18.3.2008

SL

Uradni list Evropske unije

CE 71/16

---

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 4/2008,

ki ga je sprejel Svet dne 20. decembra 2007

z namenom sprejetja Direktive 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv

(2008/C 71 E/02)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 175(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktiva 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (4) vzpostavlja zakonodajni okvir za ravnanje z odpadki znotraj Skupnosti. Opredeljuje ključne pojme, kot so odpadek, predelava in odstranjevanje, in vzpostavlja temeljne zahteve za ravnanje z odpadki, zlasti obveznost za zavod ali podjetje, ki izvajata postopke ravnanja z odpadki, da mora imeti dovoljenje oziroma se mora registrirati, in obveznost za države članice, da morajo izdelati načrte ravnanja z odpadki. Poleg tega vzpostavlja glavna načela, kot je obveznost ravnanja z odpadki brez negativnega vpliva na okolje in zdravje ljudi, spodbujanje upoštevanja hierarhije ravnanja z odpadki ter načelo onesnaževalec plača, v skladu s katerim mora stroške odstranjevanja odpadkov kriti imetnik odpadkov ali prejšnji imetniki ali proizvajalci proizvodov, od katerih odpadki izvirajo.

(2)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (5) poziva k pripravi ali reviziji zakonodaje o odpadkih, vključno s pojasnitvijo razlike med odpadki in neodpadki ter oblikovanju ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov.

(3)	V sporočilu Komisije z dne 27. maja 2003„Tematska strategija za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov“ je bila navedena potreba po presoji obstoječih opredelitev predelave in odstranjevanja ter potreba po splošno uporabni opredelitvi recikliranja in razpravi o opredelitvi odpadka.

(4)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 20. aprila 2004 o zgoraj omenjenem sporočilu (6) Komisijo pozval, naj preuči možnost razširitve Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (7) na celoten sektor odpadkov. Prav tako je Komisijo pozval, naj jasno razlikuje med predelavo in odstranjevanjem ter pojasni razliko med odpadki in neodpadki.

(5)	Svet je v sklepih z dne 1. julija 2004 Komisijo pozval, naj predloži predlog za revizijo nekaterih vidikov Direktive 75/442/EGS, ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2006/12/ES, da bi se pojasnila razlika med odpadki in neodpadki ter razlika med predelavo in odstranjevanjem.

(6)

Treba je torej revidirati Direktivo 2006/12/ES zaradi pojasnitve ključnih pojmov, kot so opredelitve odpadka, predelave in odstranjevanja, zaradi poostritve ukrepov, ki jih je treba sprejeti za preprečevanje nastajanja odpadkov, uvedbe pristopa, ki upošteva celoten življenjski krog proizvodov in materialov in ne samo fazo odpadkov, ter osredotočenja na zmanjšanje vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na okolje, s tem pa bi se okrepila ekonomska vrednost odpadkov. Poleg tega bi bilo treba zaradi ohranjanja naravnih virov spodbujati predelavo odpadkov in uporabo predelanih materialov. Zaradi jasnosti in razumljivosti bi bilo treba Direktivo 2006/12/ES razveljaviti in nadomestiti z novo direktivo.

(7)

Ker so najpomembnejši postopki ravnanja z odpadki sedaj zajeti v okoljski zakonodaji Skupnosti, je pomembno, da se ta direktiva prilagodi temu pristopu. Poudarek na okoljskih ciljih, določenih s členom 174 Pogodbe, bi omogočil boljšo osredotočenost na to, kako nastajanje odpadkov in ravnanje z njimi vpliva na okolje v celotnem življenjskem krogu virov. Posledično bi morala biti pravna podlaga za to direktivo člen 175.

(8)	Za premičnine, ki jih imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči, bi bilo treba ob upoštevanju nekaterih izjem uporabiti učinkovita in dosledna pravila o obdelavi odpadkov.

(9)	Status odpadka neonesnažene izkopane zemlje in drugega naravno prisotnega materiala, ki se uporabljata na mestih, kjer nista bila izkopana, se določi v skladu z opredelitvijo odpadka in določbami o stranskih proizvodih ali o prenehanju statusa odpadka po tej direktivi.

(10)

Uredba (ES) št. 1774/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. oktobra 2002 določa zdravstvena pravila za živalske stranske proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi (8) in med drugim določa proporcionalni nadzor zbiranja, prevoza, predelave, uporabe in odstranjevanja vseh živalskih stranskih proizvodov, vključno z odpadki živalskega porekla, ter preprečuje, da bi odpadki predstavljali nevarnost za zdravje živali in ljudi. Zato je treba pojasniti povezavo z navedeno uredbo, se izogniti podvajanju predpisov z izključitvijo živalskih stranskih proizvodov iz področja uporabe te direktive, kadar so namenjeni uporabi, ki ne šteje za postopke ravnanja z odpadki.

(11)

Glede na izkušnje, pridobljene pri uporabi Uredbe (ES) št. 1774/2002, je ustrezno pojasniti področje uporabe zakonodaje o odpadkih in njenih določb o nevarnih odpadkih v zvezi s živalskimi stranskimi proizvodi, kakor jih ureja Uredba (ES) št. 1774/2002. Kadar živalski stranski proizvodi predstavljajo morebitno tveganje za zdravje, je Uredba (ES) št. 1774/2002 ustrezen pravni instrument za obravnavo teh tveganj, ob tem pa bi se bilo treba izogniti nepotrebnemu prekrivanju z zakonodajo o odpadkih.

(12)

Uvrstitev odpadkov med nevarne odpadke bi morala med drugim temeljiti na zakonodaji Skupnosti o kemikalijah, zlasti glede uvrstitve pripravkov med nevarne, vključno z v ta namen uporabljenimi koncentracijskimi mejnimi vrednostmi. Poleg tega bi bilo treba ohraniti sistem, s katerim so bili odpadki in nevarni odpadki uvrščeni v skladu s seznamom odpadkov, kakor je bil nazadnje oblikovan z Odločbo Komisije 2000/532/ES (9), da bi se spodbudila usklajena uvrstitev odpadkov in zagotovila usklajena določitev nevarnih odpadkov v Skupnosti.

(13)

Treba bi bilo razlikovati med predhodnim skladiščenjem odpadkov do zbiranja, zbiranjem odpadkov in skladiščenjem odpadkov do obdelave. Zavodov ali podjetij, ki med izvajanjem svojih dejavnosti povzročajo nastajanje odpadkov, se ne bi smelo obravnavati, kot da sodelujejo pri ravnanju z odpadki in kot da za skladiščenje lastnih odpadkov do njihovega zbiranja potrebujejo dovoljenje.

(14)

Predhodno skladiščenje odpadkov v okviru opredelitve zbiranja se razume kot dejavnost skladiščenja do zbiranja odpadkov v objektih, kjer se odpadki raztovorijo, da se lahko pripravijo za nadaljnji prevoz za predelavo ali odstranjevanje na drugem mestu. Glede na cilj te direktive bi bilo treba ob upoštevanju vrste odpadkov, obsega in trajanja skladiščenja ter cilja zbiranja razlikovati med predhodnim skladiščenjem odpadkov do zbiranja in skladiščenja odpadkov pred obdelavo. Takšno razlikovanje bi morale izvesti države članice. Izpostaviti je treba, da sta skladiščenje odpadkov pred predelavo za obdobje 3 let ali več in skladiščenje odpadkov pred odstranjevanjem za obdobje 1 leta ali več urejena z Direktivo Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (10).

(15)

Sistemov zbiranja odpadkov, ki se ne izvajajo poklicno, se ne bi smelo registrirati, saj predstavljajo manjše tveganje in prispevajo k ločenemu zbiranju odpadkov. Primeri takšnih sistemov so zbiranje odpadnih zdravil v lekarnah, sistemi „vzemi nazaj“ za blago za široko porabo v trgovinah in sistemi lokalnih skupnosti v šolah.

(16)	V to direktivo bi bilo treba vključiti opredelitve preprečevanja nastajanja odpadkov, ponovne uporabe, priprave za ponovno uporabo, obdelave in recikliranja, da bi se pojasnilo področje uporabe teh pojmov.

(17)

Opredelitvi predelave in odstranjevanja je treba spremeniti, da bi se zagotovilo jasno razlikovanje med obema pojmoma, ki bi temeljilo na dejanskem razlikovanju med vplivi na okolje z nadomestitvijo naravnih virov v gospodarstvu in priznavanjem, da ima uporaba odpadkov kot vira potencialne koristi za okolje in zdravje ljudi. Poleg tega se lahko oblikujejo smernice za pojasnitev primerov, v katerih je to razlikovanje težko uporabiti v praksi ali v katerih uvrstitev dejavnosti med predelavo ne ustreza dejanskim okoljskim vplivom postopka.

(18)	V tej direktivi bi bilo treba pojasniti, kdaj je sežig trdnih komunalnih odpadkov energetsko učinkovit in se ga lahko šteje za predelavo.

(19)

Postopke odstranjevanja, ki vključijejo izpuščamje v morja in oceane, vključno z odlaganjem na morsko dno, prav tako urejajo mednarodne konvencije, in zlasti Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi z dne 13. novembra 1972 v Londonu in njen Protokol iz leta 1996, kakor je bil spremenjen leta 2006.

(20)

Različni vidiki opredelitve odpadka se med seboj ne bi smeli zamenjevati, hkrati pa bi bilo po potrebi treba uporabiti ustrezne postopke, na eni strani za stranske proizvode, ki niso odpadki, na drugi pa za odpadke, ki prenehajo biti odpadki. Za razjasnitev nekaterih vidikov opredelitve odpadka bi bilo treba v tej direktivi pojasniti: — kdaj so snovi ali predmeti, ki nastanejo pri proizvodnem procesu, katerega glavni namen ni proizvodnja takšnih snovi ali predmetov, stranski proizvodi in ne odpadki. Odločitev, da neka snov ni odpadek, se lahko sprejme le na podlagi usklajenega pristopa, ki se redno posodablja, in kadar je to skladno z varstvom okolja in zdravja ljudi. Če je uporaba stranskega proizvoda dovoljena z okoljskim dovoljenjem ali splošnimi okoljskimi predpisi, lahko države članice na podlagi tega določijo, da splošni škodljivi vplivi na okolje in zdravje ljudi niso pričakovani, in — kdaj določen odpadek preneha biti odpadek, in sicer z določitvijo meril za prenehanje statusa odpadka, ki zagotavlja visoko raven varstva okolja ter koristi okolju in gospodarstvu; možne kategorije odpadkov, za katere bi bilo treba oblikovati specifikacije in merila za prenehanje statusa odpadka, med drugim predstavljajo gradbeni odpadki in odpadki pri rušenju objektov, nekateri pepeli in žlindre, odpadne kovine, kompost, odpadni papir in steklo. Da bi se doseglo prenehanje statusa odpadka, je lahko postopek predelave enostaven – npr. pregled odpadkov, da se ugotovi, ali izpolnjujejo merila za prenehanje statusa odpadka.

(21)

Za ugotovitev ali izračun, ali so izpolnjeni cilji recikliranja in predelave iz Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (11), Direktive 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih (12), Direktive 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (13), Direktive 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih (14) ter druge ustrezne zakonodaje Skupnosti, bi bilo treba količine odpadkov, ki prenehajo biti odpadki, obravnavati kot reciklirane in predelane odpadke.

(22)	Na podlagi opredelitve odpadka lahko Komisija sprejme smernice, da bi se v določenih primerih pojasnilo, kdaj snov ali predmet postane odpadek, s čimer bi se spodbujali varnost in skladnost. Take smernice se lahko med drugim pripravijo za električno in elektronsko opremo in vozila.

(23)	Primerno je, da se stroški razporedijo tako, da odražajo dejanske stroške, ki bremenijo okolje zaradi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi.

(24)	Načelo onesnaževalec plača je vodilno načelo na evropski in mednarodni ravni. Povzročitelj in imetnik odpadkov bi morala z odpadki ravnati na način, ki zagotavlja visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi.

(25)

Uvedba razširjene odgovornosti proizvajalca v tej direktivi predstavlja enega od načinov oblikovanja in proizvodnje blaga, ki v celoti upošteva in poenostavlja učinkovito uporabo virov v njihovem celotnem življenjskem krogu, vključno z njegovim popravilom, ponovno uporabo, razgradnjo in recikliranjem, ne da bi bil pri tem ogrožen prost pretok blaga na notranjem trgu.

(26)

Ta direktiva bi morala pomagati EU, da se približa „družbi recikliranja“, ki se poskuša izogibati nastajanju odpadkov in uporabljati odpadke kot vir. K ukrepom za zagotavljanje ločevanja pri viru, zbiranja in recikliranja prednostnih tokov odpadkov poziva zlasti šesti okoljski akcijski program Skupnosti. V skladu s tem ciljem in kot sredstvo za poenostavitev ali izboljšanje možnosti za predelavo bi bilo treba odpadke, preden se dajo v postopke predelave, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje, zbirati ločeno, če je to tehnično in okoljsko izvedljivo in ne povzroča prevelikih stroškov.

(27)

Zaradi izvajanja previdnostnega načela in načela, da je treba delovati preventivno iz člena 174(2) Pogodbe, je treba določiti splošne okoljske cilje za ravnanje z odpadki znotraj Skupnosti. Na podlagi teh načel bi morale Skupnost in države članice vzpostaviti okvir za preprečevanje, zmanjševanje in, kolikor je to mogoče, odpravljanje virov onesnaževanja ali škodljivih vplivov že od samega začetka, in sicer s sprejetjem takšnih ukrepov, s katerimi bi odpravili prepoznana tveganja.

(28)

Hierarhija ravnanja z odpadki na splošno predstavlja najboljšo celovito možnost za okolje v okviru zakonodaje in politike o odpadkih, vendar pa je za določene tokove odpadkov včasih treba odstopati od te hierarhije, med drugim zaradi tehnične zvedljivosti in ekonomske smiselnosti ter varstva okolja.

(29)

Treba bil bilo zagotoviti mrežo sodelovanja, v katero bi bile vključene naprave za odstranjevanje in naprave za predelavo mešanih komunalnih odpadkov, zbranih iz zasebnih gospodinjstev, ob tem pa upoštevati geografske okoliščine in potrebo po specializiranih napravah za nekatere vrste odpadkov, da bi se zagotovila samostojnost celotne Skupnosti pri odstranjevanju odpadkov in predelavi mešanih komunalnih odpadkov, zbranih iz zasebnih gospodinjstev, državam članicam pa omogočila individualna izpolnitev tega cilja.

(30)	Za namene uporabe Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (15) so mešani komunalni odpadki iz člena 3(5) te uredbe še vedno mešani komunalni odpadki, tudi po postopku obdelave odpadkov, ki njihovih lastnosti ni bistveno spremenil.

(31)	Pomembno je, da so nevarni odpadki označeni v skladu z mednarodnimi standardi in standardi Skupnosti. Če se odpadki te vrste zbirajo ločeno iz gospodinjstev, pa to ne sme pomeniti, da so gospodinjstva obvezana izpolniti zahtevano dokumentacijo.

(32)

Pomembno je, da se v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in zaradi zmanjšanja emisije toplogrednih plinov, ki je posledica odlaganja odpadkov na odlagališčih, olajša ločeno zbiranje in ustrezna obdelava bioloških odpadkov, da bi proizvedli okoljsko varen kompost in druge materiale iz bioloških odpadkov. Komisija bo po oceni ravnanja z biološkimi odpadki po potrebi predložila predlog za zakonodajne ukrepe.

(33)	Sprejmejo se lahko tehnični minimalni standardi za dejavnosti obdelave odpadkov, ki niso zajeti v Direktivi 96/61/ES, če se izkaže, da bi bilo to koristno z vidika varstva zdravja ljudi in okolja, in če bi usklajen pristop pri izvajanju te direktive zagotovil varstvo zdravja ljudi in okolja.

(34)

Določiti bi bilo treba tudi področje in vsebino obveznosti načrtovanja ravnanja z odpadki in v postopku oblikovanja ali revidiranja načrtov ravnanja z odpadki upoštevati okoljske vplive nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Kjer je primerno, bi bilo treba upoštevati tudi zahteve za načrtovanje ravnanja z odpadki, določene v členu 14 Direktive 94/62/ES, in strategijo za zmanjšanje količine biološko razgradljivih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih, iz člena 5 Direktive 1999/31/ES.

(35)	Države članice lahko za nekatere povzročitelje odpadkov uporabijo okoljska dovoljenja ali splošne okoljske predpise, ne da bi pri tem ogrozile pravilno delovanje notranjega trga.

(36)

Države članice lahko skladno z Uredbo (ES) št. 1013/2006 sprejmejo potrebne ukrepe za preprečevanje pošiljk odpadkov, ki niso v skladu z njihovimi načrti ravnanja z odpadki. Z odstopanjem od omenjene uredbe lahko države članice omejijo prihajajoče pošiljke odpadkov v sežigalnice, klasificirane kot predelava, če je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba odstraniti v državi nastale odpadke ali da bi se odpadki obdelali na način, ki ni skladen z njihovimi načrti ravnanja z odpadki. Dejstvo je, da nekatere države članice morda ne bodo mogle zagotoviti omrežja, ki bi vključevalo celoten sklop naprav za dokončno predelavo na njihovem ozemlju.

(37)

Za izboljšanje načina, na katerega se v državah članicah izvaja preprečevanje nastajanja odpadkov, in za olajšanje izmenjave najboljše prakse na tem področju bi bilo treba poostriti določbe v zvezi s preprečevanjem nastajanja odpadkov in od držav članic zahtevati, naj oblikujejo programe preprečevanja nastajanja odpadkov, ter se ob tem osredotočiti na ključne vplive na okolje in upoštevati celoten življenjski krog proizvodov in materialov. Namen takšnih ukrepov bi moral biti zasledovanje cilja prekinitve povezave med gospodarsko rastjo in vplivi na okolje zaradi nastajanja odpadkov. Interesne skupine in širša javnost bi morale v skladu z Direktivo 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem (16) imeti možnost sodelovanja pri pripravi programov in dostop do njih po pripravi.

(38)

Ekonomski instrumenti imajo lahko ključno vlogo pri doseganju ciljev na področju preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Odpadki imajo pogosto vrednost kot vir, nadaljnja uporaba gospodarskih instrumentov pa lahko prinese optimalne koristi za okolje. Uporabo teh instrumentov bi zato bilo treba spodbujati na primerni ravni, ob tem pa poudariti, da se lahko posamezne države članice odločijo glede njihove uporabe.

(39)

Nekatere določbe o ravnanju z odpadki iz Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (17) bi bilo treba spremeniti, da bi se tako črtale zastarele določbe in izboljšala jasnost besedila. Zaradi poenostavitve zakonodaje Skupnosti bi jih bilo treba vključiti v to direktivo. Zaradi pojasnitve, kdaj velja prepoved mešanja iz Direktive 91/689/EGS, ter zaradi varstva okolja in zdravja ljudi bi morala odstopanja od prepovedi mešanja dodatno ustrezati najboljšim razpoložljivim tehnikam iz Direktive 96/61/ES. Direktivo 91/689/EGS bi bilo zato treba razveljaviti.

(40)

Zaradi poenostavitve zakonodaje Skupnosti in priznanja okoljskih koristi bi bilo treba ustrezne določbe Direktive Sveta 75/439/EGS z dne 16. junija 1975 o odstranjevanju odpadnih olj (18) vključiti v to direktivo. Direktivo 75/439/EGS pa bi zato bilo treba razveljaviti. Ravnanje z odpadnimi olji bi moralo biti v skladu z vodilnim načelom hierarhije ravnanja z odpadki, prednost pa bi bilo treba dati možnostim, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje. Ločeno zbiranje odpadnih olj je še naprej bistveno za ustrezno ravnanje z njimi in preprečevanje škode za okolje zaradi neustreznega odstranjevanja olj.

(41)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki se v primeru kršitev določb te direktive naložijo fizičnim in pravnim osebam, odgovornim za ravnanje z odpadki, kot so povzročitelji in imetniki odpadkov, posredniki, trgovci, prevozniki in zbiralci, zavodi ali podjetja, ki izvajajo postopke obdelave odpadkov in sheme ravnanja z odpadki. Države članice lahko prav tako ukrepajo, da bi si povrnile stroške, ki so nastali zaradi neizpolnjevanja obveznosti in ukrepov za sanacijo, in sicer brez poseganja v Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (19).

(42)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (20).

(43)

Komisijo bi bilo treba zlasti pooblastiti, da oblikuje merila za številna vprašanja, kot so denimo okoliščine, v katerih predmet velja za stranski proizvod, prenehanje statusa odpadka in določitev odpadkov, ki veljajo za nevarne. Komisija bi morala biti poleg tega pooblaščena za prilagoditev prilog tehničnemu in znanstvenemu napredku in podrobno opredelitev uporabe enačbe za sežigalnice iz vnosa R1 v Prilogi II. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in namenjeni spremembi nebistvenih določb te direktive in dodatku novih nebistvenih določb, jih je zato treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5(a) Sklepa 1999/468/ES.

(44)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (21) se države članice spodbujajo, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(45)

Ker ciljev te direktive, namreč varstva okolja in zdravja ljudi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se ti cilji zaradi obsega ali učinkov ukrepov zato laže dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

Vsebina, področje uporabe in opredelitev pojmov

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

Ta direktiva določa ukrepe za varstvo okolja in zdravja ljudi, in sicer s preprečevanjem ali zmanjševanjem škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter z zmanjševanjem celotnega vpliva uporabe virov in izboljšanjem učinkovitosti takšne uporabe.

Člen 2

Izključitev iz področja uporabe

1.   Iz področja uporabe te direktive se izvzamejo:

(a)	plinasti izpusti v ozračje;

(b)	tla (in situ), vključno z neizkopanim onesnaženim delom tal, in zgradbe, trajno povezane s tlemi;

(c)	neonesnaženi del tal in drug naravno prisoten material, izkopan med gradbenimi deli, kadar se bo ta material zagotovo uporabil za gradnjo v svojem prvotnem stanju na mestu, kjer je bil izkopan;

(d)	radioaktivni odpadki;

(e)	razgrajena razstreliva;

(f)	fekalne snovi, če niso zajete z odstavkom 2(b), slama in drugi naravni nenevarni kmetijski ali gozdarski materiali, ki se uporabljajo pri kmetovanju, v gozdarstvu ali za pridobivanje energije iz takšne biomase s postopki ali metodami, ki ne škodujejo okolju ali ogrožajo zdravja ljudi.

2.   Iz področja uporabe te direktive se izvzamejo naslednje zadeve v obsegu, ki ga ureja druga zakonodaja Skupnosti:

(a)	odpadne vode;

(b)	stranski živalski proizvodi, vključno s predelanimi proizvodi, ki jih zajema Uredba (ES) št. 1774/2002, razen tistih, ki so namenjeni za sežig, odlaganje ali uporabo v obratu za pridobivanje bioplinov ali obratu za kompostiranje;

(c)	trupla živali, ki so poginile drugače kot z zakolom, vključno z živalmi, ki se jih pokonča zaradi izkoreninjenja kužnih živalskih bolezni in ki se jih odstrani v skladu z Uredbo (ES) št. 1774/2002;

(d)	odpadki, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju, bogatenju in skladiščenju mineralnih surovin in obratovanju kamnolomov, ki jih zajema Direktiva 2006/21/ES.

3.   Brez poseganja v obveznosti po drugi ustrezni zakonodaji Skupnosti, se iz področja uporabe te direktive izključijo sedimenti, ki se jih premešča znotraj površinskih voda za namen upravljanja voda in vodnih poti ali preprečevanja poplav ali blažitve posledic poplav in suše, če se dokaže, da so sedimenti nenevarni.

4.   S posameznimi direktivami se lahko za določene primere določijo posebna pravila o ravnanju z določenimi skupinami odpadkov ali pa dopolnijo tista iz te direktive.

Člen 3

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

1.	„odpadek“ pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči;

2.	„nevaren odpadek“ pomeni odpadek, ki kaže eno ali več nevarnih lastnosti iz Priloge III;

3.	„odpadna olja“ pomenijo vsa mineralna ali sintetična maziva ali industrijska olja, ki so postala neustrezna za prvotno predvideno uporabo, kot so izrabljena motorna olja in olja prestavnih mehanizmov ter mazalna olja, olja za turbine in hidravlična olja;

4.	„biološki odpadki“ pomenijo biorazgradljive odpadke z vrtov in iz parkov, živilske in kuhinjske odpadke iz gospodinjstev, restavracij, gostinskih dejavnosti in trgovin na drobno ter primerljive odpadke iz obratov za predelavo hrane;

5.	„povzročitelj odpadkov“ pomeni vsakogar, katerega delovanje povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov) ali vsakogar, ki izvaja pred-obdelavo, mešanje ali druge postopke, ki spreminjajo lastnosti ali sestavo teh odpadkov;

6.	„imetnik odpadkov“ pomeni povzročitelja odpadkov ali fizično ali pravno osebo, ki ima odpadke v posesti;

7.	„trgovec“ pomeni vsako podjetje, ki je odgovorno za nakup in naknadno prodajo odpadkov, vključno s tistimi trgovci, ki odpadkov fizično nimajo v posesti;

8.	„posrednik“ pomeni vsako podjetje, ki ureja predelavo ali odstranjevanje odpadkov v imenu drugih, vključno s tistimi posredniki, ki odpadkov fizično nimajo v posesti;

9.	„ravnanje z odpadki“ pomeni zbiranje, prevoz, predelavo in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom takšnih postopkov in dejavnostmi po prenehanju obratovanja naprav za odstranjevanje odpadkov, ter vključno z dejavnostmi trgovca ali posrednika;

10.	„zbiranje“ pomeni pobiranje odpadkov, vključno s predhodnim razvrščanjem in predhodnim skladiščenjem odpadkov za namene prevoza do naprave za obdelavo odpadkov;

11.

„preprečevanje nastajanja“ pomeni ukrepe, sprejete preden snov, material ali proizvod postane odpadek, ki zmanjšajo: (a) količino odpadkov, vključno s ponovno uporabo proizvodov ali podaljšanjem življenjske dobe proizvodov; (b) škodljive vplive nastalih odpadkov na okolje in zdravje ljudi; ali (c) vsebnost nevarnih snovi v materialih in proizvodih;

12.	„ponovna uporaba“ pomeni vsak postopek, pri katerem se proizvodi ali sestavni deli, ki niso odpadki, ponovno uporabijo za namene, za katere so bili prvotno izdelani;

13.	„obdelava“ pomeni postopke predelave ali odstranjevanja, ki vključujejo pripravo za predelavo ali odstranjevanje;

14.

„predelava“ pomeni vsak postopek v obratu ali širšem gospodarstvu, katerega glavni rezultat je, da odpadki služijo koristnemu namenu tako, da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so odpadki pripravljeni za izpolnitev te funkcije. Priloga II določa nepopoln seznam postopkov predelave;

15.	„priprava za ponovno uporabo“ pomeni postopke preverjanja, čiščenja in popravila, s katerim se proizvodi ali sestavni deli proizvodov, ki so postali odpadki, pripravijo za ponovno uporabo brez kakršnega koli drugega pred-obdelave;

16.

„recikliranje“ pomeni vsak postopek predelave, pri katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Opredelitev vključuje ponovno predelavo organskih snovi, ne vključuje pa energetske predelave in ponovne predelave v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje;

17.	„regeneracija odpadnih olj“ pomeni vsak postopek recikliranja, s katerim se lahko bazna olja proizvedejo z rafiniranjem odpadnih olj, zlasti z odstranjevanjem primesi, produktov oksidacije in aditivov, vsebovanih v teh oljih;

18.	„odstranjevanje“ pomeni vsak postopek, ki ni predelava, tudi če je sekundarna posledica postopka pridobivanje snovi ali energije. Priloga I določa nepopoln seznam postopkov odstranjevanja;

19.	„najboljše razpoložljive tehnike“ pomeni najboljše razpoložljive tehnike, kakor so opredeljene v členu 2(11) Direktive 96/61/ES.

Člen 4

Stranski proizvodi

1.   Snov ali predmet, ki nastane pri proizvodnem procesu, katerega glavni namen ni proizvodnja tega izdelka, se lahko šteje za stranski proizvod in ne za odpadek v smislu točke (1) člena 3 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	zagotovljena je nadaljnja uporaba snovi ali predmeta;

(b)	snov ali predmet se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave, razen običajnih industrijskih postopkov;

(c)	snov ali predmet se proizvaja kot sestavni del nekega proizvodnega procesa; in

(d)	nadaljnja uporaba je zakonita, tj. snov ali predmet izpolnjuje vse s proizvodom, okoljem in varstvom zdravja povezane zahteve za določeno uporabo, in ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.

2.   Na podlagi pogojev iz odstavka 1 se lahko sprejmejo ukrepi za določitev pogojev, ki jih je treba izpolniti za določene snovi ali predmete, ki se štejejo za stranski proizvod in ne za odpadek v smislu točke (1) člena 3. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

Člen 5

Status prenehanja odpadka

1.   Nekateri določeni odpadki prenehajo biti odpadki, kakor so opredeljeni v točki (1) člena 3, ko so predelani in izpolnjujejo določena merila, ki bodo oblikovana v skladu z naslednjimi pogoji:

(a)	snov ali predmet se običajno uporablja za določen namen;

(b)	za to snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje;

(c)	snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določen namen iz točke (a) ter izpolnjuje zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode; in

(d)	uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.

Pogoji po potrebi vključujejo mejne vrednosti za onesnaževala.

2.   Ukrepi v zvezi s sprejetjem takih meril in v katerih so opredeljeni odpadki, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njeno dopolnitvijo, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

3.   Odpadki, ki v skladu z odstavkoma 1 in 2 prenehajo biti odpadki, prav tako prenehajo biti odpadki za namene ciljev predelave in recikliranja iz direktiv 94/62/ES, 2000/53/ES, 2002/96/ES in 2006/66/ES ter druge ustrezne zakonodaje Skupnosti.

4.   Če se merila na ravni Skupnosti na podlagi postopka iz odstavkov 1 in 2 niso določila, lahko države članice glede na posamezen primer odločijo, ali so določeni odpadki prenehali biti odpadki, ob upoštevanju veljavne sodne prakse. O takšnih odločitvah uradno obvestijo Komisijo v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (22), kadar ta direktiva to zahteva.

Člen 6

Seznam odpadkov

1.   Ukrepi za posodobitev seznama odpadkov, ki je oblikovan z Odločbo Komisije 2000/532/ES, s katerimi se spreminjajo nebistvene določbe te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2). Seznam odpadkov vključuje nevarne odpadke in upošteva izvor in sestavo odpadkov ter po potrebi mejne koncentracijske vrednosti nevarnih snovi. Seznam odpadkov je zavezujoč glede določitve odpadkov, ki se obravnavajo kot nevarni odpadki. Vključitev snovi ali predmeta na seznam ne pomeni, da gre v vseh okoliščinah za odpadek. Snov ali predmet je odpadek le, če je izpolnjena opredelitev iz točke (1) člena 3.

2.   Država članica lahko obravnava odpadek kot nevaren odpadek, čeprav ta kot tak ni uvrščen na seznam odpadkov, če ima eno ali več lastnosti iz Priloge III. Država članica o vseh takšnih primerih uradno obvesti Komisijo v poročilu, predvidenem v členu 34(1), in ji predloži vse ustrezne podatke. Seznam se glede na prejeta uradna obvestila pregleda, da se odloči o njegovi prilagoditvi.

3.   Kadar lahko država članica dokaže, da določen odpadek, ki je na seznam uvrščen kot nevaren odpadek, nima nobene izmed lastnosti iz Priloge III, lahko ta odpadek obravnava kot nenevaren odpadek. Država članica o vseh takšnih primerih uradno obvesti Komisijo v poročilu, predvidenem v členu 34(1), in ji predloži vse potrebne dokaze. Seznam se glede na prejeta uradna obvestila pregleda, da se odloči o njegovi prilagoditvi.

4.   Ukrepi v zvezi z revizijo seznama, da se odloči o njegovi prilagoditvi v skladu z odstavkoma 2 in 3, namenjeni spremembi nebistvenih določb te direktive z njeno dopolnitvijo, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

POGLAVJE II

Splošne zahteve

Člen 7

Razširjena odgovornost proizvajalca

1.   Države članice lahko za namen preprečevanja in predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo ali prodajajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca.

Takšni ukrepi lahko vključujejo sprejemanje vrnjenih proizvodov in odpadkov, ki ostanejo po uporabi takšnih proizvodov, pa tudi nadaljnje ravnanje z odpadki in finančno odgovornost za takšne dejavnosti.

2.   Države članice lahko sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje oblikovanja proizvodov, da bi zmanjšali njihove vplive na okolje in nastajanje odpadkov med proizvodnjo in poznejšo uporabo proizvodov ter zagotovili, da se predelava in odstranjevanje proizvodov, ko postanejo odpadki, izvajata v skladu s členoma 10 in 11.

Takšni ukrepi lahko med drugim spodbujajo razvoj, proizvodnjo in trženje proizvodov, ki so primerni za večkratno uporabo, ki so tehnično trpežni in ki so potem, ko postanejo odpadki, primerni za ustrezno in varno predelavo ter okoljsko sprejemljivo odstranjevanje.

3.   Države članice pri uporabi razširjene odgovornosti proizvajalca upoštevajo tehnično izvedljivost in ekonomsko smiselnost ter splošne okoljske in družbene vplive ter vplive na zdravje ljudi, pri tem pa spoštujejo potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga.

4.   Razširjena odgovornost proizvajalca se uporabi brez poseganja v odgovornost za ravnanje z odpadki iz člena 13(1).

Člen 8

Predelava

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpadki predelajo v skladu s členoma 10 in 11.

2.   Kadar je to potrebno zaradi skladnosti z odstavkom 1 in zaradi poenostavitve ali izboljšanja predelave, se odpadki zbirajo ločeno, če je to tehnično, okoljsko in ekonomsko izvedljivo in ne povzroča prevelikih stroškov, in se ne mešajo z drugimi odpadki ali drugim materialom z drugačnimi lastnostmi.

Člen 9

Odstranjevanje

Države članice zagotovijo, da se odpadki odstranijo, kadar niso predelani v skladu s členom 8(1).

Člen 10

Varstvo zdravja ljudi in okolja

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se ravnanje z odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju ter zlasti:

(a)	ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali;

(b)	je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav; in

(c)	ne vpliva škodljivo na krajino ali kraje posebnega pomena.

Člen 11

Hierarhija ravnanja z odpadki

1.   Kot vodilno načelo zakonodaje in politike preprečevanja odpadkov in ravnanja z njimi se uporablja naslednja hierarhija ravnanja z odpadki:

(a)	preprečevanje;

(b)	priprava za ponovno uporabo;

(c)	recikliranje;

(d)	druga predelava, npr. energetska predelava; in

(e)	odstranjevanje.

2.   Države članice pri uporabi hierarhije ravnanja z odpadki iz odstavka 1 sprejmejo ukrepe za spodbujanje možnosti, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje. To lahko zahteva odstopanje od hierarhije za določene tokove odpadkov, kjer je to upravičeno z življenjskim krogom, ob upoštevanju celostnih vplivov nastajanja takšnih odpadkov in ravnanja z njimi.

Države članice v skladu s členoma 1 in 10 upoštevajo splošna načela varstva okolja, tj. načelo previdnosti in trajnostnega razvoja, tehnično izvedljivost in ekonomsko smiselnost, varovanje virov in splošne okoljske, ekonomske in družbene vplive ter vplive na zdravje ljudi.

Člen 12

Stroški

1.   V skladu z načelom onesnaževalec plača stroške ravnanja z odpadki krije izvirni povzročitelj odpadkov ali trenutni ali predhodni imetniki odpadkov.

2.   Države članice lahko določijo, da stroške ravnanja z odpadki delno ali v celoti krije proizvajalec proizvoda, od katerega odpadki izvirajo, in da si lahko distributerji takšnega proizvoda te stroške delijo.

POGLAVJE III

Ravnanje z odpadki

Člen 13

Odgovornost za ravnanje z odpadki

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da v skladu s členoma 10 in 11 vsak izvirni povzročitelj ali drug imetnik odpadkov sam obdela odpadke ali da zanj obdelavo izvaja trgovec ali zavod ali podjetje, ki obdeluje odpadke, ali da zanj obdelavo uredi zasebni ali javni zbiralec odpadkov.

2.   Kadar se odpadki prepeljejo od izvirnega povzročitelja ali imetnika odpadkov k eni od fizičnih ali pravnih oseb iz odstavka 1 za namene predhodne obdelave, se odgovornost za izvedbo celotne predelave ali odstranjevanja na splošno ne opusti.

Brez poseganja v Uredbo (ES) št. 1013/2006 lahko države članice določijo pogoje za odgovornost ter v katerih primerih izvirni povzročitelj ohrani odgovornost povzročitelja ini imetnika za celotno obdelovalno verigo ali v katerih primerih se odgovornost lahko deli ali prenese med udeležence v obdelovalni verigi.

3.   Države članice lahko v skladu s členom 7 določijo, da je za ureditev ravnanja z odpadki delno ali v celoti odgovoren proizvajalec proizvoda, od katerega odpadki izvirajo, in da so lahko delno odgovorni tudi distributerji takšnega proizvoda.

4.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da zavodi ali podjetja, ki poklicno zbirajo ali prevažajo odpadke, na njihovem ozemlju zbrane ali prepeljane odpadke dostavijo do primerne naprave za obdelavo, pri čemer se upoštevajo obveznosti iz člena 10.

Člen 14

Načeli samozadostnosti in bližine

1.   Države članice sprejmejo v sodelovanju z drugimi državami članicami, kadar je to potrebno ali priporočljivo, ustrezne ukrepe za vzpostavitev integriranega in ustreznega omrežja naprav za odstranjevanje odpadkov in naprav za predelavo mešanih komunalnih odpadkov, zbranih iz zasebnih gospodinjstev, vključno tudi kadar takšno zbiranje vključuje mešane odpadke drugih povzročiteljev, ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnik.

Z odstopanjem od Uredbe (ES) št. 1013/2006 lahko države članice zaradi zaščite svojega omrežja omejijo prihajajoče pošiljke odpadkov, namenjene v sežigalnice, ki so klasificirane kot predelava, če je bilo ugotovljeno, da bi bilo zaradi teh pošiljk treba odstraniti v državi nastale odpadke ali da bi se ti odpadki obdelali na način, ki ni skladen z njihovimi načrti ravnanja z odpadki. Države članice o taki odločitvi uradno obvestijo Komisijo. Države članice prav tako lahko omejijo odhajajoče pošiljke odpadkov iz okoljskih razlogov, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 1013/2006.

2.   Omrežje se oblikuje tako, da celotni Skupnosti omogoči samozadostnost pri odstranjevanju in predelavi odpadkov iz odstavka 1, državam članicam pa vsaki posamezno dosego tega cilja, pri čemer se upoštevajo geografske okoliščine ali potreba po napravah, specializiranih za nekatere vrste odpadkov.

3.   Omrežje omogoča odstranjevanje odpadkov ali predelavo odpadkov iz odstavka 1 v eni od najbližjih primernih naprav s pomočjo najustreznejših metod in tehnologij, da bi se zagotovila visoka raven varstva okolja in zdravja ljudi.

4.   Načeli bližine in samozadostnosti ne pomenita, da mora biti v vsaki državi članici celoten sklop naprav za dokončno predelavo.

Člen 15

Prepoved mešanja nevarnih odpadkov

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se nevarni odpadki ne mešajo niti z drugimi kategorijami nevarnih odpadkov niti z drugimi odpadki, snovmi ali materiali. Mešanje vključuje redčenje nevarnih snovi.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice dovolijo mešanje, če:

(a)	mešanje izvaja zavod ali podjetje, ki je pridobilo dovoljenje v skladu s členom 20;

(b)	so izpolnjeni pogoji iz člena 10, škodljivi vplivi ravnanja z odpadki na zdravje ljudi in okolje pa se ne povečajo; in

(c)	je postopek mešanja skladen z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami.

3.   V skladu z merili tehnične in ekonomske izvedljivosti se v primeru mešanja nevarnih odpadkov v nasprotju z odstavkom 1 izvede ločevanje, kjer je to mogoče in potrebno, za izpolnitev pogojev iz člena 10.

Člen 16

Označevanje nevarnih odpadkov

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se nevarni odpadki med zbiranjem, prevažanjem in začasnim skladiščenjem pakirajo in označujejo v skladu z veljavnimi mednarodnimi standardi in standardi Skupnosti.

2.   Nevarni odpadki so ob prevažanju znotraj države članice opremljeni z identifikacijskim dokumentom, lahko v elektronski obliki, ki vsebuje ustrezne podatke, opredeljene v Prilogi IB k Uredbi (ES) št. 1013/2006.

Člen 17

Nevarni odpadki iz gospodinjstev

Členi 15, 16 in 32 se ne uporabljajo za mešane odpadke iz gospodinjstev.

Člena 16 in 32 se ne uporabljata za ločene frakcije nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, dokler jih zaradi zbiranja, odstranjevanja ali predelave ne sprejme zavod ali podjetje, ki je pridobilo dovoljenje ali je bilo registrirano v skladu s členoma 20 ali 23.

Člen 18

Odpadna olja

1.   Brez poseganja v obveznosti v zvezi z ravnanjem z nevarnimi odpadki iz členov 15 in 16, sprejmejo države članice potrebne ukrepe za zagotovitev, da se:

(a)	odpadna olja zbirajo ločeno, kadar je to tehnično izvedljivo;

(b)	z odpadnimi olji ravna v skladu s členoma 10 in 11;

(c)	kadar je to tehnično izvedljivo in ekonomsko smiselno, odpadna olja z različnimi lastnostmi ne mešajo, ter da se odpadna olja ne mešajo z drugimi vrstami odpadkov ali snovmi, če to mešanje ovira njihovo obdelavo.

2.   Za namene ločenega zbiranja odpadnih olj in njihove ustrezne obdelave lahko države članice v skladu z nacionalnimi okoliščinami uporabijo dodatne ukrepe, kot so tehnične zahteve, odgovornost povzročitelja, ekonomski instrumenti ali prostovoljni dogovori.

3.   Če za odpadna olja v skladu z nacionalno zakonodajo veljajo zahteve za regeneracijo, lahko države članice predpišejo, da se takšna odpadna olja regenerirajo, če je to tehnično izvedljivo, in kadar se uporablja člen 11 ali 12 Uredbe (ES) št. 1013/2006, omejijo čezmejne pošiljke odpadnih olj s svojega ozemlja v naprave za sežig ali sosežig, da bi se dalo prednost regeneraciji odpadnih olj.

Člen 19

Biološki odpadki

Države članice po potrebi in v skladu s členoma 10 in 11 sprejmejo ukrepe za spodbujanje:

(a)	ločenega zbiranja bioloških odpadkov;

(b)	obdelave bioloških odpadkov na način, ki izpolnjuje visoko raven varstva okolja;

(c)	uporabe okoljsko varnih materialov, pridobljenih iz bioloških odpadkov.

Komisija oceni ravnanje z biološkimi odpadki, da bi po potrebi predložila predlog.

POGLAVJE IV

Dovoljenja in registracije

Člen 20

Izdaja dovoljenja

1.   Države članice od vsakega zavoda ali podjetja, ki namerava izvajati obdelavo odpadkov, zahtevajo, da pridobi dovoljenje pristojnega organa.

V teh dovoljenih je navedeno vsaj naslednje:

(a)	vrste in količine odpadkov, ki se lahko obdelajo;

(b)	tehnične in kakršne koli druge zahteve za vsak dovoljen postopek, pomembne za zadevno lokacijo;

(c)	varnostni in previdnostni ukrepi, ki jih je treba sprejeti;

(d)	metoda, ki naj se uporabi za vsak postopek;

(e)	postopki spremljanja in nadzora, ki bi lahko bili potrebni;

(f)	takšne določbe glede zaprtja in oskrbe po zaprtju, kot bi lahko bile potrebne.

2.   Dovoljenja se lahko odobrijo za določeno časovno obdobje in se lahko podaljšajo.

3.   Kadar pristojni organ meni, da predvidena metoda obdelave ni sprejemljiva z vidika varstva okolja, zlasti če metoda ni v skladu s členom 10, zavrne izdajo dovoljenja.

4.   Pogoj katerega koli dovoljenja, ki zajema sežig ali so-sežig z energetsko predelavo, je, da mora energetska predelava potekati ob visoki stopnji energetske učinkovitosti.

5.   Vsa dovoljenja, izdana na podlagi druge nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Skupnosti, ki izpolnjujejo vse zahteve iz tega člena, se skupaj z dovoljenjem iz odstavka 1 lahko združijo v eno samo dovoljenje, če se s takšno obliko gospodarski subjekt ali pristojni organ izogne odvečnemu podvajanju informacij in dvojnemu delu.

Člen 21

Oprostitve izpolnjevanja zahtev za dovoljenje

Države članice lahko oprostijo zavode ali podjetja izpolnjevanja zahtev, določenih s členom 20(1), v primeru naslednjih postopkov:

(a)	odstranjevanja lastnih nenevarnih odpadkov na kraju nastanka; ali

(b)	predelave odpadkov.

Člen 22

Pogoji za oprostitve

1.   Kadar država članica želi dovoliti oprostitve, predvidene v členu 21, za vsako vrsto dejavnosti določi splošna pravila, v katerih so navedene vrste in količine odpadkov, za katere oprostitev lahko velja, ter metoda obdelave, ki bo uporabljena.

Ta pravila so namenjena zagotavljanju obdelave odpadkov v skladu s členom 10. Ta pravila bi morala v primeru postopkov odstranjevanja iz točke (a) člena 21 upoštevati najboljše razpoložljive tehnike.

2.   Države članice poleg splošnih pravil iz odstavka 1 določijo tudi posebne pogoje za oprostitve za nevarne odpadke, vključno z vrstami dejavnosti in vsemi drugimi potrebnimi zahtevami za izvajanje različnih oblik predelave ter, kjer je to ustrezno, mejnimi vrednostmi vsebnosti nevarnih snovi v odpadkih in mejnimi emisijskimi vrednostmi.

3.   Države članice obvestijo Komisijo o splošnih pravilih, določenih v skladu z odstavkoma 1 in 2.

Člen 23

Registracija

Države članice zagotovijo, da pristojni organ, kadar za naštete ne veljajo zahteve za dovoljenje, vodi register:

(a)	zavodov ali podjetij, ki poklicno zbirajo ali prevažajo odpadke;

(b)	trgovcev ali posrednikov; in

(c)	zavodov ali podjetij, za katere veljajo oprostitve izpolnjevanja zahtev za dovoljenje v skladu s členom 21.

Člen 24

Minimalni standardi

1.   Minimalni tehnični standardi za dejavnosti obdelave, za katere se zahteva dovoljenje v skladu s členom 20 se lahko sprejmejo, kadar obstajajo dokazi, da bi takšni minimalni standardi lahko koristili z vidika varstva zdravja ljudi in okolja. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

2.   Takšni minimalni standardi zajemajo samo tiste dejavnosti obdelave odpadkov, ki jih ne ureja Direktiva 96/61/ES ali ki niso primerne, da bi jih ta direktiva urejala.

3.   Takšni minimalni standardi:

(a)	so usmerjeni h glavnim vplivom dejavnosti obdelave odpadkov na okolje;

(b)	zagotovijo, da obdelava odpadkov poteka v skladu s členom 10;

(c)	upoštevajo najboljše razpoložljive tehnike; in

(d)	po potrebi vključujejo elemente v zvezi s kakovostjo obdelave in procesnimi zahtevami.

4.   Sprejmejo se minimalni standardi za dejavnosti, za katere je potrebna registracija v skladu s točkama (a) in (b) člena 23, kadar obstajajo dokazi, da bi takšni minimalni standardi lahko koristili z vidika varstva zdravja ljudi in okolja ali pri preprečevanju motenj notranjega trga, vključno z elementi v zvezi s strokovno usposobljenostjo zbiralcev, prevoznikov, trgovcev ali posrednikov.

Ti ukrepi za spremembo nebistvenih določb te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

POGLAVJE V

Načrti in programi

Člen 25

Načrti ravnanja z odpadki

1.   Države članice zagotovijo, da njihovi pristojni organi oblikujejo enega ali več načrtov ravnanja z odpadki v skladu s členi 1, 10, 11 in 14.

Ti načrti, posamezno ali v kombinaciji, zajemajo celotno geografsko ozemlje zadevne države članice.

2.   Načrti ravnanja z odpadki vsebujejo analizo trenutnega stanja na področju ravnanja z odpadki v zadevni geografski entiteti, ukrepe, ki naj se sprejmejo za izboljšanje okoljsko sprejemljive priprave za ponovno uporabo, recikliranja, predelavo in odstranjevanje odpadkov, ter oceno, kako bo načrt v pomoč pri izvajanju ciljev in določb te direktive.

3.   Načrti ravnanja z odpadki po potrebi in ob upoštevanju geografske ravni in vključenosti območja načrtovanja vsebujejo vsaj:

(a)	vrsto, količino in izvor odpadkov, ki so nastali na ozemlju, odpadke, ki bodo verjetno poslani iz nacionalnega ozemlja ali na to ozemlje, in oceno razvoja tokov odpadkov v prihodnosti;

(b)	obstoječe sisteme zbiranja odpadkov in glavne naprave za odstranjevanje in predelavo, vključno z vsemi posebnimi ureditvami za odpadna olja, nevarne odpadke ali tokove odpadkov, ki jih ureja specifična zakonodaja Skupnosti;

(c)	oceno potrebe po novih sistemih zbiranja, zaprtju obstoječih naprav za obdelavo odpadkov, dodatni infrastrukturi naprav za obdelavo odpadkov v skladu s členom 14 in po potrebi s tem povezane naložbe;

(d)	dovolj informacij o lokacijskih merilih za določitev območja in kapacitete bodočih naprav za odstranjevanje ali po potrebi večjih naprav za predelavo;

(e)	splošne politike ravnanja z odpadki, vključno z načrtovanimi tehnologijami in metodami za ravnanje z odpadki ali politike za druge specifične težave pri ravnanju z odpadki, ki jih povzročajo odpadki;

4.   Načrt ravnanja z odpadki lahko ob upoštevanju geografske ravni in vključenosti območja načrtovanja vsebuje:

(a)	organizacijske vidike, povezane z ravnanjem z odpadki, vključno z opisom dodelitve pristojnosti med javnimi in zasebnimi akterji, ki izvajajo ravnanje z odpadki;

(b)	oceno uporabnosti in primernosti uporabe ekonomskih in drugih instrumentov za odpravljanje različnih težav, povezanih z odpadki, pri čemer se upošteva potreba po ohranitvi nemotenega delovanja notranjega trga;

(c)	uporabo kampanj za ozaveščanje in obveščanje širše javnosti ali določene skupine potrošnikov;

(d)	območja, ki so bila v preteklosti onesnažena zaradi odstranjevanja odpadkov in ukrepe za njihovo sanacijo.

5.   Načrti ravnanja z odpadki so usklajeni z zahtevami za načrtovanje ravnanja z odpadki iz člena 14 Direktive 94/62/ES in strategijo za izvajanje zmanjšanja količine biološko razgradljivih odpadkov, ki se odlagajo na odlagališčih iz člena 5 Direktive 1999/31/ES.

Člen 26

Programi preprečevanja nastajanja odpadkov

1.   Države članice v skladu s členoma 1 in 11 oblikujejo programe preprečevanja nastajanja odpadkov najpozneje v … (23).

Takšni programi se bodisi vključijo v načrte ravnanja z odpadki iz člena 25 ali po potrebi v druge programe na področju okoljske politike, ali pa delujejo kot ločeni programi. Če je takšen program vključen v načrt ravnanja z odpadki ali v druge programe, se ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov jasno opredelijo.

2.   V programih, predvidenih v odstavku 1, se določijo cilji za preprečevanje nastajanja odpadkov. Države članice opišejo obstoječe ukrepe za preprečevanje in ocenijo uporabnost primerov ukrepov, navedenih v Prilogi IV, ali drugih primernih ukrepov.

Namen takih ciljev in ukrepov je odpraviti povezavo med gospodarsko rastjo in vplivi na okolje, povezanimi z nastajanjem odpadkov.

3.   Države članice lahko določijo ustrezne posebne kvalitativne in kvantitativne cilje za ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov, sprejete za spremljanje in oceno napredovanja ukrepov, z istim namenom pa lahko prav tako določijo posebne kvalitativne in kvantitativne cilje ter kazalce, razen tistih iz odstavka 4.

4.   Kazalci za ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov se lahko sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(3).

5.   Komisija oblikuje smernice v pomoč državam članicam pri pripravi programov.

Člen 27

Ocena ter pregled načrtov in programov

Države članice zagotovijo, da se načrti ravnanja z odpadki in programi preprečevanja nastajanja odpadkov ocenijo vsaj vsakih šest let, in po potrebi revidirajo.

Člen 28

Sodelovanje javnosti

Države članice v skladu z Direktivo 2003/35/ES ali, če je to primerno, Direktivo 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (24) zagotovijo, da imajo ustrezne interesne skupine, organi in širša javnost možnost udeležbe pri pripravi načrtov ravnanja z odpadki in programov preprečevanja nastajanja odpadkov, ter da imajo dostop do njih, potem ko so pripravljeni. Načrti in programi se objavijo na javno dostopnem spletnem mestu.

Člen 29

Sodelovanje

Države članice po potrebi sodelujejo z drugimi zadevnimi državami članicami in Komisijo pri pripravi načrtov ravnanja z odpadki in programov preprečevanja nastajanja odpadkov v skladu s členoma 25 in 26.

Člen 30

Informacije, ki se predložijo Komisiji

1.   Države članice obvestijo Komisijo o načrtih ravnanja z odpadki in programih preprečevanja nastajanja odpadkov iz členov 25 in 26, potem ko so sprejeti, in o vseh bistvenih revizijah načrtov in programov.

2.   Oblika za sporočanje informacij o sprejetju in bistvenih revizijah teh načrtov in programov se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(3).

POGLAVJE VI

Inšpekcijski pregledi in evidence

Člen 31

Inšpekcijski pregledi

1.   Pristojni organi redno izvajajo ustrezne inšpekcijske preglede v zavodih ali podjetjih, ki izvajajo postopke obdelave odpadkov, zavodih ali podjetjih, ki poklicno zbirajo ali prevažajo odpadke, pri posrednikih in trgovcih ter v zavodih ali podjetjih, ki so povzročitelji nevarnih odpadkov.

2.   Inšpekcijski pregledi, ki se nanašajo na postopke zbiranja in prevažanja, vključujejo izvor, naravo, količino in namembni kraj zbranih in prepeljanih odpadkov.

3.   Države članice lahko upoštevajo registracije, pridobljene v okviru sistema Skupnosti za eko-upravljanje in revizijo (EMAS), zlasti v zvezi s pogostostjo in intenzivnostjo inšpekcijskih pregledov.

Člen 32

Vodenje evidenc

1.   Zavodi ali podjetja iz člena 20(1), povzročitelji nevarnih odpadkov ter zavodi in podjetja, ki poklicno zbirajo ali prevažajo nevarne odpadke ali so trgovci in posredniki s temi odpadki, vodijo evidenco o količini, naravi in izvoru odpadkov, in, kadar je to ustrezno, namembnem kraju, pogostosti zbiranja, načinu prevoza in metodi obdelave odpadkov, predvideni glede na vrsto odpadkov, ter dajo te informacije na razpolago pristojnim organom na njihovo zahtevo.

2.   Evidenca o nevarnih odpadkih se hrani najmanj tri leta, razen v primerih zavodov in podjetij za prevoz nevarnih odpadkov, ki morajo takšne evidence hraniti najmanj 12 mesecev.

Dokazne listine o izvedbi postopkov ravnanja z odpadki je treba predložiti na zahtevo pristojnih organov ali prejšnjega imetnika.

3.   Države članice lahko od povzročiteljev nenevarnih odpadkov zahtevajo, da spoštujejo določbe iz odstavkov 1 in 2.

Člen 33

Izvrševanje in kazni

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi.

2.   Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve določb te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

POGLAVJE VII

Končne določbe

Člen 34

Poročanje in pregled

1.   Vsaka tri leta države članice obvestijo Komisijo o izvajanju te direktive v obliki sektorskega poročila v elektronski različici. To poročilo vsebuje tudi informacije o ravnanju z odpadnimi olji in doseženem napredku pri izvajanju programov preprečevanja nastajanja odpadkov.

Poročilo se pripravi na podlagi vprašalnika ali predloge, ki jo pripravi Komisija v skladu s postopkom iz člena 6 Direktive Sveta 91/692/EGS z dne 23. decembra 1991 o standardizaciji in racionalizaciji poročil o izvajanju nekaterih direktiv v zvezi z okoljem (25). Poročilo se predloži Komisiji v devetih mesecih po izteku triletnega obdobja, ki ga poročilo zajema.

2.   Komisija pošlje vprašalnik ali predlogo državam članicam šest mesecev pred začetkom obdobja, ki ga zajema sektorsko poročilo.

3.   Komisija objavi poročilo o izvajanju te direktive v devetih mesecih po prejemu sektorskih poročil s strani držav članic v skladu z odstavkom 1.

4.   V prvem poročilu, ki sledi … (26), Komisija pregleda izvajanje Direktive in po potrebi predstavi predlog za revizijo. Na podlagi predloženih informacij v skladu s členom 30, se v poročilu ocenijo obstoječi programi, cilji in kazalci držav članic za preprečevanje nastajanja odpadkov in pregledajo možnosti programov, ciljev in kazalcev na ravni Skupnosti.

Člen 35

Razlaga in prilagoditev tehničnemu napredku

1.   Komisija lahko oblikuje smernice za razlago opredelitev pojmov predelave in odstranjevanja iz točk (14) in (18) člena 3.

Po potrebi se podrobno opredeli uporaba enačbe za sežigalnice iz Priloge II, R1. Lahko se upoštevajo lokalne podnebne razmere, denimo kako mrzlo je in potreba po ogrevanju, če te razmere vplivajo na količino energije, ki se lahko tehnično uporabi ali pridobi kot elektrika, ogrevanje, hlajenje ali procesna para. Upoštevajo se lahko tudi lokalne razmere v najbolj oddaljenih regijah, določenih v četrtem pododstavku člena 299(2) Pogodbe, in na ozemljih iz člena 25 Akta o pristopu iz leta 1985. Ta ukrep, namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

2.   Priloge se zaradi znanstvenega in tehničnega napredka lahko spremenijo. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 36(2).

Člen 36

Postopek z odborom

1.   Komisiji pomaga odbor.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5(a)(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

4.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 4 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 37

Prenos

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do … (27).

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 38

Razveljavitev

Direktive 75/439/EGS, 91/689/EGS in 2006/12/ES se razveljavijo z … (27).

Sklicevanje na razveljavljene direktive se šteje za sklicevanje na to direktivo in se bere skladno s primerjalno tabelo iz Priloge V.

Člen 39

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske Unije.

Člen 40

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

---

(1)  UL C 309, 16.12.2006, str. 55.

(2)  Mnenje z dne 14.6.2006 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 13. februarja 2007 (še ni objavljeno v Uradnem listu), Skupno stališče Sveta z dne 20. decembra 2007 in stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4)  UL L 114, 27.4. 2006, str. 9.

(5)  UL L 242, 10.9. 2002, str. 1.

(6)  UL C 104 E, 30.4.2004, str. 401.

(7)  UL L 257, 10.10.1996, str. 26. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2003/87/EC (UL L 275, 25.10.2003, str. 32).

(8)  UL L 273, 10.10.2002, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 829/2007 (UL L 191, 21.7.2007, str. 1).

(9)  UL L 226, 6.9.2000, str. 3.

(10)  UL L 182, 16.7.1999, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(11)  UL L 365, 31.12.1994, str. 10. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/20/ES (UL L 70, 16.3.2005, str. 17).

(12)  UL L 269, 21.10.2000, str. 34. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena s Sklepom Sveta 2005/673/ES (UL L 254, 30.9.2005, str. 69).

(13)  UL L 37, 13.2.2003, str. 24.

(14)  UL L 266, 26.9.2006, str. 1.

(15)  UL L 190, 12.7.2006, str. 1.

(16)  UL L 156, 25.6.2003, str. 17.

(17)  UL L 377, 31.12.1991, str. 20. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 33, 4.2.2006, str. 1).

(18)  UL L 194, 25.7.1975, str. 23. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2000/76/ES (UL L 332, 28.12.2000, str. 91).

(19)  UL L 143, 30.4.2004, str. 56. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/21/ES (UL L 102, 11.4.2006, str. 15).

(20)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23. Sklep, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 11).

(21)  UL C 321, 31.12.2003, str. 1.

(22)  UL L 204, 21.7.1998, str. 37. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Sveta 2006/96/ES (UL L 363, 20.12.2006, str. 81).

(23)  Pet let po začetku veljavnosti te direktive.

(24)  UL L 197, 21.7.2001, str. 30.

(25)  UL L 377, 31.12.1991, str. 48. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003.

(26)  Šest let po začetku veljavnosti te direktive.

(27)  24 mesecev po začetku veljavnosti te direktive.

---

---

---

---

---

---

---