52006DC0071

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 22.2.2006

KOM(2006)71 končno

POROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o enakosti med ženskami in moškimi - 2006

.

KAZALO

1. Uvod 3

2. Glavno dogajanje 3

2.1. Razvoj politik in zakonodaje ter trenutno stanje 3

2.2. Razlike med spoloma 5

3. Izzivi in usmeritve politik 6

3.1. V celoti izkoristiti prispevek politike enakosti med spoloma k evropskistrategiji za rast in zaposlovanje 7

3.2. Spodbujanje dobrega usklajevanja med poklicnim in zasebnim življenjem 7

3.3. Podpora enakosti med spoloma z učinkovitimi institucionalnimi mehanizmi 8

3.4. Zunanja razsežnost enakosti med spoloma 9

4. Sklepne ugotovitve 9

ANNEX 11

1. UVOD

To letno poročilo vsebuje pregled glavnih dogodkov v zvezi z enakostjo med ženskami in moškimi v Evropski uniji v letu 2005. Opisuje tudi izzive in politične usmeritve v prihodnosti.

EU je svojo polno zavezo enakosti med spoloma potrdila v socialni agendi [1] za obdobje 2005–2010, ki dopolnjuje in podpira prenovljeno lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta[2]. V novem sklopu integriranih smernic[3], ki podpira cilje za večjo in trajnejšo gospodarsko rast ter ustvarjanje novih in boljših delovnih mest, se enakost spolov šteje za bistveni element pri uresničevanju izzivov trga dela. Združujejo posebne ukrepe za zaposlovanje žensk in vključevanje vidika enakosti med spoloma v vse sprejete ukrepe.

Politike za enakost med spoloma prispevajo k zaposlovanju in rasti. Tri četrtine novih delovnih mest, ki so bila v zadnjih petih letih ustvarjena v EU, so zapolnile ženske. Ker pa razlike med spoloma še vedno obstajajo , je treba storiti več, da se izkoristi produktivni potencial žensk. Zlasti slabo ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem je še vedno vzrok za odhod zaposlenih s trga dela in nižjo stopnjo rodnosti. Obstaja resnična potreba po okrepitvi prizadevanj za podporo učinkovitim in inovativnim sredstvom, s pomočjo katerih bi lahko ženske in moški v vseh obdobjih svojega življenja uskladili delo in obveznosti v zasebnem življenju.

Enakost med ženskami in moškimi ne sme biti geografsko omejena. EU je močno podprla Pekinška izhodišča za ukrepanje in ponovno potrdila svojo zavezo, da bo Pekinška izhodišča za ukrepanje v celoti izpolnila in zahtevala njihovo učinkovito izvedbo[4]. To je nujno za dosego mednarodno dogovorjenih razvojnih ciljev, vključno s cilji Deklaracije tisočletja. To stališče je EU podprla tudi na plenarnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov na visoki ravni, ki je potekalo od 14. do 16. septembra 2005, na katerem se je razpravljalo o pregledu Deklaracije tisočletja.

2. GLAVNO DOGAJANJE

2.1. Razvoj politik in zakonodaje ter trenutno stanje

Komisija je napovedala objavo sporočila o prihodnjem razvoju politik na področju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji v prihodnjih petih letih, ki ga je treba sprejeti v prvi četrtini leta 2006. V tem „načrtu za enakost med ženskami in moškimi“ bodo opredeljeni izzivi in ukrepi, da bo EU v okviru svojih notranjih in zunanjih politik dosegla enakost med spoloma v skladu s cilji za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. V načrtu bosta poudarjena zaveza in poseben prispevek EU k temu procesu.

Zakonodaja je bila ključnega pomena za doseženi napredek na področju enakosti med ženskami in moškimi v preteklih desetletjih. Leta 2005 so bili po sprejetju spremenjenega predloga direktive[5], ki poenostavlja in posodablja obstoječo zakonodajo Skupnosti o enakem obravnavanju moških in žensk pri zaposlovanju, sprejeti nadaljnji ukrepi. Potekajo stalna prizadevanja, da se na podlagi skupnega stališča, ki sta ga po pogajanjih sprejela Svet in Evropski parlament, zagotovi hitro sprejetje direktive na začetku leta 2006.

Rok za prenos direktive o enakem obravnavanju iz leta 2002[6] se je iztekel 5. oktobra 2005. Vzpostavitev organov za spodbujanje enakosti , kot je določeno v direktivi, bo nedvomno prispevala k boljšemu izvajanju zakonodaje v zvezi z enakostjo med spoloma. Večina držav članic je direktivo prenesla v nacionalno zakonodajo. V primerih, ko direktiva ne bo prenesena ali ne bo prenesena pravilno, se bodo začeli postopki za ugotavljanje kršitev.

8. marca 2005 je Komisija predlagala ustanovitev evropskega inštituta za enakost med spoloma [7], ki naj bi postal pomembno orodje za širjenje informacij, izmenjavo dobrih praks in razvoj metodoloških orodij za spodbujanje integracije načela enakosti med spoloma. S pomočjo inštituta bodo bolj prepoznavni tudi dosežki in izzivi na področju enakosti med spoloma. Predlog trenutno preučujeta Svet in Evropski parlament. Evropski ekonomsko-socialni odbor je 28. septembra 2005 v zvezi s predlogom sprejel pozitivno mnenje[8].

V okviru evropskega socialnega dialoga so socialni partnerji marca 2005 sprejeli okvir ukrepov za enakost med spoloma s poudarkom na štirih prednostnih nalogah: obravnavi vloge žensk in moških, spodbujanju sodelovanja žensk v postopkih odločanja, spodbujanju ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem ter odpravi razlike v plačah med spoloma. Najbolj pomembno bo letno poročilo o napredku. Nekateri sektorski socialni partnerji sprejemajo tudi pobude za zbiranje, izmenjavo in spodbujanje dobrih praks na področju enakosti med spoloma.

Svet za konkurenčnost je 18. aprila 2005 v svojih sklepih poudaril vse večji pomen enakosti med spoloma na področju znanosti in zaposlovanju žensk na vodilnih položajih. Države članice so bile pozvane, da znatno povečajo število žensk na vodilnih položajih v raziskovalnem sektorju, da bi za začetek dosegli cilj: v povprečju 25 % delež žensk v javnih sektorjih v EU.

V skupni agendi za vključevanje državljanov iz tretjih držav [9], ki jo je sprejela Komisija, je bila obravnavana potreba po upoštevanju vidika enakosti med spoloma v politiki priseljevanja. Poudarjen je bil zlasti pomen polnega izkoriščenja potenciala žensk priseljenk na trgu dela. Komisija aktivno obravnava tudi problem trgovine z ljudmi, pri čemer so še vedno najpogostejše žrtve ženske. Predstavila je celostni pristop in predloge za akcijski načrt[10], s katerimi je poudarila pomen vidika enakosti med spoloma pri strategijah preprečevanja in pri odpravi vseh oblik izkoriščanja, vključno s spolnim izkoriščanjem in izkoriščanje delovne sile v gospodinjstvih.

Leta 2005 je bila deseta obletnica sprejetja Pekinških izhodišč za ukrepanje , ki so bila mejnik pri vključevanju načela enakosti med spoloma v javne politike. Ob tej priložnosti so vlade po vse svetu potrdile doseženi napredek, poudarile pa so tudi preostale izzive in ovire. Posebna področja, ki predstavljajo razlog za skrb, so dostop žensk do izobraževanja, premoženja, dela, zdravstvenih storitev in storitev na področju reproduktivnega zdravja. Umrljivost mater še naprej vzbuja skrb, na nekaterih območjih, zlasti v nekaterih afriških regijah, pa se položaj žensk slabša. Zaveza EU je v veliki meri prispevala k uspešni potrditvi Pekinških izhodišč za ukrepanje. Na podlagi predloga Komisije so Svet, Parlament in Komisija novembra 2005 sprejeli skupno izjavo o „evropskem soglasju o razvoju“ [11], v kateri je enakost med spoloma opredeljena kot eno od petih ključnih načel razvojne politike. Tudi v novi strategiji EU za Afriko[12] je posebej predvideno, da je treba enakost med spoloma v celoti upoštevati v vseh partnerstvih in v vseh nacionalnih razvojnih strategijah. Komisija pričakuje, da bo v prvi polovici leta 2006 sprejela sporočilo z naslovom „Evropska vizija o enakosti med spoloma v razvojnem sodelovanju“.

2.2. Razlike med spoloma

Z ugodnim razvojem na področju zaposlovanja žensk so se zmanjšale razlike med spoloma v zvezi s stopnjo zaposlenosti. Vendar pa velika neravnovesja ostajajo in ni videti, da bi se velike razlike v plačah zmanjšale.

V preteklih letih je bil dosežen napredek pri uresničevanju cilja lizbonske strategije na področju zaposlovanja (70 % stopnja zaposlenosti do leta 2010), saj se je v zadnjem desetletju stalno povečevalo število žensk, ki so vstopile na trg dela, stopnja zaposlenosti moških pa je v istem obdobju ostala dokaj nespremenjena. Stopnja zaposlenosti žensk v EU–25 se je leta 2004 povečala na 55,7 %, to je za 0,7 odstotnih točk v primerjavi z letom 2003, na podlagi česar bo možno doseči srednjeročni cilj stopnje zaposlenosti, ki je 57 % v letu 2005. Zato so se razlike v stopnji zaposlenosti še nadalje zmanjšale z 18,1 točke v letu 1999 na 15,2 točke v letu 2004. Zaradi zmanjšanja stopnje nezaposlenosti žensk in podobnega povečanja stopnje nezaposlenosti moških so se zmanjšale razlike v stopnji nezaposlenosti na 2,1 točke, kar je skoraj cela točka manj kot leta 1999. Pri starejših delavcih je bil napredek v zvezi s stopnjo zaposlenosti žensk prav tako večji kot pri moških. Stopnja zaposlenosti žensk, starejših od 55 let, se je leta 2004 povečala za eno odstotno točko na 31,7 %, tj. za 5,4 točke več, kot je znašala leta 1999. To je prispevalo k zmanjšanju razlik v stopnji zaposlenosti pri starejših delavcih, čeprav so bile razlike leta 2004 še naprej zelo velike, tj. 19,0 točk.

Kljub temu ugodnemu zmanjšanju pa je treba priznati, da so bila glavna področja, na katerih se je stopnja zaposlenosti žensk povečala, še naprej področja, usmerjena v dejavnosti in poklice, ki jih opravljajo predvsem ženske. To je povzročilo večje razlikovanje na trgu dela. Dejansko se razlikovanje po spolu tako v sektorjih kot v poklicih[13] v EU še naprej povečuje, in sicer se je povečalo na 25,4 % v sektorjih in na 18,1 % v poklicih. Več kot štiri ženske od desetih so zaposlene na področju javne uprave, izobraževanja, zdravstva ali socialnih dejavnosti, v primerjavi z manj kot dvema moškima od desetih. Vendar pa poslovne storitve v zasebnem sektorju ostajajo pomemben vir ustvarjanja delovnih mest za ženske in moške, pri čemer se je število zaposlenih med letoma 2000 in 2004 povečalo za 5 %.

Dodaten razlog za zaskrbljenost so še vedno obstoječe razlike med spoloma pri delu s skrajšanim delovnim časom , ki ga opravlja 32,6 % zaposlenih žensk in le 7,4 % moških. Čeprav je lahko odločitev za delo s skrajšanim delovnim časom odraz osebnih želja in lahko prispeva k (ponovnem) vstopu posameznikov na trg dela in k temu, da na njem ostanejo, pa so velike razlike med spoloma tudi dokaz, da imajo ženske in moški različne vzorce preživljanja časa, da za vzdrževane družinske člane v glavnem skrbijo ženske ter da se ženske srečujejo z večjimi težavami pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Delež zaposlenih žensk in število delovnih ur, ki jih ženska opravi, sta tesno povezana s številom in starostjo otrok; to za moške velja le v manjši meri. Pri ženskah, starih od 20 do 49 let in z otrokom, je stopnja zaposlenosti nižja za kar 14,3 točk, pri moških pa je stopnja zaposlenosti višja za 5,6 točk. Prav tako se število žensk, ki se odloči za delo s skrajšanim delovnim časom, povečuje s številom otrok, kar za moške ne velja. Tretjina žensk z enim otrokom in polovica žensk s tremi otroki ali več opravlja delo s skrajšanim delovnim časom, na delež moških, ki opravljajo delo s skrajšanim delovnim časom, pa število otrok ne vpliva bistveno.

Težave v zvezi z ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem skupaj s stereotipno vlogo žensk ter pristranskimi plačilnimi sistemi in sistemi ocenjevanja še naprej negativno vplivajo na poklicno pot žensk in ohranjajo vertikalno razlikovanje trga dela. V podjetjih je na vodilnih položajih samo 32 % žensk[14]. V večjih podjetjih v EU je članic uprav samo 10 % in 3 % generalnih direktoric[15]. Na področju izobraževanja in raziskav je med diplomanti več žensk kot moških (59 %), vendar pa se hkrati z napredovanjem na poklicni poti število žensk zmanjšuje, od 43 % doktoric znanosti je samo 15 % rednih profesoric[16].

Razlike v plačah med ženskami in moškimi ostajajo nesprejemljivo velike in ni videti, da se bodo zmanjšale. Ženske za vsako delovno uro v povprečju zaslužijo 15 % manj kot moški. To je posledica neupoštevanja zakonodaje o enakem plačilu moških in žensk ter številnih strukturnih neenakosti, kot so razlikovanje na trgu dela, razlike v vzorcih dela, dostopu do izobraževanja in usposabljanja, pristranskih sistemov ocenjevanja in plačilnih sistemov ter stereotipov.

Videti je, da so tveganja socialne izključenosti nekoliko večja pri ženskah kot pri moških v vseh življenjskih obdobjih, kar odraža povprečno nižjo udeležbo žensk na trgu dela. Zlasti možnost revščine je večja pri starejših ženskah in pri starših samohranilcih z vzdrževanimi otroki – skupini, ki jo večinoma sestavljajo ženske.

3. IZZIVI IN USMERITVE POLITIK

Evropska strategija za rast in zaposlovanje potrjuje, da je enakost med spoloma bistvenega pomena za napredek, vendar pa so bila vprašanja enakosti med spoloma v nacionalnih programih reform, ki so jih letos predložile države članice, manj poudarjena, prav tako na tem področju ni bilo pobud. Evropa mora potrditi zavezo pristopu Skupnosti, ki združuje vključevanje načela enakosti med spoloma in posebne pozitivne ukrepe, ki jih podpirajo učinkoviti institucionalni mehanizmi.

3.1. V celoti izkoristiti prispevek politike enakosti med spoloma k evropski strategiji za rast in zaposlovanje

Politike enakosti med spoloma prispevajo k rasti in zaposlovanju. Z odpravo strukturnih neenakosti med ženskami in moškimi bodo odprle možnosti za zaposlitev žensk, hkrati bodo prispevale k socialni koheziji in izvedljivosti sistema socialne zaščite. Še vedno obstoječe razlike med spoloma kažejo, da trg dela ne deluje dobro, da želje posameznikov in poklicne kvalifikacije na trgu dela nimajo prave podpore in vrednosti ter celo otežujejo udeležbo posameznikov na trgu dela.

- Države članice in socialni partnerji si morajo prizadevati za zmanjšanje razlik v stopnji zaposlenosti med ženskami in moškimi, zlasti pri starejših delavcih.

- Zmanjšanje razlik v plačah in odprava osnovnih razlogov za te razlike morata ostati prednostni nalogi. Ukrepi morajo združevati vse razpoložljive instrumente, vključno z učinkovito izvedbo obstoječe zakonodaje, in morajo dejavno vključiti socialne partnerje. Med področja, ki jih je treba obravnavati, sodijo zlasti razlikovanje po spolu v sektorjih in poklicih, dostop do izobraževanja in usposabljanja za vse, pregledni sistemi ocenjevanja in plačilni sistemi, ozaveščanje in odprava stereotipov pri zainteresiranih strankah ter pregled klasifikacije poklicev.

- Kakovost delovnih mest in dobro delovno okolje sta ključna elementa za privabljanje in ohranitev ljudi na trgu dela. Države članice in socialni partnerji morajo v podporo tej usmeritvi sprejeti konkretne ukrepe, zlasti s spodbujanjem in širitvijo vzorcev dela, pri katerih so kvalifikacije delavcev resnično cenjene in hkrati zagotoviti varnost zaposlitve ter socialne pravice in dajatve.

- Države članice morajo po potrebi nadaljevati z reformo davčnih in socialnih sistemov, da bi spodbudile in ne odvrnile zaposlene z nižjimi prihodki v gospodinjstvih ali tiste, ki skrbijo za vzdrževane družinske člane, v obeh primerih so to večinoma ženske, da (ponovno) vstopijo na trg dela in na njem ostanejo tako, da to delo bolje plačajo, s čimer zagotovijo finančno neodvisnost teh ljudi in pridobitev pokojninskih pravic.

- Za Evropsko strategijo za rast in zaposlovanje na področju enakosti med spoloma je treba nameniti polno podporo strukturnih skladov, zlasti z učinkovitim vključevanjem vidika enakosti med spoloma v nacionalne strateške referenčne okvire in programske dokumente ter z zadostnimi finančnimi sredstvi za posebne ukrepe v zvezi z enakostjo med spoloma.

3.2. Spodbujanje dobrega usklajevanja med poklicnim in zasebnim življenjem

Dobro ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem prispeva k zmanjšanju razlik med spoloma in izboljšanju kakovosti delovnega okolja ter k obravnavi izziva demografskih sprememb. Da bi to učinkovito dosegli, je treba oblikovati in spodbujati politiko enakosti med ženskami in moškimi v vseh njihovih življenjskih obdobjih, tudi v njihovi mladosti, kot je poudarjeno v Evropskem paktu za mlade[17]. Potrebna je obnovljena zaveza zagotavljanju dostopnega, cenovno ustreznega in kakovostnega varstva za otroke in druge vzdrževane osebe.

- Države članice morajo pospešiti svoja prizadevanja, da izpolnijo barcelonske cilje[18] v zvezi z otroškim varstvom in podpreti razvoj zmogljivosti varstva za starejše in invalidne osebe. Posebno pozornost je treba nameniti dejstvu, da je treba zagotoviti ustrezen delovni čas in določeno prožnost, da bi bili ženske in moški lahko zaposleni za polni delovni čas. Treba je spodbujati pobude podjetij ali izobraževalnih ustanov v zvezi z razvojem skrbstvenih storitev.

- V usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja je treba vključiti spodbujanje in širitev inovativnega in prilagodljivega delovnega režima, ki bi olajšal ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem in pri katerem bi se upoštevale različne potrebe v različnih življenjskih obdobjih.

- Dostop do javnih storitev, tudi do upravnih uradov, prevoznih storitev in zavodov za zaposlovanje, mora ustrezati delovnemu času ter za ženske in moške, ki skrbijo za otroke ali druge vzdrževane osebe, ne sme biti ovira pri (ponovnem) vstopu na trg dela ali pri tem, da na njem ostanejo.

- Sprejeti je treba odločne ukrepe za boj proti stereotipni vlogi žensk in za spodbujanje moških, da sprejmejo svoje obveznosti v domačem in družinskem okolju. Sem sodi tudi oblikovanje spodbud, zlasti finančnih, za podporo boljši delitvi obveznosti in nalog med ženskami in moškimi ter večjo vlogo moških pri skrbi za vzdrževane družinske člane in v zvezi s starševskim dopustom.

3.3. Podpora enakosti med spoloma z učinkovitimi institucionalnimi mehanizmi

Za dosego enakosti med spoloma je potrebno dobro upravljanje, v katerega so vključene vse zainteresirane stranke. Potrebna je tudi močna in jasna zaveza na najvišji politični ravni in podpora ustreznih mehanizmov, organizacijskih ureditev, sredstev in izmenjava izkušenj med državami članicami.

- Partnerstvo in dialog sta za upravljanje bistvenega pomena. Pomembno je, da so vse zainteresirane stranke povezane v vseh fazah oblikovanja, izvajanja in ocenjevanja politik, zlasti ministrstva ali oddelki, odgovorni za enakost med spoloma, organi za spodbujanje enakosti med spoloma, socialni partnerji in civilna družba.

- Države članice morajo v večji meri vključiti načelo enakosti med spoloma v vsa zadevna področja politike in sprejeti konkretne ukrepe za razvoj in širitev metod in orodij v podporo vključevanju, na primer revizijo v zvezi s spoštovanjem enakosti med spoloma in presojo vpliva na enakost med spoloma.

- Vključitev gospodarske politike in smernic zaposlovanja v novo lizbonsko strategijo bi morala države članice spodbuditi k večjemu vključevanju vprašanj enakosti med spoloma v vsa poglavja nacionalnih programov reform, zlasti na področja, na katerih je zabeležen omejen napredek: to so predvsem gospodarske politike, podjetniške politike in proračunske politike (sprejemanje proračuna po spolu).

- Države članice morajo podpirati dobro delovanje nacionalnih mehanizmov za spodbujanje enakosti med spoloma, vključno z organi za spodbujanje enakosti med spoloma, ki so predvideni v Direktivi 2002/73/ES[19], in zlasti zagotoviti, da so ti organi neodvisni ter da imajo sredstva in zmogljivosti za učinkovito delovanje.

- Hkrati s spremljanjem politik je treba zbirati, urediti in širiti pravočasne, zanesljive in primerljive podatke, ločene po spolu. Dodatno pozornost je treba posvetiti preprečevanju pristranskosti na podlagi spola pri statistični metodologiji in klasifikaciji.

3.4. Zunanja razsežnost enakosti med spoloma

EU ima že od samega začetka vodilno vlogo pri politiki enakosti med spoloma. Prispevala je k spodbujanju enakosti med spoloma preko svojih meja. Evropa mora potrditi svojo zavezo temu pristopu in zagotoviti, da se vidiki enakosti med spoloma upoštevajo na področju njenih zunanjih odnosov.

- Države članice morajo sprejeti konkretne ukrepe za pospešitev dokončne in učinkovite izvedbe Pekinške deklaracije in Pekinških izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah. Z rednim poročanjem in ocenjevanjem rezultatov morajo spremljati napredek ter določiti cilje s časovno omejitvijo.

- Države v razvoju je treba podpreti z ustrezno tehnično in finančno pomočjo pri njihovih prizadevanjih, da bi v politike in programe vključile načeli enakosti med spoloma in dajanja pooblastil ženskam.

- Države članice morajo upoštevati vidik enakosti med spoloma v partnerstvih z državami nečlanicami EU in v razvojnih strategijah, vključno s strategijami o zmanjševanju revščine, v skladu z „evropskim soglasjem“ o razvojni politiki.

- Še nadalje je treba podpirati države pristopnice, države kandidatke in možne kandidatke pri njihovih prizadevanjih za prenos, izvedbo in učinkovito uveljavitev pravnega reda Skupnosti na področju enakosti med spoloma ter za ustanovitev potrebnih institucij za uveljavitev pravnega reda.

4. SKLEPNE UGOTOVITVE

Na podlagi tega poročila o enakosti med ženskami in moškimi in ob priznavanju prispevka enakosti med spoloma k prenovljeni agendi za rast in delovna mesta se Evropski svet poziva, da države članice spodbudi k preučitvi napredka na tem področju in k potrditvi njihove zaveze za vključitev enakosti med spoloma na vsa politična področja v partnerstvu s socialnimi partnerji in civilno družbo ter za uresničevanje zgoraj omenjenih izzivov. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti:

- zmanjšanju razlik v stopnji zaposlenosti med ženskami in moškimi, zlasti pri starejših delavcih, z uporabo celovitega pristopa;

- preučitvi in odpravi temeljnih vzrokov za razlike v plačah med spoloma;

- oblikovanju celovitega pristopa za spodbujanje uskladitve poklicnega in zasebnega življenja, tako pri moških kot pri ženskah;

- učinkoviti uporabi strukturnih skladov za podporo enakosti med spoloma s financiranjem posebnih ukrepov in vključitvijo vidika enakosti med spoloma v vse faze oblikovanja, izvajanja in ocenjevanja nacionalnih strateških okvirov in operativnih programov;

- nadaljnji podpori socialnim partnerjem pri oblikovanju, izvajanju in spremljanju pobud na področju enakosti med ženskami in moškimi, zlasti okviru ukrepov za enakost med spoloma;

- celovitemu izvajanju Direktive o enakemu obravnavanju moških in žensk na trgu dela[20] in zlasti vzpostavitvi organov za spodbujanje enakosti med spoloma;

- hitremu sprejetju predloga uredbe o ustanovitvi evropskega inštituta za enakost med spoloma, da se zagotovi pravočasna ustanovitev in delovanje inštituta;

- zagotovitvi sprejetja predloga direktive[21] o izvajanju načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in v poklicu (preoblikovana različica);

- nadaljnjemu ukrepanju po sprejetju zaveze, da se v celoti izpolnijo, učinkovito izvedejo in spremljajo Pekinška izhodišča za ukrepanje.

ANNEX

The following figures provide a statistical overview of the relative position of women and men in some key domains: the labour market, education, presence in decision making positions and health. All indicators presented below are the same as those used in the 2004 and 2005 reports on equality between women and men in order to maintain continuity and to facilitate monitoring from one year to another. This year, additional data is provided in relation to the theme of work-life balance.

Employment rates

Over the last few years, the gap between women's and men's employment rates has decreased from 18.1 to 15.2 percentage points (p.p.), mainly due to a stagnation of men's employment rate together with a growth of women's employment rate in most countries. However, the gap between women and men remains significant, although it varies considerably across countries, from less than 10 p.p. in Sweden, Finland and Denmark and the Baltic countries to more than 20 p.p. in Cyprus, Luxembourg, Italy, Spain, Greece and Malta. Among older workers (55 to 64 years), the gap between female and male employment rates is higher, almost 20 p.p. in 2004. However, a comparison with 1999 figures shows a reduction of this gap due to a strong growth in the employment rate of women aged 55-64 (+ 5.4 p.p.).

Unemployment rates

In most countries, women are still more likely to be unemployed than men, but the gap has reduced from 3.0 p.p. in 1999 to 2.1 p.p. in 2004, due to the improvement of the situation of women in the labour market. This decrease in the gap has occurred in 15 countries out of 25, especially in the countries which had the most significant gap in 1999 (Greece, Spain and Italy but also Cyprus, Germany, Poland, France, the Czech republic and Belgium).

Part-time work

Despite the abovementioned convergence in the employment and unemployment rates, it must be recognised that women's participation in the labour market is still relatively low and part-time work features strongly. In 2004, 32.6% of women worked part-time, while this was the case for only 7.4% of men. However, this varied greatly between countries: less than one-tenth of women worked part-time in Slovakia, Hungary, the Czech republic, Lithuania and Greece whilst in Luxembourg, Belgium, the United Kingdom and Germany the share of part-time work among women reached 40% and was up to three quarters in the Netherlands.

Reconciliation of professional and private life

The lack of work-life balance is often cited as a factor explaining the persistence of gender gaps in the labour market. Indeed, women appear more affected by the tensions arising when trying to combine participation in the labour market with private responsibilities. Data show that participation in the labour market and the number of hours worked are linked to parenthood, but that the effect is negative for women whilst it is positive for men. In almost all European countries, women (aged 20-49) with children have lower employment rates than those without. For the EU-25, the employment rate falls from 75.4% in the case of women without children to 61.1% for women with children. Moreover, 23.3 % of women having children worked part-time while this is the case for only 15.9 % of women without children.

Conversely, employment rates of men with children are higher (91.2%) than among men without children (85.6%) and the share of part-time workers becomes even lower. The same conclusions can be drawn from the average number of hours worked, which decreases for women (aged 20-49) with children while it increases for men.

Pay gap

The gender pay gap is the reflection of a multitude of inequalities between women and men on the labour market and may show significant variation across countries, sectors and occupations. In 2004, the estimated pay gap between women and men in the EU was 15%, one point below its level in 1999. Taking into account methodological issues, 17 Member States reported a slight decrease of the pay gap over that period while it remained unchanged in three others. Five countries reported an increase of the gender pay gap since 1999: Belgium, Slovakia, Portugal, France and Germany. Note that country comparisons should be done with care due to the diversity of sources.

Presence in decision-making positions

Concerning the decision-making positions, the role of women remains weak and positive developments are very slow. This is the case in politics, where women occupied 23% of parliamentary seats in 2005 (with a full percentage point increase since 2003). The proportion exceeds one-third in Sweden, Denmark, the Netherlands, Finland, Spain and Belgium but is still below 15% in Greece, Ireland, Slovenia, Italy, Hungary and Malta. Nevertheless, during the period under review, women's share of parliamentary seats fell in only four countries and the long-term trend is well that of an improvement of women's representation in politics.

In the economic field, it appears that, in 2004, women represented 32% of managers in Europe. However, women's share of top management positions in firms (i.e. membership of the daily executive bodies of top companies) was 10%.

Education, training and research

In 2004, almost 8 women aged 20-24 out of 10 had completed at least upper secondary education, while less than three quarters of men had done so. With regard to a typical academic career, it appears that women are more numerous and more successful than men at first degree level (59% of ISCED5a graduates), but their share decreases in PhDs (43% of ISCED 6 graduates), and reaches a minimum among full professors (15% of Grade A full professors). Furthermore, study fields continue to be segmented with a low presence of women in engineering or science and technology and a high one in health, education or the humanities. Concerning life-long learning, more women than men participate in adult education and training in 21 Member States, with an average participation rate of 11.7% among women and 10% among men.

Health and age at first child

Healthy life expectancy at birth is the number of years that a person is expected to live without limitations in functioning/disability. In 2003, women were in a better position than men with respect to this indicator. The average age of women at the birth of their first child ranges from 24.5 years in Baltic countries to 29 years in Germany, the Netherlands, Spain and the United Kingdom. It has increased everywhere between 1999 and 2003, by between 0.1 years in Spain and up to 1.3 years in the Czech republic.

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

Average hours worked per week by women and men (aged 20-49) with or without children (aged 0-6) in EU Member States – 2004

[pic]

[pic]

Source: Eurostat, European Labour Force Survey, 2004

Data are not available for DK, IE and SE.

Employment rates and amount of time worked per week for women and men aged 20-49, depending on whether they have children under 12 - 2004

Left bar: without children under 12. Right bar: with children under 12.

[pic]

[pic]

Source: Eurostat, European Labour Force Survey, 2004

DK, IE, CY, LU, MT, SK, SE: some data are not shown for reasons of availability or reliability.

[pic]

[pic]

[pic]

[1] COM(2005) 33 končno, 9.2.2005.

[2] COM(2005) 24 končno, 2.2.2005.

[3] Sklep Sveta 2005/600/ES z dne 12. julija 2005 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic.

[4] Dokument 9242/05 Sveta Evropske unije, 27.5.2005.

[5] COM(2005) 380 končno, 25.8.2005.

[6] Direktiva 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev(UL L 269, 5.10.2002, str. 15).

[7] COM(2005) 81 končno, 8.3.2005.

[8] CESE 1066/2005, 28.9.2005.

[9] COM(2005) 389 končno, 1.9.2005.

[10] COM(2005) 514 končno, 18.10.2005.

[11] Skupna izjava Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije, o razvojni politiki EU: „Evropsko soglasje“, dokument 14820/05 Sveta Evropske unije, 22.11.2005.

[12] COM(2005) 489 končno, 12.10.2005.

[13] Razlikovanje po spolu v sektorjih je izračunano kot povprečni nacionalni delež zaposlenih žensk in moških v posameznem sektorju; prištete razlike izkazujejo celoten obseg neuravnoteženosti po spolu, izražene kot delež celotne zaposlenosti (klasifikacija NACE). Razlikovanje po spolu v poklicih je izračunano na podoben način, tj. prištetje razlik v okviru povprečnega nacionalnega deleža zaposlenih žensk in moških v posameznem poklicu (klasifikacija ISCO).

[14] Eurostat, Raziskava o delovni sili, 2005.

[15] Zbirka podatkov o ženskah in moških na vodilnih položajih, Evropska komisija.

[16] „Ženske in znanost: odličnost in inovativnost“, SEC(2005) 370, 11.3.2005.

[17] COM(2005) 206 končno, 30.5.2005.

[18] Do leta 2010 zagotoviti otroško varstvo za 33 % otrok, starih od 0 do 3 let, in za 90 % otrok, starih od 3 let do starosti za vstop v šolo.

[19] Člen 8a Direktive 2002/73/ES.

[20] Direktiva 2002/73/ES.

[21] COM(2005) 380 končno.