52007PC0263

Bruselj, 23.5.2007

COM(2007) 263 konč.

2007/0098 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika

(predložila Komisija) {SEC(2007) 635}{SEC(2007) 636}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

Ozadje predloga

Razlogi in cilji

Direktiva 96/26/ES o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in štiri uredbe[1] o dostopu na trg prevoznih storitev so skupaj z deregulacijo cen mednarodnega cestnega prevoza, do katere je prišlo nekaj let prej, oblikovale notranji trg cestnega prevoza.

Skupne zahteve, ki jih ta direktiva predpisuje za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti, so zagotovile minimalno stopnjo kakovosti cestnega prevoza, medtem ko je odprtje trga, ki ga urejajo uredbe, spodbudilo večjo konkurenco. Ta zakonodajni okvir je na splošno obrodil sadove, saj podjetja cestnega prevoza ponujajo ugodnejše tarife in raznolike storitve, opravljanje svojih storitev pa dobro prilagajajo zahtevam strank po sprotnih dobavah.

Kljub temu pridobljene izkušnje kažejo, da se nekateri ukrepi iz tega okvira izvajajo slabo ali neenako, ker so dvoumni, nepopolni ali niso več prilagojeni razvoju sektorja. To velja za Direktivo o dovoljenju za opravljanje dejavnosti, ki se uporablja za vse cestne prevoznike, ne glede na to, ali gre za obrtnike, mala in srednja podjetja ali velika podjetja. Razlike v njeni uporabi škodujejo pošteni konkurenci. Podjetja so še naprej podvržena nadzoru in pregledom, ki so od države članice do države članice različni, z zelo različnimi ravnmi strokovne usposobljenosti in finančne trdnosti. To pa preprečuje, da bi lahko v celoti izkoristili vse prednosti notranjega trga cestnega prevoza.

Namen predlagane uredbe je nadomestiti to direktivo, da bi odpravili njene pomanjkljivosti.

Obravnavana težava

Direktiva 96/26/ES določa minimalne zahteve glede dobrega ugleda, finančnega položaja in strokovne usposobljenosti, ki jih morajo podjetja izpolnjevati za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, torej za prevoz blaga in potnikov na nacionalni ali mednarodni ravni. Te zahteve so edine skupne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, da lahko pridobijo dovoljenje za opravljanje svojih dejavnosti, zlasti na trgu Skupnosti za cestni prevoz. Poleg tega ta direktiva vzpostavlja medsebojno priznavanje nekaterih dokumentov, potrebnih za pridobitev teh dovoljenj.

Komisija je v svojem zakonodajnem programu za leto 2006[2] izrazila namero, da podrobno preuči pravila, ki izhajajo iz te direktive, da bi po potrebi povečala usklajenost, enostavnost, možnost nadzorovanja in učinkovitost njihovega izvajanja. Pri tej preučitvi se je oprla na razširjeno posvetovanje z zainteresirani strankami in na oceno učinka. Iz nje izhaja, da sta prenos in izvajanje te direktive v državah članicah težavna in zelo različna. V ponazoritev, stopnja uspešnosti pri preizkusih strokovne usposobljenosti se od ene države članice do druge razlikuje za 10 do več kot 90 %. To ustvarja več neprijetnosti, na primer:

- nevarnost izkrivljanja konkurence med prevozniki z dejanskim sedežem, v katerega imajo dostop organi, ki preverjajo njihovo upoštevanje minimalnih standardov v zvezi z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti, na eni strani, in tako imenovanimi podjetji s „poštnimi predali“, ki se lahko temu nadzoru izognejo, na drugi strani;

- določeno nepreglednost trga zaradi različnih minimalnih standardov glede finančnega položaja in strokovne usposobljenosti ter njihovih posledic, zaporednih pogodb; stranke v cestnem prevozu nimajo jamstva glede kakovosti, ki jo zagotavljajo podjetja;

- nadaljnja navzočnost malomarnih podjetij zaradi nizke ravni strokovne usposobljenosti in finančnega položaja, kar prinaša tveganja za varnost v cestnem prometu in ogroža družbeno-gospodarsko učinkovitost cestnega prevoza (bolj usposobljena podjetja se ne morejo kosati s tako konkurenco);

- neenako in neusklajeno spremljanje med nacionalnimi organi, ki naj bi podjetjem odvzeli dovoljenja zaradi kršitev, ki omadežujejo njihov dober ugled. Tako pomanjkanje usklajenosti ustvarja nepotrebne upravne stroške ter škoduje verodostojnosti in odvračilni naravi odvzema dovoljenj.

Usklajenost z drugimi politikami in cilji Unije

Predlagana uredba bo prispevala k uresničitvi ciljev lizbonske strategije. Znotraj sektorja bo ustvarila pravičnejše konkurenčne pogoje in uvedla več preglednosti za stranke v cestnem prevozu. Ne nazadnje bo pripomogla k učinkovitejšim in kakovostnejšim prevoznim storitvam. Glede na prevladujočo vlogo cestnega prevoza v proizvodnih in distribucijskih sistemih industrije bo okrepila konkurenčnost Unije.

Nova uredba bo posredno izboljšala varnost v cestnem prometu, in sicer s strožjim spremljanjem malomarnih podjetij, za katera obstaja večja verjetnost, da bodo udeležena v nesrečah, kot za druga. S povečanjem ravni strokovne usposobljenosti bo izboljšala delovne razmere zaposlenih v cestnem sektorju. Prav tako bo lahko okrepila neodvisnost nekaterih obrtnikov do njihovih naročnikov in jih obvarovala pred prikritim zaposlovanjem.

In končno, ta predlog je izpolnitev zaveze Komisije o poenostavitvi in posodobitvi vsebine pravnega reda. Spada v okvir načrta priprave boljše pravne ureditve za posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti. Navedena poenostavitev zakonodaje obsega večjo pravno jasnost, boljši nadzor določb, ki bodo omogočile učinkovito izvajanje in večjo skupno usklajenost z določbami iz uredb o dostopu na trg prevoznih storitev.[3] Državam članicam daje tudi možnost za zmanjšanje nekaterih nepotrebnih upravnih stroškov, povezanih s pregledi.

Posodobitev pravil v zvezi z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti cestnih prevoznikov, zlasti z uvedbo elektronskih registrov, je sicer del takojšnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti v okviru „Akcijskega programa za zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji“, ki ga je Komisija predlagala 24. januarja 2007[4]. Evropski svet s sklepi, ki jih je sprejel 8. in 9. marca, poziva Parlament in Svet, naj namenita posebno prednost takojšnjim ukrepom, torej preučitvi in sprejetju tega predloga.

Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi in ocena učinka

Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

Ta predlog je nadaljevanje javnega posvetovanja, katerega namen je bil zbrati čim več možnih pripomb interesnih skupin. Navedeno posvetovanje, organizirano skupaj s posvetovanjem za hkratno prenovitev štirih uredb o dostopu na trg, je potekalo na podlagi vprašalnika, objavljenega na spletu in poslanega po elektronski pošti vsem reprezentativnim organizacijam iz cestnega sektorja.

Komisija je prejela 67 pisnih prispevkov, ki so jih poslali nacionalni organi, nacionalne in evropske organizacije, ki zastopajo cestne prevoznike v tovornem in potniškem prometu, njihove stranke ter različne druge gospodarske interese. 7. novembra 2006 je organizirala posvetovalni sestanek zainteresiranih strani, ki so pisno odgovorile na javno posvetovanje ali so medtem izrazile zanimanje. Na tem posvetovalnem sestanku se je zbralo 42 delegacij predstavnic industrije in 37 opazovalcev predstavnikov nacionalnih uprav.

Interesne skupine na splošno menijo, da so potrebni večja usklajenost ter boljša uporaba in nadzor pogojev za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Razen prevoznikov v potniškem prometu, ki menijo, da bi bila koristna višja raven zahtevanih standardov, priporočajo dajanje prednosti uskladitvi sedanjih nacionalnih pravil. Na splošno si prizadevajo:

- izboljšati nadzor in spremljanje s pregledi, usmerjenimi na tvegana podjetja (bolj kot s pogostejšimi sistematičnimi pregledi), z izmenjavo informacij med organi različnih držav članic, ki naj bi nadzorovali primerno ravnanje podjetij, in z uporabo elektronskih registrov, ki naj bi zmanjšali upravne stroške;

- uvesti skupne določbe za zagotovitev dejanskega in stalnega sedeža podjetij, tako da se zmanjša izkrivljanje konkurence s strani tako imenovanih družb „s poštnim predalom“;

- uskladiti kazalnike, ki se uporabljajo za merjenje finančnega položaja podjetja, in ravni preizkusov za ugotavljanje strokovne usposobljenosti;

- zagotoviti, da imetnik potrdila o strokovni usposobljenosti v resnici vodi prevozne dejavnosti in ni samo slamnati mož za pridobitev dovoljenja.

Upoštevane so bile vse pripombe, izražene med tem postopkom. Mnoge od njih so omogočile izboljšanje priloženega predloga in ocene učinka. Komisija je tako razširila paleto možnosti, ki jih je bilo treba oceniti, da bi se v njih izražala različna izražena stališča. Prav tako je zavrgla zamisel o tem, da bi pogoj glede finančnega položaja zamenjali z obveznim zavarovanjem poklicne odgovornosti, saj je več interesnih skupin menilo, da ta zamisel ni dovolj zrela.

Povzetek odgovorov z javnega posvetovanja, besedilo posameznih odgovorov in poročilo o posvetovalnemu sestanku z dne 7. novembra 2006 so na voljo na spletni strani: http://ec.europa.eu/transport/road/consultations/road_market_en.htm.

Zbiranje in uporaba izvedenskih mnenj

Komisija se je med javnim posvetovanjem oprla na neodvisno izvedensko mnenje profesorja Briana Baylissa, ki je leta 1994, ko je bil sopredsednik preiskovalnega odbora, pripravil celovito poročilo o stanju vzpostavitve notranjega trga za cestni prevoz blaga in o delu, ki ga je bilo takrat treba še opraviti.

Ocena učinka

Ocena učinka, izvedena za pripravo tega predloga, se je nanašala na celotno prenovitev pravil o dovoljenju za opravljanje dejavnosti in dostopu na trg, ob upoštevanju njihove tesne povezanosti in prekrivanja. Opira se na študije iz let 2004, 2005 in 2006. Posebna skrb je omogočila, da se obseg ocene prilagodi odzivu interesnih skupin in da se priloženi predlog prilagodi ugotovitvam iz ocene.

Ocenjenih je bilo pet možnih politik:

(1) Možnost „brez sprememb“ bi pomenila, da se sedanja cestnoprometna zakonodaja ne spremeni. Težave, opisane na začetku tega dokumenta, bi se nadaljevale ali celo zaostrile z odprtjem kabotaže za vse države članice.

(2) Možnost „tehnične poenostavitve in neregulativnosti“ bi pomenila, da bi se pet zakonodajnih aktov ES združilo in kodificiralo v tri akte. Državam članicam in industriji bi zagotovila nezavezujoče smernice za njihovo izvajanje. Izvajanje te možnosti bi bilo preprosto, vendar je malo verjetno, da bi zmanjšala razlike med nacionalnimi pravili, torej glavne težave, opredeljene na začetku.

(3) Možnost „uskladitve“ bi pomenila, da bi se sedanja direktiva in štiri uredbe prenovile v tri uredbe, kar bi pomenilo večjo usklajenost pri pridobitvi dovoljenja za opravljanje dejavnosti, povečanje pravne jasnosti v zvezi s kabotažo in izboljšanje njene uporabe. Ta možnost bi pripomogla k pošteni konkurenci, izboljšala skladnost s pravili cestnega prevoza, zlasti glede varnosti, in povečala povprečno raven strokovne usposobljenosti v sektorju.

(4) Možnost „standardov višje kakovosti“ bi pomenila postopno uvedbo večjih zahtev v zvezi s finančnim položajem in obveznim rednim usposabljanjem upravljavcev prevoza v podjetjih. Kratkoročno bi ta možnost sorazmerno otežila vstop malim podjetjem, dolgoročno pa bi spodbudila učinkovitejše izvajalce in prinesla koristi za celotno družbo.

(5) Možnost „liberalizacije“ bi pomenila nadaljnje odprtje kabotaže konkurenci in liberalizacijo rednih mednarodnih avtobusnih storitev. S to možnostjo bi se znižale nekatere prevozne cene, vendar ni nujno, da bi se hkrati izboljšala tudi družbeno-gospodarska učinkovitost cestnega prevoza, če ne bi prišlo do predhodnega globljega usklajevanja, vključno na davčnem in socialnem področju. Ta možnost bi vključevala tveganje za izgubo delovnih mest v nekaterih državah. V vsakem primeru bi bila glede na verjetni obseg njenih vplivov potrebna temeljitejša ocena in ta možnost bi se oddaljila od okvira poenostavitve, v katerega se uvršča ta predlog.

Ob upoštevanju teh ugotovitev se v tem predlogu izraža možnost št. 3, tako imenovana „uskladitev“. Ta predlog spremljata povzetek ocene učinka in celovito poročilo o tej oceni učinka. Ocena učinka predvideva, da bo predlagana uredba skupaj z obema hkrati predlaganima uredbama o dostopu na trg zmanjšala primere izkrivljanja konkurence, pripomogla k temu, da bodo prevozniki bolje upoštevali pravila na socialnem področju in pravila o varnosti v cestnem prometu, ter državam članicam ponudila možnost, da za 190 milijonov EUR na leto zmanjšajo upravne stroške[5].

Pravni elementi

Povzetek predlaganih ukrepov

Predlagana uredba določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati vsa podjetja, da lahko pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Pojasnjuje obstoječe zakonodajne določbe in jih dopolnjuje, da bi tako okrepila celotno usklajenost ter zagotovila učinkovito in poenoteno izvajanje. Uvaja:

- odgovornost upravljavca prevoza, ki svoje spričevalo o strokovni usposobljenosti posodi drugemu podjetju, da bi pridobilo dovoljenje, in natančnejši okvir njegovih povezav s podjetjem;

- upoštevna merila za to, da ima podjetje stalen in dejanski sedež v državi članici ter da tako lahko njegovo ravnanje ustrezno nadzoruje nacionalni organ, ki mu je izdal dovoljenje za opravljanje dejavnosti;

- primerljive finančne kazalnike za merjenje finančnega položaja podjetja, najmanj 140-urno obvezno usposabljanje pred preizkusom za ugotavljanje strokovne usposobljenosti, ki ga morajo opraviti vsi kandidati, ter akreditiranje centrov za usposabljanje in centrov za preverjanje;

- obveznost organov, ki ugotovijo, da prevoznik ne izpolnjuje več zahtev o dobrem ugledu, finančnem položaju in strokovni usposobljenosti, da ga na to opozorijo, in če ta v določenem roku ne uredi svojega položaja, da mu naložijo upravne sankcije, ki segajo od odvzema dovoljenja do izločitve njegovega upravljavca prevoza;

- priznavanje kršitev pravil ES o cestnem prevozu med državami članicami. To medsebojno priznavanje se bo uporabljalo za vodenje evidence o resnih in ponavljajočih se kršitvah, ne glede na kraj nastanka, ki lahko nad določenim pragom omadežujejo dober ugled prevoznika in ga izpostavijo zgornjim sankcijam;

- elektronske registre, medsebojno povezane med vsemi državami članicami, za zmanjšanje upravnih stroškov, povezanih s spremljanjem in nadzorom podjetij, ter za lažjo izmenjavo informacij med državami članicami;

- postopno odpravo nekaterih izjem, ki se, prepuščene lastni presoji držav članic, podjetjem dodeljujejo neenako. Te izjeme niso več upravičene in izkrivljajo konkurenco v škodo velike večine podjetij, ki od njih nimajo koristi.

Pravna podlaga

Predlagana uredba, ki razveljavlja Direktivo 96/26/ES, temelji na členu 71 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. 320

Načelo subsidiarnosti

Glavni cilj tega predloga je uskladiti nacionalna pravila, ki jih morajo upoštevati podjetja, da pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti, in tako okrepiti učinkovitost notranjega trga. Te uskladitve države članice ne morejo izvesti same. Namen predloga je tudi izboljšati izmenjavo informacij med organi držav članic, ki nadzorujejo skladnost s pravili o dovoljenju za opravljanje dejavnosti. To lahko države članice zagotovijo samo deloma na dvostranski podlagi. Ker ena sama država članica ali skupina držav članic ne more zadovoljivo rešiti opredeljenih težav, je torej potrebno ukrepanje Skupnosti.

Načelo sorazmernosti

Predlog upošteva načelo sorazmernosti zaradi naslednjih razlogov: 331

- predlog določa skupne pogoje, vendar ne nasprotuje temu, da države članice dodajo svoje pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti;

- edina omejitev v zvezi s to možnostjo izhaja iz načela svobode ustanavljanja in potrebe po zagotovitvi medsebojnega priznanja nekaterih potrdil, vendar predlog ne uvaja bistvenih sprememb v primerjavi z že veljavnimi določbami;

- predlog daje državam članicam na izbiro dve metodi, na podlagi katerih lahko podjetje dokaže svoj finančni položaj (finančni kazalniki ali bančne garancije);

- obveznosti, naložene nacionalnim organom, ki izdajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti, spoštujejo njihovo diskrecijsko pravico, zlasti pri ugotavljanju in presoji kršitev. Po zgledu sodne prakse Sodišča v sodbi z dne 13. septembra 2005[6] določa skupni pristop za naložitev upravnih sankcij, kot je odvzem dovoljenja. Vendar pa glede na že siceršnjo odvračilno naravo takih sankcij Uredba ne določa drugih kazenskih ali denarnih sankcij in državam članicam pušča proste roke na tem področju.

In končno, ugotavlja se, da uskladitev pogojev za opravljanje dejavnosti ne more biti omejena samo na podjetja z dovoljenjem za opravljanje mednarodnega prevoza. Od vzpostavitve notranjega trga naprej nacionalni trgi niso več ločeni zaradi več razlogov:

- več držav članic ne pozna nobenega razlikovanja med dovoljenji, izdanimi za mednarodni prevoz, in dovoljenji, izdanimi za izključno notranji prevoz;

- v drugih državah članicah podjetja z dovoljenjem za opravljanje prevoza izključno znotraj države članice konkurirajo podjetjem iz drugih držav članic, ki opravljajo kabotažo;

- podjetja z dovoljenjem za mednarodni prevoz se omejujejo na svoj domači trg, ker zaradi gospodarskih razmer ne najdejo strank za prevoz blaga v druge države članice.

Predlagana uredba se enako kot sedanja direktiva torej nanaša na vse vrste prevoza, vključno s prevozom na nacionalni ravni.

Izbira instrumenta

Glavni cilj revizije pravil o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnih prevoznikov je zagotoviti učinkovitejše in enotnejše izvajanje teh pravil. Uredba, ki omogoča neposredno in bolj poenoteno izvajanje, se torej zdi najprimernejši instrument. Omogočila bo več transparentnosti in zmanjšanje nekaterih upravnih stroškov. Ta izbira se zdi še toliko primernejša, ker je dovoljenje za opravljanje dejavnosti osnovni pogoj za dostop na trg in ker je uredba instrument, ki se na tem zadnjem področju uporablja od leta 1992.

Proračunske posledice

Predlog ne prinaša dodatnega stroška za proračun Skupnosti.

Evropski gospodarski prostor

Predlagana uredba zadeva Evropski gospodarski prostor, zato jo je treba nanj razširiti.

predlagane določbe

Povzemanje obstoječih določb

Ta predlog dopolnjuje in revidira obstoječa pravila v zvezi z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti cestnih prevoznikov. Povzema torej več načel in določb iz Direktive 96/26/ES:

- tri pogoje, ki jih mora izpolnjevati podjetje, ki želi pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti (dober ugled, strokovna usposobljenost, finančni položaj) (člen 3);

- medsebojno priznanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah za olajšanje uveljavljanja pravice do ustanavljanja (členi 18 do 20);

- vzorec spričevala o strokovni usposobljenosti (Priloga II) in seznam predmetov, ki jih je treba poznati za pridobitev tega spričevala (Priloga I).

Prenovitev na podlagi Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov pa naj kljub temu ne bi zagotovila potrebne pravne jasnosti. Ta načela in določbe so del pravnega reda, ki ga kljub vsemu ni mogoče postaviti pod vprašaj. Zato Komisija poziva Evropski parlament in Svet, naj jih čim bolj upoštevata in izvajata svoja pooblastila na novih določbah, opisanih spodaj.

Nove določbe

Razjasnitev opredelitev in posodobitev področja uporabe

Člen 1 dopolnjuje seznam opredelitev za lažje bolj poenoteno izvajanje. Člen 2 določa novo področje uporabe, ki naj bi bilo skladno z drugimi zakonodajami na področju cestnega prevoza, saj se nanaša na vsa vozila, težja od 3,5 tone, in omejuje izjeme na nekatere vrste prevoza, ki so jasno opredeljene v drugih aktih Skupnosti.

Pogoj glede sedeža

Člena 3 in 5 določata skupna pravila o tem, da lahko dovoljenje za opravljanje dejavnosti pridobijo samo podjetja z dejanskim in stalnim sedežem. Cilj tega je, da velja za vsa podjetja enaka raven nadzora in se prepreči, da bi se nekatera podjetja izognila nadzoru organov v državah članicah, kjer imajo sedež. Stalni in dejanski sedež v skladu s členom 5 vključuje pisarno, registrirana vozila in operativni center.

Odgovornost upravljavca prevoza

Člen 4 natančno določa, kako mora biti oseba (tako imenovani „upravljavec prevoza“) z zahtevano strokovno usposobljenostjo povezana s podjetjem, katerega prevozne dejavnosti naj bi vodila. To osebo mora zaposliti in plačevati podjetje. Ker naj bi ta oseba dejansko in trajno vodila prevozno dejavnost podjetja, mora sprejeti posledice svojih odločitev, zato prevzame odgovornost za kršitve, storjene v okviru dejavnosti, ki jih vodi. Ta odgovornost je enaka odgovornosti v okviru te uredbe, vendar ne posega v posebne kazenske ali finančne odgovornosti, opredeljene na ravni nacionalne zakonodaje vsake države članice. Možnost obrtnikov, da se za kvalificiranje obrnejo na drugega upravljavca prevoza, je zakonsko urejena, da se zlasti okrepi njihova neodvisnost do večjih prevoznikov, ki jim zaupajo tovor, in se tako obvarujejo pred prikritim zaposlovanjem.

Natančna določitev pogojev v zvezi z dobrim ugledom

V členu 6 je opredeljen seznam predpisov Skupnosti, katerih hujše kršitve lahko povzročijo izgubo dobrega ugleda, tudi če so storjene v drugih državah članicah. V njem je tudi navedeno, da se manjše kršitve po določeni ponovitvi lahko štejejo za hujše. Komisiji dodeljuje izvedbena pooblastila za pripravo skupnega seznama kršitev. Ta seznam je predpogoj za vsako urejeno izmenjavo informacij med državami članicami in za opredelitev skupnih pragov za odvzem dovoljenja.

Novi kazalniki za določitev finančnega položaja podjetja

Člen 7 uvaja natančnejše kazalnike za določitev finančnega položaja podjetja. Podjetja ali države članice imajo na izbiro dve možnosti: gibljiva sredstva in pospešeni koeficient (v skladu s terminologijo iz četrte računovodske direktive)[7], določeni na podlagi letnih računovodskih izkazov podjetja, morajo upoštevati nekatere pragove, ali pa podjetje dokaže svoj finančni položaj z bančno garancijo. Predlagani finančni kazalniki so enaki tistim, ki se po navadi uporabljajo v okviru finančne analize za presojo, ali je podjetje sposobno plačevati kratkoročne terjatve.

Izboljšanje strokovne usposobljenosti

Člen 8 uvaja skupen pristop, ki združuje usposabljanje ter obvezno preverjanje strokovne usposobljenosti, ki velja za vse kandidate, vključno s tistimi, ki imajo strokovne izkušnje, in tiste z diplomo. Poleg tega določa minimalni sistem akreditiranja centrov za preverjanje in centrov za usposabljanje ter spodbuja izmenjavo izkušenj med državami članicami na tem področju. In končno, odpravljena je možnost, da države članice razlikujejo raven usposobljenosti glede na vrsto mednarodnega ali notranjega prevoza. Osebe, usposobljene za vodenje prevoznih dejavnosti, bodo imele med svojo poklicno potjo zagotovo priložnost voditi prevoze med različnimi državami članicami.

Izboljšanje spremljanja in nadzora

Členi 9, 10, 11 in 13 pojasnjujejo ter krepijo vlogo organov, ki jih države članice imenujejo za nadzor nad tem, ali podjetja ustrezno izpolnjujejo pogoje, določene v Uredbi. Ti členi uvajajo skupna načela za zagotovitev večje transparentnosti, primerljivosti in ne nazadnje verodostojnosti pravil v zvezi z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti. Člena 10 in 12 tako natančno določata roke, ki jih morajo ti organi upoštevati za proučitev dokumentacije, pa tudi roke, ki se lahko dodelijo podjetju, da uredi svoj položaj, preden si nakoplje kazen. Člen 12 pristojnim organom nalaga, da morajo opozoriti podjetja, pri katerih obstaja nevarnost, da ne izpolnjujejo več pogojev iz Uredbe. Člen 21 določa postopno lestvico upravnih sankcij, ki sega od delnega odvzema dovoljenja do izključitve upravljavca prevoza. Na področju nadzora člen 11 predpisuje usmerjene preglede, s katerimi lahko države članice nadomestijo sistematične preglede, ki so pogostejši od obstoječih petletnih pregledov. Metoda usmerjenih pregledov se je izkazala pri učinkovitem odkrivanju kršitev in zmanjševanju upravnih stroškov, saj se nadzorujejo samo podjetja z ugotovljenim tveganjem.

Upravna poenostavitev in sodelovanje

Člen 15 v vsaki državi članici uvaja elektronski register podjetij, ki ga bo treba do leta 2010 medsebojno povezati na evropski ravni, in sicer ob upoštevanju pravil o varstvu osebnih podatkov. Taki registri v mnogih državah članicah že obstajajo in so dokazali svojo učinkovitost pri zmanjševanju upravnih stroškov nadzora podjetij. V členu 16 so navedena bistvena veljavna pravila v zvezi z varstvom osebnih podatkov v skladu z Direktivo 95/46/ES. Člen 17 predvideva določitev nacionalnih kontaktnih točk, ki jih je treba uporabiti za izmenjavo informacij, ter postopkov, ki jih je treba izvesti (podrobno navedeni v predlogih uredb, sprejetih hkrati s tem predlogom).

Razno

Druge vsebinske spremembe se nanašajo na splošne določbe, ki izhajajo iz zgoraj navedenih sprememb, zlasti za podrobno določitev prehodnega obdobja, ki se ga bo upoštevalo, in postopno odpravo neupravičenih predhodnih pravic, ter za določitev veljavnih pravil na področju komitologije ter poročil, ki jih je treba pripraviti za strožje spremljanje na nacionalni ravni in ravni Skupnosti.

2007/0098 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 71 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[8],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[9],

po posvetovanju z evropskim nadzornikom za varstvo podatkov,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[10],

ob upoštevanju naslednjega:

1. Vzpostavitev notranjega trga za cestni prevoz s poštenimi konkurenčnimi pogoji zahteva enotno izvajanje skupnih pravil za dostop do opravljanja dejavnosti cestnega prevoznika v tovornem ali potniškem prometu, v nadaljnjem besedilu „dejavnost cestnega prevoznika“. Ta skupna pravila lahko pripomorejo k visoki ravni strokovne usposobljenosti prevoznikov, racionalizaciji trga, izboljšanju kakovosti opravljenih storitev, kar je v interesu prevoznikov, njihovih strank in celotnega gospodarstva, ter k večji varnosti v cestnem prometu. Lahko tudi spodbudijo učinkovito izvajanje pravice do ustanavljanja prevoznih podjetij.

2. Direktiva Sveta 96/26/ES z dne 29. aprila 1996 o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v tovornem in potniškem prometu ter o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah za olajšanje uresničevanja pravic teh prevoznikov do ustanavljanja prevoznih podjetij v domačem in mednarodnem prometu[11] je določila minimalne pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in medsebojno priznavanje v ta namen zahtevanih dokumentov. Kljub temu izkušnje, ocena učinka in različne študije kažejo, da države članice to direktivo izvajajo zelo različno. Ta različnost ima več negativnih posledic, zlasti izkrivljanje konkurence, določeno nepreglednost trga, neenako raven nadzora in nevarnost, da bodo podjetja z nizko ravnjo usposobljenosti malomarna ali bodo manj upoštevala pravila o varnosti v cestnem prometu in socialne predpise, kar lahko škoduje ugledu sektorja.

3. Te posledice so še toliko bolj negativne, ker lahko povzročijo motnje v pravilnem delovanju notranjega trga cestnega prevoza. Dostop na trg mednarodnega prevoza blaga in nekaterih poslov kabotaže je namreč odprt za podjetja iz vse Skupnosti. Edini pogoj, ki ga morajo izpolnjevati ta podjetja, je, da imajo dovoljenje Skupnosti, ki ga lahko pridobijo, če izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti v skladu z Uredbo (ES) št. .../..., kar zadeva cestni prevoz blaga, in Uredbo (ES) št. .../..., kar zadeva prevoz potnikov.

4. Zato je treba posodobiti obstoječa pravila o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, da bi zagotovili njihovo enotnejše in učinkovitejše izvajanje. Ker je upoštevanje teh pravil glavni pogoj za dostop na trg Skupnosti in ker so veljavni instrumenti Skupnosti na področju dostopa na trg uredbe, se zdi uredba najprimernejši instrument za ureditev pridobitve dovoljenja za opravljanje dejavnosti.

5. Zaradi zagotavljanja poštene konkurence se morajo skupna pravila za opravljanje dejavnosti v čim širšem obsegu nanašati na vsa podjetja. Kljub temu ni nujno, da se v to uredbo vključijo podjetja, ki opravljajo izključno prevoze z zelo majhnim vplivom na trg prevoznih storitev.

6. Dolžnost države članice, v kateri je sedež podjetja, mora biti, da zagotovi, da podjetje trajno izpolnjuje pogoje, določene v tej uredbi, da se lahko ta država članica po potrebi odloči za začasni ali trajni odvzem dovoljenj, na podlagi katerih lahko to podjetje posluje na trgu. Pravilno upoštevanje in zanesljiv nadzor nad pogoji za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti zahtevata, da imajo podjetja stalen in dejanski sedež.

7. Fizične osebe z zahtevanima dobrim ugledom in strokovno usposobljenostjo je treba jasno opredeliti in imenovati pri pristojnih organih. Te osebe, tako imenovani „upravljavci prevoza“, morajo stalno in dejansko voditi prevozne dejavnosti podjetij za cestni prevoz. Treba je podrobno določiti, pod kakšnimi pogoji se šteje, da oseba neprekinjeno in dejansko vodi prevozno dejavnost v podjetju.

8. Dober ugled upravljavca prevoza zahteva, da ni bil obsojen za hujša kazniva dejanja ali deležen resnih sankcij, zlasti zaradi kršitve predpisov Skupnosti na področju cestnega prevoza. Na področjih, na katera se nanašajo predpisi Skupnosti, je nujno treba skupaj določiti vrste kršitev in ustrezne ravni teže kršitev, ki lahko omadežujejo dober ugled podjetja.

9. Podjetje za cestni prevoz mora imeti določeno minimalno finančno sposobnost za zagotovitev primernega zagona in dobrega upravljanja podjetja. Sedanja metoda minimalnega praga kapitala in rezerv prinaša veliko negotovost glede finančnih sredstev, ki jih je treba upoštevati, in ne zagotavlja, da je podjetje sposobno izpolnjevati kratkoročne obveznosti. Treba je poseči po drugih bolje opredeljenih in bolj upoštevnih finančnih kazalnikih, ki se lahko določijo na podlagi letnih računovodskih izkazov. Podjetja, ki to želijo, morajo imeti možnost, da svoj finančni položaj dokažejo z bančno garancijo, kar je lahko za ta podjetja preprosteje in ceneje.

10. Visoka raven strokovne usposobljenosti lahko poveča družbeno-gospodarsko učinkovitost sektorja cestnega prevoza. Zato se morajo kandidati za mesto upravljavca prevoza udeleževati kakovostnega usposabljanja. Da bi zagotovili bolj enake pogoje usposabljanja in preverjanja ter kandidatom omogočili transparentnost, je treba določiti, da države članice na podlagi meril, ki jih določijo same, akreditirajo centre za preverjanje in usposabljanje. Zaradi pravičnosti in transparentnosti morajo vsi kandidati opraviti tudi izpit, vključno s tistimi, ki so na podlagi izkušenj ali diplome lahko oproščeni obveznega začetnega usposabljanja. Od vzpostavitve notranjega trga naprej nacionalni trgi niso več ločeni. Zato morajo imeti vsi, ki so usposobljeni za vodenje prevoznih dejavnosti, potrebno znanje za vodenje domačega in mednarodnega prevoza. Seznam predmetov, ki jih je treba poznati za pridobitev spričevala o strokovni usposobljenosti, in podrobna pravila glede preverjanja se lahko spreminjajo skupaj s tehničnim napredkom, zato je treba omogočiti njihovo posodabljanje.

11. Poštena konkurenca in cestni prevoz, ki v celoti upošteva pravila, zahtevata enako raven nadzora in spremljanja med državami članicami. Nacionalni organi za nadzor podjetij in veljavnosti njihovih dovoljenj imajo pri tem ključno vlogo, zato je treba zagotoviti, da po potrebi lahko sprejmejo ustrezne ukrepe, zlasti za začasni ali trajni odvzem dovoljenj ali za razglasitev neprimernosti malomarnih ali zlonamernih upravljavcev prevoza. Kljub temu je treba podjetje predhodno opozoriti in mu dati na voljo razumen rok za ureditev položaja, preden si nakoplje take sankcije.

12. Bolj urejeno upravno sodelovanje med državami članicami bi izboljšalo učinkovitost nadzora nad podjetji, ki poslujejo v več državah članicah, in lahko zmanjša upravne stroške. Elektronski registri podjetij, ki so medsebojno povezani na evropski ravni, lahko ob upoštevanju pravil Skupnosti o varstvu osebnih podatkov olajšajo tako sodelovanje in zmanjšajo stroške, povezane z nadzorom, za podjetja in tudi za uprave. V večini držav članic že obstajajo nacionalni elektronski registri. Tudi infrastruktura za medsebojno povezanost med državami članicami že obstaja. Te nacionalne registre podjetij in njihovo medsebojno povezanost na evropski ravni je torej mogoče bolj sistematično uporabljati po nižjih stroških, kar lahko po drugi strani prispeva k občutnemu zmanjšanju upravnih stroškov pregledov in izboljša njihovo učinkovitost.

13. Nekateri podatki iz teh registrov, povezani s kršitvami in sankcijami, so osebni. Države članice morajo zato sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da se upoštevajo določbe Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[12], zlasti glede nadzora obdelave teh podatkov s strani organov javne oblasti ter pravice do informiranja zadevnih oseb, njihove pravice dostopa do podatkov in pravice do ugovora. Za namene te uredbe se zdi nujno, da se tovrstni podatki ohranijo vsaj dve leti, s čimer bi preprečili, da bi izločena podjetja prenesla sedež v druge države članice.

14. Medsebojna povezanost nacionalnih registrov je bistvenega pomena za hitro in učinkovito izmenjavo informacij med državami članicami ter za zagotovitev, da prevozniki ne bodo poskušali storiti hujših kršitev ali jih utegnili zagrešiti v drugih državah članicah kot v državi, kjer imajo sedež. Ta medsebojna povezanost zahteva skupno opredelitev natančnega formata podatkov za izmenjavo in tehničnih postopkov izmenjave.

15. Za učinkovito izmenjavo informacij med državami članicami je treba določiti nacionalne kontaktne točke in nekatere skupne postopke glede rokov in narave minimalnih informacij, ki jih je treba posredovati.

16. Da bi olajšali uveljavljanje pravice do ustanavljanja, je treba kot zadosten dokaz o dobrem ugledu za pridobitev dovoljenja za opravljanje zadevnih dejavnosti v državi članici gostiteljici sprejeti predložitev ustreznih dokumentov, ki jih je izdal pristojni organ matične države cestnega prevoznika, pri čemer se je treba prepričati, da zadevne osebe niso bile razglašene za neprimerne za opravljanje dejavnosti v drugih državah članicah, iz katerih izhajajo.

17. Kar zadeva strokovno usposobljenost, mora država članica, v kateri je sedež podjetja, enotni vzorec potrdila, izdan na podlagi določb iz te uredbe, priznati kot zadosten dokaz, da se tako olajša uveljavljanje pravice do ustanavljanja.

18. Na ravni Skupnosti je potrebno natančnejše spremljanje izvajanja določb te uredbe, kar vključuje pošiljanje rednih poročil o dobrem ugledu s strani Komisije, finančnem položaju in strokovni usposobljenosti podjetij iz sektorja cestnega prevoza, in sicer prek poročil, pripravljenih na podlagi nacionalnih registrov.

19. Države članice morajo določiti kazni za kršitve določb te uredbe. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

20. Ker ciljev predvidenega ukrepa, tj. posodobitve pravil, ki urejajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, za zagotovitev njihove enotnejše in bolj primerljive uporabe v državah članicah, države članice ne morejo zadostno uresničiti in jih je torej mogoče bolje uresničiti na ravni Skupnosti, lahko Komisija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne sme preseči okvirov, potrebnih za doseganje teh ciljev.

21. Treba je sprejeti ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil[13].

22. Predvsem je treba Komisijo pooblastiti za pripravo seznama kategorij, vrst in stopnje teže kršitev, zaradi katerih cestni prevozniki izgubijo zahtevan dober ugled; za prilagoditev tehničnemu napredku Priloge k tej uredbi o znanju, ki ga morajo države članice upoštevati pri priznanju strokovne usposobljenosti, in priloge, v kateri je vzorec spričevala o strokovni usposobljenosti; za pripravo seznama maksimalnih kršitev, ki povzročijo začasni ali trajni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali razglasitev neprimernosti. Ker imajo ti ukrepi splošen doseg in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe ali njenim dopolnitvam z dodajanjem nebistvenih določb, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES. Običajne roke za regulativni postopek s pregledom je zaradi učinkovitosti treba skrajšati za posodobitev vzorca spričevala o strokovni usposobljenosti.

23. Treba je razveljaviti Direktivo 96/26/ES –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I Splošne določbe

Člen 1 Predmet in opredelitve pojmov

24. Ta uredba ureja dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in izvajanje te dejavnosti.

25. V tej uredbi pomeni:

(a) „poklicna dejavnost cestnega prevoznika“ dejavnost cestnega prevoznika v potniškem prometu ali dejavnost cestnega prevoznika v tovornem prometu;

(b) „poklicna dejavnost cestnega prevoznika v tovornem prometu“ dejavnost vsakega podjetja, ki z motornimi vozili ali kombinacijo vozil prevaža blago za najem ali plačilo;

(c) „poklicna dejavnost cestnega prevoznika v potniškem prometu“ dejavnost vsakega podjetja, ki z motornimi vozili, konstruiranimi in opremljenimi tako, da so primerna za prevoz več kot devet oseb – skupaj z voznikom – in predvidena v ta namen, opravlja storitve v potniškem prometu za javnost ali za določene skupine uporabnikov, storitve pa plačajo osebe, ki prevoz uporabljajo, ali organizator prevoza;

(d) „podjetje“ vsako fizično ali pravno osebo, ki ustvarja dobiček ali ne, vsako združenje ali skupino oseb, ki ni pravna oseba in ustvarja dobiček ali ne, ter vsako organizacijo, ki je pravna oseba ali je odvisna od organa, ki je pravna oseba;

(e) „upravljavec prevoza“ fizično osebo, zaposleno v podjetju, ali, če je to podjetje fizična oseba, to isto osebo ali po potrebi drugo fizično osebo, imenovano s pogodbo, ki dejansko in trajno vodi prevozne dejavnosti tega podjetja;

(f) „dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika“ upravno odločbo, s katero se podjetju, ki izpolnjuje pogoje, določene v tej uredbi, dovoli opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika;

(g) „pristojni organ za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti“ organ v državi članici na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, ki preveri, ali podjetje izpolnjuje pogoje iz te uredbe, ter je pooblaščen za izdajo in začasni ali trajni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika;

(h) „država članica sedeža“ državo članico, v kateri želi ustanoviti sedež podjetje, katerega upravljavec prevoza lahko izhaja iz druge države;

(i) „matična država članica“ državo članico, v kateri je prej prebival ali posloval upravljavec prevoza podjetja, ki želi ustanoviti sedež v drugi državi članici.

Člen 2 Področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja za vsa podjetja s sedežem v Skupnosti, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika. Uporablja se tudi za podjetja, ki želijo opravljati dejavnost cestnega prevoznika.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 se ta uredba ne uporablja za:

(a) podjetja, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika v tovornem prometu izključno z motornimi vozili ali s kombinacijami vozil, katerih največja dovoljena masa ne presega 3,5 tone. Vendar lahko države članice to mejo znižajo za vse ali samo za nekatere vrste prevozov;

(b) podjetja, ki opravljajo samo nekatere vrste storitev cestnega prevoza v potniškem prometu za nekomercialne namene, katerih glavna dejavnost ni cestni prevoz potnikov in katerih uporabljena vozila upravljajo lastni zaposleni.

Člen 3 Zahteve za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika

Podjetja, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika, in podjetja, ki želijo opravljati dejavnost cestnega prevoznika, morajo izpolnjevati naslednje zahteve:

(a) imeti morajo dejanski in stalni sedež v eni od držav članic;

(b) imeti morajo dober ugled;

(c) imeti morajo ustrezen finančni položaj;

(d) imeti morajo ustrezno strokovno usposobljenost.

Pogoji za izpolnjevanje vsake od teh zahtev so določeni v poglavju II. Ta uredba ne prepoveduje, da se države članice odločijo predpisati dodatne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, ki želijo pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika.

Člen 4Upravljavec prevoza

1. Podjetje, ki želi opravljati dejavnost cestnega prevoznika, pri pristojnem organu iz člena 9 imenuje vsaj eno fizično osebo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 3(b) in (d). Ta oseba, ki se imenuje upravljavec prevoza, mora izpolnjevati naslednje pogoje:

(a) dejansko in neprekinjeno mora voditi prevozno dejavnost podjetja;

(b) zaposliti in plačevati jo mora podjetje ali, če je podjetje fizična oseba, biti ta ista oseba.

2. Če je podjetje fizična oseba, ki ne izpolnjuje zahteve po strokovni usposobljenosti iz člena 3(d), ji lahko pristojni organi z odstopanjem od odstavka 1 dovolijo opravljati dejavnost prevoznika, če:

(a) pri teh organih imenuje drugo osebo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 3(b) in (d) ter je s pogodbo pooblaščena za izvajanje nalog kot upravljavec prevoza v imenu podjetja;

(b) so v pogodbi, ki jo je podjetje sklenilo z upravljavcem prevoza, podrobno določene naloge, ki jih mora zadevna oseba izvajati neprekinjeno, in navedene njene obveznosti kot upravljavca prevoza; naloge, ki jih je treba podrobno določiti, obsegajo predvsem naloge, povezane s servisiranjem in vzdrževanjem vozil, preverjanjem prevoznih pogodb in dokumentov, računovodstvom, razporeditvijo natovarjanj po voznikih in vozilih ter preverjanjem postopkov v zvezi z varnostjo;

(c) imenovana oseba kot upravljavec prevoza ne vodi prevoznih dejavnosti več kot štirih različnih podjetij, ki se izvajajo z največjim skupnim voznim parkom dvanajstih vozil;

(d) je imenovana oseba neodvisna od drugih podjetij, ki jo zaprosijo za opravljanje prevoza ali ki opravljajo prevoze v njenem imenu.

3. Upravljavec prevoza izgubi dober ugled v smislu te uredbe, če so v okviru prevoznih dejavnosti, ki jih vodi, storjene hude ali ponavljajoče se kršitve, ki presegajo določen prag in spadajo med kršitve iz člena 6(1).

POGLAVJE IIPogoji, ki jih je treba izpolnjevati

Člen 5 Pogoji v zvezi z zahtevo glede sedeža

Za izpolnitev zahteve iz člena 3(a) mora imeti podjetje dejanski in stalni sedež na ozemlju države članice, ki mu prek pristojnega organa dovoli opravljanje dejavnosti. V ta namen mora imeti podjetje:

(a) sedež v tej državi članici, skupaj s prostori, v katerih hrani svojo poslovno dokumentacijo, zlasti računovodske dokumente, kadrovsko dokumentacijo in kateri koli drug dokument, do katerega mora imeti dostop pristojni organ za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, da preveri izpolnjevanje pogojev iz te uredbe;

(b) vozila, katerih edini lastnik je ali jih ima v lasti na kak drug način, zlasti na podlagi pogodbe o nakupu na obroke, najemne ali zakupne pogodbe ( leasing ) ali na podlagi kupoprodajne pogodbe, ter so registrirana in jih uporablja v tej državi članici;

(c) operativni center v tej državi članici, skupaj s potrebno opremo, zlasti dovolj parkirnimi mesti, da jih lahko njegova vozila redno uporabljajo.

Člen 6 Pogoji v zvezi z zahtevo po dobrem ugledu

26. Za namene člena 3(b) zahteva po dobrem ugledu podjetja pomeni, da njegovi vodilni niso bili obsojeni za hujša kazniva dejanja, kršitve na področju gospodarskega in stečajnega prava ter opravljajo svojo dejavnost v dobri veri, ob upoštevanju predpisov na področju cestnega prometa in v skladu s pravilnim poslovanjem.

Države članice določijo posebne pogoje, ki jih mora podjetje izpolnjevati v okviru te uredbe, da zadosti zahtevi po dobrem ugledu. Države članice določijo, da podjetje izpolnjuje navedeno zahtevo, če:

(a) ni nobenega resnega razloga, ki bi postavil pod vprašaj njegov dober ugled;

(b) ena ali več fizičnih oseb, ki jih je imenovalo za upravljavca prevoza v skladu s členom 4, niso bile obsojene ali jim ni bila naložena kazen v eni od držav članic zaradi hujših kršitev ali manjših ponavljajočih se kršitev predpisov Skupnosti, ki se nanašajo zlasti na:

(i) čas vožnje in počitka voznikov, delovni čas ter namestitev in uporabo nadzornih naprav;

(ii) največjo maso in dimenzije gospodarskih vozil v mednarodnem prometu;

(iii) začetno kvalifikacijo in stalno usposabljanje voznikov;

(iv) tehnični cestni nadzor gospodarskih vozil in obvezne letne tehnične inšpekcijske preglede motornih vozil;

(v) dostop na trg mednarodnega cestnega prevoza blaga ali, glede na primer, dostop na trg prevoza potnikov;

(vi) varnost pri mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga;

(vii) namestitev in uporabo omejilnikov hitrosti v nekatere vrste vozil;

(viii) vozniško dovoljenje;

(ix) dovoljenja za opravljanje dejavnosti;

(c) ni bilo obsojeno zaradi hujših kršitev veljavnih nacionalnih predpisov o plačilnih pogojih in pogojih zaposlovanja v tem poklicu, pretoku, varnosti v cestnem prometu in poklicni odgovornosti.

27. Za namene točke (b) drugega pododstavka odstavka 1 Komisija sprejme seznam kategorij, vrst in stopnje teže kršitev ter pogostnosti manjših kršitev, zaradi katerih se izgubi zahtevan dober ugled. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe z njeno dopolnitvijo, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, določenim v členu 25(3).

V ta namen Komisija uporabi naslednja načela:

(a) kategorije in vrste kršitev so tiste, do katerih prihaja najpogosteje;

(b) najvišja stopnja teže se nanaša na kršitve, ki povzročijo resno nevarnost smrti ali hudih telesnih poškodb;

(c) pogostnost, zaradi katere se ponavljajoče manjše kršitve štejejo za hude kršitve, narašča s številom voznikov v okviru prevoznih dejavnosti, ki jih vodi zadevna fizična oseba.

28. Zahteva po dobrem ugledu ostane neizpolnjena do povrnitve ugleda ali sprejetja kakega drugega ukrepa z enakovrednim učinkom v skladu z ustreznimi veljavnimi nacionalnimi predpisi.

Člen 7 Pogoji v zvezi z zahtevo glede finančnega položaja

29. Za namene člena 3(c) zahteva glede ustreznega finančnega položaja pomeni, da mora imeti podjetje dovolj finančnih sredstev za zagotavljanje primernega zagona in dobrega upravljanja podjetja.

30. Zahteva glede finančnega položaja je izpolnjena, kadar lahko podjetje trajno izpolnjuje svoje dejanske in potencialne obveznosti v okviru poslovnega leta. Za ta namen mora podjetje na podlagi letnih računovodskih izkazov, ki jih je potrdil revizor ali ustrezno pooblaščena oseba, dokazati, da ima vsako leto na voljo:

(a) gibljiva sredstva, ki morajo znašati vsaj 9 000 EUR, če se uporablja samo eno vozilo, in najmanj 5 000 EUR za vsako dodatno uporabljeno vozilo;

(b) terjatve, prenosljive vrednostne papirje ter sredstva v bankah, sredstva na žiro računih, čekih in v blagajni, in sicer v skupni višini, ki presega 80 % vrednosti dolgov, katerih preostala zapadlost ni daljša od enega leta („ pospešeni koeficient (Quick ratio) “ >= 80 % ).

Za namene te uredbe se vrednost eura v tistih nacionalnih valutah držav članic, ki niso vključene v tretjo fazo monetarne unije, določi vsakih pet let. Uporabijo se tečaji, pridobljeni prvi delovni dan oktobra in objavljeni v Uradnem listu Evropske unije . Veljati začnejo 1. januarja v naslednjem koledarskem letu.

Računovodske postavke iz točk (a) in (b) prvega pododstavka so enake postavkam, opredeljenim v Direktivi Sveta 78/660/EGS[14].

31. Z odstopanjem od odstavka 2 lahko pristojni organ dovoli, da podjetje dokaže svoje finančno stanje s potrdilom ene ali več bank ali drugih finančnih institucij, ki se nanaša na solidarnostno poroštvo podjetja z bančno garancijo, ali s kakim drugim podobnim dokumentom, in sicer za zneske, določene v odstavku 2(a). Bančno garancijo lahko zahteva pristojni organ, ki izda dovoljenje za opravljanje dejavnosti, in se lahko sprosti samo z njegovim soglasjem.

32. Letni računovodski izkazi iz odstavka 2 ali garancija iz odstavka 3, ki jih je treba preveriti, so letni računovodski izkazi gospodarskega subjekta s sedežem na ozemlju države članice, v kateri se zaprosi za dovoljenje, in ne letni računovodski izkazi morebitnih drugih subjektov s sedežem v drugi državi članici.

Člen 8 Pogoji v zvezi z zahtevo po strokovni usposobljenosti

33. Za namene člena 3(d) je zahteva po strokovni usposobljenosti izpolnjena, če ima ena ali več oseb, ki naj bi jo izpolnile v skladu s členom 4, znanja, ki ustrezajo stopnji usposobljenosti, določeni v oddelku I Priloge I, in sicer iz tam naštetih predmetov. Ugotavlja se po usposabljanju, ki obsega obvezno najmanj 140-urno obiskovanje tečaja, in po obveznem pisnem izpitu, ki ga lahko dopolnjuje ustni izpit. Oba izpita se organizirata v skladu z oddelkom II Priloge I.

34. Pisni in ustni izpit za ugotavljanje strokovne usposobljenosti lahko organizirajo samo organi in telesa, ki jih država članica v ta namen akreditira na podlagi meril, ki jih določi. Države članice redno preverjajo, ali so pogoji, pod katerimi organi ali telesa, ki so jih akreditirale, organizirajo preverjanja, v skladu s Prilogo I.

35. Države članice v skladu z merili, ki jih določijo, akreditirajo organizacije, ki lahko kandidatom zagotovijo kakovostno usposabljanje, da se lahko učinkovito pripravijo na preverjanje, in redno usposabljanje, da lahko upravljavci prevoza, ki to želijo, dopolnjujejo svoje znanje. Države članice redno preverjajo, ali te organizacije še naprej izpolnjujejo merila, na podlagi katerih so bile akreditirane.

36. Države članice lahko obveznega usposabljanja oprostijo kandidate, ki predložijo dokazilo o najmanj petletnih praktičnih izkušnjah na vodstvenem položaju v prevoznem podjetju.

37. Države članice lahko diplomante z določenimi visokošolskimi diplomami in diplomami tehničnih smeri, izdanimi v tej isti državi članici in ki dokazujejo obiskovanje tečajev iz predmetov, naštetih v seznamu iz Priloge I, ki jih države članice določijo v ta namen, oprostijo obveznega usposabljanja iz predmetov, ki jih te diplome zajemajo.

38. Kot dokazilo o strokovni usposobljenosti je treba predložiti potrdilo, ki ga izda organ ali telo iz odstavka 2. To potrdilo ni prenosljivo. Sestavi se v skladu z vzorcem spričevala iz Priloge II in nosi žig ali pečat akreditiranega organa ali telesa, ki ga je izdal.

39. Komisija prilagodi Prilogo I in Prilogo II tehničnemu napredku. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, določenim v členu 25(3), kar zadeva Prilogo I, in v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, določenim v členu 25(4), kar zadeva Prilogo II.

40. Dejavno se spodbuja izmenjava izkušenj in informacij med državami članicami na področju usposabljanja, preverjanja in akreditiranja, predvsem, vendar ne izključno, prek odbora iz člena 25 in vseh organizacij, ki jih lahko imenuje Komisija.

POGLAVJE III Dovoljenje in nadzor

Člen 9 Pristojni organi

41. Vsaka država članica imenuje enega ali več pristojnih organov za zagotavljanje pravilnega izvajanja te uredbe. Ti pristojni organi so pooblaščeni za:

(a) proučitev vlog, ki jih vložijo podjetja;

(b) izdajo dovoljenj za opravljanje dejavnosti ter za začasni ali trajni odvzem teh dovoljenj;

(c) razglasitev neprimernosti fizične osebe, da kot upravljavec prevoza vodi prevozno dejavnost podjetja;

(d) izvedbo zahtevanih pregledov, s katerimi se preveri, ali podjetje izpolnjuje zahteve iz člena 3.

42. Pristojni organi objavijo vse pogoje, zahtevane v okviru te uredbe, morebitne druge nacionalne določbe, postopke, ki jih morajo izvesti zadevni kandidati, in ustrezna pojasnila.

Člen 10 Proučitev in vknjižba vlog

43. Pristojni organ izda podjetju, ki za to zaprosi in izpolnjuje zahteve iz člena 3, dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika.

44. Pristojni organ v elektronski register iz člena 15 vpiše ime upravljavca prevoza, ki ga je imenovalo podjetje, naslov sedeža, število uporabljenih vozil ter, če dovoljenje velja za mednarodni prevoz, zaporedno številko dovoljenja Skupnosti in zaporedno številko overjenih kopij.

45. Rok, v katerem mora pristojni organ proučiti vlogo za izdajo dovoljenj, je čim krajši in ne sme biti daljši od treh mesecev.

46. Od datuma vzpostavitve medsebojne povezave nacionalnih elektronskih registrov iz člena 15(5) naprej pristojni organ za presojo dobrega ugleda podjetja preveri, da eden ali več imenovanih upravljavcev prevoza v kaki od držav članic v zadnjih dveh letih na podlagi člena 13 niso bili razglašeni za neprimerne za vodenje prevozne dejavnosti podjetja.

47. Podjetja z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti prevoznika pristojni organ, ki je dovoljenje izdal, v 28 dneh obvestijo o spremembah podatkov iz odstavka 2.

Člen 11Pregledi

48. Pristojni organi zagotovijo, da podjetja, ki so jim izdali dovoljenje za opravljanje dejavnosti, trajno izpolnjujejo zahteve iz člena 3. V ta namen vsakih pet let preverijo, ali podjetja še vedno izpolnjujejo vsako od teh zahtev.

49. V dopolnitev preverjanj iz odstavka 1 pristojni organi izvedejo preglede, usmerjene na podjetja, za katera je bilo ocenjeno tveganje po sistemu, ki so ga države članice vzpostavile na podlagi člena 9 Direktive 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta[15]. Države članice ta sistem ocenjevanja tveganj razširijo na vse kršitve, opredeljene v členu 6 te uredbe.

50. Če Komisija to zahteva, država članica zagotovi izvedbo zahtevanih pregledov, da se preveri, ali podjetje še vedno izpolnjuje pogoje za dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Država članica obvesti Komisijo o rezultatih pregledov, opravljenih na podlagi te zahteve, in o sprejetih ukrepih, če se ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje več pogojev iz te uredbe.

Člen 12Opozorilni postopek in odvzem dovoljenj

51. Pristojni organ po poslanem opozorilu trajno, delno ali začasno odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, ki je bilo izdano podjetju, če ugotovi, da to podjetje ne izpolnjuje več zahtev iz člena 3.

52. Opozorilo se podjetju pošlje, kadar pristojni organ ugotovi, da obstaja tveganje, da to podjetje ne izpolnjuje več ene od zahtev iz člena 3. Če ugotovi, da ena od teh zahtev ni več izpolnjena, se v opozorilu dodeli rok, v katerem lahko podjetje uredi svoj položaj, z naslednjimi omejitvami:

(a) največ šestmesečni rok za imenovanje namestnika upravljavca prevoza, če ta ne izpolnjuje več zahteve po dobrem ugledu ali strokovni usposobljenosti, s podaljšanjem za največ šest mesecev ob smrti ali fizični nesposobnosti upravljavca prevoza;

(b) največ šestmesečni rok, če mora podjetje urediti svoj položaj tako, da dokaže, da ima dejanski in stalni sedež;

(c) največ šestmesečni rok, če ni izpolnjena zahteva glede finančnega položaja, da se na podlagi finančnega načrta s stvarnimi predpostavkami dokaže, da bo zahteva glede finančnega položaja znova trajno izpolnjena od naslednjega poslovnega leta naprej.

53. Pristojni organ lahko od podjetij, katerih dovoljenje je bilo delno, začasno ali trajno odvzeto, zahteva, da se pred vsakršnim popravljalnim ukrepom njihovi upravljavci prevoza udeležijo tečaja usposabljanja in opravijo izpit iz člena 8.

Člen 13Razglasitev upravljavca prevoza za neprimernega

54. Ob kršitvah, katerih težo potrjujejo njihova sistematičnost, premišljenost in poskusi prikrivanja dejstev, pristojni organ razglasi upravljavca prevoza podjetja, katerega dovoljenje je bilo odvzeto, za neprimernega za vodenje prevozne dejavnosti podjetja.

55. Dokler se ne uporabi popravljalni ukrep, potrdilo o strokovni usposobljenosti iz člena 8(6) osebe, ki je bila razglašena za neprimerno za upravljanje prevozne dejavnosti, ni veljavno v nobeni državi članici.

Člen 14Odločitve pristojnih organov in pravna sredstva

56. Odločitve, ki jih pristojni organi držav članic sprejmejo v skladu s to uredbo in imajo za posledico zavrnitev vloge za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, začasni ali trajni odvzem obstoječega dovoljenja ali razglasitev neprimernosti, se pojasnijo.

Pri teh odločitvah se upoštevajo razpoložljive informacije o kršitvah, ki jih je zadevno podjetje ali eden od upravljavcev prevoza storil v drugih državah članicah in ki lahko omadežujejo dober ugled podjetja, ter vse druge informacije, ki jih ima na voljo pristojni organ.

V odločitvah se podrobno navedejo popravljalni ukrepi, ki veljajo v primeru začasnega odvzema dovoljenja ali razglasitve neprimernosti.

57. Države članice zagotovijo, da imajo podjetja iz te uredbe možnost vložiti pravno sredstvo pred neodvisnimi organizacijami ali organi in se zoper odločitve iz odstavka 1 pritožiti pred pravosodnim organom. Vložitev pravnega sredstva, vključno s pritožbo pred sodiščem, nima odložilnega učinka.

POGLAVJE IV Upravna poenostavitev in sodelovanje

Člen 15 Nacionalni elektronski registri

58. Za izvajanje te uredbe, zlasti členov 10, 11, 12, 13 in 26, vsaka država članica vodi nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza, katerim je pristojni organ, ki ga je imenovala, izdal dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Obdelava podatkov iz tega registra se izvaja pod nadzorom organa javne oblasti, imenovanega v ta namen. Elektronski register je prek spleta dostopen vsem pristojnim organom iz člena 9 te države članice. Drugim organom je dostopen le, če so ustrezno pooblaščeni za izvajanje nadzora in nalaganje sankcij na področju cestnega prometa in v kolikor so njihove uradne osebe zaprisežene.

Nacionalni elektronski register države članice vsebuje naslednje podatke:

(a) naziv in pravno obliko podjetja;

(b) naslov njegovega sedeža;

(c) imena upravljavcev prevoza, imenovanih za izpolnitev zahteve po dobrem ugledu in strokovni usposobljenosti, ter, če se razlikuje, ime pravnega zastopnika;

(d) vrsto dovoljenja, število vozil, na katera se nanaša, ter po potrebi zaporedno številko dovoljenja Skupnosti in overjenih kopij;

(e) število, kategorijo in vrsto hujših kršitev ter ponavljajočih se manjših kršitev, kot so tiste iz člena 6(1)(b) in zaradi katerih je bila v zadnjih dveh letih naložena kazen;

(f) imena oseb, ki so bile v zadnjih dveh letih razglašene za neprimerne za vodenje prevozne dejavnosti podjetja, in veljavne popravljalne ukrepe.

59. Podatki o podjetju, katerega dovoljenje je bilo delno, začasno ali trajno odvzeto, ali o osebi, razglašeni za neprimerno za opravljanje dejavnosti, ostanejo v registru dve leti. V teh podatkih se podrobno navedejo razlogi za začasni ali trajni odvzem dovoljenj ali razglasitev neprimernosti.

60. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev sprotnega dopolnjevanja in točnosti podatkov v elektronskem registru, zlasti podatkov iz člena 2(e) in (f).

61. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za to, da se nacionalni elektronski registri na ravni Skupnosti medsebojno povežejo najpozneje do 31. decembra 2010. Medsebojna povezava se izvede tako, da lahko pristojni organ katere koli države članice išče podatke v elektronskih registrih vseh držav članic.

62. Za namene odstavka 4 skupna podrobna pravila glede formata izmenjanih podatkov in glede tehničnih postopkov za samodejno iskanje po elektronskih registrih drugih držav članic določi Komisija v skladu s posvetovalnim postopkom iz člena 25(2).

63. Komisija lahko da ustrezne pobude za lažje izvajanje odstavka 4. Datum iz omenjenega odstavka lahko preloži. Ta odločitev za preložitev, namenjena spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, določenim v členu 25(4).

Člen 16Varstvo osebnih podatkov

V zvezi z uporabo Direktive 95/46/ES države članice določijo zlasti:

(a) da ima vsak posameznik dostop do podatkov, če so podatki, ki ga zadevajo, vpisani v register ali če se jih namerava posredovati tretjim osebam. Informacije morajo vsebovati identiteto organa, ki je odgovoren za obdelavo podatkov, vrsto podatkov za obdelavo in razloge;

(b) da ima vsak posameznik pravico dostopa do podatkov, ki ga zadevajo, pri organu, ki je odgovoren za obdelavo teh podatkov. Ta pravica se zagotovi brez omejitev, v ustreznih časovnih obdobjih in brez odloga ali prekomernih stroškov za organ, ki je odgovoren za obdelavo teh podatkov, in za prosilca;

(c) da ima vsak posameznik pravico, da doseže popravek, izbris ali blokiranje podatkov, ki ga zadevajo in ki so nepopolni ali netočni;

(d) da ima vsak posameznik pravico, da ugovarja obdelavi podatkov, ki ga zadevajo, iz upravičenih in nujnih razlogov. V primeru upravičenega ugovora se ti podatki ne morejo obdelovati.

Člen 17Upravno sodelovanje med državami članicami

64. Kadar država članica ugotovi kršitev podjetja, katerega dovoljenje je izdal pristojni organ druge države članice, in kadar bi lahko teža te kršitve povzročila začasni ali trajni odvzem dovoljenja na podlagi te uredbe, država članica pošlje tej drugi državi članici vse podatke, ki jih ima o teh kršitvah in o kaznih, ki jih je naložila.

65. Države članice določijo nacionalno kontaktno točko, odgovorno za izmenjavo informacij z drugimi državami članicami glede uporabe te uredbe. Države članice Komisiji posredujejo ime in naslov svoje nacionalne kontaktne točke najpozneje do …. Komisija sestavi seznam vseh nacionalnih kontaktnih točk in ga posreduje državam članicam.

66. Države članice, ki izmenjujejo informacije v okviru te uredbe, uporabljajo nacionalne kontaktne točke, določene na podlagi odstavka 2.

67. Države članice, ki izmenjujejo informacije o kršitvah iz člena 6(2) ali o morebitnih upravljavcih prevoza, razglašenih za neprimerne, upoštevajo postopek in roke iz člena 12(1) Uredbe (ES) št. .../..., ali, glede na primer, iz člena 23(1) Uredbe (ES) št. .../... Država članica, ki od druge države članice dobi obvestilo o kršitvi, to kršitev vpiše v svoj nacionalni elektronski register.

POGLAVJE V Medsebojno priznanje potrdil in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah

Člen 18 Potrdila in drugi dokumenti v zvezi z dobrim ugledom

1. Brez poseganja v člen 10(4) nova država članica sedeža sprejme kot zadosten dokaz o dobrem ugledu za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika izpisek iz kazenske evidence, če tega ni, pa enakovreden dokument, ki ga izda pristojni sodni ali upravni organ ene ali več matičnih držav prevoznika in iz katerega je razvidno, da je ta zahteva izpolnjena.

2. Kadar država članica za svoje državljane uvede določene zahteve glede dobrega ugleda in izpolnjevanja teh zahtev ni mogoče dokazati z dokumentom iz odstavka 1, ta država sprejme kot zadostno dokazilo za državljane drugih članic potrdilo o izpolnjevanju teh zahtev, ki ga izstavi pristojni sodni ali upravni organ v eni ali več matičnih državah članicah. Potrdilo se nanaša na posebna dejstva, ki so upoštevna v novi državi članici sedeža.

3. Če ena ali več matičnih držav ne izdaja dokumenta, ki se zahteva v skladu z odstavkoma 1 in 2, se lahko ta dokument nadomesti z izjavo pod prisego ali s slovesno izjavo zadevne osebe pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali po potrebi pred notarjem v matični državi. Tak organ ali notar izda potrdilo, s katerim potrjuje verodostojnost izjave pod prisego ali slovesne izjave.

4. Ne sprejmejo se dokumenti, izdani v skladu z odstavkoma 1 in 2, če so predloženi več kot 3 mesece po datumu izdaje. Ta pogoj velja tudi za izjave iz odstavka 3.

Člen 19 Potrdila v zvezi s finančnim položajem

Kadar država članica od državljanov zahteva izpolnjevanje nekaterih dodatnih pogojev v zvezi s finančnim položajem, ki niso navedeni v členu 7, ta država članica sprejme kot zadosten dokaz za državljane drugih držav članic, potrdilo o izpolnjevanju teh zahtev, ki ga izda pristojni upravni organ ene ali več matičnih držav. Ta potrdila se nanašajo na posebna dejstva, ki so upoštevna v novi državi članici sedeža.

Člen 20 Potrdila o strokovni usposobljenosti

1. Države članice priznajo kot zadostno dokazilo o strokovni usposobljenosti potrdila, ki so skladna z vzorcem spričevala iz Priloge II in jih v ta namen izdajo akreditirani organi ali telesa.

2. Potrdila, izdana pred ... kot dokazilo o strokovni usposobljenosti v skladu z določbami, veljavnimi do tega datuma, se upoštevajo kot enakovredna spričevalu, katerega vzorec je v Prilogi II, in se kot dokazilo o strokovni usposobljenosti priznajo v vseh državah članicah. Kljub temu lahko države članice zahtevajo dodaten dokument, iz katerega je razvidno, da se je zadevna dejavnost v državi članici dejansko opravljala tri leta. Ta dejavnost ni smela prenehati več kot pet let pred datumom predložitve potrdila.

POGLAVJE VIKon čne določbe

Člen 21 Kazni

68. Države članice določijo sistem kazni za kršitve določb te uredbe in storijo vse potrebno, da se te kazni uporabljajo. Tako določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice o teh določbah obvestijo najpozneje do ..., o vseh nadaljnjih spremembah v zvezi z njimi pa čim prej.

69. Kazni iz odstavka 1 obsegajo zlasti začasni ali delni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti, trajni odvzem dovoljenj in razglasitev neprimernosti obtoženih upravljavcev prevoznih dejavnosti. Te kazni obsegajo tudi zaplembo vozila, s katerim podjetje opravlja prevoze brez dovoljenja, določenega v tej uredbi.

70. Komisija sestavi seznam največjih kršitev te uredbe, ki povzročijo najmanj delni ali začasni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti, njegov trajni odvzem ali razglasitev neprimernosti, ki prizadene obtožene upravljavce prevoza. Ta ukrep, namenjen spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe z njeno dopolnitvijo, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, določenim v členu 25(3).

71. Kršitve iz člena 6(2) se medsebojno priznajo za izvajanje kazni iz odstavka 2 tega člena.

Člen 22Predhodne pravice

Podjetja, ki predložijo dokaz, da so jim bila pred določenimi datumi na podlagi nacionalnih predpisov države članice izdana dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v domačem ali mednarodnem tovornem ali, glede na primer, potniškem prometu, so do 1. januarja 2012 izvzeta iz zahteve po predložitvi dokazila o strokovni usposobljenosti iz člena 3(d). Ti datumi so naslednji:

(a) 1. januar 1975 v Belgiji, na Danskem, v Nemčiji, Franciji, na Irskem, v Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu;

(b) 1. januar 1981 v Grčiji;

(c) 1. januar 1983 v Španiji in na Portugalskem;

(d) 3. oktober 1989 na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike;

(e) 1. januar 1995 v Avstriji, na Finskem in Švedskem.

Člen 23Prehodne določbe

Podjetja, ki imajo pred datumom začetka veljavnosti te uredbe dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, upoštevajo določbe te uredbe najpozneje dve leti po tem datumu.

Člen 24 Medsebojna pomoč

72. Pristojni organi držav članic tesno sodelujejo in si medsebojno pomagajo pri izvajanju te uredbe. Zagotovijo zaupnost informacij, ki si jih izmenjajo.

73. Pristojni organi izmenjujejo informacije o obsodbah za hujša kazniva dejanja in storjenih hujših kršitvah ali o hujših in posebnih dejanjih, ki bi lahko vplivala na opravljanje dejavnosti cestnih prevoznikov, in sicer ob upoštevanju določb, ki se uporabljajo na področju varstva osebnih podatkov.

Člen 25Odbor

74. Komisiji pomaga odbor, ustanovljen na podlagi člena 18(1) Uredbe (EGS) št. 3821/85[16].

75. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 tega sklepa.

76. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 tega sklepa.

77. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in 5(b) ter člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 tega sklepa.

Roki, določeni v členu 5a(3)(c), (4)(b) in (4)(e) Sklepa 1999/468/ES, so en mesec.

Člen 26Poročila o opravljanju dejavnosti

78. Države članice vsaki dve leti pripravijo poročilo o dejavnosti pristojnih organov in ga pošljejo Komisiji. To poročilo obsega:

(a) analizo sektorja, kar zadeva dober ugled, finančni položaj in strokovno usposobljenost;

(b) število po vrsti in letu izdanih, začasno in trajno odvzetih dovoljenj, število opozoril, število razglasitev neprimernosti ter razloge;

(c) število vsako leto izdanih spričeval o strokovni usposobljenosti;

(d) statistične podatke o posodobitvah, izvedenih v nacionalnih elektronskih registrih,

(e) analizo o izmenjavah informacij z drugimi državami članicami, ki obsega zlasti letno število ugotovljenih kršitev, o katerih je bila obveščena druga država članica, in prejetih odgovorov na podlagi člena 17(3), ter letno število poizvedb in odgovorov na podlagi člena 17(4).

79. Komisija vsaki dve leti na podlagi teh nacionalnih poročil pripravi poročilo o opravljanju dejavnosti cestnega prevoznika, s katerim seznani Parlament in Svet. To poročilo vsebuje zlasti oceno delovanja izmenjave informacij med državami članicami. To poročilo se objavi hkrati s poročilom iz člena 17 Uredbe (ES) št. 561/2006.[17]

Člen 27Seznami pristojnih organov

Vsaka država članica pošlje Komisiji seznam pristojnih organov, ki jih je imenovala za izdajanje dovoljenj za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, in seznam organov ali teles, akreditiranih za organizacijo preverjanj. Zbirni seznam teh organov ali teles iz vse Skupnosti Komisija objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Člen 28Obveščanje o nacionalnih ukrepih

Države članice Komisiji v najkrajšem možnem času pošljejo besedilo zakonov ali drugih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta uredba.

Člen 29Razveljavitev

Direktiva 96/26/ES se razveljavi.

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo.

Člen 30Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Uporablja se od […]

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, […]

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[…] […]

PRILOGA I

I. SEZNAM PREDMETOV IZ ČLENA 8

ZNANJE, KI GA DRžAVE čLANICE UPOšTEVAJO PRI UGOTAVLJANJU STROKOVNE USPOSOBLJENOSTI, MORA VSEBOVATI VSAJ TISTE PREDMETE, KI SO ZA CESTNI PREVOZ BLAGA IN POTNIKOV NAVEDENI V TEM SEZNAMU. IZ TEH PREDMETOV MORAJO KANDIDATI ZA CESTNE PREVOZNIKE PRIDOBITI RAVEN ZNANJA IN PRAKTIčNIH SPOSOBNOSTI, KI JE POTREBNA ZA VODENJE PREVOZNEGA PODJETJA.

Najnižja raven znanja, kot je navedena spodaj, ne sme biti nižja od stopnje 3 po strukturi stopenj usposabljanja, ki je določena v Prilogi k Odločbi Sveta 85/368/EGS[18], to je stopnje, dosežene z usposabljanjem med obveznim šolanjem, dopolnjenim s poklicnim in dodatnim tehničnim usposabljanjem ali s srednješolskim tehničnim ali drugim usposabljanjem.

A. Civilno pravo

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) poznati glavne vrste pogodb, ki se uporabljajo v cestnem prevozu, ter pravice in obveznosti, ki iz njih izhajajo;

2) biti sposoben skleniti pravno veljavno prevozno pogodbo, zlasti glede prevoznih pogojev.

Cestni prevoz blaga

3) biti sposoben proučiti zahtevek naročnika za nadomestilo izgube ali škode, povzročene blagu med prevozom, ali za zamudo pri dostavi blaga in vpliv takega zahtevka na njegovo pogodbeno odgovornost;

4) poznati pravila in obveznosti iz Konvencije CMR o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga.

Cestni prevoz potnikov

5) biti sposoben proučiti zahtevek naročnika glede nadomestila za poškodbe potnikov ali škode na njihovi prtljagi zaradi nesreče med prevozom ali glede nadomestila za zamude in vpliv takega zahtevka na njegovo pogodbeno odgovornost.

B. Gospodarsko pravo

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) poznati pogoje in formalnosti, določene za poslovanje, splošne obveznosti izvajalcev (registracija, poslovne knjige itd.) ter posledice stečaja;

2) imeti primerno znanje o raznih oblikah gospodarskih družb ter o pravilih glede njihovega ustroja in delovanja.

C. Socialno pravo

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) poznati vlogo in funkcijo različnih socialnih institucij, ki so vključene v sektor cestnega prevoza (sindikati, sveti delavcev, sindikalni predstavniki, inšpektorji za delo itd.);

2) poznati obveznosti delodajalcev na področju socialnega varstva;

3) poznati pravila, ki urejajo pogodbe o delu za različne kategorije delavcev, zaposlenih v podjetjih cestnega prevoza (oblika pogodb, obveznosti pogodbenih strank, delovni pogoji in delovni čas, plačani dopust, plačilo za delo, kršitev pogodbe itd.);

4) poznati veljavna pravila glede časa vožnje, časa počitka in delovnega časa, zlasti določbe Uredbe Sveta (ES) št. 561/2006[19], Uredbe (EGS) št. 3821/85[20], Direktive 2002/15/ES in Direktive 2006/22/ES ter praktične dogovore za izvajanje teh uredb;

5) poznati veljavna pravila o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov, zlasti tistih, ki izhajajo iz Direktive 2003/59/ES.

D. Davčna zakonodaja

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora poznati zlasti pravila, ki urejajo:

1) DDV na prevozne storitve,

2) davek na motorna vozila;

3) davke na določena vozila za cestni prevoz blaga, cestnine in pristojbine za uporabo infrastrukture;

4) davek na dohodek.

E. Poslovno in finančno vodenje podjetja

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) poznati zakonske določbe in postopke uporabe čekov, menic, zadolžnic, kreditnih kartic in drugih sredstev ali načinov plačila;

2) poznati različne oblike posojil (bančno posojilo, akceptni kredit, garancijski depoziti, hipoteke, zakup, najem, odkup terjatev itd.) ter obremenitve in obveznosti, ki iz tega izhajajo;

3) vedeti, kaj je bilanca stanja, kako se izdela in kako se razlaga;

4) biti sposoben brati in razlagati izkaz uspeha;

5) biti sposoben oceniti finančno stanje podjetja in njegovo donosnost, zlasti na podlagi finančnih kazalnikov;

6) biti sposoben pripraviti proračun;

7) poznati stroškovne elemente svojega podjetja (fiksne stroške, spremenljive stroške, obratni kapital, amortizacijo itd.) in znati izračunati stroške na vozilo, na kilometer, na vožnjo ali na tono;

8) biti sposoben izdelati organigram vseh zaposlenih v podjetju in sestaviti delovne načrte itd.;

9) poznati načela tržne raziskave ( marketing ), prodajne promocije prevoznih storitev, izdelave seznama strank, oglaševanja, stikov z javnostjo itd.;

10) poznati različne vrste zavarovanj, značilne za cestni prevoz (odgovornostno zavarovanje, zavarovanje oseb, zavarovanje stvari in zavarovanje prtljage), ter jamstva in obveznosti, ki izhajajo iz teh zavarovanj;

11) poznati uporabo telematskih aplikacij v cestnem prometu;

Cestni prevoz blaga

12) biti sposoben uporabljati pravila, ki urejajo fakturiranje storitev cestnega prevoza blaga ter poznati pomen in uporabo mednarodnih trgovskih izrazov Incoterms;

13) poznati različne kategorije pomožnih izvajalcev prevoznih storitev, njihovo vlogo, naloge in njihov morebitni status;

Cestni prevoz potnikov

14) biti sposoben uporabljati pravila, ki urejajo voznine in cene v javnem in zasebnem prevozu potnikov;

15) biti sposoben uporabljati pravila, ki urejajo fakturiranje storitev cestnega prevoza potnikov.

F. Dostop do trga

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) poznati poklicna pravila, ki urejajo dejavnost cestnega prevoza za najem ali plačilo, najem gospodarskih vozil in sklepanje podizvajalskih pogodb, ter zlasti pravila o uradnem organiziranju dejavnosti, dovoljenju za opravljanje dejavnosti, dovoljenju za cestni prevoz znotraj in zunaj Skupnosti, nadzoru in kaznih;

2) poznati pravila o ustanovitvi podjetja za cestne prevoze;

3) poznati različne dokumente, ki se zahtevajo za opravljanje storitev cestnega prevoza, in biti sposoben uvesti kontrolne postopke za zagotovitev hrambe odobrenih dokumentov o vsakem opravljenem prevozu, zlasti dokumentacije o vozilu, vozniku, blagu in prtljagi, tako v podjetju kot v vozilu;

Cestni prevoz blaga

4) poznati pravila o organizaciji trga cestnega prevoza blaga, o špediciji in o logistiki;

5) poznati obmejne formalnosti, vlogo in področje uporabe dokumentov T in zvezkov TIR ter obveznosti in odgovornosti, ki izhajajo iz njihove uporabe;

Cestni prevoz potnikov

6) poznati pravila o organizaciji trga cestnega prevoza potnikov;

7) poznati pravila za uvedbo prevoznih storitev in biti sposoben sestaviti prevozne načrte.

G. Tehnični standardi in vidiki poslovanja

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) poznati pravila o masah in dimenzijah vozil v državah članicah ter postopke v primeru izrednih prevozov, ko gre za odstopanje od teh pravil;

2) biti sposoben izbrati vozila in njihove sestavne dele (šasija, motor, prenosni mehanizem, zavorni sistem itd.) v skladu s potrebami podjetja;

3) poznati formalnosti, ki se nanašajo na homologacijo tipa, registracijo in tehnični pregled teh vozil;

4) upoštevati potrebne ukrepe proti onesnaževanju zraka zaradi emisij izpušnih plinov motornih vozil in proti emisijam hrupa;

5) biti sposoben sestaviti načrte rednega vzdrževanja vozil in njihove opreme;

Cestni prevoz blaga

6) poznati različne vrste naprav za ravnanje s tovorom in natovarjanje (kesoni, zabojniki, palete itd.) ter biti sposoben uvesti postopke in izdati navodila za nakladanje in razkladanje blaga (razporeditev teže, zlaganje, nalaganje, zagraditev itd.);

7) poznati različne tehnike kombiniranega prevoza, kot sta oprtni prevoz in ro-ro prevoz;

8) biti sposoben izvajati postopke za uskladitev s pravili o prevozu nevarnih snovi in odpadkov, zlasti tistih, ki izhajajo iz Direktive Sveta 94/55/ES[21], Direktive Sveta 96/35/ES[22] in Uredbe Sveta (ES) št. 259/93[23];

9) biti sposoben izvajati postopke za uskladitev s pravili o prevozu pokvarljivih živil, zlasti tistih, ki izhajajo iz Sporazuma o mednarodnem prevozu pokvarljivih živil in o specialnih vozilih za njihov prevoz (ATP);

10) biti sposoben izvajati postopke za uskladitev s pravili o prevozu živih živali.

H. Varnost v cestnem prometu

Cestni prevoz blaga in potnikov

Kandidat mora zlasti:

1) vedeti, kakšna usposobljenost se zahteva od voznikov (vozniško dovoljenje, zdravniška spričevala, potrdilo o fizični pripravljenosti itd.);

2) biti sposoben izvesti potrebne korake za zagotovitev, da vozniki upoštevajo prometna pravila, prepovedi in omejitve, ki veljajo v različnih državah članicah (omejitve hitrosti, prednost, postanki in parkiranje, uporaba luči, cestna signalizacija itd.);

3) biti sposoben sestaviti navodila voznikom v zvezi s preverjanjem skladnosti z varnostnimi zahtevami, ki se nanašajo na stanje vozil, njihovo opremo in tovor ter na defenzivno vožnjo;

4) biti sposoben določiti postopke, ki jih je treba upoštevati ob nesreči, in izvesti primerne postopke za preprečitev ponovitve nesreč ali hudih prometnih prekrškov;

5) biti sposoben izvesti postopke za varno pritrditev blaga in poznati ustrezne tehnike;

Cestni prevoz potnikov

6) imeti temeljno znanje o cestnem omrežju v državah članicah.

II. ORGANIZIRANJE PREVERJANJA

1. Države članice organizirajo obvezen pisni izpit, ki ga lahko dopolnijo z neobveznim ustnim izpitom, da ugotovijo, ali so kandidati za cestne prevoznike dosegli zahtevano raven znanja iz predmetov, navedenih v delu I, zlasti ali so sposobni uporabljati ustrezna orodja in tehnike ter izpolnjevati ustrezne izvedbene in uskladitvene naloge.

(a) Obvezen pisni izpit zajema dva preizkusa, in sicer:

- pisna vprašanja izbirnega tipa (vsako s štirimi možnimi odgovori), vprašanja, ki zahtevajo neposredne odgovore, ali kombinacijo obeh metod;

- pisne vaje/študije primera.

Vsak preizkus traja najmanj dve uri.

(b) Če je organiziran ustni izpit, lahko države članice določijo, da je uspešno opravljen pisni izpit pogoj za opravljanje ustnega izpita.

2. Če države članice organizirajo tudi ustni izpit, morajo zagotoviti, da se vsak od treh preizkusov oceni z najmanj 25 % in največ 40 % od skupnega števila točk.

Če države članice organizirajo samo pisni izpit, morajo zagotoviti, da vsak preizkus ocenijo z najmanj 40 % in največ 60 % od skupnega števila točk.

3. Kandidati morajo pri vseh preizkusih doseči povprečno najmanj 60 % skupnega števila točk, pri čemer morajo pri vsakem preizkusu doseči najmanj 50 % skupnega možnega števila točk. Država članica lahko to mejo zniža s 50 % na 40 % samo pri enem preizkusu.

PRILOGA II

EVROPSKA SKUPNOST

(Odporen papir bež barve – format DIN A4, sintetični papir 150 g/m2 ali več)

(Besedilo v uradnem(-ih) jeziku(-ih) ali enem od uradnih jezikov države članice, ki izdaja spričevalo)

Prepoznavni znak zadevne države članice[24] | Oznaka akreditiranega organa ali telesa[25] |

SPRIČEVALO O STROKOVNI USPOSOBLJENOSTI ZA OPRAVLJANJE CESTNEGA PREVOZA BLAGA [POTNIKOV][26]

Št. ................. |

S tem …………………………………………………………………………………….............................................................

potrjujje, da je[27]…………………………………………………………………………………………………………………..,

rojen v …………………………………………………, dne ……………………………………………………….

uspešno opravil usposabljanje in preverjanje znanja (leto: …………; semester: …………..)[28], organizirana za pridobitev spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje cestnega prevoza blaga [potnikov][29], v skladu z Uredbo (ES) št. ………/………. z dne …………………………………

To spričevalo je zadosten dokaz strokovne usposobljenosti iz člena 20(1) Uredbe (ES) št. ……./…..… z dne …………. o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. |

Izdano v ………………………………………………, dne ……………………………………………….

………………..…………………………………………..[30]

___________[pic][pic][pic]

[1] Uredba (EGS) št. 881/92, Uredba (EGS) št. 3118/93, Uredba (EGS) št. 684/92 in Uredba (ES) št. 12/98.

[2] Referenca 2006/TREN/01.

[3] Glej zgoraj.

[4] COM(2007) 23 konč.

[5] Skupaj za EU-27.

[6] Zadeva C-176/03. Sodišče je s to sodbo pojasnilo, da lahko zakonodajalec Skupnosti sprejme ukrepe v zvezi s kazenskim pravom držav članic, kadar uporaba kazenskih sankcij pomeni potreben ukrep za boj proti hudim okoljskim kršitvam.

[7] Četrta direktiva Sveta 78/660/EGS z dne 25.7.1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb.

[8] UL C […], […], str. […].

[9] UL C […], […], str. […].

[10] UL C […], […], str. […].

[11] UL L 124, 23.5.1996, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/103/ES (UL L 363, 20.12.2006, str. 344).

[12] UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

[13] UL L 184, 17.7.1999, str. 23. Sklep, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 11).

[14] UL L 222, 14.8.1978, str. 11. Direktiva, kakor je bila nazadaje spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/46/ES (UL L 224, 16.8.2006, str. 1).

[15] UL L 102, 11.4.2006, str. 35.

[16] UL L 370, 31.12.1985, str. 8. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1791/2006 (UL L 363, 20.12.2006, str. 1).

[17] UL L 102, 11.4.2006, str. 1.

[18] UL L 199, 31.7.1985, str. 56.

[19] UL L 102, 11.4.2006, str. 1.

[20] UL L 370, 31.12.1985, str. 8.

[21] UL L 319, 12.12.1994, str. 7.

[22] UL L 145, 19.6.1996, str. 10.

[23] UL L 30, 6.2.1993, str. 1.

[24] Prepoznavni znak države: (B) Belgija, (BG) Bolgarija, (CZ) Češka, (DK) Danska, (D) Nemčija, (EST) Estonija, (GR) Grčija, (E) Španija, (F) Francija, (IRL) Irska, (I) Italija, (CY) Ciper, (LV) Latvija, (LT) Litva, (L) Luksemburg, (H) Madžarska, (NL) Nizozemska, (A) Avstrija, (PL) Poljska, (P) Portugalska, (RO) Romunija, (SLO) Slovenija, (SK) Slovaška, (FIN) Finska, (S) Švedska, (UK) Združeno kraljestvo.

[25] Organ ali organizacija, ki ga vsaka država članica Evropske skupnosti vnaprej določi za izdajanje tega spričevala.

[26] Neustrezno črtaj.

[27] Priimek in ime; kraj in datum rojstva.

[28] Podatki o preverjanju.

[29] Neustrezno črtaj.

[30] Žig in podpis organa ali telesa, akreditiranega za izdajo spričevala.