavni okvir zunanje migracijske politike EU, ki temelji
na resničnem partnerstvu s tretjimi državami ter celovito in uravnoteženo
obravnava vprašanja v zvezi z migracijami in mobilnostjo. Pristop GAMM bi moral
dati odgovore na priložnosti in izzive, s katerimi se srečuje migracijska
politika EU, pa tudi podpreti partnerje pri obravnavanju njihovih
prednostnih nalog na področju migracij in mobilnosti v konkretnem
regionalnem okolju in okviru. ·
S pristopom GAMM bi bilo treba vzpostaviti celovit
okvir za upravljanje migracij in mobilnosti, ki bi potekalo prek dialoga o
politiki in v tesnem sodelovanju s partnerskimi državami, usklajeno in v obojestransko
korist. Biti bi moral trdno umeščen v splošen zunanjepolitični
okvir EU, vključno z razvojnim sodelovanjem, in dobro usklajen
s prednostnimi nalogami EU na področju notranje politike. ·
Pristop GAMM bi morali usmerjati dialogi o
migracijah in mobilnosti. Ti so temeljni proces, s katerim se migracijska
politika EU prenaša v zunanje odnose EU. Njihov cilj je izmenjava informacij,
določitev skupnih interesov ter vzpostavitev zaupanja in zavez kot podlage
za operativno sodelovanje, ki je v korist EU in njenih partnerjev. ·
Pristop GAMM bi morale skupaj izvajati Evropska
komisija, Evropska služba za zunanje delovanje, vključno z delegacijami
EU, ter države članice EU v skladu s svojimi institucionalnimi
pristojnostmi.
2.
Tematske prednostne naloge
Stiki med ljudmi v okviru izobraževanja in
usposabljanja, trgovine in poslovanja, kulturnih izmenjav, turizma ali z obiski
družinskih članov v tujini so temeljna značilnost današnjega sveta.
Dobro upravljanje migracij in mobilnosti državljanov tretjih držav lahko
vsakodnevno ustvarja vrednost za razvoj milijonov ljudi, poveča
konkurenčnost EU in obogati evropske družbe. Zato je globalni pristop
ključnega strateškega pomena za EU in njene države članice. Vedno
bolj globalen trg dela za visoko usposobljene že pomeni močno konkurenco
za talente. V okviru dialoga in sodelovanja s tretjimi državami bi bilo treba
poudariti tudi pomen ustrezne urejenosti migracij in mobilnosti. Brez dobro
delujočega nadzora na mejah, manjšega obsega nezakonitih migracij
in učinkovite politike vračanja EU ne bo mogla ponuditi več
priložnosti za zakonito priseljevanje in mobilnost. Od tega je odvisna
legitimnost vsakega okvira politike, v veliki meri pa tudi blaginja migrantov
in uspešno vključevanje. EU bo okrepila svoja prizadevanja, da prepreči
in zmanjša nezakonito trgovino z ljudmi in bo še naprej izboljševala
učinkovitost svojih zunanjih meja na podlagi skupne odgovornosti,
solidarnosti in večjega praktičnega sodelovanja. Okrepila bo tudi
operativno sodelovanje s partnerskimi državami, usmerjeno v krepitev
zmogljivosti. EU in njene države članice bi morale biti
med vodilnimi pri spodbujanju globalne delitve odgovornosti na podlagi Ženevske
konvencije o beguncih in v tesnem sodelovanju z uradom Visokega komisarja ZN za
begunce, z drugimi agencijami in tretjimi državami. EU je že dejavna pri
podpori mednarodne zaščite, vendar mora zunanja razsežnost azila
dobiti večjo prepoznavnost v odnosih s partnerji. Sklepi Sveta so
poudarili tudi zavezo krepitvi zunanje razsežnosti azilne politike EU in pomen
regionalnih programov zaščite v tem pogledu[9]. Dobro upravljanje migracij lahko prinese tudi
velike razvojne koristi. Dokazi kažejo, da lahko migrantska
gospodinjstva izboljšajo svojo blaginjo zaradi možnosti, da v tujini pridobijo
nova znanja in spretnosti ter delovne izkušnje. Migracije in mobilnost lahko
spodbudijo tudi več neposrednih tujih naložb in trgovinskih povezav,
zlasti ob upoštevanju vloge skupnosti v diaspori. Zato je v interesu držav
izvora migrantov in namembnih držav, da si s sodelovanjem zagotovijo
največje možne razvojne koristi, ki jih prinaša prenos nakazil,
strokovnega znanja in inovacij. Po eni strani bi bilo treba potencial
migrantov, da prispevajo k razvoju svoje države izvora, v celoti priznati in
jim pri tem pomagati s sprejetjem različnih ukrepov, po drugi strani pa so
potrebna tudi prizadevanja za preprečevanje bega in izgube možganov ter
spodbujanje kroženja možganov. Te štiri teme – zakonito
priseljevanje in mobilnost, nezakonite migracije in trgovina z ljudmi,
mednarodna zaščita in azilna politika ter maksimiranje razvojnega
učinka migracij in mobilnosti – bi morale biti zajete v okviru
pristopa GAMM kot njegovi štirje stebri. Če naj se EU bolj
sistematično vključi v lajšanje in upravljanje migracij in mobilnosti,
mora biti vidik mobilnosti opazen v stebru o zakonitem priseljevanju in v
stebru o migracijah in razvoju. Obravnava trgovine z ljudmi je
ključnega pomena in mora biti opazna razsežnost stebra o nezakonitih
migracijah. Cilj uvedbe celovitega pristopa v okviru pristopa GAMM
utemeljuje poudarek profila mednarodne zaščite in azila kot enega
od njegovih stebrov. Pristop GAMM mora biti tudi
osredotočen na migrante. V osnovi pri upravljanju
migracij ne gre za „tokove“, „številke“ in „poti“, temveč za ljudi.
Relevantna, učinkovita in trajnostna politika mora biti zasnovana tako, da
upošteva želje in probleme zadevnih ljudi. Zato bi bilo treba položaj migrantov
okrepiti tako, da se jim zagotovi dostop do vseh informacij, ki jih potrebujejo
o svojih priložnostih, pravicah in obveznostih. Komisija je za zagotavljanje
takih informacij vzpostavila portal EU o priseljevanju ter nekatere
druge ukrepe. Človekove pravice migrantov so medsektorska razsežnost, pomembna za vse štiri stebre v pristopu
GAMM. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti zaščiti in krepitvi
položaja ranljivih migrantov, kot so mladoletniki brez spremstva,
prosilci za azil, osebe brez državljanstva in žrtve trgovine z ljudmi. To je
pogosto prednostna naloga tudi za države izvora migrantov. Spoštovanje Listine
EU o temeljnih pravicah je ključni element politik EU o migracijah. Vpliv,
ki ga ima sprejetje pobud v okviru pristopa GAMM na temeljne pravice, mora biti
temeljito ocenjen. Več bo treba storiti tudi, da se partnerjem EU in
migrantom razloži pravni okvir EU, vključno z novo direktivo o enotnem
dovoljenju. Na migrante osredotočen pristop bi se
moral opredeliti in izvajati prek okrepljenega dialoga z diasporami,
migrantskimi skupinami in zadevnimi organizacijami. Ta dialog bi moral
vključevati vprašanja človekovih pravic v zvezi z migranti v EU in
zlasti v tretjih državah. Po potrebi bi bilo sodelovanje na tem področju
treba uskladiti z dialogom in sodelovanjem v okviru vseh štirih stebrov
pristopa GAMM. Nazadnje, stockholmski program prepoznava podnebne
spremembe kot globalni izziv, ki povzroča vedno več migracij in
razseljevanja, ter poziva Komisijo, naj predstavi analizo tega pojava, ki
presega zgolj možne učinke podnebnih sprememb na priseljevanje v EU.
Obravnava migracij zaradi okoljskih dejavnikov, tudi zaradi prilagajanja
na škodljive učinke podnebnih sprememb, bi se morala upoštevati kot del
globalnega pristopa. Priporočila ·
Pristop GAMM bi moral temeljiti na štirih enako
pomembnih stebrih: (1) organizaciji
in olajšanju zakonitega priseljevanja in mobilnosti; (2) preprečevanju
in zmanjševanju nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi; (3) spodbujanju
mednarodne zaščite in krepitvi zunanje razsežnosti azilne
politike; (4) maksimiranju
razvojnega učinka migracij in mobilnosti. ·
Pristop GAMM bi moral biti osredotočen na
migrante. Temeljiti mora na načelu, da so v središču vseh analiz
in ukrepov migranti, ki jim mora biti zagotovljen dostop do varne mobilnosti. ·
V pristopu GAMM so človekove pravice
migrantov medsektorsko vprašanje, saj se ta razsežnost nanaša na vse štiri
stebre. Pristop GAMM bi moral okrepiti spoštovanje temeljnih pravic in
človekovih pravic migrantov v državah izvora in tranzita ter namembnih
državah.
3.
Geografske prednostne naloge
Globalni pristop ne bi smel biti geografsko
omejen. Gre za splošen pristop in metodologijo. Razlike med
posameznimi regijami so v intenzivnosti in obsegu uporabe pristopa ter v
uporabljeni kombinaciji instrumentov. EU bi morala zagotoviti usklajen pristop
k uporabi teh instrumentov v skladu s svojimi cilji in splošnim političnim
dialogom s tretjimi državami. Načelo diferenciacije pomeni, da si
bo EU prizadevala za tesnejše sodelovanje s tistimi partnerji, ki imajo enake
interese in so pripravljeni sprejeti obojestranske zaveze z EU in njenimi
državami članicami. Nove pobude bodo ocenjene v smislu sedanjih
regionalnih in dvostranskih prednostnih nalog EU. Regionalni
dialogi Sčasoma so se vzpostavili številni regionalni
in podregionalni dialogi ter procesi sodelovanja. Nekateri so
se začeli brez neposredne povezave z EU in so postopoma dobili razsežnost
EU. Drugi vključujejo le zelo omejeno število držav članic EU.
Nekateri od teh procesov se prekrivajo. To dolgoročno ni vzdržno s
političnega in finančnega vidika ter vidika človeških virov.
Potrebna je boljša opredelitev geografskih prednostnih nalog v skladu s
splošno zunanjo politiko EU in realnostjo migracijskih gibanj v smeri EU in
njenih držav članic. Prednost bi bilo treba dati sosedskim
državam EU, zlasti južnemu Sredozemlju[10] in vzhodnemu partnerstvu[11], kjer sta razsežnosti migracij
in mobilnosti tesno prepleteni s širšim političnim, gospodarskim,
socialnim in varnostnim sodelovanjem, z dialogi, ki potekajo v regionalnih
okoliščinah in na dvostranski ravni. Cilj bi moral biti sistematičen
prehod na trdna, tesna partnerstva, ki temeljijo na medsebojnem
zaupanju in skupnih interesih ter vodijo v nadaljnje regionalno povezovanje. Drugič, če pogledamo bolj ciljno
usmerjene procese dialogov s širšim geografskim obsegom, bi bilo treba južno od
EU prednost dati strateškemu partnerstvu med Afriko in Evropsko unijo o
migracijah, mobilnosti in zaposlovanju[12].
Proti vzhodu bi moral imeti glavno prednost praški proces[13]. Ta dva procesa je treba še
bolj utrditi kot ključna regionalna okvira za dialog pristopa GAMM.
V ta namen bi bilo treba ponuditi ustrezne podporne programe. Tretjič, te regionalne procese bodo
dopolnjevali obstoječi posebni podregionalni procesi, ki morajo
biti v največji možni meri usklajeni s splošnimi okviri. Na jugu je to proces
iz Rabata[14]
(za zahodno Afriko) in morebiten dodatni podregionalni okvir za Afriški
rog/vzhodno Afriko (kar je treba nadalje preučiti). Na vzhodu se je
treba lotiti prekrivanja med praškim in budimpeštanskim procesom[15], da bi se geografsko
bolj dopolnjevala. Po pobudi turškega predsednika leta 2010, da bi
vključili države svilne poti v budimpeštanski proces, je ta postal
še pomembnejši za EU kot edina platforma za neformalni dialog s ključnimi
državami izvora in tranzita. Smiselna bi bila dobro načrtovana ponovna
osredotočenost vseh dejavnosti v okviru tega procesa na svilno pot in
morda druge azijske države. Nazadnje, okrepljen bo dialog med EU ter
skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (dialog EU-AKP), s
poudarkom na krepitvi operativnih vidikov izvajanja člena 13
Sporazuma iz Cotonouja. Pri dialogu o migracijah med EU, Latinsko Ameriko in
karibsko regijo (dialog EU-LAK) gre za novejši proces, ki ga je treba
nadaljevati, da bo ustrezno upoštevana ta vedno pomembnejša regija.
Preučiti je treba možnosti za vzpostavitev foruma s sedežem v Bruslju, da
bi bil dialog med EU in zadevnimi azijskimi državami učinkovitejši
in celovitejši, kajti pričakuje se, da bo dialog o migracijah med EU in
Azijo vse pomembnejši. Dvostranski
dialogi Širitev EU ostaja ločen proces, v okviru
katerega se državam kandidatkam in potencialnim državam kandidatkam pomaga pri
prilagoditvi njihovih nacionalnih politik in zakonodajnih okvirov pravnemu redu
EU. Turčija in države Zahodnega Balkana razvijajo tesna
partnerstva in sodelovanje z EU na področju migracij in mobilnosti. Dialogi
s temi državami o vprašanjih migracije in mobilnosti so že zdaj intenzivni in
bodo taki ostali vse do njihovega dejanskega pristopa. Rusija je za EU
ključna partnerska država. Pred kratkim je bil na področju migracij
in mobilnosti dosežen dober napredek z vzpostavitvijo dialoga o migracijah med
EU in Rusijo ter določitvijo skupnih korakov v okviru dialoga o
liberalizaciji vizumov. Komisija predlaga okrepitev dialoga o
migracijah in mobilnosti ter operativnega sodelovanja z velikimi gospodarstvi
sveta/regionalnimi gospodarstvi na vzhodu (Indija, Kitajska) in
na jugu (Nigerija, Južna Afrika), pa tudi z drugimi državami v
razvoju, s katerimi ima EU vzajemen interes, kadar je to izvedljivo. Dialog z industrializiranimi državami, kot so ZDA,
Kanada in Avstralija, bo še naprej osredotočen na izmenjavo informacij
o skupnih prednostnih nalogah in strategijah v zvezi z globalnim upravljanjem
migracij in mobilnosti. Globalni pristop bi se moral razširiti tudi
glede svojega geografskega obsega in pomena. Zato se ne bi smel
osredotočati samo na migracije v EU, ampak mora obravnavati tudi
medregijske in znotrajregijske migracije in mobilnost v drugih
delih sveta, kjer je to ustrezno. Čeprav ta razsežnost nima nujno
neposrednega vpliva na EU, je lahko kljub temu zelo pomembna za nekatere
partnerice EU in torej za splošen politični dialog in sodelovanje EU s
temi državami. Globalni pristop zagotavlja tudi ustrezen
okvir za obravnavo vloge EU pri upravljanju migracij in mobilnosti na
globalni ravni. Evropski uniji omogoča, da o zadevah s področja
migracij in mobilnosti govori enotno na globalni ravni, zlasti na svetovnem
forumu o migracijah in razvoju. Hkrati je lahko globalni pristop podlaga za
začetek oblikovanja širokega zavezništva v okviru dialoga ZN na visoki
ravni leta 2013 in pozneje. Priporočila ·
Pristop GAMM bi moral biti resnično
globalen. Dialog in sodelovanje o migracijskih vprašanjih morata potekati
po vsem svetu z vsemi zainteresiranimi in relevantnimi partnerji v
skladu z njihovimi prednostnimi nalogami in prednostnimi nalogami EU. ·
Pristop GAMM bi se moral osredotočiti na procese
regionalnega dialoga. Cilj je izboljšati dialog in sodelovanje med državami
izvora in tranzita ter namembnimi državami, ki zajemata vsa relevantna
vprašanja in področja v zvezi z migracijami in mobilnostjo. Medtem ko
ostajajo sosedske države EU glavna in širša prednostna naloga, mora biti
glavni regionalni okvir v smeri juga partnerstvo Afrika-EU. Proti vzhodu
bi to moral biti praški proces. Druge podregionalne procese bi bilo
treba ustrezno prilagoditi in jih narediti učinkovitejše. ·
Na dvostranski ravni bi se moral pristop GAMM
osredotočiti na razmeroma omejeno število glavnih partnerjev. Ti
dvostranski dialogi dopolnjujejo regionalne procese in jih je treba,
kjer je to mogoče, povezati s sporazumi, ki zajemajo vsa področja
sodelovanja med EU in zadevno državo. ·
V okviru pristopa GAMM se lahko obravnavajo tudi znotrajregijske
migracije in mobilnost v drugih delih sveta, če je v dialogu to
ugotovljeno kot pomembno za doseganje zastavljenih ciljev. Pristop GAMM bi
moral EU tudi omogočiti, da prevzame dejavnejšo vlogo pri upravljanju
migracij na globalni ravni.
4.
Mehanizmi izvajanja
Od leta 2005
se je približno 300 projektov, povezanih z migracijami v tretjih državah,
financiralo v okviru različnih tematskih in geografskih finančnih
instrumentov Evropske komisije, dosegli pa so vrednost
800 milijonov EUR. Ti projekti vključujejo glavne skupne pobude
Evropske komisije in agencij Združenih narodov, Mednarodne organizacije za
migracije ali Mednarodnega centra za razvoj migracijske politike, ki se
ukvarjajo z najrazličnejšimi vprašanji mednarodnih migracij. Primeri
vključujejo službe v podporo migrantom ter informacijska središča na
Zahodnem Balkanu in v Aziji, center AKP za spremljanje migracij, regionalne
programe zaščite v Afriki in vzhodni Evropi, pa tudi številne projekte, ki
podpirajo izvajanje partnerstev za mobilnost v vzhodni Evropi (Moldavija in
Gruzija) in Afriki (Zelenortski otoki). V preteklosti se je globalni pristop zanašal v
glavnem na nekaj posebnih orodij: a) migracijske profile, ki se uporabljajo po
vsem svetu v več kot 70 državah, b) migracijske misije, ki so bile v
17 državah zunaj EU, c) platforme sodelovanja, uvedene za omejen čas
trajanja v Etiopiji, in d) partnerstva za mobilnost, najprej uvedena z
Moldavijo, Zelenortskimi otoki, Gruzijo in nazadnje z Armenijo. Ta orodja so se
razvijala postopoma, vendar so glede ustreznosti in pomena neuravnotežena, med
njimi pa tudi ni jasne in logične povezave. Vendar zunanja
migracijska politika EU gradi tudi na zakonodaji EU in pravnih instrumentih
(do zdaj devet vizumskih olajšav, trinajst sporazumov EU o ponovnem sprejemu in
sedem direktiv o zakonitih in nezakonitih migracijah), političnih
instrumentih (veliko dialogov o politiki, pogosto podprtih z akcijskimi
načrti), instrumentih operativne podpore in krepitve
zmogljivosti (vključno z agencijami EU, kot so FRONTEX, EASO in ETF,
ter instrumenti za tehnično pomoč, kot sta MIEUX in TAIEX)[16] ter najrazličnejši programski
in projektni podpori številnim zainteresiranim stranem, vključno s
civilno družbo, združenji migrantov in mednarodnimi organizacijami. Pristop GAMM
temelji na celotni paleti teh orodij in instrumentov,
ki bi se morali uporabljati strukturirano in sistematično. To bo doseženo s
prilagojenimi dvostranskimi partnerskimi okviri, ki bodo dogovorjeni med
EU in vsako zadevno prednostno državo. Prvi od teh okvirov je partnerstvo za
mobilnost (PM). Pilotna faza izvajanja PM je že zaključena, zato bi ga
bilo treba nadgraditi in spodbujati kot osnovni okvir sodelovanja na
področju migracij in mobilnosti med EU in njenimi partnerji z
osredotočenostjo predvsem na države, ki so del sosedske politike EU.
Predlog za začetek pogajanj o PM bi bilo treba predstaviti, ko je dosežen
določen napredek v dialogu o migracijah in mobilnosti ter ob hkratnem
upoštevanju širših gospodarskih, političnih in varnostnih okoliščin. PM daje
celovit okvir za zagotavljanje, da se gibanje oseb med EU in posamezno
partnersko državo dobro upravlja. Združuje vse ukrepe, s katerimi je
mogoče zagotoviti, da so migracije in mobilnost koristne za EU in njene
partnerje, vključno s priložnostmi za večjo mobilnost delovne sile. PM je
prilagojen skupnim interesom ter potrebam partnerske države in udeleženih
strani iz EU. Nova oblika PM omogoča vizumske olajšave na podlagi
sočasno dogovorjenega sporazuma o ponovnem sprejemu. Pristop „več
za več“, ki pomeni element pogojevanja, bi se moral še naprej
uporabljati kot način za povečevanje preglednosti in pospeševanje
napredka pri sklepanju teh sporazumov. EU in države članice bi morale
prostovoljno ponuditi ustrezno velik sveženj podpore, usmerjen v krepitev
zmogljivosti, izmenjavo informacij in sodelovanje na vseh področjih
skupnega interesa. PM bo
pomagalo zagotoviti vzpostavitev pogojev, ki so potrebni za dobro upravljane
migracije in mobilnost v varnem okolju. Če se bodo pravni
instrumenti (vizumske olajšave, sporazumi o ponovnem sprejemu) in
politični instrumenti (dialogi o politiki, akcijski načrti)
učinkovito izvajali, bi EU lahko razmislila o postopnih in pogojnih
korakih za liberalizacijo vizumskega režima za posamezne partnerske države v
vsakem primeru posebej, pri čemer bi upoštevala splošne odnose z zadevno
partnersko državo. Drugi in alternativni okvir bi bila skupna
agenda o migracijah in mobilnosti (CAMM). Ta možnost bi prišla v poštev za
partnerske države ter EU in njene države članice v primerih, ko bi obe
strani želeli vzpostaviti višjo raven sodelovanja, vendar ena ali druga še ne
bi bila pripravljena prevzeti polnih obveznosti in zavez. Agenda CAMM bi morala
tako kot PM določiti skupna priporočila, cilje in zaveze za dialog in
sodelovanje ter vključevati sveženj posebnih podpornih ukrepov EU in
zainteresiranih držav članic. Če se obe strani strinjata, je skupno
agendo mogoče pozneje nadgraditi v partnerstvo za mobilnost. Oba okvira se vzpostavita s skupno
politično izjavo med EU in zainteresiranimi državami članicami na eni
strani ter partnersko državo na drugi strani. Oba temeljita na skupnih zavezah,
formalno pa sta nezavezujoča. Priporočila ·
Pristop GAMM bi bilo treba podpreti z obsežno
zbirko orodij in dvema partnerskima okviroma, ki bi se uporabljali prožno
in prilagojeno, odvisno od splošnega političnega dialoga med EU in
tretjo državo ter interesov EU in interesov ter potreb njenega partnerja. ·
Partnerstvo za mobilnost (PM) bi bilo treba uravnoteženo graditi na vseh štirih stebrih pristopa
GAMM, predvsem z zavezami v zvezi z mobilnostjo, vizumskimi olajšavami in
sporazumi o ponovnem sprejemu. Po potrebi lahko vsebuje tudi povezave na širša
vprašanja v zvezi z varnostjo. Sodelovanje bo podpiral sveženj podpore,
usmerjen v krepitev zmogljivosti in sodelovanje na vseh področjih skupnega
interesa. ·
Skupno agendo o migracijah in mobilnosti (CAMM) bi bilo treba uvesti kot alternativni okvir za dogovor o skupnih
priporočilih, ciljih in zavezah znotraj vsakega od štirih stebrov pristopa
GAMM. Temeljna razlika v primerjavi s PM je, da za ta okvir niso nujno potrebna
pogajanja o vizumskih olajšavah in sporazumih o ponovnem sprejemu. Če se
obe strani strinjata, je skupno agendo mogoče pozneje nadgraditi v
partnerstvo za mobilnost. ·
Na različnih stopnjah dialoga in operativnega
sodelovanja s partnerji EU se lahko uporabijo naslednja orodja, ki bodo našla
svoje mesto v okviru PM/CAMM: (1) orodja
znanja, ki vključujejo tudi migracijske profile, instrumente za
kartiranje, študije, statistična poročila, ocene učinka in
misije za ugotavljanje dejstev; (2) orodja
dialoga, ki vključujejo tudi misije na področju migracij,
seminarje in konference; (3) orodja
sodelovanja, ki vključujejo tudi pobude za krepitev zmogljivosti,
platforme za sodelovanje, izmenjave strokovnjakov, tesno medinstitucionalno
sodelovanje, operativno sodelovanje ter usmerjene projekte in programe.
5.
Operativne prednostne naloge
Cilj dialoga in sodelovanja Evropske unije s
tretjimi državami bi moralo biti izvajanje vrste prednostnih dejavnosti znotraj
vsakega od štirih stebrov pristopa GAMM. Vsaka operativna dejavnost bi morala
biti v skladu z geografskimi prednostnimi nalogami EU in, če je to
primerno, dati prednost glavnim partnerskim državam EU. Prvi steber:
Organizacija in olajšanje zakonitega priseljevanja in mobilnosti Evropska politika organizacije in olajšanja
zakonitih migracij in mobilnosti v okviru pristopa GAMM temelji na
predpostavki, da je treba razširiti možnosti delodajalcev, da za zapolnitev
prostih delovnih mest najdejo najboljše osebe na globalnem trgu dela. Poleg
tega naj bi se talentiranim osebam s celega sveta ponudile nove zaposlitvene
priložnosti v EU, pri čemer se v celoti upošteva pristojnost držav
članic, da upravljajo svoje trge dela. Dialog in sodelovanje Evropske unije s
tretjimi državami morata odražati razvoj zakonodaje EU o zakonitem
priseljevanju, da bi se zagotovil večji dostop do informacij o pravicah in
priložnostih. Upoštevati bi bilo treba stališča in skrbi partnerskih držav
in ugotoviti skupne interese. Povpraševanje po znanjih in spretnostih v EU bi
moralo biti področje, na katerem bi bilo mogoče nadalje preučiti
komplementarnost s prednostnimi partnerskimi državami. Zakonodaja EU o
rezidentih za daljši čas, združitvi družine, študentih, raziskovalcih in
visokokvalificiranih delavcih je uskladila pogoje za sprejem in pravice
migrantov na nekaterih ključnih področjih, države članice pa so
zadržale pravico odločanja o številu migrantov, ki jih sprejmejo na delo. Direktiva
EU o modri karti je prvi neposredni odziv EU na pomanjkanje visoko
usposobljenih delavcev. S Svetom in Evropskim parlamentom potekajo
pogajanja glede direktive o sezonskih delavcih in direktive o osebah,
premeščenih znotraj podjetja, ki sta obe neposredno pomembni za trg
dela. Uvedli bosta skupen, poenostavljen in hitrejši postopek. Predlog o
sezonskih delavcih vključuje tudi zaščito pred izkoriščanjem in
je pomemben za številne partnerske države, zlasti v kmetijstvu in turizmu. Cilj
drugega predloga je pod določenimi pogoji omogočiti podjetjem s
sedežem zunaj EU, da začasno premestijo vodstvene delavce, strokovnjake in
diplomirane pripravnike iz tretjih držav v svoje enote in povezana podjetja v
državah članicah. Direktiva o enotnem dovoljenju, ki naj bi jo v kratkem sprejela Evropski parlament in Svet, bo
prinesla poenostavitev z uvedbo enotnega postopka in enotnega dovoljenja. V
njej so opredeljena področja, na katerih bo vsem državljanom tretjih
držav, ki zakonito bivajo in delajo, zagotovljena enaka obravnava z državljani
EU ne glede na prvotni razlog njihovega sprejema. Morebitni reviziji
direktiv o raziskovalcih in študentih bi lahko dodatno olajšali
sprejem, prebivanje in mobilnost znotraj EU teh ključnih skupin za
ohranjanje prihodnje inovativne zmogljivosti in konkurenčnosti EU. EU bo prek dialoga svojim partnerjem razložila
ta pravni okvir, da bi olajšala njegovo uporabo. Poleg tega je bil vzpostavljen
portal EU o priseljevanju kot spletno orodje za državljane tretjih
držav, ki bi radi spoznali možnosti in potrebne postopke za preselitev v EU, in
tiste, ki so že v EU in bi se radi preselili iz ene države članice v
drugo. Po potrebi bi se ta vir informacij lahko kombiniral z ukrepi pred
odhodom, ki so osredotočeni na nadgradnjo znanj in spretnosti ter
znanja jezikov EU. Učinkovito vključevanje,
zlasti na trg dela, je odločilno pri zagotavljanju, da imajo lahko
migranti in družbe, ki jih sprejmejo, korist od potenciala migracij, med drugim
prek okrepljenih skupnosti v diaspori in migrantov podjetnikov. Sporočilo
o evropskem programu za vključevanje državljanov tretjih držav[17] predlaga nove pristope in
področja ukrepanja. V dialogu s partnerji EU bi bilo treba nadalje
preučiti vlogo skupnosti v diaspori in nadnacionalnih mrež v tem pogledu,
na primer za boljšo pripravo migrantov na prebivanje v državah članicah. Strategija Evropa 2020 poudarja potrebo
po posebnih prizadevanjih, da bi pritegnili visoko usposobljene migrante v svetovni
konkurenci za talente in pospešili vključevanje ljudi iz migrantskih
družin v evropske družbe. Smernice za zaposlovanje pozivajo države
članice, naj posvetijo pozornost vključevanju migrantov na trge dela
EU in zagotovijo okvir za izmenjavo informacij in usklajevanje politik
zaposlovanja. Mreža EURES zagotavlja informacije o prostih delovnih
mestih, javne službe za zaposlovanje pa imajo pomembno vlogo tudi pri olajšanju
dostopa do zaposlitve za mobilne delavce in migrante. Evropski socialni
sklad (ESS) zagotavlja finančno podporo in pomaga povečevati
udeležbo migrantov v zaposlovanju. Poleg tega se posebna pozornost posveča
krepitvi zmogljivosti Unije za predvidevanje potreb na trgu dela in potreb
po znanjih in spretnostih. Leta 2012 bo evropski sistem za spremljanje
ponudbe delovnih mest dopolnila evropska panorama znanj in spretnosti,
ki bo zagotavljala posodobljene napovedi ponudbe znanj in spretnosti ter potreb
trga dela do leta 2020. Na področju potrjevanja diplom,
kvalifikacij ter znanj in spretnosti znotraj EU je ključni instrument
za mobilnost znotraj EU direktiva o poklicnih kvalifikacijah, ki se uporablja
tudi za diplome, pridobljene v tretjih državah. Medtem pa so previsoke
kvalifikacije ali izguba možganov splošno razširjen in resen problem med
delavci migranti iz tretjih držav, ki ga bo treba še naprej obravnavati. Kar zadeva prenosljivost pravic socialne
varnosti, pravila EU o usklajevanju socialne varnosti odpravljajo
zapostavljanje in ščitijo pridobljene pravice državljanov EU, ki se selijo
znotraj EU; to velja v primeru čezmejne razsežnosti tudi za vse državljane
tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU. Oktobra 2010 je bilo sprejetih
šest sklepov Sveta v zvezi s stališčem EU o usklajevanju socialne varnosti
z Alžirijo, Marokom, Tunizijo, Hrvaško, nekdanjo jugoslovansko republiko
Makedonijo in Izraelom. Ko bodo pridružitveni sveti te sklepe formalno
sprejeli, bo imela EU oblikovan sistem omejenega usklajevanja socialne
varnosti, ki se bo uporabljal za osebe – državljane EU in državljane
teh šestih držav –, ki se selijo v EU in iz nje. Poleg tega bo s
sprejetjem direktive o enotnem dovoljenju vsem migrantskim delavcem, ki sodijo
v njeno področje uporabe, zagotovljena pravica, da ob selitvi v tretjo
državo prenesejo pridobljene pokojnine pod enakimi pogoji in v enaki višini kot
državljani zadevnih držav članic. Ker je mobilnost državljanov tretjih držav
tesno prepletena s skupno vizumsko politiko EU za kratkotrajno bivanje,
je treba uporabiti vse možnosti v okviru vizumskega zakonika za poenostavitev
postopkov in povečanje preglednosti. Schengensko sodelovanje na lokalni
ravni in večja konzularna zastopanost v tretjih državah bi lahko
prispevala h kakovosti storitev. V prihodnjih revizijah vizumske politike EU bi
bilo treba upoštevati dosežen napredek v okviru dialogov EU. Poleg tega bi si
bilo treba bolj prizadevati za tesnejše usklajevanje dodeljevanja podpore za
raziskave, štipendij in programov pripravništva ter izdajanja potrebnih vizumov
in/ali dovoljenj za bivanje za zadevne raziskovalce. Izmenjave praktičnih informacij na področju zaposlovanja, priznavanja kvalifikacij, pridobljenih
zunaj EU, usklajevanja znanj in spretnosti ter posredovanja na trgu dela bi
bilo treba olajšati s krepitvijo sodelovanja med javnimi službami za
zaposlovanje v državah članicah in jih spodbujati, da sodelujejo z
drugimi ponudniki storitev zaposlovanja, kot so zasebne agencije in sektorske
organizacije v državah članicah EU. V tem pogledu bi bilo treba upoštevati
že opravljeno delo pri priznavanju tujih kvalifikacij, ki ga vodita Evropska
fundacija za usposabljanje (ETF) in mreža ENIC-NARIC, da bi se zagotovilo
izvajanje Lizbonske konvencije o priznavanju kvalifikacij. Večja mobilnost za študente in
raziskovalce iz tretjih držav bi bila lahko obetavna
pot k zapolnjevanju potreb trga dela v Evropi, če bi bilo delu teh
študentov po končanem študiju omogočena zaposlitev. To vprašanje bi
lahko nadalje preučili ob upoštevanju pristojnosti držav članic in
ukrepov za boj proti begu možganov, na primer s krožnimi migracijami. To bi
lahko storili zlasti z boljšo uporabo obstoječih partnerstev za mobilnost,
da se okrepijo in olajšajo izmenjave v okviru sedanjih programov mednarodne
mobilnosti ter od leta 2014 dalje v okviru enotnega programa za
izobraževanje, usposabljanje in mlade in programa Obzorja 2020 (prihodnji
okvirni program za raziskave in inovacije). Podpreti bi bilo treba vzpostavitev
institucionalnih mrež in tesno sodelovanje (twinning) med univerzami
v državah članicah EU in prednostnih partnerskih državah, da bi se učni
programi in postopki certificiranja bolje prilagodili potrebam na trgu dela
v EU in teh prednostnih partnerskih državah. EU bi morala podpreti države
članice pri razširitvi obsega njihovih dvostranskih sporazumov o
mobilnosti mladih, da jih ponudijo tudi državam, s katerimi so sklenjena
partnerstva za mobilnost. V okviru partnerstev za mobilnost in skupnih
agend bi bilo treba v partnerskih državah vzpostaviti namenske informacijske
centre za migracije in mobilnost. Te bi bilo treba vključiti v okvir
ustreznih nacionalnih organov ali agencij za zaposlovanje na podlagi izkušenj,
pridobljenih iz partnerstva za mobilnost med EU in Moldavijo ter CIGEM na
Maliju[18].
Z osredotočenostjo na potrebe migrantov bi morali ti centri 1) delovati
kot službe, ki na enem mestu zagotavljajo vse storitve za posameznike, ki
iščejo informacije in podporo v zvezi s potrjevanjem svojih kvalifikacij,
izboljšanjem znanj in spretnosti, potrebami po znanjih in spretnostih na
nacionalni ali regionalni ravni ali v EU, in 2) zagotavljati ukrepe pred
odhodom, za vrnitev in ponovno vključevanje. V ta namen bi bil tudi portal
EU o priseljevanju uporabno informacijsko orodje. Informacijski centri za
migracije in mobilnost bi morali pomagati ustreznim organom v partnerskih
državah in državah članicah EU, vključno z javnimi službami za
zaposlovanje, da se izboljša usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela
in podprejo pozitivni rezultati razvoja. Srednjeročno bi se morali ti
centri povezati tudi s skupnimi zajemnimi centri in delegacijami EU, da se
izboljšajo in olajšajo vizumski postopki za posebne skupine državljanov tretjih
držav. Mreža uradnikov za zvezo za priseljevanje
bi morali dopolnjevati strokovnjaki za migracije, vključno z napotenimi
nacionalnimi strokovnjaki iz držav članic in delegacij EU, ki lahko
spremljajo migracijska vprašanja s širšega, celovitejšega vidika politike, kot
jih običajno spremljajo konzularne službe. Priporočila V okviru prvega stebra bi se moral pristop GAMM osredotočiti na
naslednje prednostne naloge: ·
namenske ponudbe za mobilnost za mlade, študente,
umetnike in kulturne ustvarjalce, raziskovalce in akademike v obliki dodatnih štipendij,
programov podoktorskih štipendij in programov pripravništva ter sporazumov o
mobilnosti mladih; zaveze, da se v celoti uporabljata in po potrebi
spremenita direktivi o študentih in raziskovalcih; ·
polno uporabo vizumskega zakonika in
morebitnih sprememb, da se izboljša schengensko sodelovanje na lokalni ravni
in po potrebi poveča konzularna zastopanost z ustanovitvijo skupnih
zajemnih centrov; ·
tesno sodelovanje (twinning) med ustanovami za visoko šolstvo in usposabljanje, da bi
spodbudili čezmejno sodelovanje in izmenjave, namenjene usklajevanju učnih
programov, postopkov certificiranja in kvalifikacij ter zagotavljanju njihovega
učinkovitega priznavanja (z učinkovitim zagotavljanjem kakovosti,
primerljivo in dosledno uporabo orodij EU za zagotavljane preglednosti in
povezovanjem kvalifikacij z evropskim okvirom kvalifikacij), da bi izboljšali
dolgoročno komplementarnost trga dela; ·
spodbujanje javnih služb za zaposlovanje na ravni
EU, naj spremljajo postopke zaposlovanja in spodbujajo izmenjavo dobrih praks
na področju usklajevanja povpraševanja po delovni sili z njeno ponudbo
med ustreznimi organi iz držav članic in partnerskih držav ter
zainteresiranimi stranmi; ·
v okviru partnerstev za mobilnost in skupnih agend
bi bilo treba v partnerskih državah vzpostaviti namenske informacijske
centre za migracije in mobilnost. Z informacijami, ki so na voljo na
portalu EU o priseljevanju, bi olajšali ukrepe pred odhodom, ki se
osredotočajo na usklajevanje in izboljšanje znanj in spretnosti ter znanja
jezikov EU v sodelovanju z javnimi službami za zaposlovanje, agencijami EU in
drugimi zainteresiranimi stranmi. Drugi steber:
Preprečevanje in zmanjševanje nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi Legitimnost katerega koli okvira za migracije
in mobilnost je odvisna od učinkovite obravnave nezakonitih migracij.
Varne migracije ogrožajo tisti, ki poslujejo zunaj zakonitega okvira.
Sodelovanje znotraj EU je bistveno in prav tako je bistven cilj okrepitve
partnerstev s tretjimi državami, da bi zagotovili ustrezno organizacijo
mobilnosti in migracij. Migracije in mobilnost so sestavni del širših
političnih, gospodarskih, socialnih in varnostnih razmer. Širše
razumevanje varnosti pomeni, da je treba nezakonite migracije, ki se
krepijo s korupcijo in neustrezno regulacijo, obravnavati tudi v povezavi z
organiziranim kriminalom ter pomanjkanjem pravne države in pravice. EU bi morala še naprej dajati prednost prenosu
znanj in spretnosti, zmogljivosti in sredstev na svoje partnerje, da se
preprečijo in zmanjšajo nezakonita trgovina, tihotapljenje in nezakonite
migracije ter okrepi integrirano upravljanje meja. Znotraj EU bi bilo
treba zagotoviti izvajanje direktive o vračanju in direktive o
sankcijah zoper delodajalce in ju kombinirati z drugimi ustreznimi ukrepi v
tesnejšem sodelovanju s partnerji zunaj EU. V dialogu in sodelovanju s partnerji bi si
bilo treba prizadevati za varstvo človekovih pravic vseh migrantov v
celotnem procesu njihove migracije. Treba se je osredotočiti na brezvestne
delodajalce in sprejeti ukrepe za preprečevanje in pregon kaznivih dejanj
ter kršitev človekovih pravic, storjenih proti migrantom. Treba bi bilo sprejeti
ukrepe za zagotovitev dostojnih življenjskih pogojev za migrante v sprejemnih
centrih in preprečiti samovoljno ali nedoločeno pridržanje. Posebno
pozornost bi bilo treba nameniti mladoletnikom brez spremstva v smislu
izvajanja akcijskega načrta, sprejetega leta 2010. V celoti bi bilo treba izkoristiti zmogljivost
agencije FRONTEX za partnersko sodelovanje z organi tretjih držav.
Uradniki za zvezo za priseljevanje bi morali v izmenjavo informacij
vključiti kolege iz več partnerskih držav. Obstaja potreba po
tesnejšem sodelovanju med zadevnimi agencijami EU[19], ki bi omogočilo boljšo
izmenjavo informacij na področjih migracij in organiziranega kriminala. Vse bolj je jasno, da sta varnost
dokumentov in kraja identitete področji, na katerih lahko tesnejše
sodelovanje prinese vzajemne koristi. Rednim potnikom (poslovnežem, vladnim
uradnikom, študentom in raziskovalcem) iz partnerskih tretjih držav, ki imajo
biometrične potne listine ter povečano varnost listin, bi lahko
ponudili lažji vstop v EU. Predlogi Komisije o pametnih mejah, vključno z
vstopnim/izstopnim sistemom in programom evidentiranja potnikov, bi morali biti
podlaga za razvoj na tem področju. Povezovanje sporazumov o ponovnem sprejemu
s sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov v okviru zunanje
migracijske politike EU lahko koristi tretjim državam, in sicer z
zagotavljanjem priložnosti za mobilnost ob hkratnem zagotavljanju varnosti in
zmanjšanju tveganj nezakonitih migracij. Ponovni sprejem in vračanje bi
morala biti sestavni del širšega globalnega pristopa. Komisija bo spodbujala
pobude v zvezi s posameznimi državami za spremljanje nekaterih vrnitev. Politika EU na področju trgovine z
ljudmi ima celosten pristop, osredotočen na preprečevanje, pregon
storilcev kaznivih dejanj in zaščito žrtev. To celovito stališče je v
skladu s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah in se
osredotoča na žrtve ter upošteva vidik spolov. Njegov cilj je
preprečevati taka kazniva dejanja in dati možnost ljudem, ki so prisiljeni
v razmere, podobne suženjstvu, da okrevajo in se ponovno vključijo v
družbo. Ob upoštevanju priporočil Sveta[20]
bo trgovina z ljudmi še naprej sistematično vključena v relevantne
sporazume in strateška partnerstva EU s tretjimi državami in tudi v vse
politične dialoge o migracijah in mobilnosti. Pomembno bo, da se
vključijo akterji vseh zadevnih področji politike. Osrednji element
pri tem bo krepitev zmogljivosti, pa tudi izpolnjevanje mednarodnih standardov
na tem področju, zlasti ratifikacija in izvajanje Konvencije Združenih
narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenih protokolov o
trgovini z ljudmi in tihotapljenju migrantov. Nova celostna strategija o
trgovini z ljudmi (načrtovana za leto 2012) bo zagotovila tesnejše
usklajevanje in večjo skladnost med udeleženimi. Priporočila V okviru drugega stebra bi se moral pristop GAMM osredotočiti na
naslednje prednostne naloge: ·
prenos znanj in spretnosti, zmogljivosti in
sredstev na partnerje, da se preprečijo in
zmanjšajo nezakonita trgovina, tihotapljenje in nezakonite migracije,
zagotovita vračanje in ponovni sprejem ter okrepi integrirano
upravljanje meja; ·
sodelovanje na področju varnosti dokumentov,
ki lahko omogoči vizumske olajšave za redne potnike iz prednostnih
partnerskih držav; ·
pobude za zagotavljanje boljše zaščite in
okrepitev pravic za žrtve trgovine z ljudmi; ·
natančno spremljanje izvajanja direktive o
vračanju in direktive o sankcijah zoper delodajalce v državah
članicah EU v tesnem sodelovanju s partnerji; ·
bolj strateško uporabo novih možnosti za agencijo
FRONTEX in celovitejšo tematsko izmenjavo informacij med uradniki za zvezo
za priseljevanje v EU in njihovimi kolegi v več partnerskih državah. Tretji steber:
Spodbujanje mednarodne zaščite in krepitev zunanje razsežnosti azilne
politike EU mora povečati solidarnost z begunci in razseljenimi osebami
in taka prizadevanja morajo postati sestavni del pristopa GAMM. Povečati
bi morala sodelovanje z zadevnimi tretjimi državami, da se okrepijo
njihovi azilni sistemi in nacionalna azilna zakonodaja ter zagotovi
skladnost z mednarodnimi standardi. To bi lahko tem državam omogočilo
višji standard mednarodne zaščite za prosilce za azil in razseljene osebe,
ki ostajajo v regiji izvora spopadov ali pregona. EU bi morala spodbujati svoje
partnerske države, da to razsežnost po potrebi vključijo v svoje
nacionalne strategije za zmanjšanje revščine. Te strategije bi morale
preučiti tudi odnose med begunci in razseljenimi osebami ter lokalnim
prebivalstvom. Tak pristop je v skladu s stockholmskim programom iz
leta 2009, ki je poudaril krepitev zunanje razsežnosti azila za
učinkovitejši prispevek k reševanju dolgotrajnih razmer z velikim številom
beguncev. EU bi morala tretje države tudi spodbujati, da
se lotijo vprašanja oseb brez državljanstva, ki so posebno ranljiva skupina, in
sicer s sprejetjem ukrepov za zmanjšanje števila oseb brez državljanstva. Prav
tako bi morala nadalje spodbujati razvoj mednarodnega pravnega okvira za
notranje razseljene osebe, ki so še ena posebno ranljiva skupina. EU bi morala sodelovati s svojimi partnerji za boljšo opredelitev
povezav med mednarodno zaščito in razvojem. Nadalje bi bilo treba razviti
tudi koncepte in pripomočke za izboljšanje prehoda med humanitarno in
razvojno pomočjo. Zagotoviti je treba okrepitev okvirov azilne politike in zmogljivosti
zaščite v tretjih državah. To se lahko doseže z intenzivnejšim
sodelovanjem s tretjimi z državami, med drugim v okviru regionalnih
programov zaščite. Znan primer v tem pogledu je regionalni program
zaščite v severni Afriki, ki obsega Egipt, Tunizijo in Libijo. Postopoma bi se moral urad EASO bolj vključiti v krepitev
azilnih zmogljivosti v tretjih državah, vključno s podporo dejavnostim
preselitve. Te programe bi bilo treba okrepiti kot glavni instrument tega novega
stebra, saj so bili do zdaj premalo uporabljeni. Okrepiti bi bilo treba
obstoječe regionalne programe zaščite in po potrebi predlagati
dodatne, tudi kot del migracijskih dialogov EU z zadevnimi regijami in
državami. Regionalni programi zaščite bi se morali še naprej
osredotočati na krepitev zmogljivosti zaščite in azilnih sistemov v
partnerskih državah in regijah. Razvojni programi za begunce in notranje
razseljene osebe ter programi za zmanjšanje tveganja nesreč v teh regijah
bi se morali nadaljevati in po potrebi izboljšati v skladu z regionalnimi
programi zaščite in v njihovo dopolnitev. Vsaki pobudi regionalnega
programa zaščite bi bilo treba dodati okrepljen element
"preselitve", ki bi bil znak mednarodne solidarnosti in ključni
instrument pri omogočanju sistematične uporabe trajnih rešitev v EU. Za številne najranljivejše begunce ostaja
možnost preselitve edina uresničljiva trajna rešitev. Glede na navedeno je
EU pripravila „skupni program EU za ponovno naselitev“, katerega cilj je povečati
preselitev v Evropi in jo hkrati bolj strateško uporabiti. EU bi morala ponuditi
več lokacij za preselitev in obenem zagotoviti postopkovna jamstva, da se
bo več primerov preselitve obravnavalo v državah prvega azila. To zahteva
več finančnih sredstev, določitev postopkov ter boljše
logistične in tehnične zmogljivosti. Priporočila V okviru
tretjega stebra bi se moral pristop GAMM osredotočiti na naslednje
prednostne naloge: ·
regionalne programe zaščite za krepitev zmogljivosti zaščite in azilnih sistemov v
partnerskih državah in regijah; ·
podporo urada EASO pri krepitvi azilnih zmogljivosti
v tretjih državah, vključno s podporo dejavnostim preselitve; ·
okrepljeno preselitev v EU v sodelovanju s
partnerji; ·
večja prizadevanja za reševanje dolgotrajnih
razmer z velikim številom beguncev, vključno z usmerjeno pomočjo
za razseljene osebe. Četrti steber: Maksimiranje razvojnega učinka migracij in mobilnosti EU in mednarodna skupnost sta si znatno
prizadevali, da bi okrepili pozitiven vpliv migracij na razvoj. Velik napredek
je bil dosežen pri spodbujanju pozitivnega učinka nakazil in prostovoljnih
pobud diaspore. Vendar je treba v okviru partnerstev skupaj obravnavati tudi negativne
plati, kot so beg možganov, socialni stroški in odvisnost od tujih trgov
dela. Postopki za dostop do omejenega števila možnosti za zakonite migracije so
pogosto nepregledni in pretirano birokratski. Posledično se številni
migranti obrnejo na neformalne posrednike, ki so pogosto povezani z
organiziranim kriminalom. S tem niso samo izpostavljeni večjim tveganjem,
zlorabi in izkoriščanju, ampak se jim zmanjšajo tudi potencialni
prihranki. Medregijske in znotrajregijske migracije v regijah v razvoju daleč presegajo migracije v EU. Te migracije
jug–jug migrantom pogosto prinesejo koristi zaradi boljših priložnosti za delo
in višjih zaslužkov, kot so na voljo doma. Tudi tu pa so številni migranti
izpostavljeni izkoriščanju, zlorabi in prevari. Nezavedajoč se
nevarnosti lahko postanejo žrtve zaposlitvenih agentov, posrednikov,
delodajalcev ali krogov organiziranega kriminala. Ključnega pomena sta
zato dostopnost informacij in podpora pri zaščiti pravic migrantov. EU
lahko migrantom omogoči, da se preselijo na urejen način in da
odnesejo domov sredstva ter znanja in spretnosti, ki jih njihove države izvora
nujno potrebujejo[21]. EU in njene partnerske države so že veliko
dosegle, da so storitve v zvezi z nakazili postale cenejše,
preglednejše, konkurenčnejše in zanesljivejše. Polletna poročila o
usklajenosti politik za razvoj so izboljšala pristop celovitega upravljanja v
EU. Pred kratkim je bilo s podporo vzpostavitvi platforme EU za diasporo
olajšano sodelovanje združenj v diaspori pri razvoju svoje države
izvora. Večja vključenost diaspor in migrantskih skupin lahko
tudi pomaga doseči cilj novega globalnega pristopa, da se bolj
sistematično obravnavajo pravice in krepitev položaja migrantov. Prizadevanja za zmanjšanje bega možganov
so se povečala s podporo Kodeksu prakse Svetovne zdravstvene organizacije
o mednarodnem zaposlovanju zdravstvenih delavcev. EU bi morala države
članice spodbujati pri njihovih prizadevanjih za olajšanje krožnih
migracij zdravstvenih delavcev, da bo mogoče pridobiti znanja in
spretnosti, ki bodo koristili tako državam izvora kot namembnim državam.
Direktiva EU o modri karti državam članicam omogoča, da zavrnejo
vloge in tako zagotovijo etično zaposlovanje, Komisiji pa, da spremlja
uporabo direktive z namenom zmanjšanja bega možganov. EU bi morala okrepiti svojo podporo krepitvi
zmogljivosti v partnerskih državah. Okrepiti bi bilo treba usklajenost in
povezanost med nacionalnimi politikami na področju migracij in razvoja ter
povezave med ustvarjanjem delovnih mest in politikami na področju
izobraževanja, zdravja in stanovanjskih zadev. Včasih kar preveč
razgreto razpravo o možnih koristih za obe strani je treba bolje uravnotežiti
in resno vzeti negativne plati migracij, zlasti z njimi povezane socialne
stroške in tveganje, da bi gospodinjstva postala odvisna od dohodkov iz
nakazil. EU lahko partnerskim vladam pomaga pri vzpostavitvi nacionalnih
okvirov za prenos in prenosljivost pokojnin iz tujine, pri čemer bi se
ustrezno upoštevale pristojnosti držav članic na tem področju. Uspešno vključevanje vprašanja
migracij v razvojno miselnost zahteva, da je to vprašanje sestavni del
številnih sektorskih politik (kmetijstvo, zdravstvo, izobraževanje itd.).
Hkrati pa bi bilo treba spodbujati usmerjene pobude, povezane z vprašanjem
migracij. Tako v EU kot njenih partnerskih državah bi bilo treba o pomenu
migracijskih vprašanj za razvoj bolje ozavestiti zadevne akterje. V tem smislu
je bistveno, da se izzivi, povezani z znotrajregijskimi migracijami,
vključijo kot eno od vprašanj v okviru pristopa GAMM, da bo mogoče
ustrezno opredeliti in spodbujati potencialno koristno vlogo migracij v
regionalnem sodelovanju in razvoju. Partnerske države bi se morale bolj
zavedati možnosti, da v nacionalnih okvirnih programih, ki opredeljujejo
njihovo razvojno sodelovanje z EU, razvojna sredstva namenijo za pobude,
povezane z migracijami. V okviru razvojne politike bi bilo treba to povezavo
nadalje poglobiti. Usklajenost
politik je mogoče okrepiti tudi z razširjenimi migracijskimi profili,
ki se vedno pogosteje uporabljajo za pripravo boljše in bolj trajnostne zbirke
podatkov o povezavi med migracijami in razvojem. Vanje so vključene vsi
akterji v procesu v zvezi s posamezno državo, da bi opredelili in zapolnili
podatkovne vrzeli in potrebe v zvezi s naslednjimi vidiki: trenutnimi
migracijskimi vzorci, gibanji na trgu dela, zakonodajnimi in političnimi
okviri, informacijami o tokovih nakazil in diasporah ter drugimi podatki v zvezi
z razvojem. Odgovornost bi morala biti v rokah partnerske države, trajnost pa
zagotovljena z ustrezno krepitvijo zmogljivosti. Priporočila V okviru
četrtega stebra bi se moral pristop GAMM osredotočiti na naslednje
prednostne naloge: ·
spodbujanje Kodeksa prakse Svetovne
zdravstvene organizacije o mednarodnem zaposlovanju zdravstvenih delavcev
in spremljanje uporabe direktive EU o modri karti za zmanjšanje bega možganov; ·
preučitev možnosti uvedbe naložbenih
instrumentov za diaspore, ki bi lahko usmerjali prostovoljne prispevke
diaspore, in zagotovitev dodatnih sredstev EU za spodbujanje v razvoj
usmerjenih pobud in naložb v prednostne države, na primer v južno Sredozemlje; ·
zasebno-javna partnerstva za vključevanje migrantov podjetnikov ter malih in srednjih
podjetij v trgovino, naložbe ter prenos znanj in spretnosti med državami
članicami EU in partnerskimi državami; ·
preučitev smotrnosti letnega foruma za
nakazila in oblikovanje priporočil do konca leta 2012 na podlagi
študije o izvedljivosti skupnega portala EU o nakazilih; ·
pomoč partnerskim državam pri ugotavljanju
in spremljanju dobrovernih posrednikov zaposlitve, da bi okrepili položaj
migrantov zlasti v zvezi z olajšanjem krožnih migracij.
6.
Financiranje in spremljanje
Uspešno izvajanje globalnega pristopa je odvisno
od ustreznega financiranja. Geografski in tematski
finančni instrumenti ostajajo ključnega pomena za zunanje
sodelovanje in jih bo treba uporabljati usklajeno in celovito ter graditi na
spoznanjih, pridobljenih na primer v okviru tematskega programa o migracijah in
azilu (2007–2013). Prihodnje načrtovanje zunanjih instrumentov EU ter
načini njihove dodelitve bi morali še naprej prispevati k ciljem
globalnega pristopa, ob hkratnem spoštovanju splošnih ciljev in pravil teh
instrumentov. Poleg teh zunanjih instrumentov in v skladu z
načeloma subsidiarnosti in komplementarnosti bi morala tudi prihodnji
sklad EU za migracije in azil ter sklad za notranjo varnost
(predvsem za upravljanje meja) prispevati k financiranju pristopa GAMM. Ta
sklada bosta posebno pomembna za dejavnosti, ki so predvsem v interesu EU,
vendar se izvajajo v tretji državi. Zato se bosta uporabljala za posebne
dejavnosti, ki dopolnjuje tiste, financirane v okviru geografskih ali drugih
instrumentih, da bi se izognili podvajanju, ter v skladu in v povezavi z
utemeljitvami zunanje politike in/ali nameni razvojne politike. Države članice bi morale še naprej neposredno prispevati k financiranju globalnega
pristopa, na primer, kadar uporabljajo globalni pristop v dvostranskem
sodelovanju, kadar se vključujejo v regionalne procese ter kadar
sodelujejo v partnerstvih za mobilnost in skupnih agendah s prednostnimi
partnerji. Čeprav so odnosi med EU in partnerskimi vladami v središču
pristopa GAMM, je za izvajanje posebnih pobud pomembna tudi vloga civilne
družbe. Ta vloga bi se morala odražati v finančnih in pogodbenih
ureditvah. Nazadnje, izvajanje pristopa GAMM mora biti
učinkovito in bi moralo vključevati proces spremljanja. Poročilo
o pristopu GAMM bi se moralo sprejeti vsaki dve leti z začetkom v
juniju 2013. Temeljiti bi moralo na informacijah, ki jih zagotavljajo
države članice, delegacije EU, agencije EU in partnerske države, za
predstavitev pa bo odgovorna Komisija skupaj z Evropsko službo za zunanje
delovanje. Poročilo bo namenjeno spremljanju ciljev
politike, opredeljenih v tem sporočilu, in bo zajemalo vse glavne procese
dialoga in sodelovanja EU. Ocenjen bo napredek v zvezi s štirimi stebri
pristopa GAMM ter napredek v zvezi z uporabljenimi orodji in instrumenti, pri
čemer bo uporabljena primerljiva metoda ocenjevanja, ki bo odražala
spremembe v času. V poročilu bo ocenjeno, ali in kako so bili
doseženi zastavljeni cilji, in navedena bodo priporočila. Informacije o
napredku pri različnih dialogih, partnerstvih za mobilnost in skupnih agendah
o migracijah in mobilnosti bi bilo treba zbirati in razširjati
sistematično, tudi prek namenskega spletišča pristopa GAMM (z
enim javnim vmesnikom in enim internim za EU, katerega cilj bi moral biti tudi
nadaljnji razvoj mreže kontaktnih točk EU). V ta namen bi se lahko
vzpostavil poseben projekt v podporo pristopu GAMM. Priporočila ·
Pristop GAMM bi se moral še naprej financirati s
kombinacijo finančnih instrumentov, ki se vzajemno krepijo in
jih zagotavljajo EU in njene države članice. ·
Na ravni EU bi morali ti instrumenti
vključevati geografske in tematske zunanje instrumente, prihodnji
sklad za migracije in azil ter prihodnji sklad za notranjo varnost. ·
Za zagotavljanje preglednosti in boljšega izvajanja
bi bilo treba rezultate pristopa GAMM predstavljati v dvoletnih poročilih
o napredku in jih objavljati na namenskem spletišču. Sklepne ugotovitve EU se sooča s številnimi izzivi in
priložnostmi na področju migracij in mobilnosti. Da bi bila EU
uspešnejša, mora postati konkurenčnejša ter privlačna za talente in
naložbe. Da bi obvladovala mobilnost v varnem okolju, mora nadaljevati s
prednostnim dialogom ter sodelovati s partnerskimi državami v okviru sosedske
politike EU in širše. Če hoče ponuditi mednarodno zaščito
tistim, ki jo potrebujejo, in izboljšati razvojni učinek migracij in
mobilnosti na svoje partnerje, mora biti vodilni akter v svetovnem upravljanju. Komisija je prepričana, da bodo predlogi
politike in operativni ukrepi, predlagani v tem sporočilu, EU in njenim
državam članicam omogočili, da se spopadejo s temi izzivi. Na podlagi celovitega političnega in
pravnega okvira za migracije in mobilnost, ki ga je Komisija predstavila v
svojih sporočilih z dne 4. in 24. maja 2011, in šestletnih
izkušenj z izvajanjem prejšnjega pristopa, je Komisija prepričana, da je
zdaj čas, da EU razmisli, kako to utrditi kot glavni okvir
zunanje migracijske politike EU. Za doseganje tega cilja bi moral
biti globalni pristop trdno umeščen v splošen okvir zunanje politike EU,
vključno z razvojnim sodelovanjem, in bolje usklajen s prednostnimi
nalogami notranje politike EU. V skladu z Lizbonsko pogodbo bo EU morala
nastopati enotno, tudi ko gre za njeno zunanjo migracijsko politiko. Da bi EU oblikovala in olajšala ta proces, se
mora dogovoriti o strateškem okviru politike, ki bo jasen, dosleden in
enostaven za komuniciranje. EU bo bolje pripravljena na upravljanje migracij
doma in po svetu le, če bo še bolj okrepila dialog in sodelovanje s
partnerskimi državami. Komisija meni, da novi globalni pristop EU k
vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM) predstavlja strateški okvir, ki je
potreben, da se zagotovi dodana vrednost ukrepanju EU in držav
članic na tem področju. Skrbi in težnje, s katerimi se EU
srečuje na področju migracij in mobilnosti, lahko obravnava uspešneje
in učinkoviteje kot posamezne države članice. Zagotavlja dragoceno
podporo in spodbudo dvostranskim in nacionalnim politikam držav članic na
tem področju. Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in države
članice morajo tesno sodelovati, da se zagotovi usklajeno delovanje
znotraj tega skupnega okvira EU. PRILOGA Sklepne ugotovitve delovnega dokumenta služb
Komisije o migracijah in razvoju Maksimiranje pozitivnega učinka
migracij na razvoj partnerskih držav (držav izvora in namembnih držav) ob
hkratni omejitvi njihovih negativnih posledic ostaja ključna
prednostna naloga pristopa GAMM. Zasledovani pristop bo bolj osredotočen
na migrante, ne da bi podcenjeval odgovornost partnerskih držav za
načrtovanje ustreznih politik. Kar zadeva tradicionalni program na področju
migracij in razvoja, so bili do zdaj doseženi pomembni rezultati, ostajajo pa
izzivi, ki bodo predmet obravnave. Migracije so zdaj sestavni del številnih nacionalnih
in regionalnih razvojnih strategij. Več partnerskih držav in
regij je dobilo podporo za razvoj in izvajanje lastnih migracijskih strategij,
da bi zbrale in analizirale podatke o migracijah in okrepile zmogljivosti
relevantnih institucij. EU bo še naprej podpirala ta prizadevanja za
upravljanje migracij v usklajenem razvojnem okviru ter v skladu z lokalnimi
posebnostmi in prednostnimi nalogami. Razvojni cilji so vse bolj upoštevani v
migracijskih politikah EU in partnerskih držav. Obenem pa se razsežnost
migracij vedno bolj upošteva v razvojnih strategijah. EU bo še naprej
spodbujala program usklajenosti politik za razvoj, da se ugotovijo in
obravnavajo morebitna neskladja v zakonodaji in politikah EU in njenih državah
članicah ter okrepijo zmogljivosti in mehanizmi v tretjih državah na tem
področju. EU je splošno priznana kot vodilni akter na
mednarodni ravni, ki si prizadeva za cenejše in varnejše tokove zasebnih nakazil
v države v razvoju in za krepitev njihovega učinka na razvoj. Evropska
komisija je začela izvajati študijo, ki ji bo pomagala predlagati nova
priporočila ter oceniti primernost in izvedljivost skupnega portala EU o
nakazilih. Več prizadevanj bi bilo treba nameniti krepitvi zmogljivosti v
podporo partnerskim državam, ki so zainteresirane za načrtovanje
regulativnih okvirov in spodbujanje finančne pismenosti, novih tehnologij
in dostopa do posojil za spodbujanje produktivnih naložb in ustvarjanje
delovnih mest. Morda bi bilo vredno razmisliti o letnem forumu za nakazila
(formalnem ali neformalnem). Vsekakor je potrebna večja izmenjava
informacij med državami članicami EU in Evropsko komisijo o projektih na
področju nakazil, da bi se izognili podvajanju in opredelili najboljšo
prakso. EU je povečala prizadevanja za podporo in
sodelovanje s skupinami v diaspori, ki živijo v Evropi in želijo
prispevati k razvojnim projektom v svojih državah izvora. Vedno bolj tudi
podpira podobna prizadevanja v partnerskih državah. EU si bo še naprej
prizadevala za vzpostavitev podatkovne zbirke o organizacijah v diaspori v
različnih državah članicah, da bi jih dejavneje vključila v
dialog o politiki in razširjanje informacij. Še naprej bo vlagala v izboljšanje
svojega prispevka v razvoj in si prizadevala bolj pritegniti znanje in
strokovne izkušnje svojih partnerjev, predvsem v podporo podjetnikom in MSP.
Ocenila bo tudi, kako bi lahko prispevali k boljšemu vrednotenju spretnosti in
znanj migrantov v njihovih državah izvora in ali naj podpre prostovoljne
dejavnosti diaspore in sklade diaspore, ki jih vzpostavijo partnerske države. Nekaj napredka je bilo doseženega v boju proti
begu možganov, zlasti v sektorju zdravja; hkrati je podpora politikam
trga dela in za dostojno delo v partnerskih državah druga ključna
strategija, ki jim bo pomagala pritegniti in zadržati usposobljene delavce. EU
bo še naprej analizirala primere bega možganov in ocenila, kako povečati
število uspešnih primerov in kako se bojevati proti izgubi možganov. Ena od
možnosti za razmislek bi bila vključitev strategij za zadrževanje
usposobljenih delavcev v politični dialog o migracijah s partnerskimi
državami. Krožno mobilnost
spodbujajo številni nacionalni zakonodajni ukrepi in ukrepi na ravni EU ter
posebni projekti. Večja prenosljivost pravic socialne varnosti bi
se morala spodbujati kot ključna spodbuda za krožno mobilnost in splošneje
za zakonito delovno mobilnost. EU in njene države členice bi morale še
naprej vzpostavljati pravne okvire, ki predvidevajo večkratna vstopna
dovoljenja in obdobja odsotnosti iz države začasnega prebivališča, da
bi se lahko maksimirale koristi migracij za migrante, države izvora in namembne
države. Poleg tradicionalnega programa si EU prizadeva
tudi za uvedbo celovitejšega okvira za spremljanje in zaščito migrantov na
njihovi migracijski poti, ki mora upoštevati tudi socialne posledice migracije. To vključuje obravnavo posledic
emigracijskih tokov v državah izvora, zlasti s povečanjem njihovega
poznavanja in ublažitvijo škodljivih učinkov, zaradi katerih trpijo otroci
in družine, ki ostanejo doma, in z upoštevanjem potencialno negativnega
socialnega učinka nakazil za družine in skupnosti. EU podpira tudi dodatna
prizadevanja za trajnostne vrnitve, vključno z zagotavljanjem možnosti
preživetja in ponovne vključitve na nacionalni trg dela. Ta pristop vključuje varstvo človekovih
pravic vseh migrantov v tranzitu s poudarkom na: zaščiti
ranljivih migrantov (mladoletnikov brez spremstva, prosilcev za azil, žrtev
trgovine z ljudmi, migrantov v brezizhodnem položaju itd.) in upoštevanju
posebnih potreb žensk; podpori krepitvi zmogljivosti za organe kazenskega
pregona in sisteme napotitve; podpori preprečevanju, zaščiti in
pregonu kaznivih dejanj ter kršitev človekovih pravic, ki se storijo proti
migrantom, vključno s tistimi, ki potujejo nezakonito; in zagotavljanju
dostojnih življenjskih razmer za migrante v sprejemnih centrih v tretjih
državah. Povečanje prizadevanj za izboljšanje vključevanja
migrantov v namembnih državah je ključni element tega pristopa, saj je
povezan z mrežo diaspor in trgovino, znanji in spretnostmi ter naložbenimi
tokovi. Razumevanje in ukrepanje se morata izboljšati pri socialnem
vključevanju in prilagajanju socialnih politik (zlasti na področju
zdravja in izobraževanja), gospodarskem in delovnem vključevanju in v boju
proti ksenofobiji in socialni izključenosti. V tem pogledu je treba
povečati vključevanje posebnih potreb prisilnih migrantov v razvojne
politike tretjih držav. Da bi bilo operativno sodelovanje
učinkovitejše in bi bili ti cilji doseženi, bodo prizadevanja usmerjena v podporo
delegacijam EU, vključno s posebnim usposabljanjem in izmenjavo znanja
in izkušenj o migracijskih vprašanjih, in v boljše usklajevanje in mobilizacijo
razpoložljivih finančnih instrumentov EU, vključno prek več
izmenjav z državami članicami o njihovih lastnih migracijskih in razvojnih
projektih. Posvetovanja, ki jih je nedavno izvedla
Komisija, potrjujejo, da se partnerske države v zvezi s povezavo med razvojem
in migracijami srečujejo z veliko kompleksnejšo realnostjo in širšimi
izzivi, kot so bili do sedaj obravnavani v okviru politike. Migracije imajo znaten vpliv na razvoj v
tretjih državah. Modeli gospodarskega razvoja več vlad temeljijo na
imigracijah ali emigracijah, ne da bi pri tem upoštevali bodisi gospodarske in
socialne stroške ter posledice bodisi pričakovani prispevek k rasti in
trajnostnemu razvoju. Številne tretje države se srečujejo z migracijskimi
tokovi, ki so bistveni za njihova gospodarstva, vendar nimajo strukturiranega
in ciljno usmerjenega okvira politike. Pogosto manjka ozaveščenost o
sinergijah in medsebojni odvisnosti med migracijskimi in drugimi politikami, na
primer domačo politiko zaposlovanja ali trgovinskimi sporazumi. Vpliv
številnih javnih politik na migracijske vzorce se po navadi spregleda. Ob
krizah ali konfliktih je težko obvladovati najrazličnejše tokove; ti lahko
destabilizirajo gospodarstva ter oslabijo socialno kohezijo. Prevladovanje
neformalnega sektorja v številnih državah v razvoju prispeva k zaposlovanju
nezakonitih delavcev, kar lahko privede do problemov izkoriščanja,
trgovine z ljudmi in tihotapljenja ter družbenih posledic (na primer
„socialnega dampinga“). Obstaja naraščajoča potreba po
spodbujanju upravljanja migracij z razvojnega vidika na vseh ravneh in
po izboljšanju razumevanja povezave med razvojem in migracijami; to zadeva
bodisi vladne politike na področju migracij/azila bodisi v drugih
sektorjih, ki lahko vplivajo na migracije ali so pod njihovim vplivom.
Razmislek o tem bi moral biti v skladu z delovnim programom za usklajenost
politike za razvoj ter upoštevati spreminjajoče se potrebe partnerskih
držav. [1] UNDP (2009) Overcoming barriers: Human mobility
and development, Poročilo o človekovem razvoju; UNHRC (2011)
Global Trends 2010. [2] COM(2011) 292/3: sporočilo „Dialog o
migracijah, mobilnosti in varnosti z državami južnega Sredozemlja“. [3] Sklepi Evropskega sveta, 23. in
24. junija 2011. [4] Stockholmski program: dokument Sveta št. 17024/09, ki ga
je odobril Evropski svet 1. in 2. decembra 2009:
http://ec.europa.eu/home-affairs/policies/intro/policies_intro_en.htm, Akcijski
načrt izvajanja stockholmskega programa, COM(2010) 171 konč.
z dne 20. aprila 2010, ki je na voljo na:
http://ec.europa.eu/home-affairs/policies/intro/policies_intro_en.htm. [5] Evropska migracijska mreža (2011), Ključna
migracijska statistika EU; Eurostat (2011) Prebivalstvo in družbeni pogoji,
38/2011, 34/2011. [6] Http://ec.europa.eu/home-affairs/news/consulting_public/consulting_0021_en.htm. [7] COM(2011) 292/3. [8] Glej na primer sporočilo Evropske komisije
COM(2011) 637 o „povečevanju učinka razvojne politike EU: agenda
za spremembe“. [9] Svet Evropske unije, sklepi Sveta o mejah, migracijah in
azilu, 9. in 10. junija 2011. [10] Maroko, Alžirija, Tunizija, Libija, Egipt. [11] Ukrajina, Belorusija, Moldavija, Gruzija, Armenija,
Azerbajdžan. [12] Partnerstvo med EU in vsemi 53 afriškimi državami. [13] Proces zajema EU in 19 držav na vzhodu (Zahodni
Balkan, vzhodna Evropa, Rusija, srednja Azija, južni Kavkaz in Turčija). [14] Proces zajema EU in 27 držav v zahodni, severni in
osrednji Afriki. [15] Posvetovalni forum več kot 50 držav in
10 mednarodnih organizacij, vključno s Kitajsko, Bangladešem,
Pakistanom, Afganistanom, Iranom, Irakom, Sirijo, Turčijo in državami
osrednje Azije. [16] FRONTEX je Evropska agencija za operativno sodelovanje na
zunanjih mejah. EASO je Evropski azilni podporni urad. ETF je Evropska
fundacija za usposabljanje. TAIEX je instrument za izmenjavo informacij in
tehnično pomoč, ki ga upravlja Evropska komisija. MIEUX (strokovno
znanje EU na področju migracij) je skupna pobuda EU in Mednarodnega centra
za razvoj migracijske politike, katere cilj je okrepiti zmogljivosti partnerskih
držav za upravljanje migracij. [17] COM(2011) 455 konč. [18] Dva primera sta projekt o krepitvi zmogljivosti Moldavije
za upravljanje delovnih in povratnih migracij v okviru partnerstva za mobilnost
z EU in Centre d'Information et de Gestion des Migrations s sedežem na
Maliju. [19] Zadevne agencije so FRONTEX, EUROPOL, EUROJUST, Evropska
policijska akademija, Evropski azilni podporni urad, Agencija za temeljne
pravice in Evropski inštitut za enakost spolov. [20] Evropski svet: prvo izvedbeno poročilo o dokumentu o
ukrepih za krepitev zunanje razsežnosti EU pri preprečevanju trgovine z
ljudmi. [21] Kot je opisano v sporočilu Evropske komisije
COM(2011) 637 o „povečevanju učinka razvojne politike EU: agenda
za spremembe“, EU pomaga državam v razvoju pri krepitvi njihovih politik,
zmogljivosti in dejavnosti v okviru regionalne in globalne mobilnosti ljudi.
Podpira agendo za dostojno delo, socialno zaščito in spodbuja politike, ki
omogočajo regionalno mobilnost dela; podprla bo usmerjena prizadevanja za
polno izrabo medsebojne povezanosti med migracijami, mobilnostjo in
zaposlovanjem.