52011DC0344

POROČILO KOMISIJE

O SUBSIDIARNOSTI IN SORAZMERNOSTI (Osemnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje, 2010)

UVOD

To je osemnajsto letno poročilo o izvajanju načel o subsidiarnosti in sorazmernosti pri pripravi zakonodaje EU. V skladu s Protokolom (št.2) o izvajanju teh načel (v nadaljnjem besedilu: Protokol), priloženem Pogodbi o delovanju EU (PDEU), mora Komisija to poročilo vsako leto predložiti Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu in nacionalnim parlamentom[1].

Poročilo ugotavlja, kako različne institucije – Komisija, Evropski parlament, Svet in Odbor regij – izvajajo načeli in natančneje predstavlja nekaj pobud, zaradi katerih so se postavila vprašanja glede subsidiarnosti. Proučuje tudi, kako se v nacionalnih parlamentih izvaja mehanizem za preverjanje subsidiarnosti, ki je bil ena od novosti, uvedenih z Lizbonsko pogodbo[2].

NAčELI SUBSIDIARNOSTI IN SORAZMERNOSTI

Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti sta zapisani v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

Subsidiarnost je vodilno načelo za razmejitev odgovornosti med državami članicami in EU, ki pove, kdo mora ukrepati . Če ima na določenem področju[3] izključno pristojnost Unija, je jasno, da mora ukrepati ona. Če pa si Unija deli pristojnost z državami članicami[4], načelo jasno določa domnevo v korist države članice, ki sprejema ukrepe. Unija ukrepa le, če države članice ciljev ne morejo zadovoljivo doseči in če jih zaradi obsega ali učinkov lažje doseže Unija.

Sorazmernost je vodilno načelo pri opredelitvi, kako mora Unija izvajati svoje pristojnosti, tako izključne kot tudi deljene ( Kakšni morata biti oblika in narava dejavnosti EU? ). PEU določa, da ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb. Pri vsaki odločitvi je treba dati prednost najmanj omejevalni možnosti.

KAKO SO NAčELI UPORABLJALE INSTITUCIJE

Odločitve o tem, ali se ukrepi predlagajo na ravni EU (subsidiarnost) in če se, obseg ukrepov (sorazmernost) so bistvo pametne pravne ureditve1. Ustrezna raven ukrepanja včasih izvira iz oblikovanja politik in medinstitucionalnih zakonodajnih postopkov.

Utemeljitve glede subsidiarnosti in sorazmernosti morajo biti nujno pregledne , saj to različnim akterjem omogoča, da lahko tvorno pretehtajo veljavnost svojih stališč. Zato mora osnutek zakonodajnega akta ne glede na izvor pobude vsebovati natančno določeno „izjavo“, ki drugim akterjem omogoča, da lahko ocenijo skladnost z načelom. V skladu s Protokolom mora ta izjava zajemati oceno finančnega učinka predloga, upoštevati finančna in upravna bremena, v primeru direktiv pa morajo biti navedene tudi kakršne koli posledice za nacionalne in regionalne predpise. Sklepne ugotovitve morajo biti utemeljene s kvantitativnimi in, če je mogoče, kvantitativnimi kazalci.

Subsidiarnosti z operativnimi kriteriji ni lahko potrditi . Protokol, kot je bil spremenjen z Lizbonsko pogodbo, ne omenja več preverjanj skladnosti, kot sta preverjanje „nujnosti“ in „dodane vrednosti EU“. Namesto tega se je način uporabe preusmeril na postopkovne vidike, s čimer se zagotovi, da lahko vsi akterji povejo svoje mnenje. Komisija je še naprej uporabljala preverjanje „nujnosti“ in „dodane vrednosti EU“ kot del svojega analitičnega okvira in drugim akterjem priporoča, da storijo enako.

Poštena politična presoja v predzakonodajni fazi je pomembna , da se zagotovi, da se pri predlogih vprašanja glede subsidiarnosti postavijo takoj na začetku. V fazi, ki sledi sprejetju zakonodaje, se lahko Sodišče pozove, da preveri zakonitost sprejete zakonodaje. Sodišče mora še razveljaviti ukrep za kršitev načela subsidiarnosti.

Komisija

Komisija bi morala kot glavni avtor zakonodajnih predlogov na osnovi svoje pravice do pobude zagotoviti, da se v začetni fazi razvoja politik pravilno izbere, ali in kako se predlaga ukrep na ravni EU.

Komisija za vse pomembnejše pobude objavi časovni načrt[5]. V časovnih načrtih so opisani nameni Komisije, vključno s prvotno utemeljitvijo subsidiarnosti in sorazmernosti. Te zamisli se pozneje preverijo med posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi in oceno učinka. Izjava o subsidiarnosti je za vsak zakonodajni predlog navedena v obrazložitvenem memorandumu, nanjo pa se sklicuje v uvodnih izjavah predloga. Ocena učinka zajema najbolj natančno analizo subsidiarnosti in sorazmernosti, izvaja pa se za predloge z velikim učinkom. Kakovost te analize nadzira odbor za oceno učinka.

Odbor je imel leta 2010 pripombe glede subsidiarnosti in sorazmernosti pri več kot polovici preverjenih primerov[6] ter je določil tri glavna področja za izboljšave:

- dodano vrednost EU bi morali podpreti s prepričljivejšimi dokazi. Pri pobudi Razvijanje evropske razsežnosti v športu [7] je imel odbor pomisleke zaradi pomanjkanja dokazov za načrtovani program financiranja. Podobno se je odbor spraševal glede dodane vrednosti ukrepov na ravni EU pri zamisli o oznaki za hribovske proizvode, ki je bila prvotno vključena v Sveženj o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov [8]. V obeh primerih so se ustrezne službe odločile za nadaljnje analize, preden bi predlagale ukrep na ravni EU.

- za pobude, ki presegajo obseg posredovanja EU , je potrebna temeljita analiza subsidiarnosti . Tako je bilo pri več pobudah, ki so bile sprejete zaradi finančne krize, in sicer pri spremembah direktive o sistemih zajamčenih vlog[9], direktivi o odškodninskih shemah za vlagatelje[10], predlogu uredbe o prodaji na kratko in nekaterih vidikih zamenjav kreditnega tveganja[11] ter Beli knjigi o zavarovalnih jamstvenih shemah[12].

- odbor je večkrat obravnaval najprimernejšo stopnjo usklajevanja glede na različne razmere v posameznih državah članicah, in sicer pri spremembah uredbe o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[13] ter predlogu uredbe o premoženjskopravnih posledicah registriranih partnerskih skupnosti[14].

Nacionalni parlamenti

Mehanizem za preverjanje subsidiarnosti, ki je bil uveden z Lizbonsko pogodbo, daje večjo moč nacionalnim parlamentom, ki lahko izrazijo mnenje glede skladnosti osnutkov zakonodajnih predlogov z načelom subsidiarnosti. Glede na število obrazloženih mnenj, ki ugotavljajo, da predlog krši načelo subsidiarnosti, Pogodba predvideva dva mehanizma, in sicer mehanizem „rumenega kartona“ ter mehanizem „oranžnega kartona“[15]. Pri obeh mehanizmih je predpisana ponovna proučitev osnutka zakonodajnega predloga, na podlagi katere se lahko predlog spremeni ali umakne.

V okviru političnega dialoga[16] je Komisija od leta 2006 vse nove predloge predložila nacionalnim parlamentom in odgovorila na njihova mnenja[17]. Od 1. decembra 2009 se ta okvir uporablja vzporedno z mehanizmom za preverjanje subsidiarnosti. Konec leta 2010 je Komisija pripravila 82 osnutkov zakonodajnih predlogov s področja uporabe Protokola in prejela 211 mnenj. Čeprav se je večina teh mnenj osredotočala na vsebino predloga, jih je kar 34 izražalo pomisleke glede subsidiarnosti. Za pet zakonodajnih predlogov je Komisija prejela več kot eno obrazloženo mnenje[18], a pri nobenem od teh primerov še zdaleč ni bil dosežen prag za „rumeni karton“.

Nekateri nacionalni parlamenti so v svojih odgovorih poudarili, da pri številnih predlogih Komisije utemeljitev subsidiarnosti ni zadovoljiva ali je celo izpuščena. To naj bi se zgodilo zlasti pri predlogih za manjše spremembe veljavne zakonodaje. Komisija bo sprejela ukrepe za zagotovitev ustreznih utemeljitev subsidiarnosti v obrazložitvenih memorandumih vseh zakonodajnih predlogov, pri čemer bo na primer ponovno navedla in potrdila tudi analize iz preteklosti.

Evropski parlament in Svet

Zakonodajna organa – Evropski parlament in Svet – delujeta v zadnjem delu predzakonodajne faze. Potrditi morata, če je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in sorazmernosti, ter zagotoviti ustrezno utemeljitev, če sprememba, ki jo predlagata, vpliva na področje delovanja ukrepa Unije[19].

V Svetu Odbor stalnih predstavnikov vseh držav članic (Coreper) zagotavlja, da se načeli spoštujeta[20]. V Evropskem parlamentu skladnost preverjajo odbori, ki so pristojni za posamezne zakonodajne spise, in odbor za pravne zadeve.

Svet in Evropski parlament sta uvedla vsak svoj postopek za izvajanje mehanizma za preverjanje subsidiarnosti. Poslovnik Evropskega parlamenta se je spremenil, da se zagotovi upoštevanje obrazloženih mnenj nacionalnih parlamentov na parlamentarnih razpravah[21]. Svet je zagotovil, da se o pobudah, ki izhajajo iz skupin držav članic, posvetuje z nacionalnimi parlamenti[22].

Odbor regij

Odbor regij pove svoje stališče, če ga za to prosijo druge institucije, ali izda mnenje na lastno pobudo. Lizbonska pogodba daje Odboru regij pristojnost, da lahko naknadno postavi pod vprašaj veljavnost zakonodaje, ki bi lahko kršila načelo subsidiarnosti, a le na tistih področjih, kjer je bil odbor vprašan za mnenje. Leta 2010 je odbor sprejel poslovnik[23], tako da bodo vsa njegova mnenja vsebovala izrecno sklicevanje na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

Mreža Odbora regij za spremljanje subsidiarnosti je konec leta 2010 vključevala 113 regionalnih partnerjev. V tem letu je mreža izvedla pet usmerjenih posvetovanj. Začela je tudi prvi akcijski načrt za ugotavljanje najboljših praks za uporabo načela subsidiarnosti v evropskih regijah in mestih. Poleg tega Odbor namerava še naprej razvijati funkcionalnost mreže za spremljanje subsidiarnosti, da se bo sodelovanje regionalnih parlamentov pri mehanizmu za spremljanje subsidiarnosti povečalo.

Odbor je izdal prvo letno poročilo o subsidiarnosti[24].

Sodišče Evropske unije

Sodišče Evropske unije je v skladu s členom 263 PDEU pristojno za preverjanje zakonitosti zakonodajnih aktov, kar zadeva skladnost z načelom subsidiarnosti. V Protokolu je izrecno navedeno, da lahko Odbor regij ali države članice, v svojem imenu ali v imenu nacionalnih parlamentov, predložijo zadevo Sodišču.

Razen sodbe o Uredbi o gostovanju [25], ki je bila vključena že v poročilo iz leta 2009, ni nobene nove sodne prakse.

POMEMBNI PRIMERI, KO SO BILI IZRAžENI POMISLEKI GLEDE UPOšTEVANJA NAčELA SUBSIDIARNOSTI IN SORAZMERNOSTI

V tem delu se proučujejo predlogi Komisije, ki so bili vir največ razprav med zakonodajalcema in zainteresiranimi stranmi v zvezi s subsidiarnostjo in sorazmernostjo.

Spremljanje zadev, omenjenih v prejšnjih poročilih

Pri nekaterih zadevah iz prejšnjih poročil, kot so direktive o pristojbinah za varovanje v letalstvu[26] , o varstvu tal [27], o enakem obravnavanju zunaj trga dela[28] in o pravicah potrošnikov [29], v tekočih zakonodajnih postopkih ni bilo večjih sprememb.

Glede pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva [30], omenjenih v poročilu iz leta 2009, je bil v začetku leta 2011 po dolgih pogajanjih v drugi obravnavi dosežen dogovor. Skozi celoten postopek se je največ pozornosti posvečalo krhkemu ravnotežju med spoštovanjem nacionalne pristojnosti urejanja in financiranja zdravstvenega varstva ter kodifikacijo pravic pacientov, kot jih priznava Sodišče.

Glede direktive o porodniškem dopustu[31] , ki je bila omenjena v poročilu iz leta 2008, se zakonodajalca še vedno ne strinjata. Leta 2008 je Komisija po posvetovanju z evropskimi socialnimi partnerji predlagala, da bi se pravica do porodniškega dopusta podaljšala s 14 na 18 tednov, z načeloma polno plačo. Parlament je v svoji resoluciji iz oktobra 2010 predlagal ambicioznejši pristop: da bi minimalno pravico do polno plačanega porodniškega dopusta podaljšali na 20 tednov in dodali še pravico do dvotedenskega očetovskega dopusta. Velika večina držav članic, pozornih na načelo subsidiarnosti, je glasovala za premostitveno klavzulo, ki nacionalnim vladam omogoča, da politiko na tem področju prilagodijo svojim socialnim sistemom. Vendar so se delegacije v Svetu zavzele za prožnejši pristop. Zdi se jim tudi, da so glede na težke gospodarske razmere ti ukrepi dragi. Belgijsko predsedstvo je socialne partnerje prosilo za mnenje.

Druge zadeve, pri katerih se je razpravljalo o subsidiarnosti

Sezonski delavci

Komisija je predložila predlog direktive o sezonskih delavcih [32] v okviru paketa o zakonitem priseljevanju. Za ta predlog je prejela največ obrazloženih mnenj nacionalnih parlamentov do zdaj[33], in sicer je skupaj devet zbornic izrazilo pomisleke glede upoštevanja načela subsidiarnosti[34]. Menile so, da je na tem področju na nacionalni ravni že dovolj predpisov in da EU ne more ustrezno obravnavati nacionalnih posebnosti. Glede na to, da države članice še vedno nadzorujejo število sprejetih državljanov tretjih držav, obstaja možnost, da predlog ne bo uresničil cilja upravljanja migracijskih tokov. Obenem je devet zbornic[35] podalo pozitivno mnenje in poudarilo, da predlog prispeva k zagotavljanju enotnega varstva, skupnih meril za sprejem in pogojev bivanja po vsej Evropi. Cenijo, da imajo države članice pravico, da določijo kvote za sprejem.

Nekatere zbornice, med katerimi jih je nekaj dvomilo glede upoštevanja načela subsidiarnosti, nekaj pa ne, je menilo, da predlog krši načelo sorazmernosti, saj lahko vpliva na nacionalne sisteme socialnega varstva. Dve zbornici[36] sta predlog uradno zavrnili iz tega razloga.

Komisija je v svojih odgovorih[37] poudarila, da je treba oblikovati skupni okvir na ravni EU, da bi preprečili izkrivljanje migracijskih tokov in nezakonite vstope, zaščitili sezonske delavce iz tretjih držav in preprečili socialni damping. Poudarila je tudi, da predlog vključuje določbe, ki bi državam članicam omogočale njegovo prilagoditev posebnostim nacionalnih trgov dela.

Odbor regij je v svojem mnenju upošteval stališča in utemeljitve nacionalnih parlamentov. Vendar je ugotovil, da je predlog združljiv z načelom subsidiarnosti, saj preprečuje, da bi se nacionalni sistemi spustili v tekmo za najmanjšo zaščito sezonskih delavcev. Zakonodajalca sta predlog šele začela proučevati.

Sistemi zajamčenih vlog

Komisija je julija 2010 vložila predlog za okrepitev sistema zajamčenih vlog v EU[38] zaradi pomanjkljivosti, ki so se pokazale s finančno krizo.

Prejela je 11 odzivov nacionalnih parlamentov. Od teh jih je pet[39] izrazilo očitne pomisleke glede spoštovanja subsidiarnosti, in sicer da naj direktiva ne bi dovolj upoštevala značilnosti nacionalnih sistemov oziroma bi se lahko z njo zmanjšala sedanja raven zaščite. Sporno vprašanje je bilo tudi predlagano medsebojno sposojanje sredstev med sistemi, kar bi lahko povečalo moralno tveganje in oviralo vzpostavljanje ustreznega nacionalnega kritja. Obenem pa je šest zbornic[40] navedlo, da je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti, saj bi pripomogel k odpravljanju razdrobljenosti nacionalnih pravil.

Komisija je v svojih odgovorih poudarila, da bi harmonizacija spodbudila vključevanje finančnih trgov. Sistemi bi, ne z jamčenjem vlog ampak z vzajemno zaščito bank pred propadom (sistemi vzajemnega jamstva), še naprej izpolnjevali svojo nalogo. Glede možnosti vzajemnega sposojanja je Komisija pojasnila, da bi se uporabilo le kot izhod v sili, da je z varovalnimi mehanizmi zaščiteno pred moralnim tveganjem in da bi moralo ne nazadnje znižati potrebe po uporabi denarja davkoplačevalcev.

O tem predlogu zdaj razpravljata Evropski parlament in Svet.

Razdeljevanje hrane najbolj ogroženim osebam

Komisija je leta 2008 predlagala revizijo programa za razdeljevanje hrane najbolj ogroženim osebam[41], ki je bil vzpostavljen leta 1987. Evropski parlament je predlog podprl in predlagal nekaj, večinoma tehničnih, sprememb. Razprave v Svetu niso napredovale zaradi manjšine držav članic, ki se s predlogom niso strinjale in so trdile, da ta program ne spada pod skupno kmetijsko politiko, saj razdeljevanje hrane pokrivajo politike socialnega skrbstva, ki so v nacionalni pristojnosti.

Leta 2010 je Komisija sprejela spremenjeni predlog[42] za prilagoditev mehanizmov izvajanja predloga iz leta 2008 določbam Lizbonske pogodbe. Več nacionalnih parlamentov je izjavilo, da predlog ni v skladu z načelom subsidiarnosti. Podobno kot pri razpravah v Svetu so trdili, da se je osredotočenost s kmetijske politike preselila na socialno politiko. Nekateri nacionalni parlamenti so opozorili, da predlogu iz leta 2010 ni priložena izjava o subsidiarnosti.

Komisija je v svojih odgovorih obrazložila, da je namen tega predloga dvojen. Brez dvoma je njegov namen izpolniti cilj Pogodbe glede varnosti preskrbe s hrano, obenem pa ima glavno vlogo pri razpolaganju z javnimi intervencijskimi zalogami kmetijskih proizvodov. Komisija je poudarila, da je v oceni učinka, priloženi predlogu iz leta 2008, predvidena temeljita analiza subsidiarnosti.

Odboru regij in Ekonomsko-socialnemu odboru se je predlog zdel sprejemljiv. Zdaj o njem razpravljata zakonodajalca.

Podpora za razvoj podeželja z direktivo o evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in določanje skupnih pravil za sheme neposredne podpore za kmete

Cilj teh predlogov je bil uskladiti pristojnosti, ki jih ima Komisija v skladu z uredbama (ES) št. 1698/2005 in št. 73/2009, z določbami Lizbonske pogodbe[43]. Poleg tega je Komisija vnesla nekatere poenostavitve.

Po mnenju nekaterih nacionalnih parlamentov razlaga glede subsidiarnosti v obrazložitvenih memorandumih ni bila zadostna. Nekatere zbornice so menile tudi, da bi nove določbe o delegiranih in izvedbenih pooblastilih Komisiji dejansko dale dodatna pooblastila. Komisija je v svojih odgovorih pojasnila načela določb o delegiranih in izvedbenih aktih iz Lizbonske pogodbe ter obrazložila, da ta dva predloga zajemata le tehnične prilagoditve in poenostavitve. Zato se glede subsidiarnosti ni izvedla nova izčrpna analiza.

Komisija za leto 2011 načrtuje nekaj podobnih aktov usklajevanja. Da bi odpravila pomisleke nacionalnih parlamentov, bo Komisija storila vse, kaj je v njeni moči, za okrepitev izjav o subsidiarnosti za ta dva predloga.

Gojenje genetsko spremenjenih organizmov (GSO)

Ta sveženj, ki ga sestavljajo sporočilo, priporočilo in uredba [44] , je Komisija sprejela julija 2010. Sveženj je odziv na ponavljajoče se zahteve držav članic, da se dovoli, da se sklepi o gojenju dovoljenih GSO lahko sprejmejo na nacionalni ravni, pri čemer bi še naprej veljal evropski sistem za dovoljenja, ki temelji na oceni tveganja za zdravje in okolje. Medtem ko so nekatere delegacije v Svetu besedilo dobro sprejele, so druge, ki se zavzemajo za v celoti centraliziran evropski pristop, predlagani pristop ocenile negativno, večinoma zaradi občutljivosti tega vprašanja.

Enotno evropsko železniško območje

Komisija je z namenom oživiti železniški sektor septembra 2010 predlagala direktivo, s katero bi se vzpostavilo enotno evropsko železniško območje[45]. Luksemburška Chambre des Députés je podala obrazloženo mnenje in ugotovila, da je na splošno sicer ukrepanje na ravni EU primerno, a več konkretnih določb krši načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

Decembra 2010 je bila prva politična razprava o predlogu v Svetu, ki je izpostavil nekaj pomislekov glede subsidiarnosti. Ena država članica je opozorila, da je pri predlogu potrebna previdnost pri razvoju in objavi nacionalnih strategij za železniško infrastrukturo, saj so za dolgoročno načrtovanje pristojne države članice. Kar zadeva začasno znižanje uporabnin za dostop do prog za vlake, opremljene z evropskim sistemom za nadzor vlakov, je več delegacij poudarilo, da hočejo obdržati pravico do zaračunavanja dodatnih stroškov ali povečanja obstoječih, da nadomestijo izgube prihodka zaradi tega znižanja.

Predlog čaka na prvo obravnavo v Evropskem parlamentu. Odbor regij , ki sicer še ni podal svojega mnenja o subsidiarnosti, je opozoril, da je to vprašanje izjemno pomembno za lokalne in regionalne organe[46].

Pravice potnikov v avtobusnem prevozu

Komisija je leta 2008 predlagala, da bi uredba, s katero bi zagotovili kakovost storitev in pravice potnikov, veljala za vse avtobusne storitve, vključno z regionalnim, mestnim in primestnim prevozom[47]. S tem stališčem se je strinjal tudi Evropski parlament. Vendar je prepričljiva večina držav članic v Svetu vztrajala, da se zaradi subsidiarnosti iz področja uporabe uredbe izključi regionalne, mestne in primestne prevoze. V končnem dogovoru, ki je bil v okviru Spravnega odbora dosežen novembra 2010, se je Evropski parlament nazadnje strinjal, da se uredba uporablja le za storitve prevoza na razdalji, daljši od 250 kilometrov. V zameno je Svet sprejel, da se nekatere določbe uporabljajo za vse storitve.

Ukrepi za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom

Kot odziv na rusko-ukrajinsko plinsko krizo januarja 2009 je Komisija z namenom izboljšanja preventivnih ukrepov ter kot odziv na dejanske motnje v oskrbi predlagala[48] revizijo veljavne zakonodaje o zanesljivosti oskrbe s plinom. Svet se je s predlogom načeloma strinjal, čeprav je nekaj delegacij zahtevalo nadaljnja pojasnila glede vlog in pristojnosti akterjev na trgu, držav članic in Komisije. Poleg tega je Svet vztrajal pri tem, da bi morale imeti države članice pravico odločati, katere stranke imajo prednost v primeru pomanjkanja plina. Glede teh pomislekov je bil na prvi razpravi z Evropskim parlamentom oktobra 2010 le dosežen dogovor.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Pojma subsidiarnosti in sorazmernosti sta temeljna elementa v postopku razvoja politik v institucijah EU. Z mehanizmom za preverjanje subsidiarnosti nacionalnih parlamentov, ki je bil uveden z Lizbonsko pogodbo, je postopek postal preglednejši, razprave pa še bolj raznolike.

Dejstvo, da večina predlogov Komisije v nacionalnih parlamentih ni sprožila pomislekov glede subsidiarnosti in da sta jih zakonodajalca sprejela brez večjih razprav o subsidiarnosti, kaže, da so preverjanja subsidiarnosti na začetni stopnji postopka razvoja politik na splošno učinkovita. Vendar so v nekaterih primerih med Evropskim parlamentom in Svetom potekale dolge razprave glede razlage subsidiarnosti. Po temeljitih političnih razpravah se je vzpostavilo ustrezno ravnovesje med pristojnostmi EU in držav članic.

PRILOGA

Seznam pobud Komisije, pri katerih so nacionalni parlamenti predložili obrazložena mnenja glede spoštovanja načela subsidiarnosti

Naslov | Nacionalne zbornice, ki so predložile obrazložena[49] mnenja |

1. | Direktiva o sezonskih delavcih (COM(2010) 379) | avstrijska Nationalrat in Bundesrat češka Senát in Poslanecká sněmovna nizozemska Eerste Kamer in Tweede Kamer poljski Senat House of Commons in House of Lords Združenega kraljestva |

2. | Direktiva o sistemih zajamčenih vlog, COM(2010) 368 | nemška Bundesrat in Bundestag švedski Riksdag danski Folketinget House of Commons Združenega kraljestva |

3. | Razdeljevanje hrane najbolj ogroženim osebam v Uniji, COM(2010) 486 | House of Lords Združenega kraljestva francoski Sénat danski Folketinget švedski Riksdag nizozemska Eerste Kamer in Tweede Kamer |

4. | Podpora za razvoj podeželja z uredbo o evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja, COM(2010) 537 | poljska Sejm in Senat litovska Seimas luksemburška Chambre des Députés |

5. | Sheme neposredne podpore za kmete, COM(2010) 539 | poljska Sejm in Senat litovska Seimas luksemburška Chambre des Députés |

6. | Odškodninske sheme za vlagatelje, COM(2010) 371 | švedski Riksdag House of Commons Združenega kraljestva |

7. | Znak evropske dediščine, COM(2010) 76 | francoski Sénat |

8. | Uredba Frontex, COM(2010) 61 | poljski Senat |

9. | Tolmačenje in prevajanje v kazenskih postopkih, COM(2010) 82 | avstrijski Bundesrat |

10. | Uvoz ribiških proizvodov iz Grenlandije v Evropsko unijo, COM(2010) 176 | italijanski Senato della Repubblica |

11. | Program za politiko radiofrekvenčnega spektra, COM(2010) 471 | francoski Sénat |

12. | Enotno evropsko železniško območje, COM(2010) 475 | luksemburška Chambre des Députés |

[1] Širša vprašanja v zvezi s pametno pravno ureditvijo so obdelana v posebnem sporočilu Komisije o pametni pravni ureditvi (COM(2010) 543).

[2] Lizbonska pogodba je začela veljati 1. decembra 2009.

[3] V skladu s členom 3 PDEU so ta področja carinska unija, pravila o konkurenci, potrebna za delovanje notranjega trga, monetarna politika euroobmočja, ohranjanje morskih virov in skupna trgovinska politika.

[4] V skladu s členom 4 PDEU so to naslednja področja: notranji trg, socialna politika, kohezija, kmetijstvo in ribištvo, okolje, varstvo potrošnikov, promet, vseevropska omrežja, energetika, svoboda, varnost in pravica ter določena vprašanja javnega zdravstva.

[5] Dostop do časovnih načrtov je mogoč prek spletne strani Komisije za oceno učinka: http://ec.europa.eu/governance/impact/index_en.htm.

[6] http://ec.europa.eu/governance/impact/key_docs/docs/sec_2011_126_en.pdf.

[7] COM(2011) 12, tu in v nadaljevanju se do mnenj ocene učinka in odbora za oceno učinka dostopa preko spletne strani Komisije za oceno učinka: http://ec.europa.eu/governance/impact/ia_carried_out/cia_2011_en.htm.

[8] COM(2010) 733.

[9] COM(2010) 368.

[10] COM(2010) 371.

[11] COM(2010) 482.

[12] COM(2010) 370.

[13] COM(2010) 748 (prenova).

[14] COM(2011) 127.

[15] Glej tudi člen 7 Protokola.

[16] COM(2006) 211. Glej tudi Poročilo Komisije o odnosih z nacionalnimi parlamenti za leto 2010.

[17] Glej tudi http://ec.europa.eu/dgs/secretariat_general/relations/relations_other/npo/index_en.htm.

[18] Glej tudi prilogo in za podrobnejše podatke spletno stran za medparlamentarne izjave IPEX: http://www.ipex.eu/ipex/.

[19] Glej Medinstitucionalni sporazum o subsidiarnosti (UL C 329, 6.12.1993, str. 132).

[20] Sklep Sveta 2009/937/EU, UL L 325, 11.12.2009, str. 35.

[21] Poslovnik Evropskega parlamenta: http://www.europarl.europa.eu/sides/getLastRules.do?language=EN&reference=TOC.

[22] Leta 2010: direktiva o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (2010/0801 (COD)), direktiva o evropski odredbi o zaščiti (2010/0802 (COD)) in direktiva o evropskem preiskovalnem nalogu 2010/0817 (COD)).

[23] UL L 6, 9.1.2010, str. 14.

[24] http://portal.cor.europa.eu/subsidiarity/news/Pages/CoRSubsidiarityAnnualReport2010.aspx.

[25] Zadeva C-58/8 Vodafone Ltd, Telefónica O2 Europe plc, T-Mobile International AG, Orange Personal Communications Services Ltd proti Secretary of State for Business, Enterprise and Regulatory Reform v zvezi z Uredbo (ES) št. 717/2007.

[26] COM(2009) 217. Tu in v nadaljevanju, podrobnosti o medinstitucionalnih razpravah so na voljo prek baze podatkov PreLex: http://ec.europa.eu/prelex/apcnet.cfm.

[27] COM(2006) 232.

[28] COM(2008) 426.

[29] COM(2008) 614.

[30] COM(2008) 414.

[31] COM(2008) 637.

[32] COM(2010) 379.

[33] Tu in v nadaljevanju, podrobnosti o mnenjih nacionalnih parlamentov so na voljo prek baze podatkov IPEX:

http://www.ipex.eu/ipex/cms/home/Documents/dossier_COD20100210/lang/en.

[34] Podrobnosti so navedene v Prilogi.

[35] Latvijska Saeima , litovska Seimas , nemški Bundesrat , italijanski Senato in Camera dei Deputati , finska Eduskunta , portugalska Assembleia ter španska Congreso de los Diputados in Senado .

[36] Latvijska Saeima in litovska Seimas.

[37] Tu in v nadaljevanju, podrobnosti o odgovorih Komisije nacionalnim parlamentom so na voljo na spletni strani:

http://ec.europa.eu/dgs/secretariat_general/relations/relations_other/npo/index_en.htm.

[38] COM(2010) 368 (prenova).

[39] Podrobnosti so navedene v Prilogi.

[40] Portugalska Assembleia , italijanska Camera dei Deputati in Senato , avstrijska Nationalrat in Bundesrat ter češki Senát .

[41] COM(2008) 563.

[42] COM(2010) 486.

[43] COM(2010) 537 in COM(2010) 539.

[44] COM(2010) 380 in COM(2010) 375.

[45] COM(2010) 475 (prenova).

[46] Mnenje COR/2010/297.

[47] COM(2008) 817.

[48] COM(2009) 363.

[49] Tu so vključena štiri mnenja, ki so prispela po roku 8 tednov ali jih niso sprejele ustrezne zbornice glede na svoja notranja pravila.