This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52004PC0486
Proposal for DIRECTIVES OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL Re-casting Directive 2000/12/EC of the European Parliament and of the Council of 20 March 2000 relating to the taking up and pursuit of the business of credit institutions and Council Directive 93/6/EEC of 15 March 1993 on the capital adequacy of investment firms and credit institutions.
Predlog DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij.
Predlog DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij.
/* COM/2004/0486 konč. */
Predlog DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij. /* COM/2004/0486 konč. */
SL || KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI Bruselj, 14. 7. 2004 COM(2004) 486 konč. 2004/0155 (COD)
2004/0159 (COD)
Zvezek I Predlog DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja
in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z
dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih
institucij. (predložila Komisija)
{SEC(2004) 921} OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. SPLOŠNE OPOMBE Enoten finančni trg EU bo eden od ključnih
dejavnikov pri krepitvi konkurenčnosti evropskega gospodarstva in
zmanjševanje stroškov kapitala v gospodarskih družbah. Akcijski načrt za
finančne storitve najavlja direktivo o novih pravilih o kapitalski
ustreznosti za kreditne institucije in investicijske družbe v letu 2004, v
skladu z napredkom, ki ga je dosegel Baselski odbor za bančni nadzor[1] na ravni držav G-10. Na
podlagi sporazuma Baselskega odbora držav G-10 za bančni nadzor,
imenovanega Baselski sporazum iz leta 1988 (Basel I), so bile sprejete
minimalne kapitalske zahteve v več kakor 100 državah[2]. Bil je praktično
sočasen s sprejemom ključnih direktiv EU (Direktive 89/299/EGS z
dne 17. aprila 1989 o lastnih virih sredstev, Direktive 89/647/EGS z dne
18. decembra 1989 o stopnji plačilne sposobnosti, konsolidirane v
Direktivi 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o
začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij). Te direktive so obravnavale tveganja kreditnih
institucij, ki so posledica njihovih kreditnih dejavnosti. Direktiva
93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in
kreditnih institucij je razširila pravila o kreditnem in tržnem tveganju na
investicijske družbe. 1) Potreba po nadgradnji evropskih zahtev. Obstoječa pravila izrazito prispevajo k
enotnemu trgu in k visokim bonitetnim standardom. Vendar pa so bile ugotovljene
številne pomembne pomanjkljivosti. 1. Grobe ocene kreditnega tveganja dajejo pregrobe mere tveganj in ogrožajo sistem. 2. Obseg uporabe kapitalske arbitraže: tržne inovacije so omogočile finančnih institucijam
učinkovito arbitražo pri neusklajenosti med lastnim razporejanjem kapitala
institucije po tveganjih ter minimalnimi kapitalskimi zahtevami. 3. Pomanjkanje priznavanja
učinkovitega zmanjševanja tveganja: sedanji
direktivi ne predvidevata ustreznih možnosti za priznavanje tehnik zmanjševanja
tveganja. 4. Nepopolna obravnava tveganj v obstoječih direktivah, vključno z operativnim tveganjem, za
katera se ne zahtevajo kapitalske zahteve. 5. Odsotnost zahteve, da nadzorniki
ovrednotijo dejanski profil tveganja kreditnih
institucij, da se prepričajo, da je kapital primeren glede na navedeni
profil tveganja. 6. Odsotnost zahteve po sodelovanju med
nadzorniki: v okolju rastočega trga
čezmejnega poslovanja je za zmanjševanje regulatornih obremenitev potrebno
učinkovito medsebojno sodelovanje med organi oblasti pri nadzoru
čezmejnih skupin. 7. Odsotnost ustreznih tržnih razkritij: sedanji direktivi ne olajšujeta učinkovite tržne discipline, da
bi zanesljive informacije udeležencem na trgu omogočile oblikovanje
utemeljenih ocen. 8. Premajhna prožnost regulativnega okvira: sedanji sistem EU ni dovolj prožen, da bi lahko dohajal hiter razvoj
finančnih trgov in prakso upravljanja s tveganji, ter izboljšave
regulativnih in nadzornih orodij. Kaj bi se zgodilo v primeru, da
političnih sprememb ne bi bilo? Prevladuje soglasno mnenje, da so sedanje
razmere nevzdržne. Kapitalske zahteve in tveganja bi ostala še naprej
neusklajena, posledica tega pa bi bila omejena učinkovitost bonitetnih
pravil ter vedno večja tveganja za potrošnike in finančno stabilnost.
Skupni obseg tveganj, ki jih prevzemajo nekatere finančne institucije, ne
bi bil pokrit. Tudi najnovejše in najbolj učinkovite tehnike upravljanja s
tveganji ne bi bile aktivno spodbujane ali priznavane,
bančno-finančne skupine, ki delujejo v več kakor eni državi
članici, pa bi bile še naprej izpostavljene nesorazmernim obremenitvam, ki
jih povzročajo večplastne regulatorne in nadzorniške ureditve. In
nenazadnje, EU ne bi mogla ustrezno izkoristiti prihodnjega razvoja, glede na
to, kako težko je hitro posodobiti sedanji regulatorni okvir EU. Glede na
načrtovano globalno izvajanje novega baselskega sporazuma bi bili evropski
ponudniki finančnih storitev v izrazito neugodnem položaju v primerjavi s
čezmorskimi tekmeci. 2) Pristop direktive Akcijski
Komisije za finančne storitve iz leta 1998 navaja, da EU potrebuje
natančne, mednarodno dosledne in moderne bonitetne standarde. Ti standardi
bi morali biti sorazmerni in upoštevati zmanjšanja tveganj, ki so posledica
okolja, v katerem nastanejo izpostavljenosti, zlasti pa kreditiranja strank ter
majhnih ali srednje velikih podjetij. Pravila bi se morala uporabljati tako za
kreditne institucije kot tudi za investicijske družbe (enaki pogoji), hkrati pa
bi morala biti sorazmerna in v celoti upoštevati raznovrstnost finančnih
institucij EU. 2. Posvetovanje in ocena vpliva a)
Posvetovanje udeležencev in zainteresiranih strank Komisija se je od novembra 1999 posvetovala z
udeleženci in zainteresiranimi strankami. Dne 22. 11. 1999, 5. 2. 2001 in 1. 7.
2003 so izšli trije popolni posvetovalni dokumenti. Popoln in strukturiran
dialog z udeleženci je bil organiziran dne 18. 11. 2002. Objavljeni so bili
posvetovalni dokumenti o specifičnih tehničnih zadevah
(nepremičnine in krite obveznice dne 7. 4. 2003; „pričakovane in
nepričakovane izgube“ dne 26. 11. 2003; investicijski skladi dne 3. 2.
2004). Opazovalci so na splošno zelo podpirali glavne
cilje projekta. Podpira se povečanje občutljivosti na tveganja, ki bi
vodilo do večje finančne stabilnosti, vedno večja pa je tudi
potreba po posodobitvi pravil, tako da se bodo odzivala na pomembni napredek v
tehnikah merjenja tveganj in upravljanja s tveganji v finančnem sektorju,
ter bodo odražala večjo regulatorno in nadzorno izpopolnjenost. Namen
Komisije, da je treba kapitalski okvir EU revidirati v skladu z novim
mednarodnim okvirom, ki pa bi se moral tam, kjer je to potrebno zaradi
specifičnosti EU, od njega tudi razlikovati, uživa močno podporo. Manj kompleksne institucije Uporaba novih
pravil za vse kreditne institucije in ponudnike investicijskih storitev ne
glede na pravno naravo in kompleksnost institucije uživa v Evropi izdatno in
pomembno podporo, tudi zato, da bi se preprečil pojav „drugorazrednih“
institucij, ki bi lahko nastale, če bi bile nekatere izvzete. To dejstvo
kaže na to, da je bil predlagani novi okvir dobro zasnovan za namene široke
uporabe. Prožnost nove direktive Predlagani
pristop, ki naj zagotovi, da se bo novi okvir odzival na tržne in nadzorniške
inovacije, še naprej uživa izdatno in močno podporo, saj bo na ta
način vzdrževal optimalno učinkovitost in konkurenčnost sektorja
finančnih storitev EU. Udeleženci podpirajo pristop, pri katerem so trajna
načela in cilji navedeni v členih, v prilogah pa so navedene
podrobnosti in tehnične določbe. Postopki za spremembo prilog morajo
zagotavljati celovito in učinkovito posvetovanje z zainteresiranimi
strankami. Investicijske družbe Ker so nekateri
predstavniki sektorja investicijskih družb izrazili zaskrbljenost v zvezi z
uporabo kapitalskih zahtev, ki bi bile po njihovem mnenju bolj primerne za
kreditne institucije, so bile uvedene pomembne spremembe. Kompleksnost Nekateri vprašani
so zahtevali enostavnejšo in manj predpisujočo vsebino. Komisija je
oblikovala besedilo na bolj jasen in uporabniku prijazen način. Oblika bo
prijazna tistim institucijam, ki bodo iskale preprosta pravila za uporabo, ter
tistim, ki bodo želele postopoma napredovati h kompleksnejšim kapitalskim
pravilom. Predlagani novi okvir vsebuje številne možnosti in pristope z
različno stopnjo kompleksnosti. Od leta 1999 so potekala tudi številna
posvetovanja o bolj podrobnih zadevah. Predlog je upošteval zelo podrobne in
uporabne pripombe zainteresiranih strank, zlasti s področja
bančništva in investicijskih družb. b) Analiza vpliva Izvedena je bila obsežna analiza vpliva, da bi
ugotovili, ali obstaja potreba po ukrepih na ravni EU, in če obstaja,
kateri ukrepi so potrebni. Baselski
odbor je objavil kvantitativno študijo učinka (QIS3), ki je zajela
kreditne institucije v 40 državah in je ocenila vpliv novih baselskih predlogov
na minimalne kapitalske zahteve bank. Komisija je pomagala pri razširitvi te
študije na države EU, ki v Baslu niso zastopane. Ključna ugotovitev je
bila, da se bodo zaradi novih pravil kapitalske zahteve pri kreditnih
institucijah v EU v splošnem zmanjšale za okoli 5 % glede na sedanjo raven. Tudi
rezultati različnih pristopov so usklajeni s cilji, zlasti pri združevanju
kapitalske nevtralnosti s primerno motivacijo institucij za prehod k bolj
izpopolnjenim pristopom. Pri manjših, lokalnih kreditnih institucijah, ki
uporabljajo enostavni pristop, se bodo nekoliko zmanjšali kapitalski stroški;
pri večjih, mednarodno aktivnih kreditnih institucijah, ki uporabljajo
naprednejši pristop, bodo kapitalski stroški ostali bolj ali manj
nespremenjeni; pri manjših specializiranih in izpopolnjenih kreditnih institucijah
EU, ki uporabljajo napredni pristop, pa bi lahko bile kapitalske zahteve znatno
manjše od sedanjih. Pomembna je ugotovitev, da je glavni vir zmanjšanja
kapitalskih zahtev portfelj majhnih dolžnikov, ki je večinoma sestavljen
iz kreditov majhnim in srednje velikim podjetjem (MSP), ki znašajo manj kakor 1
milijon EUR, ter stanovanjskih hipotekarnih kreditov. Novi kapitalski strošek
za operativno tveganje je glavni vir kompenzacije tega zmanjšanja kapitalskih
zahtev za kreditne institucije. Na zahtevo Evropskega sveta v Barceloni je
Komisija naročila študijo o posledicah predlaganega osnutka novih
kapitalskih zahtev za kreditne institucije in investicijske družbe v EU[3]. Končno
poročilo, ki ga je pripravilo podjetje PricewaterhouseCoopers, ta vpliv
ocenjuje pozitivno (z izjemo kritike na dveh področjih, in sicer na
področju investicijskih družb in tveganega kapitala, ki sta bili
obravnavani v predlogih Komisije).[4]
Najpomembnejši zaključek študije je, da bi morale nove kapitalske zahteve
pozitivno vplivati na EU in njeno bonitetno ureditev. Kapitalske zahteve
kreditnih institucij EU bi se morale zmanjšati za ± 5 % (90 milijard EUR), kar
bi povzročilo letno povečanje dobičkov za ± 10-12 milijard EUR.
Manjše kreditne institucije niso v neugodnem položaju in nič ne kaže, da
bi jih novi režim silil v združevanje ali konsolidacijo. Odločitev, da bo
direktiva zajela vse kreditne institucije, podjetij v EU ne bo postavila v
neugoden konkurenčni položaj, pa tudi odločitev ZDA, da bo
uporabljala le napredne pristope za okoli 20 velikih kreditnih institucij, ni
pomemben dejavnik na področju konkurenčnosti. Stroški izvajanja za
kreditne institucije EU niso le posledica Basla II in velik del teh naložb
(verjetno celo 80 %) bi bilo vseeno izvedenih, četudi v daljšem obdobju.
Pomembno je, da ne bo nikakršnega negativnega vpliva na razpoložljivost in
stroške financiranja za MSP v večini držav članic EU (učinkov
procikličnosti je manj in so manj škodljivi kakor po sedanjih pravilih).
Zadržki MSP so posledica pomanjkanja informacij in nerazumevanja vsebine Basla
II. Makroekonomski učinki Basla II na gospodarstvo EU so majhni in lahko
gospodarstvu povzročijo le nenevarne šoke na strani ponudbe z zmanjšanjem
stroškov kapitala za podjetja ter s povečanjem BDP EU za 0,07 %. Na splošno
bo novi kapitalski okvir zmanjšal ranljivost bančnega sistema s
pomočjo večjega zavedanja o tveganjih in boljšega upravljanja s
tveganji, bolj učinkovita razporeditev kapitala pa bi morala imeti ugodne
dolgoročne posledice za gospodarstvo EU. 3. Pravna podlaga Predloga temeljita na členu 47(2)
Pogodbe, ki je pravna podlaga za sprejem ukrepov Skupnosti, katerih cilj je
vzpostavljanje notranjega trga finančnih storitev. Izbrani instrument je
direktiva, ki je najbolj primerna za doseganje ciljev, spreminja pa
obstoječe direktive, ki obravnavajo iste tehnične zadeve.
Določbe direktive so omejene na tiste, ki so potrebne za doseganje
zastavljenih ciljev. 4. Opombe k členom V predlogih je uporabljena tehnika
„preoblikovanja“ (Medinstitucionalni sporazum 2002/C 77/01), ki omogoča
obsežne spremembe obstoječe zakonodaje brez samostojne direktive o
spremembi. S tem se zmanjšuje kompleksnost in zakonodaja EU postane bolj
dostopna in razumljiva. Številne določbe vsebujejo manjše
spremembe, s katerimi je izboljšana struktura, priprava in berljivost direktiv. A. Direktiva 2000/12/ES Člen 4: Opredelitve Člen 4 vsebuje nekatere nove opredelitve
osnovnih pojmov, ki pojasnjujejo njihov pomen in prispevajo k boljšemu
razumevanju. Člen 22: Obstoječe besedilo je spremenjeno z namenom
pojasnitve in razvoja obveznosti kreditnih institucij, da vzpostavijo
učinkovite notranje sisteme upravljanja s tveganji. Zaradi raznolikosti
obravnavanih kreditnih institucij bodo morale biti te zahteve izpolnjene po
načelu sorazmernosti. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi V. Členi 56-67: V teh členih je manjše število sprememb.
Kljub temu, da se opredelitev „lastnih virov sredstev“ ne spreminja, so
potrebne nekatere omejene spremembe zaradi spremenjenega pristopa Baselskega
odbora („madridski sklep“) do pričakovanih izgub. Členi 68-75: Kreditne institucije morajo stalno vzdrževati
ustrezne lastne vire sredstev in navajati minimalno raven navedenih lastnih
virov sredstev. Določbe navajajo tudi način izpolnjevanja zahtev v
primeru, ko je kreditna institucija del skupine (obstoječa možnost za
organe oblasti držav članic, da opustijo nekatere zahteve, je zadržana,
vendar je natančneje opredeljena). Izračun kapitalskih zahtev je
pojasnjen glede na uvedbo Uredbe (ES) št. 1606/2002 o mednarodnih računovodskih
standardih. Členi 76-101: Te določbe nadomeščajo
obstoječe zahtevane stopnje solventnosti za kreditna tveganja in uvajajo
dve metodologiji za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti. Standardizirani pristop (členi 78-83)
temelji na obstoječem okviru, uteži tveganja pa se določajo z
razporejanjem sredstev in zunajbilančnih postavk v omejeno število
razredov tveganja. Občutljivost na tveganja je izboljšana s številnimi
kategorijami izpostavljenosti in skupinami tveganja (člen 79). Uteži
tveganja za nehipotekarne kredite majhnim dolžnikom (75 %) in hipoteke na
stanovanjske nepremičnine (35 %) so nižje. Uvedena je utež tveganja 150 %
za sredstva, zapadla več kakor 90 dni (100 % za hipoteke na stanovanjske
nepremičnine). Za dodeljevanje uteži tveganja je dovoljena uporaba
bonitetnih ocen bonitetnih agencij, če so na voljo („zunanje bonitetne
ocene“) (členi 81-83). Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi
VI. Pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen
(IRB) (členi 84-89) kreditnim institucijam dovoljuje uporabo lastnih ocen
parametrov tveganja, ki pripadajo njihovim različnim kreditnim tveganim
izpostavljenostim. Ti parametri predstavljajo vhodne podatke v predpisani
izračun, oblikovan za zagotavljanje zanesljivosti do stopnje zaupanja 99,9
%. „Osnovni“ pristop kreditni instituciji omogoča uporabo lastnih ocen
verjetnosti neplačila ob uporabi regulatorno predpisanih vrednosti za
druge komponente tveganja. Na podlagi „naprednega“ pristopa lahko kreditne
institucije uporabijo svoje lastne ocene za izgube ob neplačilu in
izpostavljenosti ob neplačilu. Kreditne institucije lahko uporabljajo
skupne podatke v ocenah vrednosti parametrov tveganja. To manjšim kreditnim
institucijam za izračun kapitalskih zahtev omogoča uporabo pristopa,
ki je bolj občutljiv na tveganja. Predlagana pravila za „postopno uvedbo“
(člen 85) pristopa IRB kreditnim institucijam zagotavljajo fleksibilnost
premikanja različnih poslovnih področij in kategorij izpostavljenosti
v osnovni ali napredni pristop IRB v razumnem časovnem roku. „Delna“
uporaba je dovoljena za nebistvene kategorije izpostavljenosti in poslovna
področja (kapitalske zahteve se lahko izračunajo na podlagi
standardiziranega pristopa, tudi če kreditna institucija za druge
kategorije izpostavljenosti uporablja pristop IRB). Predlagani okvir EU
priznava, da bi lahko zahteva po razvoju bonitetnega sistema za nekatere
nasprotne stranke predstavljala veliko obremenitev za majhne kreditne
institucije. Za te kategorije izpostavljenosti je predlagana trajna delna uporaba
tudi v primerih, ko so izpostavljenosti kreditnih institucij do takih
nasprotnih strank bistvene (člen 89). Ustrezne tehnične določbe za pristop
IRB so v Prilogi VI. Členi 90-93: Pravila navajajo skupna vprašanja za tehnike
zmanjševanja kreditnega tveganja in dosledno obravnavajo skupna
pripadajoča tveganja ali ekonomske učinke. Sem spadajo priznanje
širšega razpona zavarovanj s premoženjem ter izdajateljev osebnih jamstev in
kreditnih izvedenih finančnih instrumentov kakor doslej. Osnovni pristop
IRB predvideva po smotrnosti ustrezno raven priznavanja za finančne
terjatve in zavarovanje s premičninami. Kreditne institucije imajo na
voljo različne metodologije za izbiranje med metodami različnih
stopenj kompleksnosti (enostavna metoda temelji na za uporabo enostavnem
pristopu substitucije uteži tveganja; razvita metoda pa zahteva uporabo
prilagoditev vrednosti prejetega zavarovanja s premoženjem za nestanovitnost).
Za izračun prilagoditev za nestanovitnost so na voljo dani bolj in manj
zahtevni pristopi (pri enostavnem „nadzornem“ pristopu so zneski standardne
prilagoditve za nestanovitnosti podani v tabeli; pristop „lastnih ocen“ pa je
bolj občutljiv na tveganja). Ustrezne tehnične določbe so v
Prilogi VIII. Členi 94-101: Členi prvič uvajajo enoten niz pravil
za kapitalske zahteve za dejavnosti listinjenja in naložbe. S tem je predviden
občutno izboljšan okvir kapitalskih zahtev, ki omogoča kreditnim
institucijam izkoriščanje prednosti financiranja, upravljanja bilance in
druge ugodnosti, ki jih lahko dajejo taki posli. Zmanjšan bo tudi obseg
listinjenja, ki se je izvajal le kot instrument kapitalske arbitraže. Ustrezne
tehnične določbe so v Prilogi IX. Členi 102-105: Te
določbe uvajajo zahteve za spopadanje z operativnim tveganjem, kateremu so
izpostavljene kreditne institucije. Na voljo so tri različne metodologije.
Enostavni pristop (člen 103) temelji na enotnem dohodkovnem kazalcu
(enostavni pristop – BIA). Ta pristop predvideva kapitalsko rezervo za
operativna tveganja in od kreditnih institucij ne zahteva razvoja zelo
izpopolnjenih in dragih informacijskih sistemov za svoje izpostavljenosti
tveganjem. Natančnejši pristop na podlagi poslovnih področij
(standardizirani pristop – STA) (člen 104) je bolj občutljiv na
tveganja, saj se kapitalska zahteva za operativno tveganje razlikuje tako, da
ustreza tveganjem različnih poslovnih področij. Ta pristop bo
verjetno bolj zanimiv za številne majhne in manj kompleksne kreditne
institucije. Bolj izpopolnjene metodologije (napredni pristopi za merjenje – AMA)
(člen 105) ustvarjajo lastne ocene operativnega tveganja glede na bolj
zahtevne standarde upravljanja s tveganji. Pričakuje se, da bodo AMA
postopoma sprejele predvsem velike mednarodno aktivne kreditne institucije in
manjše specializirane kreditne institucije, ki so razvile razvite sisteme za
spremljanje tveganj za svoje glavne dejavnosti. Ustrezne tehnične
določbe so v Prilogi X. Členi 106-119: Z manjšim številom sprememb postajajo
kapitalske zahteve in pravila za velike izpostavljenosti bolj dosledna, zlasti
da bi odražali širše priznavanje tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja. Člen 123-124: Člena obravnavata drugi „steber“
kapitalskega sporazuma Baselskega odbora. Člen 51A zahteva, da kreditne
institucije vzpostavijo notranje procese za merjenje in upravljanje svojih
tveganj ter oblikujejo znesek „notranjega“ kapitala, ki po njihovem mnenju
ustreza kritju navedenih tveganj. Pristojni organi morajo (člen 124)
pregledovati skladnost organizacije in kontrole tveganja kreditnih institucij z
različnimi pravnimi obveznostmi ter ovrednotiti tveganja, ki jih
prevzemajo kreditne institucije. To presojo uporabljajo nadzorniki pri
ugotavljanju, ali te pomanjkljivosti obstajajo pri kontrolah in nivoju
kapitala. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi XIII. Členi 125-143: V EU je vedno več čezmejnih
poslovnih dejavnosti, ki težijo k centralizaciji upravljanja s tveganji v
okviru čezmejnih skupin. To zahteva izboljšano usklajenost in sodelovanje
med nacionalnimi nadzornimi organi v EU. Že obstoječa in dobro utrjena
vloga nadzornika na konsolidirani ravni je bila zato nadalje razvita. Na
podlagi člena 136 je za nadzornike predviden minimalen usklajen obseg
pristojnosti, v okviru katerih lahko zahtevajo od kreditnih institucij
obravnavo kakršnih koli neprimernosti v zahtevah direktive. Člen 144: Za organe oblasti držav članic obstajajo
zahteve za minimalen obseg razkritij, da se izboljša zbliževanje na
področju izvajanja in zagotovi preglednost. Členi 145-149: Te določbe obravnavajo „tretji“ steber
novega kapitalskega sporazuma Baselskega odbora. Razkritje informacij tržnim
udeležencem s strani kreditnih institucij prispeva k večji finančni
trdnosti in stabilnosti, ohranja enake pogoje in upošteva občutljivost
nekaterih informacij. Člen 147 zahteva vsaj letna razkritja za večino
kreditnih institucij, potreba po pogostejših razkritjih pa je lahko odvisna od
specifičnih meril. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi XII. Člen 150: Direktiva mora slediti razvoju na trgu.
Potrebna stopnja prožnosti je zagotovljena z razlikovanjem med temeljnimi in
tehničnimi pravili (zlasti v prilogah k direktivi), ki bi jih lahko bilo
treba spremeniti v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju. Člen
150 dodaja nova tehnična področja k tistim, ki so navedena v Direktivi
2000/12/ES, (uvedenim leta 1989) in predlaga možnost spremembe novih
tehničnih prilog z istim hitrim postopkom. B. Direktiva 93/6/EGS o
kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij Člen 2: Obseg uporabe Člen 2 podrobno navaja, kako se zahteve
uporabljajo za posamezne investicijske družbe, skupine investicijskih družb in
mešane skupin. Člen 3: Opredelitve Navedene so nekatere nove in spremenjene
opredelitve osnovnih pojmov, ki pojasnjujejo njihov pomen in izboljšujejo
razumevanje. Člen 11: Obravnava kapitala v tržni knjigi Podana je izboljšana opredelitev „tržne knjige“,
ki povečuje gotovost glede kapitalskih zahtev, ki se uporabljajo, ter
omejuje morebitne arbitraže med postavkami iz bančne in tržne knjige.
Ustrezne tehnične določbe so navedene v Prilogi VII. Člena 18 in 20: Člen 18 kreditnim institucijam in
investicijskim družbam predpisuje minimalne kapitalske zahteve za tržna
tveganja. Nove so obravnava pozicij v investicijskih skladih in kreditnih
izvedenih finančnih instrumentov ter številne druge prilagoditve, namenjene
povečanju občutljivosti na tveganja. Ustrezne tehnične
določbe so v Prilogah I do VII. Člen 20 razširja pravila o
kapitalskih zahtevah za kreditno in operativno tveganje v sedanjem besedilu
Direktive 2000/12 na investicijske družbe. Novi elementi kreditnega tveganja
vsebujejo obravnavo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in
spremenjeno meritev izpostavljenosti za posle začasne
prodaje/začasnega nakupa ter posle financiranja vrednostnih papirjev ali
blaga. Na področju operativnega tveganja so uvedene znatne spremembe, ki
upoštevajo specifične lastnosti sektorja investicijskih družb, z možnostjo
nadaljevanja „zahteve na podlagi izdatkov“ za investicijske družbe, ki spadajo
v kategorijo nizkega, srednjega in srednje/visokega tveganja. Člen 28: Velike izpostavljenosti Sedanje stanje se nadaljuje, če se za
kreditne institucije in investicijske družbe uporabljajo ista pravila, ob
upoštevanju sprememb velikih izpostavljenosti za posle v tržni knjigi. Novi
element je spremenjena meritev izpostavljenosti za posle začasne
prodaje/začasnega nakupa in posle financiranja vrednostnih papirjev ali
blaga. Ustrezne tehnične določbe so v Prilogi VI. Člen 33: Vrednotenje pozicij za
poročanje Za bonitetno trdnost so v okviru pravil,
določenih za pozicije tržne knjige, za katere se cena oblikuje dnevno,
predpisane izboljšane zahteve za vrednotenje pozicij tržne knjige. Ustrezne
tehnične določbe so v Prilogi VII. Člen 22: Konsolidirane zahteve Za obstoječo možnost, da pristojni organi
opustijo uporabo konsolidiranih zahtev za skupine investicijskih družb, se še
naprej uporabljajo bonitetno bolj trdni pogoji. Člen 34: Upravljanje s tveganji in
ocenjevanje kapitala Člen 34 vsebuje obveznost kreditnih
institucij (člen 17 Direktive 2000/12), da morajo imeti investicijske družbe
vzpostavljen učinkovit notranji sistem upravljanja s tveganji. Zaradi
raznolikosti obravnavanih institucij bodo morale biti te zahteve izpolnjene po
načelu sorazmernosti. Za investicijske družbe uvaja tudi zahtevo iz
člena 51A Direktive 2000/12, da vzpostavijo notranje procese za merjenje
in upravljanje tveganj, katerim so izpostavljene, ter oblikujejo znesek
kapitala („notranji“ kapital), ki po njihovem mnenju ustreza pokrivanju
navedenih tveganj. Ta člen dopolnjuje obstoječe zahteve za upravljanje
s tveganji za investicijske družbe iz Direktive 2004/39/ES. Člen 37: Nadzor Ta člen smiselno uveljavlja pravila iz
Direktive 2000/12 za investicijske družbe. Člen 42 Podobno kot Direktiva 2000/12 mora tudi
Direktiva 93/6 slediti razvoju na trgu. Potrebna prožnost je omogočena z
razlikovanjem med osnovnimi in tehničnimi pravili (zlasti v prilogah), ki
jih bo treba spremeniti v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju.
Omogočeno bi moralo biti spreminjanje tehničnih prilog s hitrim
postopkom. Da bi se lahko upošteval pričakovani pomemben nadaljnji
napredek regulatorne prakse v prihodnjih letih, je za obravnavo tveganj
nasprotne stranke vključena klavzula o preverjanju. ê2000/12/ES 2004/0155 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o začetku opravljanja in opravljanju
dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovana) ò novo (Besedilo velja za EGP) ê 2000/12/ES (prilagojeno) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske
skupnosti in zlasti prvega in tretjega stavka člena 47(2) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisije, ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega
odbora[5], v skladu s postopkom, določenim v členu
251 Pogodbe[6], ob upoštevanju naslednjega: ê 2000/12/ES
uvodna izjava 1 (prilagojeno) (1)
Direktiva Sveta 73/183/EGS z
dne 28. junija 1973 o odpravljanju omejitev svobode ustanavljanja in svobode
opravljanja storitev na področju lastnih dejavnosti bank in drugih finančnih
institucij[7],
prva Direktiva Sveta (77/780/EGS) z dne 12. decembra 1977 o usklajevanju
zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju
dejavnosti kreditnih institucij[8],
Direktiva Sveta 89/299/EGS z dne 17. aprila 1989 o lastnih virih sredstev
kreditnih institucij[9],
druga Direktiva Sveta 89/646/EGS z dne 15. decembra 1989 o usklajevanju zakonov
in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti
kreditnih institucij[10],
Direktiva Sveta 89/647/EGS z dne 18. decembra 1989 o stopnji solventnosti
kreditnih institucij[11],
Direktiva Sveta 92/30/EGS z dne 6. aprila 1992 o nadzoru kreditnih institucij
na konsolidirani osnovi[12]
in Direktiva Sveta 92/121/EGS z dne 21. decembra 1992 o spremljanju in nadzoru
velike izpostavljenosti kreditnih institucij[13] so
bile velikokrat in bistveno spremenjene. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi
bilo treba navedene direktive kodificirati in združiti v enotno besedilo. ÖDirektiva 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja
in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[14] je
bila večkrat bistveno spremenjena. Ker je treba dodati nadaljnje
spremembe, jo je treba zaradi jasnosti preoblikovati. Õ ê 2000/12/ES uvodna
izjava 2 (prilagojeno) V skladu s Pogodbo je
prepovedano vsako diskriminacijsko obravnavanje pri ustanavljanju in
opravljanju storitev zaradi državljanstva ali dejstva, da podjetje ni
ustanovljeno v državi članici, v kateri opravlja storitve. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 3 (2)
Da bi olajšali začetek opravljanja in opravljanje
dejavnosti kreditnih institucij, je treba odstraniti najbolj moteče
razlike med zakonodajami posameznih držav članic glede pravil, ki jih
morajo te institucije upoštevati. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 4 (prilagojeno) (3)
Ta direktiva predstavlja osnovni instrument za
vzpostavitev notranjega trga, kakor
ga določata Enotni evropski akt in časovni razpored Bele knjige
Komisije z vidika svobode ustanavljanja in svobode
opravljanja finančnih storitev na področju delovanja kreditnih
institucij. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 5 (prilagojeno) (4)
Ukrepi za usklajevanje kreditnih institucij se
morajo uporabljati za vse kreditne institucije, da bi tako lahko zaščitili
prihranke in ustvarili enake konkurenčne pogoje za te institucije. Kjer je primerno, je treba Ö Vendar pa bi
bilo treba Õ ustrezno upoštevati
njihove objektivne statutarne razlike in njihove lastne cilje, kakor jih
določajo nacionalne zakonodaje. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 6 (prilagojeno) (5)
Iz navedenih razlogov bi moral biti obseg uporabe
teh ukrepov čim širši in pokrivati vse institucije, katerih dejavnost je
sprejemanje vračljivih sredstev od javnosti, ali v obliki depozitov ali v
kakšni drugi obliki, kakor so na primer stalne izdaje obveznic in drugih
primerljivih vrednostnih papirjev ter odobravanje kreditov za lasten
račun. Predvideti je Ö bi bilo Õ treba izjeme za
nekatere kreditne institucije, za katere se ta direktiva ne more uporabljati.
Določbe te direktive ne smejo Ö bi smele Õ posegati v uporabo
nacionalne zakonodaje, ki določa posebna dodatna dovoljenja, s katerimi
kreditnim institucijam omogočijo, da izvajajo posebne dejavnosti ali
začnejo opravljati posebne vrste poslov. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 7 (prilagojeno) (6)
Namen sprejetega pristopa je doseči Ö Primerno je
izvesti Õ le osnovno
uskladitev, ki je potrebna in zadostna za zagotavljanje medsebojnega
priznavanja dovoljenj in sistemov bonitetnega nadzora, kar omogoča izdajo
enotne licence, priznane na celotnem ozemlju Skupnosti, pa tudi uporabo
načela bonitetnega nadzora matične države članice. Zato je treba
na zahtevo po izdelavi programa poslovanja gledati le kot na dejavnik, ki pristojnim
organom omogoča sprejemanje odločitev na podlagi natančnejših
informacij in objektivnih meril. Možen je Ö bi moral
biti Õ tudi ukrep
prilagodljivosti pri zahtevah, povezanih s pravno obliko kreditnih institucij, in
glede Ö v zvezi z Õ zaščiteo
nazivov bank. ò novo (7)
Ker države članice
ne morejo v zadostni meri doseči cilja predlaganih ukrepov, ampak ga je
mogoče zaradi obsega in učinkov ukrepov bolje doseči na ravni
Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom
subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z
načelom sorazmernosti, kakor je navedeno v navedenem členu, se ta
direktiva omejuje na minimalne zahteve za doseganje navedenih ciljev in ne
presega tistega, kar je potrebno za navedeni namen. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 8 (prilagojeno) (8)
Za zagotavljanje izenačene zaščite
varčevalcev in pravičnih konkurenčnih pogojev med primerljivimi
skupinami kreditnih institucij so potrebne enakovredne finančne zahteve za
kreditne institucije. Pred nadaljnjim usklajevanjem bi bilo treba oblikovati
ustrezna strukturna razmerja, ki bodo v okviru sodelovanja med nacionalnimi organi omogočila Ö omogočajo Õ spremljanje položaja primerljivih vrst kreditnih institucij v skladu z
običajnimi metodami. Ta postopek naj bi pripomogel k postopnemu
približevanju sistemov koeficientov, ki so vzpostavljeni in se uporabljajo v
državah članicah. Kljub temu pa je treba razlikovati med koeficienti, ki
se uporabljajo za zagotavljanje dobrega upravljanja kreditnih institucij, in
koeficienti, ki so določeni za ekonomsko in monetarno politiko. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 9 (prilagojeno) (9)
Načela medsebojnega priznavanja in nadzora
matične države članice zahtevajo, da pristojni organi države ne smejo
izdati ali morajo odvzeti dovoljenja, če dejavniki, kot na primer vsebina
programov dejavnosti in geografska porazdelitev Ö dejavnosti
ali Õ dejavnosti, ki se
dejansko izvajajo, jasno kažejo na to, da je kreditna institucija izbrala
pravni sistem neke države članice, zato da bi se izognila strožjim
standardom, ki so v veljavi v drugi državi članici, na ozemlju katere
opravlja ali namerava opravljati večji del svojih dejavnosti. Kreditna
institucija, ki je pravna oseba, mora Ö bi morala Õ pridobiti dovoljenje
v državi članici, v kateri ima statutarni sedež. Kreditna institucija, ki
ni pravna oseba, mora Ö bi morala Õ imeti sedež v
državi, v kateri je pridobila dovoljenje. Poleg tega pa morajo Ö bi morale Õ države članice
zahtevati, da je sedež kreditnih institucij vedno v matični državi
članici in da tam tudi dejansko posluje. ê2000/12/ES uvodna
izjava 10 (prilagojeno) (10)
Pristojni organi ne bi smeli izdati ali podaljšati
dovoljenja za poslovanje kreditne institucije, kadar obstaja možnost, da ne
bodo mogli učinkovito izvajati nadzornih funkcij zaradi tesnih povezav med
to institucijo in drugimi fizičnimi ali pravnimi osebami. To Ö naj Õ velja tudi za
kreditne institucije, ki že imajo dovoljenje za poslovanje. Opredelitev „tesne povezave“ v tej direktivi določa
minimalna merila. To pa ne pomeni, da je države članice ne smejo
uporabljati tudi v drugih okoliščinah, ki jih ta opredelitev ne
predvideva. Dejstvo, da so pridobile pomemben delež v kapitalu podjetja, samo
po sebi še ne predstavlja udeležbe v pomenu „tesne povezave“, če so ta
delež pridobile le kot začasno investicijo, ki jim ne daje možnosti
vplivanja na strukturo ali finančno politiko institucije. ê2000/12/ES uvodna
izjava 11 (prilagojeno) (11)
Obseg učinkovitega izvajanja nadzornih funkcij
nadzornih organov vključuje nadzor na konsolidirani osnovi, ki ga je treba
izvajati nad kreditno institucijo, če tako predpisuje zakonodaja
Skupnosti. V takih primerih morajo Ö bi morali Õ organi, ki so
prejeli prošnjo za dovoljenje, biti zmožni ugotoviti, kateri organi so
pristojni za izvajanje konsolidiranega nadzora nad to kreditno institucijo. ê2000/12/ES uvodna
izjava 12 (prilagojeno) Matična država članica
lahko za institucije, katerim so izdali dovoljenje njihovi pristojni organi,
predpiše tudi strožje predpise od tistih, določenih v členu 5(1),
prvi pododstavek in (2) ter členih 7, 16, 30, 51. ê2000/12/ES uvodna
izjava 13 (prilagojeno) Odprava zahteve po
dovoljenju za poslovanje podružnic kreditnih institucij znotraj Skupnosti je
pogojena z ukinitvijo dotacijskega ustanovitvenega kapitala. ê2000/12/ES uvodna
izjava 14 (prilagojeno) (12)
Zaradi medsebojnega priznavanja izbrani pristop
omogoča kKreditnim
institucijam z dovoljenjem za poslovanje v njihovih matičnih državah članicah
Ö naj bo
dovoljeno Õ, da na celotnem
ozemlju Skupnosti izvajajo katere koli ali vse dejavnosti, navedene v Prilogi
I, z ustanavljanjem podružnic ali opravljanjem storitev. Za
opravljanje dejavnosti, ki niso naštete v navedeni prilogi, veljajo glede
pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev splošne določbe
Pogodbe. ê2000/12/ES uvodna
izjava 15 (prilagojeno) (13)
Medsebojno priznavanje dejavnosti, naštetih v
Prilogi I, je primerno razširiti tudi na dejavnosti, ki jih izvajajo finančne institucije kot
hčerinska podjetja kreditnih institucij, kadar za ta hčerinska
podjetja velja konsolidiran nadzor njihovih matičnih podjetij in
izpolnjujejo nekatere stroge pogoje. ê2000/12/ES uvodna
izjava 16 (prilagojeno) (14)
V povezavi z uveljavljanjem pravice do
ustanavljanja in svobode opravljanja storitev lahko Ö naj ima Õ država članica
gostiteljica Ö možnost Õ zahtevati
izpolnjevanje posebnih določb nacionalnih zakonov ali predpisov za
institucije, ki nimajo dovoljenja za poslovanje kot kreditna institucija v matičnih
državah, in za tiste dejavnosti, ki niso navedene v Prilogi I, pod pogojem, da
so take določbe združljive z zakonodajo Skupnosti in so namenjene zaščiti
splošnega interesa ter da za take institucije ali dejavnosti ne veljajo
enakovredna pravila v skladu s to zakonodajo ali predpisi matičnih držav članic. ê2000/12/ES uvodna
izjava 17 (prilagojeno) (15)
Države članice morajo Ö bi morale Õ zagotoviti, da ni
nobenih ovir za enako opravljanje medsebojno priznanih storitev, kakor to
poteka v matični državi članici, če slednje ni v nasprotju s
pravnimi predpisi, ki ščitijo splošne interese v državi članici gostiteljici. ê2000/12/ES uvodna
izjava 18 (prilagojeno) Obstaja nujna povezava
med ciljem te direktive in liberalizacijo pretoka kapitala, katero ureja druga
zakonodaja Skupnosti. Vsekakor pa morajo biti ukrepi glede liberalizacije
bančnih storitev usklajeni z ukrepi v zvezi z liberalizacijo pretoka
kapitala. ê2000/12/ES uvodna
izjava 19 (prilagojeno) (16)
Pravila, ki urejajo podružnice kreditnih institucij
s sedeži zunaj Skupnosti, morajo biti analogna v vseh državah članicah. V
tem trenutku je pPomembno Ö je Õ zagotoviti, da ti
predpisi ne bodo ugodnejši od tistih, ki veljajo za podružnice kreditnih
institucij iz drugih držav članic. Navesti je treba, da Skupnost lahko
Ö naj ima
možnost Õ skleneiti
sporazume s tretjimi državami, ki predvidijo uporabo predpisov, ki bodo takim
podružnicam zagotavljali enako obravnavanje na celotnem ozemlju Skupnosti ob
upoštevanju načela vzajemnosti. Za podružnice kreditnih institucij, ki
so pridobile dovoljenje v tretjih državah, Ö naj Õ ne velja svoboda
opravljanja storitev v skladu z drugim odstavkom člena 49 Pogodbe, niti
svoboda ustanavljanja v drugih državah članicah, razen v tistih, v katerih
so bile ustanovljene. Vendar pa so zahteve za izdajo
dovoljenja za poslovanje hčerinskih podjetij ali pridobitev deležev
podjetij, za katera velja zakonodaja tretjih držav, predmet postopka, s katerim
se zagotavlja, da so kreditne institucije Skupnosti v zadevnih tretjih državah
obravnavane po načelu vzajemnosti. ê2000/12/ES uvodna
izjava 20 (prilagojeno) Dovoljenja, ki jih
kreditnim institucijam izdajo pristojni nacionalni organi v skladu s to
direktivo, se uporabljajo na celotnem ozemlju Skupnosti in ne le na ozemlju
neke države. Obstoječe določbe o vzajemnosti so tako brez
učinka. Zato je potreben prilagodljiv postopek, ki bo omogočal
ocenjevanje vzajemnosti na podlagi Skupnosti. Cilj tega postopka ni zapreti
finančnih trgov Skupnosti, ampak jih ohraniti odprte za preostali del
sveta in tako povečati liberalizacijo globalnih finančnih trgov v
tretjih državah. S tem namenom ta direktiva predpisuje postopke za pogajanja s
tretjimi državami, v skrajni sili pa tudi možnost sprejetja ukrepov pri odlogu
novih vlog za dovoljenje ali omejevanju odobritve novih dovoljenj. ê2000/12/ES uvodna
izjava 21 (prilagojeno) (17)
Zaželeno je, da nNa podlagi
vzajemnosti Skupnost in tretje države sklenejo sporazum, s katerim bi
omogočili praktično izvajanje konsolidiranega nadzora nad
največjim možnim geografskim območjem. ê2000/12/ES uvodna
izjava 22 (prilagojeno) (18)
Za nadzor finančne stabilnosti kreditne
institucije in zlasti njene solventnosti so Ö naj bo Õ odgovornia pristojni
organi njena matičnea državea članicea. Pristojni organi države članice
gostiteljice obdržijo Ö naj bodo Õ odgovornost Ö odgovorni Õ za nadzor nad
likvidnostjo Ö podružnic Õ in monetarnoimi politiko
Ö politikami Õ . Nadzor tržnega
tveganja mora Ö bi moral Õ potekati na podlagi
tesnega sodelovanja med pristojnimi organi matičnih držav članic in
držav članic gostiteljic. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 23 in 24 (prilagojeno) ð novo (19)
Nemoteno delovanje notranjega bančnega trga
poleg zakonskih pravil zahteva tudi tesno in stalno sodelovanje ð ter znatno okrepljeno konvergenco
regulatornih in nadzornih praks ï med pristojnimi organi držav članic. Pri Ö Zlasti v ta
namen Õ ð bi moralo potekati ï preučevanjue problemov posameznih kreditnih institucij ð in medsebojna izmenjava podatkov ï ð znotraj Odbora Evropskih bančnih
nadzornikov ï ð ustanovljenega s Sklepom Komisije
2004/5/ES[15] ï se je kot najustreznejša oblika sodelovanja med
bančnimi nadzornimi organi izkazala „groupe de contact“ (kontaktna
skupina). Navedena skupina je ustrezno telo za
medsebojno izmenjavo informacij iz člena 28. Tak postopek
medsebojne izmenjave informacij pa Ö naj Õ nikakor ne nadomesti
dvostranskega sodelovanja, kakršnega določa člen 28. Pristojni organi države članice gostiteljice bBrez
poseganja v pooblastila za izvajanje lastne kontrole Ö naj bodo
pristojni organi države članice gostiteljice zmožni Õ v nujnih primerih
ali na lastno pobudo ali na pobudo pristojnih organov matične države
članice lahko še naprej preverjajoti, ali so dejavnosti kreditne institucije,
ustanovljene na njihovem ozemlju, v skladu z ustrezno zakonodajo in načeli
dobro premišljenih administrativnih in računovodskih postopkov ter
ustreznimi notranjimi kontrolami. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 25 (prilagojeno) (20)
Primerno je, da se omogoči izmenjava
informacij med pristojnimi organi ter organi ali telesi, ki na podlagi svoje
funkcije pomagajo krepiti stabilnost finančnega sistema. Da bi ohranili
zaupno naravo posredovanih informacij, mora Ö bi moral Õ seznam naslovnikov
ostati znotraj strogih omejitev. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 26 in 27 (prilagojeno) (21)
Nekatera ravnanja, na primer goljufije in
razkrivanje notranjih informacij, lahko vplivajo na stabilnost in integriteto
finančnega sistema, tudi kadar zadevajo institucije, ki niso kreditne
institucije. Treba je določiti pogoje, pod katerimi se Ö v takih
primerih Õ dovolijo takea izmenjavea
informacij. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 28 (prilagojeno) (22)
Če je določeno, da se lahko neke
informacije razkrijejo le, če se s tem izrecno strinjajo pristojni organi,
lahko Ö bi morali Õ slednji, če je
ustrezno, Ö imeti
možnost Õ svoje strinjanje
pogojujejovati z
upoštevanjem strogih pogojev za razkrivanje informacij. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 29 (23)
Treba bi bilo dovoliti tudi izmenjavo informacij
med pristojnimi organi na eni strani ter centralnimi bankami in drugimi organi
s podobno funkcijo v vlogi monetarnih oblasti, in če je ustrezno, tudi
drugimi javnimi organi, odgovornimi za nadzor nad plačilnimi sistemi, na
drugi strani. ê2000/12/ES uvodna
izjava 30 (prilagojeno) (24)
Za krepitev bonitetnega nadzora kreditnih
institucij ter zaščito strank kreditnih institucij je treba določiti,
da so Ö bi morali
biti Õ revizorji obvezani
nemudoma poročati pristojnim organom, kadar koli med opravljanjem svojih
nalog ugotovijo, da obstajajo v skladu s to direktivo dejavniki, ki bi
lahko resno vplivali na finančni položaj ali administrativno in računovodsko
organizacijo kreditne institucije. Ob upoštevanju tega cilja je zaželeno, da
Ö Iz istega
razloga naj Õ državae članicae Ö tudi Õ zagotovijo izvajanje te obveznosti v vseh okoliščinah,
v katerih revizorji odkrijejo taka dejstva med opravljanjem svojih nalog v
podjetju, ki je tesno povezano s kreditno institucijo. Obveza revizorjev, da
pristojnim organom po potrebi sporočajo nekatera dejstva in odločitve,
povezane s kreditno institucijo, ki jih odkrijejo med opravljanjem svojih nalog
v nefinančnem podjetju, Ö naj Õ sama po sebi ne
spremeni narave njihovih nalog v tem podjetju, niti načina opravljanja teh
nalog v istem podjetju. ê 2000/12/ES
Uvodne izjave 31 do 35 (prilagojeno) Skupni osnovni standardi
za lastne vire sredstev kreditnih institucij so ključni dejavnik pri
oblikovanju notranjega bančnega trga, saj lastni viri sredstev
omogočajo zagotavljanje kontinuitete poslovanja kreditnih institucij in
zaščito prihrankov. Tako usklajevanje krepi nadzor nad kreditnimi
institucijami in prispeva k nadaljnjemu usklajevanju bančnega sektorja. Taki standardi se morajo
uporabljati za vse kreditne institucije z dovoljenjem za poslovanje v
Skupnosti. Lastni viri sredstev
kreditnih institucij omogočajo absorpcijo izgub, ki niso pokrite z
zadostnim dobičkom. Lastni viri sredstev so pomembno merilo za pristojne
organe, predvsem pri ocenjevanju solventnosti kreditnih institucij in za druge
namene skrbnega presojanja. Kreditne institucije na
notranjem bančnem trgu neposredno konkurirajo druga drugi, zaradi
česar morajo biti opredelitve in standardi, ki se nanašajo na lastne vire
sredstev, enakovredni. Zato merila za določanje sestave lastnih virov
sredstev ne smejo biti prepuščena le državam članicam. Sprejetje
skupnih osnovnih standardov je v interesu Skupnosti, saj bo preprečilo
izkrivljanje konkurence in okrepilo bančni sistem Skupnosti. Opredelitev lastnih
virov sredstev, kakor jo določa ta direktiva, predvideva največje
možno število postavk in največje možne vrednosti kvalificiranih zneskov,
posamezni državi članici pa prepušča odločitev, ali bo uporabila
vse ali le nekaj teh postavk in ali bo sprejela nižje največje možne
vrednosti. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 36 (prilagojeno) (25)
Ta direktiva določa Ö , da bi bilo
treba določiti Õ izbirna merila za
nekatere postavke lastnih virov sredstev, Ö brez poseganja
v možnost Õ države članice
pa lahko uporabljajo Ö za
uporabo Õ tudi strožjeih določbe. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 37 (prilagojeno) Na začetni stopnji
so skupni osnovni standardi določeni širše, zato da bi zajeli vse
postavke, ki sestavljajo lastne vire sredstev v raznih državah članicah. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 38 (26)
V skladu z naravo postavk, ki sestavljajo lastne
vire sredstev, ta direktiva razlikuje med postavkami, ki predstavljajo temeljne
lastne vire sredstev na eni strani, in tistimi, ki predstavljajo dodatne lastne
vire sredstev na drugi. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 39 (prilagojeno) (27)
Da bi bilo razvidno, da postavke, ki predstavljajo
dodatni lastni kapital, po naravi niso enake tistim, ki predstavljajo temeljni
kapital, znesek prvih, vključenih v lastne vire sredstev, ne sme Ö bi smel Õ presegati vrednosti
temeljnega kapitala. Poleg tega pa znesek nekaterih postavk vključenega
dodatnega kapitala ne sme Ö bi smel Õ presegati polovice
temeljnega kapitala. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 39 (prilagojeno) (28)
Da bi se izognile izkrivljanju konkurence, javne
kreditne institucije v svoje lastne vire sredstev ne smejo Ö bi smele Õ vključiti garancij Ö osebnih
jamstev Õ , ki jim jih izdajo države članice ali lokalni organi. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 40 (prilagojeno) (29)
Kadar se med izvajanjem nadzora izkaže, da je treba
določiti znesek konsolidiranih lastnih virov sredstev skupine kreditnih
institucij, Ö naj Õ se izračun
naredi v skladu s to direktivo. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 41 (prilagojeno) ð novo (30)
Natančna računovodska metodologija, ki se
uporablja za izračun lastnih virov sredstev, stopnje solventnosti ð njihove primernosti za tveganja,
katerim je izpostavljena kreditna institucija ï , in za oceno koncentracije kreditne izpostavljenosti, mora Ö bi morala Õ biti določena v
skladu z določbami Direktive Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o
letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih
bank in drugih finančnih institucij[16],
ki vključuje nekatere prilagoditve določb Direktive Sveta 83/349/EGS
z dne 13. junija 1983, ki temeljijo na členu 44(2)(g) Pogodbe, kar zadeva
konsolidirane računovodske izkazeÖ[17] Õ ð ali Uredbe (ES) št. 1606/2002
Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih
standardov[18]
glede na to, katera ureja računovodstvo kreditnih institucij v nacionalni
zakonodaji ï . ê 2000/12/ES uvodna
izjava 42 do 47 (prilagojeno) Določbe o lastnih
virih sredstev so del obsežnejših mednarodnih prizadevanj, da bi približali
pravila, ki veljajo v večjih državah glede ustreznosti lastnih virov
sredstev. Na mednarodnem
bančnem trgu morajo institucije neposredno konkurirati druga drugi, skupni
standardi o solventnosti v obliki minimalne stopnje pa preprečujejo
izkrivljanje konkurence in krepijo bančni sistem Skupnosti. Komisija bo
pripravila poročilo in občasno pregledala določbe o lastnih
virih sredstev, zato da bi jih zožila ter tako dosegla večjo konvergenco
skupne opredelitve lastnih virov sredstev. Taka
konvergenca bo omogočila uskladitev lastnih virov sredstev kreditnih
institucij znotraj Skupnosti. Določbe o
stopnjah solventnosti so rezultat dela, ki ga je opravil Svetovalni odbor za
bančništvo, odgovoren za dajanje predlogov Komisiji zaradi usklajevanja
koeficientov, ki se uporabljajo v državah članicah. Določitev
ustrezne stopnje solventnosti ima osrednjo vlogo pri nadzorovanju kreditnih
institucij. Razmerje, ki
tehta sredstva in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo kreditnega
tveganja, je izredno uporabno merilo solventnosti. ò novo (31)
Minimalne kapitalske
zahteve imajo osrednjo vlogo pri nadzoru kreditnih institucij in medsebojnem
priznavanju nadzornih tehnik. S tega vidika bi bilo treba določbe o
minimalnih kapitalskih zahtevah upoštevati v povezavi z drugimi posebnimi
instrumenti, ki so prav tako namenjeni usklajevanju osnovnih tehnik nadzora
kreditnih institucij. (32)
Zaradi preprečevanja
izkrivljanja konkurence in krepitve bančnega sistema na notranjem trgu je
primerno določiti skupne minimalne kapitalske zahteve. (33)
Za namen zagotavljanja
primerne stopnje solventnosti je pomembno določiti minimalne kapitalske
zahteve, ki tehtajo aktivo in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo
tveganja. ê 2000/12/ES
Uvodne izjave 48 do 51 (prilagojeno) Razvoj skupnih
standardov za opredelitev lastnih virov sredstev v razmerju do sredstev in
zunajbilančnih postavk, izpostavljenih kreditnemu tveganju, je zato
pomemben vidik pri usklajevanju, potrebnem za doseganje medsebojnega priznavanja
nadzornih tehnik in s tem uresničitev notranjega bančnega trga. S tega vidika je
treba določbe o stopnji solventnosti upoštevati v povezavi z drugimi
posebnimi instrumenti, ki so prav tako namenjeni usklajevanju osnovnih tehnik
nadzorovanja kreditnih institucij. Na mednarodnem
bančnem trgu morajo institucije neposredno konkurirati druga drugi, skupni
standardi o solventnosti v obliki minimalne stopnje pa preprečujejo
izkrivljanje konkurence in krepijo bančni sistem Skupnosti. Ta direktiva
predvideva različne uteži za garancije, ki jih izdajo razne finančne
institucije. Komisija se zato obvezuje, da bo preverjala, če ta direktiva
kot celota pomembno izkrivlja konkurenco med kreditnimi institucijami in
zavarovalnicami in glede na ugotovitve preučila, če so
upravičeni kakršni koli ukrepi za izboljšanje stanja. ò novo (34)
Nujno je treba upoštevati
raznolikost kreditnih institucij v Skupnosti tako, da se zagotovijo
različni pristopi za izračun minimalnih kapitalskih zahtev za
kreditna tveganja, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na
tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Uporaba zunanjih
bonitetnih ocen in lastnih ocen kreditnih institucij za posamezne parametre
kreditnega tveganja predstavlja pomembno izboljšavo občutljivosti na
tveganja in bonitetne trdnosti pravil o kreditnih tveganjih. Kreditne
institucije bi morale imeti primerne spodbude za prehod k pristopom, ki so bolj
občutljivi na tveganja. (35)
Minimalne kapitalske
zahteve bi morale biti sorazmerne s tveganji, ki jih obravnavajo. V zahtevah bi
se moralo obravnavati zlasti zmanjševanje ravni tveganja, ki je posledica
velikega števila sorazmerno majhnih izpostavljenosti. (36)
Večje priznavanje bi
moralo biti namenjeno tehnikam zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru pravil,
pripravljenih z namenom, da neprimerno priznavanje ne bi ogrozilo solventnosti. (37)
Da bi zagotovili, da se
tveganja in zmanjševanja tveganj, ki so posledica dejavnosti listinjenja in
naložb kreditnih institucij, ustrezno prikazujejo v minimalnih kapitalskih
zahtevah kreditnih institucij, je treba vključiti pravila, ki predvidevajo
obravnavo takih dejavnosti in naložb, ki je občutljiva na tveganja in
bonitetno trdna. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 52 (prilagojeno) Priloga III določa
obravnavo zunajbilančnih postavk v zvezi z izračunavanjem potreb po
kapitalu kreditnih institucij. Da bi notranji trg nemoteno deloval in predvsem
da bi zagotovile enake pogoje, so države članice dolžne prizadevati si, da
bi njihovi pristojni organi enotno ocenjevali dogovore o neto izravnavah.
Priloga III upošteva tudi delo mednarodnega foruma bančnih nadzornikov pri
nadzornem priznavanju dvostranskih neto izravnav, predvsem pa možnosti
izračunavanja potreb po lastnih virih sredstev za nekatere transakcije na
podlagi neto in ne bruto zneskov, če obstajajo pravno zavezujoči
dogovori, ki zagotavljajo, da je kreditno tveganje omejeno na neto znesek. Za
mednarodno aktivne kreditne institucije in skupine kreditnih institucij iz
številnih tretjih držav, ki konkurirajo kreditnim institucijam Skupnosti, bodo
predpisi, sprejeti na širši mednarodni ravni, izpopolnili nadzorno obravnavo
trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu. Taka
izpopolnitev pa pomeni ustreznejše obvezno kapitalsko kritje ob upoštevanju učinkov
zmanjševanja tveganja nadzorno priznanih dogovorov o neto izravnavah na
morebitna prihodnja kreditna tveganja. Kliring izvedenih finančnih
instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu, ki ga ponujajo klirinške
hiše, ki delujejo kot osrednja stranka, igra v nekaterih državah članicah
pomembno vlogo. Zato je primerno ugotoviti koristi takega kliringa za
zmanjševanje kreditnega tveganja in povezanih sistemskih tveganj pri preudarni
obravnavi kreditnih tveganj. Obstoječe in morebitne prihodnje izpostavljenosti,
ki izhajajo iz skozi kliring izvedenih pogodb o izvedenih finančnih
instrumentih na prostem trgu, je treba v celoti zavarovati, tveganja, ki
nastajajo zaradi seštevanja izpostavljenosti klirinških hiš, ki so nad tržno
vrednostjo izkazanih zavarovanj, pa je treba odpraviti, zato da bodo v
prehodnem obdobju skozi kliring izvedeni finančni instrumenti na prostem
trgu obravnavani enako preudarno kakor izvedeni finančni instrumenti, s
katerimi se trguje na borznem trgu. Pristojnim organom je treba ugoditi glede
začetne marže in gibljivega kritja ter kakovosti in stopnje zaščite,
ki jo zagotavljajo izkazana zavarovanja. Kreditnim institucijam, ustanovljenim
v državah članicah, Priloga III daje podobno možnost priznavanja
dvostranskih neto izravnav pristojnih organov, s čimer jim zagotavlja
enake konkurenčne pogoje. Predpisi so dobro usklajeni in ustrezni za
spodbujanje nadaljnje uporabe ukrepov bonitetnega nadzora v kreditnih
institucijah. Pristojni organi v državah članicah morajo zagotoviti, da bo
izračunavanje dodatkov utemeljeno z dejanskimi in ne navideznimi zneski. ò novo (38)
Operativno tveganje je
pomembno tveganje, s katerim se soočajo kreditne institucije, in zahteva
kritje z lastnimi viri sredstev. Nujno je treba upoštevati raznolikost
kreditnih institucij v Skupnosti tako, da se zagotovijo različni pristopi
za izračun zahtev za operativno tveganje, ki vsebujejo različne
stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje
izpopolnjenosti. Kreditne institucije bi morale imeti primerne spodbude za
prehod k pristopom, ki so bolj občutljivi na tveganja. Glede na
nastajajoče najnovejše tehnike za merjenje in upravljanje z operativnimi
tveganji, bi se morala pravila pregledovati in ustrezno posodabljati,
vključno v zvezi s stroški za različna poslovna področja in
priznavanjem tehnik za zmanjševanje tveganja. (39)
Da bi zagotovili ustrezno
solventnost kreditnih institucij v skupini, je nujno potrebno, da se minimalne
kapitalske zahteve uporabljajo na podlagi konsolidiranega finančnega
stanja skupine. Da bi zagotovili primerno razporeditev lastnih virov sredstev
znotraj skupine in njihovo razpoložljivost za varovanje prihrankov, kjer je
potrebno, naj se minimalne kapitalske zahteve uporabljajo za posamezne kreditne
institucije v skupini, razen če je ta cilj mogoče učinkovito
doseči drugače. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 53 (prilagojeno) Najnižje razmerje, ki ga
predvideva ta direktiva, krepi kapital kreditnih institucij v Skupnosti. V
skladu s statistično raziskavo kapitalskih zahtev, ki so veljale v
začetku leta 1988, je bila sprejeta 8% stopnja. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 54 (40)
Osnovne predpise za spremljanje velikih
izpostavljenosti kreditnih institucij bi bilo treba uskladiti. Države
članice bi morale kljub vsemu imeti možnost sprejeti strožje določbe
od teh, ki jih predvideva ta direktiva. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 55 (prilagojeno) (41)
Spremljanje in kontrola izpostavljenosti kreditne
institucije je Ö bi morala
biti Õ sestavni del nadzora
nad njo. Ö Zato
lahko Õ Ččezmerne
koncentracije izpostavljenosti do posamezne stranke ali skupine povezanih
strank lahko povzročijo nesprejemljivo
tveganje nastanka izgub. Za tako stanje velja, da utegne
Ö lahko Õ neugodno vplivati na
solventnost kreditne institucije. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 56 (prilagojeno) (42)
Na notranjem bančnem trgu Ö Ker Õ kreditne institucije
Ö na notranjem
trgu Õ neposredno
konkurirajo druga drugi, in zato morajo biti zahteve glede
spremljanja enake po vsej Skupnosti. S tem ciljem morajo
za merila, ki se uporabljajo za določanje koncentracije izpostavljenosti,
veljati pravno zavezujoči predpisi na ravni Skupnosti in ne morejo biti v
celoti prepuščena presoji posamezne države članice. Sprejetje skupnih
predpisov bo zato najbolj koristilo interesom Skupnosti, saj bo preprečilo
nastanek razlik v konkurenčnih pogojih, hkrati pa okrepilo bančni sistem
Skupnosti. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 57 (prilagojeno) ð novo (43)
Določbe glede
stopnje solventnosti kreditnih institucij vključujejo seznam kreditnih
tveganj, ki lahko nastanejo v kreditnih institucijah. Zato bi bilo treba ta seznam uporabljati pri
opredelitvi izpostavljenosti za omejevanje velikih izpostavljenosti. Načelno pa ni ð Medtem ko je primerno, da opredelitev izpostavljenosti za namene
omejevanja velikih izpostavljenosti temelji na opredelitvi, navedeni za namene
zahtev po minimalnih lastnih sredstvih za kreditna tveganja, pa načelno ni ï primerno sklicevanje na uteži ali stopnje tveganja, ki jih
predpisujejo navedene določbe. Te uteži in stopnje tveganja so bile
postavljene zaradi določitve splošnih zahtev po stopnjah solventnosti,
potrebnih za pokrivanje kreditnega tveganja kreditnih institucij. Namen pri urejanju velikih izpostavljenosti je Ö Da bi Õ omejiliti
največjo izgubo, ki jo lahko utrpi kreditna institucija v povezavi z eno
samo stranko ali skupino povezanih strank. Zato je primerenno
Ö sprejeti Õ preudaren pristop, v skladu s katerim se bo večinoma
upoštevala nominalna vrednost izpostavljenosti, ne
bodo pa se uporabljali Ö pravila za
določanje velikih izpostavljenosti, ki upoštevajo nominalno vrednost
izpostavljenosti brez uporabe Õ uteži ali stopnje
tveganja. ò novo (44)
Medtem ko je
zaželeno, da se v pričakovanju nadaljnjega pregleda določb o velikih
izpostavljenostih, dovoli priznavanje učinkov zmanjševanja kreditnega
tveganja na način, podoben tistemu, ki je za namene minimalnih kapitalskih
zahtev dovoljen za omejevanje zahtev za izračun, so bila pravila za
zmanjševanje kreditnega tveganja oblikovana v okviru splošnega raznovrstnega
kreditnega tveganja, ki je posledica izpostavljenosti do velikega števila
nasprotnih strank. V skladu s tem bi bilo treba za priznavanje učinkov
takih tehnik za namene omejitev velikih izpostavljenosti, namenjenih omejevanju
največje izgube, ki lahko nastane zaradi ene same stranke ali skupine
povezanih strank, uporabljati bonitetne zaščite. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 58 (prilagojeno) (45)
Kadar v kreditni instituciji nastopi
izpostavljenost do njenega matičnega podjetja ali do drugih hčerinskih
podjetij njenega matičnega podjetja, je potrebna še posebna preudarnost.
Upravljanje izpostavljenosti, ki nastanejo v kreditnih institucijah, mora
Ö bi moralo Õ potekati popolnoma
avtonomno in v skladu z načeli dobro premišljenega bančnega
upravljanja, ne glede na katera koli druga načela razen navedenih. Določbe
te direktive zahtevajo, da čČe osebe, ki imajo neposreden ali posreden
kvalificiran delež v kreditni instituciji, izvajajo svoj vpliv tako, da škoduje
dobro premišljenemu in preudarnemu upravljanju te institucije, Ö naj Õ pristojni organi
sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi prekinejo tako stanje. Na področju
velikih izpostavljenosti je treba določiti posebne standarde Ö , vključno
s strožjimi omejitvami, Õ za izpostavljenosti,
ki jih ima kreditna institucija do drugih v svoji skupini, in v takih
primerih so upravičene strožje omejitve kakor pri drugih izpostavljenostih. Strožjih omejitev Ö Takih
standardov Õ pa ni treba
izvajati, če je matično podjetje finančni holding ali kreditna
institucija ali kadar so druga hčerinska podjetja kreditne institucije ali
finančne institucije ali podjetja, ki ponujajo pomožne bančne storitve,
pod pogojem, da v vseh takih podjetjih poteka nadzor kreditnih institucij na
konsolidirani osnovi. V takih primerih konsolidirano
spremljanje skupine podjetij omogoča ustrezno stopnjo nadzora in ne
zahteva uvedbe strožjih omejitev izpostavljenosti. Ta pristop spodbuja bančne
skupine, da organizirajo svoje strukture na način, ki dovoljuje
konsolidirano spremljanje, kar je zaželeno, saj to omogoča celovitejšo
raven spremljanja. ò novo (46)
Kreditne institucije bi
morale zagotoviti notranji kapital, ki je glede na tveganja, katerim so ali bi
lahko bile izpostavljene, primeren po količini, kvaliteti in razporeditvi.
V skladu s tem bi morale kreditne institucije vzpostaviti strategije in procese
za ocenjevanje in vzdrževanje ustreznosti svojega notranjega kapitala. (47)
Pristojni organi so se
dolžni prepričati, da imajo kreditne institucije dobro organizacijo in
ustrezne lastne vire sredstev, ob upoštevanju tveganj, katerim so ali bi lahko
bile kreditne institucije izpostavljene. (48)
Da bi notranji
bančni trg učinkovito deloval, bi moral Odbor evropskih bančnih
nadzornikov prispevati k dosledni uporabi te direktive in zbliževanju nadzornih
praks na celotnem ozemlju Skupnosti. (49)
Iz istega razloga ter
zato, da se zagotovi, da kreditne institucije Skupnosti, ki so dejavne v
več državah članicah, niso nesorazmerno obremenjene zaradi
neprekinjenih pristojnosti pristojnih organov posameznih držav članic za
izdajanje dovoljenj in za nadzor, je nujno, da se znatno okrepi sodelovanje med
pristojnimi organi. V tem okviru bi bilo treba okrepiti vlogo konsolidiranega
nadzornika. Odbor evropskih bančnih nadzornikov bi moral podpirati in
spodbujati tako sodelovanje. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 65 (prilagojeno) (50)
Nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi
mora biti Ö je Õ usmerjen predvsem v
zaščito interesov vlagateljev navedenih Ö kreditnih Õ institucij in Ö v Õ zagotavljanje
stabilnosti finančnega sistema. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 59 (prilagojeno) (51)
Da bi bil nadzor na konsolidirani osnovi učinkovit,
mora Ö bi torej
moral Õ veljati za vse bančne
skupine, vključno s tistimi, katerih matična podjetja niso kreditne
institucije. Pristojni organi morajo Ö bi morali Õ razpolagati s
potrebnimi pravnimi instrumenti, da lahko izvajajo tak nadzor. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 60 (prilagojeno) (52)
Pri skupinah z različnimi dejavnostmi, v
katerih matična podjetja kontrolirajo vsaj eno hčerinsko podjetje, ki
je kreditna institucija, morajo Ö bi morali Õ biti pristojni
organi sposobni oceniti finančno stanje kreditne institucije v taki
skupini. Do nadaljnje uskladitve lahko države članice
določijo ustrezne metode konsolidacije za doseganje ciljev te direktive.
Pristojni organi morajo Ö bi morali Õ imeti na voljo vsaj
način, s katerim lahko od vseh podjetij v skupini pridobijo informacije,
potrebne za opravljanje svoje funkcije. Vzpostaviti je Ö bi bilo Õ treba sodelovanje
med organi, odgovornimi za nadzor raznih finančnih sektorjev pri skupinah
podjetij, ki opravljajo več različnih finančnih dejavnosti Ö . Do nadaljnje
uskladitve bi morale biti države članice zmožne določiti ustrezne
metode konsolidacije za doseganje cilja te direktive. Õ ê 2000/12/ES uvodna
izjava 61 (prilagojeno) (53)
Poleg tega lahko Države
članice Ö naj imajo
možnost, da Õ zavrnejo ali
odvzamejo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev pri nekaterih
strukturah skupin, ki štejejo za neprimerne za opravljanje bančnih
dejavnosti, predvsem zato, ker takih struktur ni mogoče učinkovito
nadzorovati. Pri tem Ö naj Õ imajo pristojni
organi Ö potrebna Õ pooblastila, navedena
v prvem pododstavku člena 7(1), v členu 7(2), točki (c) člena
14(l), in členu 16 te direktive, da bi zagotovili varno in skrbno
upravljanje kreditnih institucij. ê 2000/12/ES
Uvodne izjave 62 do 64 (prilagojeno) Prav tako lahko države
članice uporabljajo ustrezne tehnike nadzora nad skupinami, katerih
struktur ta direktiva ne vključuje. Če take strukture postanejo
splošno razširjene, je treba to direktivo dopolniti, da bo vključila tudi
take strukture. Nadzor na konsolidirani
osnovi mora zajemati vse dejavnosti, določene v Prilogi I. Zato morajo
biti vsa podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s takimi dejavnostmi,
vključena v nadzor na konsolidirani osnovi. Zato pa je treba razširiti
opredelitev finančnih institucij tako, da bo vključevala take
dejavnosti. Direktiva 86/635/EGS
skupaj z Direktivo 83/349/EGS določa pravila konsolidacije, ki jih morajo
kreditne institucije uporabljati pri objavi svojih konsolidiranih
računovodskih izkazov. Zato je mogoče natančneje določiti
metode izvajanja bonitetnega nadzora na konsolidirani osnovi. ò novo (54)
Da bi notranji
bančni trg deloval vedno bolj učinkovito, in da bi bile državljanom
Skupnosti zagotovljene ustrezne stopnje preglednosti, je potrebno, da pristojni
organi javno in na način, ki omogoča smiselno primerjavo, razkrijejo
način izvajanja te direktive. (55)
Da bi okrepili tržno
disciplino in spodbujali kreditne institucije, naj izboljšujejo svojo tržno
strategijo, kontrolo tveganj in notranjo organizacijo uprave, bi bilo treba
predvideti primerno javno razkritje kreditnih institucij. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 66 (prilagojeno) (56)
Preučitev problemov, povezanih z vprašanji, ki
jih ureja ta direktiva in druge direktive o poslovanju kreditnih institucij,
zahteva sodelovanje med pristojnimi organi in Komisijo v okviru Svetovalnega odbora za bančništvo, predvsem kadar poteka zaradi tesnejšega sodelovanja. Svetovalni odbor za bančništvo pristojnih
organov držav članic ne izključuje drugih oblik sodelovanja med
organi, ki nadzorujejo začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti
kreditnih institucij in zlasti sodelovanje znotraj kontaktne skupine „(groupe
de contact)“ , ki jo oblikujejo bančni nadzorni organi. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 67 (prilagojeno) (57)
Občasno so lahko
potrebne tehnične spremembe podrobnih pravil, določenih v tej
direktivi, da se upošteva razvoj bančnega sektorja. Komisija bo torej take
spremembe po potrebi izvedla po posvetovanju s Svetovalnim odborom za
bančništvo v okviru izvedbenih pooblastil, ki ji jih dodeljuje Pogodba. Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu
s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o postopkih za izvajanje
izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji Ö [19] Õ . ò novo (58)
Za preprečevanje
motenj na trgih in zagotavljanje kontinuitete v skupnih stopnjah lastnih virov sredstev
je primerno, da se predvidijo posebne prehodne ureditve. (59)
Glede na
občutljivost pravil o minimalnih kapitalskih zahtevah na tveganja je
zaželeno, da se pregleduje, ali imajo znatne vplive na gospodarski cikel.
Komisija ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke poroča o teh
vidikih Evropskemu parlamentu in Svetu. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 68 (prilagojeno) Člen 36(1) te
direktive dopušča, da se solidarne in posamične obveznosti
posojilojemalcev, če gre za kreditne institucije, ki so organizirane kot
zadruge ali skladi, obravnavajo kot lastni viri sredstev v skladu s členom
34(2)(7). Danska vlada je izrazila veliko zanimanje, da bi svojih nekaj
institucij za hipotekarno kreditiranje, organiziranih v obliki zadrug ali skladov,
spremenila v delniške družbe. Da bi olajšali ali omogočili to spremembo,
je treba sprejeti začasno odstopanje, ki jim bo omogočilo, da bodo
del svojih solidarnih in posamičnih obveznosti vključili v lastne
vire sredstev. To začasno odstopanje pa ne sme negativno vplivati na
konkurenčnost med kreditnimi institucijami. ê 2000/12/ES
Uvodne izjave 69 do 71 (69) Uporaba 20% tehtanja hipotekarnih obveznic v lasti kreditnih
institucij lahko vznemiri finančni trg države, na katerem taki instrumenti
igrajo odločilno vlogo. V tem primeru se sprejmejo začasni ukrepi, ki
omogočajo 10% tehtanje tveganja. Trg listninjenja se hitro razvija. Zato
je zaželeno, da Komisija skupaj z državami članicami preuči
preudarnost obravnave s premoženjem zavarovanih vrednostnih papirjev in še pred
22. junijem 1999 poda predloge o prilagajanju obstoječe zakonodaje, da bi
se opredelila ustrezna preudarna obravnava s premoženjem zavarovanih
vrednostnih papirjev. Pristojni organi lahko odobrijo 50% utež za sredstva, ki
so zavarovana s hipotekami na pisarniške ali večnamenske poslovne prostore
do 31. decembra 2006. Za nepremičnine, na katere se nanaša hipoteka,
morajo veljati stroga ocenjevalna merila in redno prevrednotenje, da bi
upoštevali dogajanje na trgu poslovnih nepremičnin. Lastnik mora take
nepremičnine bodisi zasedati bodisi oddajati. Za posojila za razvoj
nepremičnin ne velja 50% tehtanje. (70) Da bi zagotovile usklajeno uporabo določil glede velikih
izpostavljenosti, mora biti državam članicam dovoljeno predvideti uporabo
novih omejitev v dveh fazah. Manjšim kreditnim institucijam je lahko na voljo
daljše prehodno obdobje, saj bi prehitra uporaba pravila o 25% tehtanju lahko
preveč na hitro zmanjšala njihovo kreditno aktivnost. (71) Poleg tega pa poteka tudi usklajevanje pogojev, povezanih z
reorganizacijo in prenehanjem kreditnih institucij. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 72 (prilagojeno) (60)
Prav tako je treba uskladiti Ö bodo
usklajeni Õ dogovorei, potrebnei glede
nadzora likvidnostnih tveganj. ê 2000/12/ES uvodna
izjava 73 (prilagojeno) Ta direktiva ne sme
vplivati na obveznosti držav članic glede rokov za prenos, določenih
v delu B Priloge V - ò novo (61)
Ta direktiva upošteva
temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske
unije o temeljnih pravicah, kot splošna načela zakonodaje Skupnosti. (62)
Obveznost prenosa te
direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe,
ki predstavljajo znatno spremembo v primerjavi s predhodnimi direktivami.
Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodnih
direktiv. (63)
Ta direktiva ne bi smela
posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv v
nacionalno zakonodajo, ki so navedeni v delu B priloge XIII. ê 2000/12/ES SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: ò novo VSEBINA NASLOV I || VSEBINA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITVE NASLOV II || POGOJI ZA USTANOVITEV IN NADALJNJE POSLOVANJE KREDITNIH INSTITUCIJ NASLOV III || DOLOČBE O SVOBODI USTANAVLJANJA IN SVOBODI OPRAVLJANJA STORITEV Oddelek 1 || Kreditne institucije Oddelek 2 || Finančne institucije Oddelek 3 || Uveljavljanje pravice do ustanavljanja Oddelek 4 || Uveljavljanje svobode opravljanja storitev Oddelek 5 || Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljic NASLOV IV || ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI Oddelek 1 || Priglasitev podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah Oddelek 2 || Sodelovanje s pristojnimi organi tretjih držav pri nadzoru na konsolidirani osnovi NASLOV V || NAČELA IN TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI NADZOR IN RAZKRITJE Poglavje 1 || Načela bonitetnega nadzora Oddelek 1 || Pristojnosti matične države članice in države članice gostiteljice Oddelek 2 || Izmenjava informacij in poklicna skrivnost Oddelek 3 || Dolžnost oseb, odgovornih za nadzor nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov Oddelek 4 || Pooblastila za kaznovanje in pravica do pritožbe na sodiščih Poglavje 2 || Tehnični instrumenti za bonitetni nadzor Oddelek 1 || Lastni viri sredstev Oddelek 2 || Rezervacije za tveganja Pododdelek 1 || Stopnja uporabe Pododdelek 2 || Izračun zahtev Pododdelek 3 || Minimalna stopnja lastnih virov sredstev Oddelek 3 || Zahteve po minimalnih lastnih virih sredstev za kreditna tveganja Pododdelek 1 || Standardizirani pristop Pododdelek 2 || Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen Pododdelek 3 || Zmanjševanje kreditnega tveganja Pododdelek 4 || Listinjenje Oddelek 4 || Zahteve po minimalnih lastnih virih sredstev za operativna tveganja Oddelek 5 || Velike izpostavljenosti Oddelek 6 || Kvalificirani deleži zunaj finančnega sektorja Poglavje 3 || Proces ocenjevanja kreditnih institucij Poglavje 4 || Nadzor in razkritje pristojnih organov Oddelek 1 || Nadzor Oddelek 2 || Razkritje pristojnih organov Poglavje 5 || Razkritje kreditnih institucij NASLOV VI || IZVRŠILNA PRISTOJNOST NASLOV VII || PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE Poglavje 1 || Prehodne določbe Poglavje 2 || Končne določbe PRILOGA I || Seznam dejavnosti, za katere velja vzajemno priznavanje PRILOGA II || Klasifikacija zunajbilančnih postavk PRILOGA III || Obravnava izvedenih finančnih instrumentov PRILOGA IV || Vrste izvedenih finančnih instrumentov PRILOGA V || Tehnična merila za organizacijo in obravnavo tveganj PRILOGA VI || Standardizirani pristop PRILOGA VI Del 1 || Uteži tveganja PRILOGA VI Del 2 || Priznanje ECAI in vzporejanje njihovih bonitetnih ocen PRILOGA VI Del 3 || Uporaba bonitetnih ocen ECAI za določanje uteži tveganja PRILOGA VII || Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB) PRILOGA VII Del 1 || Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub PRILOGA VII Del 2 || PD, LGD in zapadlost PRILOGA VII Del 3 || Vrednost izpostavljenosti PRILOGA VII Del 4 || Minimalne zahteve za pristop IRB PRILOGA VIII || Zmanjševanje kreditnega tveganja PRILOGA VIII Del 1 || Primernost PRILOGA VIII Del 2 || Minimalne zahteve PRILOGA VIII Del 3 || Izračunavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja PRILOGA VIII Del 4 || Neusklajenost zapadlosti PRILOGA VIII Del 5 || Kombinacije zmanjševanja kreditnega tveganja v standardiziranem pristopu PRILOGA VIII Del 6 || Košarica tehnik CRM PRILOGA IX || Listinjenje PRILOGA IX Del 1 || Opredelitve za namene Priloge X PRILOGA IX Del 2 || Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja ter izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti PRILOGA IX Del 3 || Zunanje bonitetne ocene PRILOGA IX Del 4 || Izračun PRILOGA X || Operativno tveganje PRILOGA X Del 1 || Enostavni pristop PRILOGA X Del 2 || Standardizirani pristop PRILOGA X Del 3 || Napredni pristopi za merjenje operativnega tveganja PRILOGA X Del 4 || Kombinirana uporaba različnih metodologij PRILOGA X Del 5 || Razvrščanje vrst dogodkov izgube PRILOGA XI || Tehnični kriteriji za pregledovanje in vrednotenje s strani pristojnih organov PRILOGA XII || Tehnični kriteriji za razkritje PRILOGA XII Del 1 || Splošni kriteriji PRILOGA XII Del 2 || Splošne zahteve PRILOGA XII Del 3 || Kvalifikacijske zahteve za uporabo določenih instrumentov ali metodologij PRILOGA XIII Del A || Razveljavljene direktive skupaj z njihovimi spremembami v zaporednem vrstnem redu (iz člena 158) PRILOGA XIII Del B || Roki za izvedbo (iz člena 159) PRILOGA XIV || Korelacijska tabela ê 2000/12/ES (prilagojeno) NASLOV I ÖVSEBINA, PODROČJE
UPORABE IN Õ OPREDELITVE IN PODROČJE UPORABE ê 2000/12/ES člen
2(1) in (2) (prilagojeno) Člen 1 1. Ta direktiva ureja Ö določa
pravila za Õ začetek
opravljanja in opravljanje dejavnosti kreditnih institucij Ö ter za njihov
bonitetni nadzor Õ . Ta direktiva se uporablja za vse kreditne
institucije. 2. Člen Ö 39 Õ in 52 do 56 Ö oddelek 1
poglavja 4 naslova V Õ se uporabljajo tudi
za finančne holdinge in mešane holdinge, katerih sedeži so v Skupnosti. 3. Institucije, ki so z odstavkom 3 trajno izključene Ö na podlagi člena
5 Õ, z izjemo centralnih
bank držav članic, se štejejo za finančne institucije za namen členova 25 in 52 do 56 Ö 39 in oddelka 1
poglavja 4 naslova V Õ . ê 2000/12/ES člen
2(3) (prilagojeno) Člen 2 Ta direktiva se ne uporablja Ö za
naslednje Õ : –
centralne banke držav članic, –
poštne institucije, ki opravljajo storitev
brezgotovinskega nakazovanja, –
v Belgiji za „Institute de Réescompte et de
Garantie/Herdiscontering- en Waarborginstituut“ , –
na Danskem za „Dansk Eksportfinansieringsfond“, „Danmarks
Skibskreditfond“ in „Dansk Landbrugs Realkreditfond“ , –
v Nemčiji za „Kreditanstalt für Wiederaufbau“,
podjetja, ki so v skladu z „Wohnungsgemeinnützigkeitsgesetz“ priznana kot
organi državne stanovanjske politike in se večinoma ne ukvarjajo z
bančnimi posli, in podjetja, priznana kot neprofitna stanovanjska podjetja
v skladu s tem zakonom, –
v Grčiji za „Ελληνική
Τράπεζα
Βιομηχανικής
Αναπτύξεως,“, (Elliniki
Trapeza Viomichanikis Anaptyxeos), „Ταμείο
Παρακαταθηκών
και Δανείων“ (Tamio
Parakatathikon kai Danion), in „Ταχυδρομικό
Ταμιευτήριο“
(Tachidromiko Tamieftirio), –
v Španiji za „Instituto de Crédito Oficial“ , –
v Franciji za „Caisse des dépôts et consignations“
, –
na Irskem za kreditne zadruge in skupnosti vzajemne
pomoči, –
v Italiji za „Cassa depositi e prestiti“ , –
na Nizozemskem za „Netherlandse Investeringsbank
voor Ontwikkelingslanden NV“, „NV Noordelijke Ontwikkelingsmaatschappij“, „NV
Industriebank Limburgs Instituut voor Ontwikkeling en Financiering“ in „Overijsselse
Ontwikkelingsmaatschappij NV“ , –
v Avstriji za podjetja, priznana kot stanovanjska
združenja v interesu javnosti, in „Österreichische Kontrollbank AG“, –
na Portugalskem za „Caixas Económicas“,
obstoječe na dan 1. januarja 1986, razen tistih, ki so ustanovljene kot
družbe z omejeno odgovornostjo, in „Caixa Económica Montepio Geral“ , –
na Finskem za „Teollisen yhteistyön rahasto
Oy/Fonden för industriellt samarbete AB“ in „Kera Oy/Kera Ab“ , –
na Švedskem za „Svenska Skeppshypotekskassan“ , –
v Združenem kraljestvu za National Savings Bank,
Commonwealth Development Finance Company Ltd, Agricultural Mortgage Corporation
Ltd, Scottish Agricultural Securities Corporation Ltd, Crown Agents for
overseas governments and administrations, kreditne zadruge in komunalne banke, ê Akt o pristopu
2003 –
v Latviji „krajaizdevu sabiedribas“, podjetja
priznana po „Krajaizdevu sabiedribu likums“ kot zadruge, ki opravljajo
finančne storitve izključno za svoje člane, –
v Litvi „kredito unijos“, razen „Centrine kredito
unija“, –
na Madžarskem „Magyar Fejlesztési Bank Rt.“ in „Magyar
Export-Import Bank Rt.“, –
na Poljskem „Spółdzielcze Kasy
Oszczędnościowo - Kredytowe“ in „Bank Gospodarstwa Krajowego“. ê Direktiva
2004/xx/ES člen 3.1 (prilagojeno) 4. Komisija v
skladu s postopkom iz člena 60(2) odloči o morebitnih spremembah
seznama iz odstavka 3. ê 2000/12/ES člen
2(5) in (6) (prilagojeno) Člen 3 1. ÖEna ali več Õ Kkreditnih
institucij, ki so v isti državi članici in Ö ki so Õ so od 15. decembra
1977 stalno odvisne od centralnega organa, ki jih nadzoruje in ki je
ustanovljen v isti državi članici, so lahko izvzete iz zahtev iz členov
Ö 7 in
11(1) Õ 6(1), 8 in 59,
če najpozneje do 15. decembra 1979 nacionalna zakonodaja predpiše, da: (a) so obveznosti centralnega organa in odvisnih institucij
skupna in solidarna odgovornost ali da za obveznosti svojih odvisnih institucij
centralni organ Ö osebno Õ jamči v celoti, (b) se solventnost in likvidnost centralnega organa in vseh
odvisnih institucij spremljata kot celota na osnovi konsolidiranih
računovodskih izkazov, (c) je uprava centralnega organa pooblaščena za izdajanje
navodil upravi odvisnih institucij. Kreditnim institucijam, ki poslujejo lokalno
in so od 15. decembra 1977 Ö stalno Õ odvisne od centralnega
organa v smislu prvega pododstavka, lahko pogoji, določeni v tem
pododstavku, koristijo, če so same običajen dodatni del mreže tega
centralnega organa. ê Direktiva
2004/xx/ES člen 3.2 (prilagojeno) Pri kreditnih institucijah, razen tistih, ki
so ustanovljene na območjih, iztrganih morju, ali ki so posledica
razdružitve ali združitev obstoječih institucij, odvisnih od centralnega
organa ali mu odgovarjajo, lahko Komisija na podlagi postopka iz člena 60(2)
Ö 150 Õ , določi
dodatna pravila za uporabo drugega pododstavka, vključno z razveljavitvijo
izvzetij, predvidenih v prvem pododstavku, če je mnenja, da lahko
združenje novih institucij, ki imajo korist od ureditve iz drugega pododstavka,
neugodno vpliva na konkurenco. ê 2000/12/ES člen
2(5) in (6) (prilagojeno) 2. Kreditna institucija, ki je,
kakor opredeljuje Ö iz Õ prvega pododstavka
odstavka 5 Ö 1 Õ , odvisna od
centralnega organa v isti državi članici, je lahko prav tako izvzeta
iz določb členaov 5 Ö 9 in 10 Õ in tudi členov
40 do 51 ter 65 Ö oddelkov 2, 3,
4, 5 in 6 poglavja 2 ter poglavja 3 naslova V Õ , pod pogojem, da
brez poseganja v uporabo teh določb za centralni organ, in sicer za
celoto, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi odvisnimi
institucijami, veljajo zgoraj navedene določbe na konsolidirani
osnovi. Pri izvzetju za celoto, ki jo predstavlja
centralni organ skupaj s svojimi odvisnimi institucijami, veljajo členi Ö 16, 23, 24, 25,
26(1) do (3), 28 in 29 do 37 Õ 13, 18, 19, 20(1)
do (6), 21 in 22. ê 2000/12/ES člen
1 (prilagojeno) Člen 4 Opredelitve V tej direktivi Ö se uporabljajo
naslednje opredelitve: Õ ê 2000/28/ES člen
1(1) do (5) (prilagojeno) (1)
„kreditna institucija“ pomeni
Ö pomeni Õ : (a) podjetje, katerega dejavnost je
sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in
dajanje posojil za svoj račun; ali (b) institucijo za izdajanje elektronskega
denarja v smislu Direktive 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja
in opravljanju dejavnosti in nadzoru varnega in skrbnega poslovanja institucij
za izdajanje elektronskega denarja[20]. Za
izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi se za kreditno institucijo šteje
kreditna institucija v skladu s prvim odstavkom in katero koli zasebno ali
javno podjetje, ki ustreza opredelitvi iz prvega odstavka in ki je pridobilo
dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi. Za
izvajanje nadzora in kontrole velikih izpostavljenosti se za kreditno
institucijo šteje kreditna institucija v skladu s prvim odstavkom,
vključno s podružnicami kreditne institucije v tretjih državah, in katero
koli zasebno ali javno podjetje, vključno z njegovimi podružnicami, ki
ustreza opredelitvi iz prvega odstavka in ki je pridobilo dovoljenje za
opravljanje storitev v tretji državi; (2)
„dovoljenje“ pomeni Ö pomeni Õ instrument, ki ga v
kateri koli obliki izdajo pristojni organi in s katerim se kreditni instituciji
dodeli pravica do nadaljevanja poslovanja; (3)
„podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki je pravno
odvisen del kreditne institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle,
ki so del poslovanja kreditnih institucij; poslovne enote, ki jih v eni sami
državi članici ustanovi kreditna institucija s sedežem v drugi državi
članici, se ne glede na število štejejo kot ena sama podružnica; (4)
„pristojni organi“ pomenijo Ö pomeni Õ državne organe, ki
so z zakonom ali predpisom pooblaščeni za nadzor kreditnih institucij; (5)
„finančna institucija“ pomeni podjetje, razen
kreditne institucije, čigar osnovna dejavnost je pridobivati kapitalske
deleže ali nadaljevati eno ali več dejavnosti, naštete v točkah 2 do
12 v Prilogi I; ò novo (6)
„institucije“ za namene
oddelkov 2 in 3 v poglavju 2 naslova V pomeni institucije, opredeljene v
[členu 2(3) Direktive Sveta 96/3/EGS[21]]; ê 2000/12/ES
člen 1(6) do (8) (prilagojeno) (7)
„matična država članica“ pomeni državo
članico, v kateri je kreditna institucija pridobila dovoljenje v skladu s
členi 4 in 11 Ö 6 do 9 in 11 do
14 Õ ; (8)
„država članica gostiteljica“ pomeni državo
članico, v kateri ima kreditna institucija podružnico ali v kateri
opravlja storitve; (9)
„obvladovanje“ pomeni razmerje med matičnim
podjetjem in hčerinskim podjetjem, kakor je opredeljeno v členu 1
Direktive 83/349/EGS, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali
pravno osebo in podjetjem; ê 2002/87/ES
člen 29(1)(a) (prilagojeno) (10)
„udeležba“ za namene konsolidiranega nadzora in
za namene točk Ö (o) in
(p) Õ 15 in 16 členaov 34 Ö 57 Õ (2), Ö 71 do 73 in
naslova V, poglavje 4, Õ pomeni udeležbo v
smislu prvega stavka člena 17 Direktive Ö Sveta Õ 78/660/EGS Ö [22] Õ , ali lastništvo,
neposredno ali posredno, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala
podjetja; ê 2000/12/ES
člen 1(10) do (13) (prilagojeno) (11)
„kvalificirani delež“ pomeni neposredno ali
posredno udeležbo v podjetju, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali
glasovalnih pravic ali ki omogoča precejšen vpliv na upravljanje Ö navedenega Õ podjetja, v
katerem ima drugo podjetje ta kvalificirani delež; Ö ; Õ (12) „ustanovni kapital“
pomeni kapital, kakor je opredeljen v členu 34(2)(1) in (2); (12)
„matično podjetje“ pomeni
Ö pomeni Õ (a) matično podjetje, kakor je opredeljeno v členih 1 in 2
Direktive 83/349/EGS. (b) Matično podjetje za izvajanje nadzora na
konsolidirani osnovi in kontrole velikih izpostavljenosti pomeni Ö namene
členov 71 do 73 oddelka 5 poglavja 2 naslova V poglavja 4 Õ matično
podjetje po členu 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, ki po
mnenju pristojnih organov učinkovito izvaja prevladujoč vpliv nad
drugim podjetjem; (13)
„hčerinsko podjetje“ pomeni Ö pomeni Õ (a) hčerinsko podjetje, kakor je opredeljeno v členih 1 in 2
Direktive 83/349/EGS; (b) Hčerinsko
podjetje za izvajanje nadzora na konsolidirani
osnovi in kontrole velikih izpostavljenosti Ö namene
členov 71 do 73 oddelka 5 poglavja 2 naslova V in poglavja 4 Õ pomeni hčerinsko
podjetje iz člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, nad
katerim po mnenju pristojnih organov matično podjetje učinkovito
izvaja prevladujoč vpliv. Vsa hčerinska podjetja hčerinskih
podjetij se prav tako štejejo za hčerinska podjetja prvotnega
matičnega podjetja; ò novo (14)
„matična kreditna
institucija v državi članici“ pomeni kreditno institucijo, ki ima
hčerinsko podjetje, ki je kreditna institucija ali finančna
institucija, ali ki je udeležena v taki instituciji, in ki sama ni
hčerinsko podjetje druge kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi
članici, ali finančni holding, ustanovljen v isti državi
članici, in v kateri nobena druga kreditna institucija z dovoljenjem v
isti državi članici ni udeležena; (15)
„matični
finančni holding v državi članici“ pomeni finančni holding, ki
sam ni hčerinsko podjetje kreditne institucije z dovoljenjem v isti državi
članici, ali finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi
članici; (16)
„matična kreditna
institucija EU“ pomeni matično kreditno institucijo v državi članici,
ki ni hčerinsko podjetje druge kreditne institucije z dovoljenjem v kateri
koli državi članici ali finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri
koli državi članici, in v kateri ni udeležena nobena druga kreditna
institucija z dovoljenjem v kateri koli državi članici; (17)
„matični
finančni holding EU“ pomeni matični finančni holding v državi
članici, ki ni hčerinsko podjetje kreditne institucije z dovoljenjem
v kateri koli državi članici; ê 2000/12/ES
člen 1(14) do (18) (prilagojeno) (14) „Cona A“ vsebuje
vse države članice in vse druge države, ki so polnopravne članice
Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), in tiste države, ki
so z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) sklenile posebne posojilne pogodbe v
zvezi s splošnim sporazumom o posojilih sklada. Katera koli država, ki
reprogramira posojilo od tuje države, se za pet let izključi iz Cone A; (15) „Cona B“ vsebuje
vse države, ki niso v Coni A; (16) „kreditne
institucije Cone A“ pomenijo vse kreditne institucije, ki so pridobile
dovoljenje za opravljanje kreditnega poslovanja držav članic v skladu s
členom 4, vključno z njihovimi podružnicami v tretjih državah, in vsa
zasebna in javna podjetja, opredeljena v točki 1, prvi pododstavek, ki so
pridobila dovoljenje v drugih državah Cone A, vključno z njihovimi
podružnicami; (17) „kreditne
institucije Cone B“ pomenijo vsa zasebna in javna podjetja, ki so
pridobila dovoljenje za opravljanje kreditnega poslovanja zunaj Cone A,
opredeljena v točki 1, prvi pododstavek, vključno z njihovimi
podružnicami v Skupnosti; (18) „nebančni
sektor“ pomeni vse posojilojemalce razen kreditnih institucij, kakor so
opredeljene v točkah 16 in 17, institucionalnih enot centralne, regionalne
ali lokalne ravni države, centralnih bank, Evropskih skupnosti, Evropske
investicijske banke (EIB) in multilateralnih razvojnih bank, opredeljenih v
točki 19; ê 2004/69/ES člen
1 (prilagojeno) „multilateralne razvojne
banke“ pomenijo Mednarodno banko za obnovo in razvoj, Mednarodno finančno
korporacijo, Medameriško razvojno banko, Azijsko razvojno banko, Afriško
razvojno banko, Preselitveni sklad Sveta Evrope, Nordijsko investicijsko banko,
Karibsko razvojno banko, Evropsko banko za obnovo in razvoj, Evropski
investicijski sklad, Korporacijo za zavarovanje naložb v Ameriki in
Multilateralno agencijo za zavarovanje investicij; ê 2000/12/ES člen
1(20) (20) „zunajbilančne
postavke, ki predstavljajo „veliko tveganje“, „srednje tveganje“, „srednje/nizko
tveganje“ in „nizko tveganje“ pomenijo postavke iz člena 43(2) in naštete
v Prilogi II; ò novo (18)
„osebe javnega sektorja“
pomeni nekomercialne upravne organe, odgovorne enotam centralne ravni držav,
enotam regionalne ali lokalne ravni držav ali organom, ki po mnenju pristojnih
organov izvajajo enake pristojnosti kakor organi regionalne in lokalne ravni
države; ê 2002/87/ES
člen 29.1(b) prilagojen (prilagojeno) (19)
„finančni holding“ pomeni finančno
institucijo, katere hčerinska podjetja so izključno ali pretežno
investicijske družbe ali druge finančne institucije, med katerimi je
najmanj ena investicijska družba, in ki ni mešani finančni holding v
smislu Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih
institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu[23], (20)
„mešani holding“ pomeni matično podjetje, ki
ni finančni holding ali kreditna institucija ali mešani finančni
holding v smislu Direktive 2002/87/ES, katerega hčerinska podjetja
zajemajo najmanj eno kreditno institucijo; ê 2000/12/ES
člen 1(23) (prilagojeno) (21)
„podjetje, ki opravlja pomožne bančne storitve“, pomeni podjetje, čigar
osnovna dejavnost je lastništvo in upravljanje premoženja, izvajanje storitev
obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede
na osnovno dejavnost ene ali več kreditnih institucij; ò novo (22)
„operativno tveganje“
pomeni tveganje izgube, kot posledice neprimernega ali neuspešnega izvajanja
notranjih procesov, ravnanj ljudi ali delovanja sistemov, ali zaradi zunanjih
dogodkov, ter vključuje pravno tveganje; ê 2000/12/ES člen
1(24) (prilagojeno) „izpostavljenosti“ za
uporabo členov 48, 49 in 50 pomenijo aktivo in zunajbilančne postavke
iz člena 43 ter prilog II in IV k temu členu, brez uteži ali stopenj
tveganja, predpisanih v prilogah; tveganja iz Priloge IV je treba
zračunati z eno od metod, določenih v Prilogi III, brez uteži
tveganja neizpolnitve obveznosti sodelujoče stranke; vse elemente, ki so
povsem kriti z lastnimi viri sredstev, se lahko v dogovoru s pristojnimi organi
izključi iz opredelitve izpostavljenosti, če ti lastni viri sredstev
niso vključeni v izračun stopnje solventnosti ali drugih
finančnih kazalcev, ki jih predpisuje ta direktiva in drugi akti
Skupnosti; izpostavljenosti ne vključujejo: –
pri menjalniških poslih
izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v 48 urah po
plačilu, ali –
pri trgovanju z vrednostnimi
papirji izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem poteku poravnave v
petih dneh od plačila ali dostave vrednostnih papirjev, kar pač
nastopi prej; ò novo (23)
„centralne banke“
vključujejo Evropsko centralno banko, če ni navedeno drugače; (24)
„tveganje razvodenitve“
pomeni tveganje zmanjšanja zneska terjatve zaradi denarnih ali nedenarnih
zahtevkov dolžnika po tej terjatvi; (25)
„verjetnost
neplačila“ pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju
enega leta; (26)
„izguba“ pomeni ekonomsko
izgubo, vključujoč bistvene učinke diskontiranja ter bistvene
neposredne in posredne stroške, povezane z izterjavo dolga po instrumentu; (27)
„izguba ob
neplačilu“ pomeni razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica
neplačila nasprotne stranke, in preostalim neporavnanim zneskom ob
neplačilu; (28)
„konverzijski faktor“
pomeni razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete finančne
obveznosti, ki je predmet odobrenega zneska razpolaganja, ki bo črpan in
neporavnan ob neplačilu, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete
finančne obveznosti; (29)
„pričakovana izguba
(EL)“ pomeni razmerje med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na
izpostavljenosti zaradi morebitnega neplačila nasprotne stranke ali
razvodenitve v obdobju enega leta, ter neporavnanim zneskom ob neplačilu; (30)
„zmanjševanje kreditnega
tveganja“ je tehnika, ki jo uporabljajo kreditne institucije za zmanjševanje
kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki
jih še ima kreditna institucija; (31)
„stvarno kreditno
zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je
zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije
posledica pravice kreditne institucije, da v primeru neplačila nasprotne
stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z
nasprotno stranko unovči, ali pridobi prenos ali prisvojitev, ali da
zadrži nekatera sredstva ali zneske, ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali
ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve
do kreditne institucije; (32)
„osebno kreditno
zavarovanje“ je tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je
zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti kreditne institucije
posledica tega, da se tretja stranka zaveže, da bo plačala določen
znesek v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih
specifičnih dogodkov; (33)
„posel začasne
prodaje/začasnega nakupa“ je vsak posel, ki ga ureja sporazum, ki sodi v
obseg uporabe opredelitve „pogodbe o prodaji in povratnem odkupu“ ali „pogodbe
o odkupu in povratni prodaji“, kakor je navedena v [členu 3, točka
(m), Direktive 93/6/EGS]; (34)
„posli posoje/izposoje
vrednostnih papirjev ali blaga“ so vsi posli, ki sodijo v obseg uporabe
opredelitve „posoje vrednostnih papirjev ali blaga“ ali „izposoje vrednostnih
papirjev ali blaga“, kakor je navedena v [členu 3, točka (n)
Direktive 93/6/EGS]; (35)
„denarju podoben
instrument“ je potrdilo o vlogi ali drugi podoben instrument, ki ga je izdala
posojilna kreditna institucija; (36)
„listinjenje“ pomeni
posel ali shemo, pri katerih se tranšira kreditno tveganje, povezano z
izpostavljenostjo ali paketom izpostavljenosti, z naslednjimi
značilnostmi: (a) plačila v
poslu ali shemi so odvisna od kvalitete izpostavljenosti ali paketa
izpostavljenosti; (b) podrejenost
tranš določa razporeditev izgub med potekom posla ali sheme; (37)
„tradicionalno
listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem poteka ekonomski prenos
izpostavljenosti, ki se listini, na subjekt s posebnim namenom pri listinjenju,
ki izdaja vrednostne papirje. To se opravi s prenosom lastništva listinjenih
izpostavljenosti s kreditne institucije v vlogi originatorja ali preko
podudeležbe. Izdani vrednostni papirji ne predstavljajo plačilnih
obveznosti kreditne institucije v vlogi originatorja; (38)
„sintetično
listinjenje“ pomeni listinjenje, pri katerem se tranširanje doseže z uporabo
kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali osebnih jamstev, paket
izpostavljenosti pa ni odstranjen iz bilance stanja kreditne institucije v
vlogi originatorja; (39)
„tranša“ pomeni pogodbeno
določeni segment kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali
več izpostavljenostmi, kjer pozicija v segmentu določa tveganje
kreditne izgube, ki je večje ali manjše kakor pri poziciji istega zneska v
vseh drugih takih segmentih, brez upoštevanja kreditnega zavarovanja, ki ga
zagotavljajo tretje stranke neposredno imetnikom pozicij v segmentu ali drugih
segmentih; (40)
„pozicija listinjenja“
pomeni izpostavljenost iz naslova listinjenja; (41)
„originator“ pomeni
naslednje: (a) subjekt, ki je
sam ali preko povezanih subjektov, neposredno ali posredno sodeloval pri
prvotnem dogovoru, s katerim so nastale obveznosti dolžnika ali morebitne
obveznosti morebitnega dolžnika, ki predstavljajo listinjenje izpostavljenosti; (b) subjekt, ki v
okviru svoje bilance stanja kupi izpostavljenosti tretje stranke, nato pa jih
listini; (42)
„sponzor“ je kreditna
institucija, razen kreditne institucije v vlogi originatorja, ki vzpostavi ali
upravlja program s premoženjem kritih komercialnih zapisov ali drugo shemo
listinjenja, ki odkupi izpostavljenosti od tretjih subjektov; (43)
„izboljšanje kreditne kvalitete“
je pogodbena ureditev, po kateri se kreditna kvaliteta pozicije v listinjenju
izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšanja ne bi bilo,
vključno z izboljšanjem, ki ga daje več podrejenih tranš v
listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja; (44)
„subjekt s posebnim
namenom pri listinjenju (SSPE)“ je korporacijski trust ali drugi subjekt, ki ni
kreditna institucija, ustanovljen za opravljanje listinjenja ali listinjenj, katerih
aktivnosti so omejene na tiste, ki so primerne za doseganje navedenega cilja, katerih
struktura je namenjena izločanju obveznosti SSPE iz obveznosti kreditne
institucije v vlogi originatorja, in v katerih imajo upravičenci pravico,
da zastavijo ali zamenjajo navedene pravice brez omejitev; ê 2000/12/ES člen
1(25) do (27) (prilagojeno) (45)
„skupina povezanih strank“ pomeni: (a) dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki, razen če
ni dokazano nasprotno, predstavljajo eno samo tveganje, ker ena izmed njih
neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge; ali (b) dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi ni
razmerja, ki predstavlja obvladovanje, opredeljeno Ö navedeno Õ v prvi alinei,
vendar je treba šteti, da predstavljajo eno samo tveganje, ker so med seboj
tako povezane, da je takrat, ko ima ena izmed njih finančne težave,
verjetno, da bo imela druga ali vse druge težave z odplačilom; (46)
„tesne povezave“ pomenijo Ö pomeni Õ stanje, ko sta dve
ali več fizičnih ali pravnih oseb povezani z Ö na enega od
naslednjih načinov Õ : (a) udeležba, kar pomeni Ö v obliki Õ lastništva,
neposredno ali z obvladovanjem, 20 % ali več glasovalnih pravic ali
kapitala podjetja, ali; (b) obvladovanje, kar pomeni razmerje med
matičnim podjetjem in hčerinskim podjetjem v vseh primerih iz člena
1(1) in (2) Direktive 83/349/EGS ali podobno razmerje med katero koli fizično
ali pravno osebo in podjetjem; katero koli hčerinsko podjetje hčerinskega
podjetja se prav tako šteje za hčerinsko podjetje matičnega podjetja,
ki je vodilno med temi podjetji.; (c) Stanje, ko sta dve ali več fizičnih
ali pravnih oseb stalno povezani Ö dejstvo, da sta
obe ali vse stalno povezane Õ z isto Ö tretjo Õ osebo in z njo v
razmerju, ki predstavlja nadzor, se prav tako šteje za tesno povezavo med
takimi osebami; (47)
„priznane borze“ pomenijo Ö pomeni Õ borze, ki jih Ö kot take Õ priznajo pristojni
organi in Ö ki izpolnjujejo
naslednje pogoje: Õ (a) delujejo redno, (b) imajo poslovnik, ki ga izdajo ali
odobrijo ustrezni organi države, v kateri je borza, ki opredeljujejo pogoje
delovanja borze, pogoje dostopa do borze in prav tako pogoje, ki jih je treba
izpolniti s pogodbo, preden se lahko z njo dejansko trguje na borzi, (c) imajo klirinške mehanizme, ki
predpisujejo, da Ö po
katerih Õ za pogodbe, naštete
v Prilogi IV, veljajo predpisane dnevne marže, ki po mnenju pristojnih organov
predstavljajo ustrezno zaščito. ê 2000/12/ES člen
3 (prilagojeno) Člen 5 Prepoved
nadaljnjega opravljanja poslov sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih
sredstev od javnosti za podjetja razen kreditnih institucij Države članice osebam ali podjetjem, ki
niso kreditne institucije, prepovejo nadaljnje opravljanje poslov sprejemanja
depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti. Ö Prvi
odstavek ÕTa prepoved se
ne uporablja za sprejemanje depozitov ali drugih sredstev, ki jih vrača
država članica ali njene regionalne
ali lokalne oblasti Ö enote
regionalne ali lokalne ravni države Õ ali javni mednarodni organi, katerih članica je ena ali več
držav članic, ali za primere, za katere izrecno velja nacionalna
zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti, pod pogojem, da so te dejavnosti v skladu
s predpisi in z nadzori, namenjenimi zaščiti vlagateljev in investitorjev
ter veljajo za te primere. ê 2000/12/ES NASLOV II POGOJI ZA USTANOVITEV IN NADALJNJE
POSLOVANJE KREDITNIH INSTITUCIJ ê 2000/12/ES člen
4 (prilagojeno) è1 Direktiva
2004/xx/ES člen 3 Člen 6 Dovoljenje Države članice od kreditnih institucij
zahtevajo, da pridobijo dovoljenje pred začetkom opravljanja dejavnosti. Ö Brez poseganja
v člene 7 do 9, 11 in 12 Õ določijo Ppogoje za pridobitev takega dovoljenja določijo
v skladu s členoma 5 in 9 ter o njih obvestijo è1 Komisijo ç . ê 2000/12/ES člen
8 (prilagojeno) Člen 7 Program poslovanja
in organizacijska struktura Države članice zahtevajo, da se vlogi za
izdajo dovoljenja priloži program poslovanja, ki med drugim določa vrste
predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo institucije. ê 2000/12/ES člen
9 (prilagojeno) Člen 8 Gospodarske
potrebe Države članice ne smejo zahtevati, da se
vloga za izdajo dovoljenja preverja glede na gospodarske potrebe trga. ê 2000/12/ES člen
5(1) (prilagojeno) Člen 9 Ustanovni
kapital 1. Brez poseganja v druge
splošne pogoje, ki jih določa nacionalna zakonodaja, pristojni organi ne
izdajo dovoljenja, če kreditna institucija nima lastnih ločenih virov
sredstev ali če ustanovni kapital znaša manj kakor 5 milijonov EUR. ê 2000/12/ES člen
1(11) (prilagojeno) „ustanovni kapital“ pomeni Ö obsega Õ kapital Ö in rezerve iz člena Õ , kakor je
opredeljen v členu 34(2)(1) in (2) Ö 57(a) in
(b) Õ. ê 2000/12/ES člen
5(1) in (2) (prilagojeno) Države članice lahko odločijo, da
kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo pogojev v zvezi z ločenimi
lastnimi viri sredstev in ki so obstajale 15. decembra 1979, lahko še naprej
poslujejo. Take kreditne institucije lahko izvzamejo iz zahtev prvega pododstavka
člena Ö 11 Õ 6(1). 2. Vendar imajo dDržave
članice možnost, da Ö lahko ob
upoštevanju naslednjih pogojev Õ izdajo dovoljenje za
določene kategorije kreditnih institucij, katerih ustanovni kapital znaša
manj, kakor predpisuje Ö je navedeno
v Õ odstaveku 1. V takih primerih: (a) ustanovni kapital ne sme znašati manj
kakor 1 milijon EUR; (b) zadevne države članice morajo
obvestiti Komisijo o svojih razlogih za uporabo možnosti, predpisanih v tem
odstavku, Ö te
možnosti Õ (c) k nazivu vsake kreditne institucije, ki
nima minimalnega kapitala, predpisanega v odstavku Ö iz
odstavka Õ 1, se to tudi dopiše,
ko je objavljen seznam iz člena 11 Ö v seznamu iz člena
14 Õ . ê 2000/12/ES člen
5(3) do (7) (prilagojeno) Člen 10 1. Lastni viri sredstev kreditne
institucije v času izdaje dovoljenja ne smejo znašati manj kakor ustanovni
kapital, predpisan v odstavkih 1 in 2 Ö v členu
9 Õ . 2. Države članice lahko odločijo,
da že obstoječe kreditne institucije na dan 1. januarja 1993, katerih
lastni viri sredstev so manjši od ustanovnega kapitala, predpisanega v Ö členu
9 Õ odstavkih 1 in 2,
lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti. V tem primeru njihovi lastni viri
sredstev ne smejo znašati manj, kakor je bila njihova največja vrednost z
učinkom od vključno 22. decembra 1989. 3. Če obvladovanje kreditne
institucije, ki spada v kategorijo iz odstavka Ö 2 Õ 4, prevzame
fizična ali pravna oseba, razen osebe, ki je institucijo obvladovala pred
tem, morajo lastni viri sredstev te Ö kreditne Õ institucije znašati
vsaj toliko, kolikršen je ustanovni kapital, Ö naveden Õ predpisan v Ö členu
9 Õv odstavkih 1 in 2. 4. V nekaterih specifičnih okoliščinah
in s soglasjem pristojnih organov, kadar se združita dve ali več kreditnih
institucij, ki spadajo v kategorijo iz odstavka 4 Ö 2 Õ , lastni viri
sredstev Ö kreditne Õ institucije, ki
nastane z združitvijo, ne smejo znašati manj kakor skupni lastni viri sredstev
združenih Ö kreditnih Õ institucij v času
združitve, dokler ni dosežena primerna raven v skladu z Ö iz člena
9 Õ odstavkoma 1 in 2. 5. Če se v primerih iz odstavkov Ö 1, 2 in 4 Õ 3, 4 in 6 lastni
viri sredstev zmanjšajo, lahko pristojni organi, kadar okoliščine to
upravičujejo, omogočijo Ö kreditni Õ instituciji, da v
navedenem obdobju popravi nastale razmere ali preneha opravljati dejavnosti. ê2000/12/ES člen
6 (prilagojeno) Člen 11 Uprava in kraj
sedeža kreditnih institucij 1. Pristojni organi kreditni
instituciji izdajo dovoljenje le, če vsaj dve osebi učinkovito
usmerjata opravljanje dejavnosti kreditne institucije. Poleg tega zadevni organi dDovoljenja ne izdajo, če ti osebi
nimata zadostnega ugleda ali nimata dovolj izkušenj za opravljanje takih nalog. 2. Vsaka država članica
zahteva, da: (a) ima kreditna institucija, ki je pravna oseba in ki ima statutarni
sedež v skladu z nacionalno zakonodajo, sedež v isti državi članici kakor
statutarni sedež; (b) ima katera koli druga kreditna institucija sedež v državi članici,
v kateri je pridobila dovoljenje in v kateri dejansko opravlja svoje dejavnosti. ê 2000/12/ES člen
7 (prilagojeno) Člen 12 Delničarji
in družbeniki 1. Pristojni organi ne izdajo
dovoljenja za začetek opravljanja dejavnosti kreditnih institucij, dokler
Ö če Õ niso obveščeni
o identiteti delničarjev ali družbenikov, bodisi neposrednih ali
posrednih, fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo kvalificirane deleže, in o
velikosti teh deležev. Ö Pri
ugotavljanju Õ Za opredelitev kvalificiranega
deleža v kontekstu tega člena se upoštevajo glasovalne pravice iz člena
7 Ö 92 Õ Direktive Sveta
88/627/EGS[24]
Ö 2001/34/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[25] .Õ 2. Pristojni organi zavrnejo
izdajo dovoljenja, če se jim zgoraj navedeni delničarji ali
družbeniki ne zdijo primerni, ob upoštevanju potrebe po varnem in skrbnem
upravljanju kreditnih institucij. 3. Če obstajajo tesne
povezave med kreditnimi institucijami in drugimi fizičnimi ali pravnimi
osebami, pristojni organi izdajo dovoljenje le, če te povezave ne
preprečujejo učinkovitega izvajanja njihovih nadzornih funkcij. Pristojni organi prav tako zavrnejo izdajo
dovoljenja, če zakoni in drugi predpisi v Ö tretji Õ državi nečlanici,
ki veljajo za eno ali več fizičnih ali pravnih oseb, s katerimi je
kreditna institucija tesno povezana, ali težave pri njihovem izvrševanju
Ö navedenih
zakonov in drugih predpisov Õ preprečujejo učinkovito
izvajanje nadzornih funkcij pristojnih organov. Pristojni organi zahtevajo, da jim kreditne
institucije posredujejo informacije, potrebne za stalno spremljanje skladnosti
s pogoji iz tega odstavka. ê 2000/12/ES člena
8 in 9 (prilagojeno) Člen 8 Program
poslovanja in organizacijska struktura Države članice
zahtevajo, da se vlogi za izdajo dovoljenja priloži program poslovanja, ki med
drugim določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo
institucije. Člen 9 Gospodarske
potrebe Države članice ne
smejo zahtevati, da se vloga za izdajo dovoljenja preverja glede na gospodarske
potrebe trga. ê 2000/12/ES člen
10 (prilagojeno) Člen 13 Zavrnitev
dovoljenja Kadar koli se dovoljenje zavrne, se za to
navedejo razlogi, vlagatelj pa je o tem obveščen v šestih mesecih od
prejema vloge ali, če je nepopolna, v šestih mesecih od dne, ko vlagatelj
pošlje informacije, potrebne za sprejem sklepa. Sklep je treba vsekakor
sprejeti v 12 mesecih od prejema vloge. ê 2000/12/ES člen
11 (prilagojeno) Člen 14 Priglasitev
dovoljenja Komisiji Vsako dovoljenje se priglasi Komisiji. Ö Naziv Õ Vvsake
kreditne institucije Ö, kateri je bilo
izdano dovoljenje, se vpiše na seznam. Õ se vpiše na
seznam, ki ga Komisija objavi Ö navedeni
seznam Õ v Uradnem listu
Evropske Ö Unije Õ skupnosti
in ga sproti dopolnjuje. ê 2000/12/ES člen
12 (prilagojeno) Člen 15 Predhodno
posvetovanje s pristojnimi organi drugih držav članic 1. ÖPreden pristojni
organi izdajo kreditni instituciji dovoljenje, Õ Potrebno je
predhodno posvetovanje Ö se posvetujejo Õ s sodelujočimi
pristojnimi organi drugih držav članic, sodelujočih Ö v naslednjih
primerih Õ pri izdaji
dovoljenja kreditni instituciji, ki: Ö(a) zadevna
kreditna institucija Õ je hčerinsko
podjetje kreditne institucije, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici,
ali Ö(b) zadevna kreditna
institucija Õ je hčerinsko
podjetje matičnega podjetja kreditne institucije, ki je pridobila
dovoljenje v drugi državi članici, ali; Ö(c) zadevno
kreditno institucijo Õ jo obvladujejo
iste osebe, bodisi fizične ali pravne, kakor kreditno institucijo, ki je
pridobila dovoljenje v drugi državi članici. ê 2002/87/ES člen
29.2 (prilagojeno) 2. Posvet s Ö Preden Õ pristojni organ Ö izda kreditni
instituciji dovoljenje, se posvetujejo s pristojnimi organi Õ vključene
države članice, ki so pooblaščeni za nadzor zavarovalnic ali
investicijskih družb, je potreben pred izdajo dovoljenja za opravljanje
poslov kreditni instituciji, ki Ö v naslednjih
primerih Õ : (a) Özadevna kreditna
institucija Õ je hčerinsko
podjetje zavarovalnice ali investicijske družbe z dovoljenjem za opravljanje
poslov v Skupnosti; ali; (b) Özadevna kreditna
institucija Õ je hčerinsko
podjetje matične zavarovalnice ali investicijske družbe z dovoljenjem za
opravljanje poslov v Skupnosti; ali; (c) Özadevno kreditno
institucijo Õ jo obvladuje
ista oseba, fizična ali pravna, Ö kakor Õ ki obvladuje
zavarovalnico ali investicijsko družbo z dovoljenjem za opravljanje poslov v
Skupnosti. 3. Pristojni nadzorni organi iz
odstavkov 1 in 2 se med seboj posvetujejo predvsem glede ocenjevanja
primernosti delničarjev ter dobrega imena in izkušenj direktorjev, ki so
vključeni v upravljanje druge osebe iste skupine. Drug drugemu sporočijo
Ö Izmenjajo
si Õ podatke o
primernosti delničarjev ter dobrem imenu in izkušnjah direktorjev, ki so za
druge pristojne organe pomembni pri izdajanju dovoljenj za opravljanje
poslov kakor tudi pri rednem ocenjevanju izpolnjevanja pogojev poslovanja. ê 2000/12/ES člen
13 (prilagojeno) Člen 16 Podružnice
kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici Država članica gostiteljica ne sme
zahtevati dovoljenja ali dotacijskega kapitala za podružnice kreditnih
institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici. Ustanovitev
in nadzor takih podružnic se opravi Ö v skladu s členi
22, 25, 26(1) do (3), 29 do 37 in 40 Õ , kakor
predpisujejo člena 17, 20(l) do (6) ter člena 22 in 26. ê 2000/12/ES člen
14 (prilagojeno) Člen 17 Odvzem
dovoljenja 1. Pristojni organi lahko
odvzamejo dovoljenje, izdano kreditni instituciji, le, če ta institucija: (a) v 12 mesecih dovoljenja ne uporabi,
dovoljenje izrecno odkloni ali se za več kakor šest mesecev preneha
ukvarjati s posli, če zadevna država članica ne sprejme določbe,
da v takih primerih dovoljenje poteče; (b) pridobi dovoljenje na podlagi
netočnih izjav ali kakor koli drugače nepravilno; (c) ne izpolnjuje več pogojev, v skladu
s katerimi je dovoljenje pridobila; (d) nima več dovolj lastnih virov
sredstev ali ni več mogoče računati, da bo izpolnila svoje
obveznosti do upnikov, in zlasti nič več ne zagotavlja zavarovanja za
sredstva, ki so ji bila zaupana; (e) predstavlja enega od drugih primerov, za
katere nacionalna zakonodaja predpisuje odvzem dovoljenja. 2. Za vsak odvzem dovoljenja je
treba navesti Ö se
navedejo Õ razlogi in Ö o njih
obvestijo Õ zadevne osebe o
njih obvestiti;. Ttak
odvzem se priglasi Komisiji. ê 2000/12/ES člen
15 (prilagojeno) Člen 18 Naziv Za izvajanje svojih dejavnosti lahko kreditne
institucije ne glede na določbe Ö v državi članici
gostiteljici Õ o uporabi besed „banka“,
„hranilnica“ ali drugih bančnih nazivov, ki morda obstajajo v državi članici
gostiteljici, na celotnem ozemlju Skupnosti uporabljajo isti naziv kakor v
državi članici, v kateri imajo sedež. Če obstaja nevarnost zamenjave,
lahko država članica gostiteljica zaradi razjasnitve zahteva, da se nazivu
dodajo določeni drugi obrazložitveni podatki. ê 2000/12/ES člen
16(1) (prilagojeno) Člen 19 Kvalificirani
delež v kreditni instituciji 1. Države članice
zahtevajo, da vsaka fizična ali pravna oseba, ki namerava neposredno ali
posredno imeti kvalificirani delež v kreditni instituciji, pred tem pristojne
organe o tem obvesti in jim sporoči, kolikšen je ta nameravani delež. Taka oseba mora pristojne organe tudi obvestiti,
če namerava povečati svoj kvalificirani delež, tako da bi bil njen
delež glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu podjetja enak ali večji od
20 %, 33 % ali 50 % ali da bi kreditna institucija postala njeno hčerinsko
podjetje. Brez poseganja v določbe odstavek 2
lahko pristojni organi v največ treh mesecih od dneva priglasitve,
predvidene v prvem Ö in drugem Õ pododstavku,
nasprotujejo takemu načrtu, če Ö zadevna Õ oseba iz prvega
pododstavka ni primerna, glede na to, da je treba zagotoviti varno in
skrbno upravljanje kreditne institucije. Če ne nasprotujejo načrtu iz
prvega pododstavka, lahko določijo najdaljši rok za njegovo izvedbo. ê 2002/87/ES člen
29.3 (prilagojeno) 2. Če Ö je oseba, ki
namerava kupiti Õ deleže iz odstavka 1, pridobi kreditna institucija,
zavarovalnica ali investicijska družba, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi
državi članici, ali matično podjetje kreditne institucije,
zavarovalnice ali investicijske družbe, ki ima dovoljenje za poslovanje v drugi
državi članici, ali fizična ali pravna oseba, ki obvladuje kreditno
institucijo, zavarovalnico ali investicijsko družbo, ki ima dovoljenje za
poslovanje v drugi državi članici, in če bi kot posledica take
pridobitve Ö kreditna
institucija Õ podjetje, v
kateri kupec želi imeti delež, postala podrejena ali predmet obvladovanja s
strani kupca, je pogoj za oceno pridobitve predhodni posvet Ö , predviden v
členu 15 Õ iz člena 12. ê 2000/12/ES člen
16(3) Člen 20 3. Države članice zahtevajo, da katera koli fizična ali pravna
oseba, ki namerava neposredno ali posredno prodati kvalificirani delež v
kreditni instituciji, pred tem pristojne organe o tem obvesti in jim
sporoči, kolikšen je ta nameravani delež. Taka oseba mora pristojne organe
tudi obvestiti, če namerava zmanjšati svoj kvalificirani delež, tako da bi
bil njen delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu podjetja manjši od 20 %,
33 % ali 50 % ali da bi kreditna institucija prenehala biti njeno hčerinsko
podjetje. ê 2000/12/ES člen
16(4) do (6) (prilagojeno) Člen 21 14. Ko
kreditne institucije zvejo za kakršno koli pridobitev ali prodajo deležev v
njihovem kapitalu, zaradi katere deleži presežejo ali padejo pod enega izmed
pragov iz Ö člena
19(1) in člena 20 Õ odstavkov 1 in 3,
o tem Ö navedenih
pridobitvah in prodajah Õ obvestijo pristojne
organe. Prav tako jim Ö pristojnim
organom Õ vsaj enkrat na leto
posredujejo imena delničarjev in družbenikov, ki imajo v lasti
kvalificirane deleže, ter velikost teh deležev, kakor je na primer izkazana iz
informacij na letnih skupščinah delničarjev ali družbenikov ali
podana zaradi skladnosti s predpisi za družbe, ki kotirajo na borzah. 25. Države
članice zahtevajo, da takrat ko obstaja možnost, da bi vpliv oseb iz Ö člena
19(1) Õ odstavka 1 škodil
varnemu in skrbnemu upravljanju institucije, pristojni organi izvedejo ustrezne
ukrepe za končanje takega stanja. Taki ukrepi so lahko sestavljeni iz,
na primer, sodnih odredb, sankcij proti direktorjem in poslovodnim delavcem
ali začasne prepovedi uveljavitve glasovalnih pravic, ki izhajajo iz
delnic ali deleža v lasti zadevnih delničarjev ali družbenikov. Podobni ukrepi se uporabljajo za fizične ali
pravne osebe, ki ne izpolnijo svojih obveznosti glede predložitve predhodnih
informacij, kakor določa Ö člen
19(1) Õ odstavek 1. Če
se kapitalski delež pridobi kljub nasprotovanju pristojnih organov, države članice
ne glede na katere koli druge sankcije, ki bodo sprejete, predpišejo bodisi začasno
prepoved uveljavljanja ustreznih glasovalnih pravic bodisi ničnost glasov
ali predpišejo možnost njihove razveljavitve. 36. ÖPri
ugotavljanju ÕZa opredelitev
kvalificiranega deleža in drugih stopenj deleža Ö iz Õ , določenih
v tega člena, se upoštevajo glasovalne pravice iz člena 7 Ö 92 Õ Direktive
88/627/EGS Ö Direktive
2001/34/ES Õ . ê 2000/12/ES člen
17 (prilagojeno) ð novo Člen 22 Postopki in
mehanizmi notranjega nadzora 1. Pristojni
organi matične države članice zahtevajo, da ima vsaka kreditna
institucija varne upravne in računovodske
postopke ter ustrezne mehanizme notranjega nadzora. ðzanesljivo ureditev upravljanja, ki vključuje
jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in
doslednimi odgovornostmi, učinkovitimi procesi za ugotavljanje,
upravljanje in spremljanje tveganj ter poročanje o tveganjih, katerim je
ali bi lahko bila izpostavljena, ter primerne mehanizme za notranjo kontrolo,
vključno z zanesljivimi administrativnimi in računovodskimi postopki. ï 2. Ureditve,
procesi in mehanizmi iz odstavka 1 so izčrpni in sorazmerni z naravo,
obsegom in kompleksnostjo dejavnosti kreditne institucije. Upoštevajo se tehnični
kriteriji iz Priloge V. ê 2000/12/ES NASLOV III DOLOČBE O SVOBODI USTANAVLJANJA IN
SVOBODI OPRAVLJANJA STORITEV ê 2000/12/ES (prilagojeno) ÖOddelek 1 Kreditne
institucijeÕ ê 2000/12/ES člen
18 (prilagojeno) Člen 23 Kreditne
institucije Države članice predpišejo, da lahko,
bodisi z ustanovitvijo podružnice ali z neposrednim opravljanjem storitev,
opravlja dejavnosti iz Priloge I na njihovem ozemlju v skladu s členi Ö 25, 26(1) do
(3), 28(1) in (2) ter 29 do 37 Õ 20(1) do (6), 21(1)
in (2) ter 22 katera koli kreditna institucija, ki ima dovoljenje in je pod
nadzorom pristojnih organov druge države članice, pod pogojem, da
dovoljenje velja za te dejavnosti. ê 2000/12/ES (prilagojeno) Ö Oddelek 2 Finančne
institucijeÕ ê 2000/12/ES člen
19 prvi in tretji odstavek (prilagojeno) Člen 24 Finančne
institucije 1. Države članice prav tako predpišejo, da lahko v
skladu s členi Ö 25, 26(1) do
(3), 28(1) in (2) ter 29 do 37 Õ 20(1) do (6),
21(1) in (2) ter 22 opravlja dejavnosti iz Priloge I na njihovem ozemlju,
bodisi z ustanovitvijo podružnice ali z neposrednim opravljanjem storitev,
katera koli finančna institucija iz druge države članice, bodisi hčerinsko
podjetje kreditne institucije ali hčerinsko podjetje v skupni lasti dveh
ali več kreditnih institucij, katerih ustanovna pogodba in statut
dovoljujeta nadaljnje opravljanje teh dejavnosti in ki izpolnjuje vse spodaj
naštete pogoje: (a) matično podjetje ali podjetja morajo pridobiti dovoljenje kot
kreditne institucije v državi članici, katere zakonodaja velja za Ö finančno
institucijo Õ hčerinsko
podjetje, (b) zadevne dejavnosti je treba dejansko opravljati na ozemlju iste
države članice,; (c) matično podjetje ali podjetja morajo imeti v lasti 90 % ali
več glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali deleža Ö finančne
institucije Õ hčerinskega
podjetja, (d) matično podjetje ali podjetja morajo izpolnjevati zahteve
pristojnih organov glede skrbnega upravljanja Ö finančne
institucije Õ hčerinskega
podjetja in s soglasjem pristojnih organov zadevne matične države članice
javno objaviti, da so skupno in solidarno odgovorna za obveznosti, ki jih je
prevzela Ö finančna
institucija Õ hčerinsko
podjetje, (e) hčerinsko podjetje Ö finančna
institucija Õ mora biti učinkovito
vključena v zadevne dejavnosti, zlasti v konsolidirani nadzor matičnega
podjetja ali vseh matičnih podjetij v skladu s členi 52 do 56 Ö z naslovom V,
poglavje 4, oddelek 1 Õ, zlasti za izračun
stopnje solventnosti, kontrolo velikih izpostavljenosti in omejitve kapitalskih
deležev, kakor določa člen Ö 120 Õ 51. Skladnost s temi pogoji morajo potrditi Ö potrdijo Õ pristojni organi
matične države članice, katera mora hčerinskemu podjetju Ö finančni
instituciji Õ izda certifikat
ustreznosti, ki mora biti del priglasitve iz členov Ö 25 in 28 Õ 20(1) do (6) ter
21(1) in (2). Pristojni organi matične države članice
zagotovijo nadzor Ö finančne
institucije Õ hčerinskega
podjetja v skladu s členi Ö 10(1), 19 do
22, 40, 42 do 52 in 54 Õ 5(3), 16, 17, 26,
28, 29, 30 in 32. ê 2000/12/ES člen
19
(šesti odstavek) (prilagojeno) 2. Če finančna institucija, Ö kakor je
navedena v prvem pododstavku odstavka 1 Õ ki izpolnjuje
pogoje iz tega člena, preneha izpolnjevati katerega koli od
predpisanih pogojev, matična država članica o tem obvesti pristojne
organe države članice gostiteljice, in se za dejavnosti, ki jih ta Ö finančna Õ institucija izvaja v
državi članici gostiteljici, začne uporabljati zakonodaja države članice
gostiteljice. ê 2000/12/ES člen
19
četrti odstavek (prilagojeno) 3. Določbe iz Ö odstavka 1 in
2 Õ tega člena
se smiselno in s potrebnimi spremembami uporabljajo za hčerinska podjetja Ö finančne
institucije iz prvega pododstavka odstavka 1 Õ . Zlasti je treba besede „kreditna institucija“ brati kot „finančna
institucija, ki izpolnjuje pogoje, določene v členu 19“ , in besedo „dovoljenje“
kot „ustanovna pogodba in statut“ ê 2000/12/ES člen
19, peti in šesti odstavek (prilagojeno) Drugi pododstavek
člena 20(3) se bere, kot sledi: „Pristojni organi
matične države članice sporočijo tudi višino lastnih virov
sredstev hčerinskega podjetja finančne institucije in konsolidirano
stopnjo solventnosti kreditne institucije, ki je matično podjetje“. Če finančna
institucija, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, preneha izpolnjevati
katerega koli od predpisanih pogojev, matična država članica o tem
obvesti pristojne organe države članice gostiteljice, in se za dejavnosti,
ki jih ta institucija izvaja v državi članici gostiteljici, začne
uporabljati zakonodaja države članice gostiteljice. ê 2000/12/ES (prilagojeno) ÖOddelek 3
Uveljavljanje pravice do ustanavljanja Õ ê 2000/12/ES člen
20(1) (2) in (3), prvi in drugi pododstavek (prilagojeno) Člen 25 Uveljavljanje
pravice do ustanavljanja 1. Kreditna institucija, ki želi
ustanoviti podružnico na ozemlju druge države članice, to priglasi
pristojnim organom svoje Ö matične Õ države članice. 2. Država članica Države članice zahtevajo, da vsaka
kreditna institucija, ki želi ustanoviti podružnico v drugi državi
članici, pri priglasitvi iz odstavka 1 posreduje naslednje informacije: (a) državo članico, na katere ozemlju
načrtuje ustanoviti podružnico; (b) program poslovanja, ki med drugim
določa vrste predvidenih poslov ter organizacijsko strukturo podružnice; (c) naslov v državi članici
gostiteljici, v kateri je mogoče pridobiti dokumente; (d) imena oseb, Ö ki bodo Õ odgovornihe za
upravljanje podružnice. 3. Če pristojni organi matične
države članice nimajo razloga, da bi dvomili o primernosti upravne
strukture ali finančnega stanja kreditne institucije, v treh mesecih od
prejema informacij iz odstavka 2, ob upoštevanju predvidene dejavnosti, te
informacije posredujejo pristojnim organom države članice gostiteljice in
v skladu s tem obvestijo Ö kreditno Õ institucijo. Pristojni organi matične države članice
sporočijo tudi znesek lastnih virov sredstev in stopnjo solventnosti
kreditne institucije. ê 2000/12/ES člen
19 peti pododstavek (prilagojeno) ÖZ odstopanjem od
drugega pododstavka, v primeru iz člena 24, Õ „Ppristojni
organi matične države članice sporočijo tudi višino lastnih
virov sredstev hčerinskega podjetja finančne institucije in
konsolidirano stopnjo solventnosti kreditne institucije, ki je matično
podjetje.“ ê 2000/12/ES člen
20(3), tretji pododstavek (prilagojeno) 4. Če pristojni organi matične države članice
zavrnejo posredovanje informacij iz odstavka 2 pristojnim organom države članice
gostiteljice, zadevni Ö kreditni Õ instituciji v treh
mesecih od prejema vseh informacij navedejo razloge za zavrnitev. Ob zavrnitvi ali če pristojni organi ne
odgovorijo, lahko zadevna institucija vloži pritožbo na sodiščih
matične države članice. ê 2000/12/ES člen
20(4) do (7) (prilagojeno) Člen 26 14. Preden
podružnica kreditne institucije začne opravljati svoje dejavnosti, se
pristojni organi države članice gostiteljice v dveh mesecih po prejemu
informacij iz Ö člena
25 Õ odstavka 3
pripravijo na nadzor kreditne institucije v skladu Ö z oddelkom
5 Õ s členom 22 in,
če je treba, navedejo pogoje, pod katerimi je treba v interesu javnega
dobra nadaljevati s temi dejavnostmi v državi članici gostiteljici. 25. Ob
prejemu obvestila od pristojnih organov države članice gostiteljice ali ob
poteku obdobja, predpisanega v odstavku 14, brez prejema kakršnega koli sporočila
države članice gostiteljice, se lahko podružnica ustanovi in Ö lahko Õ začne
dejavnosti. 36. Pri
spremembi katerih koli drugih podrobnih podatkov, posredovanih v skladu Ö s točkami
(b), (c) ali (d) člena 25(2) Õ z odstavkom 2(b),
(c) ali (d), kreditna institucija o spremembi pisno obvesti pristojne
organe matične države članice in države članice gostiteljice
vsaj en mesec pred spremembo, da pristojnim organom matične države članice
omogoči sprejetje sklepa v skladu Ö s členom
25 Õ z odstavkom 3 ter
pristojnim organom države članice gostiteljice sprejetje sklepa o
spremembi v skladu z odstavkom 14 Ö tega člena Õ . 47. Za
podružnice, ki so začele svoje dejavnosti pred 1. januarjem 1993, se v
skladu z določbami, ki veljajo v državah članicah gostiteljicah,
domneva, da je zanje veljal postopek, določen v Ö členu 25
in v Õ odstavkih 1 Ö in 2 Õ do 5. Od zgoraj
navedenega datuma zanje velja odstavek 6 Ö 3 tega člena Õ in Ö člen 23,
oddelka 2 in 5 ter člen 43 Õ členi 18,
19, 22 in 29. ê 2000/12/ES člen
1(3) končna določba Člen 27 Poslovneposlovne
enote, ki jih v eni sami državi članici ustanovi kreditna institucija s
sedežem v drugi državi članici, se ne glede na število štejejo kot ena
sama podružnica;. ê 2000/12/ES (prilagojeno) Ö Oddelek 4
Uveljavljanje svobode opravljanja storitevÕ ê 2000/12/ES člen
21 (prilagojeno) Člen 28 Uveljavljanje
svobode opravljanja storitev 1. Vsaka kreditna institucija,
ki želi uveljavljati svobodo opravljanja storitev z nadaljnjimi dejavnostmi na
ozemlju druge države članice, pred tem pristojnim organom matične
države članice predloži priglasitev o dejavnostih na seznamu v Prilogi I,
ki jih namerava opravljati. 2. Pristojni organi matične
države članice v enem mesecu od prejema priglasitve Ö , predvidene
v Õ iz odstavkau 1, to priglasitev pošljejo pristojnim organom
države članice gostiteljice. 3. Ta člen ne vpliva na
pravice opravljanja storitev, ki so jih kreditne institucije pridobile pred 1.
januarjem 1993. ê 2000/12/ES (prilagojeno) Ö Oddelek
5 Pooblastila pristojnih organov držav članic gostiteljicÕ ê 2000/12/ES člen
22(1) (prilagojeno) Člen 29 Pooblastila
pristojnih organov držav članic gostiteljic 1. Države članice gostiteljice lahko za statistične namene
zahtevajo, da vse kreditne institucije, ki imajo podružnice na njihovem
ozemlju, pristojnim organom teh držav članic gostiteljic redno
poročajo o svojih dejavnostih v teh državah članicah. Pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jim jih nalaga
člen Ö 41 Õ 27, lahko
države članice gostiteljice zahtevajo, da jim podružnice kreditnih
institucij iz drugih držav članic posredujejo enake informacije, kakor jih
zahtevajo od nacionalnih kreditnih institucij za ta namen. ê 2000/12/ES člen
22(2) do (4) (prilagojeno) Člen 30 12. Če
pristojni organi države članice gostiteljice ugotovijo, da Ö kreditna Õ institucija, ki ima
podružnico ali neposredno opravlja storitve na njihovem ozemlju, ne upošteva
pravnih predpisov, sprejetih v tej državi v skladu z določbami te
direktive o pooblastilih pristojnih organov države članice gostiteljice,
ti pristojni organi zahtevajo, da zadevna Ö kreditna Õ institucija
zagotovi, da se to nepravilno stanje konča. 23. Če
zadevna Ö kreditna Õ institucija ne
sprejme potrebnih ukrepov, pristojni organi države članice gostiteljice o
tem obvestijo pristojne organe matične države članice. Pristojni organi države članice gostiteljice čim
prej izvedejo vse ustrezne ukrepe, s čimer zadevna Ö kreditna Õ institucija
zagotovi, da se nepravilno stanje konča. Narava teh ukrepov se sporoči
pristojnim organom države članice gostiteljice. 34. Če
kljub ukrepom, ki jih izvede matična država članica, ali ker se ti
ukrepi izkažejo za neustrezne ali pa niso izvedljivi v zadevni državi članici,
Ö kreditna Õ institucija še
naprej krši pravne predpise iz odstavka 2 Ö 1 Õ , ki veljajo v
državi članici gostiteljici, lahko ta, potem ko obvesti pristojne organe
matične države članice, izvede ustrezne ukrepe, da bi preprečila
ali kaznovala nadaljnje nepravilnosti in, če je treba, prepreči
zadevni Ö kreditni Õ instituciji
nadaljnje poslovanje na svojem ozemlju. Države članice zagotovijo, da je
na njihovem ozemlju kreditnim institucijam mogoče vročiti potrebne
pravne dokumente v zvezi s temi ukrepi. ê 2000/12/ES člen
22(5) (prilagojeno) Člen 31 5. Določbe Ö členov 29
in 30 Õ odstavkov 1 do 4 ne
vplivajo na pooblastila držav članic gostiteljic za izvedbo ustreznih ukrepov,
s katerimi bi preprečile ali kaznovale nepravilnosti na njihovem ozemlju,
ki so v nasprotju s pravnimi predpisi, sprejetimi v javnem interesu. Ta
pooblastila vključujejo možnost, da se Ö kreditnim Õ institucijam
kršiteljicam preprečijo nadaljnji posli na njihovem ozemlju. ê 2000/12/ES člen
22(6) (prilagojeno) Člen 32 6. Kateri koli ukrep, sprejet v skladu z odstavki 3, 4 in 5 Ö s členom
30(2) in (3) ali členom 31 Õ , ki vključuje
kazni ali omejitve uveljavljanja svobode opravljanja storitev, je treba
ustrezno utemeljiti in sporočiti zadevni Ö kreditni Õ instituciji. Za vsak
tak ukrep velja pravica do pritožbe na sodiščih države članice,
katere pristojni organi so ukrep sprejeli. ê 2000/12/ES člen
22(7) (prilagojeno) Člen 33 7. Preden ukrepajo v skladu s postopkom, predvidenem v Ö členu
30 Õ odstavkih 2, 3 in
4, lahko v nujnih primerih pristojni organi države članice
gostiteljice izvedejo kakršne koli previdnostne ukrepe, potrebne za zaščito
interesov vlagateljev, investitorjev in drugih, za katere se storitve
opravljajo. Komisijo in pristojne organe drugih zadevnih držav članic je
treba o takih ukrepih obvestiti čim prej. Komisija lahko po posvetu s pristojnimi organi
zadevnih držav članic sklene, da mora zadevna država članica
spremeniti ali razveljaviti navedene ukrepe. ê 2000/12/ES člen
22(8) (prilagojeno) Člen 34 8. Države članice
gostiteljice lahko izvajajo pooblastila, ki so jim bila dodeljena v skladu s to
direktivo, tako da izvedejo ustrezne ukrepe, da bi preprečile ali
kaznovale nepravilnosti, storjene na njihovem ozemlju. Ta pooblastila vključujejo
možnost, da se Ö kreditnim Õ institucijam prepreči
nadaljnje posle na njihovem ozemlju. ê 2000/12/ES člen
22(9) (prilagojeno) Člen 35 9. Pri odvzemu
dovoljenja se pristojne organe držav članic gostiteljic o tem obvesti, ti
pa izvedejo ustrezne ukrepe, da bi preprečili nadaljnje posle zadevne Ö kreditne Õ institucije na
svojem ozemlju in zaščitili interese vlagateljev. ê 2000/12/ES člen
22(10) (prilagojeno) Člen 36 10. Države članice
Komisijo obvestijo o številu in vrsti primerov zavrnitve v skladu s členom
Ö 25 in 26 Õ 20(1) do (6)
ali primerov, v katerih so bili izvedeni ukrepi v skladu Ö s členom
30(3) Õ z odstavkom 4
tega člena. ê 2000/12/ES člen
22 (11) (prilagojeno) Člen 37 11.ÖTa oddelek ne ÕNobena določba
tega člena ne preprečuje kreditnim institucijam s sedeži v drugih
državah članicah oglaševanja storitev v državi članici gostiteljici z
vsemi komunikacijskimi sredstvi, ki so jim na voljo, v skladu s katerimi koli
predpisi o obliki in vsebini takega oglaševanja, sprejetimi zaradi javnega
interesa. ê2000/12/ES NASLOV IV ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI ê 2000/12/ES (prilagojeno) Ö Oddelek
1 Priglasitev podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh
državah Õ ê 2000/12/ES člen
23 (prilagojeno) Priglasitev hčerinskih
podjetij iz tretjih držav in pogoji dostopa do trgov v teh državah 1. Pristojni
organi držav članic obvestijo Komisijo: (a) o kakršni koli izdaji
dovoljenja neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega ali
več matičnih podjetij, za katere velja zakonodaja tretje države; (b) če to matično
podjetje pridobi tolikšen delež v kreditni instituciji Skupnosti, da bi ta
postala njegovo hčerinsko podjetje. Ko se dovoljenje izda
neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega ali več
matičnih podjetij, za katere velja zakonodaja tretje države, se struktura
skupine opredeli v priglasitvi, ki jo pristojni organi naslovijo na Komisijo v
skladu s členom 11. 2. Države
članice obvestijo Komisijo o kakršnih koli splošnih težavah, s katerimi se
soočajo kreditne institucije pri ustanavljanju ali nadaljnjem opravljanju
bančnih dejavnosti v tretji državi. 3. Komisija
redno pripravlja poročila o odnosu do kreditnih institucij Skupnosti v
tretjih državah v skladu s pogoji iz odstavkov 4 in 5, kar zadeva ustanovitev
in nadaljnje opravljanje bančnih dejavnosti ter pridobitev deležev v
kreditnih institucijah tretjih držav. Komisija ta poročila predloži Svetu
skupaj z vsemi ustreznimi predlogi. 4. Če
Komisija, bodisi na podlagi poročil iz odstavka 3 bodisi na podlagi drugih
informacij, meni, da tretja država kreditnim institucijam Skupnosti ne dopušča
učinkovitega dostopa do trga, primerljivega z dostopom, ki ga Skupnost
dopušča kreditnim institucijam te tretje države, lahko Svetu predloži
predloge za ustrezen mandat za pogajanje, da bi zagotovila primerljive
konkurenčne možnosti za kreditne institucije Skupnosti. Svet sprejme sklep
s kvalificirano večino. 5. Če
Komisija, bodisi na podlagi poročil iz odstavka 1 bodisi na podlagi drugih
informacij, meni, da obravnava kreditnih institucij Skupnosti v tretji državi
ne ponuja enakih konkurenčnih možnosti, kakor so na voljo domačim
kreditnim institucijam, in da pogoji za učinkovit dostop do trga niso
izpolnjeni, lahko začne pogajanja za izboljšanje nastalih razmer. 6. V
okoliščinah, opisanih v prvem pododstavku, se lahko poleg začetka
pogajanj v skladu s postopkom iz člena 60(2) kadar koli sprejme sklep, da
morajo pristojni organi držav članic omejiti ali začasno odložiti
svoje sklepe o zahtevah, ki so v postopku reševanja v času sprejema zgoraj
navedenega sklepa, ali bodočih zahtevah za izdajo dovoljenja in pridobitev
deležev neposrednih ali posrednih matičnih podjetij, za katere velja
zakonodaja zadevne tretje države. Ukrepi ne smejo trajati dlje kakor tri
mesece. Pred koncem zgoraj
navedenega trimesečnega obdobja in glede na izid pogajanj lahko Svet, ki
ukrepa na predlog Komisije, s kvalificirano večino sprejme sklep o tem,
ali se ukrepi nadaljujejo. 6. Kadar
Komisija meni, da gre za enega izmed primerov, opisanih v odstavkih 4 in 5,
država članica Komisijo na njeno zahtevo obvesti: (a) o vseh zahtevah za
izdajo dovoljenja neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega
ali več matičnih podjetij, za katere veljajo zakoni zadevne tretje
države; (b) ko je obveščena
v skladu s členom 16, da tako podjetje namerava pridobiti tolikšen delež v
kreditni instituciji Skupnosti, da bi ta postala njegovo hčerinsko
podjetje. Obveznost posredovanja
informacij preneha ob sklenitvi dogovora s tretjo državo iz odstavka 4 ali 5
ali ob prenehanju uporabljanja ukrepov iz drugega in tretjega pododstavka
odstavka 5. 7. Ukrepi,
sprejeti v skladu s tem členom, so v skladu z obveznostmi Skupnosti,
izhajajočimi iz vseh dvostranskih ali večstranskih mednarodnih
sporazumov, ki urejajo začetek opravljanja in opravljanje dejavnosti
kreditnih institucij. ê 2000/12/ES člen 24 (prilagojeno) è1 Direktiva
2004/xx/ES člen 3.7 Člen 38 Podružnice
kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti 1. Ko podružnice kreditnih institucij
s sedeži zunaj Skupnosti začenjajo ali nadaljujejo z opravljanjem
dejavnosti, države članice zanje ne uporabljajo določb, ki tem
institucijam omogočajo ugodnejše obravnavanje kot podružnicam kreditnih
institucij s sedeži v Skupnosti. 2. Pristojni organi Komisiji in è1 Evropskemu
odboru za bančništvo ç priglasijo vsa
dovoljenja, izdana podružnicam kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti. 3. Brez poseganja v odstavek 1 se
lahko Skupnost na podlagi sporazumov, sklenjenih v skladu s Pogodbo z
eno ali več tretjimi državami, dogovori, da uporablja določbe, v
skladu s katerimi bodo na podlagi načela vzajemnosti podružnice
kreditnih institucij s sedeži zunaj Skupnosti deležne enake obravnave na
celotnem ozemlju Skupnosti. ò novo Oddelek 2 Sodelovanje s pristojnimi organi
tretjih držav pri nadzoru na konsolidirani osnovi ê 2000/12/ES člen
25 (prilagojeno) Člen 39 1. Komisija lahko sama ali na
zahtevo države članice Svetu predloži predloge za pogajanje o sporazumih z
eno ali več tretjimi državami o načinu izvajanja nadzora na konsolidirani
osnovi nad Ö naslednjim Õ : (a) kreditnimi institucijami, katerih matična podjetja imajo
sedeže v tretji državi;, in (b) kreditnimi institucijami v tretjih državah, katerih matična
podjetja, bodisi da gre za kreditne institucije ali finančne holdinge,
imajo sedeže v Skupnosti. 2. Sporazumi iz odstavka 1
morajo zlasti zagotoviti Ö naslednje Õ : (a) da lahko pristojni organi držav članic pridobijo informacije,
potrebne za nadzor na osnovi konsolidiranega finančnega stanja kreditnih
institucij ali finančnih holdingov, ki so v Skupnosti in imajo
hčerinske družbe, ki so kreditne institucije ali finančne institucije
zunaj Skupnosti ali, če imajo kapitalske deleže v takih institucijah, (b) da lahko pristojni organi tretjih držav pridobijo informacije,
potrebne za nadzor matičnih družb, ki imajo sedeže na njihovih ozemljih in
imajo hčerinske družbe, ki so kreditne institucije ali finančne
institucije v eni ali več državah članicah ali, če imajo
kapitalske deleže v takih institucijah. ê Direktiva
2004/xx/ES člen 3.8 3. Brez poseganja v člen
300(1) in (2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Komisija s pomočjo
Evropskega odbora za bančništvo preuči rezultat pogajanj iz odstavka
1 in nastale razmere. ê 2000/12/ES NASLOV V ê 2000/12/ES ð novo NAČELA IN TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA
BONITETNI NADZOR ð IN RAZKRITJE ï ê 2000/12/ES POGLAVJE 1 NAČELA BONITETNEGA NADZORA ò novo Oddelek 1 Pristojnosti matične države
članice in države članice gostiteljice ê 2000/12/ES člen
26 (prilagojeno) Člen 40 Pristojnost
matične države članice za nadzor 1. Za bonitetni nadzor kreditne
institucije, vključno z dejavnostmi, ki jih opravlja v skladu s členoma
18 in 19 Ö 23 in 24 Õ , so odgovorni
pristojni organi matične države članice, brez poseganja v tiste določbe
te direktive, ki to odgovornost nalagajo pristojnim organom države članice
gostiteljice. 2. Odstavek 1 ne preprečuje
nadzora na konsolidirani osnovi v skladu s to direktivo. ê 2000/12/ES člen
27 (prilagojeno) Člen 41 Pristojnosti
države članice gostiteljice Države članice gostiteljice do
nadaljnjega usklajevanja ostanejo odgovorne za nadzor likvidnosti podružnic
kreditnih institucij v sodelovanju s pristojnimi organi matične države članice.
Brez poseganja v ukrepe, potrebne za okrepitev
Evropskega monetarnega sistema, države članice gostiteljice ostanejo v celoti
odgovorne za ukrepe, ki so potrebni za izvajanje njihovih monetarnih politik. Ti ukrepi ne smejo predpisovati
diskriminatorne ali omejevalne obravnave na osnovi dejstva, da je kreditna
institucija pridobila dovoljenje v drugi državi članici. ê 2000/12/ES člen
28 (prilagojeno) Člen 42 Sodelovanje pri
nadzoru Pristojni organi zadevnih držav članic
tesno sodelujejo pri nadzoru dejavnosti kreditnih institucij, še zlasti tistih,
ki poslujejo prek ustanovljenih podružnic, v eni ali več drugih državah
članicah, v katerih nimajo sedeža. Medsebojno si izmenjujejo vse
informacije o upravljanju in lastništvu takih kreditnih institucij, zato da bi
se olajšala nadzor in preučitev pogojev za izdajo dovoljenja, in vse
informacije, ki jim lahko olajšajo spremljanje in nadzor poslovanja takih
institucij, zlasti glede likvidnosti, solventnosti, jamstva za vloge, omejitve
velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter
mehanizmov notranje kontrole. ê 2000/12/ES člen
29 (prilagojeno) Člen 43 Pregled
podružnic, ustanovljenih v drugi državi članici, na kraju samem 1. Države članice
gostiteljice predpišejo, da lahko v primeru, če kreditna institucija, ki
je pridobila dovoljenje v drugi državi članici, opravlja svojo dejavnost prek
podružnice, pristojni organi matične države članice ali osebe, ki jih
ti pooblastijo za ta namen, po tem ko obvestijo pristojne organe države članice
gostiteljice, preverijo informacije iz člena Ö 42 Õ 28 na kraju
samem. 2. Pristojni organi matične
države članice se lahko tudi za pregled podružnic zatečejo k uporabi
drugih postopkov, določenih v členu Ö 141 Õ 55(7). 3. Ta člen Ö Odstavka 1 in
2 Õ ne vplivata na
pravico pristojnih organov države članice gostiteljice, da pri opravljanju
svojih dolžnosti v skladu s to direktivo na kraju samem pregledajo podružnice,
ustanovljene na njihovem ozemlju. ê 2000/12/ES (prilagojeno) Ö Oddelek
2 Izmenjava podagkov in poklicna skrivnost Õ ê 2000/12/ES člen
30(1) do (3) (prilagojeno) Člen 44 Izmenjava
informacij in poklicna skrivnost 1. Države članice
predpišejo, da za vse osebe, ki delajo Ö za Õ ali so delale za
pristojne organe, in revizorje ali strokovnjake, ki delajo v imenu pristojnih
organov, velja dolžnost varovanja poklicne skrivnosti. To pomeni, da ne smejo nNobeni osebi ali organu Ö ne smejo Õ razkriti nobenih
zaupnih informacij, ki jih utegnejo prejeti med opravljanjem svojih nalog,
razen v obliki povzetka ali zbirne informacije, tako da posameznih Ö kreditnih Õ institucij ni mogoče
prepoznati brez poseganja v primere, za katere velja kazensko pravo. Vendar pa je v primerih, ko je zoper kreditno
institucijo uveden stečaj ali postopek prisilnega prenehanja, v civilnem
ali gospodarskem postopku dovoljeno razkriti zaupne informacije, ki ne zadevajo
tretjih oseb, ki poskušajo rešiti to kreditno institucijo. 2. Odstavek 1 pristojnim organom
raznih držav članic ne preprečuje izmenjave informacij v skladu s to
direktivo in drugimi direktivami, ki se nanašajo na kreditne institucije. Za te
informacije veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, navedeni v odstavku
1. ê 2000/12/ES člen
30(4) (prilagojeno) Člen 45 4. Pristojni
organi, ki prejmejo zaupne informacije iz Ö člena
44 Õ odstavka 1 ali 2,
jih lahko uporabijo le pri opravljanju svojih nalog Ö in samo za
naslednje namene Õ : (a) da preverijo, ali so izpolnjeni pogoji za začetek
poslovanja kreditnih institucij, in da olajšajo nadzor poslovanja zlasti pri
spremljanju likvidnosti, solventnosti, velikih izpostavljenosti, upravnih in
računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole na
nekonsolidirani ali konsolidirani osnovi;
ali (b) pri uvedbi sankcij; ali (c) pri upravnih pritožbah zoper odločbe pristojnih organov; ali (d) pri sodnih postopkih, sproženih v skladu s členom 33 Ö 55 Õ ali posebnimi določbami,
predpisanimi v tej in drugih direktivah, sprejetih v zvezi s kreditnimi
institucijami. ê 2000/12/ES člen
30(3) (prilagojeno) Člen 46 3. Države članice lahko sporazume o sodelovanju, ki
predpisujejo izmenjavo informacij, sklepajo s pristojnimi organi tretjih držav
ali z organi ali subjekti tretjih držav, opredeljenimi v odstavkih 5 in 6
Ö členu 47
in členu 48(1) Õ , le, če velja
za razkrite informacije jamstvo varovanja poklicne skrivnosti, ki je vsaj enako
tistemu iz tega člena. Taka izmenjava informacij mora biti namenjena
opravljanju nalog nadzora navedenih organov ali subjektov. Če informacija izvira iz druge države
članice, se je ne sme razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov,
ki so jo razkrili, in se sme, če je primerno, razkriti le izključno
za namen, za katerega so ti pristojni organi dali soglasje. ê 2000/12/ES člen
30(5) (prilagojeno) Člen 47 5. Odstavka 1 in 4 Ö Člen 44(1)
in člen 45 Õ ne preprečujeta
izmenjave informacij znotraj države članice, če sta v isti državi članici
dva ali več pristojnih organov, ali med državami članicami, med
pristojnimi organi in med Ö naslednjimi Õ : (a) organi, ki jim je zaupana javna naloga nadzora drugih
finančnih institucij in zavarovalnic, ter organi, ki so odgovorni za
nadzor finančnih trgov,; (b) subjekti, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju
kreditnih institucij ter v drugih podobnih postopkih,; (c) osebami, odgovornimi za opravljanje z zakonom predpisanih
revizij letnih računovodskih izkazov kreditnih institucij in drugih
finančnih institucij,, pri opravljanju njihovih nadzornih funkcij. ter ÖNiti ne preprečujejo Õ ter pri razkritja
informacij organom, ki upravljajo sheme zajamčenih vlog in so potrebni za
izvajanje njihovih nalog. ÖV obeh primerih Õ Zza
prejete informacije veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti, navedeni v odstavku
1 Ö členu
44(1) Õ . ê 2000/12/ES člen
30(6) in (7) (prilagojeno) Člen 48 16. Ne
glede na Ö člene 44
do 46 Õ odstavke 1 do 4 lahko
države članice odobrijo izmenjavo informacij med pristojnimi organi in med
Ö naslednjimi Õ : (a) organi, odgovornimi za nadzor subjektov, ki sodelujejo pri
likvidaciji in stečaju kreditnih institucij ter v drugih podobnih
postopkih;,ali (b) organi, ki so odgovorni za nadzor oseb, ki opravljajo z zakonom
predpisane revizije letnih računovodskih izkazov zavarovalnic, kreditnih
institucij, investicijskih podjetij in drugih finančnih institucij. ÖV takih
primerih Õ Ddržave
članice, ki se lahko zatečejo k določbam prvega pododstavka,
zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji: (a) informacije Ö morajo
biti Õ so namenjene
za izvajanje nalog nadzora iz prvega pododstavka,; (b) za informacije, prejete v tem pomenu, Ö morajo
veljati Õ veljajo
pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz Ö člena
44(1) Õ odstavka 44,; (c) če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme
razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se
sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti
pristojni organi dali soglasje. Države članice Komisiji in drugim državam
članicam sporočijo nazive
organov, ki lahko prejmejo informacije v skladu s tem odstavkom. 27. Ne
glede na Ö člene 44
do 46 Õ odstavke 1 do 4
lahko države članice zaradi krepitve stabilnosti in celovitosti finančnega
sistema odobrijo izmenjavo informacij med pristojnimi organi in organi ali
subjekti, ki so po zakonu odgovorni za odkrivanje in raziskovanje kršitev prava
gospodarskih družb. ÖV takih
primerih Õ Ddržave
članice, ki se lahko zatečejo k določbam prvega pododstavka,
zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji: (a) informacije so namenjene opravljanju nalog iz prvega pododstavka,; (b) za informacije, prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja
poklicne skrivnosti iz Ö člena
44(1) Õ odstavka 1.; (c) če informacija izvira iz druge države članice, se ne sme
razkriti brez izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jo razkrili, in se
sme, po potrebi, razkriti le izključno za namen, za katerega so ti
pristojni organi dali soglasje. Če v državi članici organom ali
subjektom iz prvega pododstavka zaradi njihove specifične pristojnosti pri
opravljanju nalog odkrivanja in raziskovanja pomagajo osebe, imenovane za ta
namen, ki niso zaposlene v javnem sektorju, imajo lahko pod pogoji, Ö navedenimi Õ določenimi
v drugem pododstavku, tudi te osebe možnost izmenjave informacij, predpisanih v
prvem pododstavku. Za izvajanje tretjega alinee
drugega pododstavka organi ali subjekti iz prvega pododstavka
sporočijo pristojnim organom, ki so razkrili informacijo, imena in natančne
odgovornosti oseb, katerim naj bi se informacije poslale. Države članice Komisiji in drugim državam članicam
sporočijo naziv organov ali subjektov, ki lahko prejmejo informacije v
skladu s tem Ö členom Õ odstavkom. Komisija do 31. decembra 2000 pripravi
poročilo o uporabi določb tega Ö člena Õ odstavka. ê 2000/12/ES člen
30(8) (prilagojeno) Člen 49 8. Ta Ö oddelek Õ člen pristojnemu
organu ne preprečuje, da bi posredoval Ö informacije
naslednjim subjektom za opravljanje njihovih nalog Õ : (a) centralnim bankam in drugim subjektom s podobno funkcijo kakor
monetarne oblasti,; (b) po potrebi drugim javnim organom, odgovornim za nadzor plačilnih
sistemov. informacije, namenjene za opravljanje
njihovih nalog, prav Ö Prav Õ tako pa ne preprečuje
takim organom ali subjektom, da posredujejo take informacije pristojnim
organom, ki jih bodo morda potrebovali za namene iz Ö člena
45 Õ odstavka 4. Za informacije, prejete za ta namen, veljajo
pogoji varovanja poklicne skrivnosti, ki Ö so določene Õ jih nalaga Ö v členu
44(1) Õ ta člen. ê 2000/12/ES člen
30(9) prvi in drugi odstavek (prilagojeno) Člen 50 9. Poleg tega lahko, nNe glede na določbe iz Ö člena
44(1) in člena 45 lahko Õ odstavkov 1 in 4,
države članice na osnovi zakonskih določb odobrijo razkritje
nekaterih informacij drugim oddelkom administracije centralne ravni države, ki
so odgovorni za zakonodajo o nadzoru kreditnih institucij, finančnih
institucij, investicijskih storitev in zavarovalnic ter inšpektorjem, ki delajo
v imenu teh oddelkov. Vendar se sme take informacije razkriti le,
če so potrebne zaradi bonitetnega nadzora. ê 2000/12/ES člen
30(9), tretji odstavek (prilagojeno) Člen 51 Vendar dDržave članice
predpišejo, da se informacij, prejetih v skladu s Ö členom
44(2) in členom 47 Õ členoma 2 in
5, ter informacij, pridobljenih s preverjanjem na kraju samem v skladu s členom
Ö 43 Õ 29(1) in (2),
ne sme nikoli razkriti v primerih iz tega Ö člena Õ odstavka,
razen z izrecnim soglasjem pristojnih organov, ki so razkrili te informacije,
ali pristojnih organov države članice, v kateri se je preverjanje na kraju
samem izvedlo. ê 2000/12/ES člen
30(10) (prilagojeno) Člen 52 10.ÖTa oddelek Õ člen pristojnim
organom Ö države članice Õ ne preprečuje,
da informacije iz Ö členov 44
do 46 Õ odstavkov 1 do 4 posredujejo
klirinški hiši ali drugemu podobnemu subjektu, priznanemu po nacionalni
zakonodaji za opravljanje klirinških storitev in poravnave za enega izmed trgov
držav članic, če menijo, da je treba informacije posredovati za
zagotovitev ustreznega delovanja teh subjektov v zvezi s plačilnimi zamudami
ali potencialnimi plačilnimi zamudami udeležencev trga. Za informacije,
prejete za ta namen, veljajo pogoji varovanja poklicne skrivnosti iz Ö člena
44(1) Õ odstavka 1. Vendar države članice predpišejo, da se
informacij, prejetih v skladu Ö s členom
44(2) Õ z odstavkom 2,
ne sme razkriti v primerih iz tega Ö člena Õ odstavka brez
izrecnega soglasja pristojnih organov, ki so jih razkrili. ò novo Oddelek 3 Dolžnost oseb, odgovornih za nadzor
nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov ê 2000/12/ES člen
31 (prilagojeno) Člen 53 Dolžnost oseb,
odgovornih za nadzor nad zakonitostjo letnih in konsolidiranih
računovodskih izkazov 1. Države članice
predpišejo vsaj:, (a) da je dolžnost vsake osebe, pooblaščene
po Ö osmi Õ Direktivi Sveta
84/253/EGS[26]
ki v kreditni instituciji opravlja nalogo, opredeljeno v členu 51 Ö četrte Õ Direktive Sveta
78/660/EGS[27]
ali členu 37 Direktive Sveta 83/349/EGS ali členu 31 Direktive Ö Sveta Õ 85/611/EGS[28] ali kakršno koli drugo
zakonsko predpisano nalogo, takoj poročati pristojnim organom o kakršnih
koli dejstvih ali odločitvah glede te Ö kreditne Õ institucije, za
katere je zvedela med opravljanjem navedene naloge in ki utegnejo: (a) predstavljati resno kršitev zakonov in drugih predpisov, ki
predpisujejo pogoje za izdajo dovoljenj ali specifično urejajo vodenje
poslovanja kreditnih institucij, ali; (b) vplivati na nemoteno delovanje kreditne institucije, ali; (c) privesti do zavrnitve potrditve računovodskih izkazov ali do
izražanja zadržkov. ÖDržave članice
predpišejo vsaj: Õ (b) da je ta
oseba dolžna prav tako poročati o kakršnih koli dejstvih Ö ali Õ in odločitvah,
za katere je izvedela med opravljanjem naloge iz Ö prvega
pododstavka Õ točke (a) v
podjetju, ki je tesno povezana oseba na osnovi obvladujočega razmerja s
kreditno institucijo, v kateri opravlja navedeno nalogo. 2. Če osebe,
pooblaščene po Direktivi 84/253/EGS, v dobri veri pristojnim organom
razkrijejo kakršna koli dejstva ali odločitve iz odstavka 1, se taka
razkritja ne štejejo za kršitev katere koli omejitve razkrivanja informacij,
predpisane s pogodbo ali s katero koli določbo zakona ali drugega
predpisa, in osebe za to nikakor niso odgovorne. ê 2000/12/ES (prilagojeno) ÖOddelek 4 Pooblastila
za kaznovanje in pravica do pritožbe na sodiščih Õ ê 2000/12/ES člen
32 (prilagojeno) Člen 54 Pooblastila
pristojnih organov za kaznovanje Brez poseganja v postopke za odvzem dovoljenj
in v določbe kazenskega prava države članice predpišejo, da lahko
njihovi pristojni organi proti kreditnim institucijam ali tistim, ki dejansko
obvladujejo poslovanje kreditnih institucij, ki kršijo zakone in druge predpise
o nadzoru ali opravljanju njihovih dejavnosti, sprejmejo ali jim naložijo
kazni ali ukrepe s specifičnim ciljem odpraviti ugotovljene kršitve ali
vzroke zanje. ê 2000/12/ES člen
33 (prilagojeno) Člen 55 Pravica do
pritožbe na sodiščih Države članice zagotovijo, da zoper
odločbe, sprejete za kreditne institucije v skladu z zakoni in drugimi
predpisi, sprejetimi v skladu s to direktivo, velja pravica do pritožbe na
sodiščih. Enako velja, če v šestih mesecih po vložitvi prošnje za
izdajo dovoljenja, ki vsebuje vse zahtevane informacije v skladu z veljavnimi
določbami, ni sprejeta odločitev o izdaji dovoljenja. ê 2000/28/ES 1.2 (prilagojeno) Člen 33a Člen 3 Direktive
2000/46/ES se uporablja za kreditne institucije. ê 2000/12/ES POGLAVJE 2 TEHNIČNI INSTRUMENTI ZA BONITETNI
NADZOR Oddelek 1 Lastni viri sredstev ê 2000/12/ES člen
34 (1) (prilagojeno) Člen 56 Splošna
načela 1. Kadar koli
država članica opredeli z zakonom ali drugim predpisom določbo o
izvajanju zakonodaje Skupnosti, ki se nanaša na bonitetni nadzor delujoče
kreditne institucije, ki uporablja izraz ali se sklicuje na koncept lastnih
virov sredstev, ta izraz ali koncept uskladi z opredelitvijo iz Ö členov 57
do 61 in členov 63 do 66 Õ odstavkov 2, 3 in
4 ter členov 35 do 38. ê 2000/12/ES člen
34(2), prvi odstavek (prilagojeno) Člen 57 V skladu z omejitvami iz člena Ö 66 Õ 38 nekonsolidirane
lastne vire sredstev kreditnih institucij sestavljajo naslednje postavke: (1a) kapital po členu 22 Direktive
86/635/EGS, če je bil vplačan, vključno s presežkom
vplačanega kapitala, vendar izključujoč kumulativne prednostne
delnice; (2b) rezerve po členu 23 Direktive
86/635/EGS in prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali
izgub iz preteklih let;.. Države članice lahko
dovolijo vključitev vmesnih dobičkov, preden se sprejme uradni sklep,
le, če te dobičke preverijo osebe, odgovorne za revizijo
računovodskih izkazov, in če se pristojnim organom dokaže, da so bili
zneski dobičkov ovrednoteni v skladu z načeli iz Direktive 86/635/EGS
in so prosti vseh predvidljivih obremenitev ali dividend; (3c) sredstva za splošna bančna tveganja
po členu 38 Direktive 86/635/EGS; (4d) revalorizacijske rezerve po členu 33
Direktive 78/660/EGS; (5e) oblikovani popravki vrednosti po
členu 37(2) Direktive 86/635/EGS; (6f) druge postavke po členu 35 Ö 63 Õ ; (7g) obveznosti
družbenikov kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge, ter skupne in
solidarne obveznosti posojilojemalcev nekaterih institucij, organizirane v
obliki skladov iz člena 36 Ö 64 Õ (1); (8h) kumulativne prednostne delnice s fiksno
dividendo in podrejeni dolžniški kapital iz člena 36 Ö 64 Õ (3). V skladu s členom 38 Ö 66 Õ se odštejejo
naslednje postavke: (9i) lastne delnice po knjigovodski vrednosti
v lasti kreditne institucije; (10j) neopredmetena sredstva po členu 4(9) („Sredstva“)
Direktive 86/635/EGS; (k11) materialne izgube tekočega
poslovnega leta; ê 2002/87/ES člen
29.4(a) (prilagojeno) (l12) deleži v drugih kreditnih in
finančnih institucijah, ki presegajo 10 % kapitala teh institucij; (m13) podrejeni dolg Ö podrejene
terjatve Õ in instrumenti iz člena 35 Ö 63 Õ in člena 36
Ö 64 Õ (3), ki jih ima
kreditna institucija do kreditne ali finančne institucije, v kateri ima več
kakor 10-odstotno udeležbo v kapitalu v vsakem posameznem primeru; (n14) deleži v drugih kreditnih in finančnih
institucijah do višine 10 % njihovega kapitala, podrejeni dolg Ö podrejene
terjatve Õ in instrumenti iz člena Ö 63 Õ 35 in člena
36 Ö 64 Õ (3), ki jih ima
kreditna institucija do kreditne in finančne institucije, ki niso navedene
v točkah 12 in 13 tem pododstavku, kadar skupna vsota teh deležev, podrejenega dolga Ö podrejenih
terjatev Õ in instrumentov presega 10 % lastnih virov Ö lastnih virov
sredstev Õ te kreditne institucije, izračunano pred odbitkom postavk iz točk
Ö (l) do
(p) Õ 12 do 16 tega
pododstavka; (o15) udeležbe v smislu člena Ö 4(10) Õ 1(9), ki jih
ima kreditna institucija v: (i) zavarovalnicah v smislu člena 6 Ö prve Õ Direktive Ö Sveta Õ 73/239/EGS Ö [29] Õ , člena 6 Ö prve Õ Direktive Ö Sveta Õ 79/267/EGS Ö [30] Õ ali člena 1(b)
Direktive 98/78/ES Evropskega parlamenta in Sveta[31]; (ii) pozavarovalnicah v smislu člena 1(c) Direktive 98/78/ES; (iii) zavarovalnih holdingih v smislu člena 1(i) Direktive 98/78/ES; (p16) vsaka izmed naslednjih postavk, ki jih
ima kreditna institucija v odnosu do oseb iz točke (15o), v katerih je udeležena: (i) instrumenti iz člena 16(3) Direktive 73/239/EGS, (ii) instrumenti iz člena 18(3) Direktive 79/267/EGS. ò novo (q) Za kreditne institucije, ki
izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz pododdelka 2
v oddelku 3, negativni zneski, ki so rezultat izračuna iz odstavka 34 dela
1 v Prilogi VII, in zneski pričakovane izgube, izračunani v skladu z
odstavkoma 30 in 31 dela 1 v Prilogi VII; (r) Zneski
izpostavljenosti pozicij listinjenja, ki prejmejo utež tveganja 1250 % na
podlagi dela 4 Priloge IX, izračunani na tam navedeni način. ê 2000/12/ES člen
34(2) točka (2), zadnji stavek (prilagojeno) ð novo Ö Za namene točke
(b) Õ Ddržave
članice lahko dovolijo vključitev vmesnih dobičkov, preden se
sprejme uradni sklep, le, če te dobičke preverijo osebe, odgovorne za
revizijo računovodskih izkazov, in če se pristojnim organom dokaže,
da so bili zneski dobičkov ovrednoteni v skladu z načeli iz Direktive
86/635/EGS in so prosti vseh predvidljivih obremenitev ali dividend;. ð Če je kreditna institucija v vlogi originatorja listinjenja, se
neto zaslužki iz naslova kapitalizacije prihodnjega dobička iz listinjenih
sredstev in ki zagotavljajo izboljšanje kreditne kvalitete za pozicije v
listinjenju, izvzamejo iz postavke iz točke (b). ï ê 2002/87/ES člen
29.4(b) (prilagojeno) Člen 58 Če so deleži v drugi kreditni
instituciji, finančni instituciji, zavarovalnici ali pozavarovalnici ali
zavarovalnem holdingu pridobljeni začasno kot finančna pomoč za
reorganizacijo zaradi ohranitve te osebe, lahko pristojni organ odstopi od
zahteve uporabe določb glede odbitkov iz točk Ö (l) do
(p) Õ 12 do 16. Člen 59 Kot alternativo odbitku postavk iz točk Ö (o) do
(p) Õ 15 in 16 lahko
države članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da smiselno
uporabijo metode 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES. Metoda 1 (Računovodska
konsolidacija) se Ö lahko Õ uporabi samo, če
pristojni organ zaupa v raven integracije upravljanja in notranjih kontrol za
osebe, ki bi bile zajete v konsolidacijo. Izbrana metoda naj se uporablja
dosledno in dalj časa. Člen 60 Države članice lahko zagotovijo, da pri
izračunavanju lastnih virov na soloosnovi kreditnim institucijam, ki so
predmet konsolidiranega nadzora skladno s poglavjem Ö 4, oddelek
1, Õ 3 ali
dopolnilnega nadzora skladno z Direktivo 2002/87/ES, ni treba odbiti postavk iz
točk Ö (l) do
(p) Õ 12 do 16, ki
jih imajo v kreditnih institucijah, finančnih institucijah, zavarovalnicah
ali pozavarovalnicah ali zavarovalnih holdingih, ki so vključene v
konsolidirani ali dopolnilni nadzor. Ta določba velja za vsa pravila varnega
in skrbnega poslovanja, ki so usklajena s pravnimi akti Skupnosti. ê 2000/12/ES člen
34(3) (prilagojeno) Člen 61 3. Koncept lastnih
virov sredstev, kakor je opredeljen v točkah Ö (a) do
(h) Õ (1) do (8) Ö člena
57 Õ odstavka 2,
vključuje največje možno število postavk in zneskov. Uporaba teh
postavk in določanje nižjih zgornjih meja ter odštevanje postavk, ki niso
naštete v točkah (9) do (13) Ö (i) do
(r) Õ odstavka 2 Ö člena
57 Õ , se prepusti
presoji držav članic. Kljub temu morajo države članice upoštevati večjo konvergenco
glede skupne opredelitve lastnih virov sredstev. Za ta namen Komisija najpozneje do 1. januarja 1996 Evropskemu
parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi tega člena in
členov 35 do 39, po potrebi skupaj s predlogi za spremembe, če bo
menila, da je potrebno. Najpozneje do 1. januarja 1998 Evropski parlament in
Svet v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe, in po
posvetu z Ekonomsko-socialnim odborom, preučita opredelitev lastnih virov
sredstev, zato da bi poenotila uporabo skupne opredelitve. ê 2000/12/ES člen
34(4) (prilagojeno) 4. Postavke,
naštete v točkah Ö (a) do
(e) Õ (1) do (5) Ö člena
57 Õ odstavka 2,
morajo biti kreditni instituciji na razpolago za neomejeno in takojšnjo uporabo
za kritje tveganj ali izgub, kakor hitro se te pojavijo. Znesek mora biti v
trenutku izračuna prost vseh predvidljivih davčnih obremenitev ali pa
mora biti ustrezno prilagojen, če se zaradi davčnih obremenitev
vrednost, do katere se te postavke lahko uporabijo za kritje tveganj in izgub,
zmanjša. ò novo Člen 62 Države članice
poročajo Komisiji o napredku, doseženem na področju konvergence glede
skupne opredelitve lastnih virov sredstev. Komisija na podlagi teh
poročil, če je primerno, najpozneje do 1. januarja 2009, predloži
Evropskemu parlamentu in Svetu predlog za spremembe tega člena in
členov 35 do 39. ê 2000/12/ES člen
35 (prilagojeno) Člen 63 Druge postavke 1. Koncept lastnih virov sredstev, ki ga uporablja država
članica, lahko vključuje tudi druge postavke, pod pogojem, da imajo
ne glede na pravne ali računovodske oznake naslednje značilnosti: (a) prosto so na voljo kreditni instituciji
za kritje običajnih bančnih tveganj, če prihodek ali kapitalske
izgube še niso ugotovljene; (b) izkažejo se v notranjih
računovodskih izkazih; (c) njihovo vrednost določi vodstvo
kreditne institucije, potrdijo pa jo neodvisni revizorji, o vrednosti teh
postavk obvestijo pristojne organe, ki izvajajo tudi nadzor nad temi kreditnimi
institucijami. 2. Kakor druge postavke se lahko sprejmejo tudi vrednostni
papirji, ki nimajo določenega roka zapadlosti, in drugi instrumenti, ki
izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) ne smejo biti unovčeni na zahtevo
prinosnika ali ne brez predhodnega soglasja pristojnega organa; (b) dolžniška pogodba mora kreditni
instituciji dajati možnost odloga izplačila obresti na dolg; (c) terjatve posojilodajalca do kreditne
institucije morajo biti v celoti podrejene terjatvam vseh nepodrejenih upnikov; (d) dokumenti, ki urejajo izdajo vrednostnih
papirjev, morajo predpisovati, da dolg in neplačane obresti absorbirajo
izgubo, hkrati pa omogočijo kreditni instituciji, da nadaljuje trgovanje; (e) upoštevajo se le v celoti plačani
zneski. Tem se lahko dodajo kumulativne prednostne
delnice, razen tistih iz točke Ö (h) Õ 8 člena 34
Ö 57 Õ (2). ò novo 3. Za
kreditne institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti iz pododdelka 2 oddelka 3, se lahko pozitivni zneski, ki so
rezultat izračuna iz odstavka 34 dela 1 v Prilogi VII, do 0,6 % zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih na podlagi pododdelka
2, sprejmejo kot druge postavke; Za te kreditne institucije se popravki
vrednosti in rezervacije, vključene v izračun iz odstavka 34 dela 1 v
Prilogi VII ter popravki vrednosti in rezervacije za izpostavljenosti iz
točke (e) člena 57 ne vključijo v lastne vire sredstev razen v
skladu s to določbo. Za te namene zneski tveganju prilagojenih
izpostavljenosti ne vključujejo tistih, ki so izračunani v zvezi s
pozicijami listinjenja, z utežjo tveganja 1250 %. ê 2000/12/ES člen
36 (prilagojeno) Člen 64 Druge
določbe o lastnih virih sredstev 1. Obveznosti družbenikov
kreditnih institucij, ustanovljenih kot zadruge iz točke Ö (g) Õ 7 člena 34(2)
Ö 57 Õ , sestavljajo nevplačani
kapital teh zadrug; skupaj s pravnimi obveznostmi družbenikov teh zadrug
tvorijo dodatna nevračljiva sredstva, v primeru, če kreditna
institucija utrpi izgubo, pri čemer mora biti omogočeno zahtevati
vplačilo teh sredstev brez odlašanja. Solidarne in skupne obveznosti posojilojemalcev
pri kreditnih institucijah, organiziranih v obliki skladov, se obravnavajo
enako kakor predhodne postavke. Vse take postavke se lahko vključijo v lastne
vire sredstev, če se štejejo kot lastni viri sredstev institucij iz te
kategorije po nacionalni zakonodaji. 2. Države članice ne bodo
vključevale v lastne vire sredstev javnih kreditnih institucij garancij Ö osebnih
jamstev Õ , ki jih same ali njihove lokalne oblasti izdajajo takim institucijam. 3. Države članice ali
pristojni organi lahko kumulativne prednostne delnice s fiksno dividendo iz točke
Ö (h) Õ (8) člena
34(2) Ö 57 Õ in podrejeni
dolžniški kapital iz navedene določbe vključijo v lastne vire
sredstev, če obstajajo zavezujoče pogodbe, v skladu s katerimi so pri
stečaju ali likvidaciji kreditne institucije te postavke uvrščene za
terjatve vseh drugih upnikov in se ne poplačajo, dokler niso poravnani vsi
drugi takrat neplačani dolgovi. Podrejeni dolžniški kapital mora izpolnjevati tudi naslednja dodatna merila: (a) upoštevajo se lahko le v celoti
plačana sredstva; (b) prvotni rok zapadlosti zadevnih posojil
mora biti najmanj pet let, po tem se lahko poplačajo; če zapadlost
dolga ni določena, se ta lahko odplača le s petletnim odpovednim
rokom, razen če se posojila ne štejejo več med lastne vire sredstev
ali če ni za predčasno odplačilo izrecno potrebno predhodno
soglasje pristojnih organov. Pristojni organi lahko
odobrijo predčasno odplačilo takih posojil, pod pogojem, da se
zahteva vloži na pobudo izdajatelja in da to ne vpliva na solventnost kreditne
institucije; (c) obseg podrejenega dolžniškega kapitala,
ki se lahko uvršča med lastne vire sredstev, se mora postopno zmanjševati,
vsaj zadnjih pet let pred datumom poplačila; (d) posojilna pogodba ne sme vključevati
nobene klavzule, ki predpisuje, da v specifičnih okoliščinah, razen
pri prenehanju kreditne institucije, dolg postane vračljiv pred
dogovorjenim datumom odplačila. ê 2000/12/ES člen
36(3)(b), razen prvih 15 besed ð novo ðZa namene točke (b) drugega
pododstavka, ï če zapadlost dolga ni določena, se ta lahko odplača le
s petletnim odpovednim rokom, razen če se posojila ne štejejo več med
lastne vire sredstev ali če ni za predčasno odplačilo izrecno
potrebno predhodno soglasje pristojnih organov. Pristojni organi lahko odobrijo
predčasno odplačilo takih posojil, pod pogojem, da se zahteva vloži
na pobudo izdajatelja in da to ne vpliva na solventnost kreditne institucije; ò novo 4. Kreditne
institucije v lastne vire sredstev ne vključujejo rezerv, nastalih zaradi
vrednotenja na pošteno vrednost, povezanih z dobički ali izgubami pri
varovanju denarnega toka finančnih instrumentov, merjenih po odplačni
vrednosti, niti dobičkov ali izgub, nastalih na podlagi vrednotenja
obveznosti po pošteni vrednosti, ki so posledica sprememb v boniteti samih kreditnih
institucij . ê 2000/12/ES člen
37 (prilagojeno) Člen 65 Izračun
lastnih virov sredstev na konsolidirani osnovi 1. Če se izračun
izvrši na konsolidirani osnovi, se konsolidirani zneski postavk, naštetih v členu
34 Ö 57 Õ (2), uporabijo v
skladu s pravili, določenimi v členih 52 do 56 Ö poglavju 4,
oddelek 1 Õ . Poleg tega se
lahko tudi naslednje postavke, kadar so to kreditne („negativne“) postavke,
štejejo kot konsolidirane rezerve za izračun lastnih virov sredstev: (a) kakršni koli manjšinski deleži po členu 21 Direktive
83/349/EGS, če se uporablja globalna integracijska metoda; (b) prva konsolidacijska razlika po členih 19, 30 in 31 Direktive
83/349/EGS; (c) razlike pretvorbe, vključene v konsolidirane rezerve v skladu
s členom 39(6) Direktive 86/635/EGS; (d) kakršna koli razlika, ki je posledica vključitve
določenih pravic udeležbe v skladu z metodo, predpisano v členu 33
Direktive 83/349/EGS. 2. Če so zgornje postavke debetne („pozitivne“)
postavke, jih je treba odšteti pri izračunu konsolidiranih lastnih virov
sredstev Ö Če so postavke
iz točk (a) do (d) odstavka 1 debetne („pozitivne“) postavke, se odštejejo
pri izračunu konsolidiranih lastnih virov sredstev. Õ ê 2000/12/ES člen
38(1) (prilagojeno) ð novo Člen 66 Odbitki in
omejitve 1. Za postavke iz točk (4) do (8) Ö (d) do
(h) Õ člena 34(2) Ö 57 Õ veljajo naslednje
omejitve: (a) skupna vrednost postavk iz točk Ö (d) do
(h) Õ (4) do (8) ne
sme preseči maksimuma 100 % skupne vrednosti postavk iz točk Ö (a), (b), in
(c) Õ (1), (2) in (3),
zmanjšane za vrednosti postavk iz točk Ö (i) do
(k) Õ (9), (10) in (11)
ð ter 50 % zneskov iz postavke (q) ï ; (b) skupna vrednost postavk iz točk Ö (g) do
(h) Õ (7) in (8) ne
sme preseči 50 % maksimuma vrednosti postavk iz točk Ö (a), (b) in
(c), Õ (1), (2) in (3),
zmanjšane za vrednosti postavk iz točk Ö (i) do
(k) Õ (9), (10) in (11)
ð ter 50 % zneskov iz postavke (q) ï ; (c) skupna vrednost postavk iz točk (12)
in (13) ð (l) do (q) ï se odšteje od skupne vrednosti vseh postavk. ò novo 2. Postavke
iz točke (r) člena 57 se odbijejo od vsote postavk iz točk (a)
do (h) navedenega člena, razen če jih kreditna institucija
vključi v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti
za namene člena 75, kakor je navedeno v delu 4 Priloge IX. ê 2000/12/ES člen
38(2) 23. Pristojni
organi lahko v začasnih in izjemnih okoliščinah odobrijo kreditnim
institucijam, da presežejo omejitve, predpisane v odstavku 1. ê 2000/12/ES člen
39 (prilagojeno) Člen 67 Zagotavljanje
dokaza pristojnim organom O skladnosti s pogoji, določenimi v Ö tem oddelku Õ členu 34(2),
(3) in (4) ter členih 35 do 38, je treba pristojnim organom predložiti
zadovoljiv dokaz. ò novo Oddelek 2 Rezervacije za
tveganja Pododdelek 1 –
Stopnja uporabe Člen 68 1. Kreditne
institucije izpolnjujejo obveznosti iz členov 22 in 75 ter oddelka 5 na
individualni osnovi. 2. Vsaka
kreditna institucija, ki ni ne hčerinsko podjetje v državi članici,
kjer je pridobila dovoljenje in kjer je nadzorovana, niti ni matično
podjetje, in vsaka kreditna institucija, ki ni vključena v konsolidacijo
na podlagi člena 73, izpolnjuje obveznosti iz členov 120 in 123 na
individualni osnovi. 3. Vsaka
kreditna institucija, ki ni ne matično ne hčerinsko podjetje, in
vsaka kreditna institucija, ki ni vključena v konsolidacijo na podlagi
člena 73, izpolnjuje obveznosti iz poglavja 5 na individualni osnovi. Člen 69 1. Države
članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabljale člena 68(1) za
nobeno hčerinsko podjetje kreditne institucije, če se tako za
hčerinsko podjetje kot za kreditno institucijo zahteva dovoljenje in
nadzor s strani zadevne države članice, hčerinsko podjetje pa je
vključeno v nadzor na konsolidirani osnovi kreditne institucije, ki je
matično podjetje, in so izpolnjeni vsi naslednji pogoji, da se zagotovi,
da so lastni viri sredstev primerno razporejeni med matično in
hčerinska podjetja: (a) ni trenutne ali
predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih virov sredstev
ali za odplačilo obveznosti s strani matičnega podjetja; (b) matično
podjetje je zavezano brezpogojni, izrecni in nepreklicni obveznosti prenosa
lastnih sredstev hčerinskemu podjetju in izpolnjevanja njegovih
obveznosti, ali pa so tveganja v hčerinskih podjetjih zanemarljiva; (c) postopki ovrednotenja
tveganja, merjenja in kontrole matičnega podjetja pokrivajo hčerinsko
podjetje; (d) matično
podjetje ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov uprave
hčerinskega podjetja. 2. Države
članice lahko izvajajo možnost, predvideno v odstavku 1, če je
matično podjetje finančni holding in ima sedež v isti državi
članici kakor kreditna institucija, pod pogojem, da je vključeno v
enak nadzor kakor kreditne institucije in zlasti, da zanj veljajo standardi,
določeni v odstavku 71(1). Člen 70 Pristojni organi
lahko za vsak posamezen primer dovolijo matičnim kreditnim institucijam v
državi članici, da v izračun svojih zahtev na podlagi člena
68(1) vključijo hčerinska podjetja v Skupnosti, ki izpolnjujejo
pogoje iz točk (a), (c) in (d) člena 69(1), in katerih bistvene
izpostavljenosti ali bistvene obveznosti so do navedene matične kreditne
institucije v državi članici. Člen 71 1. Brez
poseganja v člene 68 do 70, matične kreditne institucije v državi
članici, izpolnjujejo obveznosti iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5
na podlagi konsolidiranega finančnega stanja, v obsegu in na način,
predpisan v členu 133. 2. Brez
poseganja v člene 68 do 70, kreditne institucije, ki jih kontrolira
matični finančni holding v državi članici, izpolnjujejo
obveznosti iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podlagi konsolidiranega
finančnega stanja navedenega finančnega holdinga, v obsegu in na
način, predpisan v členu 133. Če matični
finančni holding v državi članici kontrolira več kakor eno
kreditno institucijo, se prvi pododstavek uporablja samo za kreditno
institucijo, za katero se uporablja nadzor na konsolidirani osnovi v skladu s
členoma 125 in 126. Člen 72 1. Matične
kreditne institucije EU izpolnjujejo obveznosti iz Poglavja 5 na podlagi svojega
konsolidiranega finančnega položaja. Za svoja pomembna
hčerinska podjetja pa razkrijejo informacije, navedene v Prilogi XII, del
1, odstavek 5, na individualni ali podkonsolidirani osnovi. 2. Kreditne
institucije, ki jih kontrolira matični finančni holding EU,
izpolnjujejo obveznosti iz Poglavja 5 na podlagi konsolidiranih finančnih
stanj navedenega finančnega holdinga. Za svoja pomembna
hčerinska podjetja pa razkrijejo informacije, navedene v Prilogi XII, del
1, odstavek 5, na individualni ali podkonsolidirani osnovi. 3. Organi,
pristojni za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi na podlagi členov
125 do 131 lahko sklenejo, da ne bodo v celoti ali deloma uporabljali odstavkov
1 in 2 za kreditne institucije, ki so vključene v primerljiva razkritja,
ki jih na konsolidirani osnovi podaja matično podjetje s sedežem v tretji
državi. ê 2000/12/ES člen
52(3) (prilagojeno) Člen 73 61. Države članice ali pristojni organi, ki so v skladu s členomi 53 Ö 125 do
131 Õ odgovorni za
izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, se lahko na podlagi spodaj naštetih
Ö naslednjih Õ primerov odločijo,
da kreditnih institucij, finančnih institucij ali podjetij za pomožne bančne
storitve, ki so bodisi hčerinska podjetja bodisi ima kdo drug delež v
njih, ne vključijo v konsolidacijo, če: (a) je Ö zadevno Õ podjetje, ki bi
moralo biti vključeno, v tretji državi, v kateri veljajo zakonske
ovire za prenos potrebnih informacij,; (b) Ö zadevno Õ podjetje, ki bi
moralo biti vključeno, po mnenju pristojnih organov zanemarljivo
vpliva na cilje nadzorovanja kreditnih institucij in v Ö vsakem
primeru Õ vseh primerih,
ko je bilančna vsota Ö zadevnega Õ podjetja, ki bi
moralo biti vključeno, nižja od manjšega od naslednjih dveh zneskov: (i) 10 milijonov EUR; (ii) or1 % bilančne vsote
matičnega podjetja ali podjetja, ki je imetnik deleža. Če zgornja merila
izpolni več podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v
konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na prej navedene cilje, ali (c) bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje
nadzora na konsolidirani osnovi, konsolidacija finančnega stanja Ö zadevnega Õ podjetja, ki bi
moralo biti vključeno, neustrezna ali zavajajoča glede na cilje
nadzorovanja kreditnih institucij. ê 2000/12/ES člen
52(3) druga alinea, zadnji stavek (prilagojeno) Če Ö v primerih iz
točke (b) prvega pododstavka Õ zgornja merila
izpolni več Ö navedenih Õ podjetij, pa jih je
treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo
na prej navedene cilje, ali. ò novo 2. Pristojni
organi zahtevajo, da hčerinske kreditne institucije izpolnjujejo zahteve
iz členov 75, 120, 123 in oddelka 5 na podkonsolidirani osnovi, če imajo
navedene kreditne institucije, ali matično podjetje v primerih, kadar je
to finančni holding, v tretji državi hčerinsko podjetje, ki je
kreditna institucija ali finančna institucija ali družba za upravljanje s
premoženjem, kakor je opredeljeno v členu 2(5) Direktive 2002/87/ES, ali
če so udeležene v takem podjetju. 3. Pristojni
organi zahtevajo, da matična podjetja in hčerinska podjetja, za
katera se uporablja ta direktiva, izpolnjujejo obveznosti iz člena 22 na
konsolidirani ali podkonsolidirani osnovi, da se zagotovi, da so njihove
ureditve, procesi in mehanizmi dosledni in dobro integrirani, ter da se
zagotovi, da je mogoče pripraviti vse podatke in informacije, ki so
pomembni za namen nadzora. Pododdelek 2 –
Izračun zahtev Člen 74 1. Če
ni navedeno drugače, se vrednotenje aktivnih bilančnih in
zunajbilančnih postavk izvaja v skladu z računovodskim okvirjem, ki
se uporablja za kreditno institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002 in
Direktive 86/635/EGS. 2. Ne
glede na zahteve iz členov 68 do 72, pristojni organi zagotovijo, da se
izračuni za preverjanje skladnosti kreditnih institucij z obveznostmi iz
člena 75 opravljajo vsaj dvakrat na leto. Izračune opravljajo
kreditne institucije same in v tem primeru rezultate in kakršne koli zahtevane sestavne
podatke sporočijo pristojnim organom, ali pa pristojni organi z uporabo
podatkov, ki jim jih posredujejo kreditne institucije. Pododdelek 3 –
Minimalna stopnja lastnih virov sredstev Člen 75 Brez poseganja v
člen 136 države članice zahtevajo, da kreditne institucije oblikujejo
lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali enaki vsoti naslednjih
kapitalskih zahtev: (a) za
kreditno tveganje in tveganje razvodenitve za vse poslovanje, razen poslov
trgovanja in nelikvidnih sredstev, če so odšteta od lastnih virov sredstev
na podlagi [Direktive 93/6/EGS, člen 13(2)(d) ], 8 odstotkov vsote zneska
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanega v skladu z oddelkom
3; (b) za posle
trgovanja, za pozicijsko tveganje, tveganje poravnave in nasprotne stranke in,
če je dovoljena prekoračitev omejitev iz členov 111 do 117, za
velike izpostavljenosti, ki presegajo te omejitve, kapitalske zahteve,
določene v skladu z [Direktivo 93/6/EGS, poglavje V, oddelek 4]; (c) za vse
poslovne dejavnosti, za valutno tveganje in za tveganje v zvezi z blagom,
kapitalske zahteve, določene v skladu s [členom 18 Direktive
93/6/EGS]; (d) za vse
poslovne dejavnosti, za operativno tveganje, kapitalske zahteve, določene
v skladu z oddelkom 4. ê2000/12/ES Oddelek 2 Stopnja solventnosti Člen 40 Splošna načela 1. Stopnja solventnosti je razmerje med lastnimi viri sredstev,
opredeljenimi v členu 41, in tveganju prilagojene tehtane vsote
bilančnih in zunajbilančnih postavk v skladu s členom 42. 2. Stopnje solventnosti kreditnih institucij, ki niso niti matična
podjetja, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS, niti
hčerinska podjetja teh institucij, se zračunajo na individualni
osnovi. 3. Stopnje solventnosti kreditnih institucij, ki so matična
podjetja, se izračunajo na konsolidirani osnovi v skladu z metodami,
določenimi v tej direktivi in v Direktivi 86/635/EGS. 4. Pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenj in za nadzor
matičnega podjetja, ki je kreditna institucija, lahko zahtevajo tudi
izračun delno konsolidirane ali nekonsolidirane stopnje tega
matičnega podjetja in katerega koli njegovega hčerinskega podjetja,
katerim pristojni organi izdajo dovoljenje in ga nadzorujejo. Če se
spremljanje ustrezne razporeditve kapitala znotraj bančne skupine ne
izvaja, je treba uvesti druge ukrepe. 5. Brez poseganja v skladnost kreditnih institucij z zahtevami iz
odstavkov 2, 3 in 4 ter člena 52(8) in (9) pristojni organi zagotovijo, da
stopnje zračunajo vsaj dvakrat letno, bodisi kreditne institucije same, ki
rezultate in kakršne koli zahtevane sestavne podatke sporočijo pristojnim
organom, bodisi pristojni organi z uporabo podatkov, ki jim jih posredujejo
kreditne institucije. 6. Aktiva in zunajbilančne postavke se ovrednotijo v skladu z
Direktivo 86/635/EGS. Člen 41 Števec: lastni viri sredstev Lastni viri sredstev, opredeljeni v tej direktivi, predstavljajo števec
stopnje solventnosti. Člen 42 Imenovalec: tveganju prilagojena tehtana aktiva in
zunajbilančne postavke 1. Stopnje kreditnega tveganja, izražene kot uteži v odstotkih, se
pripišejo aktivnim postavkam v skladu s členoma 43 in 44 ter izjemoma v
skladu s členi 45, 62 in 63. Bilančna vrednost vsake aktivne postavke
se nato pomnoži z ustrezno utežjo, rezultat tega pa je tveganju prilagojena
tehtana vrednost postavk. 2. Pri zunajbilančnih postavkah, naštetih v Prilogi II, se
uporablja dvostopenjski izračun, predpisan v členu 43(2). 3. Pri zunajbilančnih postavkah iz člena 43(3) se potencialni
stroški nadomestitve pogodb ob neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti
sodelujoče stranke zračunajo z eno izmed dveh metod, določenih v
Prilogi III. Ti stroški se pomnožijo z ustreznimi utežmi sodelujoče
stranke iz člena 43(1), le da se pri tem predpisane uteži 100 %
nadomestijo z utežmi 50 % za izračun tveganju prilagojenih tehtanih
vrednosti postavk. 4. Skupni znesek tveganju prilagojenih tehtanih vrednosti aktive in
zunajbilančnih postavk iz odstavkov 2 in 3 je imenovalec stopnje solventnosti. Člen 43 Uteži za tehtana tveganja 1. Kljub temu da lahko pristojni organi določijo višje uteži,
če se jim zdi to primerno, veljajo za različne kategorije aktivnih
postavk naslednje uteži: (a) Utež 0 % (1) denarna sredstva in enakovredne postavke; (2) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni
države in centralnih bank v Coni A; (3) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Evropskih
skupnosti; (4) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi
garancijami centralne ravni države in centralnih bank v Coni A ali Evropskih
skupnosti; (5) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni
države in centralnih bank v Coni B, denominirane in vplačane v nacionalnih
valutah posojilojemalcev; (6) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi
garancijami centralne ravni države in centralnih bank v Coni B, denominirane in
vplačane v nacionalni valuti, ki je skupna garantu in posojilojemalcu; (7) aktivne postavke, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi,
z vrednostnimi papirji, katerih izdajatelj je centralna raven države in
centralne banke v Coni A ali Evropske skupnosti, ali z gotovinskimi vlogami ali
s potrdili o vlogah ali drugimi podobnimi instrumenti, ki jih je izdala in so v
hrambi pri posojilni instituciji; (b) Utež 20 % (1) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Evropske
investicijske banke (EIB); (2) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do multilateralnih
razvojnih bank; (3) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi
garancijami EIB; (4) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi
garancijami multilateralnih razvojnih bank; (5) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do regionalnih
oblasti ali lokalnih oblasti v Coni A v skladu s členom 44; (6) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi
garancijami regionalnih oblasti ali lokalnih oblasti v Coni A v skladu s
členom 44; (7) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do kreditnih
institucij v Coni A in niso sestavni del lastnih virov sredstev teh institucij; (8) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z dospelostjo enega
leta ali manj do kreditnih institucij v Coni B, razen vrednostnih papirjev,
izdanih od teh kreditnih institucij, ki se upoštevajo kot sestavni del njihovih
lastnih virov sredstev; (9) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z izrecnimi
garancijami kreditnih institucij v Coni A; (10) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z dospelostjo enega
leta ali manj z izrecnimi garancijami kreditnih institucij v Coni B; (11) aktivne postavke, zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi,
z vrednostnimi papirji, ki jih je izdala EIB ali multilateralne razvojne banke; (12) gotovinske postavke za denar na poti; (c) Utež 50% (1) posojila, v celoti in povsem zavarovana, kakor zahtevajo
pristojni organi, s hipotekami na stanovanjskih nepremičninah, ki jih
posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, in posojila v
celoti in povsem zavarovana, kakor zahtevajo pristojni organi z deleži v
finskih stanovanjskih družbah, delujočih v skladu s finskim Zakonom o
stanovanjskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno
zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine, ki jih
posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal; „hipotekarno zavarovani vrednostni papirji“ , ki se lahko
obravnavajo kot posojila iz prvega pododstavka ali iz člena 62(1), če
pristojni organi, ob upoštevanju veljavnega pravnega okvira v vsaki državi
članici presodijo, da so z vidika kreditnega tveganja enaki. Brez
poseganja v vrste vrednostnih papirjev, ki so lahko vključeni in lahko
izpolnjujejo pogoje iz točke 1, lahko „hipotekarno zavarovani vrednostni
papirji“ vključujejo instrumente iz oddelka B(1)(a) in (b) Priloge k
Direktivi Sveta 93/22/EGS[32].
Pristojni organi morajo zlasti zagotoviti, da: (i) so taki vrednostni papirji v celoti in neposredno zavarovani s
hipotekami, združenimi v skupnem paketu, ki so enake vrste kakor tiste,
opredeljene v prvem pododstavku ali členu 62(1), in so v celoti
izvršljive, ko so hipotekarno zavarovani vrednostni papirji oblikovani; (ii) imajo, bodisi neposredno investitorji v hipotekarno zavarovane
vrednostne papirje bodisi v njihovem imenu skrbnik ali pooblaščeni
zastopnik, sprejemljivo visoko prednostno zastavno pravico na hipotekarnem
premoženju, in sicer v sorazmerju z vrednostnimi papirji, ki jih imajo v lasti; (2) aktivne časovne razmejitve: za te aktivne postavke se
uporablja utež kakor za sodelujočo stranko, če jo lahko kreditna
institucija določi v skladu z Direktivo 86/635/EGS. Nasprotno pa se,
če ni mogoče določiti sodelujoče stranke, uporablja
pavšalna utež 50%; (d) Utež 100 % (1) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni
države in centralnih bank v Coni B, razen če so denominirane in
vplačane v nacionalni valuti posojilojemalca; (2) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do regionalnih ali
lokalnih oblasti v Coni B; (3) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z dospelostjo
daljšo od enega leta, do kreditnih institucij v Coni B; (4) aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do nebančnih
sektorjev v Coni A in Coni B; (5) opredmetena „sredstva“ po členu 4(10) Direktive
86/635/EGS; (6) imetje v delnicah, kapitalskih deležih in drugih sestavinah
lastnih virov sredstev drugih kreditnih institucij, ki se ne odštejejo od
lastnih virov sredstev posojilne institucije; (7) vsa druga sredstva, razen tistih, ki se odštejejo od lastnih
virov sredstev. 2. Zunajbilančne postavke, razen postavk iz odstavka 3, se
obravnavajo na naslednji način. Najprej se razvrstijo v skupine glede na
višino tveganja, določeno v Prilogi II. Upošteva se celotna vrednost
postavk, ki predstavljajo visoko tveganje, 50 % vrednost postavk, ki
predstavljajo srednje tveganje, in 20 % vrednost postavk, ki predstavljajo
srednje/nizko tveganje, medtem ko se vrednost postavk, ki predstavljajo nizko
tveganje, določi kot nič. V drugi fazi se zunajbilančne
vrednosti, prilagojene, kakor je opisano zgoraj, pomnoži z utežmi, ki ustrezajo
sodelujočim strankam v skladu z obravnavo aktivnih postavk, predpisanih v
odstavku 1 in členu 44. Pri pogodbah o prodaji in ponovnem povratnem
odkupu sredstev in dokončnih nestandardiziranih terminskih nakupov se
uporabijo uteži, ki veljajo za ustrezne aktivne postavke in ne za stranke,
sodelujoče v transakciji. Delež nevplačanega kapitala, vpisanega v
Evropski investicijski sklad, se tehta z utežjo 20%. 3. Metode, določene v Prilogi III, se uporabijo za
zunajbilančne postavke, naštete v Prilogi IV, razen za: –
pogodbe, s katerimi se trguje na priznanih borzah, –
pogodbe na tujo valuto (razen pogodb na zlato) z
izvirnim rokom zapadlosti 14 koledarskih dni ali manj. Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo
uporabo metod, določenih v Prilogi III, za pogodbe, s katerimi se trguje
na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnave klirinška hiša, ki deluje
tudi kot pravna sodelujoča stranka, in ko vsi udeleženci v celoti
zavarujejo dnevno izpostavljenost, ki jo predstavljajo za klirinško hišo, ter
tako zagotovijo varstvo tekoče izpostavljenosti in potencialne bodoče
izpostavljenosti. Pristojni organi morajo zagotoviti, da predloženo zavarovanje
zagotavlja enako stopnjo varstva kakor zavarovanje v skladu z odstavkom 1(a)(7)
in da ne obstaja nevarnost, da seštete izpostavljenosti klirinških hiš presežejo
tržno vrednost predloženega zavarovanja. Države članice obvestijo Komisijo
o uporabi te možnosti. 4. Če so zunajbilančne postavke krite z izrecno garancijo, se
tehtajo, kakor bi bile prevzete na račun garanta in ne sodelujoče
stranke. Če je potencialna izpostavljenost, ki izhaja iz
zunajbilančnih transakcij, v celoti in povsem zavarovana s katero koli
aktivno postavko, ki se priznava kot zavarovanje v odstavku 1(a)(7) in (b)(11),
kakor zahtevajo pristojni organi, se uporablja utež 0% ali 20%, odvisno od
zadevnega zavarovanja. Države članice lahko uporabijo utež 50% za zunajbilančne
postavke, ki so poroštva ali garancije, ki imajo lastnost kreditnih nadomestkov
in ki so, kakor zahtevajo pristojni organi, v celoti krite s hipotekami, ki
izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1(c)(1), v skladu z neposredno pravico garanta
do takega zavarovanja. 5. Če se za aktivne in zunajbilančne postavke določi
nižja utež zaradi izrecnih garancij ali zavarovanja, ki jih priznajo pristojni
organi, velja ta nižja utež samo za tisti del, ki je krit z garancijo ali v
celoti z zavarovanjem. Člen 44 Tehtanje terjatev do regionalnih ali lokalnih oblasti
držav članic 1. Ne glede na zahteve člena 43(1)(b) lahko države članice
določijo utež 0% za svoje regionalne in lokalne oblasti, če ni
nikakršne razlike v tveganju med terjatvami do slednjih in terjatvami do
njihovih centralnih ravni države, zato ker imajo regionalne ali lokalne oblasti
moč zbiranja prihodkov ter zaradi obstoja posebnih institucionalnih
sporazumov, ki zmanjšujejo možnost neizpolnjevanja teh plačilnih
obveznosti. Utež 0 %, določena v skladu s temi merili, se uporablja za
terjatve do zadevnih regionalnih ali lokalnih oblasti in za zunajbilančne
postavke, prevzete v njihovem imenu, ter za terjatve do drugih in za
zunajbilančne postavke, prevzete v imenu drugih, za katere garantirajo
navedene regionalne ali lokalne oblasti ali so v skladu z zahtevami pristojnih
organov, zavarovane z vrednostnimi papirji, ki jih izdajo navedene regionalne
ali lokalne oblasti. 2. Države članice obvestijo Komisijo, če menijo, da je utež 0
% upravičena glede na merila, določena v odstavku 1. Komisija te
informacije pošlje vsem državam članicam. Druge države članice lahko
kreditnim institucijam, ki jih nadzorujejo njihovi pristojni organi, ponudijo možnost
uporabe uteži 0 %, če začnejo poslovati z zadevnimi regionalnimi ali
lokalnimi oblastmi ali če imajo terjatve z garancijo slednjih,
vključno z zavarovanjem v obliki vrednostnih papirjev. Člen 45 Drugo tehtanje 1. Brez poseganja v člen 44(1) lahko države članice uporabijo
utež 20% za aktivne postavke, ki so, kakor zahtevajo zadevni pristojni organi,
zavarovane z vrednostnimi papirji, ki jih izdajo regionalne ali lokalne oblasti
v Coni A, depoziti, vloženimi pri kreditnih institucijah v Coni A, razen posojilne
institucije, ali s potrdili o vlogah in podobnimi instrumenti, ki jih izdajo
take kreditne institucije. 2. Države članice lahko uporabijo utež 10% za terjatve do
institucij, specializiranih za medbančne trge in trge javnega dolga v
svojih matičnih državah članicah, ki so pod strogim nadzorom
pristojnih organov, če so te aktivne postavke v celoti in povsem
zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi matičnih držav članic, s
kombinacijo aktivnih postavk iz člena 43(1)(a) in (b), ki jih pristojni organi
matičnih držav članic priznajo kot ustrezno zavarovanje. 3. Države članice obvestijo Komisijo o kakršnih koli
določbah, sprejetih v skladu z odstavkoma 1 in 2, in o razlogih zanje. To
informacijo Komisija posreduje državam članicam. Komisija redno preučuje
posledice teh določb, da bi zagotovila preprečitev kakršnega koli
izkrivljanja konkurence. Člen 46 Upravni organi in nekomercialna podjetja Za namen člena 43(1)(b) lahko pristojni organi v koncept
regionalnih in lokalnih oblasti vključijo nekomercialne upravne organe,
odgovorne regionalnim ali lokalnim oblastem ali oblastem, ki po mnenju
pristojnih organov izvajajo enake naloge kakor regionalne in lokalne oblasti. Pristojni organi lahko v koncept regionalnih in lokalnih oblasti
vključijo tudi cerkve in verske skupnosti, ustanovljene v obliki pravnih
oseb javnega prava, če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje
to pravico. Vendar se v tem primeru ne uporablja možnost iz člena 44. Člen 47 Stopnja solventnosti 1. Stopnja solventnosti kreditnih institucij mora biti v skladu s
členom 40 stalno vsaj 8 %. 2. Ne glede na odstavek 1 lahko pristojni organi po lastni presoji
predpišejo višjo minimalno stopnjo. 3. Če stopnja pade pod 8 %, pristojni organi poskrbijo, da zadevna
kreditna institucija uvede ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev dogovorjene
minimalne stopnje, kakor hitro je mogoče. ò novo ODDELEK 3 Zahteve po
minimalnih lastnih virih sredstev za kreditno tveganje Člen 76 Kreditne institucije za izračun svojih zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za namene člena 75(a) uporabljajo standardizirani pristop
iz členov 78 do 83 ali pa, če jim dovolijo pristojni organi v skladu
s členom 84, pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen iz členov 84
do 89. Člen 77 „Izpostavljenost“ za
namene tega oddelka pomeni aktivno postavko ali zunajbilančno postavko. Pododdelek 1 –
Standardizirani Pristop Člen 78 1.
Ob upoštevanju odstavka 2
je vrednost izpostavljenosti aktivne postavke njena bilančna vrednost,
vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge II pa je
naslednji odstotek njene vrednosti: 100 % če je postavka, ki predstavlja
visoko tveganje, 50 % če je postavka, ki predstavlja srednje tveganje, 20
% če je postavka, ki predstavlja srednje/nizko tveganje, 0 % če je
postavka, ki predstavlja nizko tveganje. Zunajbilančne postavke iz prvega
stavka tega odstavka se razporedijo v kategorije tveganja, kakor je navedeno v
Prilogi II. 2.
Vrednost izpostavljenosti
izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge IV se določbi v skladu z
eno od dveh metod iz Priloge III z upoštevanjem učinkov pogodb o novaciji
in drugih pogodb o pobotu za namene navedenih metod v skladu s Prilogo III. 3.
Če se za
izpostavljenost uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost
izpostavljenosti, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s
pododdelkom 3. 4.
V primeru, da kreditna
institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s
finančnim premoženjem iz Priloge VIII, del 3, in če je
izpostavljenost v obliki vrednostih papirjev ali blaga, prodanih, predloženih
ali posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali
na podlagi poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, je vrednost
izpostavljenosti enaka vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, določeni
v skladu s členom 74(1), in se povečuje s prilagoditvijo za
nestanovitnosti, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor je
predpisano v Prilogi VIII, del 3, odstavki 35 do 60. Člen 79 1. Vsaka
izpostavljenost se razporedi v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti: (a) terjatve ali
pogojne terjatve do enot centralne ravni držav ali centralnih bank; (b) terjatve ali
pogojne terjatve do enot regionalne ali lokalne ravni držav; (c) terjatve ali
pogojne terjatve do upravnih organov in nekomercialnih podjetij; (d) terjatve ali
pogojne terjatve do multilateralnih razvojnih bank; (e) terjatve ali
pogojne terjatve do mednarodnih organizacij; (f) terjatve ali
pogojne terjatve do institucij; (g) terjatve ali
pogojne terjatve do podjetij; (h) terjatve ali
pogojne terjatve do majhnih dolžnikov; (i) terjatve ali
pogojne terjatve, zavarovane z nepremičninami; (j) zapadle
postavke; (k) regulatorno
zelo tvegane kategorije postavk; (l) terjatve iz
naslova naložb v krite obveznice; (m) pozicije
listinjenja; (n) kratkoročne
terjatve do institucij in podjetij; (o) terjatve iz
naslova naložb v investicijske sklade (CIU); (p) druge postavke. 2. Izpostavljenost
je primerna za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz točke
(h) odstavka 1, če izpolnjuje naslednje pogoje: (a) izpostavljenost
mora biti do posameznika ali posameznikov, ali do majhnih ali srednje velikih
subjektov; (b) izpostavljenost
mora biti ena do znatnega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako
da so tveganja, povezana s takim posojanjem, znatno zmanjšana; (c) kreditne
institucije so seznanjene, da skupni znesek, dolgovan kreditni instituciji in
kateremu koli matičnemu podjetju in njegovim hčerinskim podjetjem,
vključno z morebitnimi zapadlimi postavkami, s strani dolžnika ali skupine
povezanih dolžnikov, ne presega 1 milijon EUR. Kreditna institucija mora
sprejeti razumne ukrepe, da se s tem seznani. Vrednostni papirji niso
primerni za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov. Člen 80 1. Za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenost se uteži tveganja
uporabijo za vse izpostavljenosti, razen če so odštete od lastnih virov sredstev,
v skladu z določbami dela 1 Priloge VI. Uporaba uteži tveganja temelji na
kategoriji izpostavljenosti, v katero je dodeljena izpostavljenost, in v
obsegu, ki je naveden v delu 1 Priloge VI, na njeni kreditni kvaliteti.
Kreditna kvaliteta se lahko določi glede na bonitetne ocene zunanjih
bonitetnih institucij (ECAI) v skladu z določbami členov 81 do 83 ali
bonitetne ocene izvoznih agencij, kakor je opisano v delu 1 Priloge VI. 2. Za
namene uporabe uteži tveganja, kakor je navedeno v odstavku 1, se vrednost
izpostavljenosti pomnoži z utežjo tveganja, navedeno ali določeno v skladu
s tem pododdelkom. 3. Za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti
do institucij se pristojni organi odločijo, ali naj sprejmejo metodo na
podlagi kreditne kvalitete enot centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere
je ustanovljena kreditna institucija, ali metodo na podlagi kreditne kvalitete
institucije, ki je nasprotna stranka, v skladu s Prilogo VI. 4. Ne
glede na odstavek 1, če se za izpostavljenost uporablja kreditno
zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko,
spremeni v skladu s pododdelkom 3. 5. Znesek
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti se
izračuna v skladu s pododdelkom 4. 6. Izpostavljenostim,
za katere izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ni
drugače predviden v tem pododdelku, se dodeli utež tveganja 100 %. 7. Z
izjemo izpostavljenosti, ki predstavljajo obveznosti iz naslova postavk iz
točk (1) do (8) člena 57(1), lahko pristojni organi izvzamejo iz
zahtev odstavka 1 tega člena izpostavljenosti kreditne institucije do
nasprotne stranke, ki je njeno matično podjetje, njeno hčerinsko
podjetje ali hčerinsko podjetje njenega matičnega podjetja, če
so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) nasprotna
stranka je institucija ali finančni holding, finančna institucija,
družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za pomožne storitve, za katero
se uporabljajo ustrezne zahteve skrbnega in varnega poslovanja; (b) nasprotna
stranka je v celoti vključena v isto konsolidacijo kakor kreditna
institucija; (c) za nasprotno
stranko se uporabljajo isti postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo
tveganj kakor za kreditno institucijo; (d) nasprotna
stranka ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija; (e) ni trenutne ali
predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos lastnih virov sredstev
ali za odplačilo obveznosti nasprotne stranke kreditni instituciji. V takem primeru se
uporabi utež tveganja 0 %. Člen 81 1. Za določanje
uteži tveganja izpostavljenosti v skladu s členom 80 se lahko uporabi
zunanja bonitetna ocena samo, če je ECAI, ki jo izdela, priznana kot
primerna za navedene namene s strani pristojnih organov (v nadaljnjem besedilu
primerna ECAI). 2. Pristojni
organi priznajo ECAI kot primerno za namene člena 80 le, če se
prepričajo, da njena metodologija za ocenjevanje izpolnjuje zahteve po
objektivnosti, neodvisnosti, nenehnem preverjanju in preglednosti, ter da
bonitetna ocena, ki jo izdela, izpolnjuje zahteve po verodostojnosti in
preglednosti. Za navedene namene pristojni organi upoštevajo tehnična
merila iz dela 2 Priloge VI. 3. Če
pristojni organi države članice priznajo ECAI kot primerno, lahko
pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno ECAI kot primerno,
ne da bi opravili lasten proces ovrednotenja. 4. Pristojni
organi javno objavijo razlago procesa priznanja in seznam primernih ECAI. Člen 82 1. Pristojni
organi ob upoštevanju tehničnih meril iz dela 2 Priloge VI določijo,
s katero stopnjo kreditne kvalitete iz dela 1 navedene priloge so povezane
ustrezne bonitetne ocene primerne ECAI. Navedene določitve so objektivne
in dosledne. 2. Če
pristojni organi države članice sprejmejo določitev na podlagi
odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno
določitev brez lastnega procesa določanja. Člen 83 1. Uporaba
bonitetnih ocen ECAI za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti kreditne institucije je dosledna in skladna z delom 3 Priloge
VI. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno. 2. Kreditne
institucije uporabljajo pooblaščene bonitetne ocene. Z dovoljenjem
ustreznega pristojnega organa pa lahko uporabljajo nepooblaščene bonitetne
ocene. Pododdelek 2 –
Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen Člen 84 1. V
skladu s tem pododdelkom lahko pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam
izračunavanje svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti z
uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB). Za vsako
kreditno institucijo se zahteva izrecno dovoljenje. 2. Dovoljenje
se izda samo, če se pristojni organ prepriča, da so sistemi kreditne
institucije za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova
kreditnega tveganja zanesljivi in da se izvajajo celovito, zlasti pa da
izpolnjujejo naslednje standarde v skladu z delom 4 Priloge VII: (a) bonitetni
sistemi kreditne institucije omogočajo smiselno bonitetno oceno dolžnika
in značilnosti posla, smiselno razlikovanje tveganja ter natančne in
dosledne kvantitativne ocene tveganja; (b) notranje
bonitetne ocene ter ocene neplačila in izgube, ki se uporabljajo v
izračunu kapitalskih zahtev ter z njimi povezanih sistemov in procesov
igrajo ključno vlogo pri upravljanju s tveganji in procesu odločanja,
ter pri odobritvi kreditov, notranji razdelitvi kapitala in funkcijah
upravljanja kreditne institucije; (c) kreditna
institucija ima enoto za kontrolo kreditnega tveganja, pristojno za bonitetne
sisteme, ki je ustrezno neodvisna in ni izpostavljena neprimernim vplivom; (d) kreditna
institucija zbira in hrani vse pomembne podatke za zagotavljanje
učinkovite podpore svojemu procesu merjenja kreditnega tveganja in
upravljanja z njim; (e) kreditna
institucija dokumentira svoje bonitetne sisteme, načelo za njihovo sestavo,
ter ovrednoti svoje bonitetne sisteme. Če matična
kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali matična
finančna institucija EU in njena hčerinska podjetja uporabljajo
pristop IRB na enotni osnovi za matično podjetje in hčerinska
podjetja, lahko pristojni organi dovolijo, da matično podjetje in njegova
hčerinska podjetja skupaj izpolnjujejo minimalne zahteve iz dela 4 Priloge
VII. 3. Kreditna
institucija, ki zaprosi za uporabo pristopa IRB, dokaže, da je za zadevne
kategorije izpostavljenosti IRB, najmanj tri leta preden postane
upravičena do uporabe pristopa IRB, uporabljala bonitetne sisteme, ki so
bili okvirno skladni z minimalnimi zahtevami iz te priloge za namene merjenja notranjega
tveganja in za namene upravljanja. Ta zahteva se uporablja od 31. decembra 2010
naprej. 4. Kreditna
institucija, ki zaprosi za uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih
faktorjev, dokaže, da je najmanj tri leta preden je postala upravičena za
uporabo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev ocenjevala in
uporabljala lastne ocene LGD in/ali konverzijskih faktorjev na način, ki
je bil okvirno skladen z minimalnimi zahtevami za uporabo lastnih ocen
navedenih parametrov iz te Priloge. Ta zahteva se uporablja od 31. decembra
2010 naprej. 5. Če
kreditna institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega pododstavka,
pristojnemu organu predloži načrt za pravočasno ponovno izpolnjevanje
zahtev ali pa dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nebistven. 6. Če
matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali
matični finančni holding EU in njegova hčerinska podjetja
nameravajo začeti uporabljati pristop IRB, pristojni organi različnih
pravnih subjektov tesno sodelujejo, kakor je predvideno v členih 129 do
132. Člen 85 1. Brez
poseganja v člen 89 kreditne institucije in katero koli matično
podjetje in njegova hčerinska podjetja izvajajo pristop IRB za vse
izpostavljenosti. Ob upoštevanju odobritve
pristojnih organov se lahko izvajanje opravlja zaporedno po različnih
kategorijah izpostavljenosti iz člena 86, znotraj iste poslovne enote, po različnih
poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali
konverzijskih faktorjev za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank. V primeru kategorije
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz člena 86 se izvajanje lahko
opravlja zaporedno po vrstah izpostavljenosti, ki ustrezajo različnim
korelacijam v odstavkih 9, 10 in 11 dela 1 Priloge VII. 2. Izvajanje
iz odstavka 1 se opravi v razumnem času, ki se določi skupaj s
pristojnimi organi. Izvajanje se opravi ob upoštevanju strogih pogojev, ki jih
določijo pristojni organi. Navedeni pogoji so namenjeni zagotavljanju, da
se fleksibilnost iz odstavka 1 ne uporablja selektivno z namenom doseganja
zmanjšanih minimalnih kapitalskih zahtev za tiste kategorije izpostavljenosti
ali poslovne enote, ki jih je šele treba vključiti v pristop IRB ali v
uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev. 3. Kreditne
institucije, ki uporabljajo pristop IRB za katero koli kategorijo
izpostavljenosti, uporabljajo hkrati pristop IRB za kategorije izpostavljenosti
iz naslova lastniških instrumentov. 4. Ob
upoštevanju odstavkov 1 do 3 in člena 89 se kreditne institucije, ki so
pridobile dovoljenje iz člena 84 za uporabo pristopa IRB, ne vrnejo na
uporabo pododdelka 1 za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem,
da jim to odobrijo pristojni organi. 5. Ob
upoštevanju odstavkov 1 in 2 ter člena 89 se kreditne institucije, ki so
pridobile dovoljenje iz člena 87(9) za uporabo lastnih ocen LGD in
konverzijskih faktorjev, ne vrnejo na uporabo vrednosti LGD in konverzijskih
faktorjev iz člena 87(8), razen iz dokazano upravičenega razloga in pod
pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi. Člen 86 1. Vsaka izpostavljenost se razporedi v eno od
naslednjih kategorij izpostavljenosti: (a) terjatve ali
pogojne terjatve do enot centralne ravni držav in centralnih bank; (b) terjatve ali
pogojne terjatve do institucij; (c) terjatve ali
pogojne terjatve do podjetij; (d) terjatve ali
pogojne terjatve do majhnih dolžnikov; (e) terjatve iz
naslova lastniških vrednostnih papirjev; (f) pozicije
listinjenja; (g) druga sredstva
iz naslova nekreditnih obveznosti 2. Naslednje
izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav
in centralnih bank: (a) izpostavljenosti
do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se obravnavajo kot
izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1; (b) izpostavljenosti
do multilateralnih razvojnih bank in mednarodnih organizacij, ki jim pripada
utež tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1. 3. Naslednje
izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij: (a) izpostavljenosti
do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se ne obravnavajo kot
izpostavljenosti do enot centralne ravni držav na podlagi pododdelka 1; (b) izpostavljenosti
do oseb javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij
na podlagi pododdelka 1; (c) izpostavljenosti
do multilateralnih razvojnih bank, ki jim ne pripada utež tveganja 0 % na
podlagi pododdelka 1. 4. Za kategorijo
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz točke (d) odstavka 1 so primerne
izpostavljenosti, ki izpolnjujejo naslednja merila: (a) so do
posameznika ali posameznikov ali do majhnega ali srednje velikega podjetja, v
slednjem primeru pod pogojem, da je kreditna institucija, ki je morala izvesti
ustrezne postopke za potrditev stanja, seznanjena, da skupni znesek, ki ga
kreditni instituciji in kateremu koli matičnemu podjetju in njegovim
hčerinskih podjetjem, dolguje dolžnik ali skupina povezanih dolžnikov, ne
presega 1 milijona EUR; (b) kreditna
institucija jih pri svojem upravljanju s tveganji ves čas obravnava
dosledno in na podoben način; (c) se ne
upravljajo posamezno na način, primerljiv z izpostavljenostmi v kategoriji
izpostavljenosti do podjetij; (d) vsaka
predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se upravljajo na podoben
način. 5. Naslednje
izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova lastniških
instrumentov: (a) nedolžniške
izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno, preostalo terjatev do sredstev ali
dohodka izdajatelja; (b) dolžniške
izpostavljenosti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz
točke (a). 6. V
kategoriji izpostavljenosti do podjetij kreditne institucije ločeno opredelijo
kot izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev tiste
izpostavljenosti, ki imajo naslednje značilnosti: (a) izpostavljenost
je do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje in/ali
upravljanje fizičnih sredstev; (b) pogodbeni
dogovor daje kreditodajalcu znatno mero kontrole nad sredstvi in dohodkom, ki
ga ustvarjajo; (c) primarni vir
poplačila obveznosti je dohodek, ki ga ustvarijo financirana sredstva, in
ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti. 7. Vsaka kreditna obveznost, ki ni dodeljena v
kategorijo izpostavljenosti iz točk (a), (b) in (d) do (f) odstavka 1, se
dodeli v kategorijo izpostavljenosti iz točke (c) navedenega odstavka. 8. Kategorija
izpostavljenosti iz točke (g) odstavka 1 vključuje preostalo vrednost
zakupljenih nepremičnin, če ni zajeta na drugem mestu v tej
direktivi. 9. Metodologija,
ki jo uporablja kreditna institucija za razvrščanje izpostavljenosti v
različne kategorije izpostavljenosti je primerna in dosledna. Člen 87 1. Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki
spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz točk (a) do (e) ali (g)
člena 86(1), se izračunavajo, razen če niso izvzete iz lastnih virov
sredstev, v skladu z odstavki 1 do 25 v delu 1 Priloge VII. 2. Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za tveganja razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev
se izračunajo v skladu z odstavkom 26 v delu 1 Priloge VII. 3. Izračun
zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje
razvodenitve temeljijo na ustreznih parametrih, povezanih z zadevno
izpostavljenostjo. Ti vključujejo verjetnost neplačila (PD), izgubo
ob neplačilu (LGD), zapadlost (M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD
se lahko obravnavata posebej ali skupaj v skladu z delom 2 v Prilogi VII. 4. Ne glede
na odstavek 3 se izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za
kreditno tveganje za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo
izpostavljenosti iz točke (e) člena 86(1), ob upoštevanju dovoljenja
pristojnih organov, izračunajo v skladu z odstavki 15 do 24 v delu 15
Priloge VII. Pristojni organi dovolijo, da kreditna institucija uporablja
pristop iz odstavkov 24 do 25 v delu 1 Priloge VII samo, če kreditna
institucija izpolnjuje minimalne zahteve iz odstavkov 114 do 122 v delu 4
Priloge VII. 5. Ne glede
na odstavek 3 se izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za
kreditna tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev
lahko izračunajo v skladu z odstavkom 5 v delu 1 Priloge VII. Pristojni
organi objavijo navodila, kako naj institucije dodeljujejo uteži tveganja
izpostavljenostim iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev na podlagi odstavka
5 v delu 1 Priloge VII, in odobrijo metodologije dodeljevanja institucij. 6. Za izpostavljenosti,
ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (d) člena
86(1), kreditne institucije zagotovijo svoje ocene PD v skladu s členom 84
in delom 4 Priloge VII. 7. Za izpostavljenosti,
ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točke (d) člena 86(1)
kreditne institucije zagotovijo svoje ocene LGD in konverzijskih faktorjev v
skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII. 8. Za izpostavljenosti,
ki sodijo v kategorije izpostavljenosti iz točk (a) do (c) člena
86(1), kreditne institucije uporabljajo vrednosti LGD, navedene v odstavku 8 v
delu 2 Priloge VII in konverzijske faktorje iz točk (a) do (c) odstavka 11
v delu 3 Priloge VII. 9. Ne glede
na odstavek 8, za vse izpostavljenosti, ki sodijo v kategorije izpostavljenosti
iz točk (a) do (c) člena 86(1), lahko pristojni organi dovolijo
kreditnim institucijam uporabo svojih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v
skladu s členom 84 in delom 4 Priloge VII. 10. Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti in
izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti iz točke (f) člena
86(1) se izračunajo v skladu s pododdelkom 4. 11. Če izpostavljenosti do investicijskih skladov (CIU)
izpolnjujejo merila iz odstavkov 74 do 75 dela 1 Priloge
VI in če kreditna institucija pozna vse osnovne izpostavljenosti CIU,
kreditna institucija pregleda navedene osnovne izpostavljenosti in
izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske
pričakovanih izgub v skladu z metodami iz tega pododdelka. Če
kreditna institucija ne izpolnjuje pogojev za uporabo metod iz tega pododdelka,
se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih
izgub izračunajo v skladu z naslednjimi pristopi: (a) za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo
izpostavljenosti iz točke (e)
člena 86(1), pristop iz odstavkov 17 do 19 dela
1 v Prilogi VII. Če za navedene namene kreditna
institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih
lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi
in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot
izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. (b) za
vse druge osnovne izpostavljenosti, pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju
naslednjih sprememb: (i) izpostavljenosti
so razvrščene v ustrezno kategorijo izpostavljenosti in določena jim
je utež tveganja stopnje kreditne kvalitete, ki je tik nad stopnjo kreditne
kvalitete, ki bi se običajno dodelila izpostavljenosti; (ii) izpostavljenosti,
razvrščene v višje stopnje kreditne kvalitete, katerim bi se običajno
dodelila utež tveganja 150 %, prejmejo utež tveganja 200 %. 12. Če izpostavljenosti do CIU ne izpolnjujejo meril iz odstavkov 74 do 75 dela 1 v Prilogi VI, in če
kreditna institucija ne pozna vseh osnovnih izpostavljenosti CIU, kreditna
institucija pregleda osnovne izpostavljenosti in izračuna zneske tveganju
prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu z
metodami iz odstavkov 17 do 19 dela 1 Priloge VII. Če
za navedene namene kreditna institucija ne more razlikovati med
izpostavljenostmi iz naslova zasebnih lastniških instrumentov, lastniških
instrumentov, s katerimi se trguje na borzi in drugih lastniških instrumentov,
obravnava zadevne izpostavljenosti kot izpostavljenosti iz naslova drugih
lastniških instrumentov. Za te namene se izpostavljenosti, ki niso izpostavljenosti
iz naslova lastniških instrumentov, razporedijo v kategorije (zasebni lastniški
instrumenti, lastniški instrumenti, s katerimi se trguje na borzi in drugi
lastniški instrumenti) iz odstavka 17 dela 1 v Prilogi VII, neznane
izpostavljenosti pa se dodelijo kategoriji drugih lastniških instrumentov. Namesto zgoraj
opisane metode se lahko kreditne institucije zanašajo na tretjo osebo za
izračun in poročanje povprečnih zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti na podlagi osnovnih izpostavljenosti CIU, izračunanih v
skladu z naslednjimi pristopi, če se ustrezno zagotovi pravilnost
izračuna in poročila: (a) za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo
izpostavljenosti iz točke (e)
člena 86(1), pristop iz odstavkov 17 do 19 dela
1 Priloge VII. Če za navedene namene kreditna
institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova zasebnih
lastniških instrumentov, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi
in drugih lastniških instrumentov, obravnava zadevne izpostavljenosti kot
izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. (b) za vse druge osnovne izpostavljenosti,
pristop iz pododdelka 1, ob upoštevanju naslednjih sprememb: (i) izpostavljenosti so razvrščene v ustrezno
kategorijo izpostavljenosti in določena jim je utež tveganja stopnje
kreditne kvalitete, ki je tik nad stopnjo kreditne kvalitete, ki bi se
običajno dodelila izpostavljenosti; (ii) izpostavljenosti,
razvrščene v višje stopnje kreditne kvalitete, katerim bi se običajno
dodelila utež tveganja 150 %, prejmejo utež tveganja 200 %. Člen 88 1. Pričakovani
zneski izgub za izpostavljenosti, ki spadajo v eno izmed kategorij
izpostavljenosti iz točk (a) do (e) člena
86(1), se izračunajo v skladu z metodami iz
odstavkov 27 do 33 dela 1 v Prilogi VII. 2. Izračun
zneskov pričakovanih izgub v skladu z odstavki 27 do 33 dela 1 v Prilogi
VII temelji na istih vhodnih vrednostih PD, LGD in vrednosti izpostavljenosti
za vsako izpostavljenost, kakor se uporabljajo za izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 87. 3. Zneski
pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti se izračunajo v
skladu s pododdelkom 4. 4. Znesek
pričakovane izgube za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo
izpostavljenosti iz točke (g) člena 86(1), je nič. 5. Zneski
pričakovanih izgub za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev
se izračunajo v skladu z metodami iz odstavka 33 v delu 1 Priloge VII. 6. Zneski
pričakovanih izgub za izpostavljenosti iz člena 87(11) in (12) se
izračunajo v skladu z metodami iz odstavkov 27 do 33 dela 1 v Prilogi VII. Člen 89 1. Ob
upoštevanju odobritve pristojnih organov lahko kreditne institucije z
dovoljenjem za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti in zneskov pričakovane izgube za eno ali več
kategorij izpostavljenosti uporabijo pododdelek 1 za naslednje: (a) kategorija
izpostavljenosti iz točke (a) člena 86(1), kjer je število bistvenih
nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke pomenila
za kreditno institucijo pretirano obremenitev; (b) kategorija
izpostavljenosti iz točke (b) člena 86(1), kjer je število bistvenih
nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te stranke
kreditno institucijo pretirano obremenitev; (c) izpostavljenosti
v poslovnih enotah, ki niso štete med pomembne, kakor tudi kategorije
izpostavljenosti, ki niso bistvene glede na velikost in zaznani profil
tveganja; (d) izpostavljenosti
do enot centralne ravni države v matični državi članici ter do enot
regionalne in lokalne ravni države ter upravnih organov, če: (i) ni razlike v
tveganjih med izpostavljenostmi do navedenih enot centralne ravni države in
navedenimi drugimi izpostavljenostmi zaradi posebnih javnih ureditev; (ii) so
izpostavljenosti do enot centralne ravni države povezane s stopnjo 1 ocene
kreditne kvalitete iz pododdelka 1. (e) izpostavljenosti
kreditne institucije do nasprotne stranke, ki je njeno matično podjetje,
hčerinsko podjetje ali hčerinsko podjetje njenega matičnega
podjetja, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding,
finančna institucija, družba za upravljanje s premoženjem ali podjetje za
pomožne storitve, za katerega veljajo ustrezne bonitetne zahteve. (f) izpostavljenosti
iz naslova lastniških instrumentov do subjektov, katerih kreditne obveznosti so
upravičene do uteži tveganja 0 % na podlagi pododdelka 1 (vključno z
javno financiranimi subjekti, pri katerih se lahko uporablja utež tveganja 0 %). (g) izpostavljenosti
iz naslova lastniških instrumentov, nastale na podlagi zakonsko določenih
programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki kreditnim
institucijam zagotavljajo znatne subvencije za naložbe in zahtevajo
določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške
instrumente. To izvzetje je omejeno na skupaj 10 % temeljnega kapitala, skupaj
z dodatnim kapitalom. Ta odstavek ne
preprečuje pristojnim organom drugih držav članic, da dovolijo
uporabo pravil iz pododdelka 1 za izpostavljenosti iz naslova lastniških
instrumentov, ki imajo dovoljenje za to obravnavo v drugih državah
članicah. 2. Za namene točke (c) se šteje, da je kategorija
izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov kreditne institucije
bistven, če njihova skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova
lastniških instrumentov, nastalih na podlagi zakonsko določenih programov
iz točke (g), v povprečju v preteklem letu presega 10 % lastnih virov
sredstev kreditne institucije. Če je število navedenih izpostavljenosti iz
naslova lastniških instrumentov manjše od 10 posameznih deležev, znaša navedeni
prag 5 % lastnih virov sredstev kreditne institucije. pododdelek 3 –
Zmanjševanje kreditnega tveganja Člen 90 Za namene tega
pododdelka „posojilna kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, ki ima
zadevno izpostavljenost, ne glede na to, ali je nastala zaradi posojila ali ne. Člen 91 Kreditne institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop na podlagi
členov 78 do 83, ali ki uporabljajo pristop IRB na podlagi členov 84
do 89, vendar ne uporabljajo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev iz
členov 87 in 88, lahko priznavajo zmanjševanje kreditnega tveganja v
skladu s tem pododdelkom pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za namene točke (a) člena 75 oziroma zneskov
pričakovane izgube za namene izračuna iz točke (q) člena 57
in člena 63(3). Člen 92 1. Tehnika,
ki se uporablja za zagotavljanje kreditnega zavarovanja, skupaj s sprejetimi
ukrepi ter postopki in politikami, ki jih izvaja posojilna kreditna
institucija, zagotavlja pravno učinkovite ureditve kreditnega zavarovanja,
ki so izvršljive v vseh ustreznih jurisdikcijah. 2. Posojilna
kreditna institucija sprejme vse ustrezne ukrepe, da zagotovi učinkovitost
kreditnega zavarovanja in obravnavanje povezanih tveganj. 3. V
primeru stvarnega kreditnega zavarovanja morajo biti sredstva, na katere se
nanaša, da so upravičena do priznanja, dovolj likvidna, njihova vrednost
pa dalj časa dovolj stabilna, da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega
kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun
zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja.
Primernost je omejena na sredstva iz Priloge VIII, del 1. 4. V
primeru stvarnega kreditnega zavarovanja ima posojilna kreditna institucija
pravico, da pravočasno unovči ali zadrži sredstva, iz katerih izhaja
zavarovanje, v primeru neplačila, nesolventnosti ali stečaja dolžnika
in, če je primerno, depozitarja zavarovanja s premoženjem, ali v primeru drugega
kreditnega dogodka iz dokumentacije o poslu. Stopnja korelacije med vrednostjo
sredstev, na katera se nanaša zavarovanje, in kreditno kvaliteto dolžnika, ne
sme biti neprimerna. 5. V
primeru osebnega kreditnega zavarovanja mora biti stranka, ki se zavezuje, da
je upravičena do priznanja, dovolj zanesljiva, pogodba o zavarovanju pa
pravno veljavna v ustreznih jurisdikcijah, da zagotavlja primerno gotovost
glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega
za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje
dovoljenega priznavanja. Primernost je omejena na izdajatelje zavarovanja in
vrste pogodb o zavarovanju, navedene v Prilogi VIII, del 1. 6. Minimalne
zahteve iz dela 2 Priloge VIII so izpolnjene. Člen 93 1. Če
so izpolnjene zahteve iz člena 92, se lahko izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov
pričakovanih izgub, spremeni v skladu z deli 3 do 6 Priloge VIII. 2. Nobena
izpostavljenost, za katero se pridobi zmanjševanje kreditnega tveganja, ne
povzroča višjega zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti kakor sicer
enaka izpostavljenost, za katero se ne uporablja zmanjševanje kreditnega
tveganja. 3. Če
znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti upošteva kreditno zavarovanje na
podlagi členov 78 do 83 oziroma členov 84 do 93, izračun
kreditnega zavarovanja ni več priznan na podlagi tega pododdelka. Pododdelek 4 –
Listinjenje Člen 94 Če kreditna institucija uporablja standardizirani pristop iz
pododdelka 1 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za
kategorijo izpostavljenosti, v katero bi bile na podlagi člena 79
dodeljene listinjene izpostavljenosti, izračuna znesek tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za pozicijo listinjenja v skladu z odstavki 6 do 35 dela 4
Priloge 35. V vseh drugih primerih izračuna zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti v skladu z odstavki 36 do 74 dela 4 Priloge IX. Člen 95 1. Če
se pomemben delež kreditnega tveganja, povezanega z listinjenimi
izpostavljenostmi, prenese iz kreditne institucije v vlogi originatorja v
skladu s pogoji dela 2 v Prilogi IX, lahko navedena kreditna institucija: (a) v primeru
tradicionalnega listinjenja izpostavljenosti, ki jih je listinila,
izključi iz svojega izračuna zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti in po potrebi tudi iz zneskov pričakovanih izgub; (b) v primeru
sintetičnega listinjenja za listinjene izpostavljenosti izračuna
zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in po potrebi tudi zneske
pričakovanih izgub v skladu z delom 2 Priloge IX. 2. Če
se uporablja odstavek 1, kreditna institucija v vlogi originatorja
izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, predpisane v
Prilogi IX, za pozicije, ki jih lahko ima v listinjenju. Če kreditna
institucija v vlogi originatorja ne prenese pomembnega deleža kreditnega
tveganja v skladu z odstavkom 1, ji ni treba izračunavati zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za nobeno pozicijo, ki jo lahko ima v zadevnem
listinjenju. Člen 96 1. Za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz naslova pozicije
listinjenja se v skladu s Prilogo IX za vrednost izpostavljenosti iz naslova
zadevne pozicije uporabijo uteži tveganja na podlagi kreditne kvalitete zadevne
pozicije, ki se lahko določi glede na bonitetno oceno ECAI ali
drugače, kakor je navedeno v Prilogi IX. 2. Če je
izpostavljenost v listinjenju vezana na različne tranše, se
izpostavljenost do vsake tranše obravnava kot posamezna pozicija listinjenja.
Izdajatelji kreditnega zavarovanja za pozicije listinjenja se obravnavajo kot
imetniki pozicij v listinjenju. Pozicije listinjenja vključujejo
izpostavljenosti iz naslova listinjenja, ki nastanejo zaradi pogodb na obrestno
mero ali na valutne izvedene finančne instrumente. 3. Če
se za pozicijo listinjenja uporablja stvarno ali osebno kreditno zavarovanje,
se lahko utež tveganja, ki se uporabi za navedeno pozicijo spremeni v skladu s
členi 90 do 93, branih v povezavi s Prilogo IX. 4. Ob
upoštevanju točke (r) člena 57 in člena 66(2) se znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti vključi v skupne zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti kreditne institucije za namene člena 75(a). Člen 97 1. Za
določitev uteži tveganja pozicije listinjenja v skladu s členom 96 se
lahko uporabi bonitetna ocena ECAI samo, če je ECAI priznana kot primerna
za navedene namene s strani pristojnih organov (v nadaljnjem besedilu primerna
ECAI). 2. Pristojni
organi priznajo ECAI za primerno za namene odstavka 1 le, če ugotovijo, da
izpolnjuje zahteve iz člena 81, ob upoštevanju tehničnih meril v delu
2 Priloge VI, in če je dokazala sposobnost na področju listinjenja,
ki jo je mogoče utemeljiti na podlagi širokega tržnega sprejemanja. 3. Če
pristojni organi države članice priznajo ECAI kot primerno za namene
odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno
ECAI kot primerno za navedene namene, ne da bi opravili lasten proces ovrednotenja. 4. Pristojni
organi javno objavijo razlago procesa priznanja in seznam primernih ECAI. 5. Da se
bonitetna ocena primerne ECAI lahko uporablja za ta namen, mora izpolnjevati
načela verodostojnosti in preglednosti, ki so razdelana v delu 3 Priloge
IX. Člen 98 1. Za namene
uporabe uteži tveganja za pozicije listinjenja pristojni organi določijo,
s katero stopnjo kreditne kvalitete iz Priloge IX so povezane ustrezne
bonitetne ocene primerne ECAI. Navedene določitve so objektivne in
dosledne. 2. Če
pristojni organi države članice sprejmejo določitev na podlagi
odstavka 1, lahko pristojni organi drugih držav članic priznajo navedeno
določitev brez lastnega procesa določanja. Člen 99 Uporaba bonitetnih ocen ECAI za izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije na podlagi člena 96 je
dosledna in skladna z delom 3 Priloge IX. Bonitetne ocene se ne uporabljajo
selektivno. Člen 100 1. Pri
listinjenju obnavljajočih se izpostavljenosti, za katere se uporablja
določba o predčasnem odplačilu, kreditna institucija v vlogi
originatorja ali sponzorja v skladu s Prilogo IX izračuna dodatni znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti zaradi tveganja, da bi se ravni kreditnega
tveganja, kateremu je izpostavljena, povečale po uporabi določbe o predčasnem
odplačilu. 2. Za
navedene namene je obnavljajoča se izpostavljenost tista izpostavljenost,
pri kateri lahko stranka spreminja črpani znesek v dogovorjenih mejah, določba
o predčasnem odplačilu pa je pogodbena klavzula, ki zahteva, da se ob
nastopu določenih dogodkov pozicije investitorjev izplačajo pred
prvotno navedeno zapadlostjo izdanih vrednotnih papirjev. 3. V primeru
listinjenj, pri katerih se uporablja določba o predčasnem
odplačilu in ki se nanašajo na izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, ki
so nezavezujoče in brezpogojno preklicne brez predhodnega obvestila, pri
katerih se predčasno odplačilo sproži s kvantitativno vrednostjo nečesa
drugega in ne trimesečnega povprečnega dodatnega razpona, lahko
pristojni organi uporabijo obravnavo, ki se precej približa tisti, ki je
predpisana v odstavkih 27 do 30 dela 4 v Prilogi IX, za določitev navedenega
konverzijskega odstotka. 4. Če
namerava pristojni organ uporabljati obravnavo v skladu z odstavkom 3 za
določeno listinjenje, najprej obvesti ustrezne pristojne organe vseh
drugih držav članic. Preden uporaba take obravnave za zadevne vrste
listinjenja, ki vsebujejo določbe o predčasnem odplačilu, postane
del pristopa splošne politike pristojnega organa, se pristojni organ posvetuje
z ustreznimi pristojnimi organi vseh drugih držav članic in upošteva
izražena stališča. Stališča, izražena v takem posvetovanju, in
sprejeto obravnavo javno razkrije zadevni pristojni organ. Člen 101 1. Kreditna
institucija v vlogi originatorja ali sponzorja ne zagotavlja podpore za zmanjšanje
morebitnih ali dejanskih izgub investitorjev pri listinjenju, ki presega njene
pogodbene obveznosti. 2. Če
kreditna institucija v vlogi originatorja ali sponzorja pri listinjenju ne
izpolnjuje odstavka 1, pristojni organ zahteva najmanj, da zadrži toliko kapitala
za vse listinjene izpostavljenosti, kakor da ne bi bile listinjene. Kreditna
institucija javno razkrije, da je zagotovila izvenpogodbeno podporo, in kako to
dejanje vpliva na regulatorni kapital. Oddelek 4 Zahteve po
minimalnih lastnih virih sredstev za operativno tveganje Člen 102 1. Pristojni
organi od kreditnih institucij zahtevajo, da vzdržujejo lastne vire sredstev za
operativna tveganja v skladu s pristopi iz členov 103, 104 in 105. 2. Brez poseganja v odstavek 4 se kreditne
institucije, ki uporabljajo pristop iz člena 104, ne vrnejo na uporabo
pristopa iz člena 103, razen iz dokazano upravičenega razloga in pod
pogojem, da jim to odobrijo pristojni organi. 3. Brez
poseganja v odstavek 4 se kreditne institucije, ki uporabljajo pristop iz
člena 105, ne vrnejo na uporabo pristopov iz členov 103 ali 104,
razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to odobrijo
pristojni organi. 4. Pristojni
organi lahko kreditnim institucijam dovolijo uporabo kombinacije pristopov v
skladu z delom 4 Priloge X. Člen 103 Kapitalska zahteva
za operativno tveganje na podlagi enostavnega pristopa je določen odstotek
ustreznega kazalca, v skladu s parametri iz dela 1 Priloge X. Člen 104 1. V
okviru standardiziranega pristopa kreditne institucije razdelijo svoje
dejavnosti v določeno število poslovnih področij iz dela 2 Priloge X. 2. Za
vsako poslovno področje kreditne institucije izračunajo kapitalsko
zahtevo za operativno tveganje kot določen odstotek ustreznega kazalca, v
skladu s parametri iz dela 2 Priloge X. 3. Za
nekatera poslovna področja lahko pristojni organi pod določenimi
pogoji dovolijo kreditni instituciji uporabo alternativnega kazalca za
določanje svojih kapitalskih zahtev za operativno tveganje. 4. Kapitalska
zahteva za operativno tveganje na podlagi standardiziranega pristopa je vsota
kapitalskih zahtev za operativno tveganje vseh posameznih poslovnih področij. 5. Parametri
za standardizirani pristop so v delu 2 Priloge X. 6. Kreditna
institucija se kvalificira za uporabo standardiziranega pristopa, če
izpolnjuje kriterije iz dela 2 Priloge X. Člen 105 1. Kreditne
institucije lahko uporabljajo napredne pristope za merjenje operativnega
tveganja na podlagi lastnih notranjih sistemov merjenja tveganja, če
pristojni organ izrecno odobri uporabo zadevnih modelov za izračun zahtev po
lastnih virih sredstev. 2. Kreditne
institucije morajo pristojnim organom dokazati, da izpolnjujejo kvalifikacijske
kriterije iz dela 3 Priloge X. 3. Če
matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali hčerinska
podjetja matičnega finančnega holdinga EU nameravajo začeti
uporabljati napredni pristop za merjenje operativnega tveganja, pristojni
organi različnih pravnih subjektov tesno sodelujejo, kakor je predvideno v
členih 128 do 132. Vloga vsebuje elemente, naštete v delu 3 Priloge X. 4. Če
matična kreditna institucija EU in njena hčerinska podjetja ali matična
finančna institucija EU in njena hčerinska podjetja uporabljajo
napredni pristop za merjenje operativnega tveganja na enotni osnovi za matično
podjetje in za hčerinska podjetja, lahko pristojni organi dovolijo, da
matično podjetje in njegova hčerinska podjetja skupaj izpolnjujejo
kvalifikacijske kriterije iz dela 3 Priloge X. ê2000/12/ES Oddelek 35 Velike izpostavljenosti ê 2000/12/ES člen 1(24) (prilagojeno) ð novo Člen 106 1. „iIzpostavljenosti“ za uporabo členov 48,
49 in 50 Ö tega
oddelka Õ pomenijo Ö katero
koli Õ aktivo in
zunajbilančneo postavkeo iz člena 43 ter prilog II in IV k
temu členu Ö pododdelka 1 v
oddelku 3 Õ , brez Ö tam
predpisanih Õ uteži Ö tveganja Õ ali stopenj tveganja, predpisanih v prilogah;. tveganja Ö Izpostavljenosti
iz naslova postavk Õ iz Priloge IV je
treba zračunati Ö se izračunajo Õ z eno od metod, določenih
v Prilogi III,. brez uteži tveganja neizpolnitve obveznosti
sodelujoče stranke; vse Ö Vse Õ elemente, ki so
povsem kriti z lastnimi viri sredstev, se lahko v dogovoru s pristojnimi organi
izključi iz opredelitve izpostavljenosti, če ti lastni viri sredstev
niso vključeni v ð lastne vire sredstev kreditne
institucije ï izračun stopnje solventnosti ð za namene člena 75 ï ali ð v izračun ï drugih finančnih kazalcev, ki jih predpisuje ta direktiva in
drugi akti Skupnosti;. 2. iIzpostavljenosti
ne vključujejo: (a) pri menjalniških poslih izpostavljenosti, ki nastanejo v običajnem
poteku poravnave v 48 urah po plačilu, ali Ö ; Õ (b) pri trgovanju z vrednostnimi papirji izpostavljenosti, ki
nastanejo v običajnem poteku poravnave v petih dneh od plačila ali
dostave vrednostnih papirjev, kar pač nastopi prej;. ê 2000/12/ES člen
1(1), tretji pododstavek (prilagojeno) Člen 107 Za
izvajanje nadzora in kontrole velikih izpostavljenosti Ö tega
oddelka Õ se za kreditno
institucijo šteje Ö izraz „kreditna
institucija“ obsega naslednje: Õ (a) kreditna institucija v skladu s prvim odstavkom, vključno
Ö z njenimi Õ podružnicami kreditne
institucije v tretjih državah; in (b) katero koli zasebno ali javno podjetje, vključno z
njegovimi podružnicami, ki ustreza opredelitvi iz prvega odstavka Ö „kreditne institucije“Õ in ki je
pridobilo dovoljenje za opravljanje storitev v tretji državi;. ê 2000/12/ES člen
48(1) (prilagojeno) ð novo Člen 108 Poročanje o
velikih izpostavljenostih 1. Izpostavljenost kreditne institucije do stranke ali skupine
povezanih strank se šteje za veliko izpostavljenost, če je njena vrednost
enaka ali večja od 10 % lastnih virov sredstev te kreditne institucije. ðZa navedene namene se oddelek 1 lahko bere
brez vključitve točke (q) člena 57 in člena 63(3) ter se
bere brez vključitve člena 66(2). ï ê 2000/12/ES člen
48(4) prvi odstavek (prilagojeno) Člen 109 Pristojni organi zahtevajo, da ima vsaka
kreditna institucija varne upravne in računovodske postopke ter ustrezne
mehanizme notranje kontrole za identificiranje in registriranje vseh velikih
izpostavljenosti ter njihovih naknadnih sprememb, kakor opredeljuje in
zahteva Ö v skladu sÕ to direktivo, in za
spremljanje izpostavljenosti vsake kreditne institucije glede na njeno lastno
politiko izpostavljenosti. ê 2000/12/ES člen
48(2) (prilagojeno) Člen 110 Poročanje o
velikih izpostavljenostih 21. Kreditna
institucija pristojnim organom poroča o vsaki veliki izpostavljenosti po odstavku 1. Države članice po svoji presoji
poskrbijo, da se poroča v skladu z eno izmed naslednjih dveh metod: (a) poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj enkrat
letno, skupaj s poročanjem med letom o vseh novih velikih
izpostavljenostih in o vsakem povečanju obstoječih velikih
izpostavljenosti, ki vsaj za 20 % presegajo vrednosti iz prejšnjega
poročila; (b) poročanje o vseh velikih izpostavljenostih vsaj
štirikrat letno. ê 2000/12/ES
člen 48.3 (prilagojeno) ð novo 3.2 ð Razen v primeru kreditnih institucij,
ki uporabljajo člen 114 za priznavanje zavarovanja pri izračunu
vrednosti izpostavljenosti za namene odstavkov 1, 2 in 3 člena 111, ï Oo izpostavljenostih, ki so izvzete v skladu s
členom 49 Ö 111 Õ(7) ð (3) ï (a), (b), (c), (d), (f), (g) in (h), ni treba poročati, kakor
določa odstavek ð 1, ï 2.in Ppogostost poročanja, določena v ð točki (b) ï drugi alinei odstavka ð 1 ï 2, se lahko pri izpostavljenostih
iz člena 49 Ö 111 Õ(7) ð (3) ï (e) in (i) in tudi iz odstavkov 8, 9 in 10 ð členov 115 in 116 ï zmanjša na dvakrat letno. ê 2000/12/ES člen
48(4), drugi pododstavek (prilagojeno) Če se kreditna institucija sklicuje na
odstavek Ö 2 Õ 3, mora
hraniti evidenco navedenih razlogov vsaj eno leto po dogodku, zaradi katerega
je prišlo do izvzetja, zato da lahko pristojni organi ugotovijo, ali je bilo to
upravičeno. ò novo 3. Države članice lahko zahtevajo poročanje
o koncentracijah izpostavljenosti do izdajateljev zavarovanj s premoženjem, ki jih
prejmejo kreditne institucije. ê 2000/12/ES člen
49(1) do (5) (prilagojeno) è1 2004/xx/ES
člen 3.7 ð novo Člen 111 Zgornje meje
velikih izpostavljenosti 1. Kreditna institucija ne sme prevzeti
izpostavljenosti do stranke ali skupine povezanih strank, katere vrednost
presega 25% njenih lastnih virov sredstev ð . Za te namene in za namene drugih določb
tega člena se oddelek 1 lahko bere brez upoštevanja točke (q) člena
57 in člena 63(3) ter se bere brez vključitve člena 66(2). ï 2. Če je stranka ali
skupina povezanih strank matično podjetje ali hčerinsko podjetje
kreditne institucije in/ali eno ali več hčerinskih podjetij tega matičnega
podjetja, se odstotek, določen v odstavku 1, zmanjša na 20 %. Države članice
pa lahko izvzamejo izpostavljenosti do takih strank iz 20% zgornje meje, če
zagotovijo posebno spremljanje takih izpostavljenosti z drugimi ukrepi ali
postopki. 1Komisijo in è1 Evropski odbor za bančništvo ç morajo obvestiti o
vsebini takih ukrepov ali postopkov. 3. Kreditna institucija ne sme
imeti velikih izpostavljenosti, ki bi skupaj presegle 800 % njenih lastnih
virov sredstev. ê 2000/12/ES člen
49.4 (prilagojeno) 4. Države članice
lahko naložijo strožje zgornje meje od tistih, določenih v odstavkih 1, 2
in 3. ê 2000/12/ES člen
49(1) do (5) 54. Kreditna institucija mora glede svojih izpostavljenosti
vedno upoštevati zgornje meje, določene v odstavkih 1, 2 in 3. Če v
izjemnem primeru izpostavljenosti presežejo te zgornje meje, je treba o tem
nemudoma obvestiti pristojne organe, ki lahko, če to dopuščajo okoliščine,
kreditni instituciji odobrijo neko časovno obdobje, v katerem se mora
uskladiti z navedenimi zgornjimi mejami. ò novo Člen 112 1. Za
namene členov 113 do 117 „osebno jamstvo“ vključuje kreditne izvedene
finančne instrumente, priznane na podlagi členov 90 do 93, razen
kreditnih zapisov. 2. Ob
upoštevanju odstavka 3, kjer se na podlagi členov 113 do 117 lahko dovoli
priznanje stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, se za to zahteva
izpolnjevanje vseh zahtev za primernost in drugih minimalnih zahtev iz členov
90 do 93 za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti
iz členov 78 do 83. 3. Če
kreditna institucija uporablja člen 114(2), se za priznanje kreditnega
zavarovanja uporabljajo ustrezne zahteve iz členov 84 do 89. ê 2000/12/ES člen
49(4) in (6) prilagojen (prilagojeno) Člen 113 1. Države članice lahko naložijo strožje zgornje meje od
tistih, določenih v Ö členu
111 Õ odstavkih 1, 2 in
3. 62. Države članice lahko iz uporabe Ö člena
111 Õ odstavkov 1, 2 in
3 v celoti ali delno izvzamejo izpostavljenosti kreditne institucije do
matičnega podjetja, drugih hčerinskih podjetij tega matičnega
podjetja ali lastnih hčerinskih podjetij, če so ta podjetja in tudi
sama kreditna institucija vključeni v nadzor na konsolidirani osnovi, v
skladu s to direktivo ali z enakovrednimi standardi, ki veljajo v tretji
državi. ê 2000/12/ES člen
49(7) (prilagojeno) ð novo 73. Države
članice lahko v celoti ali delno izvzamejo iz uporabe odstavkov 1, 2 in 3 Ö člena
111 Õ naslednje
izpostavljenosti: (a)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do centralne ravni države ali
centralnih bank v Coni A; ð enot centralne ravni držav ali
centralnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele
utež tveganja 0 %; ï (b)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Evropskih skupnostið mednarodnih organizacij ali mednarodnih
razvojnih bank, ki bi nezavarovane na podlagi členov 78 do 83 prejele utež
tveganja 0 %; ï (c)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve z
izrecnimi garancijami Ö osebnimi
jamstvi Õ centralne ravni
države ali centralnih bank v Coni A ali Evropskih skupnostihð enot centralne ravni držav, centralnih
bank, mednarodnih organizacij ali multilateralnih razvojnih bank, če bi
nezavarovane terjatve do subjekta, ki zagotavlja osebno jamstvo, na podlagi
členov 78 do 83 dosegle utež tveganja 0 %; ï (d)
druge izpostavljenosti do centralne ravni države ali centralnih bank v Coni A
ali Evropskih skupnostih, ali za
katere te Ö osebno Õ jamčijo ð enote centralne ravni držav, centralne
banke, mednarodne organizacije ali multilateralne razvojne banke, če bi
nezavarovane terjatve do subjekta, kateremu se pripiše izpostavljenost ali ki
osebno jamči za izpostavljenost, na podlagi členov 78 do 83 prejele
utež tveganja 0 %ï; (e)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in
druge izpostavljenosti do Ö enot Õ centralne ravni države ali centralnih bank, v Coni B ð ki niso navedene v odstavku a) zgoraj ï, denominirane in po potrebi vplačane v nacionalnih valutah
posojilojemalcev; (f)
aktivne postavke in druge izpostavljenosti,
zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z ð dolžniškimi vrednostnimi papirji ïz vrednostnimi papirji, ki jih izdajo Ö enote Õ centralne ravni države ali centralne banke v Coni A ali Evropske skupnosti ali regionalne ali lokalne oblasti
države članice, za katere člen 44 določa utež 0 % za
izračun stopnje solventnosti ð , mednarodne organizacije,
multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni države v
državah članicah, katerih vrednostni papirji predstavljajo terjatve do
izdajatelja, ki bi na podlagi členov 78 do 83 prejele utež tveganja 0 %ï ; (g)
aktivne postavke in druge izpostavljenosti,
zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z gotovinskimi vlogami,
položenimi pri posojilni Ö kreditni Õ instituciji ali pri
kreditni instituciji, ki je matično podjetje ali hčerinsko podjetje
te posojilne institucije; (h)
aktivne postavke in druge izpostavljenosti,
zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s potrdili o vlogah, ki jih je
izdala posojilna Ö kreditna Õ institucija ali
kreditna institucija, ki je matično podjetje ali hčerinsko podjetje
te posojilne Ö kreditne Õ institucije, in so v
hrambi pri eni od njih; (i)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in
druge izpostavljenosti do kreditnih institucij, z dospelostjo enega leta ali
manj, vendar ne predstavljajo lastnih virov sredstev teh institucij; (j)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in
druge izpostavljenosti z dospelostjo enega leta ali manj do tistih institucij,
ki niso kreditne institucije, vendar pa izpolnjujejo pogoje, opredeljene v členu
45(2)ð odstavku 82 dela 1 Priloge VI ï, in so zavarovane v skladu z istim odstavkom; (k)
trgovske menice in druge podobne menice, z
dospelostjo enega leta ali manj, na katerih so podpisi drugih kreditnih
institucij; (l)
dolžniške vrednostne
papirje, kakor so opredeljeni v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS ð krite obveznice, kakor so opredeljene v
členih 78 do 83 ï ; ê 2000/12/ES (prilagojeno) (m)
do nadaljnje uskladitve deleže v zavarovalnicah iz
člena 51(3) Ö 122(1) Õ do 40% lastnih virov
sredstev kreditne institucije, ki pridobi tak delež; (n)
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do
regionalnih ali centralnih kreditnih institucij, s katerimi je posojilna Ö kreditna Õ institucija povezana
v mrežo v skladu z zakonskimi ali statutarnimi določbami in ki so na
podlagi teh določb odgovorne za gotovinsko- klirinško poravnavo v okviru
mreže; ê 2000/12/ES (prilagojeno) (o)
izpostavljenosti, zavarovane, kakor zahtevajo
pristojni organi, z zavarovanji v obliki drugih vrednostnih papirjev, ne
tistih, ki so navedeni pod (f); pod pogojem, da teh
vrednostnih papirjev ni izdala kreditna institucija sama, njeno matično
podjetje ali eno od njenih hčerinskih podjetij, niti katera koli njena
stranka ali z njo skupina povezanih strank.
Vrednostni papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanja, morajo biti vrednoteni
po tržni ceni, imeti morajo vrednost, ki presega z garancijo krite
izpostavljenosti in s katerimi se mora bodisi trgovati na borzi ali morajo biti
dejansko prenosljivi in morajo redno kotirati na trgu, ki deluje pod okriljem
priznanih strokovnih izvajalcev, in morajo, pristojni organi države
članice, od koder kreditna institucija izvira, omogočiti ugotavljanje
objektivne cene, tako da se lahko presežek vrednosti vrednostnih papirjev
preveri v vsakem trenutku. Zahtevani presežek vrednosti je 100%, pri delnicah
je zahtevani presežek 150% in 50% zahtevani presežek pri dolžniških vrednostnih
papirjih, izdanih pri kreditnih institucijah, regionalnih ali lokalnih oblasteh
držav članic, razen tistih, ki so navedene v členu 44, in pri
dolžniških vrednostnih papirjih, ki jih je izdala Evropska investicijska banka
(EIB) in multilateralne razvojne banke.Vrednostni papirji, ki se
uporabljajo kot zavarovanje, ne morejo sestavljati lastnih virov sredstev
kreditne institucije; ê 2000/12/ES (prilagojeno) (p)
posojila, zavarovana, kakor zahtevajo pristojni
organi, s hipotekami na stanovanjskih nepremičninah ali z delnicami v
finskih stanovanjskih družbah, ki delujejo v skladu s finskim Zakonom o
stanovanjskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo
in posli najema Ö zakupa Õ , pri katerih najemodajalec Ö zakupodajalec Õ zadrži popolno
lastništvo nad stanovanjsko nepremičnino, dano v
najem Ö zakupljeno
stanovanjsko nepremičnino Õ, vse dokler najemnik Ö zakupnik Õ ne uveljavi svoje
opcije do nakupa, v vseh primerih do 50% vrednosti stanovanjske
nepremičnine; Vrednost premoženja se, kakor zahtevajo pristojni organi,
zračuna na osnovi strogih standardov vrednotenja, določenih z zakonom
ali drugim predpisom. Vrednotenje se opravi vsaj
enkrat na leto. Za namene te točke stanovanjske nepremičnine pomenijo
stanovanjske prostore, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja; ò novo (q)
naslednje, če
prejmejo utež tveganja 50 % na podlagi členov 78 do 83, in le do 50 %
vrednosti zadevne nepremičnine: (i) izpostavljenosti,
zavarovane s hipotekami na pisarne ali druge gospodarske objekte ali z
delnicami v finskih nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim
Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto
enakovredno zakonodajo, za pisarne ali druge gospodarske objekte; (ii) izpostavljenosti,
ki se nanašajo na posle v zvezi z zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali
druge gospodarske objekte; Za namene točke
(ii) lahko pristojni organi vsake države članice do 31. decembra 2011
dovolijo kreditnim institucijam priznavanje 100 % vrednosti zadevnega
premoženja. Ob koncu tega obdobja se ta obravnava ponovno pregleda. Države članice
obvestijo Komisijo o uporabi te prednostne obravnave. ê 2000/12/ES (prilagojeno) (qr) 50 % zunajbilančnih postavk, ki
predstavljajo srednje/nizko tveganje, navedenih v Prilogi II; (rs) pod pogojem, da se s tem strinjajo
pristojni organi, drugea garancije Ö osebna
jamstva Õ , razen garancij Ö osebnih
jamstev Õ za posojila, ki temeljijo na zakonskih in podzakonskih predpisih in jih
dajejo za svoje člane vzajemne jamstvene sheme, ki imajo status kreditnih
institucij in katerih znesek se tehta z utežjo 20 %. Države članice morajo
Komisijo obvestiti o uporabi te možne izbire, da bi s tem preprečile
izkrivljanje konkurence; (st) zunajbilančne postavke, ki
predstavljajo majhno tveganje, navedene v Prilogi II, če je bil sklenjen
sporazum s stranko ali skupino povezanih strank, po katerem je izpostavljenost
dovoljena le, kadar se zagotovi, da ne bodo presežene zgornje meje, ki se
uporabljajo v skladu Ö s členom
111(1) do (3) Õ z odstavki 1, 2
in 3. ò novo Šteje se, da gotovina,
prejeta na podlagi kreditnega zapisa, ki ga izda kreditna institucija, ter
posojila kreditni instituciji in depoziti nasprotne stranke pri njej, ki so
predmet pogodbe o bilančnem pobotu, priznane na podlagi členov 90 do
93, sodijo v točko (g). ê 2000/12/ES člen
49(o), drugi in tretji stavek (prilagojeno) ð novo ÖZa namene točke
(o) Õ Vvrednostni
papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanja, morajo biti vrednoteni po tržni
ceni, imeti morajo vrednost, ki presega z garancijo Ö osebnim
jamstvom Õ krite izpostavljenosti in s katerimi se mora bodisi trgovati na borzi
ali morajo biti dejansko prenosljivi in morajo redno kotirati na trgu, ki
deluje pod okriljem priznanih strokovnih izvajalcev, in morajo, pristojni
organi države članice, od koder kreditna institucija izvira, omogočiti
ugotavljanje objektivne cene, tako da se lahko presežek vrednosti vrednostnih
papirjev preveri v vsakem trenutku. Zahtevani presežek vrednosti je 100 %. pPri
delnicah je zahtevani presežek 150 % in 50 % zahtevani presežek pri dolžniških
vrednostnih papirjih, izdanih pri kreditnih institucijah, regionalnih
ali lokalnih oblasteh Ö enotah
regionalne ali lokalne ravni Õ držav članic, razen tistih, ki so navedene v členu 44 Ö podtočki
(f) Õ , in pri dolžniških
vrednostnih papirjih, ki so jih izdale Evropska investicijska banka (EIB) in
multilateralne razvojne banke ð razen tistih, ki se jim v
standardiziranem pristopu pripisuje utež tveganja 0 %. Če sta zapadlost izpostavljenosti in
zapadlost kreditnega zavarovanja neusklajena, se zavarovanje ne prizna. ï Ö Vrednostni
papirji, ki se uporabljajo kot zavarovanje, ne morejo sestavljati lastnih virov
sredstev kreditne institucije Õ . ÖZa namene točke
(p) se Õ Vvrednost
premoženja se, kakor zahtevajo pristojni organi, zračuna na osnovi
strogih standardov vrednotenja, določenih z zakonom ali drugim predpisom.
Vrednotenje se opravi vsaj enkrat na leto. Za namene te točke Ö (p) Õ stanovanjske nepremičnine
pomenijo stanovanjske prostore, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja;. Države članice morajo Komisijo obvestiti o Ö vseh odobrenih
izjemah na podlagi točke (s) Õ uporabi te možne
izbire, da bi s tem preprečile izkrivljanje konkurence;. ò novo Člen 114 1. Ob
upoštevanju odstavka 3, lahko za namene izračunavanja vrednosti
izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3) države članice za
kreditne institucije, ki uporabljajo (Razvito metodo za) merjenje učinkov
zavarovanja s finančnim premoženjem na podlagi členov 90 do 93,
namesto uporabe polnih ali delnih izjem, dovoljenih na podlagi točk (f),
(g), (h), in (o) člena 113(3), dovolijo takim kreditnim institucijam
uporabo vrednosti, ki je nižja od vrednosti izpostavljenosti, vendar pa ni
nižja od vsote popolnoma prilagojenih vrednosti izpostavljenosti do stranke ali
skupine povezanih strank. Za te namene
„popolnoma prilagojena vrednost izpostavljenosti“ pomeni vrednost, izračunano
na podlagi členov 90 do 93, ob upoštevanju zmanjševanja kreditnega
tveganja, prilagoditev za nestanovitnost in morebitno neusklajenost zapadlosti
(E*). Če se ta
odstavek uporablja za kreditno institucijo, se točke (f), (g), (h) in (o) člena
113(3) ne uporabljajo za zadevno kreditno institucijo. 2. Ob
upoštevanju odstavka 3 se lahko kreditni instituciji, ki ima na podlagi
členov 84 do 89 dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih
faktorjev za kategorijo izpostavljenosti, dovoli, če lahko pristojnim
organom dokaže, da je zmožna oceniti učinke zavarovanja s finančnim
premoženjem na njihove izpostavljenosti ločeno od drugih vidikov, ki so
pomembni za LGD, da prizna take učinke pri izračunavanju vrednosti
izpostavljenosti za namene člena 113(3). Pristojni organi se
prepričajo o primernosti ocen, ki jih pripravi kreditna institucija za
uporabo pri zmanjševanju vrednosti izpostavljenosti za namene skladnosti z določbami
člena 111. Če ima kreditna
institucija dovoljenje za uporabo lastnih ocen učinkov zavarovanja s finančnim
premoženjem, mora pristojnim organom dokazati, da to izvaja dosledno. Ta
pristop je treba zlasti uporabljati za vse velike izpostavljenosti. Kreditnim
institucijam, ki imajo na podlagi členov 84 do 89 dovoljenje za uporabo
lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za kategorijo izpostavljenosti, in ki
ne izračunavajo vrednosti svojih izpostavljenosti s pomočjo metode iz
prvega pododstavka, se za izračun vrednosti izpostavljenosti lahko dovoli
uporaba pristopa iz odstavka 9(1) zgoraj ali pristopa iz točke (o) člena
113(3) zgoraj. Kreditna institucija uporablja samo eno od teh dveh metod. 3. Kreditna
institucija, ki ji je dovoljena uporaba metod iz odstavkov 1 in 2 pri izračunavanju
vrednosti izpostavljenosti za namene člena 111(1) do (3), opravlja redne
teste izjemnih situacij za svoje koncentracije kreditnih tveganj, vključno
v zvezi z unovčljivo vrednostjo vsakega sprejetega zavarovanja s
premoženjem. Ti obravnavajo
tveganja iz naslova možnih sprememb pogojev na trgu, ki bi lahko škodljivo
vplivale na ustreznost lastnih virov sredstev kreditne institucije, in tveganja
iz naslova unovčenja zavarovanja s premoženjem v izjemnih situacijah. Kreditna institucija
dokaže pristojnim organom, da so opravljeni testi izjemnih situacij ustrezni in
primerni za ocenjevanje takih tveganj. V primeru, da takšen
test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost sprejetega
zavarovanja s premoženjem, kakor bi se smela upoštevati na podlagi odstavkov 2
oziroma 3, se ustrezno zmanjša vrednost zavarovanja s premoženjem, ki se sme
priznati pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena
111(1) do (3). Take kreditne
institucije v svoje strategije za obravnavanje koncentracij tveganja vključujejo
naslednje: (a) politike
in postopke za obravnavanje tveganj iz naslova neusklajenosti zapadlosti med
izpostavljenostmi in kreditnim zavarovanjem za navedene izpostavljenosti; (b) politike
in postopke v zvezi s tveganjem koncentracije, ki je posledica uporabe tehnik
za zmanjševanje kreditnega tveganja, ter zlasti velikih posrednih kreditnih
izpostavljenosti (npr. do enega samega izdajatelja vrednostnih papirjev,
sprejetih kot zavarovanje s premoženjem). 4. Če
se učinki zavarovanja s premoženjem priznajo pod pogoji iz odstavka 1 ali
2 zgoraj, lahko države članice obravnavajo kateri koli kriti del
izpostavljenosti kakor da je nastal do izdajatelja zavarovanja s premoženjem in
ne do stranke. ê 2000/12/ES člen
49(8) in (9) (prilagojeno) ð novo Člen 115 81. Za
namene Ö člena
111(1) do (3) Õ odstavkov 1, 2 in 3 lahko države članice uporabijo
utež 20 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do Ö enot Õ regionalnihe in
lokalnihe
Ö ravni Õ oblasti držav članic, ð če bi navedene terjatve prejele
utež tveganja 20 % na podlagi členov 78 do 83, ter za druge
izpostavljenosti do takih oblasti ali za katere osebno jamčijo take
oblasti, terjatve do katerih prejmejo utež tveganja 20 % na podlagi členov
78 do 83. ïin za druge izpostavljenosti do navedenih
oblasti ali za garancije, ki so jih izdale take oblasti; vendar pa lahko države
članice to utež znižajo na 0 % pod pogoji, določenimi v členu 44. ð Države članice pa lahko zmanjšajo navedeno stopnjo na 0 % za
aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do enot regionalne ali lokalne
ravni držav članic, če bi navedene postavke na podlagi členov 78
do 83 dobile utež tveganja 0 %, in za druge izpostavljenosti do takih enot ali
za katere osebno jamčijo take oblasti, terjatve do katerih bi dobile na
podlagi členov 78 do 83 utež tveganja 0 %. ï 9.2. Za
namene Ö člena
111(1) do (3) Õ odstavkov 1, 2 in 3 lahko države članice uporabijo
utež 20 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve in druge izpostavljenosti
do kreditnih institucij z dospelostjo več kakor eno leto in ne več kakor
tri leta, in utež 50% za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve do kreditnih institucij z dospelostjo več kakor tri
leta, pod pogojem, da so te dolžniški instrumenti, ki jih je izdala kreditna institucija, in da so ti dolžniški instrumenti
po mnenju pristojnih organov dejansko prenosljivi na trgu, ki ga tvorijo
strokovni izvajalci, ter da dnevno kotirajo na tem trgu ali pa so njihovo
izdajo odobrili pristojni organi države članice, iz katere izvira kreditna institucija, ki jih je izdala. Nikakor pa te
postavke ne morejo predstavljati lastnih virov sredstev. ê 2000/12/ES člen
49(10) (prilagojeno) Člen 116 10. Z odstopanjem od odstavkov
7(i) in 9 Ö člena
113(3)(i) in člena 115(2) Õ lahko države članice
uporabijo utež 20 % za aktivne postavke, ki predstavljajo terjatve, in druge
izpostavljenosti do kreditnih institucij ne glede na njihovo dospelost. ê 2000/12/ES člen
49(11) (prilagojeno) Člen 117 111. Če
je izpostavljenost stranke zavarovana s tretjo stranko ali z zavarovanjem v
obliki vrednostnih papirjev, ki jih izda tretja stranka pod pogoji, določenimi
v odstavku 7 Ö členu
113(3) Õ(o), lahko države članice: (a) obravnavajo izpostavljenost, kakor da je nastala do Ö garanta Õ tretje stranke in ne
do stranke, če tretja stranka,
kakor zahtevajo pristojni organi, neposredno in brezpogojno jamči za
izpostavljenost,; (b) obravnavajo izpostavljenost, kakor da je ta nastala do tretje
stranke in ne do stranke, če je izpostavljenost, opredeljena v odstavku
7 Ö členu
113(3) Õ (o), zavarovana z zastavo Ö s
premoženjem Õ pod pogoji, določenimi v istem odstavku. ò novo 2. Če
država članica uporabi obravnavo iz točke (a) odstavka 1: (a) če je osebno
jamstvo denominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je
denominirana izpostavljenost, se znesek izpostavljenosti, ki se šteje kot
krita, izračuna v skladu z določbami o obravnavi valutne
neusklajenosti za osebno zavarovanje v Prilogi VIII; (b) neusklajenost
med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja se obravnavajo v
skladu z določbami o obravnavanju neusklajenosti zapadlosti v Prilogi
VIII; (c) delno kritje se
lahko prizna v skladu z obravnavo iz Priloge VIII. ê 2000/12/ES člen
49(2) (prilagojeno) 12. Svet
najpozneje do 1. januarja 1999 na podlagi poročila Komisije preuči obravnavo
medbančnih izpostavljenosti, predvidenih v odstavkih 7(i), 9 in 10. Svet
odloči o morebitnih spremembah predloga Komisije. ê 2000/12/ES člen
50 (prilagojeno) ð novo Člen 118 Nadzor velikih
izpostavljenosti na konsolidirani ali nekonsolidirani osnovi 1. Če kreditna institucija ni niti matično podjetje niti hčerinsko
podjetje, se bo izpolnjevanje obveznosti, ki jih nalagata člena 48 in 49
ali katere koli druge določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za to področje,
spremljalo na nekonsolidirani osnovi. 2. V drugih primerih pa se bo izpolnjevanje obveznosti, ki jih nalagata
člena 48 in 49 ali katere koli druge določbe Skupnosti, ki se
uporabljajo za to področje, spremljalo na konsolidirani osnovi v skladu s členi
52 do 56. 3. Države članice lahko opustijo spremljanje izpolnjevanja
obveznosti na individualni ali delno konsolidirani osnovi, ki jih nalagata člena
48 in 49 ali katere koli druge določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za to
področje, pri kreditni instituciji, ki je kot matično podjetje vključena
v nadzor na konsolidirani osnovi, in pri katerem koli hčerinskem podjetju
take kreditne institucije, ki mu morajo izdati dovoljenje in ga nadzirati in
spada pod nadzor na konsolidirani osnovi. Države članice se lahko prav tako odpovejo takemu nadzoru, če
je matično podjetje finančni holding, ki je ustanovljen v isti državi
članici kakor kreditna institucija, pod pogojem, da je to podjetje vključeno
v enak nadzor kakor kreditne institucije. V primerih iz prvega in drugega pododstavka. ð Če se kreditna institucija na
posamični ali podkonsolidirani osnovi na podlagi člena 69(1) ni
dolžna uskladiti z obveznostmi, določenimi v tem oddelku, ali če se v
primeru matičnih kreditnih institucij v državi članici uporabljajo
določbe člena 70, ï je treba sprejeti
ukrepe za zagotavljanje zadovoljive razporeditve tveganj znotraj skupine. ò novo Člen 119 Komisija do 31.
decembra 2007 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o učinkovanju
tega oddelka skupaj z vsemi ustreznimi predlogi. ê2000/12/ES Oddelek 6 Kvalificirani deleži zunaj finančnega
sektorja ê 2000/12/ES člen
51(1) in (2) (prilagojeno) Člen 120 Zgornje meje
nefinančnih kvalificiranih deležev 1. Nobena kreditna institucija ne sme
imeti kvalificiranega deleža v znesku, ki presega 15 % njenih lastnih virov
sredstev v podjetju, ki ni niti kreditna niti finančna institucija niti
podjetje, ki opravlja dejavnost iz drugega pododstavka člena 43(2)(f)
Direktive 86/635/EGS. 2. Skupni znesek kvalificiranih
deležev kreditne institucije v podjetjih, ki niso kreditne institucije, finančne
institucije ali podjetja, ki opravljajo dejavnosti iz drugega pododstavka člena
43(2)(f) Direktive 86/635/EGS, ne sme presegati 60 % njihovih lastnih virov
sredstev. ê 2002/87/ES člen
29(5) (prilagojeno) 5. Državam članicam
ni treba uporabiti omejitev iz odstavkov1 in 2 za deleže v zavarovalnicah,
kakor določata Direktiva73/239/EGS in Direktiva 79/267/EGS, ali
vpozavarovalnicah, kakor določa Direktiva 98/78/ES. ê 2000/12/ES člen
51(4) (prilagojeno) 4. Delnice, ki jih ima
kreditna institucija začasno v lasti med finančno sanacijo ali
reševalno akcijo ali med opravljanjem storitev odkupa nove izdaje vrednostnih papirjev
za nadaljnjo prvo prodajo ali pa jih ima v lasti v svojem imenu in za tuj račun,
ne štejejo za kvalificirane deleže za izračunavanje zgornjih mej, določenih
v odstavkih 1 in 2. Delnice, ki niso finančna stalna sredstva, kakor jih
opredeljuje člen 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene. ê 2000/12/ES člen
51(5) 53. Zgornje
meje, določene v odstavkih 1 in 2, se lahko presežejo le v izjemnih okoliščinah.
V takih primerih pristojni organi od kreditne institucije zahtevajo, da poveča
lastne vire sredstev ali sprejme druge enakovredne ukrepe. ê 2000/12/ES člen
51(6) (prilagojeno) 6. Države članice
lahko predpišejo, da pristojni organi ne uporabljajo zgornjih mej, določenih
v odstavkih 1 in 2, če zagotovijo, da je 100% zneska, za katerega
kvalificirani deleži kreditne institucije presegajo te zgornje meje, pokritih z
lastnimi viri sredstev, in da slednji niso vključeni v izračun
stopnje solventnosti. Če sta preseženi obe zgornji meji, določeni v
odstavkih 1 in 2, je znesek, ki ga morajo pokriti lastni viri sredstev, višji
od obeh presežnih zneskov. ê 2000/12/ES člen
51(4) Člen 121 Delnice, ki jih ima kreditna institucija začasno
v lasti med finančno sanacijo ali reševalno akcijo ali med opravljanjem
storitev odkupa nove izdaje vrednostnih papirjev za nadaljnjo prvo prodajo ali
pa jih ima v lasti v svojem imenu in za tuj račun, ne štejejo za
kvalificirane deleže za izračunavanje zgornjih mej, določenih v
odstavkih 1 in 2. Delnice, ki niso finančna stalna sredstva, kakor jih
opredeljuje člen 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene. ê 2002/87/ES člen
29(5) Člen 122 31. Državam članicam ni treba uporabiti omejitev iz
odstavkov1 in 2 za deleže v zavarovalnicah, kakor določata Direktiva
73/239/EGS in Direktiva 79/267/EGS, ali v pozavarovalnicah, kakor določa
Direktiva 98/78/ES. ê 2000/12/ES člen
51(6) (prilagojeno) 62. Države članice lahko predpišejo, da pristojni organi ne
uporabljajo zgornjih mej, določenih v Ö členu
120(1) in (2) Õ odstavkih 1 in 2,
če zagotovijo, da je 100 % zneska, za katerega kvalificirani deleži
kreditne institucije presegajo te zgornje meje, pokritih z lastnimi viri
sredstev, in da slednji niso vključeni v izračun stopnje
solventnosti. Če sta preseženi obe zgornji meji, določeni v Ö členu
120(1) in (2) Õ odstavkih 1 in 2,
je znesek, ki ga morajo pokriti lastni viri sredstev, višji od obeh presežnih
zneskov. ò novo POGLAVJE 3 PROCES
OCENJEVANJA KREDITNIH INSTITUCIJ Člen 123 Kreditne institucije
vzpostavijo zanesljive, učinkovite in popolne strategije in procese za
trajno ocenjevanje in vzdrževanje zneskov, vrst in razporeditve notranjega
kapitala, za katerega menijo, da je ustrezen za kritje narave in stopnje
tveganj, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene. Strategije in
procesi se redno notranje pregledujejo, da se zagotovi, da ostajajo izčrpni
in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti zadevne kreditne
institucije. ê 2000/12/ES (prilagojeno) POGLAVJE 34 NADZOR Ö IN RAZKRITJE
PRISTOJNIH ORGANOV Õ NA KONSOLIDIRANI OSNOVI ê 2000/12/ES (novo) è1 2002/87/ES
člen 29.6 Člen 52 Nadzor kreditnih institucij na konsolidirani osnovi 1. Vsako kreditno institucijo, katere hčerinsko podjetje je
kreditna institucija ali finančna institucija ali ki je udeležena v
kapitalu takih institucij, se v obsegu in na način, predpisan v členu
54, nadzoruje na osnovi njenega konsolidiranega finančnega stanja. Tak
nadzor se izvaja vsaj na področjih, navedenih v odstavkih 5 in 6. 2. Vsaka kreditna institucija, katere matično podjetje je finančni
holding, se v obsegu in na način, predpisan v členu 54, nadzoruje na
osnovi konsolidiranega finančnega stanja tega finančnega holdinga.
Tak nadzor se izvaja vsaj na področjih, navedenih v odstavkih 5 in 6. è1 Brez
poseganja v člen 54a konsolidacija finančnega položaja finančnega
holdinga v nobenem primeru ne pomeni, da morajo pristojni organi opravljati
nadzorno vlogo v finančnem holdingu na solo osnovi.ç ê2000/12/ES člen
52.3 3. Države članice
ali pristojni organi, ki so v skladu s členom 53 odgovorni za izvajanje
nadzora na konsolidirani osnovi, se lahko na podlagi spodaj naštetih primerov
odločijo, da kreditnih institucij, finančnih institucij ali podjetij
za pomožne bančne storitve, ki so bodisi hčerinska podjetja bodisi
ima kdo drug delež v njih, ne vključijo v konsolidacijo, če: –
je podjetje, ki
bi moralo biti vključeno, v tretji državi, v kateri veljajo zakonske ovire
za prenos potrebnih informacij, –
podjetje, ki bi moralo
biti vključeno, po mnenju pristojnih organov zanemarljivo vpliva na cilje
nadzorovanja kreditnih institucij in v vseh primerih, ko je bilančna vsota
podjetja, ki bi moralo biti vključeno, nižja od manjšega od naslednjih
dveh zneskov: 10 milijonov EUR ali 1 % bilančne vsote matičnega
podjetja ali podjetja, ki je imetnik deleža. Če zgornja merila izpolni več
podjetij, pa jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar
skupaj pomembno vplivajo na prej navedene cilje, ali –
bi bila po
mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na
konsolidirani osnovi, konsolidacija finančnega stanja podjetja, ki bi
moralo biti vključeno, neustrezna ali zavajajoča glede na cilje
nadzorovanja kreditnih institucij. ê 2000/12/ES člen
52(5) do (8) 5. Nadzor nad solventnostjo in ustreznostjo lastnih virov sredstev za
pokrivanje tržnega tveganja in kontrola velikih izpostavljenosti se izvajata na
konsolidirani osnovi v skladu s tem členom in členi 53 do 56. Kjer je
primerno, države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za vključitev
finančnega holdinga v konsolidiran nadzor v skladu z odstavkom 2. Upoštevanje omejitev iz člena 51(1) in (2) se nadzoruje in
preverja na podlagi konsolidiranega ali podkonsolidiranega finančnega
stanja kreditne institucije. 6. Pristojni organi zagotovijo, da v vseh podjetjih, ki so vključena
v okvir nadzora na konsolidirani osnovi nad kreditno institucijo v skladu z
odstavkoma 1 in 2, delujejo ustrezni interni kontrolni mehanizmi za zbiranje
kakršnih koli podatkov in informacij, pomembnih za nadzor na konsolidirani
osnovi. 7. Brez poseganja v posebne določbe iz drugih direktiv lahko
države članice, bodisi na posamični bodisi na podkonsolidirani
osnovi, opustijo uporabo pravil iz odstavka 5 za kreditno institucijo, ki bi
kot matično podjetje morala biti vključena v nadzor na konsolidirani
osnovi, ter katero koli hčerinsko podjetje take kreditne institucije,
kateri so izdale dovoljenje in jo nadzorujejo, ter ki je vključena v
nadzor na konsolidirani osnovi kreditne institucije, ki je njena matična
družba. Enaka možnost izjeme se dovoli, če je matično podjetje finančni
holding in ima sedež v isti državi članici kakor kreditna institucija, pod
pogojem, da je vključeno v enak nadzor kakor kreditne institucije in
zlasti, da zanj veljajo standardi, določeni v odstavku 5. V obeh primerih iz prvega pododstavka je treba izvesti ukrepe za
zagotavljanje ustrezne razporeditve kapitala znotraj bančne skupine. Če pristojni organi uporabijo ta pravila posamično za take
kreditne institucije, lahko pri izračunu lastnih virov sredstev uporabijo
določbo iz zadnjega pododstavka člena 3(2). 8. Če je kreditna institucija, katere matično podjetje je
kreditna institucija, pridobila dovoljenje in je v drugi državi članici,
lahko pristojni organi, ki so izdali to dovoljenje, uporabijo za to institucijo
pravila, opredeljena v odstavku 5, na posamični ali, kadar je primerno,
tudi na podkonsolidirani osnovi. ê 2000/12/ES člen
52.9 (prilagojeno) è1 2004/xx/ES
člen 3.9 9. Ne glede na zahteve
odstavka 8 lahko pristojni organi, odgovorni za izdajo dovoljenja hčerinskemu
podjetju, katerega matično podjetje je kreditna institucija, z
dvostranskim sporazumom prenesejo svojo odgovornost nadzora na pristojne
organe, ki so matičnemu podjetju izdali dovoljenje in ga nadzorujejo, tako
da prevzamejo odgovornost nadzora hčerinskega podjetja v skladu s to
direktivo. O obstoju in vsebini takih sporazumov je treba obveščati
Komisijo. è1 Zadevni pristojni organ posreduje take informacije pristojnim
organom drugih držav članic. ç ò novo Oddelek 1 -
Nadzor Člen 124 1. Ob
upoštevanju tehničnih kriterijev iz Priloge XI pristojni organi pregledajo
ureditve, strategije, procese in mehanizme, ki jih izvajajo kreditne
institucije za uskladitev s to direktivo ter ovrednotijo tveganja, katerim so
ali bi lahko bile izpostavljene kreditne institucije. 2. Cilj
pregleda in ovrednotenja iz odstavka 1 je enak zahtevam te direktive. 3. Na
podlagi pregleda in ovrednotenja in odstavka 1 pristojni organi določijo,
ali ureditve, strategije, procesi in mehanizmi, ki jih izvajajo kreditne
institucije, ter lastni viri sredstev kreditnih institucij zagotavljajo
zanesljivo upravljanje in kritje njihovih tveganj. 4. Pristojni
organi določijo pogostost in intenzivnost pregleda in ovrednotenja iz
odstavka 1, ob upoštevanju sistemskega pomena, narave, obsega in kompleksnosti
dejavnosti zadevne kreditne institucije. Pregled in ovrednotenje se
posodabljata vsaj vsako leto. 5. Pregled
in ovrednotenje, ki ju opravijo pristojni organi, obsegajo izpostavljenosti
kreditnih institucij tveganju spremembe obrestne mere, ki je posledica netrgovalnih
dejavnosti. Zahtevajo se ukrepi v primeru institucij, katerih ekonomska
vrednost se zmanjša za več kakor 20 % lastnih virov sredstev zaradi
nenadne in nepričakovane spremembe obrestne mere, katere obseg predpišejo
pristojni organi in se med kreditnimi institucijami ne razlikuje. ê 2000/12/ES člen
53(1) in (2) prvi pododstavek (prilagojeno) ð novo Člen 125 Pristojni
organi, odgovorni za izvajanje 1. Če je matično
podjetje ð matična ï kreditna institucija ð v državi članici ali matična
kreditna institucija EU ï , nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so mu
izdali dovoljenje v skladu s členom 4 Ö 6 Õ . 2. Če je matično
podjetje kreditne institucije ð matični ï finančni holding ð v državi članici ali matični
finančni holding v EU ï , nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so kreditni
instituciji izdali dovoljenje v skladu s členom 4 Ö 6 Õ . ê 2000/12/ES
člen 53(2) drugi in tretji pododstavek ter (3) ð novo Člen 126 3.1. Toda
čČe je matično podjetje kreditnih
institucij, ki so pridobile dovoljenje v dveh ali več državah članicah,
isti ð matični ï finančni holding ð v državi članici ali isti matični
finančni holding EU ï , nadzor na konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi za kreditno
institucijo, ki je pridobila dovoljenje v državi članici, v kateri je bil
ustanovljen finančni holding. Če ni v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni
holding, pridobilo dovoljenja nobeno hčerinsko podjetje kreditne
institucije, se pristojni organi v državah članicah (vključno s
tistimi v državi članici, v kateri je bil ustanovljen finančni
holding) poskušajo dogovoriti o tem, kdo med njimi bo izvajal nadzor na
konsolidirani osnovi. Če takega dogovora ni, nadzor na konsolidirani
osnovi izvajajo pristojni organi, ki so izdali dovoljenje kreditni instituciji
z najvišjo bilančno vsoto;če je ta vsota enaka, nadzor na
konsolidirani osnovi izvajajo pristojni organi, ki so prvi izdali dovoljenje iz
člena 4. 3. Zadevni pristojni organi se lahko medsebojno sporazumejo, da ne bodo
upoštevali pravil, določenih v prvem in drugem pododstavku odstavka 2. ò novo Če so matična
podjetja kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v dveh ali več
državah članicah, več kakor en finančni holding s sedeži v različnih
državah članicah, in je v vsaki od teh držav ena kreditna institucija,
nadzor na konsolidirani osnovi izvaja pristojni organ kreditne institucije z
največjo bilančno vsoto. 2. Če
je matično podjetje več kakor ene kreditne institucije, ki je
pridobila dovoljenje v Skupnosti, isti finančni holding, nobena od teh
kreditnih institucij pa ni pridobila dovoljenja v državi članici, v kateri
je bil ustanovljen finančni holding, nadzor na konsolidirani osnovi izvaja
pristojni organ, ki je izdal dovoljenje kreditni instituciji z največjo
bilančno vsoto, ki se za namene te direktive šteje kot kreditna
institucija, ki jo obvladuje matični finančni holding EU. ê 2000/12/ES člen
53(4) 4. Dogovori, navedeni v tretjem pododstavku odstavka 2 in v odstavku 3,
določijo postopke za sodelovanje in prenos informacij, tako da se lahko
doseže cilje nadzora na konsolidirani osnovi. ò novo 3. V
posebnih primerih lahko pristojni organi sporazumno opustijo kriterije iz
odstavkov 1 in 2, če bi bila njihova uporaba neprimerna, ob upoštevanju
kreditnih institucij in pomena njihovih dejavnosti v različnih državah,
ter imenujejo drugi pristojni organ, ki bo izvajal nadzor na konsolidirani
osnovi. V teh primerih pristojni organ, preden sprejme odločitev, ponudi
matični kreditni instituciji EU ali matičnemu finančnemu
holdingu EU oziroma kreditni instituciji z največjo bilančno vsoto
možnost, da izrazi svoje mnenje o navedeni odločitvi. 4. Pristojni
organi obvestijo Komisijo o dogovoru v okviru odstavka 3 ê 2000/12/ES člen
52(2) zadnji stavek (prilagojeno) ð novo Člen 127 1. ðKjer je primerno, države članice
sprejmejo vse potrebne ukrepe za vključitev finančnih holdingov v konsolidiran
nadzor. Brez poseganja v člen 135 ï konsolidacija finančnega stanja finančnega holdinga nikakor
ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v finančnem holdingu
Ö na solo
osnovi Õ , ki posluje samostojno. ê 2000/12/ES člen
52(4) (prilagojeno) 42. Kadar pristojni organi v državi članici
ne vključijo hčerinskega podjetja kreditne institucije v nadzor na
konsolidirani osnovi v skladu z enim od primerov iz druge in tretje alinee
odstavka 3 Ö točk (b)
in (c) člena 73(1) Õ , lahko pristojni
organi v državi članici, v kateri je to hčerinsko podjetje kreditne
institucije, od matičnega podjetja zahtevajo informacije, ki bi jim lahko
olajšale nadzor nad to kreditno institucijo. ê 2000/12/ES člen
52(10) (prilagojeno) 103. Države
članice omogočijo, da njihovi pristojni organi, odgovorni za
izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, lahko zahtevajo od hčerinskih
podjetij kreditne institucije ali finančnega holdinga, ki niso vključena
v nadzor na konsolidirani osnovi, informacije iz člena 55 Ö 137 Õ . V takem primeru se
uporabijo postopki za prenos in preverjanje informacij, opredeljeni v navedenem
členu. ê 2000/12/ES člen
53(5) Člen 128 5. Če imajo
države članice več kakor en pristojni organ za bonitetni nadzor
kreditnih institucij in finančnih institucij, lahko države članice
izvedejo potrebne ukrepe za organizacijo usklajevanja teh organov. ò novo Člen 129 1. Pristojni
organ, ki je odgovoren za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi matičnih
kreditnih institucij EU in kreditnih institucij, ki jih obvladujejo matični
finančni holdingi EU, opravlja naslednje naloge: (a) nadzorniški
pregled in ocena usklajenosti z zahtevami iz členov 71, 72(1), 72(2) in
73(3); (b) usklajevanje
zbiranja in posredovanja pomembnih ali nujnih informacij v okviru rednega
poslovanja in v izrednih razmerah; (c) načrtovanje
in usklajevanje nadzorniškh dejavnosti v okviru rednega poslovanja, kakor tudi
v izrednih razmerah, vključno z dejavnostmi iz člena 124, v
sodelovanju z vključenimi pristojnimi organi, ter glede člena 43 in
141. 2. V
primeru vlog za dovoljenja iz členov 84(1), 87(9) oziroma 105, ki jih
predložijo matična kreditna institucija EU in njena hčerinska
podjetja, ali hčerinska podjetja matičnega finančnega holdinga
EU skupaj, pristojni organi sodelujejo in se posvetujejo, da odločijo, ali
bodo izdali zahtevano dovoljenje, ter da določijo morebitne pogoje, ki se
bodo uporabljali za tako dovoljenje. Vloga iz prvega
pododstavka se vloži samo pri pristojnem organu iz odstavka 1. Pristojni organi se v
največ šestih mesecih v enotnem dokumentu dogovorijo glede odločitve
o vlogi. Ta dokument se pošlje vlagatelju. Če
odločitev ni sprejeta v šestih mesecih, pristojni organ iz odstavka 1
sprejme lastno odločitev o vlogi. Člen 130 1. Ob
nastopu izrednih razmer, ki bi lahko ogrozile stabilnost finančnega
sistema, vključno z njegovo celovitostjo, pristojni organi, odgovorni za
izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, takoj, ko je mogoče, ob
upoštevanju oddelka 2 v Poglavju 1 Naslova IV obvestijo organe oblasti iz člena
49(a) in člena 50. Ta obveznost se uporablja za vse pristojne organe,
navedene v členih 125 in 126 glede določene skupine, ter za pristojne
organe, navedene v odstavku 1 člena 129. 2. Če
pristojni organ, odgovoren za nadzor na konsolidirani osnovi, potrebuje
informacije, ki so že bile poslane drugemu pristojnemu organu, kadar koli je
mogoče stopi v stik s tem organom, da prepreči podvajanje poročanja
različnim organom, ki so vključeni v nadzor. Člen 131 Za pospeševanje in
vzpostavitev učinkovitega nadzora pristojni organ, odgovoren za nadzor na
konsolidirani osnovi, in drugi pristojni organi, sprejmejo pisne dogovore o
usklajevanju in sodelovanju. Na podlagi teh
dogovorov se lahko pristojnemu organu, ki je odgovoren za nadzor na
konsolidirani osnovi, zaupajo dodatne naloge in navedejo postopki za proces
sprejemanja odločitev in sodelovanje z drugimi pristojnimi organi. ê 2000/12/ES člen
52(9) (prilagojeno) Ne glede na zahteve odstavka 8 lahko pPristojni organi, odgovorni za izdajo
dovoljenja hčerinskemu podjetju, katerega matično podjetje je
kreditna institucija, Ö lahko Õ z dvostranskim
sporazumom prenesejo svojo odgovornost nadzora na pristojne organe, ki so
matičnemu podjetju izdali dovoljenje in ga nadzorujejo, tako da prevzamejo
odgovornost nadzora hčerinskega podjetja v skladu s to direktivo. O
obstoju in vsebini takih sporazumov je treba obveščati Komisijo. Ta
posreduje te informacije pristojnim organom v drugih državah članicah in
Svetovalnemu odboru za bančništvo. ò novo Člen 132 1. Pristojni
organi tesno sodelujejo med seboj. Izmenjujejo si vse podatke, ki so drugemu
organu bistveni ali pomembni za izvajanje nadzornih nalog na podlagi te
direktive. Glede tega pristojni organi na zahtevo sporočijo vse pomembne
podatke in na lastno pobudo vse bistvene podatke. Pristojni organi,
odgovorni za konsolidirani nadzor gospodarskih družb EU, zlasti zagotovijo, da
se ustrezni podatki zagotovijo pristojnim organom drugih držav članic, ki
nadzorujejo hčerinska podjetja teh matičnih družb. Pri ugotavljanju
obstoja ustreznih podatkov se upošteva pomen teh hčerinskih podjetjih v
finančnem sistemu navedenih držav članic. Bistveni podatki iz prvega
pododstavka vključujejo zlasti naslednje podatke: (a) identifikacijo
sestave skupine z navedbo vseh glavnih kreditnih institucij v skupini ter
pristojnih organov kreditnih institucij v skupini; (b) postopke za
zbiranje informacij od kreditne institucije v skupini ter preverjanje navedenih
informacij; (c) neugoden razvoj
v kreditnih institucijah ali drugih subjektih v skupini, ki bi lahko resno
škodoval kreditnim institucijam; (d) večje
kazni in izjemne ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi v skladu s to
direktivo, vključno z določitvijo dodatne kapitalske zahteve na
podlagi člena 136 ter določitvijo morebitne omejitve uporabe napredne
metode za merjenje pri izračunu zahtev po lastnih virih sredstev na
podlagi člena 105. 2. Pristojni
organi, odgovorni za nadzor kreditnih institucij, ki jih obvladujejo matične
kreditne institucije EU, stopijo v stik s pristojnim organom iz člena
129(1), kadar potrebujejo podatke v zvezi z izvajanjem pristopov in metodologij
iz te direktive, ki bi lahko že bili na razpolago navedenemu pristojnemu
organu. 3. Preden
zadevni pristojni organi sprejmejo odločitev, se posvetujejo med seboj
glede naslednjih postavk, če so te odločitve pomembne za nadzorne
naloge drugih pristojnih organov: (a) spremembe
strukture delničarjev, organizacije ali uprave kreditne institucije v
skupini, ki zahtevajo odobritev ali dovoljenje pristojnih organov; (b) večje
kazni in izjemni ukrepi, ki jih sprejmejo pristojni organi, vključno z
določitvijo dodatne kapitalske zahteve na podlagi člena 136 ter določitvijo
morebitne omejitve uporabe napredne metode za merjenje pri izračunu zahtev
po lastnih virih sredstev na podlagi člena 105. Za namene točke (b)
se vedno zahteva mnenje pristojnega organa, odgovornega za nadzor na
konsolidirani osnovi. Pristojni organ pa lahko
sklene, da se ne bo posvetoval v nujnih primerih ali v primerih, ko bi tako
posvetovanje lahko ogrozilo učinkovitost odločitev. V tem primeru
pristojni organ nemudoma obvesti druge pristojne organe. ê 2000/12/ES člen
54(1) (prilagojeno) Člen 133 Oblika in obseg
konsolidacije 1. Pristojni organi, odgovorni
za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, morajo za
nadzor zahtevatijo popolno
konsolidacijo vseh kreditnih institucij in finančnih institucij, ki so hčerinska
podjetja matičnega podjetja. Vendar pa Ö lahko pristojni
organi zahtevajo samo Õ se lahko predpiše
tudi sorazmerno konsolidacijo, če je po Ö njihovem Õ mnenju pristojnih
organov odgovornost matičnega podjetja, ki je udeleženo v kapitalu,
omejena glede na delež kapitala zaradi odgovornosti drugih delničarjev ali
članov, katerih solventnost je zadovoljiva. Odgovornost drugih delničarjev
in članov mora biti jasno opredeljena, če je treba tudi s formalno
podpisanimi obveznostmi. ê 2002/87/ES člen
29(7)(a) Če so podjetja povezana v smislu člena
12(1) Direktive 83/349/EGS, pristojni organi določijo, kako naj se
konsolidacija izvede. ê 2000/12/ES člen
54(2) in (3) (prilagojeno) 2. Pristojni organi, odgovorni
za izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, morajo
v ta namen zahtevatijo sorazmerno konsolidacijo udeležbe v kapitalu
v kreditnih institucijah in finančnih institucijah, ki jih upravlja
podjetje, vključeno v konsolidacijo skupaj z enim ali več podjetji
zunaj konsolidacije, če je odgovornost teh podjetij omejena z višino
njihovega deleža v kapitalu. 3. Pri udeležbi v kapitalu ali
kapitalskih povezav, razen tistih iz odstavkov 1 in 2, se pristojni organi odločijo,
ali je treba izvesti konsolidacijo in kako. Zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo
uporabo kapitalske metode. Vendar pa ta metoda ni podlaga za vključitev
podjetij v nadzor na konsolidirani osnovi. ê 2000/12/ES člen
54(4), prvi odstavek (prilagojeno) Člen 134 41. Brez
poseganja v Ö člen
133 Õ odstavke 1, 2 in
3 se pristojni organi odločijo, ali je treba izvesti konsolidacijo in
kako, če: (a) po mnenju pristojnih organov kreditna institucija pomembno vpliva
na eno ali več kreditnih institucij ali finančnih institucij, vendar
pa ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni kapitalsko povezana,; (b) imata dve ali več kreditnih institucij ali finančnih
institucij isto upravo, razen tiste, določene v pogodbi, družbeni pogodbi
ali statutu. ê 2002/87/ES
člen 29(7)(b) --------- ê 2000/12/ES
člen 54(4) drugi odstavek Pristojni organi zlasti lahko dovolijo ali
zahtevajo uporabo metode iz člena 12 Direktive 83/349/EGS. Vendar pa ta
metoda ni podlaga za vključitev podjetij v nadzor na konsolidirani osnovi. ê 2000/12/ES
člen 54(5) (prilagojeno) ð novo 52 Kadar
se zahteva konsolidiran nadzor v skladu s členom 52(1) in (2) Ö členoma
125 in 126 Õ , se podjetja za
pomožne bančne storitve ð in družbe za upravljanje s premoženjem, kakor so opredeljene v
Direktivi 2002/87/ES ï vključijo v konsolidacijo v
primerih in v skladu z metodami iz Ö člena 133
in odstavka Õ odstavkov 1 do 4 tega člena. ê 2002/87/ES člen
29(8) (prilagojeno) Člen 135 Upravni organ
finančnih holdingov Države članice zahtevajo, da so osebe, ki
dejansko upravljajo poslovanje finančnega holdinga, na dovolj dobrem glasu
in imajo zadosti izkušenj za opravljanje teh nalog. ò novo Člen 136 1. Pristojni
organi zahtevajo, da kreditne institucije, ki ne izpolnjujejo zahtev iz te
direktive, dovolj zgodaj sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev razmer. Za navedene namene
ukrepi, ki so na voljo pristojnim organom, vključujejo naslednje: (a) primoranje
kreditnih institucij, da vzpostavijo lastne vire sredstev, ki presegajo
minimalno raven, določeno v členu 75; (b) okrepitev
ureditev in strategij, ki se izvajajo zaradi skladnosti s členoma 22 in
123; (c) zahteva,
da kreditne institucije uporabljajo posebno politiko oblikovanja rezervacij ali
obravnavo sredstev glede na zahteve po lastnih virih sredstev; (d) omejitev
poslovanja, dejavnosti ali mreže kreditnih institucij; (e) zmanjševanje
tveganja, ki ga vsebujejo dejavnosti, produkti in sistemi kreditnih institucij. Za sprejetje teh
ukrepov se uporablja oddelek 2 poglavja 1 v naslovu V. 2. Pristojni
organi določijo posebno zahtevo po lastnih virih sredstev, ki presegajo
minimalne ravni iz člena 75, vsaj za tiste kreditne institucije, ki imajo
vzpostavljene neprimerne ureditve, procese, mehanizme in strategije za
obvladovanje in kritje svojih tveganj, če ni verjetno, da bi sama uporaba
drugih ukrepov okrepila navedene ureditve v primernem času. ê 2000/12/ES člen
55(1) (prilagojeno) Člen 137 Informacije, ki
jih morajo posredovati mešani holdingi in njihova hčerinska podjetja 1. Do nadaljnje uskladitve konsolidacijskih
metod države članice uredijo, da takrat, ko je matično podjetje ene
ali več kreditnih institucij mešani holding, pristojni organi, odgovorni
za izdajo dovoljenja in nadzor teh kreditnih institucij, zahtevajo bodisi
neposredno od mešanega holdinga ali njegovih hčerinskih podjetij bodisi
prek hčerinskih podjetij kreditne institucije posredovanje vseh
informacij, ki bi lahko bile pomembne za nadzor hčerinskih podjetij
kreditnih institucij. ê 2000/12/ES člen
55(2) (prilagojeno) 2. Države članice uredijo,
da njihovi pristojni organi lahko izvajajo ali pa so izvedli s pomočjo
zunanjih inšpektorjev inšpekcijske preglede na kraju samem, s katerimi
preverijo informacije, ki so jih dobili od mešanih holdingov in njihovih hčerinskih
podjetij. Če je mešani holding ali eno izmed njegovih hčerinskih
podjetij zavarovalnica, se lahko uporabi tudi postopek iz člena 56(4)
Ö 140(1) Õ . Če je mešani
holding ali eno izmed njegovih hčerinskih podjetij v državi članici,
razen državi, v kateri je hčerinsko podjetje kreditne institucije, se
preverjanje informacij na kraju samem opravi v skladu s postopkom, določenim
v členu 56(7) Ö 140(1) Õ . ê 2002/87/ES člen
29(9) (prilagojeno) Člen 138 Posli v skupini
z mešanimi holdingi 1. Brez poseganja v določbe naslova
4, poglavjae 2, oddelkaek 3 Ö 5 Õ te direktive države
članice poskrbijo, da pristojni organi, ki so pooblaščeni za
nadzorovanje kreditnih institucij, izvajajo splošen nadzor poslov med kreditno
institucijo in mešanim holdingom ter njegovimi hčerinskimi podjetji, če
je matično podjetje ene ali več kreditnih institucij mešani holding. 2. Pristojni organi zahtevajo, da
imajo kreditne institucije vzpostavljene ustrezne postopke za upravljanje s
tveganji in mehanizme notranjih kontrol, vključno z zanesljivimi postopki
poročanja in računovodenja za ustrezno prepoznavanje, merjenje,
spremljanje in nadzor poslov z matičnim mešanim holdingom in njegovimi hčerinskimi
podjetji. Pristojni organi zahtevajo, da kreditne institucije poročajo o
pomembnejših poslih s temi osebami, ki niso posli iz člena 48 Ö 110 Õ . Te postopke in
pomembnejše posle pregledujejo pristojni organi. Če posli v skupini ogrožajo finančni
položaj kreditne institucije, pristojni organ, pooblaščen za nadzor
institucije, sprejme ustrezne ukrepe. ê 2000/12/ES člen
56(1) do (3) (prilagojeno) Člen 139 Ukrepi za
olajšanje nadzora na konsolidirani osnovi 1. Države članice sprejmejo
potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ni nobenih zakonskih ovir, ki bi
podjetjem, vključenim v nadzor na konsolidirani osnovi, mešanim holdingom
in njihovim hčerinskim podjetjem ali vrstam hčerinskih podjetij iz člena
52(10) Ö 127(3) Õ preprečile medsebojno
izmenjavo kakršnih koli informacij, pomembnih za nadzor v skladu s členi
52 do 55 Ö 124 do
138 Õ in tem členom. 2. Če je matično podjetje in
katero koli od njegovih hčerinskih podjetij, ki je kreditna institucija, v
raznih državah članicah, si pristojni organi iz vsake države članice
medsebojno izmenjajo vse pomembne informacije, ki lahko omogočijo
izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi ali pa so mu v pomoč. Če pristojni organi države članice, v
kateri je matično podjetje, ne izvajajo sami nadzora na konsolidirani
osnovi v skladu s členom 53 Ö členoma
125 in 126 Õ , jih lahko
pristojni organi, odgovorni za izvajanje takega nadzora, pozovejo, da od matičnega
podjetja pridobijo kakršne koli informacije, pomembne za nadzor na
konsolidirani osnovi, in jih posredujejo tem pristojnim organom. 3. Države članice dovolijo, da si
njihovi pristojni organi med seboj izmenjujejo informacije iz odstavka 2, ob
predpostavki, da pri finančnih holdingih, finančnih institucijah ali
podjetjih za pomožne bančne storitve zbiranje ali posedovanje
informacij nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v
zvezi s temi institucijami ali podjetji, ki poslujejo samostojno. Podobno države članice dovolijo svojim
pristojnim organom izmenjavo informacij iz člena 55 Ö 137 Õ , ob predpostavki,
da zbiranje ali posedovanje informacij nikakor ne pomeni, da morajo pristojni
organi izvajati nadzor zveze z mešanim holdingom in tistimi njegovimi hčerinskimi
podjetji, ki niso kreditne institucije, ali v zvezi z vrstami hčerinskih
podjetij iz člena 52(10) Ö 127(3) Õ . ê 2000/12/ES člen
56(4) do (6) (prilagojeno) Člen 140 41. Če
kreditna institucija, finančni holding ali mešani holding upravlja eno ali
več hčerinskih podjetij, ki so zavarovalnice, ali druga podjetja za
investicijske storitve, ki so pridobila dovoljenje, pristojni organi in organi,
odgovorni za javni nadzor zavarovalnic, ali druga podjetja za investicijske
storitve vzpostavijo tesno sodelovanje. Brez poseganja v njihove konkretne
odgovornosti si ti pristojni organi medsebojno izmenjujejo vse informacije, ki
utegnejo poenostaviti njihovo delo in omogočiti nadzor nad dejavnostjo in
splošnim finančnim stanjem podjetij, ki jih nadzirajo. 52. Za
informacije, pridobljene na podlagi nadzora na konsolidirani osnovi, zlasti pa
za kakršno koli izmenjavo informacij med pristojnimi organi, kakor je določeno
v tej direktivi, velja obveznost varovanja poklicne skrivnosti, opredeljena v Ö oddelku 2
poglavja 1 naslova V Õ členu 30. 63. Pristojni
organi, odgovorni za nadzor na konsolidirani osnovi, sestavijo sezname finančnih
holdingov iz člena 52(2) Ö 71(2) Õ . Te sezname
posredujejo pristojnim organom v drugih državah članicah in Komisiji. ê 2000/12/ES člen
56(7) (prilagojeno) è1 2002/87/ES
člen 29.10 Člen 141 Če pri izvajanju te direktive pristojni
organi ene države članice v posebnih primerih želijo preveriti informacije
o kreditni instituciji, finančnem holdingu, finančni instituciji,
podjetju za pomožne bančne storitve, mešanem holdingu, vrsti hčerinskih podjetij iz člena
55 Ö 137 Õ ali vrsti hčerinskih
podjetij iz člena 52(10) Ö 127(3) Õ , ki so v drugi
državi članici, morajo zahtevati Ö zahtevajo Õ od pristojnih
organov v drugi državi članici, naj opravijo to preverjanje. 1Organi, ki prejmejo
tak zahtevek, ga morajo v okviru svoje pristojnosti izpolniti, bodisi tako, da
sami opravijo preverjanje, bodisi da preverjanje dovolijo organom, ki so
postavili zahtevek, bodisi revizorju ali ustreznemu strokovnjaku. è1 Pristojni organ, ki je podal zahtevek, lahko, če želi,
sodeluje pri preverjanju, če preverjanja ne izvaja sam ç . ê 2000/12/ES člen
56(8) (prilagojeno) Člen 142 8. Brez poseganja v določbe svojega kazenskega prava države članice
zagotovijo, da se kazni ali ukrepi za preprečevanje opaženih kršitev ali
vzrokov takih kršitev lahko naložijo finančnim holdingom in mešanim
holdingom ali njihovim operativnim vodjem, ki kršijo zakone ali druge predpise,
predpisane zaradi izvajanja členov 52 do 55 Ö 124 do
141 Õ in tega člena. V nekaterih primerih
lahko taki ukrepi zahtevajo posredovanje sodišč. Pristojni organi med seboj tesno sodelujejo, s
čimer zagotovijo, da zgoraj navedene kazni ali ukrepi obrodijo
želene rezultate, zlasti kadar osrednja uprava ali glavne enote finančnega
holdinga ali mešanega holdinga niso na sedežu holdinga. ê 2002/87/ES člen
29(11) (prilagojeno) è1 2004/xx/ES
člen 3.10 Člen 143 Matična
podjetja iz tretjih držav 1. Če kreditna institucija, katere matično podjetje je
kreditna institucija ali finančni holding s sedežem Ö v tretji
državi Õ zunaj Skupnosti,
ni predmet konsolidiranega nadzora v skladu s členom 52 Ö členoma
125 in 126 Õ , pristojni organi
preverijo, ali je kreditna institucija predmet konsolidiranega nadzora s strani
pristojnih organov tretje države, ki je enak nadzoru, ki ga predpisujejo določbe
člena 52 Ö te
direktive Õ . Preverjanje opravi pristojni organ, ki bi bil
odgovoren za konsolidirani nadzor, če bi se uporabil četrti odstavek
Ö 3 Õ , na zahtevo matičnega
podjetja ali katere koli regulirane osebe z dovoljenjem za poslovanje v
Skupnosti ali na lastno pobudo. Ta pristojni organ se posvetuje z drugimi vključenimi
pristojnimi organi. 2. è1 Komisija
lahko zahteva, naj Evropski odbor za bančništvo ç da splošno navodilo,
v katerem navede, ali bodo načini konsolidiranega nadzora pristojnih
organov v tretjih državah dosegli cilje konsolidiranega nadzora iz tega
poglavja, kar zadeva kreditne institucije, katerih matično podjetje ima
sedež Ö v tretji
državi Õ zunaj Skupnosti.
Odbor redno pregleduje ta navodila in upošteva vse spremembe konsolidiranega
nadzora, ki ga opravljajo pristojni organi. Pristojni organi, ki opravljajo preverjanje iz Ö prvega Õ drugega pododstavka
Ö odstavka
1 Õ , upoštevajo ta
navodila. Za ta namen se pristojni organ posvetuje z Odborom preden sprejetjem
odločitve. 3. Če takega enakega nadzora ni, države članice
smiselno uporabijo določbe člena 52 Ö te
direktive Õ za kreditno
institucijo Ö ali dovolijo
svojim pristojnim organom, da uporabijo druge ustrezne nadzorne tehnike, s
katerimi dosežejo cilje nadzora kreditnih institucij na konsolidirani
osnovi Õ . Kot alternativo države članice
dovolijo pristojnim organom, da uporabijo druge ustrezne tehnike nadzora, ki
dosegajo cilje konsolidiranega nadzora kreditnih institucij. S temi Ö nadzornimi
tehnikami Õ tehnikami se
mora Ö po posvetovanju
z drugimi vključenimi pristojnimi organi Õ strinjati pristojni
organ, ki bi bil odgovoren za konsolidirani nadzor, po posvetovanju s
drugimi vključenimi pristojnimi organi. Pristojni organi lahko predvsem zahtevajo
ustanovitev finančnega holdinga s sedežem v Skupnosti, in uporabijo določbe
o konsolidiranem nadzoru za konsolidiran položaj tega finančnega holdinga.
Te Ö nadzorne
tehnike Õ metode morajo
Ö biti
pripravljene tako, da dosežejo Õ dosegati cilje
konsolidiranega nadzora, ki so določeni v tem poglavju, in je o njih treba
obvestiti druge pristojne organe in Komisijo. ò novo oddelek 2 Razkritje
pristojnih organov Člen 144 1. Pristojni
organi razkrijejo naslednje podatke: (a) besedila
zakonov in drugih predpisov ter splošna navodila, sprejeta v njihovi državi članici
na področju bonitetne ureditve; (b) način
izvajanja možnosti in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v zakonodaji
Skupnosti; (c) splošne
kriterije in metodologije, ki jih uporabljajo pri pregledu in ovrednotenju iz člena
124; (d) brez
poseganja v določbe iz oddelka 2 v poglavju 1 naslova V, skupne statistične
podatke o ključnih vidikih izvajanja bonitetnega okvira v vsaki državi članici. Razkritja, predvidena
v prvem pododstavku, zadostujejo, da omogočijo smiselno primerjavo
pristopov, ki so jih sprejeli pristojni organi različnih držav članic. POGLAVJE 5 RAZKRITJE
KREDITNIH INSTITUCIJ Člen 145 1. Za namene
te direktive kreditne institucije javno razkrijejo informacije iz dela 2 v
Prilogi XII, ob upoštevanju določb iz člena 146. 2. Pristojni
organi na podlagi pododdelkov 2 in 3 oddelka 3 v poglavju 2 in člena 105
razkrijejo instrumente in metodologije iz dela 3 v Prilogi XII ob upoštevanju
javnega razkritja tam določenih informacij s strani kreditnih institucij. 3. Kreditne
institucije sprejmejo formalno politiko za izpolnjevanje zahtev po razkritju iz
odstavkov 1 in 2 ter vzpostavijo politike za ocenjevanje primernosti njihovih
razkritij, vključno s preverjanjem in pogostostjo. Člen 146 1. Ne glede
na člen 145 pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da ne
opravijo enega ali več razkritij iz dela 2 v Prilogi XII, če zadevna
kreditna institucija meni, da se informacije, ki jih navede s takim razkritjem,
glede na kriterij iz odstavka 1 dela 1 v Prilogi XII, ne morejo šteti kot
bistvene. 2. Ne glede
na člen 145 pristojni organi dovolijo kreditnim institucijam, da ne
objavijo enega ali več podatkov, ki so vključeni v razkritja iz dela
2 in 3 v Prilogi XII, če zadevna kreditna institucija meni, da bi navedeni
podatki vsebovali informacije, ki so glede na kriterije iz odstavka 2 in 3 dela
1 v Prilogi XII, lahko štejejo kot lastni ali zaupni. 3. V
izjemnih primerih iz odstavka 2 zadevna kreditna institucija v svojih
razkritjih navede, da določeni podatki niso razkriti, razlog za
nerazkritje, ter objavi splošnejše podatke o zadevi, ki je predmet zahteve po
razkritju. Člen 147 1. Kreditne
institucije objavijo razkritja, zahtevana po členu 145, najmanj vsako leto.
Razkritja se objavijo, takoj ko je mogoče. 2. Kreditne
institucije tudi ugotovijo, ali je glede na kriterije iz odstavka 4 dela 1 v
Prilogi XII potrebno pogostejše objavljanje, kakor je določeno v odstavku
1. Člen 148 1. Pristojni
organi dovolijo kreditnim institucijam, da določijo primeren medij, kraj
in način preverjanja, da učinkovito izpolnijo zahteve po razkritju iz
člena 145. Kolikor je izvedljivo, se vsa razkrijta zagotovijo na enem
mediju ali kraju. 2. Enakovredna
razkritja, ki jih opravijo kreditne institucije, da bi izpolnile zahteve za računovodstvo,
kotiranje na borzi ali druge zahteve, se lahko štejejo za namene skladnosti s členom
145. Če razkritja niso vključena v finančne izkaze, kreditne
institucije navedejo, kje so navedena. Člen 149 Ne glede na člene
146 do 148 države članice pooblastijo pristojne organe, da od kreditnih
institucij zahtevajo: (a) izvedbo
enega ali več razkritij iz delov 2 in 3 Priloge XII; (b) objavo
enega ali več razkritij pogosteje kakor enkrat na leto in določijo
roke za objavo; (c) uporabo
posebnih medijev in mest za druga razkritja poleg finančnih izkazov; (d) uporabo
posebnih načinov preverjanja za razkritja, ki jih ne krije zakonsko
predpisana revizija. ê 2004/xx/ES člen
3.11 ----- ê 2000/12/ES NASLOV VI IZVRŠILNA PRISTOJNOST ê 2000/12/ES člen
60 (prilagojeno) ð novo Člen 150 Tehnične
prilagoditve 1. V zvezi z lastnimi viri
sredstev, ne glede na poročilo, navedeno v drugem pododstavku člena
34(3) ð predlog, ki naj ga Komisija predloži v
skladu s členom 62 ï , morajo biti v skladu s postopkom iz Ö člena
151 Õ odstavka 2 sprejete
tehnične prilagoditve ð spremembe ï na naslednjih področjih: (a) razjasnitev opredelitev, tako da se pri uporabi te direktive
upošteva razvoj dogodkov na finančnih trgih; (b) razjasnitev opredelitev, zato da bi se zagotovila enotna uporaba
te direktive v Skupnosti; (c) uskladitev terminologije in oblikovanje opredelitev v skladu s
poznejšimi pravnimi akti na področju kreditnih institucij in sorodnimi
zadevami; opredelitev termina „Cona A“ v členu 1(14), opredelitev termina „multilateralne razvojne banke“ v členu 1(19), (d) spremembe
seznama v členu 2 (e) sprememba višine ustanovnega kapitala, predpisanega v členu Ö 9 Õ 5, zaradi
upoštevanja razvoja dogodkov na gospodarskem in monetarnem področju; (f) razširitev seznama, navedenega v členih Ö 23 in 24 Õ 18 in 19 ter
opredeljenega v Prilogi I, ali prilagoditev terminologije, uporabljene za ta
seznam, zaradi upoštevanja razvoja dogodkov na finančnih trgih; (g) področja, o katerih si morajo pristojni organi izmenjati
informacije, naštete v členu Ö 42 Õ 28, (h) ðspremembe členov 56 do 67, da se
upošteva razvoj računovodskih standardov ali zahteve, navedene v
zakonodaji Skupnosti; ï (i) spremembe Ö seznama Õ opredelitev za aktivo
Ö kategorij
izpostavljenosti Õ , naštetih v členu
43 Ö iz členov
79 in 86 Õ , zaradi upoštevanja
razvoja dogodkov na finančnih trgih; (j) ð znesek, naveden v členu 79(2)(c)
in v členu 86(4)(a), da bo upošteval učinke inflacije; ï (k) seznam in klasifikacija zunajbilančnih postavk v prilogah II
in IV ter njihova uporaba pri izračunavanju stopnje, opisane v členih
42, 43 in 44 ter Prilogi III ð pri določanju vrednosti
izpostavljenosti za namene oddelka 3 v poglavju 2 naslova V ï ; (l) ðprilagoditev določb v Prilogah V do XII,
da bodo upoštevale dogajanja na finančnih trgih v posebnih novih finančnih
produktih, ali v računovodskih standardih ali zahtevah, določenih v
zakonodaji Skupnosti. ï Ö 2. Komisija
lahko sprejme naslednje izvedbene ukrepe v skladu s postopkom iz člena
. Õ (a) ðnavedba velikosti nenadnih in nepričakovanih
sprememb obrestnih mer iz člena 124(5); ï (b) začasno znižanje minimalne stopnje Ö lastnih virov sredstev
iz člena Õ ki jo določa
člen 47 Ö 75 Õ , ali tehtanja
Ö uteži tveganja
iz Õ , ki ga določa
člen 43 Ö oddelka 3
poglavja 2 v naslovu V Õ , zaradi upoštevanja
posebnih okoliščin; (c) ðbrez poseganja v poročilo iz člena
119 ï, pojasnitev izjem, opredeljenih v členu 49(5) do (10) Ö 111(4), 113,
115 in 116 Õ ; (d) ðnavedba ključnih vidikov, v zvezi s
katerimi je treba razkriti skupne statistične podatke na podlagi člena
144(1)(d) ï; (e) ðnavedba oblike, strukture, seznama vsebine in
letna objava podatkov razkritja iz člena 114; ï ê 2004/xx/ES člen
3.12 (prilagojeno) Člen 151 1. Komisiji pomaga Evropski
odbor za bančništvo, ustanovljen s Sklepom Komisije 2004/10/ES (v
nadaljnjem besedilu „Odbor“),
ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, predseduje pa mu predstavnik
Komisije. 2. Pri sklicevanju na ta odstavek Ö člen Õ se uporabi postopek
„komitologije“ iz člena 5 Sklepa 1999/468/ES, v skladu s členom 7(3)
in členom 8 Sklepa. Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES
traja tri mesece. ê 2000/12/ES NASLOV VII PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE POGLAVJE 1 PREHODNE DOLOČBE ê 2000/12/ES člen
60(2) (prilagojeno) Člen 61 Prehodne določbe
glede člena 36 Danska lahko dovoli
svojim hipotekarnim kreditnim institucijam, ki so bile pred 1. januarjem 1990
organizirane kot zadruge ali skladi in ki so se preoblikovale v delniške
družbe, da v svoje lastne vire sredstev še naprej vključujejo solidarne
obveznosti članov ali posojilojemalcev iz člena 36(1), terjatve, do
katerih se obravnavajo enako kot take solidarne obveznosti, z upoštevanjem
naslednjih omejitev: (a) osnova za
izračun dela solidarnih obveznosti posojilojemalcev je vsota postavk iz člena
35(2), točk (1) in (2), od katerih se odštejejo postavke iz člena
35(2), točk (9), (10) in (11); (b) osnova za izračun na dan 1.
januarja 1991 ali, če so se preoblikovale pozneje, na datum
preoblikovanja, predstavlja najvišjo osnovo za izračun. Osnova za izračun
ne sme nikoli preseči najvišje osnove za izračun (c) najvišja
osnova za izračun se od 1. januarja 1997 zmanjša za polovico iztržka od
katere koli izdaje novega kapitala, kakor je opredeljeno v členu 35(2)(1),
po tem datumu; in (d) najvišji
znesek solidarnih obveznosti posojilojemalcev, katerega se vključi med
lastne vire sredstev, ne sme nikoli preseči: 50 % v letih
1991 in 1992, 45 % v letih
1993 in 1994, 40 % v letih
1995 in 1996, 35 % v letu
1997, 30 % v letu
1998, 20 % v letu
1999, 10 % v letu
2000 in 0 % po 1.
januarju 2001 osnove za izračun. ê 2000/12/ES Člen 62 Prehodne določbe glede člena 43 1. Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi držav članic
dovolijo svojim kreditnim institucijam, da uporabljajo 50 % utež za tveganja
pri posojilih, ki so v celoti in povsem zavarovana v njihovo korist s
hipotekami na pisarne ali večnamenske poslovne prostore na ozemlju tistih
držav članic, ki dovoljujejo 50 % tehtanje tveganosti, pod naslednjimi
pogoji: (i) 50 % tehtanje tveganosti velja za del posojila, ki ne
presega omejitve, zračunane v skladu z (a) ali (b): (a) 50 % tržne vrednosti zadevnega premoženja; Tržno vrednost premoženja morata zračunati dva neodvisna
ocenjevalca, ki pripravita neodvisni oceni v času odobritve posojila.
Posojilo mora temeljiti na nižji od obeh ocen. Najmanj enkrat letno premoženje ponovno oceni en ocenjevalec.
Za posojila, ki ne presežejo 1 milijon EUR in 5% lastnih virov sredstev
kreditne institucije, premoženje najmanj vsaka tri leta oceni en ocenjevalec; (b) 50 % tržne vrednosti premoženja ali 60% ocenjene hipotekarne
vrednosti, katera koli je nižja, v tistih državah članicah, ki so v
zakonih ali podzakonskih predpisih določile stroga merila za ocenjevanje
hipotekarne vrednosti. Ocenjena hipotekarna vrednost pomeni vrednost premoženja,
kakor jo določi ocenjevalec s preudarno oceno tržljivosti premoženja v
prihodnosti, tako da upošteva dolgoročne trajnostne vidike premoženja, običajne
in lokalne razmere na trgu, trenutno uporabo in alternativne primerne uporabe
premoženja. Pri ocenjevanju hipotekarne vrednosti se špekulativni elementi ne
upoštevajo. Ocenjena hipotekarna vrednost se dokumentira pregledno in jasno. Najmanj vsako tretje leto ali če pride do padca tržnih
cen za več kakor 10% se ponovno oceni hipotekarna vrednost in zlasti
temeljne predpostavke o bodočih tržnih gibanjih na upoštevnem trgu. V (a) in (b) „tržna vrednost“ pomeni ceno, po kateri se
premoženje lahko proda na podlagi zasebne pogodbe, sklenjene med prodajalcem in
kupcem na čisti poslovni podlagi na dan ocenjevanja, pri čemer se
predpostavlja, da je premoženje ponujeno na javni dražbi, da tržni pogoji omogočajo
urejeno odprodajo in da je za dogovore o prodaji na razpolago dovolj dolgo
obdobje glede na naravo premoženja; (ii) 100 % tehtanje tveganosti velja za del posojila, ki presega
omejitve iz (i); (iii) lastnik mora premoženje uporabljati ali oddajati v najem. Prvi pododstavek pristojnim organom v državi članici, na ozemlju
katere se uporablja višja utež za tveganje, ne preprečuje, da pod zgoraj
navedenimi pogoji dovolijo 50% tehtanje tveganosti pri tej vrsti kreditiranja
na ozemlju tistih držav članic, ki dovoljujejo 50% tehtanje tveganosti. Pristojni organi držav članic lahko svojim kreditnim institucijam
dovolijo 50% tehtanje tveganosti posojil, ki so na dan 21. julija 2000 še
neodplačana, če so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka. V takem
primeru se premoženje oceni v skladu z zgoraj določenimi merili za
ocenjevanje, vendar le do 21. julija 2003. Za posojila, odobrena pred 31. decembrom 2006, velja 50% tehtanje
tveganosti do njihove zapadlosti, če mora kreditna institucija upoštevati
pogodbene pogoje. Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi v državi članici
dovolijo svojim kreditnim institucijam, da 50% tehtajo tveganje pri delu
posojila, ki je v celoti in povsem zavarovano v njihovo korist z deleži v
finskih stanovanjskih podjetjih, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o
stanovanjskih podjetjih iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno
zakonodajo, če so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi tega odstavka. 2. Države članice lahko 50% tehtajo tveganost pri poslih lizinga
premoženja, ki so bili sklenjeni pred 31. decembrom 2006 za premoženje za
poslovno uporabo v državi, v kateri je sedež, in ki jih urejajo zakonski
predpisi, pri čemer pa najemodajalec ohrani popolno lastništvo nad
premoženjem, danim v najem, dokler najemodajalec ne izkoristi svoje pravice do
nakupa. Države članice obvestijo Komisijo o uporabi tega odstavka. 3. Člen 43(3) ne vpliva na priznavanje dvostranskih pogodb za
novacijo pristojnih organov, ki zadevajo in so bile sklenjene z: –
Belgijo pred 23. aprilom 1996, –
Dansko pred 1. junijem 1996, –
Nemčijo pred 30. oktobrom 1996, –
Grčijo pred 27. marcem 1997, –
Španijo pred 7. januarjem 1997, –
Francijo pred 30. majem 1996, –
Irsko pred 27. junijem 1996, –
Italijo pred 30. julijem 1996, –
Luksemburgom pred 29. majem 1996, –
Nizozemsko pred 1. julijem 1996, –
Avstrijo pred 30. decembrom 1996, –
Portugalsko pred 15. januarjem 1997, –
Finsko pred 21. avgustom 1996, –
Švedsko pred 1. junijem 1996, in –
Združenim kraljestvom pred 30. aprilom 1996. Člen 63 Prehodne določbe glede člena 47 1. Kreditna institucija, katere minimalna stopnja do 1. januarja 1991
ni dosegla 8%, predpisanih v členu 47(1), se mora postopno približati tej
ravni, z zaporednimi stopnjami. Ne sme dopustiti, da stopnja pade pod že
doseženo raven, preden je bil ta cilj dosežen. Kakršno koli nihanje je lahko
samo začasne narave, pristojni organi pa morajo biti obveščeni o
njegovih vzrokih. ê 2000/12/ES člen
62(2) in (3) (prilagojeno) 2. Za največ sedem
let po 1. januarju 1993 lahko države članice določijo 10% tehtanje
obveznic, opredeljenih v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS, in ga ohranijo
za kreditne institucije, kadar in če se jim to zdi potrebno, s čimer
preprečijo resnejše motnje v delovanju svojih trgov. O takih izjemah je
treba poročati Komisiji. 3. Za največ sedem
let po 1. januarju 1993 se člen 47(1) ne uporablja za Kmetijsko banko Grčije.
Vendar pa se mora navedena banka približevati ravni, predpisani v členu
47(1), z zaporednimi stopnjami in v skladu z metodo, opisano v odstavku 1 tega člena. ê 2000/12/ES (prilagojeno) è1 2004/xx/ES
člen 3.13 Člen 64 Prehodne
določbe glede člena 49 1. Če je 5.
februarja 1993 kreditna institucija že imela izpostavljenost ali so njene
izpostavljenosti prekoračile zgornjo mejo velike izpostavljenosti ali
zgornjo mejo skupne velike izpostavljenosti, kakor je določeno v členu
49, pristojni organi od te kreditne institucije zahtevajo, da ukrepa in to
izpostavljenost ali več izpostavljenosti zniža na raven iz člena 49. 2. Postopek, s
katerim se taka izpostavljenost ali več izpostavljenosti znižuje na
predpisano raven, se načrtuje, sprejme, izvaja in zaključi v obdobju,
za katerega pristojni organi menijo, da je v skladu z načelom varnega
poslovanja in lojalne konkurence. 1Pristojni
organi obvestijo Komisijo in è1 Evropski odbor za bančništvo ç o načrtu
sprejetega splošnega postopka. 3. Kreditna institucija
ne sme izvesti nobenega ukrepa, zaradi katerega bi izpostavljenosti iz odstavka
1 presegle višino, ki so jo imele na dan 5. februarja 1993. 4. Obdobje, določeno
na podlagi odstavka 2, traja največ do 31. decembra 2001. Izpostavljenosti
z daljšo zapadlostjo, pri katerih mora kreditna institucija upoštevati
pogodbene pogoje, pa se lahko nadaljujejo do zapadlosti. ê 2000/12/ES člen
64(5) do (7) (novo) è1 2004/xx/ES
člen 3.13 5. Do 31. decembra 1998 lahko države članice zvišajo zgornjo mejo
iz člena 49(1) na 40 % in zgornjo mejo iz člena 49(2) na 30 %. V
takih primerih in v skladu z odstavki 1 do 4 se obdobje, v katerem je treba
izpostavljenosti, ugotovljene na koncu tega obdobja, znižati na raven iz člena
49, zaključi 31. decembra 2001. 6. Pri kreditnih institucijah, katerih lastni viri sredstev ne
presegajo 7 milijonov EUR, in samo pri takih institucijah, lahko države članice
podaljšajo časovno omejitev iz odstavka 5 za pet let. 1Države članice, ki izkoristijo možnost
iz tega odstavka, ukrepajo tako, da preprečijo izkrivljanje konkurence, in
o tem obvestijo Komisijo in è1 Evropski
odbor za bančništvo ç . 7. V primerih iz odstavkov 5 in 6 se lahko izpostavljenost šteje za
veliko, če je njena višina enaka ali presega 15% lastnih virov sredstev. ê 2000/12/ES člen
64(8) (prilagojeno) 8. Do 31. decembra 2001
se lahko države članice namesto pogostosti obveščanja o veliki
izpostavljenosti, ki je najmanj dvakrat letno, odločijo za pogostost iz
druge alinee člena 48(2). ê 2000/12/ES člen
64(9) 9. Države članice so lahko popolnoma ali deloma izvzete iz člena
49(1), (2) in (3) pri izpostavljenostih, ki jih ima kreditna institucija zaradi
hipotekarnih posojil, opredeljenih v členu 62(1), ki so bila odobrena pred
1. januarjem 2002, in poslov najema premoženja iz člena 62(2), ki so bili
sklenjeni pred 1. januarjem 2002, v obeh primerih pa le do 50 % vrednosti
zadevnega premoženja. Enako se obravnavajo posojila, zavarovana v korist pristojnih organov z
deleži v finskih stanovanjskih podjetjih, ki poslujejo v skladu s finskim
Zakonom o stanovanjskih podjetjih iz leta 1991 ali naknadno sprejeto
enakovredno zakonodajo, in so podobna hipotekarnim posojilom iz prvega
pododstavka. ê 2000/12/ES člen
65 (prilagojeno) Člen 65 Prehodne določbe
glede člena 51 Kreditne institucije, ki
so 1. januarja 1993 prekoračile zgornje meje, določene v členu
51(1) in (2), se morajo uskladiti s temi zgornjimi mejami do 1. januarja 2003. ò novo Člen 152 1. Kreditne
institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti
v skladu s členi 84 do 89 ali uporabljajo napredne metode za merjenje,
kakor je navedeno v členu 105, za izračun svojih kapitalskih zahtev
za operativna tveganja v prvem, drugem in tretjem dvanajstmesečnem obdobju
po datumu, navedenem v členu 157, zagotovijo lastne vire sredstev, ki so
vedno večja ali enaka zneskom, navedenim v odstavkih 2, 3 in 4. 2. Za prvo
dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih virov sredstev
95 % skupnega minimalnega zneska lastnih virov sredstev, ki bi ga morale imeti
kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive
93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kot je veljalo
pred datumom iz člena 157 te direktive. 3. Za drugo
dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih virov sredstev
90 % skupnega minimalnega zneska lastnih virov sredstev, ki bi ga morale imeti
kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive
93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kot je veljalo
pred datumom iz člena 157 te direktive. 4. Za tretje
dvanajstmesečno obdobje iz odstavka 1 znaša znesek lastnih virov sredstev
80 % skupnega minimalnega zneska lastnih virov sredstev, ki bi ga morale imeti
kreditne institucije v navedenem obdobju na podlagi člena 4 Direktive
93/6/EGS, v besedilu navedene direktive in Direktive 2000/12/ES, kot je veljalo
pred datumom iz člena 157 te direktive. 5. Skladnost
z zahtevami iz odstavkov 1 do 4 temelji na zneskih lastnih virov sredstev, ki
so v celoti prilagojeni tako, da odražajo razliko med izračuni lastnih virov
sredstev na podlagi direktive 2000/12/ES in direktive 93/6/EGS, v besedilu
navedenih direktiv, kot je veljalo pred datumom z člena 157 te direktive,
in izračunom lastnih virov sredstev na podlagi te direktive, ki je
posledica različnih obravnav pričakovane izgube in nepričakovane
izgube iz členov 84 do 89 te direktive.- 6. Za namene
odstavkov 1 do 5 tega člena se uporabljajo členi 68 do 73. 7. Do 31.
decembra 2007 lahko kreditne institucije obravnavajo člene, ki
predstavljajo standardizirani pristop iz pododdelka 1 oddelka 3 v poglavju 2
naslova V, kot da so nadomeščeni s členi 42 do 46 Direktive
2000/12/ES, v besedilu navedenih členov, kot je veljalo pred datumom iz člena
157. 8. Če
se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se uporablja naslednje v zvezi z
določbami iz Direktive 2000/12/ES: (a) določbe
navedene direktive iz členov 42 do 46 se uporabljajo v besedilu, kot je
veljalo pred datumom iz člena 157; (b) „tveganju
prilagojena vrednost“ iz člena 42(1) navedene direktive pomeni „znesek tveganju
prilagojene izpostavljenosti“; (c) zneski iz člena
42(2) navedene direktive še obravnavajo kot zneski tveganju prilagojene
izpostavljenosti; (d) „kreditni
izvedeni finančni instrumenti“ se vključijo v seznam postavk
„visokega tveganja“ v Prilogi II navedene direktive; (e) obravnava iz člena
43(3) navedene direktive se uporablja za izvedene finančne instrumente iz
Priloge IV navedene direktive, ne glede na to, ali so bilančni ali
zunajbilančni, zneski, dobljeni z obravnavo iz navedene priloge pa se
štejejo kot zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti; 9. Če
se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se uporablja naslednje v zvezi z
obravnavo izpostavljenosti, za katere se uporablja standardizirani pristop: (a) pododdelek 3
oddelka 3 poglavja 2 naslova V v zvezi s priznavanjem zmanjševanja kreditnega
tveganja, se ne uporablja; (b) pristojni
organi lahko prenehajo uporabljati pododdelek 4 oddelku 3 poglavja 2 naslova V v
zvezi z obravnavo listinjenja; (b) Naslednje določbe
iz Priloge XII, ki določajo zahteve po razkritju za kreditne institucije,
se ne uporabljajo: (i) odstavek 4(b)
v delu 2, (ii) odstavek 6 v
delu 2, (iii) odstavek 10 v
delu 2. 10. Če se
izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se kapitalska zahteva za operativno
tveganje iz člena 75(e) zmanjša za odstotek, ki predstavlja razmerje med
vrednostjo izpostavljenosti kreditne institucije, za katere se izračunajo
zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z diskrecijsko pravico
iz odstavka 7, in skupno vrednostjo njenih izpostavljenosti. 11. Če
kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za vse svoje izpostavljenosti v skladu z diskrecijsko pravico
iz odstavka 7, se lahko uporabljajo členi 48 do 50 Direktive 2000/12/ES v
zvezi z velikimi izpostavljenostmi, v besedilu, kot je veljalo pred datumom iz člena
157; 12. Če
se izvaja diskrecijska pravica iz odstavka 7, se sklici na člene 46 do 52
te direktive berejo kot sklici na člene 42 do 46 Direktive 2000/12/ES, v
besedilu, kot je veljalo pred datumom iz člena 157. Člen 153 Pri izračunavanju
zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova
poslov zakupa nepremičnin, ki so pisarne ali drugi gospodarski objekti, ki
se nahajajo na njihovem ozemlju in izpolnjujejo kriterije iz odstavka 51 dela 1
Priloge VI, lahko pristojni organi do 31. decembra 2012 dovolijo uporabo uteži
tveganja 50 % brez uporabe odstavkov 55 in 56 v delu 1 Priloge VI. Do 31. decembra 2010
lahko pristojni organi za namen opredelitve zavarovanega dela zapadlega
posojila za namene Priloge VI priznajo zavarovanje s premoženjem, ki se
razlikuje od primernega zavarovanja s premoženjem iz členov 90 do 93. Člen 154 1. Zahteve
iz člena 84(3) in (4) se uporabljajo od 31. decembra 2009. 2. Do
31. decembra 2010 z izpostavljenostjo tehtano povprečje LGD za vse
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami
brez osebnih jamstev enot centralne ravni države, ni nižje od 10 %. 3. Do
31. decembra 2017 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo iz
pristopa IRB obravnavo nekaterih izpostavljenosti iz naslova lastniških
instrumentov, ki jih ima v lasti na dan 31. decembra 2007. Izvzeta pozicija se meri
kot število delnic, posedovanih na navedeni datum, in dodatnih delnic, ki so neposredno
posledica lastništva prvo omenjenih, vendar le, dokler ne povečajo
sorazmernega deleža lastništva v zadevnem podjetju. Če prevzem poveča
sorazmerni delež lastništva v določenem podjetju, presežnega deleža lastništva
ni mogoče izvzeti. Prav tako se izvzetje ne uporablja za lastništva, ki so
prvotno bila izvzeta, nato pa so bila prodana in ponovno odkupljena. Za izpostavljenosti iz
naslova lastniških instrumentov, zajete v to prehodno določbo, se
uporabljajo kapitalske zahteve, izračunane v skladu s pododdelkom 1 v
naslovu V, poglavje 2, oddelek 3. 4. Do
31. decembra 2011 lahko pristojni organi vsake države članice za
izpostavljenosti do podjetij določijo število dni zapadlosti, ki ga
upoštevajo vse kreditne institucije v njeni pristojnosti na podlagi opredelitve
neplačila iz odstavka 44 v delu 4 Priloge VII za izpostavljenosti do nasprotnih
strank s sedežem v tej državi članici. Če je primerno glede na
lokalne razmere, to število znaša med 90 do 180 dni. Za izpostavljenosti do
nasprotnih strank, s sedežem na ozemljih drugih držav članic, pristojni
organi določijo število dni zamude, ki ni višje od števila, ki so ga določili
pristojni organi zadevne države članice. 5. Države
članice lahko za obdobje opazovanja iz odstavka 66 v delu 4 Priloge VII
dovolijo kreditnim institucijam, ki nimajo dovoljenja za uporabo lastnih ocen
LGD ali konverzijskih faktorjev, da imajo ob uvajanju pristopa IRB, najkasneje
pa do 31. decembra 2007, ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Do
31. decembra 2010 se obdobje, ki ga je treba pokriti, poveča vsako leto za
eno leto. 6. Države
članice lahko za obdobje opazovanja iz odstavkov 71, 85 in 94 v delu 4
Priloge VII dovolijo kreditnim institucijam, da imajo ob uvajanju pristopa IRB,
vendar pa najkasneje do 31. decembra 2007, ustrezne podatke, ki pokrivajo
obdobje dveh let. Do 31. decembra 2010 se obdobje, ki ga je treba pokriti, poveča
vsako leto za eno leto. Člen 155 Do 31. decembra 2012 lahko države članice za
kreditne institucije, katerih ustrezni kazalci za posle trgovanja in prodaje predstavljajo
vsaj 50 % skupne vrednosti ustreznih kazalcev za vsa poslovna področja v
skladu z odstavki 1 do 8 v delu 3 Priloge X, uporabijo odstotek 15 % za
poslovno področje „trgovanje in prodaja“. ê 2000/12/ES POGLAVJE 2 KONČNE DOLOČBE ò novo Člen 156 Komisija v
sodelovanju z državami članicami in ob upoštevanju prispevka Evropske
centralne banke redno spremlja, ali ta direktiva v celoti, skupaj z direktivo
[93/6/EGS], znatno vpliva na gospodarski cikel, in glede na navedeni pregled
obravnava, ali so upravičeni morebitni popravni ukrepi. Na podlagi analize in ob upoštevanju prispevka
Evropske centralne banke, Komisija sestavi dvoletno poročilo in ga
predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, skupaj z morebitnimi ustreznimi
predlogi. Člen 157 1. Države članice
najpozneje do 31. decembra 2006 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise,
potrebne za uskladitev s členi 4, 22, 57, 61, 62, 63, 64, 66, 68 do 106,
108, 110 do 115, 117 do 119, 123 do 127, 129 do 132, 133, 136, 144 do 149, 152
do 155 in Prilogami II, III, V do XII. Besedilo navedenih predpisov in
korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo takoj posredujejo
Komisiji. Ne glede na odstavek 2
se navedeni predpisi začnejo uporabljati od 31. decembra 2006. Države članice se v
sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob
njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih
zakonih in drugih predpisih sklici na direktive, razveljavljene s to direktivo,
razlagajo kot sklici na to direktivo. Države članice določijo način
sklicevanja in obliko izjave. Države članice
predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje,
sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva. 2. Države članice
najkasneje do 31. decembra 2007, in ne prej, začnejo uporabljati zakone in
druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 87(9) in členom 105. ê 2000/12/ES člen
66 (prilagojeno) Člen 66 Informacije za
Komisijo Države članice predložijo Komisiji
besedila temeljnih predpisov Ö določb
nacionalne zakonodaje Õ , sprejetih na področju,
ki ga ureja ta direktiva. ê 2000/12/ES člen
67 (prilagojeno) Člen 158 1. Direktive 73/183/EGS, 77/780/EGS,
89/299/EGS, 89/646/EGS, 89/647/EGS, 92/30/EGS in 92/121/EGS, Ö Direktiva
2000/12/ES Õ kakor soje bila
spremenjenea z direktivami iz Priloge V Ö XV Õ , del A, se
razveljavijo brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov
za prenos navedenih direktiv iz
Priloge V Ö XV Õ , del B. 2. Sklicevanje na razveljavljene direktive se
razlaga kot sklicevanje na to direktivo in se tolmači v skladu s
korelacijsko tabelo iz Priloge VI Ö XVI Õ . ê 2000/12/ES člen
68 (prilagojeno) Člen 159 Izvajanje Ta direktiva začne veljati dvajseti dan
po objavi v Uradnem listu Ö Evropske
unije Õ Evropskih
skupnosti. ê 2000/12/ES člen
69 (prilagojeno) Člen 160 Naslovniki Ta direktiva je naslovljena na države članice. V Bruslju, […]. Za
Evropski parlament Predsednik Za
Svet Predsednik ê 2000/12/ES (prilagojeno) PRILOGA I SEZNAM
DEJAVNOSTI, ZA KATERE VELJA VZAJEMNO PRIZNAVANJE 1. Zbiranje depozitov in drugih vračljivih
sredstev 2. Kreditiranje vključujoč med drugim: potrošniški
kredit, hipotekarni kredit, faktoring, z regresom ali brez njega, financiranje
trgovinskih poslov (vključno s forfetiranjem).[33] 3. Finančni leasing Ö zakup Õ 4. Storitve prenosa denarja 5. Izdajanje in upravljanje plačilnih
sredstev (npr. kreditnih kartic, potovalnih čekov in bančnih menic) 6. Garancije Ö Osebna
jamstva Õ in obveznosti 7. Trgovanje za svoj ali tuj račun: (a) z instrumenti denarnega trga (čeki,
blagajniškimi zapisi, potrdili o vlogi itd.) (b) s tujo valuto; (c) s finančnimi standardiziranimi
terminskimi pogodbami in opcijami; (d) z valutnimi in obrestnimi
instrumenti; (e) s prenosljivimi vrednostnimi
papirji 8. Udeležba v izdaji vrednostnih papirjev in
opravljanje s tem povezanih storitev 9. Svetovanje podjetjem na področju
strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in
storitve, povezane z združitvami in nakupi podjetij 10. Denarnoposredniški posli 11. Upravljanje premoženja in svetovanje 12. Hramba in upravljanje z vrednostnimi
papirji 13. Storitve na področju kreditiranja 14. Oddajanje sefov ê 2004/39/ES člen
68 (prilagojeno) Storitve in dejavnosti iz oddelka A in B
Priloge I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov[34]
so, če se nanašajo na finančne instrumente iz oddelka C Priloge I
navedene direktive, predmet vzajemnega priznavanja v skladu s to direktivo. ê 2000/12/ES PRILOGA II ê 2000/12/ES (prilagojeno) ð novo KLASIFIKACIJA
ZUNAJBILANČNIH POSTAVK Visoko tveganje: –
garancije Ö osebna
jamstva Õ , ki imajo značaj kreditnih nadomestkov, –
ðKreditni izvedeni finančni
instrumenti ï –
akcepti, –
zaznamki na blagajniških zapisih brez navedbe imena
druge kreditne institucije, –
regresni posli, –
nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki imajo značaj
kreditnih nadomestkov, –
sredstva, kupljena na podlagi dokončnih nestandardiziranih
terminskih nakupov, –
terminski depoziti, –
neplačani del delno plačanih delnic in
vrednostnih papirjev, –
ðpogodbe o prodaji in ponovnem nakupu
sredstev, kakor je opredeljeno v členu 12(3) in (5) Direktive
86/635/EGS, ï –
druge postavke, ki predstavljajo veliko tveganje. Srednje tveganje: –
izdani in potrjeni dokumentarni akreditivi (glej
tudi srednje/nizko tveganje), –
jamstva in garancije (vključno z garancijo za
resnost ponudbe, garancijo za dobro izvedbo posla, carinsko garancijo in
garancijo za plačilo davka) ter garancije Ö osebna jamstva Õ , ki nimajo značaja kreditnih nadomestkov, –
pogodbe o prodaji sredstev in povratnem odkupu, kakor je opredeljeno v členu
12(3) in (5) Direktive 86/635/EGS, –
nepreklicni akreditivi „stand-by“, ki nimajo značaja
kreditnih nadomestkov, –
neporabljeni kreditni aranžmaji (pogodbe o
posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji garancije Ö osebnih
jamstev Õ ali akceptih) s prvotno zapadlostjo prek enega leta, –
evropski vrednostni papirji (NIF) in
evrokomercialni zapisi (RUF), –
druge postavke, ki predstavljajo srednje tveganje ð in kakor je obveščena Komisija ï . Srednje/nizko tveganje: –
dokumentarni akreditivi, pri katerih predmet
trgovanja predstavlja zavarovanje, in druga kratkoročna posojila z
avtomatskim poplačevanjem iz prihodkov, –
ðneporabljeni kreditni aranžmaji (sporazumi o
posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali akceptih) s
prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo brezpogojnega
preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ali ki ne učinkovito
predvidevajo samodejnega preklica zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti
kreditojemalca, ï –
druge postavke, ki predstavljajo srednje/nizko
tveganje ð in kakor je obveščena Komisija ï . Nizko tveganje: –
neporabljeni kreditni
aranžmaji (sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji garancije
ali akceptih) s prvotno zapadlostjo do vključno enega leta ali možnostjo
brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez odpovednega roka, ð neporabljeni kreditni aranžmaji
(sporazumi o posojilu, nakupu vrednostnih papirjev, izdaji osebnih jamstev ali
akceptih) z možnostjo brezpogojnega preklica ob katerem koli času in brez
odpovednega roka, ali ki učinkovito predvidevajo samodejen preklic zaradi
poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca. Kreditne postavke do majhnih
dolžnikov se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji
dovoljujejo kreditni instituciji, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je
dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in sorodno zakonodajo; ï –
druge postavke, ki predstavljajo nizko tveganje ð in kakor je obveščena Komisija ï . Države članice se obvežejo, da bodo obvestile Komisijo, takoj ko
se dogovorijo o vključitvi nove zunajbilančne postavke v katero koli
od zadnjih alinej pod katero koli kategorijo tveganja. Take postavke bodo dokončno
vključene v klasifikacijo na ravni Skupnosti, ko bo postopek iz člena
59 zaključen. ê 2000/12/ES PRILOGA III ê 2000/12/ES (prilagojeno) ð novo OBRAVNAVA ZUNAJBILANČNIH POSTAVK ð IZVEDENIH FINANČNIH
INSTRUMENTOV ï 1. IZBIRA METODE Za merjenje
kreditnega tveganja, povezanega s ð določanje vrednosti izpostavljenosti ï pogodbami iz točk 1 in 2 Priloge IV, lahko kreditne
institucije s soglasjem pristojnih organov izberejo eno od spodnjih metod
Ö iz te
priloge Õ . Kreditne
institucije morajo ravnati v skladu s členom 6(1) Ö 33(1) in
(2) Õ Direktive 93/6/EGS[35]
in uporabljati spodaj opisano 1. metodo Ö iz te
priloge Õ . Za merjenje kreditnega tveganja, povezanega s ð določanje vrednosti izpostavljenosti za ï pogodbamie iz točke 3 Priloge IV, morajo vse
kreditne institucije uporabljati spodaj opisano 1. metodo Ö iz te
priloge Õ . ò novo Pogodbe, s katerimi
se trguje na priznanih borzah, in pogodbe na tujo valuto (razen pogodb za
zlato) s prvotno zapadlostjo 14 koledarskih dni ali manj, se izvzamejo iz uporabe
metod iz te priloge in se jim dodeli vrednost izpostavljenosti nič. Pristojni organi
lahko oprostijo uporabo metod, določenih v tej prilogi, in dodelijo vrednost
izpostavljenosti nič za pogodbe, s katerimi se trguje na prostem trgu
(OTC) in za katere izvaja poravnave klirinška hiša, ki deluje tudi kot pravna
nasprotna stranka, in če vsi udeleženci dnevno v celoti s premoženjem
zavarujejo izpostavljenost, ki jo predložijo klirinški hiši, ter tako
zagotovijo varstvo tekoče izpostavljenosti in potencialne prihodnje
izpostavljenosti. Predloženo
zavarovanje s premoženjem mora biti: (a) upravičeno
do uteži tveganja 0 %, ali (b) gotovinske
vloge pri posojilni kreditni instituciji, ali (c) potrdila o
vlogah ali podobni instrumenti, ki jih je slednja izdala in so pri njej vloženi Pristojni organ se
mora prepričati, da je odpravljeno tveganje, ki nastane zaradi seštevanja
izpostavljenosti klirinških hiš, ki presežejo tržno vrednost predloženih
zavarovanj s premoženjem. ê 2000/12/ES (prilagojeno) 2. METODE 1. metoda: pristop „izračunavanja
glede na tržno vrednost“ Korak (a): s pripisovanjem tekočih
tržnih vrednosti pogodbam (izračunavanje glede na tržno vrednost) se zračunajo
tekoči nadomestitveni stroški vseh pogodb s pozitivno vrednostjo. Korak (b): pri izračunavanju
potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti[36],
Ö razen pri „drsečih/drsečih“
enovalutnih zamenjavah obrestne mere, pri katerih se zračunajo le tekoči
nadomestitveni stroški Õ se evidenčni
zneski glavnice ali osnovne vrednosti pomnožijo z naslednjimi odstotki Ö v tabeli
1 Õ : TABELA 1[37] [38] Preostala zapadlost[39] || Pogodbe na obrestno mero || Pogodbe na tujo valuto in zlato || Pogodbe na lastniške instrumente || Pogodbe na plemenite kovine, razen zlata || Pogodbe na blago, razen plemenitih kovin Eno leto ali manj || 0% || 1% || 6% || 7% || 10% Več kakor eno leto, manj kakor pet let || 0,5% || 5% || 8% || 7% || 12% Več kakor pet let || 1,5% || 7,5% || 10% || 8% || 15% Za izračunavanje potencialne bodoče
izpostavljenosti v skladu s korakom (b) lahko pristojni organi do 31. decembra
2006 dovolijo kreditnim institucijam uporabo naslednjih odstotkov, namesto
tistih iz tabele 1, pod pogojem, da institucije pri teh pogodbah izkoristijo
možnost iz člena 11a Direktive 93/6/EGS po odstavku 3(b) in (c) Priloge
IV: TABELA 1a Preostala zapadlost || Plemenite kovine (razen zlata) || Neplemenite kovine || Kmetijski izdelki (blago, s katerim se trguje na londonski borzi) || Drugo, vključno z energenti Eno leto ali manj || 2 % || 2,5 % || 3 % || 4 % Več kakor eno leto, manj kakor pet let || 5 % || 4 % || 5 % || 6 % Več kakor pet let || 7,5 % || 8 % || 9 % || 10 % ê 2000/12/ES (prilagojeno) Korak (c) vsota tekočih
nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti se
pomnoži z utežmi tveganja, ki veljajo za sodelujoče stranke iz člena
43 Ö je vrednost
izpostavljenosti Õ . ê 2000/12/ES (prilagojeno) 2. metoda: pristop „prvotna
izpostavljenost“ Korak (a): evidenčni znesek
glavnice vsakega instrumenta se pomnoži z naslednjimi odstotki Ö iz tabele
2 Õ : TABELA 2 Prvotna zapadlost[40] || Pogodbe na obrestno mero || Pogodbe na tujo valuto in zlato Eno leto ali manj || 0,5 % || 2 % Več kakor eno leto, vendar manj kakor dve || 1 % || 5 % Dodatno nadomestilo za vsako naknadno leto || 1 % || 3 % ê 2000/12/ES (prilagojeno) ð novo Korak (b): tako dobljena prvotna
izpostavljenost se pomnoži z utežmi tveganja, ki veljajo za sodelujoče stranke iz
člena 43 ð je vrednost izpostavljenosti ï. Pri 1. in 2. metodi morajo pristojni organi
zagotoviti, da je upoštevani evidenčni znesek primerno merilo tveganja,
vsebovanega v pogodbi. Če pogodba predvideva pomnožitev denarnih tokov, se
evidenčni znesek prilagodi, in sicer tako, da se upošteva učinke
pomnožitve na strukturo tveganja pogodbe. ê 2000/12/ES (prilagojeno) 3. POGODBE O NETO IZRAVNAVAH (POGODBE O
NOVACIJI IN DRUGI DOGOVORI O NETO IZRAVNAVAH) (a) Vrste neto izravnav, ki jih pristojni
organi lahko priznajo V tej točki 3 Ö tem
oddelku Õ „sodelujoča
stranka“ pomeni kateri koli subjekt (vključno s fizičnimi osebami),
ki je sposoben skleniti dogovor o neto izravnavah. Pristojni organi lahko za naslednje vrste
pogodb o neto izravnavah priznajo, da zmanjšujejo tveganje: (i) dvostranska pogodba o novaciji,
sklenjena med kreditno institucijo in njeno sodelujočo stranko, v kateri
so terjatve in obveznosti avtomatično združene, tako da novacija vsakič
znova določi en sam neto znesek in s tem nastane nova, pravno zavezujoča
pogodba, ki nadomesti vse prejšnje pogodbe; (ii) drugi dvostranski dogovori med
kreditno institucijo in njenimi sodelujočimi strankami. (b) Pogoji za priznavanje zmanjšanja
tveganja Pristojni organi lahko za pogodbe o neto
izravnavah priznajo, da zmanjšujejo tveganje, le pod naslednjimi pogoji: (i) kreditna institucija mora s svojo
sodelujočo stranko skleniti dogovor o neto izravnavah, s katerim vzpostavi
eno pravno obveznost, ki zajema vse transakcije, tako da ima v primeru, da sodelujoča
stranka ne izpolni obveznosti zaradi dolžniške zamude, stečaja,
likvidacije ali katerih koli podobnih okoliščin, kreditna institucija
odprto terjatev ali pa je dolžna plačati samo neto znesek pozitivne in
negativne vrednosti vključenih posameznih transakcij, zračunane glede
na tržno vrednost; (ii) kreditna institucija mora podati
pristojnim organom pisno in obrazloženo pravno mnenje, s čimer bi pri
pravni preveritvi pristojna sodišča in upravni organi v točki (i)
ugotovili, da so terjatve in obveznosti kreditne institucije omejene na neto
znesek, kakor je opisano v (i), in sicer v skladu s: –
pristojnostjo, pod katero je sodelujoča
stranka ustanovljena, in če je v zadevo vpletena tuja podružnica podjetja,
tudi pristojnost, pod katero posluje tuja podružnica; –
pravom, ki ureja posamezne vključene
transakcije; , in –
pravom, ki ureja katero koli pogodbo ali dogovor,
ki je podlaga za izvajanje pogodb o neto izravnavah; (iii) kreditna institucija mora imeti
opredeljene postopke, s katerimi zagotavlja, da se preverja pravna veljavnost
pogodb o neto izravnavah z vidika morebitnih sprememb v pravnih predpisih. Pristojni organi se morajo strinjati s tem, da
so pogodbe o neto izravnavah pravno veljavne po pravu vsake upoštevane
pristojnosti, če je treba, se o tem posvetujejo z drugimi zadevnimi
pristojnimi organi. Če se kateri koli pristojni organ ne strinja s tem, se
dogovoru o neto izravnavah ne prizna, da zmanjšuje tveganje za katero koli
sodelujočo stranko. Pristojni organi lahko sprejmejo obrazložena
pravna mnenja, ki so sestavljena glede na vrsto pogodb o neto izravnavah. Pogodbi se ne more priznati, da zmanjšuje
tveganje, kadar vsebuje določilo, s katerim je sodelujoči stranki, ki
ni v zaostanku z izpolnitvijo, dovoljeno, da plačuje omejene zneske ali
sploh ne plačuje v korist stranke, ki zaostaja z izpolnitvijo, čeprav
je ta neto upnik (odpovedna klavzula). Pristojni organi lahko dogovorom o neto
izravnavah, ki zajemajo pogodbe o deviznem trgovanju s prvotno zapadlostjo 14
koledarskih dni ali manj, priznajo, da zmanjšujejo tveganje pri pisnih opcijah
ali podobnih zunajbilančnih postavkah, za katere ta Priloga ne velja, ker
predstavljajo le zanemarljivo majhno kreditno tveganje ali nikakršnega. V
odvisnosti od pozitivne ali negativne tržne vrednosti teh pogodb, če
njihova vključitev v drugi dogovor o neto izravnavah povzroči
povišanje ali zmanjšanje kapitalskih zahtev, morajo pristojni organi obvezati
svoje kreditne institucije, da metodo uporabljajo dosledno. (c) Učinki priznanja (i) Pogodbe o novaciji Tehta se enotni neto znesek, ki je določen
v pogodbi o novaciji, ne pa bruto zneski. Zato so pri 1. metodi pri –
koraku (a): tekoči nadomestitveni stroški in
pri –
koraku (b): evidenčni zneski glavnice ali
osnovne vrednosti lahko zračunani z upoštevanjem pogodbe o
novaciji. Pri uporabi 2. metode se lahko pri koraku (a) zračuna evidenčni
znesek glavnice z upoštevanjem pogodbe o novaciji; uporabijo se odstotki iz
tabele 2. (ii) Drugi dogovori o neto izravnavah Pri uporabi 1. metode se: –
pri koraku (a) lahko zračunajo tekoči
nadomestitveni stroški za pogodbe, vključene v dogovor o neto izravnavah
tako, da se upoštevajo dejanski pogojni neto nadomestitveni stroški, ki
izhajajo iz dogovora; kadar neto izravnave povzročijo neto obveznost
kreditne institucije, ki zračunava neto nadomestitvene stroške, se tekoči
nadomestitveni stroški zračunajo kot „0“, –
pri koraku (b) potencialna bodoča kreditna
izpostavljenost pri vseh pogodbah, vključenih v dogovor o neto izravnavah,
lahko zmanjša z naslednjo enačbo: PKIzmanj= 0,4 * PKIbruto
+0,6* RNB * PKIbruto kjer so: — || PKIzmanj || = || zmanjšana višina potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za vse pogodbe, sklenjene s sodelujočo stranko, ki so vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah — || PKIbruto || = || vsota višin potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti za vse pogodbe, sklenjene s sodelujočo stranko, ki so vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah in so zračunane s pomnožitvijo evidenčnih zneskov glavnice in odstotkov iz tabele 1 — || RNB || = || „razmerje neto/bruto“: po presoji pristojnih organov: (i) ločen izračun: količnik neto nadomestitvenih stroškov za vse pogodbe, vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah, sklenjen s sodelujočo stranko (števec), in bruto nadomestitveni stroški za vse pogodbe, vključene v pravno veljaven dvostranski dogovor o neto izravnavah, sklenjen s to sodelujočo stranko (imenovalec), bodisi (ii) agregatni izračun: količnik vsote neto nadomestitvenih stroškov, zračunanih na dvostranski osnovi za vse sodelujoče stranke, ob upoštevanju pogodb, vključenih v pravno veljavne dogovore o neto izravnavah (števec), in bruto nadomestitvenih stroškov za vse pogodbe, vključene v pravno veljavne dogovore o neto izravnavah (imenovalec). Če države članice kreditnim institucijam dovolijo izbiro metode, morajo te izbrano metodo uporabljati dosledno. Za izračun potencialne bodoče
kreditne izpostavljenosti v skladu z zgornjo formulo se lahko popolnoma
enakovredne pogodbe, vključene v dogovor o neto izravnavah, upoštevajo kot
enotna pogodba, katere evidenčna glavnica je enaka čistim prejemkom.
Popolnoma enakovredne pogodbe so nestandardizirane terminske pogodbe na tujo
valuto ali podobne pogodbe, v katerih je evidenčna glavnica enaka denarnim
tokovom, če ti zapadejo na isti dan ter so v celoti ali delno v isti
valuti. Pri uporabi 2. metode se pri koraku (a) –
popolnoma enakovredne pogodbe, vključene v
dogovor o neto izravnavah, lahko štejejo kot enotna pogodba, katere evidenčna
glavnica je enaka čistim prejemkom; evidenčni zneski glavnice se
pomnožijo z odstotki iz tabele 2, –
lahko pri vseh drugih pogodbah, vključenih v
dogovor o neto izravnavah, veljavni odstotki znižajo v skladu s tabelo 3: TABELA 3 Prvotna zapadlost[41] || Pogodbe na obrestno mero || Pogodbe na tujo valuto Eno leto ali manj || 0,35 % || 1,50 % Več kakor eno leto, vendar manj kakor dve || 0,75 % || 3,75 % Dodatno nadomestilo za vsako naknadno leto || 0,75 % || 2,25 % ê 2000/12/ES PRILOGA IV ê 2000/12/ES (prilagojeno) ð novo VRSTE ZUNAJBILANČNIH POSTAVK ð IZVEDENIH FINANČNIH
INSTRUMENTOV ï ê 2000/12/ES (prilagojeno) 1. Pogodbe na obrestno mero: (a) enovalutne zamenjave obrestnih mer; (b) zamenjave osnove; (c) dogovori o obrestni meri; (d) terminske pogodbe na obrestno mero; (e) kupljene obrestne opcije; (f) druge pogodbe podobnega značaja. 2. Pogodbe na tujo valuto in pogodbe na zlato: (a) medvalutne zamenjave obrestnih mer; (b) nestandardizirane terminske pogodbe
na tujo valuto; (c) standardizirane terminske pogodbe
na tujo valuto; (d) kupljene valutne opcije; (e) druge pogodbe podobnega značaja; (f) pogodbe na zlato, podobnega značaja
kakor tiste od (a) do (e). 3. Pogodbe podobnega značaja kakor tiste
v točkah 1(a) do (e) in 2(a) do (d) o drugih referenčnih postavkah,
ki zadevajo: (a) lastniške instrumente; (b) plemenite kovine, razen zlata; (c) blago, razen plemenitih kovin; (d) druge pogodbe podobnega značaja;
Korak (b): pri izračunavanju potencialne
bodoče kreditne izpostavljenosti[42]
se evidenčni zneski glavnice ali osnovne vrednosti pomnožijo z naslednjimi
odstotki: é ò novo PRILOGA V K
XII [OPUSTITI] ò novo PRILOGA XIII DEL A RAZVELJAVLJENE
DIREKTIVE SKUPAJ Z NAKNADNIMI SPREMEMBAMI (iz člena
158) Direktiva 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja
in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij Direktiva 2000/28/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o spremembi Direktive
2000/12/ES o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih
institucij Direktiva 2002/87/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru
kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem
konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS,
92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta, Samo člen
29.1(a)(b), člen 29.2, člen 29.4(a)(b), člen 29.5, člen
29.6, člen 29.7 (a) (b), člen 29.8, člen 29.9, člen 29.10, člen
29.11 Direktiva 2004/39/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih
instrumentov in o spremembah Direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive
2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta
93/22/EGS Samo člen 68 Direktiva Komisije 2004/69/ES z dne 27. aprila 2004 o
spremembi Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z
opredelitvijo „multilateralnih razvojnih bank“ (besedilo velja za EGP) Direktiva 2004/39/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih
instrumentov in o spremembah Direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive
2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta
93/22/EGS, za vzpostavitev nove organizacijske strukture odborov za
finančne storitve. Samo člen 3 NERAZVELJAVLJENE
SPREMEMBE Akt o pristopu 2003 DEL B IZVEDBENI ROKI (iz člena
158) Direktiva || || Izvedbeni rok Direktiva 2000/12/ES || || ----- Direktiva 2000/28/ES || || 27. 4. 2002 Direktiva 2002/87/ES, || || 11. 8. 2004 Direktiva 2004/39/ES || || Še ni na voljo Direktiva 2004/69/ES || || 30. 6. 2004 Direktiva 2004/xx/ES || || Še ni na voljo PRILOGA XIV KORELACIJSKA TABELA Ta direktiva || Direktiva 2000/12/ES || Direktiva 2000/28/ES || Direktiva 2001/87/ES || Direktiva 2004/69/ES || Direktiva 2004/xx/ES Člen 1 || Člen 2(1) in (2) || || || || Člen 2(1) || Člen 2(3) Akt o pristopu || || || || Člen 2(2) || Člen 2(4) || || || || Člen 3 || Člen 2(5) in (6) || || || || Člen 3(1) zadnji stavek || || || || || Člen 3.2 Člen 4.1(1) || Člen 1(1) || || || || Člen 4.1(2) do (5) || || Člen 1(2) do (5) || || || Člen 4.1(7) do (9) || || Člen 1(6) do (8) || || || Člen 4 .1(10) || || || Člen 29.1(a) || || Člen 4.1(11) do (14) || Člen 1(10), (12) in (13) || || || || Člen 4.1(21) in (22) || || || Člen 29.1(b) || || Člen 4.1(23) || Člen 1(23) || || || || Člen 4.1(45 do 47) || Člen 1(25 do 27) || || || || Člen 4.2 || Člen 1(1), drugi pododstavek || || || || Člen 5 || Člen 3 || || || || Člen 6 || Člen 4 || || || || Člen 7 || Člen 8 || || || || Člen 8 || Člen 9 || || || || Člen 9(1) || Člen 5(1) in 1(11) || || || || Člen 9(2) || Člen 5(2) || || || || Člen 10 || Člen 5(3) do (7) || || || || Člen 11 || Člen 6 || || || || Člen 12 || Člen 7 || || || || Člen 13 || Člen 10 || || || || Člen 14 || Člen 11 || || || || Člen 15(1) || Člen 12 || || || || Člen 15(2) in (3) || || || Člen 29.2 || || Člen 16 || Člen 13 || || || || Člen 17 || Člen 14 || || || || Člen 18 || Člen 15 || || || || Člen 19(1) || Člen 16(1) || || || || Člen 19(2) || || || Člen 29.3 || || Člen 20 || Člen 16(3) || || || || Člen 21 || Člen 16(4) do (6) || || || || Člen 22 || Člen 17 || || || || Člen 23 || Člen 18 || || || || Člen 24(1) || Člen 19, odstavki (1) do (3) || || || || Člen 24(2) || Člen 19, odstavek (6) || || || || Člen 24(3) || Člen 19, odstavek (4) || || || || Člen 25(1) do (3) || Člen 20(1) do (3), prvi in drugi pododstavek || || || || Člen 25(3) || Člen 19, odstavek (5) || || || || Člen 25(4) || Člen 20(3), tretji pododstavek || || || || Člen 26 || Člen 20(4) do (7) || || || || Člen 27 || Člen 1(3) zadnji stavek || || || || Člen 28 || Člen 21 || || || || Člen 29 || Člen 22 || || || || Člen 30 || Člen 22(2) do (4) || || || || Člen 31 || Člen 22(5) || || || || Člen 32 || Člen 22(6) || || || || Člen 33 || Člen 22(7) || || || || Člen 34 || Člen 22(8) || || || || Člen 35 || Člen 22(9) || || || || Člen 36 || Člen 22(10) || || || || Člen 37 || Člen 22(11) || || || || Člen 38 || Člen 24 || || || || Člen 39(1) in (2) || Člen 25 || || || || Člen 39(2) || || || || || Člen 3.8 Člen 40 || Člen 26 || || || || Člen 41 || Člen 27 || || || || Člen 42 || Člen 28 || || || || Člen 43 || Člen 29 || || || || Člen 44 || Člen 30(1) do (3) || || || || Člen 45 || Člen 30(4) || || || || Člen 46 || Člen 30(3) || || || || Člen 47 || Člen 30(5) || || || || Člen 48 || Člen 30(6) in (7) || || || || Člen 49 || Člen 30(8) || || || || Člen 50 || Člen 30(9), prvi in drugi odstavek || || || || Člen 51 || Člen 30(9), tretji odstavek || || || || Člen 52 || Člen 30(10) || || || || Člen 53 || Člen 31 || || || || Člen 54 || Člen 32 || || || || Člen 55 || Člen 33 || || || || Člen 56 || Člen 34(1) || || || || Člen 57 || Člen 34(2), prvi odstavek Člen 34(1), točka 2, zadnji stavek || || Člen 29.4(a) || || Člen 58 || || || Člen 29.4(b) || || Člen 59 || || || Člen 29.4(b) || || Člen 60 || || || Člen 29.4(b) || || Člen 61 || Člen 34(3) in (4) || || || || Člen 63 || Člen 35 || || || || Člen 64 || Člen 36 || || || || Člen 65 || Člen 37 || || || || Člen 66(1) in (2) || Člen 38(1) in (2) || || || || Člen 67 || Člen 39 || || || || Člen 73 || Člen 52(3) || || || || Člen 106 || Člen 1(24) || || || || Člen 107 || Člen 1(1), tretji pododstavek || || || || Člen 108 || Člen 48(1) || || || || Člen 109 || Člen 48(4), prvi odstavek || || || || Člen 110 || Člen 48(2) do (4), drugi pododstavek || || || || Člen 111 || Člen 49(1) do (5) || || || || Člen 113(1) do (3) || Člen 49(4), (6) in (7) || || || || Člen 115(1) in (2) || Člen 49(8) in (9) || || || || Člen 116 || Člen 49(10) || || || || Člen 117 || Člen 49(11) || || || || Člen 118 || Člen 50 || || || || Člen 120 || Člen 51(1)(2)(5) || || || || Člen 121 || Člen 51(4) || || || || Člen 122(1) in (2) || Člen 51(6) || || Člen 29(5) || || Člen 125 || Člen 53(1) in (2) || || || || Člen 126 || Člen 53(3) || || || || Člen 128 || Člen 53(5) || || || || Člen 133(1) || Člen 54(1) || || Člen 29(7)(a) || || Člen 133(2) in (3) || Člen 54(2) in (3) || || || || Člen 134(1) || Člen 54(4), prvi odstavek || || || || Člen 134(2) || Člen 54(4), drugi odstavek || || || || Člen 135 || || || Člen 29(8) || || Člen 137 || Člen 55(1) in (2) || || || || Člen 138 || || || Člen 29(9) || || Člen 139 || Člen 56(1) do (3) || || || || Člen 140 || Člen 56(4) do (6) || || || || Člen 141 || Člen 56(7) || || Člen 29(10) || || Člen 142 || Člen 56(8) || || || || Člen 143 || || || Člen 29(11) || || Člen 3.10 Člen 150 || Člen 60(1) || || || || Člen 151 || Člen 60(2) || || || || Člen 3.10 Člen 158 || Člen 67 || || || || Člen 159 || Člen 68 || || || || Člen 160 || Člen 69 || || || || Priloga I || Priloga I || || || || Priloga I, zadnji stavek || || || || Člen 68 || Priloga II || Priloga II || || || || Priloga III || Priloga III || || || || Priloga IV || Priloga IV || || || || [1] Bazelski odbor za bančni nadzor so ustanovili
guvernerji centralnih bank skupine desetih držav G-10. Sestavljajo ga
predstavniki organa, pristojnega za bonitetni nadzor bank iz naslednjih držav:
Belgija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Luksemburg,
Nizozemska, Španija, Švedska, Švica, Združeno kraljestvo in Združene države.
Evropska komisija in Evropska centralna banka sodelujeta kot opazovalki. [2] Kljub temu, da so ga formalno sklenili organi oblasti
skupine industrijskih držav G-10 za uporabo v mednarodno aktivnih bankah, se je
sporazum iz leta 1988 začel uporabljati po vsem svetu v bankah vseh
velikosti in stopenj kompleksnosti. [3] UL S 167, 29.8.2002, [4] Na voljo na spleni strani Komisije
- http://europa.eu.int/comm/internal_market/regcapital/index_en.htm [5] UL C 157,
25.5.1998, p. 13 Ö […] Õ . [6] Mnenje Evropskega parlamenta z dne 18.
januarja 2000 (še neobjavljeno v Uradnem listu) Ö […] Õ in Sklep Sveta z dne
13. marca 2000 (še ni objavljen v Uradnem listu) Ö […] Õ. [7] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [8] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [9] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [10] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [11] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [12] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [13] UL L 126,
26.5.2900 str. 1, nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu 2003 [14] UL L 126, 26.5.2000 str. 1, nazadnje
spremenjena z Direktivo 2004/xx/ES (UL L, […]) [15] UL L 3, 7.1.2004, str. 28. [16] UL L 372, 31.12.1986, str. 1. [17] UL L 193, 18.7.1983, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z
Direktivo Ö2003/51/ES (UL L 178,
17.7.2003, str. 16.)Õ [18] UL L 243, 11.9.2002, str. 1. [19] ÖUL L 184, 17.7.1999,
str. 23.Õ [20] UL L 275, 27.10.2000, str. 39. [21] UL L 141, 11.6.1993, str. 1. [22] UL L 222, 14.8.1978, str. 11. [23] UL L 35, 11.2.2003, str. 1. [24] Direktiva Sveta 88/627/EGS z dne 12. decembra 1988 o
informacijah, ki jih je treba objaviti ob pridobitvi ali prodaji
večinskega deleža v podjetju, ki kotira na borzi ( UL L 348, 17.12.1988,
str. 62). [25] UL L 184,
6.7.2001, str. 1. [26] UL L 126, 12.5.1984, str. 20. [27] UL L 222, 14.8.1978, str. 11, kakor
je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 1999/60/ES (UL L 62, 26.6.1999, str.
65). [28] UL L 375, 31.12.1985, str. 3, kakor
je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 95/26/ES (UL L 168, 18.7.1995, str.
7). [29] ÖUL L 228, 16.8.1973,
str. 3.Õ [30] ÖUL L 63, 13.3.1979,
str. 1.Õ [31] UL L 330, 5.12.1998, str. 1. [32] Direktiva Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o
investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL L 141,
11.6.1993, str. 27). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena
z Direktivo 97/9/ES (UL L 84, 26.3.97, str. 22). [33] Vključujoč
med drugim: potrošniški kredit, hipotekarni kredit, faktoring, z regresom ali
brez njega, financiranje trgovinskih poslov (vključno s forfetiranjem). [34] UL L št. 145, 30.4.2004, str. 1 [35] Direktiva
Sveta 93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih
družb in kreditnih institucij (UL L 141, 11.6.1993, str. 1). Direktiva je bila
spremenjena z Direktivo 98/33/ES (UL L 204, 21.7.1998, str. 29). [36] Razen pri
«drsečih/drsečih» enovalutnih zamenjavah obrestne mere, pri katerih
se zračunajo le tekoči nadomestitveni stroški. [37] Pogodbe, ki ne spadajo v eno izmed
petih kategorij iz te tabele, se obravnavajo kakor pogodbe na blago, razen
plemenitih kovin. [38] Pri pogodbah, pri katerih se
glavnica večkrat zamenja, se odstotki pomnožijo s številom preostalih
neopravljenih plačil po pogodbi. [39] Pri pogodbah, ki so sestavljene za
poravnavanje zapadlih zneskov glede na določene plačilne datume in v
katerih so pogoji ponovno opredeljeni, tako da je tržna vrednost pogodbe na te
določene datume «nič», je preostala zapadlost enaka času do
naslednje ponovne opredelitve. Pri pogodbah na obrestno mero, ki izpolnjujejo
ta merila in pri katerih je preostala zapadlost daljša od enega leta, odstotek
ne sme biti nižji od 0,5%. [40] Pri pogodbah na obrestno mero
lahko kreditne institucije s soglasjem svojih pristojnih organov izberejo
bodisi preostalo zapadlost bodisi prvotno zapadlost. [41] Pri pogodbah na obrestno mero
lahko kreditne institucije s soglasjem svojih pristojnih organov izberejo
bodisi preostalo zapadlost bodisi prvotno zapadlost. [42] Razen pri
«drsečih/drsečih» enovalutnih zamenjavah obrestne mere, pri katerih
se zračunajo le tekoči nadomestitveni stroški. SL || KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI Bruselj, 14.7.2004 COM(2004) 486 konč. 2004/0155 (COD)
2004/0159 (COD)
Zvezek II Predlog DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja
in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z
dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih
institucij. (predložila Komisija)
{SEC(2004) 921} ê 93/6/EGS (prilagojeno) 2004/0159 (COD) Predlog DIREKTIVA SVETA Ö EVROPSKEGA
PARLAMENTA IN SVETA Õ o kapitalski ustreznosti investicijskih družb
in kreditnih institucij (preoblikovana) Ö EVROPSKI
PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA – Õ ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske
skupnosti in zlasti prvega in tretjega stavka člena 57 Ö 47 Õ (2) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisije[1], v sodelovanju z
Evropskim parlamentom[2], ob upoštevanju mnenja evropskega
Ekonomsko-socialnega odbora[3], Ö ob upoštevanju
mnenja Odbora regij[4], Õ Ö v skladu s
postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[5], Õ ob upoštevanju
naslednjega: ò novo (1)
Direktiva Sveta 93/6/EGS
z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih
institucij[6]
je bila nekajkrat znatno spremenjena. Ker so potrebne
nadaljnje spremembe, jo je treba zaradi jasnosti preoblikovati. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 1 (prilagojeno) (2)
ker je temeljni Ö Eden od Õ ciljev Direktive Sveta
93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju
vrednostnih papirjev[7]
Ö 2004/39/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov
ter o spremembi Direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES z
dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti
kreditnih institucij[8]
in o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS[9] Õ, da investicijskim
družbam, ki so jih pooblastili pristojni organi matičnih držav članic
in so pod njihovim nadzorom, omogoči ustanavljanje podružnic in prosto
zagotavljanje storitev v drugih državah članicah;. ker
tTa direktiva predvideva uskladitev
pravil o pooblastitvi in opravljanje dejavnosti investicijskih družb. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 2 (prilagojeno) (3)
ker tTa direktiva
ne vzpostavlja skupnih standardov za lastna sredstva
Ö lastne vire
sredstev Õ investicijskih družb
niti ne določa zneskov ustanovitvenega kapitala takšnih družb; ker ne
Ö niti ne Õ vzpostavlja skupnega
okvira za spremljanje tveganj, izhajajočih iz poslovanja navedenih družb;. ker
se njene določbe nanašajo na drugo pobudo Skupnosti, katere cilj naj bi
bil sprejetje usklajenih ukrepov na teh področjih; ê 93/6/ES uvodna
izjava 3 (prilagojeno) (4)
ker naj bi izbrani pristop Ö Primerno je, da se Õ vplival samo
na bistveno uskladitev, ki je potrebna in zadostna za zagotovitev vzajemnega
priznavanja dovoljenj in nadzornih sistemov; ker so sprejetje Ö da bi dosegli
vzajemno priznavanje v okviru notranjega finančnega trga, Õ Ö je treba
določiti Õ ukrepove za uskladitev opredelitve lastnih Ö virov Õ sredstev
investicijskih družb, določitev zneskov njihovega ustanovitvenega kapitala
in vzpostavitev skupnega okvira za spremljanje nevarnosti, ki izhajajo iz
poslovanja investicijskih družb, bistveni vidiki uskladitve, potrebne za
doseganje vzajemnega priznavanja v okviru notranjega finančnega trga;. ò novo (5)
Ker države članice
same ne morejo v zadostni meri doseči cilj predlaganih ukrepov, pri
čemer ga je zaradi obsega in učinkov ukrepa mogoče bolje
doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z
načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu
z načelom sorazmernosti iz navedenega člena se ta direktiva omejuje
na minimalne zahteve za doseganje navedenih ciljev in ne presega tistega, kar
je potrebno za navedeni namen. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 4 (prilagojeno) (6)
ker jeUstrezno Ö je Õ določiti
različne zneske ustanovitvenega kapitala, odvisne od obsega dejavnosti, za
opravljanje katerih so investicijske družbe pooblaščene;. ê 93/6/ES uvodna
izjava 5 (prilagojeno) (7)
ker bi moralo bitiObstoječim
investicijskim družbam Ö bi moralo
biti Õ pod določenimi
pogoji dovoljeno nadaljevanje njihovega poslovanja, čeprav ne dosegajo
minimalnega zneska ustanovitvenega kapitala, določenega za nove Ö investicijske Õ družbe;. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 6 (prilagojeno) (8)
kerDržave
članice lahko Ö bi morale imeti
možnost, da Õ določijo
strožja pravila od tistih, ki jih predvideva ta direktiva;. ê 93/6/ES uvodna
izjava 7 (prilagojeno) ker je ta direktiva del
širšega mednarodnega prizadevanja za doseganje približevanja veljavnih pravil o
nadzoru nad investicijskimi družbami in kreditnimi institucijami (v
nadaljevanju skupaj «institucije»); ò novo (9)
Za nemoteno delovanje
notranjega trga sta poleg zakonskih pravil potrebna tudi tesno in stalno
sodelovanje ter znatno okrepljena konvergenca regulatornih in nadzorniških
praks med pristojnimi organi držav članic. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 8 (prilagojeno) ker so skupni osnovni
standardi za lastna sredstva institucij temeljna značilnost notranjega
trga na področju investicijskih storitev, saj lastna sredstva služijo za
zagotovitev kontinuitete institucij in zaščito investitorjev; ò novo (10)
Ker se
investicijske družbe pri svojih poslih trgovanja soočajo z enakimi
tveganji kot kreditne institucije, je ustrezno, da zadevne določbe
Direktive 2000/12/ES na enak način veljajo tudi za investicijske družbe. ê 93/6/EGS uvodna izjava 9 (prilagojeno) ð novo (11)
Ker si na
skupnem finančnem trgu institucije, bodisi ð Lastni viri sredstev ï investicijskih družb ali kreditnih institucij, ð (v nadaljevanju skupaj
"institucije") omogočajo absorpcijo izgub, ki niso pokrite z
zadostnim dobičkom, za zagotovitev kontinuitete institucij in zaščito
investitorjev. Lastni viri sredstev
se tudi uporabljajo kot pomembno merilo za pristojne organe, predvsem pri
ocenjevanju solventnosti institucij in za druge namene preudarnega ravnanja.
Poleg tega si na notranjem trgu institucije ï, bodisi investicijske družbe, bodisi
kreditne institucije neposredno konkurirajo druga drugi. ð Zato je zaradi krepitve finančnega
sistema Skupnosti in preprečevanja izkrivljanja konkurence ustrezno
določiti skupne osnovne standarde za lastne vire sredstev. ï ê 93/6/ES uvodna
izjava 10 (prilagojeno) ker je zato zaželeno
doseči enakopravnost pri obravnavanju kreditnih institucij in
investicijskih družb; ò novo (12)
Za te namene
je ustrezno, da se opredelitev lastnih virov sredstev uporabi kot podlaga v
Direktivi 2000/12/ES, in da se določijo posebna dopolnilna pravila, ki
upoštevajo različne sklope tržnega tveganja, povezane s kapitalskimi
zahtevami. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 11 (prilagojeno) (13)
Ker sovV zvezi s
kreditnimi institucijami Ö so bili Õ že določeni
skupni standardi za nadzor in spremljanje Ö različnih
vrst Õ kreditnih tveganj z Direktivo Sveta 89/647/EGS z dne 18. decembra 1989 o stopnji
plačilne sposobnosti za kreditne institucije[10]
Ö z Direktivo
2000/12/ES Õ;. ò novo (14)
S tega vidika
bi bilo treba določbe o minimalnih kapitalskih zahtevah upoštevati v
povezavi z drugimi posebnimi instrumenti, ki so prav tako namenjeni
usklajevanju temeljnih tehnik nadzora institucij. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 12 (prilagojeno) (15)
ker jeTreba Ö je Õ razviti skupne
standarde za tveganja na trgu, ki izhajajo iz poslovanja kreditnih institucij,
in določiti dopolnilni okvir za nadzor nad tveganji, ki izhajajo iz
poslovanja institucij, zlasti tveganj na trgu, in podrobneje pozicijskih
tveganj, tveganj neizpolnitve nasprotne stranke in valutnih tveganj;. ê 93/6/ES uvodna
izjava 13 (prilagojeno) (16)
ker jepPotrebno je uvesti
Ö določiti Õ pristop "postavke
trgovanja" Ö "tržne
knjige" Õ , ki vključuje položaje
Ö pozicije Õ v vrednostnih
papirjih in ostalih finančnih instrumentih za namene trgovanja, in ki so
predmet zlasti tveganj na trgu in izpostavljenosti v zvezi z določenimi
finančnimi storitvami za stranke;. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 14 (prilagojeno) (17)
ker je zaželeno, da naj bi Ö S ciljem
zmanjšati upravne ovire Õ institucije z
zanemarljivimi trgovinskimi posli tako v absolutnem kot relativnem pomenu, Ö naj bi te
institucije Õ namesto zahtev iz
prilog I in II k tej direktivi uporabile Direktivo 89/647/EG Ö [2000/12/ES] Õ;. ê 93/6/ES uvodna
izjava 15 (prilagojeno) (18)
ker je Pomembno Ö je Õ, da naj bi
spremljanje tveganj izpolnitve upoštevalo obstoj sistemov z ustrezno
zaščito in zmanjševanjem Ö , ki
zmanjšuje Õ to tveganje;. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 16 (prilagojeno) (19)
ker morajo Institucije Ö naj bi Õ v vsakem primeru
upoštevale določbe te direktive glede kritja valutnih tveganj celotnega
poslovanja; Ö . Õ ker naj bi se uUvedle Ö naj bi se Õ nižje kapitalske
zahteve za položaje Ö pozicije Õ v tesno soodvisnih
valutah, ki so bodisi statistično potrjene bodisi izhajajo iz medvladnih
sporazumov, predvsem zaradi ustanavljanja Evropske monetarne unije;. ê 93/6/ES uvodna
izjava 17 (prilagojeno) (20)
ker je v vseh institucijahoObstoj
notranjih sistemov za spremljanje in nadzor tveganj sprememb obrestne mere
celotnega poslovanja Ö institucij
je Õ posebej pomemben
način zmanjševanja takšnih tveganj; Ö . Õ ker morajo Takšne sisteme Ö naj bi
nadzorovali Õ pregledati
pristojni organi;. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 18 (prilagojeno) (21)
ker cilj Direktive Sveta 92/121/EGS z dne 21.
decembra 1992 o spremljanju in nadzoru velikih izpostavljenosti kreditnih
institucij[11] Ö Ker Direktiva
[2000/12/ES] Õ ni vzpostavitev
Ö ne
vzpostavlja Õ skupnih pravil za
spremljanje Ö in nadzor Õ velikih
izpostavljenosti v dejavnostih, ki so zlasti predmet tveganj na trgu Ö , bi bilo
ustrezno določiti taka pravila Õ ; ker se
ta direktiva nanaša na drugo pobudo Skupnosti, ki je namenjena sprejetju
potrebne uskladitve na tem področju;. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 19 (prilagojeno) ker je treba sprejeti
skupna pravila za spremljanje in nadzor velikih izpostavljenosti, ki izhajajo
iz poslovanja investicijskih družb; ò novo (22)
Operativno tveganje je
pomembno tveganje, s katerim se soočajo kreditne institucije, in zahteva
kritje z lastnimi viri sredstev. Ob tem je pomembno upoštevati raznolikost
institucij v EU tako, da se zagotovijo različni pristopi. ê 93/6/EGS Uvodne
izjave 20 do 22 (prilagojeno) ker so bila lastna sredstva kreditnih
institucij že opredeljena v Direktivi Sveta 89/299/EGS z dne 17. aprila 1989 o
lastnih sredstvih kreditnih institucij[12]; ker naj bi bila osnova
za opredelitev lastnih sredstev ta opredelitev; ker obstajajo razlogi,
zaradi katerih se za namene te direktive opredelitev lastnih sredstev
institucij lahko razlikuje od opredelitve iz zgoraj navedene direktive zato, da
se upošteva posebne značilnosti dejavnosti, ki jih izvajajo te institucije
in ki pretežno vključujejo tveganja na trgu; ê 93/6/EGS uvodna
izjava 23 (prilagojeno) (23)
ker Direktiva Sveta 92/30/EGS z dne 6. aprila
1992 o nadzoru kreditnih institucij na konsolidirani osnovi[13] Ö Direktiva
[2000/12/ES] Õ določa
načelo konsolidacije; Ö . Õ ker nNe vzpostavlja skupnih pravil za konsolidacijo
finančnih institucij, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki so pretežno
predmet tveganj na trgu;. ker se ta direktiva nanaša na drugo pobudo
Skupnosti, ki je namenjena sprejetju potrebne uskladitve na tem področju; ò novo (24)
Za
zagotovitev primerne solventnosti institucij znotraj skupine, je bistveno, da
se minimalne kapitalske zahteve upoštevajo na podlagi konsolidiranega
finančnega stanja skupine. Za zagotovitev ustrezne razporeditve in razpoložljivosti
lastnih virov sredstev znotraj skupine za namene zavarovanje investicij tam,
kjer je potrebno, bi morale minimalne kapitalske zahteve veljati za posamezne
institucije znotraj skupine, razen če je ta cilj možno učinkovito
doseči na drugačen način. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 24 (prilagojeno) (25)
ker se Direktiva 92/30/EGS
Ö [2000/12/ES]
se Õ ne uporablja za
skupine, ki vključujejo eno ali več investicijskih družb in nobene kreditne
institucije;. ker je bilo
vendarle zaželeno zagotoviti Ö Zato naj se
določi Õ skupni okvir za
uvedbo nadzora investicijskih podjetij na konsolidirani osnovi;. ò novo (26)
Institucije
bi morale zagotoviti notranje vire sredstev, ki so glede na tveganja, katerim
so ali bi lahko bile izpostavljene, primerna po obsegu, kvaliteti in
razporejenosti. V skladu s tem bi institucije morale imeti strategije in
procese za ocenjevanje in ohranjevanje ustreznosti svojih notranjih virov
sredstev. (27)
Pristojni
organi naj bi ocenili ustreznost lastnih virov sredstev institucij, ob
upoštevanju tveganj, katerim so slednje izpostavljene. (28)
Za
učinkovito delovanje notranjega trga je bistvena znatna okrepitev
konvergence pri izvajanju in uporabi določb usklajene zakonodaje
Skupnosti. (29)
Iz istega razloga ter
zato, da se zagotovi, da institucije Skupnosti, ki so dejavne v več
državah članicah, niso nesorazmerno obremenjene zaradi neprekinjenih
pristojnosti pristojnih organov posameznih držav članic za izdajanje
dovoljenj in nadzor, je nujno, da se znatno okrepi sodelovanje med pristojnimi
organi. V tem okviru bi bilo treba okrepiti vlogo konsolidiranega nadzornika. (30)
Da bi notranji trg
deloval vedno bolj učinkovito in da bi bile državljanom Skupnosti
zagotovljene primerne stopnje preglednosti, je potrebno, da pristojni organi
javno in na način, ki omogoča smiselno primerjavo, razkrijejo
način izvajanja te direktive. (31)
Da bi okrepili tržno
disciplino in spodbujali institucije, naj izboljšajo svojo tržno strategijo,
kontrolo tveganj in notranjo upravno organizacijo, bi bilo treba predvideti
primerno javno razkritje institucij. ê 93/6/EGS uvodna
izjava 25 (prilagojeno) ð novo (32)
ker bodo občasno
potrebne tehnične prilagoditve za izvedbena pravila, opredeljena v tej
direktivi, s čimer se bodo upoštevala nova dogajanja na področju
investicijskih storitev; ker Komisija skladno s tem predlaga, da takšne
prilagoditve postanejo obvezne ð Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive,
je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o
postopkih za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji[14] ï; ê 93/6/EGS uvodna
izjava 26 ker naj bi Svet
kasneje sprejel določbo za prilagoditev te direktive tehničnemu
napredku v skladu s Sklepom Sveta 87/373/EGS z dne 13. julija 1987 o
določitvi postopka za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji[15];
ker naj bi medtem Svet sam na predlog Komisije
izvajal takšne prilagoditve; ê 93/6/EGS uvodna
izjava 27 (prilagojeno) ker je treba predvideti
ponovni pregled te direktive v treh letih od dneva začetka njene
veljavnosti zaradi pridobljenih izkušenj pri njenem izvajanju, novih dogajanj
na finančnih trgih in dela upravnih organov v mednarodnih krogih; ker naj
bi pregled vključeval tudi možne preglede seznama področij, ki so
lahko predmet tehničnih prilagoditev; ê 93/6/EGS uvodna
izjava 28 ker sta ta
direktiva in Direktiva 93/22/EGS o investicijskih storitvah na področju
vrednostnih papirjev med seboj tesno povezani, da bi to, če bi začeli
veljati na različna dneva, lahko pripeljalo do izkrivljanja konkurence, ò novo (33)
Za preprečevanje
motenj na trgih in zagotavljanje kontinuitete v skupnih stopnjah lastnih virov sredstev
je primerno, da se predvidijo posebne prehodne ureditve. (34)
Ta direktiva upošteva
temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske
unije o temeljnih pravicah, kot splošna načela zakonodaje Skupnosti. (35)
Obveznost prenosa te
direktive v nacionalno zakonodajo naj bo bi morala biti omejena na tiste
določbe, ki predstavljajo znatno spremembo v primerjavi s predhodnimi
direktivami. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz
predhodnih direktiv. (36)
Ta direktiva
ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos
direktiv v nacionalno zakonodajo, ki so navedeni v delu B Priloge VIII. ê 93/6/EGS (prilagojeno) SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: Ö POGLAVJE
I Õ Ö Vsebina,
področje uporabe in opredelitve Õ Ö Oddelek 1 Õ Ö Vsebina in
področje uporabe Õ ê 93/6/EGS (prilagojeno) Člen 1 1. Ö Ta direktiva
določa zahteve kapitalske ustreznosti, ki se uporabljajo za investicijske
družbe in kreditne institucije, pravila za njihov izračun in pravila za
njihov bonitetni nadzor. Õ Države članice
zahteve iz te direktive uporabljajo za investicijske družbe in kreditne
institucije, opredeljene v členu 2. 2. Država članica lahko
investicijskim družbam in kreditnim institucijam, ki jih je pooblastila, naloži
dodatne ali strožje zahteve. ò novo Člen 2 1. V skladu s členi 18, 20, 28 to 32, 34
in 39 te direktive se členi 68 do 73 Direktive [2000/12/ES] smiselno
uporabljajo za investicijske družbe. Poleg tega se členi
71 do 73 Direktive [2000/12/ES] uporabljajo v naslednjih okoliščinah: (a) investicijska
družba ima kot matično podjetje matično kreditno institucijo v eni od
držav članic; (b) kreditna
institucija ima kot matično podjetje matično investicijsko družbo v
eni od držav članic; Če ima
finančni holding kot hčerinsko podjetje tako kreditno institucijo kot
investicijsko družbo, se za kreditno institucijo uporabljajo zahteve na podlagi
konsolidiranega finančnega stanja finančnega holdinga. ê 93/6/EGS člen
7 (1) in (2) (prilagojeno) Člen 7 Splošna načela 1. Kapitalske
zahteve iz členov 4 in 5 za institucije, ki niso ne matična ne
hčerinska podjetja, se uporabljajo za vsako institucijo posebej. 2. Zahteve
iz členov 4 in 5 za: –
vsako
institucijo, ki ima kot hčerinsko podjetje kreditno institucijo v smislu
Direktive 92/30/EGS, investicijsko podjetje ali drugo finančno
institucijo, ali je v takšnem gospodarskem subjektu soudeležena, in –
vsako
institucijo, katere matično podjetje je finančni holding se uporabljajo na
konsolidirani osnovi v skladu z metodami iz zgoraj navedene direktive in
odstavkov 7 do 14 tega člena. ê 93/6/EGS člen
7 (3) (prilagojeno) è1 2004/xx/ES
člen 1 ð novo 2. Če skupina iz odstavka 2 Ö odstavka
1 Õ ne vključuje
kreditne institucije, se uporabi Direktiva 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ v skladu z
naslednjimi prilagoditvami: –
finančni
holding pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so
izključno ali pretežno investicijske družbe ali druge finančne
institucije, med katerimi je najmanj ena investicijska družba, in ki ni mešani
finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij,
zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu[16], –
mešani holding pomeni
matično podjetje, ki ni finančni holding ali investicijska družba ali
mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES, katerega
hčerinska podjetja zajemajo najmanj eno investicijsko družbo, –
- pristojni organi pomenijo nacionalne organe, ki so z zakonom ali
podzakonskim aktom pooblaščeni za nadzorovanje investicijskih družb, –
drugi pododstavek člena
3(5) Direktive 92/30/EGS se ne uporablja, ð (a) vsako sklicevanje na kreditne
institucije se nadomesti s sklicevanjem na investicijske družbe; ï (b) v členih 4 Ö 125 Õ (1) in (2) in 7 Ö 140 (2) Õ (5) Direktive 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ se vsako sklicevanje
na Ö druge
člene Õ Direktive 77/780/EGS Ö [2000/12/ES] Õ Örazlaga kotÕ nadomesti s sklicevanjem na Direktivo 93/22/EGS Ö 2004/39/ES Õ ; (c) za namene člena 3 (9) in 8 Ö 39(3) Õ Direktive 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ se sklicevanje na è1 Evropski
odbor za bančništvo ç Ö razume
kot Õ nadomesti s sklicevanjem na Svet in Komisijo; (d) Ö z odstopanjem
od člena 140(1) Direktive [2000/12/ES], če skupina ne vključuje
kreditne institucije, Õ prvi stavek Ö navedenega Õ člena 7 Ö se Õ nadomesti z
naslednjim: "Če investicijska družba, finančni holding ali
mešani holding nadzoruje eno ali več hčerinskih podjetij, ki so
zavarovalne družbe, pristojni organi in organi, pooblaščeni za izvajanje
naloge nadzorovanja zavarovalnih družb, tesno sodelujejo." ê 93/6/EGS člen
7 (4) 4. Pristojni organi, ki imajo nalogo, da nadzorujejo skupine iz
odstavka 3 na konsolidirani osnovi, lahko do nadaljnje uskladitve nadzora
takšnih skupin na konsolidirani osnovi in če to opravičujejo
okoliščine, oprostijo te obveznosti, pod pogojem, da vsaka investicijska
družba v takšni skupini: (i) uporablja opredelitev lastnih sredstev iz odstavka 9
Priloge V; (ii) izpolnjuje zahteve iz členov 4 in 5 na posamezni
osnovi; (iii) vzpostavi sisteme za spremljanje in nadzor virov kapitala
in financiranja vseh preostalih finančnih institucij skupine. ê 93/6/ES člen
7 (5) in (6) (prilagojeno) 5. Pristojni organi
zahtevajo, da jih investicijske družbe v skupini, kateri je bila priznana
oprostitev obveznosti iz odstavka 4, obvestijo o vseh tveganjih, vključno
s tistimi, ki so povezani s sestavo in viri njihovega kapitala in financiranja,
ki bi lahko oslabili njihove finančne položaje, vključno s tistimi,
ki so povezani s sestavo in viri njihovega kapitala in financiranja. Če
pristojni organi nato ocenijo, da finančni položaji teh investicijskih
družb niso ustrezno zaščiteni, od njih zahtevajo, da sprejmejo ukrepe, ki
po potrebi vključujejo tudi omejitve prenosa kapitala od teh družb na
subjekte skupine. 6. Če pristojni
organi izvzamejo celotno skupino, vključno s podjetji, ki se ne nahajajo
na ozemlju države članice od obveznosti nadzora na konsolidirani osnovi iz
odstavka 4, sprejmejo druge ustrezne ukrepe za spremljanje tveganj oziroma
velikih izpostavljenosti ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Oddelek 2 Õ OPREDELITVE ê 93/6/EGS člen
2 (1) (prilagojeno) ð novo Člen 3 1. V tej direktivi ð se uporabljajo naslednje
opredelitve: ï (a)1. kreditne institucije Ö pomenijo
kreditne institucije, opredeljene v členu 4(1) Direktive [2000/12/ES]; Õ vse institucije,
ki ustrezajo opredelitvi iz prve alinee člena 1 Prve direktive Sveta
(77/780/EGS) z dne 12. decembra 1977 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o
začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij[17], 2 za katere
veljajo zahteve iz Direktive 89/647/EGS; ê 2004/39/ES člen
67.2 (prilagojeno) ð novo (b) investicijske
družbe pomenijo vse institucije, ki ustrezajo opredelitvi iz Ö kakor so
opredeljene v členu 4(1) Direktive 2004//39/ES Õ Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov,
za katere veljajo zahteve, določene z isto Ö navedeno Õ direktivo, z izjemo: (a)(i) kreditnih institucij; (b)(ii) lokalnih
družb opredeljenih pod številko 20 Ö točko (p)
odstavka 1 tega člena Õ, in (c)(iii) družb,
ki ð so ï zgolj ð pooblaščene za opravljanje
storitve investicijskega svetovanja in/ali ï sprejemajo in posredujejo naročila investitorjev, brez
posedovanja denarja ali vrednostnih papirjev strank, in ki zaradi tega ne
morejo stopiti v dolžniško razmerje s svojimi strankami; ê 93/6/EGS člen
2(3) to (4) (prilagojeno) 3. (c) institucije
pomenijo kreditne institucije in investicijske družbe; 4. (d) priznane investicijske
družbe tretje države pomenijo družbe, Ö ki izpolnjujejo
naslednje pogoje: Õ Ö (i) družbe, Õ ki bi, če bi
bile ustanovljene znotraj Skupnosti, spadale v okvir opredelitve investicijske
družbe; Ö (ii) družbe, Õ opredeljene pod številko 2, ki so pooblaščene v
tretji državi; Ö (iii) družbe, Õ in za katere veljajo pravila, ki so pred pristojnimi
organi vsaj tako stroga kot tista, določena v tej direktivi; ê 93/6/EGS (prilagojeno) ð novo 5. (e) finančni
instrumenti pomenijo instrumente iz oddelka B Priloge k Direktivi 93/22/EGSð instrumente, ki eni stranki
prinašajo finančno terjatev, drugi stranki pa finančno obveznost ali
lastniški instrument ï; ê 93/6/EGS člen
2(6) (7) (prilagojeno) ð novo 6. postavke
trgovanja institucije so sestavljene iz: (a) lastnih
položajev v finančnih sredstvih, borznem blagu in izvedenih finančnih
sredstvih na borzno blago, ki jih ima institucija zaradi ponovne prodaje in/ali
jih je institucija pridobila z namenom v kratkem roku zaslužiti na račun
dejanskih in/ali pričakovanih razlik med njihovo prodajno in nakupno ceno,
ali na račun drugih sprememb cene ali obrestne mere in pozicij v
finančnih instrumentih, borznem blagu in izvedenih finančnih
sredstvih na borzno blago, iz naslova simultane prodaje oziroma nakupa za
lasten račun, ali položajev, za namen varovanja pred tveganji drugih
elementov postavk trgovanja; (b) izpostavljenosti
zaradi neporavnanih terjatev iz poslov trgovanja, brezplačnih
izročitev in OTC izvedenih finančnih sredstev iz odstavkov 1, 2, 3 in
5 Priloge II, izpostavljenosti iz sklenjenih pogodb o prodaji in povratnem
odkupu ter o posoji vrednostnih papirjev in borznega blaga, ki temelji na
vrednostnih papirjih in borznem blagu iz postavk trgovanja opredeljenih v
točki (a) iz odstavka 4 Priloge II, tistih izpostavljenosti iz naslova
sklenjenih pogodb o odkupu in povratni prodaji ter izposoji vrednostnih
papirjev in borznega blaga iz istega odstavka, če to odobrijo pristojni
organi, in ki ustrezajo pogojem (i), (ii), (iii) in (v) ali pogojema (iv) in
(v), kot sledi: (i) izpostavljenost
se vrednoti dnevno glede na stanje na trgu v skladu s postopki iz Priloge II; (ii) zavarovanje
se prilagaja večjim spremembam vrednosti vrednostnih papirjev ali borznega
blaga, ki so vključeni v pogodbo ali transakcijo, v skladu s pravilom
sprejemljivim za pristojne organe; (iii) pogodba
ali transakcija zagotavlja avtomatično in takojšnje pobotanje terjatev
institucije s terjatvami nasprotne stranke v primeru stečaja slednje; (iv) pogodba ali transakcija je medpodročna; (v) takšne
pogodbe ali transakcije so predmet sprejete in ustrezne uporabe in navidezne
transakcije, zlasti tiste, ki niso kratkoročne narave, se izključijo; (c) drugih
izpostavljenosti institucije, ki izvirajo iz nadomestil, provizij, obresti,
dividend in kritij iz trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na
organiziranem trgu (borzi) in ki so neposredno povezane s postavkami trgovanja
iz odstavka 6 Priloge II. Posebne postavke se vključijo ali izključijo iz
postavk trgovanja v skladu z objektivnimi postopki, ki po potrebi
vključujejo računovodske standarde v zadevni instituciji, pri
čemer so takšni postopki in njihovo dosledno izvajanje predmet revizije s
strani pristojnih organov. ê 93/6/EGS člen
2(7) (prilagojeno) 7. matično
podjetje, hčerinsko podjetje in finančna institucija so opredeljeni v
skladu s členom 1 Direktive 92/30/EGS; ê 93/6/EGS
člen 2(8) (prilagojeno) 8. finančni
holding pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja so
izključno ali pretežno kreditne institucije, investicijske družbe ali
druge finančne institucije, od katerih je najmanj ena kreditna institucija
ali investicijska družba; ò novo (f) matična
investicijska družba v državi članici pomeni investicijsko družbo, ki
ima kot hčerinsko družbo institucijo ali finančno institucijo ali delež
v taki instituciji, in ki sama ni hčerinska družba druge institucije z
dovoljenjem za opravljanje storitev v isti državi članici, ali
finančni holding, ustanovljen v isti državi članici, in v kateri nima
deleža nobena druga institucija z dovoljenjem za opravljanje storitev v isti
državi članici; (g) matična
investicijska družba EU pomeni matično investicijsko družbo v državi
članici, ki ni hčerinska družba druge institucije z dovoljenjem za
opravljanje storitev v kateri koli državi članici, ali finančni
holding, ustanovljen v kateri koli državi članici, in v kateri nima deleža
nobena druga institucija z dovoljenjem za opravljanje storitev v kateri koli
državi članici; ê 93/6/EGS
člen 2 (9) (prilagojeno) 9. uteži za
tehtanje tveganj pomenijo stopnje kreditnega tveganja, ki velja za ustrezne
nasprotne stranke v skladu z Direktivo 89/647/EGS. Vendar pa se za sredstva,
sestavljena iz terjatev do in drugih izpostavljenosti do investicijskih družb
ali priznanih investicijskih družb tretjih držav ter kreditna tveganja iz
poslovanja priznanih klirinških družb in borz, dodeli ista utež, kot je
dodeljena, če je ustrezna nasprotna stranka kreditna institucija; ê 98/33/ES člen
3.1 (prilagojeno) 10(h) izvedena
finančna sredstva, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC) pomeni izvenbilančne
postavke, Ö ki spadajo v
seznam Priloge IV k Direktivi [2000/12/ES], razen postavk, katerim se dodeli
vrednost izpostavljenosti nič v skladu z odstavkom 2 Priloge III navedene
direktive; Õ za katere se v
skladu s prvim pododstavkom člena 6(3) Direktive 89/647/EGS uporabljajo
metode iz Priloge II k navedeni direktivi; ê 93/6/EGS (prilagojeno) 11.(i) organizirani
trg pomeni trg, ki ustreza opredelitvi iz člena 1(13) Direktive
93/22/EGS; Ö opredeljen v
členu 4(14) Direktive 2004/39/ES Õ; ê 93/6/EGS (prilagojeno) 12. postavke
kvalificiranih izdajateljev pomenijo dolge in kratke položaje v sredstvih
iz člena 6 (1)(b) Direktive 89/647/EGS in dolžniških finančnih
instrumentih, ki so jih izdale investicijske družbe ali priznane investicijske
družbe tretje države. Pomenijo tudi dolge in kratke položaje v dolžniških
instrumentih, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: prvič, takšni instrumenti
morajo kotirati na vsaj enem urejenem trgu v državi članici ali na borzi v
tretji državi, pod pogojem, da je borza priznana s strani pristojnih organov
države članice; in drugič, da obe veljata za dovolj likvidni in da
sta zaradi plačilne sposobnosti izdajatelja predmet stopnje
stečajnega tveganja, ki je primerljiva z ali nižja od tiste, ki velja za
sredstva iz člena 6(1)(b) Direktive 89/647/EGS; način ocenjevanja
finančnih instrumentov je predmet nadzora pristojnih organov, ki ovržejo
presojo institucije, če menijo, da so zadevni finančni instrumenti
predmet previsoke stopnje stečajnega tveganja, da bi bili postavke
kvalificiranih izdajateljev. Ne glede na
zgoraj navedeno in do nadaljnje uskladitve imajo pristojni organi pooblastilo,
da med postavke kvalificiranih izdajateljev prištevajo instrumente, ki so
dovolj likvidni in ki so zaradi plačilne sposobnosti izdajatelja predmet
stečajnega tveganja, ki je primerljivo ali nižje od stečajnega
tveganja sredstev iz člena 6(1)(b) Direktive 89/647/EGS. Stečajno
tveganje, ki je povezano s takšnimi instrumenti, sta na takšnem nivoju morali
oceniti vsaj dve agenciji za ocenjevanje kreditne sposobnosti, priznani s
strani pristojnih organov, ali vsaj ena takšna agencija, v kolikor jih ocena
katere koli druge agencije za ocenjevanje kreditne sposobnosti ne uvrsti pod
takšno raven. Pristojni
organi lahko pogoj iz predhodnega stavka opustijo, če ga, na primer,
zaradi značilnosti trga, izdajatelja, izdaje ali določenih kombinacij
teh značilnosti ocenijo kot neustreznega. Nadalje
pristojni organi od institucij zahtevajo, da za instrumente, ki kažejo posebno
tveganje zaradi nezadostne plačilne sposobnosti izdajalca ali likvidnosti,
uporabijo najvišjo utež iz Tabele 1 odstavka 14 Priloge I. Pristojni
organi vsake države članice redno predložijo Svetu in Komisiji informacije
o načinih ocenjevanja postavk kvalificiranih izdajateljev, zlasti
načinov, uporabljenih za ocenitev stopnje likvidnosti izdaje in
plačilne sposobnosti izdajatelja; 13. postavke
brez posebnih tveganj pomenijo dolge in kratke izpostavljenosti v sredstvih iz
člena 6(1)(a) Direktive 89/647/EGS in tiste, za katere je bila dodeljena
utež 0 % iz člena 7 iste direktive; ê 93/6/EGS člen
2 (14) (prilagojeno) 14.(j) zamenljivi
vrednostni papir pomeni vrednostni papir, ki se lahko po izbiri imetnika
zamenja za drugi vrednostni papir, ponavadi delnico
izdajatelja; ê 98/31/ES člen
1.1(b) (prilagojeno) 15.(k) "nakupni
bon" pomeni vrednostni papir, ki imetniku daje pravico, da do dne ali na
dan zapadlosti nakupnega bona po vnaprej določeni ceni kupi osnovno
sredstvo listine. Poravnava se lahko izvede bodisi z izročitvijo osnovnega
sredstva bodisi z gotovinskim plačilom; 16. (l) "financiranje zalog" pomeni položaje Ö pozicije Õ , ko se zaloge terminsko prodajo in se stroški financiranja
vežejo do dne terminske prodaje; ê 98/31/ES člen
1.1(c) (prilagojeno) 17.(m) "pogodba
o prodaji in povratnem odkupu" in "pogodba o odkupu in povratni
prodaji" pomenita Ö pomenita Õ vsako pogodbo, s
katero institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali
borzno blago ali zajamčene pravice, vezane na lastništvo vrednostnih
papirjev ali borznega blaga, če to jamstvo izda priznana borza, s
pravicami do vrednostnih papirjev in borznega blaga in če dogovor ne
dopušča instituciji, da bi prenesla ali zastavila določen vrednostni
papir ali določeno borzno blago več kot eni nasprotni stranki hkrati,
pod obvezo, da jih ponovno odkupi - (ali nadomestne vrednostne papirje ali borzno
blago iste vrste) - po določeni ceni na določen dan v
prihodnosti, ali ki bo določen s strani prenosnika, pri čemer gre v
primeru institucije, ki prodaja vrednostne papirje ali borzno blago za pogodbo o
prodaji in povratnem nakupu, in v primeru institucije, ki kupuje vrednostne
papirje, za pogodbo o odkupu in povratni prodaji; ê 93/6/EGS člen
2(17) 2. odstavek Pogodba o odkupu in povratni prodaji se obravnava kot
medpodročna transakcija, če za nasprotno stranko velja usklajen
nadzor na ravni Skupnosti ali če kreditna institucija spada v Cono A, kot
določa Direktiva 89/647/EGS ali če je investicijsko podjetja iz
tretje države priznano ali če je sporazum sklenjen s priznano klirinško
družbo ali borzo; ê 98/31/ES člen
1.1(d) (prilagojeno) 18.(n) "posoja
vrednostnih papirjev" ali borznega blaga in "izposoja vrednostnih
papirjev ali borznega blaga" pomenita Ö pomenita Õ transakciji, pri
kateri institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali
borzno blago ob pridobitvi ustreznega zavarovanja in kjer se izposojevalec
zaveže vrniti enakovredne vrednostne papirje ali enakovredno borzno blago na
dogovorjen dan v prihodnosti ali na zahtevo prenosnika, pri čemer gre s
strani institucije, ki prenaša vrednostne papirje ali borzno blago za posojo
vrednostnih papirjev ali borznega blaga, in s strani institucije, na katero se
ti prenesejo, za izposojo vrednostnih papirjev ali borznega blaga; ê 98/31/ES člen
1.1(d) Izposoja vrednostnih papirjev ali borznega blaga se
šteje za medpodročno transakcijo, če za nasprotno stranko velja
usklajen nadzor na ravni Skupnosti ali če kreditna institucija spada v
Cono A, kakor to določa Direktiva 89/647/EGS, ali če je priznana
investicijska družba iz tretje države ali če je transakcija sklenjena s
priznano klirinško družbo ali borzo; ê 93/6/EGS člen
2(19) (prilagojeno) 19.(o) klirinški
član pomeni člana borze ali klirinške družbe, ki je v neposrednem
pogodbenem odnosu z osrednjo nasprotno stranko (tržni garant); neklirinški
člani morajo poslovati prek klirinškega člana; ê 93/6/EGS člen
2(20) (prilagojeno) ð novo 20.(p) lokalna družba pomeni družbo, ki posluje zgolj na lasten račun ð na trgih ï s finančnimi terminskimi pogodbami ali
opcijami na borzið ali z drugimi izvedenimi
finančnimi instrumenti ter na gotovinskih trgih izključno z namenom
varovanja pred tveganji na trgih izvedenih finančnih instrumentov, ali ki
poslujeï za račune drugih članov iste borzeð teh trgov ï ali katerim določa ceno in za katero jamčijo klirinški
člani
isteih borze ð trgov, če ï Oodgovornost za zagotavljanje izvajanja
sklenjenih pogodb takšneih družbe mora prevzeti Ö prevzamejo Õ klirinški člani isteih borze ð trgov; ï , in takšne pogodbe se morajo upoštevati pri izračunavanju skupnih
kapitalskih zahtev klirinškega člana, samo če so pozicije lokalne
družbe v celoti ločene od pozicij klirinškega člana; ê 93/6/EGS člen
2(21) 21.(q) delta
pomeni pričakovano spremembo cene opcije kot dela majhne spremembe cene
osnovnega finančnega instrumenta, na katerega se opcija nanaša; ê 93/6/EGS člen
2(22) (prilagojeno) 22. za namene odstavka 4 Priloge I dolgi položaj pomeni
položaj, v kateri je institucija fiksirala obrestno mero, ki jo bo prejela enkrat
v prihodnosti, in kratki položaj pomeni položaj, v kateri je fiksirala
obrestno mero, ki jo bo enkrat v prihodnosti plačala; ê 93/6/EGS člen
2(23) (prilagojeno) 23.(r) lastna sredstva Ö lastni viri
sredstev Õ pomenijo lastna sredstva, opredeljena Ö lastni viri
sredstev, opredeljeni Õ v Direktivi 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ. Ta opredelitev
se lahko v posebnih okoliščinah iz Priloge V spremeni; ê 93/6/ES člen
2 (24) in (25) (prilagojeno) 24. ustanovitveni
kapital pomeni postavki 1 in 2 člena 2(1) Direktive 89/299/EGS; 25 prvotna lastna
sredstva pomenijo vsoto postavk 1, 2 in 3, od katere odštejemo vsoto postavk 9,
10 in 11 člena 2(1) Direktive 89/299/EGS; ê 93/6/EGS člen
2 (26) (prilagojeno) 26.(s) kapital
pomeni lastna sredstva Ö lastni viri
sredstev Õ ;. ê 93/6/EGS člen
2(27) (prilagojeno) 27. modificirano
trajanje se izračuna z uporabo formule iz odstavka 26 Priloge I. ò novo Za namene uporabe
nadzora na konsolidirani osnovi izraz investicijska družba vključuje
priznane investicijske družbe tretje države. Za namene
točke (e) prvega pododstavka finančni instrumenti vključujejo
tako osnovne finančne instrumente ali denarne instrumente kot izvedene
finančne instrumente, katerih vrednost je vezana na ceno osnovnega
finančnega instrumenta ali tečaj ali indeks ali ceno druge osnovne
postavke, in vključuje najmanj instrumente, navedene v oddelku C Priloge I
Direktive 2004/39/ES. ê 93/6/EGS člen
2 (7) in (8) (prilagojeno) 2. Ö Izrazi Õ"matično podjetje", "hčerinsko
podjetje", Ö "upravljanje
sredstev" Õ in "finančna institucija" so Ö zajemajo
podjetja, Õ opredeljenia v skladu s Ö kot taka v
členu 4 Õ členom 1
Direktive 92/30/EGS Ö [2000/12/ES] Õ . Ö Izrazi Õ "finančni holding", Ö "matični
finančni holding v državi članici", “matični finančni
holding EU" in "podjetje za pomožne storitve"Õ pomeni finančno institucijo, katere hčerinska
podjetja so izključno ali pretežno kreditne institucije, investicijske
družbe ali druge finančne institucije, od katerih je najmanj ena kreditna
institucija ali investicijska družba Ö zajemajo
podjetja, opredeljena kot taka v členu 4 Direktive [2000/12/ES], pri
čemer se vsako sklicevanje na kreditne institucije razume kot sklicevanje
na institucije. Õ ò novo 3. Za namene
uporabe Direktive [2000/12/ES] za skupine, zajete v členu 2(1), ki ne
vključujejo kreditne institucije, se uporabljajo naslednje opredelitve: ê 2002/87/ES člen
26 (prilagojeno) 1.(a) "finančni
holding" pomeni finančno institucijo, katere hčerinska podjetja
so izključno ali pretežno investicijske družbe ali druge finančne
institucije, med katerimi je najmanj ena investicijska družba, in ki ni mešani
finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES[18] Evropskega
parlamenta in Sveta; 2. (b) "mešani holding"
pomeni matično podjetje, ki ni finančni holding ali investicijska
družba ali mešani finančni holding v smislu Direktive 2002/87/ES, katerega
hčerinska podjetja zajemajo najmanj eno investicijsko družbo; 3. (c) “pristojni organi”
pomenijo nacionalne organe, ki so z zakonom ali podzakonskim aktom
pooblaščeni za nadzorovanje investicijskih družb. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö POGLAVJE II Õ USTANOVITVENI KAPITAL ê 93/6/EGS člen
2(24) (prilagojeno) Člen 4 1. Začetni kapital pomeni Ö točki (a)
in (b) Õ postavki 1 in 2
člena Ö 57 Õ 2(1)
Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ. ê 93/6/EGS člen
3(1) in (2) (prilagojeno) Člen 5 1. Investicijske družbe, Ö ki ne poslujejo
s finančnimi instrumenti za lasten račun ali prevzemajo izdaje finančnih
instrumentov z obveznostjo nakupa, vendar Õ ki upravljajo z
denarjem strank in/ali vrednostnimi papirji in ki ponujajo eno ali več
izmed naslednjih storitev, imajo ustanovitveni kapital v višini 125000 ekujev
Ö EUR Õ : (a) sprejemanje in prenos naročil vlagateljev za finančne
instrumente; (b) izvedba naročil vlagateljev za finančne instrumente; (c) upravljanje posameznih portfeljev naložb v finančnih
instrumentih. pod pogojem, da se ne
ukvarjajo s finančnimi instrumenti za lasten račun ali prevzemajo
izdaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa. Posedovanje položajev, ki ne
izhajajo iz postavk poslovanja, v finančnih instrumentih za namen
investiranja lastnih sredstev se ne šteje za opravljanje storitev iz odstavka 1
ali storitev iz odstavka 2. 2. Pristojni organi lahko investicijski družbi, ki izvaja
naročila investitorjev za finančne instrumente, dovolijo, da ima
takšne instrumente na lasten račun, če Ö so izpolnjeni
naslednji pogoji Õ : (a) takšni položaji Ö takšne
pozicije Õ nastanejo zgolj kot
posledica neuspeha družbe, da popolnoma natančno izpolni naročila
investitorjev,; (b) jeskupna tržna vrednost vseh takšnih položajev Ö pozicij Õ Ö je Õ predmet praga, ki
znaša 15 % ustanovitvenega kapitala družbe,; (c) družba izpolnjuje zahteve iz Ö , določene
v Õ členovih 18, 20 in 28,; in (d) so takšni položaji Ö takšne
pozicije Õ Ö so Õ po naravi
naključni in začasni ter strogo omejeni na čas, ki je potreben
za izvedbo transakcije. Posedovanje položajev Ö pozicij Õ, ki ne izhajajo iz
postavk poslovanja, v finančnih instrumentih za namen investiranja lastnih
Ö virov Õ sredstev se ne šteje
za opravljanje storitev iz odstavka 1 ali storitev iz odstavka 3. 3.2 Države
članice lahko znižajo znesek iz odstavka 1 na 50000 ekujev Ö EUR Õ, če družba ni
pooblaščena za upravljanje z denarjem ali vrednostnimi papirji strank, za
opravljanje storitev na lasten račun ali izvedbo izdaje vrednostnih
papirjev z obveznostjo odkupa. ê 93/6/EGS člen
3(3) (prilagojeno) 3. Vse druge
investicijske družbe imajo ustanovitveni kapital v višini 730000 ekujev. ê 2004/39/ES člen
67(2) (prilagojeno) Člen 6 4. Družbe iz točke (b) člena 2(2) Ö Lokalne
družbe Õ imajo ustanovitveni
kapital 50.000 EUR v kolikor uživajo svobodo ustanavljanja ali opravljanja
storitev Ö ,
določenih v Õ skladu s
členih 31 ali 32 Direktive
2004/39/ES. ê 2004/39/ES člen
67 (3) (prilagojeno) Člen 7 Do revizije Direktive
93/6/EGS, morajo dDružbe iz
točke (b)(iii) člena 2 Ö 3 Õ (1) Ö morajo Õ imeti: (a) ustanovitveni kapital 50.000 EUR; (b) zavarovanje poklicne odgovornosti,
ki velja za celo ozemlje Skupnosti, ali kakšno drugo primerljivo jamstvo proti
odgovornosti za poklicno malomarnost, ki pomeni vsaj 1.000.000 EUR za vsak
zahtevek in skupaj 1.500.000 EUR na leto za vse zahtevke; (c) kombinacijo ustanovitvenega kapitala
in zavarovanja poklicne odgovornosti v obliki, ki omogoča stopnjo kritja,
enakovredno točkam (a) ali (b). Komisija
periodično revidira zneske iz tega odstavka, da bi upoštevala spremembe
evropskega indeksa cen življenjskih potrebščin, kakor ga objavlja
Eurostat, v skladu in hkrati s prilagoditvami po členu 4(7) Direktive
2002/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta[19]
(*) Ö Člen
8 Õ Če je investicijska družba iz točke
b(iii) člena 2 Ö 3 Õ (1) registrirana
tudi v skladu z Direktivo 2002/92/ES, mora izpolnjevati zahteve iz člena
4(3) navedene direktive in mora poleg tega imeti: (a) ustanovitveni kapital 25.000 EUR; (b) zavarovanje poklicne odgovornosti,
ki velja za celo ozemlje Skupnosti, ali kakšno drugo primerljivo jamstvo proti
odgovornosti za poklicno malomarnost, ki pomeni vsaj 500.000 EUR za vsak
zahtevek in skupaj 750.000 EUR na leto za vse zahtevke; (c) kombinacijo ustanovitvenega kapitala
in zavarovanja poklicne odgovornosti v obliki, ki omogoča stopnjo kritja,
enakovredno točkam (a) ali (b). ê 93/6/EGS člen
3(3) (prilagojeno) Člen 9 Vse druge investicijske družbe imajo
ustanovitveni kapital v višini 730000 ekujev Ö EUR Õ . ê 93/6/EGS člen
3(5) to (8) (prilagojeno) Člen 10 1. Ö Z odstopanjem
od členov 5(1), 5(3), 6 in 9, Õ Ne glede na odstavke 1 do 4 države članice lahko še
naprej izdajajo pooblastila investicijskim družbam in družbam iz Ö člena
6 Õ odstavka 4, ki so obstajala pred Ö 31. decembrom
1995 Õ začetkom veljavnosti te direktive, in katerih lastna sredstva so manjša Ö lastni viri
sredstev so manjši Õ od nivoja
ustanovitvenega kapitala, ki je zanje določen v Ö členih
5(1), 5(3), 6 in 9 Õ odstavkih 1 do 4. Lastna sredstva Ö Lastni viri
sredstev Õ takšnih družb ne
smejo pasti pod najvišjo referenčno stopnjo, izračunano po dnevu
uradnega obvestila o tej dDirektivi
Ö 1993/6/EGS Õ. Referenčna
stopnja je povprečna dnevna stopnja lastnih Ö virov Õ sredstev,
izračunana za obdobje šestih mesecev pred dnem izračuna.
Referenčna stopnja se izračuna vsakih šest mesecev za ustrezno predhodno
obdobje. 2. Če nadzor družbe iz odstavka 5Ö 1 Õ prevzame
fizična ali pravna oseba, ki ni oseba, ki jo je predhodno nadzorovala,
morajo lastna sredstva Ö lastni viri
sredstev Õ te družbe doseči
najmanj stopnjo, ki je zanjo določena v Ö členih
5(1), 5(3), 6 in 9 Õ odstavkih 1 do 4,
razen v naslednjih razmerah: (i) v
primeru prvega prenosa z dedovanjem po Ö 31. decembru
1995 Õ uporabi te direktive
z odobritvijo pristojnih organov za največ 10 let po tem prenosu.; (ii) v
primeru spremembe sestave partnerstva, če vsaj eden od družbenikov na dan
začetka veljavnosti te direktive ostaja v partnerstvu, za največ 10
let po dnevu začetka veljavnosti te direktive. 3. V nekaterih posebnih
okoliščinah in ob soglasju pristojnih organov v primeru združitve dveh ali
več investicijskih družb in/ali družb iz Ö člena
6 Õ odstavka 4 pa
ni potrebno, da lastna sredstva Ö lastni viri
sredstev Õ družbe, nastale z
združitvijo, dosežejo stopnjo iz odstavkov 1 do 4Ö členov
5(1), 5(3), 6 in 9 Õ. Vendar pa v vsakem
obdobju, v katerem niso bile dosežene stopnje iz odstavkov 1 do 4 Ö členov
5(1), 5(3), 6 in 9 Õ, lastna sredstva Ö lastni viri
sredstev Õ nove družbe ne smejo
pasti pod skupna lastna sredstva Ö skupne lastne
vire sredstev Õ združenih družb ob
njihovi združitvi. 4. Lastna
sredstva Ö Lastni viri
sredstev Õ investicijskih družb
in družb iz odstavka 4Ö člena
6 Õ ne smejo pasti pod
stopnjo iz odstavkov 1 do 5
in 7 Ö členov
5(1), 5(3), 6, 9, 10(1) in 10(3)Õ. Če pa se to zgodi, lahko pristojni
organi, kjer to opravičujejo okoliščine, takšnim družbam odobrijo
omejeno obdobje, da popravijo nastale razmere ali prenehajo opravljati svoje
dejavnosti. ò novo POGLAVJE III TRŽNA KNJIGA Člen 11 1. Tržna knjiga institucije zajema vse pozicije v
finančnih instrumentih in blagu, ki so namenjene trgovanju ali varovanju
drugih elementov v okviru tržne knjige, ki morajo biti prosti vseh bremen, da
se lahko z njimi prosto trguje, ali za katere obstaja možnost varovanja pred
tveganji. 2. Pozicije za namene trgovanja so tiste kratkoročne
pozicije, ki jih institucija ima za ponovno prodajo in/ali katerih namen je
ustvariti zaslužek od dejanskih ali pričakovanih kratkoročnih sprememb
med nakupno in prodajno ceno ali od drugih sprememb cene ali obrestne mere.
Izraz "pozicije" zajema lastne pozicije,
pozicije, ki izhajajo iz servisiranja strank, in vzdrževanje trga. 3. Namen trgovanja se dokaže na podlagi strategij, politik in
postopkov, ki jih vzpostavi institucija za upravljanje pozicije ali portfelja v
skladu z delom A priloge VII. 4. Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in nadzore za
upravljanje svoje tržne knjige v skladu z delom B Priloge VII. 5. V tržno knjigo se lahko vključijo notranja varovanja
pred tveganji; v tem primeru se uporablja del C Priloge VII. ò novo POGLAVJE IV LASTNI VIRI
SREDSTEV ê 93/6/EGS člen
2 (25) (prilagojeno) Člen 12 Prvotna lastna
sredstva Ö Prvotni lastni
viri sredstev Õ pomenijo vsoto postavk 1, 2 in Ö točk (a)
do (c) Õ, od katere odštejemo
vsoto postavk 9, 10 in 11 Ö točk (i)
do (k) Õ člena 2(1)
Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ. ò novo Komisija najpozneje
do 1. januarja 2009 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ustrezen predlog za
spremembo tega poglavja. ê 93/6/EGS Priloga
V prvi in drugi pododstavek (prilagojeno) ð novo Člen 13 1. ð V skladu z odstavki 2 do 5 tega
člena in členi 14 do 17 ï se Lastna
sredstva Ö lastni viri
sredstev Õ investicijskih družb
in kreditnih institucij se opredelijo Ö določijo Õ v skladu z Direktivo
89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ . Poleg tega se prvi pododstavek
uporablja tudi za investicijske družbe, ki nimajo ene izmed pravnih oblik iz
člena 1(1) Četrte direktive Sveta 78/660/EGS. ê 93/6/EGS Priloga
V (1) 2. pododstavek (2) to (5) (prilagojeno) è1 98/31/ES
člen 1.7 in Priloga 4(a) (b) 2. è1 Ne glede na odstavek Ö Z odstopanjem
od odstavka Õ 1, lahko pristojni
organi tistim institucijam, ki so obvezane zadostiti zahteve za lastna
sredstva iz Ö členov 21
in 28 do 32 ter Õ iz Prilog I, II, III, IV, VI, VII in VIII Ö in III do VI Õ dovolijo uporabo
alternativne opredelitve zgolj za izpolnjevanje teh kapitalskih zahtev Ö določitve Õ za lastna sredstva Ö lastne vire
sredstev Õ . ç Noben del tako
pridobljenih lastnih Ö virov Õ sredstev se ne sme
istočasno uporabiti za izpolnjevanje drugih zahtev za lastna sredstva. Ta alternativna opredelitev Ö določitev Õ vsebuje naslednje
postavke (a), (b) in (c) minus postavka (d), z vključitvijo
naslednjih postavk (a), (b) in (c) minus postavka (d), pri čemer je
odštetje te postavke prepuščeno presoji pristojnih organov: (a) lastna sredstva
Ö lastni viri
sredstev Õ iz Direktive 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ, med katera nistao vključenie zgolj postavki (12) Ö točke (l)
do (p) Õ in (13)
člena 2(1) Ö 57 Õ iste direktive, za
tiste investicijske družbe, ki morajo odšteti postavko (d) tega odstavka od
vsote postavk (a), (b) in (c) tega odstavka; (b) čisti dobički iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ institucije po
odbitku vseh predvidenih odhodkov in dividend ob odštetju čistih izgub iz
drugega poslovanja, pod pogojem, da ni noben od teh zneskov že vključen v
postavko (a) tega odstavka pod postavko 2 ali 11 Ö točkama
(b) ali (k) Õ člena 2(1)
Direktive 89/299/EGS Ö 57 Direktive
[2000/12/ES] Õ ; (c) podrejeni tuji kapital in/ali postavke iz
odstavka 5, za katere veljajo pogoji iz odstavkov 3 do 7 Ö in 4 ter
člena 14 Õ ; (d) nelikvidna sredstva Ö , Õ iz Ö navedena Õ v odstavka 8 Ö členu
15 Õ . 3. Podrejeni tuji kapital iz Ö točke
(c) Õ odstavka 2 ima
najmanj dveletno začetno zapadlost. Ta kapital je v celoti vplačan in
posojilna pogodba ne vključuje nobene klavzule, ki določa, da v
posebnih okoliščinah razen v primeru prenehanja institucije postane dolg
odplačljiv pred dogovorjenim rokom vračila, razen če pristojni
organi ne odobrijo vračila. Niti glavnica niti obresti na takšen podrejeni
tuji kapital se ne moreta odplačati, če bi takšno odplačilo
pomenilo, da bi v tem primeru lastna sredstva institucije
znašala Ö lastni viri
sredstev institucije znašali Õ manj kot 100 %
celotnih zahtev Ö navedene Õ institucije. Poleg tega institucija pristojne organe obvesti o
vseh vračilih takšnega podrejenega tujega kapitala takoj ko se njena lastna sredstva Ö njeni lastni
viri sredstev Õ spustijo pod 120 %
njenih celotnih Ö kapitalskih Õ zahtev. 4. Podrejeni tuji kapital iz Ö točke
(c) Õ odstavka 2 ne sme
preseči maksimuma 150 % prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev, ki
ostanejo na razpolago za izpolnjevanje zahtev, Ö izračunanih
v skladu s členi 21 in 28 do 32 Õ navedenih v
Prilogah I, II, III, IV, VI, VII in VIII Ö do VI Õ, in se lahko
maksimumu približa le v posebnih okoliščinah, ki so sprejemljive za
pristojne organe. 5. Pristojni organi lahko dovolijo, da
institucije zamenjajo podrejeni tuji kapital iz Ö točke (c)
odstavka 2Õ odstavkov 3 in 4 s postavkami 3 in
5 do 8 Ö točkami
(d) do (h) Õ člena 2 (1) Direktive 89/299/EGS Ö 57 Direktive
[2000/12/ES] Õ. ê 98/31/ES Priloga
.4(c) (prilagojeno) Člen 14 1. Pristojni organi lahko dovolijo
investicijskim podjetjem, da prekoračijo prag za podrejen tuj kapital, Ö določen Õ predpisan v odstavku 4 Ö členu
13(4), Õ če presodijo,
da je po smotrnosti ustrezen in pod pogojem, da skupni znesek takšnega
podrejenega tujega kapitala in postavk iz odstavka 5 Ö člena
13(5) Õ ne presega 200 %
prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev, ki ostane
na razpolago za izpolnjevanje zahtev, izračunanih v skladu s navedenih v Ö členih 21,
28 do 32 in Õ Prilogahmi I, II, III, IV, VI, VII in VIII Ö in III do
VI Õ ali 250 % istega
zneska v primeru, če investicijske družbe pri izračunavanju lastnih Ö virov Õ sredstev odštejejo
postavko (d) Ö člena
13(2) Õ. 2. Pristojni organi lahko dovolijo, da
kreditna institucija prekorači prag za podrejeni tuji kapital, Ö določen Õ predpisan v odstavku
4 Ö členu
13(4) Õ, če presodijo,
da je po smotrnosti ustrezen in pod pogojem, da skupni znesek takšnega
podrejenega tujega kapitala in postavk (4) do (8) Ö točk (d)
do (h) Õ člena 35(2)
Ö 57 Õ Direktive [2000/12/ES]
iz odstavka 5 ne presega 250 % prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev, ki
ostanejo na razpolago za izpolnjevanje zahtev, izračunanih v skladu s
členi Ö 28 do 32
in Õ navedenih v
Prilogahmi I, II, III,
IV, V in VI Ö in III do
VI Õ. ê 93/6/EGS Priloga
V (8) (prilagojeno) Člen 15 Nelikvidna sredstva Ö iz točke
(d) člena 12(2) vključujejo naslednje: Õ (a) opredmetena osnovna sredstva (razen
do te mere, da so zemljišča in zgradbe vštete v posojila, katere varujejo), (b) kapitalski deleži, vključno s podrejenimi terjatvami do,
kreditnih ali finančnih institucij, ki se lahko vključijo v lastna sredstva Ö lastne vire
sredstev Õ Ö navedenih Õ takšnih
institucij, razen če so bili odšteti skladno s postavkama 12 Ö točkami
(l) do (p) Õ člena 2(1)
Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ ali skladno s
členom 15(d) te priloge Ö direktive Õ ; (c) kapitalski deleži in druge naložbe v podjetja, ki niso kreditne
institucije in druge finančne institucije, in ki niso takoj prodajni, (d) izgube v hčerinskih podjetjih; (e) depoziti, z izjemo tistih, ki so na razpolago za vračilo v 90
dneh, in ki prav tako izključujejo plačila v zvezi z
diferenčnimi terminskimi posli z vrednostnimi papirji in možnostmi Ö opcijami Õ; (f) posojila in druge terjatve, z izjemo tistih, ki bodo
odplačana/e v 90 dneh; (g) zaloge, razen če so Ö že Õ predmet kapitalskih
zahtev, iz
člena 4(2) in pod pogojem, da te zahteve niso manj stroge od tistih iz
člena 4(1)(iii) Ö ki niso manj
stroge od tistih iz členov 18 do 20 Õ . ê 93/6/EGS Priloga
V(8) druga alinea, drugi pododstavek (prilagojeno) Ö Za namene
točke (b), Õ Čče
imajo institucije deleže v kreditni ali finančni instituciji samo
začasno za namen finančne podpore za reorganizacijo ali rešitev te
institucije, lahko pristojni organi to določbo opustijo. Ravno tako jo
lahko opustijo v zvezi s tistimi delnicami, ki so vključene v postavke trgovanja Ö tržno knjigo Õ investicijske družbe,. ê 93/6/EGS Priloga
V (9) (prilagojeno) Člen 16 9. Tiste i Investicijske
družbe, ki so del skupine, za katero velja Ö ki ji je bila
dovoljena Õ opustitev določb,
ki je opisana v členu Ö iz
člena Õ 7(4) 22,
izračunajo svoja lastna sredstva Ö svoje lastne
vire sredstev Õ v skladu z s odstavki 1 do 8 Ö členi 13
do 15 Õ ob upoštevanju Ö naslednjega Õ naslednjih
prilagoditev: (a)(i) nelikvidna
sredstva iz odstavka 2 Ö točke (d)
člena 13(2) Õ se odštejejo; (b)(ii) izključitev
iz odstavka 2 Ö točke (a)
člena 12(2) Õ ne zajema tistih
komponent postavk 12 Ö točk (l)
do (p) Õ člena 2(1)
Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ, ki jih poseduje
investicijska družba v zvezi s podjetji, vključenimi v obseg konsolidacije
iz člena Ö 2(1) Õ te direktive; (c)(iii)
omejitve iz točk (a) in (b) člena 6 Ö 66 Õ (1)(a) in (b)
Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ se izračunajo v
zvezi z s prvotnimi
lastnimi sredstvi Ö lastnimi viri
sredstev Õ , od katerih so
odštete tiste komponente postavk 12 Ö točk (l)
do (p) Õ člena 2(1)
Ö 57 Õ Direktive 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ, opisane v (ii)
Ö navedene v
točki (b) Õ, ki so deli prvotnih
sredstev podjetij; (d)(iv) tistekomponente
postavk 12 Ö točk (l)
do (p) Õ člena 2(1)
Direktive 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, ki so omenjene v
točki (c), se odštejejo od prvotnih lastnih Ö virov Õ sredstev in ne od
vsote vseh postavk, kot je določeno predpisano v točki (c)
člena 6 Ö 66 Õ (1)(c)
navedene iste direktive za namene zlasti odstavkov 4 do 7 Ö členov
13(4), 13(5) in 14 Õ te priloge Ö direktive Õ . ò novo Člen 17 1. Če institucija izračunava zneske tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za namene Priloge II v skladu z določbami
členov 84 do 89 Direktive [2000/12/ES], potem za namene izračuna iz
poddela 4 dela 1 Priloge VII Direktive [2000/12/ES] velja naslednje: (a) popravki
vrednosti, opravljeni zaradi upoštevanja kreditne bonitete nasprotne stranke,
se lahko vključijo v vsoto popravkov vrednosti in rezervacij, oblikovanih
zaradi izpostavljenosti iz Priloge II; (b) na podlagi
odobritve pristojnih organov, če je kreditno tveganje nasprotne stranke
ustrezno upoštevano v vrednotenju pozicije, vključene v tržno knjigo, je
znesek pričakovane izgube za izpostavljenost tveganju nasprotne stranke
enak nič. Za namene
točke (a) se za take institucije te popravke vrednosti ne vključijo v
lastne vire sredstev, razen v skladu s tem pododstavkom. 2. Za namene
tega člena se uporabljata člena 153 in 154 Direktive [2000/12/ES]. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö POGLAVJE Õ Ö Oddelek 1 Õ REZERVACIJE ZA TVEGANJA ê 93/6/EGS člen
4(1) 1. pododstavek (prilagojeno) ð novo Člen 18 1. Pristojni organi zahtevajo, da iInstitucije
ð imajo ï oblikujejo lastna
sredstva Ö lastne vire
sredstev Õ , ki so vedno višja
od ali enaka vsoti Ö naslednjega Õ : ê 98/31/ES člen
1.2 (prilagojeno) i) (a) kapitalskih zahtev,
izračunanih v skladu z Ö metodami in
možnostmi iz členov 28 do 32 Õ in s Prilogami I, II
in VI in, če je primerno, s Prilogo VIII, za posle trgovanja; ii) (b) kapitalskih
zahtev, izračunanih v skladu z Ö metodami in
možnostmi, določenimi v Õ Prilogah III in VII
Ö IV Õ in, če je
primerno, s Prilogo VIII, za celotno poslovanje. ê 93/6/EGS člen
4.1 (iii) in (iv) (prilagojeno) (iii) kapitalskih
zahtev iz Direktive 89/647/EGS za vse poslovanje, ki izključuje tako posle
trgovanja kot tudi nelikvidna sredstva, če so odšteta od lastnih sredstev
v skladu z odstavkom 2(d) Priloge V; (iv) kapitalskih
zahtev iz odstavka 2. ê 93/6/EGS člen
4.1 (iii) do (iv), drugi pododstavek Ne glede na znesek kapitalske zahteve od (i) do (iv), zahteva za lastna
sredstva investicijske družbe ni nikoli nižja od zneska iz Priloge IV. ê 93/6/EGS člen
4 (2) to (5) 2. Pristojni organi zahtevajo, da institucije krijejo tveganja iz
poslovanja izven področja uporabe tako te direktive kot tudi Direktive
89/647/EGS in za katera velja, da so podobna tveganjem iz teh direktiv z
ustreznimi lastnimi sredstvi. 3. Če lastna sredstva institucije padejo pod zahtevo za lastna
sredstva iz odstavka 1, pristojni organi zagotovijo, da zadevna institucija
sprejme potrebne ukrepe za čimprejšnje popravilo nastale situacije. 4. Pristojni organi zahtevajo, da institucije vzpostavijo sisteme za
spremljanje in nadzor tveganja spremembe obrestne mere celotnega poslovanja, te
sisteme pregledajo pristojni organi. 5. Pristojni organi zahtevajo, da institucije izpolnijo zahtevo za
uporabo sistemov, s katerimi lahko kadarkoli izračunajo njihova
finančna stanja z zadostno natančnostjo. ê 93/6/EGS člen
4(6) (prilagojeno) 2. Ne glede na
odstavek Ö Z odstopanjem
od odstavka Õ 1 lahko pristojni
organi dovolijo, da institucije izračunajo kapitalske zahteve za posle
trgovanja v skladu s Direktivo 89/647/EGS namesto v skladu s prilogama I in
II k tej direktivi, če Ö členom
75(a) Direktive [2000/12/ES] in odstavki 6, 7, 8 in 10 Priloge II k tej
direktivi, Õ namesto v skladu s prilogama
I in II k tej direktivi, če Ö obseg poslov
trgovanja ustreza naslednjim zahtevam Õ : i) (a) posli trgovanja takšnih
institucij običajno ne presegajo 5 % njihovega celotnega poslovanja; ii) (b) njihov
skupni položaj Ö njihova skupna
pozicija Õ iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ običajno ne
presega 15 milijonov ekujev Ö EUR Õ; in iii)(c) posli
trgovanja takšnih institucij nikoli ne presežejo 6 % njihovega celotnega
poslovanja in njihov skupni položaj Ö njihova skupna
pozicija Õ iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ nikoli ne presega 20
milijonov ekujev Ö EUR Õ . ê 93/6/EGS člen
4(7) (prilagojeno) 3. Pri izračunu deleža, ki ga
posli trgovanja predstavljajo v celotnem poslovanju kot v Ö točkah (a)
in (c) Õ odstavkua 6 Ö 2 Õ (i) in (iii),
se lahko pristojni organi sklicujejo ali na obseg kombiniranega bilančnega
in zunajbilančnega poslovanja, izkaz uspeha ali lastna
sredstva Ö lastne vire
sredstev Õ institucije ali pa na
kombinacijo teh meril. Pri ocenjevanju obsega bilančnega in
zunajbilančnega poslovanja se dolžniški vrednostni papirji zajemajo po
njihovih tržnih cenah ali vrednostih njihovih glavnic, lastniški vrednostni
papirji po njihovih tržnih cenah in izvedeni finančni instrumenti glede na
nominalne ali tržne vrednosti njihovih osnovnih instrumentov. Dolgi in
kratki položaji Ö Dolge in kratke
pozicije Õ se seštejejo ne
glede na njihov predznak. ê 93/6/EGS člen
4(8) (prilagojeno) 4. V primeru, da institucija dlje
časa presega enega od pragov ali oba praga iz odstavka 6 Ö 2(a) in
(b) Õ (i) in (ii)
ali enega od pragov ali oba praga iz odstavka 6 Ö 2 Õ (iii), se od
nje zahteva, da izpolni zahteve iz člena Ö odstavka
1(a) Õ 4(1)(i)
namesto zahtev Ö člena
75(a) Õ Direktive 89/647/EGS Ö [2000/12/ES] Õ glede poslov
trgovanja in obvesti pristojni organ. ò novo Člen
19 1. Za namene odstavka 14 Priloge I lahko države članice
po lastni presoji dodelijo utež 0 % dolžniškim vrednostnim papirjem, ki jih
izdajo isti subjekti in so nominirani in vplačani v domači valuti. ê 93/6/EGS člen
11(2) (prilagojeno) 2. Ne glede na
odstavek Ö Z odstopanjem
od odstavkov 13 in Õ 14 Priloge I, lahko
države članice določijo zahtevo za posebna tveganja za obveznicez
dodeljeno utežjo 10 % iz člena 11(2) Direktive 89/647/EGS, Ö ki spadajo pod
odstavke 65 do 67 dela 1 Priloge VI Direktive [2000/12/ES], Õ ki je enaka polovici
zahtevei za posebna tveganja za
postavke kvalificiranih izdajateljev z enako preostalo dospelostjo kot takšna
obveznica Ö , zmanjšani v
skladu z odstotki, podanimi v odstavku 68 dela 1 Priloge VI Direktive
[2000/12/ES] Õ . ò novo 3. Če pristojni organ kot primernega prizna investicijski
sklad iz tretje države, kakor je navedeno v odstavku 52 Priloge I, potem
pristojni organ v drugi državi članici lahko uporabi to priznanje, ne da
bi še sam opravil ocenjevanje. Člen 20 1. V skladu
z odstavki 2, 3 in 4 tega člena ter členom 34 te direktive se zahteve
iz člena 75 Direktive [2000/12/ES] uporabljajo za investicijske družbe. 2. Z
odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi investicijskim družbam, ki
niso pooblaščene za opravljanje investicijskih storitev, navedenih v
točki 3 in točki 6
oddelka A Priloge I Direktive 2004/39/ES, dovoli, da
oblikujejo lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali enaki naslednjemu: (a) vsoti
kapitalskih zahtev iz točk (a) do (c) člena 75 Direktive [2000/12/ES]; (b) znesku,
določenemu v členu 21 te direktive. 3. Z
odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi investicijskim družbam, ki
imajo ustanovitveni kapital, določen v členu 9, ki pa spadajo v eno
od naslednjih kategorij, dovolijo, da oblikujejo lastne vire sredstev, ki so
vedno višji od ali enaki vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z
zahtevami iz točk (a) do
(c) člena 75 Direktive [2000/12/ES], in zneska,
predpisanega v členu 21 te direktive: (a) investicijske
družbe, ki poslujejo za svoj račun zaradi izpolnjevanja ali izvrševanja
naročila stranke ali zaradi pridobivanja vstopa v sistem kliringa in
poravnave ali v priznano borzo, če delujejo v funkciji zastopnikov ali
izvršujejo naročilo stranke; (b) investicijske
družbe (i) ki ne upravljajo
z denarjem ali vrednostnimi papirji strank; (ii) ki prevzamejo
samo trgovanje za svoj račun; (iii) ki nimajo
zunanjih kupcev; (iv) katerih
izvrševanje in poravnava poslov se izvaja pod odgovornostjo klirinške
institucije, ki tudi jamči za te posle. 4. Za
investicijske družbe iz odstavkov 2 in 3 se še naprej uporabljajo druge
določbe v zvezi z operativnim tveganjem, določenim v Prilogi V
Direktive [2000/12/ES]. ê 93/6/EGS Priloga
IV (prilagojeno) Člen 21 Investicijske družbe morajo imeti lastna sredstva Ö lastne vire
sredstev Õ v višini ene
četrtine njihovih stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta. Pristojni organi lahko to zahtevo uskladijo v
primeru materialne spremembe v poslovanju družbe od predhodnega leta. Če družba še ne posluje eno leto
vključno z dnem začetka poslovanja, znaša zahteva četrtino
zneska stalnih splošnih stroškov predvidenih v njenem poslovnem načrtu,
razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev na ta načrt. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Oddelek 2
Uporaba zahtev na konsolidirani osnovi Õ ò novo Člen 22 1. Pristojni organi, ki imajo nalogo, da
nadzorujejo skupine iz člena 2 na konsolidirani osnovi, lahko od primera
do primera opustijo uporabo kapitalskih zahtev na konsolidirani osnovi, pod
pogojem, da: (a) vsaka
investicijska družba v taki skupini uporablja opredelitev lastnih virov sredstev
iz člena 16; (b) vse
investicijske družbe v taki skupini spadajo v kategorije iz odstavkov 2 in 3
člena 20; (c) vsaka posamezna
investicijska družba v taki skupini izpolnjuje zahteve iz členov 18 in 20
ter hkrati od svojih lastnih virov sredstev odšteje vse pogojne obveznosti v
korist investicijskih družb, finančnih institucij, družb za upravljanje in
podjetij za pomožne storitve, ki bi bile drugače konsolidirane; (d) kateri koli
finančni holding, ki je matično podjetje katere koli investicijske
družbe v taki skupini upravlja najmanj toliko kapitala, tukaj opredeljenega kot
vsota točk (a) do (h) člena 57 Direktive [2000/12/ES], kot je vsota
celotne knjigovodske vrednosti katerih koli holdingov, podrejenih terjatev in
instrumentov iz člena 57 Direktive [2000/12/ES] v investicijskih družbah,
finančnih institucijah, družbah za upravljanje in podjetij za pomožne
storitve, ki bi bile drugače konsolidirane, in skupnega zneska kakršnih
koli pogojnih obveznosti v korist investicijskih družb, finančnih
institucij, družb za upravljanje in podjetij za pomožne storitve, ki bi bile
drugače konsolidirane; Če so izpolnjeni
kriteriji iz prvega pododstavka, vsaka investicijska družba ima vzpostavljene
sisteme za spremljanje in nadzor virov kapitala in financiranja vseh
finančnih holdingov, investicijskih družb, finančnih institucij,
družb za upravljanje in podjetij za pomožne storitve v skupini. 2. Z
odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi finančnim holdingom, ki
so v taki skupini matična podjetja investicijskih družb, dovolijo, da
uporabijo vrednost, ki je nižja od vrednosti, izračunane v skladu s
točko (d) odstavka 1, vendar ni nižja od vsote zahtev iz členov 18 in
20, določene za posamezne investicijske družbe, finančne institucije,
družbe za upravljanje in podjetja za pomožne storitve, ki bi bili drugače
konsolidirani, in od skupnega zneska vseh pogojnih obveznosti v korist
investicijskih družb, finančnih institucij, družb za upravljanje in
podjetij za pomožne storitve, ki bi bili drugače konsolidirani. Za namene
tega odstavka je kapitalska zahteva za finančne institucije, družbe za
upravljanje in podjetja za pomožne storitve evidenčna kapitalska zahteva. ê 93/6/EGS člen
7(5) & (6) (prilagojeno) Člen 23 Pristojni organi zahtevajo, da jih
investicijske družbe v skupini, kateri je bila priznana oprostitev obveznosti
iz člena 20 Ö 22 Õ, obvestijo o vseh
tveganjih, vključno s tistimi, ki so povezani s sestavo in viri njihovega
kapitala in financiranja, ki bi lahko oslabili njihove finančne položaje.
Če pristojni organi nato ocenijo, da finančni položaji teh investicijskih
družb niso ustrezno zaščiteni, od njih zahtevajo, da sprejmejo ukrepe, ki
po potrebi vključujejo tudi omejitve prenosa kapitala od teh družb na
subjekte skupine. Če pristojni organi izvzamejo celotno
skupino, vključno s podjetji, ki se ne nahajajo na ozemlju države
članice od obveznosti nadzora na konsolidirani osnovi iz Ö člena
22 Õ odstavka 4,
sprejmejo druge ustrezne ukrepe za spremljanje tveganj oziroma velikih
izpostavljenosti ò novo Če pristojni organi opustijo obveznost nadzora na konsolidirani
osnovi iz člena 22, se zahteve iz poglavja 5 naslova V Direktive
[2000/12/ES] in zahteve iz člena 124 Direktive [2000/12/ES] še naprej
uporabljajo za nadzor posameznih investicijskih družb. ê 93/6/ES člen
7 (7) to (9) 7. Države članice lahko izvzamejo od uporabe zahtev iz členov
4 in 5 na posamezni ali subkonsolidirani osnovi, tisto institucijo, ki je kot
matično podjetje predmet konsolidiranega nadzora, in vsako hčerinsko
podjetje takšne institucije, ki si mora pridobiti njihovo dovoljenje in je
vključeno v konsolidiran nadzor institucije, ki je njegovo matično
podjetje. Ista pravica do izvzetja od obveznosti se prizna, če je
matično podjetje finančni holding s sedežem v isti državi
članici kot institucija pod pogojem, da je predmet enakega nadzora kot
tistega, ki se izvaja nad kreditnimi institucijami in investicijskimi družbami,
zlasti zahtev iz členov 4 in 5. Če se uveljavlja pravica do izvzetja od obveznosti, morajo biti v
obeh primerih sprejeti ukrepi, s katerimi se zagotovi zadovoljiva dodelitev
lastnih sredstev v skupini. 8. Če je bila pooblaščena institucija, katere matično
podjetje je institucija, in ki se nahaja v drugi državi članici, pristojni
organi, ki so izdali to dovoljenje, za institucijo uporabljajo pravila iz
členov 4 in 5 na posamezni ali, po potrebi, subkonsolidirani osnovi. 9. Pristojni organi, ki so odgovorni za izdajo dovoljenj
hčerinskim podjetjem matičnega podjetja, ki je institucija, lahko na
podlagi dvostranskega sporazuma ne glede na odstavek 8 prenesejo svoje
odgovornosti za nadzor kapitalske ustreznosti in velikih izpostavljenosti
hčerinskega podjetja na pristojne organe, ki so matičnemu podjetju
izdale dovoljenje in ga nadzorujejo. O obstoju in vsebini takih sporazumov je
treba obveščati Komisijo. Komisija posreduje te podatke pristojnim organom
drugih držav članic, Svetovalnemu odboru za bančništvo in Svetu,
razen v primeru skupin iz odstavka 3. ò novo Člen 24 Z odstopanjem od
člena 2(2) lahko pristojni organi izvzamejo investicijske družbe iz
vzpostavljene konsolidirane kapitalske zahteve, pod pogojem, da vse
investicijske družbe v skupini spadajo v investicijske družbe, določene v
členu 20(2), in skupina ne vključuje kreditnih institucij. Če so
izpolnjene zahteve iz prvega pododstavka, se od matične investicijske
družbe zahteva, da oblikuje lastne vire sredstev, ki so vedno višji od ali
enaki naslednjima dvema konsolidiranima zahtevama, izračunanima v skladu z
oddelkom 3 tega poglavja: (a)
vsote kapitalskih zahtev iz
točk (a) do (c) člena 75 Direktive [2000/12/ES]; (b)
zneska, predpisanega v
členu 21. Člen 25 Z odstopanjem od
člena 2(2) lahko pristojni organi izvzamejo investicijske družbe iz
vzpostavljene konsolidirane kapitalske zahteve, pod pogojem, da vse investicijske
družbe v skupini spadajo v investicijske družbe, določene v členu
20(2), in skupina ne vključuje kreditnih institucij. Če so
izpolnjene zahteve iz prvega pododstavka, se od matične investicijske
družbe zahteva, da oblikuje lastne vire sredstev, ki so višji od ali enaki
vsoti konsolidiranih kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z oddelkom 3
tega poglavja, zahtevam iz točk (a) do (c) člena 75 Direktive
[2000/12/ES] in zneska, predpisanega v členu 21 te direktive. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Oddelek 3 Õ izračunavanje Ö izračun Õ konsolidiranih
zahtev ê 98/31/ES člen
1.4 (prilagojeno) Člen 26 1. Če se pravica do izvzetja od
obveznosti iz člena 20 Ö 22 Õ ne uveljavlja, lahko
pristojni organi za namen izračunavanja kapitalskih zahtev iz Prilog I in
VIII in izpostavljenosti do strank iz Ö členov 28
do 32 in Õ Priloge VI, na
konsolidirani osnovi dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ ene institucije
pobotajo s položaji Ö pozicijami Õ iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ druge institucije v
skladu s pravili, ki so navedena v Ö členih 28
do 32 Õ Prilogah I, VI
in VIII. Poleg tega lahko dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ v tuji valuti ene
institucije pobotajo s položaji Ö pozicijami Õ v tuji valuti druge
institucije v skladu s pravili navedenimi v Prilogi III in/ali Prilogi VIII.
Lahko tudi dovolijo, da se položaji Ö pozicije Õ v borznem blagu ene
institucije pobotajo s položaji Ö pozicijami Õ v borznem blagu
druge institucije v skladu s pravili navedenimi v Prilogi VII Ö IV Õ in/ali Prilogi VIII. ê 93/6/EGS člen
7(11) (prilagojeno) 2. Pristojni
organi lahko dovolijo tudi pobotanje postavk
trgovanja Ö tržne knjige Õ in položajev Ö pozicij Õ v tuji valuti ter pozicij v borznem blagu podjetij, ki se
nahajajo v tretjih državah, če so bili obenem izpolnjeni naslednji pogoji: i) (a) ta podjetja so bila
pooblaščena v tretjih državah in bodisi ustrezajo opredelitvi kreditnih
institucij iz prve alinee člena 1 Ö 4(1) Õ Direktive 77/780/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ bodisi so priznane
investicijske družbe tretje države; ii) (b) takšna
podjetja na posamezni osnovi ustrezajo predpisom kapitalske ustreznosti, enakim
predpisom iz te direktive; iii)(c) v
državah ne obstajajo nobeni predpisi, ki bi lahko znatno vplivali na prenos
sredstev znotraj skupine. ê 93/6/EGS člen
7(12) (prilagojeno) 3. Pristojni organi lahko dovolijo v
odstavku 10 Ö 1 Õ predvideno pobotanje
med institucijami znotraj skupine, ki so bile pooblaščene v državi
članici, pod pogojem, da: i) (a) znotraj skupine obstaja
zadovoljiva dodelitev kapitala; ii) (b) uredbeni,
pravni ali pogodbeni okvir, znotraj katerega delujejo, zagotavlja vzajemno
finančno podporo znotraj skupine. ê 93/6/EGS člen
7(13) (prilagojeno) 4. Nadalje lahko pristojni organi
dovolijo pobotanje iz odstavka 10 Ö 1 Õ, med institucijami
znotraj skupine, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 12 Ö 3 Õ, in katero koli institucijo,
vključeno v isto skupino, ki je bila pooblaščena v drugi državi
članici, pod pogojem, da mora ta institucija izpolniti kapitalske zahteve
iz členov 4 in 5 Ö 18, 20 in
28 Õ na posamezni osnovi. ê 93/6/EGS člen
7(14) & (15) (prilagojeno) Člen 27 1. Pri izračunu lastnih Ö virov Õ sredstev na
konsolidirani osnovi se uporablja člen 5 Ö 65 Õ Direktive 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ. 2. Pristojni organi, odgovorni za
izvajanje nadzora na konsolidirani osnovi, lahko priznajo veljavnost posebnih
opredelitev lastnih Ö virov Õ sredstev, ki se
uporabljajo za zadevne institucije v skladu s Prilogo V pri izračunu
njihovih konsolidiranih lastnih Ö virov Õ sredstev. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Oddelek 4 Õ Ö SPREMLJANJE IN
NADZOR VELIKIH IZPOSTAVLJENOSTI Õ ê 93/6/EGS člen
5(1) (prilagojeno) Člen 28 1. Institucije spremljajo in
nadzorujejo velike izpostavljenosti v skladu z Direktivo 92/121/EGS Ö s členi
106 do 118 Direktive [2000/12/ES] Õ ê 98/31/ES člen
1.3 (prilagojeno) 2. Ö Z odstopanjem
od odstavka 1 Õ Ne glede na
odstavek 1 institucije, ki računajo kapitalske zahteve za posle
trgovanja v skladu s Prilogama I in II, in če je primerno, Prilogo VIII,
spremljajo in nadzorujejo svoje velike izpostavljenosti skladno z Direktivo
92/121/EGS Ö s členi
106 do 118 Direktive [2000/12/ES] Õ ob upoštevanju
sprememb in dopolnitev iz členov 27 do 30 Ö 29 do 32 Õ te direktive. ò novo 3. Komisija
do 31. decembra 2007 predloži Evropskemu parlamentu in svetu poročilo o
delovanju tega oddelka skupaj z vsemi ustreznimi predlogi. ê 93/6/EGS Priloga
VI (2) (prilagojeno) ð novo Člen 29 1. Tveganje do posameznih oseb iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ se izračunajo kot seštevek naslednjih postavk (i), (ii) in (iii): i) (a) presežek – kjer je
pozitiven – dolgih položajev Ö pozicij Õ institucije nad
kratkimi položaji Ö pozicijami Õ v vseh
finančnih sredstvih, ki jih izda zadevna oseba Ö z Õ (neto
položaji posameznih finančnih instrumentov Ö , ki Õ se izračunajo v
skladu z metodami iz Priloge I); ii) (b) v
primeru izvedbe prodaje z obveznostjo odkupa dolžniških in lastniških
vrednostnih papirjev je tveganje institucije njeno neto tveganje; (ki se izračuna z odštetjem tistih
položajev obveznosti odkupa, ki jih je že prenesla na tretje osebe, ki so
vrednostne papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu na podlagi
uradnega sporazuma), zmanjšana s faktorji iz odstavka 39 Priloge I. iii)(c) tveganja zaradi transakcij, sporazumov in
pogodb iz Priloge II z navedeno osebo, pri čemer se takšna tveganja
izračunajo z metodo iz te priloge, ð za izračun vrednosti
tveganj ï brez uporabe uteži za tveganje nasprotne
stranke. Ö Za namene
točke (b) se neto izpostavljenost izračuna tako, da se odštejejo tiste
pozicije obveznosti nakupa, ki so bili že preneseni na tretje osebe, ki so
vrednostne papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu na podlagi
uradnega sporazuma, zmanjšana s faktorji iz odstavka 41 Priloge I. Õ Ö Za namene
točke (b), Õ Ddo nadaljnje uskladitve pristojni organi
zahtevajo, da institucije vzpostavijo sisteme za spremljanje in nadzor njihovih
tveganj iz naslova prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa v obdobju
med časom začetne obveze in delovnim dnem 1 zaradi narave tveganj, ki
izhajajo iz poslovanja na navedenih trgih; ðZa namene točke (c) se členi 84 do
89 Direktive [2000/12/ES] izključijo iz sklicevanja v odstavku 5 Priloge
II te direktive.ï ê 93/6/EGS Priloga
VI (3) (prilagojeno) 2. V nadaljevanju se tTveganja do skupin povezanih oseb iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ Ö se Õ izračunajo kot
seštevek tveganja do posameznih oseb v skupini, kot je izračunano v
odstavku 12. ê 93/6/EGS Priloga
VI (4) (prilagojeno) Člen 30 1. Skupna tveganja do posameznih oseb
ali skupin povezanih oseb se izračunajo kot seštevek tveganj iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ in izpostavljenosti, ki ne izhajajo iz postavk trgovanja Ö iz bančne
knjige Õ , ob upoštevanju
členova 4 Ö 112 do
117 Õ (6) do (12)
Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ . Pri izračunu tveganj iz drugih postavk,
institucije predpostavijo, da je tveganje, ki izhaja iz sredstev, odštetih od
njihovih lastnih Ö virov Õ sredstev na podlagi Ö točke (d)
člena 13(2) Õ odstavka 2 (d)
Priloge V, enaka nič. ê 93/6/EGS Priloga
VI (5) (prilagojeno) ð novo 2. O
skupnih tveganjih institucije do posameznih oseb in skupin povezanih oseb,
izračunanih v skladu z odstavkom 4, se poroča v skladu s členom 3
Ö 110 Õ Direktive 92/121/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ . ðRazen v primeru poslov prodaje in ponovnega
nakupa, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali borznega blaga,
izračun velikih tveganj do oseb in skupin povezanih oseb za namene
poročanja ne vključuje priznavanja zmanjšanja kreditnega tveganja. ï ê 93/6/EGS Priloga
VI (6) (prilagojeno) 3. Ta vVsota tveganj do posamezne osebe ali skupine
povezanih oseb Ö iz odstavka
1 Õ se omeji v skladu s členom
4 Ö členi 111
do 117 Õ Direktive 92/121/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ ob upoštevanju
prehodnih določb člena 6 iste direktive. ê 93/6/EGS Priloga
VI (7) (prilagojeno) 4. Ö Z odstopanjem
od odstavka 3 Õ Ne glede na
odstavek 6 lahko pristojni organi dovolijo, da se sredstva iz terjatev in
drugih tveganj do investicijskih družb, priznanih investicijskih družb
tretje države in priznanih klirinških družb ter borz v finančnih sredstvih
obravnavajo na enak način kot tista sredstva iz terjatev in drugega
tveganja do institucij, Ö določenih Õ v členu Ö členih 113(2)(i),
115(2) in 116 Õ 4 (7)(i), (9) in
(10) Direktive 92/121/EGS Ö [2000/12/ES]. Õ ê 93/6/EGS Priloga
VI (8) (prilagojeno) Člen 31 Pristojni organi lahko dovolijo, da se
presežejo omejitve iz člena 4 Ö členov 111
do 117 Õ Direktive 92/121/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ, če so istočasno
izpolnjeni naslednji pogoji: 1. (a) tveganje iz postavk, ki niso postavke trgovanja Ö bančne
knjige Õ , do navedene osebe
ali navedene skupine oseb ne presega omejitev iz Direktive 92/121/EGS Ö členov 111
do 117 [Direktive 2000/12/ES] Õ, izračunane v
zvezi z lastnimi sredstvi Ö lastnimi viri
sredstev Õ , kot je opredeljeno
Ö določeno Õ v Direktivi 89/299/EGS
Ö [2000/12/ES Õ, tako da je presežek
izključno iz postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ ; 2.(b) Ö institucijaÕ družba izpolnjuje dodatno kapitalsko zahtevo za presežek
v zvezi z omejitvami iz člena 4 Ö 111 Õ (1) in (2) Direktive
92/121/EGS Ö [2000/12/ES],
izračunano v skladu s Prilogo VI te direktiveÕ; 3.(c) če
presežno tveganje obstaja 10 dni ali manj, tveganje iz postavk
trgovanja Ö tržne
knjige Õ do navedene
posamezne osebe ali skupine povezanih oseb ne sme preseči 500 % lastnih Ö virov Õ sredstev
institucije; 4.(d) vsi
presežki tveganj, ki obstajajo več kot 10 dni, v seštevku ne smejo
preseči 600 % lastnih Ö virov Õ sredstev
institucije; 5 .(e) institucije
morajo pristojne organe vsake tri mesece obveščati o primerih preseganja
omejitev iz člena 4 Ö 111 Õ (1) in (2) Direktive
92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ v preteklih treh
mesecih. Ö V zvezi s
točko (e) je treba Õ Zza vsak primer preseganja omejitev je
potrebno sporočiti znesek preseganja in ime osebe, pri kateri je
prišlo do preseganja. ê 93/6/EGS Priloga
VI (9) & (12) (prilagojeno) Člen 32 1. Pristojni organi vzpostavijo
postopke, o katerih obvestijo Svet in Komisijo, s katerimi institucijam
onemogočijo, da se namerno izognejo dodatnim kapitalskim zahtevam, ki bi
drugače nastale iz tveganj, ki presežejo omejitve iz člena 4 Ö 111 Õ (1) in (2) Direktive
92/121/EGS Ö [2000/12/ES] Õ, ko ta tveganja
obstajajo več kot 10 dni, z začasnim prenosom omenjenih tveganj na
drugo institucijo, ki lahko spada v isto skupino ali ne, in/ali z navideznimi
transakcijami za realizacijo tveganj med desetdnevnim obdobjem in ustvarjanjem
novega tveganja. Institucije vzdržujejo sisteme, ki
zagotavljajo, da se vsak prenos s takšnim učinkom nemudoma sporoči
pristojnim organom. Pristojni organi obvestijo Ö Svet in Õ Komisijo o teh
postopkih. Institucije vzdržujejo sisteme, ki zagotavljajo,
da se vsak prenos z učinkom iz prvega pododstavka nemudoma sporoči
pristojnim organom. 2. Pristojni organi lahko
institucijam, ki jim je dovoljena uporaba alternativne opredelitve Ö določitve Õ lastnih Ö virov Õ sredstev iz odstavka
2 Priloge V člena 13(2), dovolijo uporabo te opredelitve Ö določitve Õ za namene odstavkov
5, 6 in 8 te priloge Ö členov
30(2) 30(3) in 31 Õ, pod pogojem, da
morajo institucije dodatno izpolnjevati vse obveznosti iz členov 3
in 4 Ö 110 do
117 Õ Direktive 92/121/EGS
Ö [2000/12/ES] Õ v zvezi s tveganji,
ki ne izvirajo iz trgovanja, z uporabo lastnih Ö virov Õ sredstev, kot je
opredeljeno v Direktivi 89/299/EGS Ö [2000/12/ES] Õ. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Oddelek 5 Õ VREDNOTENJE POZICIJ ZA NAMENE
POROČANJA Člen 33 ò novo 1. Za vse pozicije iz tržne knjige veljajo pravila preudarnega
vrednotenja, kot so določena v delu B Priloge VII. Ta pravila zahtevajo,
da institucije zagotovijo, da vrednost, ki se uporabi za vsako od njenih
pozicij iz tržne knjige, ustrezno odraža trenutno tržno vrednost. Ta vrednost vsebuje ustrezno stopnjo gotovosti glede na
dinamično naravo pozicij iz tržne knjige, glede na zahteve po bonitetni
trdnosti in način delovanja ter glede na namen kapitalskih zahtev v zvezi
s pozicijami iz tržne knjige. 2. Pozicije se vrednotijo vsaj dnevno. ê 93/6/EGS člen
6 (prilagojeno) ð novo 1.
Institucije postavke trgovanja vrednotijo dnevno po tekočih tržnih cenah,
razen če za njih velja člen 4(6). 23. V
odsotnosti lahko dostopnih tržnih cen, na primer v primeru trgovanja z
novimi izdajami na primarnih trgih, lahko pristojni organi opustijo zahtevo
iz odstavkaov 1 Ö in 2 Õ in Ö pri tem Õ zahtevajo, da
institucije uporabijo alternativne metode vrednotenja, pod pogojem, da te
metode temeljijo na načelu previdnosti in so bile odobrene s strani
pristojnih organov. ê 93/6/EGS NADZOR NA KONSOLIDIRANI OSNOVI ò novo PODROČJE
UPORABE ê 96/3/EGS Člen
7 Splošna načela ê 98/31EC člen
7(10) 10. Če se pravica do izvzetja od obveznosti iz odstavkov 7in 9 ne
uveljavlja, lahko pristojni organi za namen izračunavanja kapitalskih zahtev
iz Prilog I in VIII in izpostavljenosti do strank iz Priloge VI, na
konsolidirani osnovi dovolijo, da se položaji postavk trgovanja ene institucije
pobotajo s položaji iz postavk trgovanja druge institucije v skladu s pravili,
ki so navedena v Prilogah I, VI in VIII. Poleg tega lahko dovolijo, da se položaji v
tuji valuti ene institucije pobotajo s položaji v tuji valuti druge institucije
v skladu s pravili navedenimi v Prilogi III in/ali Prilogi VIII. Lahko tudi
dovolijo, da se položaji v borznem blagu ene institucije pobotajo s položaji v
borznem blagu druge institucije v skladu spravili navedenimi v Prilogi VII
in/ali Prilogi VIII. ò novo Oddelek 6 Upravljanje s
tveganji in ocenjevanje kapitala Člen 34 Pristojni organi
zahtevajo, da vsaka investicijska družba poleg zahtev iz člena 13
Direktive 2004/39/ES izpolni zahteve iz členov 22 in 123 Direktive
[2000/12/ES]. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Oddelek 7 Õ DOLŽNOST POROČANJA ê 93/6/EGS člen
8 (prilagojeno) Člen 35 1. Države članice zahtevajo, da
investicijske družbe in kreditne institucije pristojnim organom svojih
matičnih držav članic predložijo vse potrebne podatke za presojo
njihove skladnosti s pravili, sprejetimi v skladu s to direktivo. Države
članice tudi zagotovijo, da mehanizmi notranjega nadzora in upravni ter
računovodski postopki institucij kadarkoli omogočajo preverjanje
njihove skladnosti s pravili. 2. Investicijske družbe morajo
pristojnim organom poročati Ö poročajo Õ na način, ki ga
določijo pristojni organi, vsaj enkrat mesečno v primeru družb iz
člena 3(3) Ö 9 Õ, vsaj enkrat vsake
tri mesece v primeru družb iz člena 3 Ö 5 Õ (1) in vsaj enkrat
vsakih šest mesecev v primeru družb iz člena 3 Ö 5 Õ (2). 3. Ne glede na odstavek 2 morajo
investicijske družbe iz člena 3 Ö 5 Õ (1) in (3) Ö 9 Õ priskrbeti podatke
na konsolidirani ali subkonsolidirani osnovi samo enkrat vsakih šest mesecev. 4. Kreditne institucije morajo
poročati na način, ki ga določijo pristojni organi tako pogosto,
kakor to določa Direktiva 89/647/EGS Ö [2000/12/ES] Õ . ê 98/31/ES člen
1.5 5. Pristojni organi zahtevajo, da jim
institucije nemudoma sporočijo, če nasprotne stranke v pogodbah o
prodaji in povratnem odkupu in pogodbah o odkupu in povratni prodaji ali transakcijah
posoje vrednostnih papirjev ali borznega blaga in izposoje vrednostnih papirjev
ali borznega blaga ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Komisija najkasneje v
treh letih po dnevu iz člena 12 poroča Svetu o takih primerih ter o
učinkih, ki jih imajo na obravnavo takšnih pogodb in transakcij iz te
direktive. Nadalje poročilo opisuje tudi način, kako institucije
izpolnjujejo pogoje (i) do (v) iz člena 2(6)(b), ki se uporabljajo zanje,
zlasti pogoj (v). Nadalje poročilo podrobno opisuje vse spremembe relativnega
obsega običajnega posojanja institucij, njihove posoje preko pogodb o
odkupu in povratni prodaji ter transakcij vezanih na izposojo vrednostnih
papirjev ali borznega blaga. Če Komisija na podlagi tega poročila in
drugih podatkov ugotovi, da so za preprečevanje zlorab potrebna dodatna
varovala, poda primerne predloge. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Poglavje
VI Õ Ö ODDELEK 1 Õ PRISTOJNI ORGANI ê 93/6/EGS člen
9 (prilagojeno) Člen 36 1. Države članice določijo
organe, Ö ki so pristojni
za opravljanje Õ bodo opravljali
dolžnosti iz te direktive. Države članice o tem obvestijo Komisijo in
navedejo vse razporeditve dolžnosti. 2. ○Ö Pristojni Õ Oorgani iz odstavka 1 morajo biti Ö so Õ državni organi ali
telesa, ki jih nacionalni predpisi ali državni organi uradno priznavajo za del
delujočega nadzornega sistema v državi članici. 3. Ö Pristojnim Õ Oorganom Ö se Õ morajo podeliti
podelijo vsa pooblastila, ki so potrebna za izvajanje nalog, zlasti pooblastilo
za nadzorovanje sestave postavk trgovanja Ö tržne knjige Õ . 1.
4. Pristojni organi
različnih držav članic tesno sodelujejo pri opravljanju dolžnosti iz
te direktive, zlasti kadar se investicijske storitve zagotavljajo na osnovi
storitev ali z ustanovitvijo podružnic v eni ali več državah članicah.
Pristojni organi si na zahtevo medsebojno posredujejo vse informacije, ki bi
lahko olajšale nadzor kapitalske ustreznosti investicijskih družb in kreditnih
institucij, zlasti preverjanje upoštevanja predpisov, opredeljenih v tej
direktivi. Za vsako izmenjavo informacij med pristojnimi organi, ki je v zvezi
z investicijskimi družbami predvidena v tej direktivi, velja obveznost
varovanja poslovnih skrivnosti iz člena 25 Direktive 93/22/EGS, in za
kreditne institucije velja obveznost iz člena 12 Direktive 77/780/EGS, kakor
jo spreminja Direktiva 89/646/EGS. ò novo ODDELEK
2 Nadzor Člen 37 1. Členi
124 do 132, 136 in 144 Direktive [2000/12/ES] se smiselno uporabljajo za nadzor
investicijskih družb v skladu z naslednjim: (a) sklicevanja na
člen 6 Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na člen 5
Direktive 2004/39/ES; (b) sklicevanja na
člena 22 in 123 Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na
člen 34 te direktive; (c) sklicevanja na
člene 44 do 52 Direktive [2000/12/ES] se štejejo za sklicevanja na
člena 54 in 58 Direktive 2004/39/ES; Če ima matični
finančni holding EU kot hčerinsko podjetje tako kreditno institucijo
kot investicijsko družbo, se kot organ, odgovoren za konsolidirani nadzor
subjektov, ki jih kontrolira ta matični finančni holding, določi
en pristojni organ, odgovoren za nadzor kreditne institucije. 2. Zahteve iz člena 129(2) Direktive [2000/12/ES] se
uporabljajo tudi za priznanje notranjih modelov institucij v skladu s Prilogo V
te direktive. Obdobje za priznanje iz
prvega pododstavka je šest mesecev. ê 93/6/EGS člen
9 (4) (prilagojeno) Člen 38 1. Pristojni organi različnih
držav članic tesno sodelujejo pri opravljanju dolžnosti iz te direktive,
zlasti kadar Ö če Õ se investicijske storitve
zagotavljajo na osnovi storitev ali z ustanovitvijo podružnic v eni ali
več državah članicah. Pristojni organi si na zahtevo medsebojno
posredujejo vse informacije, ki bi lahko olajšale nadzor kapitalske ustreznosti
investicijskih družb in kreditnih institucij, zlasti preverjanje
upoštevanja predpisov, opredeljenih v tej direktivi. 2. Za vsako izmenjavo informacij med
pristojnimi organi, ki je v zvezi z investicijskimi družbami predvidena v tej
direktivi, veljajo Ö naslednje Õ obveznost Ö i Õ varovanja poslovnih
skrivnosti Ö : Õ (a) Ö za
investicijske družbe, tiste Õ obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti iz členaov 25 Ö 54 in 58 Õ Direktive 93/22/EGS Ö 2004/39/ES Õ; (b) in Ö za Õ kreditne institucije
velja obveznost Ö tiste Õ iz členov Ö 44 do 52 Õ 12 Direktive 77/780/EGS, kakor jo spreminja Direktiva
89/646/EGS Ö Direktive
[2000/12/ES] Õ . ò novo Poglavje VII Razkritje Člen 39 Za investicijske
družbe se uporabljajo zahteve iz poglavja 5 naslova V Direktive [2000/12/ES]. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö Poglavje VIII Õ Ö ODDELEK 1 Õ ò novo Člen 40 Za namene
izračuna minimalnih kapitalskih zahtev za tveganje nasprotne stranke v
skladu s to direktivo in za kreditno tveganje v skladu z Direktivo [2000/12/ES]
ter brez poseganja v določbe drugega do šestega odstavka Priloge III
Direktive [2000/12/ES], se izpostavljenosti do priznanih investicijskih družb
tretjih držav in izpostavljenosti iz poslovanja priznanih klirinških družb in
borz obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij. Člen 41 Komisija do 31.
decembra 2008 preveri in po potrebi popravi obravnavo tveganja nasprotne
stranke iz Priloge II. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö ODDELEK Õ ÖIzvršilna
pristojnost Õ ê 93/6/EGS člen
10 (prilagojeno) ð novo Člen 42 1. Do sprejetja naslednje direktive
o določbah za prilagoditev te direktive s tehničnim napredkom na
spodaj navedenih področjih, Svet na predlog Komisije s kvalificirano
večino in v skladu z Odločbo 87/373/EGS sprejme potrebne prilagoditve
kot sledi Ö Komisija
odloča o vseh spremembah na naslednjih področjih v skladu s postopkom
iz člena 43(2). Õ (a) pojasnitev opredelitev iz člena 2 Ö 3 Õ za zagotovitev
enotne uporabe te direktive v Skupnosti; (b) pojasnitev opredelitev iz člena 2 Ö 3 Õ za upoštevanje
dogajanja na finančnih trgih; (c) preoblikovanje zneskov ustanovitvenega kapitala iz členaov 3 Ö 5 do 9 Õ in zneskov iz
člena 4(6) Ö 18(2) Õ za upoštevanje
dogajanja na gospodarskem in monetarnem področju; ð (d) sprememba kategorij investicijskih
družb v členu 20(2) in (3) za upoštevanje dogajanja na finančnih
trgih; ï ð (e) pojasnitev opredelitev iz
člena 21 za zagotovitev enotne uporabe te direktive v Skupnosti; ï (f) uskladitev terminologije in določitev opredelitev v skladu s
poznejšimi pravnimi akti o institucijah in povezanih zadevah.; ð(g) sprememba tehničnih določb v
Prilogah I do VII za upoštevanje dogajanja na finančnih trgih, merjenja
tveganja, računovodskih standardov ali zahtev, določenih v zakonodaji
Skupnosti. ï ò novo Člen 43 1. Komisiji
pomaga odbor. 2. Pri
sklicevanju na ta odstavek se uporabi postopek iz člena 5 Sklepa
1999/468/ES, skladno s členom 7(3) in členom 8 Sklepa. Obdobje iz člena
5(6) Sklepa 1999/468/ES znaša tri mesece. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Ö ODDELEK 3 Õ PREHODNE DOLOČBE ê 93/6/EGS člen
11 Člen 11 1. Države
članice lahko pooblastijo investicijske družbe iz člena 30(1)
Direktive 93/22/EGS, katerih lastna sredstva so z dnem začetka
uporabljanja te direktive manjša od stopenj iz členov 3(1) do (3) te
direktive. Vendarle morajo potem lastna sredstva takšnih investicijskih družb
izpolniti pogoje iz členov 3(5) do (8) te direktive. 2. Ne glede na odstavek 14 Priloge I lahko države članice
določijo zahtevo za posebna tveganja za obveznice z dodeljeno utežjo 10 % iz
člena 11(2) Direktive 89/647/EGS, ki je enaka polovici zahteve za posebna
tveganja za postavke kvalificiranih izdajateljev z enako preostalo dospelostjo
kot takšna obveznica. ê 98/31/ES člen
1.6 (prilagojeno) Člen 1 Države članice
lahko dovolijo svojim institucijam, da do 31. decembra 2006 namesto mer iz
členov 13, 14, 17 in 18 priloge VII uporabljajo minimalne koeficiente
razpona, prenosa in končne stopnje, iz spodnje tabele, če po mnenju
svojih pristojnih organov: (i) opravljajo
pomembne posle z borznim blagom, (ii) imajo
raznovrsten portfelj borznega blaga, in (iii) še niso
sposobne uporabljati notranjih modelov za izračunavanje kapitalskih zahtev
za tveganja v zvezi z borznim blagom v skladu s Prilogo VIII. Tabela || Plemenite kovine (razen zlata) || Neplemenite kovine || Kmetijski izdelki (blago, s katerim se trguje na londonski borzi) || Drugo, vključno z energenti koeficient razpona (%) || 1.0 || 1.2 || 1.5 || 1.5 stopnja prenosa (%) || 0.3 || 0.5 || 0.6 || 0.6 končna stopnja (%) || 8 || 10 || 12 || 15 Države članice
obvestijo Komisijo o uporabi tega člena. ò novo Člen 44 Člen
152(1) do (6) Direktive [2000/12/ES] se v skladu s členom 2 in oddelkoma 2
in 3 poglavja V te direktive uporablja za investicijske družbe, ki
izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene
Priloge II te direktive, v skladu s členi 84 do 89 Direktive [2000/12/ES]
ali z uporabo naprednega pristopa za merjenje iz člena 105 navedene
direktive za izračun svojih kapitalskih zahtev za operativno tveganje. Člen 45 Za
investicijske družbe, katerih ustrezni kazalec za poslovno področje
trgovanja in prodaje do 31. decembra 2012 predstavlja vsaj 50 % vsote ustreznih
kazalcev za vsa poslovna področja, izračunane v skladu s členom
20 te direktive in odstavkov 1 do 8 dela 2 Priloge X Direktive [2000/12/ES],
lahko države članice uporabijo odstotek 15 % za poslovno področje
"trgovanje in prodaja". ê 93/6/EGS člen
12 (prilagojeno) ð novo Ö ODDELEK Õ KONČNE DOLOČBE Člen 46 1. Države
članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to
direktivo do dne določenega v odstavku 2 člena 31 Direktive
93/22/EGS. O tem takoj obvestijo Komisijo. 1. Države
članice najpozneje do 31. decembra 2006 sprejmejo in objavijo zakone in
druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 2, 3, 11, 13, 17, 18, 19,
20, 22, 23, 24, 25, 29, 30, 33, 34, 35, 37, 39, 40, 42, 44, 45, 47 in Prilogami
I, II, III, V, VII. Besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med
navedenimi predpisi in to direktivo takoj posredujejo Komisiji. Navedeni predpisi začnejo uporabljati od 31.
decembra 2006. Države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo Ö ali pa jih
spremlja tako sklicevanje Õ sklic nanjo
navedejo ob njihovi uradni objavi. Ö Vključijo
tudi izjavo, da se sklicevanja v obstoječih zakonih in drugih predpisih na
te direktive, ki jih ta direktiva razveljavlja, štejejo za sklicevanja na to
direktivo. Õ Način sklicevanja določijo države članice. 2. Države članice Komisiji
sporočijo ð besedilo ï temeljnihe določbe
nacionalnih predpisov sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva. ò novo Člen 47 1. Člen
152(7) do (12) Direktive [2000/12/ES] se smiselno uporablja za namene te
direktive v skladu z naslednjimi določbami, ki se uporabljajo, če se
uveljavlja presoja iz člena 152(7) Direktive [2000/12/ES]: (a) Sklicevanja v odstavku 6 Priloge II Direktive [2000/12/ES]
se štejejo za sklicevanja na Direktivo 2000/12/ES v obliki navedene direktive,
v kakršni je bila pred datumom iz člena 46; (b) odstavek 4.1 Priloge II se uporablja v obliki, v kakršni je
bil pred datumom iz člena 46. 2. Člen
157(2) Direktive [2000/12/ES] se smiselno uporablja za namene členov 18 in
20. ê 93/6/EGS člen
13 Člen 13 Komisija čim prej predloži Svetu predloge za kapitalske zahteve v
zvezi s trgovanjem z borznim blagom, izvedenimi finančnimi instrumenti na
borzno blago in enotami kolektivnih naložbenih podjemov. Najkasneje šest mesecev pred začetkom uporabljanja te direktive
Svet odloči o predlogih Komisije. ò novo Člen 48 Direktiva
93/6/EGS, spremenjena z direktivami, naštetimi v delu A Priloge VIII, se razveljavi
brez poseganja v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv
iz dela B Priloge VIII v nacionalno zakonodajo. Sklicevanja na
razveljavljene direktive se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se
berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge IX. Člen 49 Ta direktiva
začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. ê 93/6/EGS člen
14 KLAVZULA O
PREVERJANJU Člen 14 V treh letih od
dne iz člena 12 Svet na predlog Komisije preuči in po potrebi preveri
to direktivo na podlagi izkušenj, pridobljenih pri njenem izvajanju, ob
upoštevanju tržnih novosti in zlasti dogajanja v mednarodnih krogih upravnih
organov. ê 93/6/EGS člen
15 Člen 50 Ta direktiva je naslovljena na države
članice. V Bruslju, […] Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik […] […] ê 93/6/EGS (prilagojeno) ð novo PRILOGA I ð IZRAČUN
KAPITALSKIH ZAHTEV ZA ï POZICIJSKO TVEGANJE UVOD Ö SPLOŠNE DOLOČBE Õ Pobotanje 1. Presežna vrednost
dolgih (kratkih) pozicij institucije nad njenimi kratkimi (dolgimi) pozicijami
v istih lastniških, dolžniških in zamenljivih vrednostnih papirjih in
identičnih finančnih terminskih pogodbah (finančni futures),
opcijah, nakupnih bonih, kritnih nakupnih bonih je njena neto pozicija v vsakem
od teh različnih instrumentov. Pri
izračunavanju neto pozicije pristojni organi dovolijo, da se pozicije v
izvedenih finančnih instrumentih v skladu z odstavki 4 do 7 obravnavajo
kot pozicije v osnovnih (ali hipotetičnih) vrednostnih papirjih. Lastni dolžniški instrumenti institucije se pri
izračunavanju posebnega tveganja iz odstavka 14 Ö 14 Õ ne upoštevajo. 2. Ne dovoli se
nobeno pobotanje med zamenljivim vrednostnim papirjem in nasprotno pozicijo v
njegovem osnovnem finančnem instrumentu, razen če pristojni organi
izberejo pristop, ki upošteva verjetnost izvršitve zamenjave določenega
zamenljivega vrednostnega papirja ali če je izpolnjena kapitalska zahteva
za kritje vsakršne izgube, ki bi lahko izhajala iz zamenjave. 3. Vse neto
pozicije, ne glede na njihov predznak, je treba vsak dan pred njihovim
seštevkom spremeniti v valuto poročanja institucije po tržnem deviznem
tečaju pred njegovim agregiranjem Posebni instrumenti ê 93/6/ES (prilagojeno) è1 98/31/EC
člen 1.7 in Priloga .1(a) 4. Terminske pogodbe, na obrestno mero, dogovori o terminski
obrestni meri ("Forward Rate Agreements" - FRA) in pogodbe o
terminskem nakupu ali prodaji dolžniških instrumentov se obravnavajo kot
kombinacije dolgih in kratkih pozicij. Dolga
pozicija terminske pogodbe na obrestno mero se tako obravnava kot kombinacija
sposojenega sredstva, ki zapade na dobavni rok terminske pogodbe, in lastnega
sredstva, katerega dan zapadlosti je enak dnevu zapadlosti sredstva ali hipotetičnega
položaja Ö hipotetične pozicije Õ, na katero se terminska pogodba nanaša. Podobno se prodan dogovor o terminski obrestni meri
obravnava kot dolg položaj Ö dolga pozicija Õ z dnem zapadlosti, ki je enak dnevu poravnave plus
pogodbeno obdobje, in kot kratka pozicija s sovpadajočim dnevom zapadlosti
in poravnave. Tako sposojena Ö sredstva Õ kot tudi lastna sredstva Ö lastni viri sredstev Õ se vključijo v stolpec
postavk brez posebnih tveganj Ö prvo kategorijo, določeno v Õ Tabelei 1 v
odstavku 14 Ö 14 Õ za izračun potrebnega kapitala v zvezi s posebnim položajnim
Ö pozicijskim Õ tveganjem za terminske pogodbe na obrestno mero in
dogovore o terminski obrestni meri. Pogodba o
terminskem nakupu dolžniškega instrumenta se obravnava kot kombinacija
sposojenega instrumenta, ki zapade na dan dobavnega roka, in dolgo (promptno)
pozicijo v samem dolžniškem instrumentu. Sposojeno sredstvo se vključi v stolpec za postavke
brez posebnih tveganj Ö prvo kategorijo, določeno v Õ Tabelei 1 Ö v odstavku 14 Õ za namene posebnega tveganja, dolžniško sredstvo pa v zanj
ustrezni stolpec v isto tabelo. è1 --- ç ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(a) (prilagojeno) Pristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva
za terminske pogodbe, s katerimi se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga
zahteva borza, če so popolnoma prepričani, da to zagotavlja
natančno merilo tveganja iz naslova terminske pogodbe in da je vsaj enako
kapitalski zahtevi za terminsko pogodbo, če se ta izračuna po metodi
iz te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska
zahteva za pogodbo z OTC izvedenimi finančnimi instrumenti, ki upošteva
določbe tega odstavka in jo poravna priznana klirinška družba, enaka
kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma prepričani,
da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja iz naslova pogodbe z
izvedenimi finančnimi instrumenti in je najmanj enako kapitalski zahtevi
iz zadevne pogodbe, če se ta izračuna po metodi iz te priloge ali po
metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. ê 93/6/EGS člen 2(22) (prilagojeno) Za namene tega odstavka dolgi
položaj Ö dolga pozicija Õ pomeni položaj
Ö pozicija Õ , v kateri je institucija fiksirala obrestno mero, ki jo bo
prejela enkrat v prihodnosti, in kratki položaj Ö kratka pozicija Õ pomeni položaj
Ö pozicija Õ, v kateri je fiksirala obrestno mero, ki jo bo enkrat v
prihodnosti plačala; ê 93/6/EGS (prilagojeno) 5. Možnosti Ö Opcije Õ na obrestne mere, dolžniška sredstva, lastniška sredstva,
delniške indekse, finančne terminske pogodbe, zamenjave in tujo valuto se
obravnavajo kot položaji Ö pozicije Õ, katerih vrednost je enaka vrednosti osnovnega
finančnega sredstva, na katerega se možnost Ö opcija Õ nanaša, pomnoženega s svojo delto za namene te priloge.
Slednji položaji Ö Slednje pozicije Õ se lahko pobotajo z nasprotnimi v istovrstnih osnovnih
vrednostnih papirjih ali izvedenih finančnih instrumentih. Uporabljena delta je delta borze, delta, ki jo
izračunajo pristojni organi, ali delta, ki jo izračuna institucija
sama za OTC opcije ali v primeru, da delta ni na voljo, ob odobritvi pristojnih
organov, ki ocenijo, da je institucija uporabila primeren model. Vendar pristojni organi
lahko predpišejo, da morajo institucije svoje delte izračunavati po
metodologiji, ki jo določijo pristojni organi. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(b) (prilagojeno) Pristojni organi
zahtevajo, da se zZ izjemo
delta tveganj Ö se Õ zavarujejo vsa tveganja iz naslova možnostnih Ö opcijskih Õ pogodb. Pristojni organi
lahko dovolijo, da je zahteva za izdano možnost Ö opcijo Õ, s katero se trguje na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva
borza, če so popolnoma prepričani, da to zagotavlja natančno
merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi do možnosti Ö opcije Õ, če se ta izračuna po metodi, navedeni v tej
prilogi ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska zahteva za
OTC možnost Ö opcijo Õ na borzno blago, ki jo poravna priznana klirinška družba,
in za katero pristojni organi ugotovijo, da je enaka kritju, ki ga zahteva
klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja
natančno merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi za OTC možnost
Ö opcijo Õ, če se ta izračuna po metodi, navedeni v
nadaljevanju te priloge, ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.
Poleg tega pristojni organi lahko dovolijo, da je
kritje kupljene možnosti Ö opcije Õ, s katero se trguje na borzi ali OTC možnosti Ö opcije Õ, enako kot za borzno blago, ki je osnovno sredstvo možnosti
Ö opcije Õ, pod pogojem, da izračunano kritje ne presega tržne
vrednosti možnosti Ö opcije Õ . Zahteva do izdane OTC možnosti
Ö opcije Õ se določi v skladu z vrsto borznega blago, ki je
osnovno sredstvo možnosti Ö opcije Õ. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(c) (prilagojeno) 6. Nakupni boni, ki
so vezani na dolžniške in lastniške instrumente, se obravnavajo na isti
način kot možnosti Ö opcije Õ iz odstavka 5. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 7. Zamenjave se
zaradi tveganja spremembe obrestne mere obravnavajo na isti osnovi kot
bilančna sredstva. Tako se zamenjava
obrestne mere, v skladu s katero institucija prejema spremenljivo obrestno mero
in plačuje fiksno obrestno mero, obravnava kot istovetna z dolgim
položajem Ö dolgo pozicijo Õ pri sredstvih s spremenljivo obrestno mero, katerega rok
zapadlosti sovpada z rokom naslednje določitve obrestne mere, in s kratkim
položajem Ö kratko pozicijo Õ pri instrumentih s fiksno obrestno mero in isto
zapadlostjo, kot jo ima zamenjava sama. ò novo 8. Razen če ni drugače določeno, se za kreditne
izvedene finančne instrumente mora uporabiti evidenčni znesek
kreditnega izvedenega finančnega instrumenta. Pri izračunu kapitalske zahteve za tržno tveganje
stranke, ki prevzame kreditno tveganje ("prodajalec zavarovanja"), se
pozicije določijo na naslednji način: Zamenjava
skupnega donosa ustvari dolgo pozicijio v splošnem tržnem tveganju
referenčne obveznosti in kratko pozicijo v splošnem tržnem tveganju
državne obveznice, ki ji je dodeljena utež tveganja 0 % v skladu s Prilogo VI
Direktive [2000/12/ES]. Ustvari tudi dolgo pozicijo v posebnem tveganju
referenčne obveznosti. Kreditna
zamenjava ne ustvari pozicije za splošno tržno tveganje. Za namene posebnega
tveganja mora institucija evidentirati sintetično dolgo pozicijo v obveznosti
referenčnega subjekta. Če
plačilo premije ali obresti zapade po produktu, morajo biti ti denarni
tokovi predstavljeni kot hipotetične pozicije v državni obveznici z
ustrezno fiksno ali spremenljivo stopnjo. Kreditni
zapis ustvari dolgo pozicijo v splošnem tržnem tveganju samega zapisa, kot
obrestni produkt. Za namene posebnega tveganja se ustvari sintetična
dolga pozicija v obveznosti referenčnega subjekta. Poleg tega se ustvari dolga pozicija v posebnem tveganju
izdajatelja zapisa. Košara
na podlagi neplačila prvega sredstva ustvari pozicijo za evidenčni
znesek v obveznosti vsakega referenčnega subjekta. Če je obseg
največjega plačila kreditnega dogodka nižji od kapitalske zahteve po
metodi iz prvega stavka tega pododstavka, se lahko kot kapitalska zahteva za
posebno tveganje uporabi maksimalno plačilo. Produkt
v košari na podlagi drugega neplačila sredstev ustvari pozicijo za
evidenčni znesek v obveznosti vsakega referenčnega subjekta,
zmanjšane za ena (tiste z najnižjo kapitalsko zahtevo za posebno tveganje). Če je obseg
največjega plačila kreditnega dogodka nižji od kapitalske zahteve po
metodi iz prvega stavka tega pododstavka, se lahko kot kapitalska zahteva za
posebno tveganje uporabi ta znesek. Če
produkt iz košare kreditnih zapisov ima zunanjo bonitetno oceno in izpolnjuje
pogoje za dolžniško postavko kvalificiranih izdajateljev, se lahko namesto
pozicij s posebnim tveganjem za vse referenčne subjekte evidentira ena
sama dolga pozicija s posebnim tveganjem izdajatelja zapisa. Produkt
iz košare, ki zagotavlja sorazmerno zavarovanje ustvari pozicijo v vsakem
referenčnem subjektu za namene posebnega tveganja, pri čemer je
skupni evidenčni znesek pogodbe razporejen po vseh pozicijah glede na
delež v skupnem evidenčnem znesku, ki ga predstavlja vsaka izpostavljenost
v odnosu do referenčnega subjekta. Če se lahko izbere več kot ena
obveznost referenčnega subjekta, se posebno tveganje določi z
obveznostjo z največjo utežjo tveganja. Namesto
zapadlosti obveznosti se uporabi zapadlost kreditnih finančnih izvedenih
instrumentov Za
stranko, ki prenese kreditno tveganje ("kupec zavarovanja"), se
pozicije določijo kot zrcalna slika prodajalca zavarovanja, z izjemo
kreditnega zapisa (ki ne določa kratke pozicije v izdajatelju). Če v danem
trenutku obstaja prodajna opcija v kombinaciji s stopnjevanjem, se tak trenutek
obravnava kot zapadlost zavarovanja. V primeru
kreditnih izvedenih finančnih instrumentov na podlagi n-tega
neplačila, je kupcem zavarovanja dovoljeno, da izravnajo posebno tveganje
za n-1 osnovnih sredstev (tj. n-1 sredstev z najnižjo zahtevo za posebno
tveganje). ê 93/6/EGS (prilagojeno) 89. Vendar pa iInstitucije, ki
tržno vrednotijo in upravljajo tveganje spremembe obrestne mere v zvezi z
izvedenimi finančnimi instrumenti iz odstavkov 4 do 7 na osnovi
diskontiranega denarnega toka, lahko za izračun zgoraj navedenih položajev
Ö pozicij Õ uporabijo modele občutljivosti in jih lahko uporabijo
za vsako obveznico, ki se amortizira v svojem preostalem trajanju in ne z enim
končnim odplačilom glavnice. Pristojni
organi morajo odobriti tako model kot njegovo uporabo s strani institucije.
Ti modeli naj bi ustvarili položaje Ö pozicije Õ enako občutljive na spremembe obrestne mere kot osnovni
denarni tokovi. Ta občutljivost se mora
ocenjevati glede na samostojna gibanja z vzorčnimi merami prek krivulje
donosnosti, z vsaj eno točko občutljivosti v vsakem razredu
zapadlosti iz Tabele 2 odstavka 18 Ö 20 Õ . Položaji Ö Pozicije Õ se v skladu z določbami iz odstavkov 15 do 30 Ö 17 do 32 Õ vključijo v izračun kapitalskih zahtev. 910. Institucije, ki ne uporabljajo modelov iz odstavka 8
Ö 9 Õ, lahko namesto tega s soglasjem pristojnih organov
obravnavajo kot popolnoma nasprotne vse položaje Ö pozicije Õ v izvedenih finančnih sredstvih iz odstavkov 4 do 7,
ki izpolnjujejo vsaj naslednje pogoje: (ia) položaji Ö pozicije Õ imajo enako vrednost in se glasijo na isto valuto; (iib) referenčna obrestna mera (za pozicije
s spremenljivo obrestno mero) in kuponska obrestna mera (za pozicije s fiksno
obrestno mero) sta enaki ali podobni; (iiic) rok do naslednje določitve obrestne
mere oziroma za pozicije s fiksno obrestno mero rok do zapadlosti ustreza
naslednjim omejitvam: (i) omenjeni rok je krajši od enega meseca: isti dan,; (ii) omenjeni rok je med enim mesecem in enim letom: v sedmih
dneh,; (iii) omenjeni rok je daljši od enega leta: v 30 dneh. 1011. Prenosnik vrednostnih papirjev ali zajamčenih pravic v
zvezi z vrednostnimi papirji pri pogodbi o prodaji in povratnem odkupu in
posojevalec pri posoji vrednostnih papirjev vključita te vrednostne
papirje v izračun svojih kapitalskih zahtev v skladu s to prilogo, če
takšni vrednostni papirji izpolnjujejo merila iz člena 2(6)(a) Ö 11 Õ . ê 93/6/EGS (prilagojeno) 11. Za položaje v enotah kolektivnih naložbenih podjemov
veljajo kapitalske zahteve iz Direktive 89/647/EGS in ne zahteve položajnega
tveganja iz te priloge. Posebna in splošna
tveganja 12. Položajno Ö Pozicijsko Õ tveganje v zvezi z dolžniškimi ali lastniškimi
finančnimi sredstvi (ali izvedenimi dolžniškimi ali lastniškimi
finančnimi sredstvi) se za izračun kapitalske zahteve razdeli na dva
sestavna dela. Prvi je posebno tveganje – to
je tveganje spremembe cene dolžniškega finančnega sredstva zaradi
dejavnikov, ki so povezani z njegovim izdajateljem ali, v primeru izvedenega
sredstva, z izdajateljem osnovnega sredstva. Drugi
del pokriva splošno tveganje – to je tveganje spremembe cene finančnega
sredstva zaradi (v primeru dolžniških finančnih sredstev ali izvedenih
dolžniških finančnih sredstev) spremembe ravni obrestnih mer ali (v
primeru lastniških finančnih sredstev ali izvedenih lastniških
finančnih sredstev) gibanj na trgu delnic, ki niso povezana z
značilnostmi posameznih vrednostnih papirjev. DOLŽNIŠKA
FINANČNA SREDSTVA 13. Institucija
razvrsti svoje nNeto položaji Ö pozicije Õ Ö se razvrstijo Õ glede na valuto, na katero se glasijo, in izračuna Ö se Õ kapitalskoa
zahtevoa za splošno in posebno
tveganje v vsaki valuti posebej. Posebno tveganje ê 93/6/ES (prilagojeno) ð novo 14. Institucija
razvrsti vse neto položaje Ö pozicije Õ , izračunane v skladu z odstavkom 1,
v ustrezne kategorije v Tabelo 1 glede na preostali čas do zapadlosti in
jih nato pomnoži s prikazanimi utežmi. Za izračun kapitalske
zahteve za posebno tveganje institucija sešteje vse tehtane položaje (ne glede
na to, ali so dolgi ali kratki). ðv tržni knjigi,
izračunane v skladu z odstavkom 1, v ustrezne kategorije v Tabeli 1, glede
na njihovega izdajatelja/dolžnika, zunanje ali notranje kreditno ocenjevanje
ter preostali časa do zapadlosti in jih nato pomnoži s prikazanimi utežmi.
Za izračun kapitalske zahteve za posebno
tveganje institucija sešteje vse tehtane pozicije (ne glede na to, ali so dolge
ali kratke). ï ê 93/6/EGS Tabela 1 Postavke brez posebnih tveganj || Postavke kvalificiranih izdajateljev || Druge postavke || do 6 mesecev || od 6 do 24 mesecev || nad 24 mesecev || 0,00 % || 0,25 % || 1,00 % || 1,60 % || 8,00 % ò novo Tabela
1 Postavke || Kapitalska zahteva za posebno tveganje Dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo države, ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic, ki bi prejeli utež tveganja 0 % v skladu s pristopom RSA ali pristopom IRB. || 0% Dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajo ali za katere jamčijo države, ki jih izdajo centralne banke, mednarodne organizacije, multilateralne razvojne banke ali enote regionalne ali lokalne ravni držav članic, ki bi prejeli utež tveganja 20 % ali 50 % v skladu s pristopom RSA. Druge postavke kvalificiranih izdajateljev, opredeljene v odstavku 15 spodaj || 0,25 % (preostali čas do končne zapadlosti šest mesecev ali manj) 1,00 % (preostali čas do končne zapadlosti več kot šest mesecev do in vključno s 24 meseci) 1,60 % (preostali čas do zapadlosti, daljši od 24 mesecev) Vse ostale || 8,00 % 15. Za namene odstavka 14 postavke kvalificiranih
izdajateljev zajemajo: (a) dolge in
kratke pozicije v sredstvih, primernih za stopnjo kreditne kvalitete, ki
ustreza najmanj naložbenemu razredu v postopku vzporejanja, opisanem v pododdelku
1 oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive [2000/12/ES]; (b) dolge in
kratke pozicije v sredstvih, ki imajo zaradi plačilne sposobnosti
izdajatelja PD, ki ni višji od PD sredstev, navedenih pod točko a) zgoraj,
v skladu s pristopom, opisanim v pododdelku 2 oddelka 3 poglavja 2 naslova V
Direktive [2000/12/ES]; (c) dolge in
kratke pozicije v sredstvih, za katera ni na voljo kreditna ocena imenovane
institucije za kreditno ocenjevanje in ki izpolnjujejo naslednje pogoje: (i) zadevne
institucije jih štejejo za dovolj likvidne; (ii) njihova
investicijska kvaliteta je po lastni presoji institucije najmanj enakovredna
investicijski kvaliteti sredstev, navedenih pod točko a); (iii) uvrščeni
so na najmanj enem organiziranem trgu v eni od držav članic ali na borzi
tretje države, pod pogojem, da je borza priznana s strani pristojnih organov
zadevne države članice; (d) so, po presoji
pristojnih organov, dolge in kratke pozicije v sredstvih, ki jih izdajo
institucije v skladu z zahtevami za kapitalsko ustreznost, določenimi v
Direktivi [2000/12/ES] Način
ocenjevanja dolžniških instrumentov je predmet nadzora pristojnih organov, ki
ovržejo presojo institucije, če menijo, da so zadevni instrumenti
izpostavljeni previsoki stopnji posebnega tveganja, da bi bili postavke
kvalificiranih izdajateljev. 16. Pristojni organi od institucij zahtevajo, da za
instrumente, ki kažejo posebno tveganje zaradi nezadostne plačilne
sposobnosti izdajatelja ali likvidnosti, uporabijo najvišjo utež iz Tabele 1
odstavka 1 Priloge I. ê 93/6/EGS Splošno tveganje (a) Pristop, ki
temelji na zapadlosti ê 93/6/EGS (prilagojeno) 1517. Postopek za izračun kapitalskih zahtev za splošno
tveganje je sestavljen iz dveh osnovnih korakov. Prvič, za izračun zneska kapitala, ki se zahteva za splošno
tveganje, se vse položaje Ö pozicije Õ tehta glede na zapadlost (kot je obrazloženo v odstavku 16
Ö 18 Õ ). Drugič,
ta zahteva se lahko zniža, če je tehtan položaj postavljen Ö tehtana pozicija postavljena Õ ob nasprotno tehtan položaj Ö tehtano pozicijo Õ v istem razredu zapadlosti. Znižanje te zahteve se dovoli tudi v primeru, če so nasprotno tehtani
položaji uvrščeni Ö tehtane pozicije uvrščene Õ v različne razrede zapadlosti, pri čemer je
obseg znižanja odvisen od tega, če sta položaja uvrščena Ö poziciji uvrščeni Õ v isto skupino ali ne, in od posameznih skupin, v katere
sta uvrščena Ö uvrščeni Õ. Vsega skupaj obstajajo
tri skupine razredov zapadlosti. 1618. Institucija ustrezno razvrsti vse neto položaje Ö pozicije Õ v ustrezne razrede zapadlosti v stolpce 2 ali 3 Tabele 2
iz odstavka 18 Ö 20 Õ . Pri
sredstvih s fiksno obrestno mero je merilo preostali čas do zapadlosti,
pri sredstvih s spremenljivo obrestno mero pa obdobje do naslednje
določitve obrestne mere. Institucija tudi
razlikuje med dolžniškimi finančnimi sredstvi z nominalno obrestno mero 3
% ali več in dolžniškimi finančnimi sredstvi z nominalno obrestno
mero, manjšo od 3 %, in jih na tej podlagi tudi razvrsti v stolpec 2 ali
stolpec 3 Tabele 2. Institucija nato vsakega od
njih pomnoži z utežjo za razred zapadlosti iz stolpca 4 Tabele 2. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 1719. Institucija nato izračuna seštevek tehtanih dolgih položajev
Ö pozicij Õ in vsoto tehtanih kratkih položajev Ö pozicij Õ v vsakem razredu zapadlosti. Znesek tehtanih dolgih položajev Ö pozicij Õ, ki so izravnanie
z zneskom tehtanih kratkih položajev Ö pozicij Õ v določenem razredu zapadlosti, je izravnan tehtan
položaj Ö izravnana tehtana pozicija Õ v tem razredu, medtem ko je preostali dolg ali kratki
položaj neizravnan tehtan položaj Ö preostala dolga ali kratka pozicija neizravnana tehtana pozicija Õ v istem razredu. Institucija
nato izračuna seštevek izravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ v vseh razredih. 1820. Institucija nato za izračun neizravnanega tehtanega
dolgega položaja Ö neizravnane tehtane dolge pozicije Õ za vsako skupino sešteje vsote neizravnanih tehtanih
dolgih položajev Ö pozicij Õ za razrede vseh skupin Tabele 2. Podobno se za izračun neizravnanega tehtanega
kratkega položaja Ö neizravnane tehtane kratke pozicije Õ za določeno skupino seštejejo vsote neizravnanih
tehtanih kratkih položajev Ö pozicij Õ za vsak razred v določeni skupini. Izravnan tehtan položaj
Ö Izravnana tehtana pozicija Õ določene skupine je tisti del neizravnanega
tehtanega dolgega položaja Ö neizravnane tehtane dolge pozicije Õ skupine, ki je izravnan z neizravnanim tehtanim kratkim
položajem Ö neizravnano tehtano kratko pozicijo Õ iste skupine. Neizravnan
tehtan položaj Ö Neizravnana tehtana pozicija Õ določene skupine je tisti del neizravnanega
tehtanega dolgega ali neizravnanega tehtanega kratkega položaja Ö neizravnane tehtane dolge ali neizravnane tehtane kratke
pozicije Õ skupine, ki ne more biti tako izravnan Ö izravnana Õ. Tabela 2 Razred || Skupina || Utež (v %) || Domnevana sprememba obrestne mere (v %) obrestna mera 3 % ali več || obrestna mera nižja od 3 % Ena || 0 do 1 mesec || 0 do 1 mesec || 0,00 || — > 1 do 3 mesecev || > 1 do 3 mesecev || 0,20 || 1,00 > 3 do 6 mesecev || > 3 do 6 mesecev || 0,40 || 1,00 > 6 do 12 mesecev || > 6 do 12 mesecev || 0,70 || 1,00 Dva || >1 do 2 leti || >1,0 do 1,9 let || 1,25 || 0,90 >2 do 3 leta || >1,9 do 2,8 let || 1,75 || 0,80 >3 do 4 leta || >2,8 do 3,6 let || 2,25 || 0,75 Tri || >4 do 5 let || >3,6 do 4,3 let || 2,75 || 0,75 >5 do 7 let || >4,3 do 5,7 let || 3,25 || 0,70 >7 do 10 let || >5,7 do 7,3 let || 3,75 || 0,65 >10 do 15 let || >7,3 do 9,3 let || 4,50 || 0,60 >15 do 20 let || >9,3 do 10,6 let || 5,25 || 0,60 več kot 20 let || >10,6 do 12,0 let || 6,00 || 0,60 || >12,0 do 20,0 let || 8,00 || 0,60 || več kot 20 let || 12,50 || 0,60 ê 93/6/ES (prilagojeno) 1921. Institucija nato izračuna vsoto neizravnane tehtane
dolge (kratke) položaje Ö pozicije Õ skupine 1, ki je izravnana z neizravnanim tehtanim
kratkim (dolgim) položajem Ö neizravnano tehtano kratko (dolgo) pozicijo Õ skupine 2. Ta je v
odstavku 23 Ö 25 Õ opredeljen Ö opredeljena Õ kot izravnan tehtan položaj Ö izravnana tehtana pozicija Õ med skupinama 1 in 2. Za
izračun izravnanega tehtanega položaja Ö izravnane tehtane pozicije Õ med skupinama 2 in 3 se nato izvede enak izračun za
preostali del neizravnanega tehtanega položaja Ö neizravnane tehtane pozicije Õ skupine 2 in neizravnanim tehtanim položajem Ö neizravnano tehtano pozicijo Õ skupine 3. 2022. Institucija lahko po želji spremeni vrstni red v odstavku 19
Ö 21 Õ tako, da izračuna izravnan tehtan položaj Ö izravnano tehtano pozicijo Õ med skupinama 2 in 3 pred izračunom izravnanega
tehtanega položaja Ö izravnane tehtane pozicije Õ med skupinama 1 in 2. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 2123. Za izračun izravnanega tehtanega položaja Ö izravnane tehtane pozicije Õ med skupinama 1 in 2 se preostanek neizravnanega
tehtanega položaja Ö neizravnane tehtane pozicije Õ skupine 1 izravna s preostankom neizravnane tehtane
pozicije skupine 3, potem ko je bil le-ta izravnan Ö bila le-ta izravnana Õ s skupino 2. 2224. Preostali položaji Ö Preostale pozicije Õ se po treh ločenih izravnalnih izračunih iz
odstavkov 19, 20 in 21 Ö 21, 22 in 23 Õ seštejejo. 2325. Kapitalska zahteva institucije se izračuna kot
seštevek: (a) 10 % vsote izravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ v vseh razredih zapadlosti; (b) 40 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ skupine 1; (c) 30 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ skupine 2; (d) 30 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ skupine 3; (e) 40 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ med skupinama 1 in 2 ter med skupinama 2 in 3 (glej
odstavek 19 Ö 21 Õ ); (f) 150 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ med skupinama 1 in 3; (g) 100 % preostalih neizravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ. (b) Pristop, ki
temelji na trajanju 2426. Pristojni organi v državi članici lahko na splošno ali
v posameznih primerih institucijam dovolijo, da za izračunavanje
kapitalske zahteve za splošno tveganje v zvezi z dolžniškimi finančnimi
sredstvi uporabijo pristop, ki temelji na trajanju, namesto pristopa, določenega
v odstavkih 15 do 23 Ö 17 do 25 Õ , pod pogojem, da institucija izbrani pristop dosledno
uporablja. ê 93/6/ES (prilagojeno) 2527. Pri uporabi takšnega pristopa Ö iz odstavka 26 Õ institucija na podlagi tržne vrednosti za vsako dolžniško
finančno sredstvo s stalno obrestno mero izračuna njegov donos do
zapadlosti, kar je implicirana diskontna stopnja tega sredstva. Pri sredstvih s spremenljivo obrestno mero
institucija na podlagi tržne vrednosti vsakega sredstva izračuna njegov
donos do zapadlosti ob predpostavki, da glavnica zapade ob naslednji možni
določitvi obrestne mere. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 2628. Institucija nato izračuna modificirano trajanje za
vsako dolžniško sredstvo z naslednjo formulo: modificirano trajanje =
((trajanje (D))/(1 + r)), kjer je: D || = || ((∑t = 1m((t Ct)/((1 + r)t)))/(∑t = 1m((Ct)/((1 + r)t)))) kjer so: R || = || donos do zapadlosti (glej odstavek 25), Ct || = || denarni tok v času t, M || = || celotna zapadlost (glej odstavek 25). 2729. Institucija nato vsako dolžniško finančno sredstvo
razvrsti v ustrezno skupino Tabele 3. To stori
glede na modificirano trajanje vsakega sredstva. Tabela 3 Cona || Modificirano trajanje (v letih) || Domnevana sprememba obrestne mere (v %) 1 || > 0 do 1,0 || 1.0 2 || > 1,0 do 3,6 || 0,85 3 || > 3,6 || 0,7 2830. Institucija nato izračuna tehtani položaj Ö tehtano pozicijo Õ za vsak instrument tako, da tržno ceno sredstva pomnoži z
njegovim modificiranim trajanjem in domnevano spremembo obrestne mere za
sredstvo z določenim modificiranim trajanjem (glej stolpec 3 Tabele 3). 2931. Institucija izračuna svoje tehtane dolge in tehtane
kratke položaje Ö pozicije Õ v vsaki skupini. Znesek
tehtanih dolgih položajev Ö pozicij Õ, izravnanih s tehtanimi kratkimi položaji Ö pozicijami Õ v okviru posamezne skupine, je izravnan tehtan položaj
Ö izravnana tehtana pozicija Õ skupine. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Institucija nato
izračuna neizravnane tehtane položaje Ö pozicije Õ za vsako skupino. Institucija
nato sledi postopkom, določenim za neizravnane tehtane položaje Ö pozicije Õ v odstavkih 19 do 22 Ö 21 do 24 Õ . ê 93/6/ES (prilagojeno) 3032. Kapitalska zahteva institucije se izračuna kot
seštevek: (a) 2 % izravnane tehtane položaje Ö pozicije Õ vsake skupine; (b) 40 % izravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ med skupinama 1 in 2 ter med skupinama 2 in 3; (c) 150 % izravnani tehtani položaji Ö izravnanih tehtanih pozicij Õ med skupinama 1 in 3; (d) 100 % preostalih neizravnanih tehtanih položajev Ö pozicij Õ. VREDNOSTNI PAPIRJI 3133. Institucija sešteje vse neto dolge položaje Ö pozicije Õ in vse neto kratke položaje Ö pozicije Õ v skladu z odstavkom 1. Vsota
vrednosti le teh je skupni bruto položaj Ö skupna bruto pozicija Õ institucije v lastniških vrednostnih papirjev. Vrednost razlike med vrednostmi vseh neto dolgih in neto
kratkih položajev Ö pozicij Õ je skupni neto položaj Ö skupna neto pozicija Õ ustanove v lastniških vrednostnih papirjih. Posebno tveganje ê 93/6/EGS (prilagojeno) ð novo 32.34ðInstitucija sešteje
vse neto dolge pozicije in neto kratke pozicije v skladu z odstavkom 1.ï Za izračun kapitalske zahteve za posebno
tveganje institucija pomnoži svoj skupni bruto položaj Ö svojo skupno bruto pozicijo Õ s 4 %. ê 93/6/ES (prilagojeno) 3335. Ne glede na odstavek 35
Ö Z odstopanjem od odstavka 34 Õ lahko pristojni organi dovolijo, da kapitalska zahteva za
posebno tveganje namesto 4 % znaša 2 % za tiste portfelje lastniških
vrednostnih papirjev, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .1(d) (ia) lastniška finančna sredstva ne
smejo biti lastniška finančna sredstva izdajateljev, ki so izdali tržna
dolžniška sredstva, za katere trenutno velja 8 % kapitalska zahteva po tabeli 1
iz odstavka 14 ali zanje velja nižja zahteva le zato, ker so zavarovani
z jamstvom ali poroštvom; ê 93/6/EGS (iib) lastniške vrednostne papirje morajo
pristojni organi skladno z objektivnimi merili oceniti kot visoko likvidne; ê 93/6/EGS (prilagojeno) (iiic) noben posamezni položaj Ö nobena posamezna pozicija Õ ne vključuje več kot 5 % vrednosti celotnega
portfelja lastniških vrednostnih papirjev institucije. Vendar pa Ö Za namene točke (c) Õ pristojni organi lahko odobrijo posamezne položaje Ö pozicije Õ v višini do 10 %, pod pogojem, da vsota takšnih položajev
Ö pozicij Õ ne presega 50 % portfelja. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Splošno tveganje 3436. Kapitalska zahteva za splošno tveganje institucije je njen
skupni neto položaj, pomnožen Ö njena skupna neto pozicija, pomnožena Õ z 8 %. Terminski
posli/pogodbe na delniške indekse ê 93/6/EGS (prilagojeno) 3537. Terminske posle/pogodbe na delniške indekse, delta tehtane
ekvivalente možnosti Ö opcij Õ v terminskih poslih/pogodbah na delniške indekse in
delniški indeksi, v nadaljevanju skupaj «terminski posli/pogodbe na delniške
indekse», se lahko razstavi na položaje Ö pozicije Õ delnic, ki sestavljajo indeks, na katerega se terminski
posel/pogodba nanaša. Ti položaji Ö Te pozicije Õ se lahko obravnavajo kot osnovni položaji Ö osnovne pozicije Õ lastniških vrednostnih papirjev; Ö in se lahko Õ zato se ti položaji z odobritvijo pristojnih
organov lahko pobotajo z nasprotnimi položaji Ö pozicijami Õ v osnovnih lastniških vrednostnih papirjih. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 3638. Pristojni organi zagotovijo, da ima vsaka institucija, ki
je pobotala svoje položaje Ö pozicije Õ v eni ali več delnicah, ki sestavljajo indeks, na
katerega se terminski posel/pogodba nanaša, z enim ali več položaji
Ö eno ali več pozicijami Õ v samem indeksu, ustrezni kapital za pokrivanje tveganja
izgube, ki je povzročeno, kadar se vrednost terminskega posla/pogodbe ne
giblje popolnoma v skladu z vrednostjo njegovih sestavnih delnic; pristojni
organi isto storijo tudi v primeru, če ima institucija v terminskih
poslih/pogodbah na delniške indekse nasprotne položaje Ö pozicije Õ, ki niso istovetnie
glede na zapadlost ali sestavo ali oboje. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 3739. Ne glede na odstavka Ö Z odstopanjem od odstavkov Õ 35 in 36 Ö 37 in 38 Õ se terminskim poslom/pogodbam na delniške indekse, s
katerimi se trguje na borzi in ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo
zelo raznovrstne indekse, določi kapitalska zahteva za splošno tveganje,
ki znaša 8 %, ne določi pa se jim kapitalska zahteva za posebno tveganje. Takšni terminski posli/pogodbe na delniške
indekse so vključeni v izračun skupnega neto položaja Ö skupne neto pozicije Õ iz odstavka 31 Ö 33 Õ, vendar niso upoštevani v izračunu skupnega bruto
položaja Ö skupne bruto pozicije Õ iz tega odstavka. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 3840. Če terminski posel/pogodba na delniški indeks ni
razstavljen na njegove osnovne položaje Ö pozicije Õ, se ga obravnava tako, kot da je posamezni lastniški
finančni instrument. Vendar pa se lahko
posebno tveganje tega posameznega lastniškega vrednostnega papirja prezre,
če se s terminsko pogodbo na delniške indekse trguje na borzi in če
po mnenju pristojnih organov predstavlja zelo raznovrsten indeks. GARANCIJA OB PREVZEMU ê 93/6/EGS (prilagojeno) 3941. Pri izvedbi prodaje z obveznostjo odkupa dolžniških in
lastniških vrednostnih papirjev lahko pristojni organi instituciji dovolijo, da
pri izračunu kapitalskih zahtev za položajno Ö pozicijsko Õ tveganje uporabi naslednji postopek. Prvič, institucija izračunan neto položaj Ö izračuna neto pozicijo Õ tako, da odšteje tisti del položaja Ö pozicije Õ, ki ga je že prenesla na tretje osebe, ki so vrednostne
papirje odkupile ali so se zavezale k njihovemu odkupu na podlagi uradnih
pogodb; drugič, Drugič, institucija neto položaje Ö pozicije Õ zmanjša z uporabo naslednjih redukcijskih faktorjev:
Ö iz Tabele 4 Õ Tabela 4 – delovni dan 0: || 100 % – delovni dan 1: || 90 % – delovni dan 2 do 3: || 75 % – delovni dan 4: || 50 % – delovni dan 5: || 25 % – po delovnem dnevu 5: || 0 %. ê 93/6/EGS (prilagojeno) Delovni dan 0 je delovni
dan, s katerim se institucija nepreklicno zaveže prevzeti znano količino
vrednostnih papirjev po dogovorjeni ceni. Tretjič, institucija
izračuna kapitalske zahteve z uporabo znižanih položajev Ö pozicij Õ iz izvedbe prodaj vrednostnih papirjev z obveznostjo
odkupa. Pristojni organi
zagotovijo, da ima institucija zadosten kapital za tveganje izgube, ki obstaja
v času med začetno zavezo in delovnim dnem 1. ò novo KAPITALSKE
ZAHTEVE ZA POSEBNO TVEGANJE POZICIJ IZ TRŽNE KNJIGE, VAROVANIH S KREDITNIMI
IZVEDENIMI FINANČNIMI INSTRUMENTI 42. Dovoli se možnost uporabe zavarovanja, zagotovljenega s
kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, v skladu z načeli iz
odstavkov 43 do 46. 43. Polno dovoljenje se prizna, kadar se vrednosti obeh strani
pozicij vedno gibljeta v nasprotno smer in v glavnem v enakem obsegu. Do tega pride v enem od naslednjih dveh primerov: (a) obe strani
pozicij sta sestavljeni iz identičnih instrumentov; (b) dolga denarna
pozicija je varovana pred tveganji z zamenjavo skupnih donosov (ali obratno),
pri čemer sta referenčna obveznost in osnovne izpostavljenosti (tj.
gotovinska pozicija) popolnoma izravnani. Zapadlost
zamenjave je lahko drugačna od zapadlosti osnovne izpostavljenosti. V teh
primerih ni potrebno izračunavati kapitalskih zahtev za posebno tveganje
za nobeno od strani pozicij. 44. Nadomestitev v višini 80 % se uporabi, če se vrednosti
obeh strani vedno gibljeta v nasprotni smeri in če obstaja popolna
izravnava med referenčno obveznostjo, zapadlostjo tako referenčne
obveznosti kot kreditnega izvedenega finančnega instrumenta in valuto osnovne
izpostavljenosti. Poleg tega glavne lastnosti
kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ne smejo povzročiti
bistvenega odstopanja cenovnih premikov kreditnega izvedenega finančnega
instrumenta od cenovnih premikov denarne pozicije. Če na podlagi posla pride do prenosa tveganja, bo za
stran transakcije z večjo kapitalsko zahtevo uporabljena nadomestitev
posebnega tveganja v višini 80 %, zahteve, ki se nanašajo na posebno tveganje
na drugi strani, pa so enake nič. 45. Delno dovoljenje se prizna, če se vrednosti obeh
strani pozicije običajno gibljeta v nasprotno smer. Do tega pride v enem od naslednjih primerov: (a) pozicija je
obravnavana v odstavku 43(b), vendar obstaja neusklajenost naložb med
referenčno obveznostjo in osnovno izpostavljenostjo. Ob tem pa pozicije izpolnjujejo naslednje zahteve: (i) referenčna
obveznost je enakovredna (uvrščena pari passu) ali podrejena
osnovni obveznosti; (ii) osnovna
obveznost in referenčna obveznost sta podrejeni istemu dolžniku in
vsebujeta pravno izvršljivi klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila in
o navzkrižni takojšnji zapadlosti; (b) pozicija je
obravnavana v odstavku 43(a) ali odstavku 44, vendar obstaja valutna
neusklajenost ali neusklajenost zapadlosti med kreditnim zavarovanjem in
osnovnim instrumentom (valutne neusklajenosti je treba vključiti v
običajno poročanje o valutnem tveganju v skladu s Prilogo III; (c) pozicija je
obravnavana v odstavku 44, vendar obstaja neusklajenost naložb med denarno
pozicijo in kreditnim izvedenim finančnim instrumentom. V tem primeru je osnovni instrument vključen v
(izročljive) obveznosti v dokumentaciji o kreditnih izvedenih
finančnih instrumentih. V vseh
naštetih primerih se namesto dodajanja kapitalskih zahtev za posebno tveganje
na vsaki strani posla uporabi samo večja od obeh kapitalskih zahtev. 46. V vseh drugih primerih, ki ne spadajo pod odstavek 45, se
kapitalska zahteva za posebno tveganje izračuna za obe strani pozicije. Kapitalske zahteve za enote premoženja investicijskih
skladov v tržni knjigi 47. Kapitalske zahteve za pozicije iz naslova enot premoženja
investicijskih skladov, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 11 za kapitalsko
obravnavo v tržni knjigi, se izračunajo v skladu z metodami,
določenimi v odstavkih 48 do 56. 48. Brez poseganja v druge določbe tega oddelka so
pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih skladov predmet kapitalske
zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno) v višini 32 %. Brez poseganja v določbe Priloge III (3)(i) ali
Priloge V (13)(v), če je uporabljena spremenjena obravnava naložb v zlatu
iz navedenih odstavkov, so pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih
skladov predmet kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (posebno in splošno)
in valutno tveganje v višini največ 40 %. 49. Institucije lahko določijo kapitalsko zahtevo za
pozicije iz naslova enot premoženja investicijskih skladov, ki ustrezajo
kriterijem iz odstavka 51, z uporabo metod, določenih v odstavkih 53 do
56. 50. Razen če ni drugače določeno, se ne dovoli
nikakršno pobotanje med osnovnimi naložbami, ki tvorijo premoženje
investicijskega sklada, in drugimi pozicijami institucije. SPLOŠNI
KRITERIJI 51. Splošni kriteriji primernosti za uporabo metod iz odstavkov
53 do 56, za investicijske sklade, ki jih objavijo podjetja, nadzorovana ali
ustanovljena v Skupnosti, so: (a) prospekt
investicijskega sklada ali enakovreden dokument vsebuje: (i) vrste naložb,
za katere ima investicijski sklad dovoljenje, (ii) če so
določeni naložbeni limiti, relativne limite in metodologije za njihov
izračun; (iii) če je dovoljeno
zadolževanje, največja stopnja zadolževanja; (iv) če je
dovoljeno vlaganje v izvedene finančne instrumente ali pogodbe podobne
pogodbam o začasni prodaji/začasnem nakupu, politiko omejevanja
tveganja nasprotne stranke, ki izhaja iz teh poslov; (b) investicijski
sklad poroča o svojem poslovanju v obliki polletnih in letnih
poročil, da omogoči ocenjevanje sredstev in obveznosti, višine
prihodkov in poslovanja v obdobju poročanja. (c) enote
premoženja/delnice investicijskega sklada so na zahtevo imetnika dnevno
izplačljive v denarju iz sredstev sklada; (d) premoženje
investicijskega sklada je ločeno od premoženja družbe za upravljanje
investicijskega sklada; (e) naložbena
institucija izdela ustrezno oceno tveganosti investicijskega sklada. 52. Investicijski skladi iz tretjih držav so lahko primerni,
če izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (e) odstavka 51, s predhodno
odobritvijo pristojnega organa institucije. POSEBNE
METODE 53. Če institucija zagotavlja dnevno spremljanje naložb,
ki sestavljajo premoženje investicijskega sklada, potem lahko izračuna
kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za navedene
pozicije v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi ali, na podlagi
pridobljenega dovoljenja, v skladu z metodami, določenimi v Prilogi V. Po
tem pristopu se pozicije v enotah premoženja investicijskega sklada obravnavajo
kot pozicije v osnovnih naložbah investicijskega sklada. Pobot med pozicijami v osnovnih naložbah investicijskega
sklada in drugimi pozicijami institucije je dovoljen, če ima institucija
zadostno število enot, ki omogoča izplačilo/oblikovanje v zameno za
osnovne naložbe. 54. Institucije lahko izračunajo kapitalske zahteve za
pozicijsko tveganje (splošno in posebno) za pozicije v enotah premoženja
investicijskih skladov v skladu z metodami, določenimi v tej prilogi ali,
na podlagi pridobljenega dovoljenja, v skladu z metodami, določenimi v
Prilogi V, za predpostavljene pozicije, ki predstavljajo pozicije, nujne za
podvajanje sestave in učinkovitosti obstoječega zunanjega indeksa ali
fiksne košarice lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev iz (a), ob
upoštevanju naslednjih pogojev: (a) namen
naložbene politike investicijskega sklada je, da podvoji sestavo in
učinkovitost obstoječega zunanjega indeksa ali fiksne košarice
lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev; (b) med dnevnimi
spremembami cen enote premoženja investicijskega sklada in indeksom ali
košarico lastniških ali dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih investicijski
sklad spremlja, se lahko jasno izrazi minimalna korelacija 0,9 skozi obdobje
najmanj šest mesecev. Korelacija v tem primeru
pomeni korelacijski koeficient med dnevnimi donosi enote premoženja
investicijskega sklada na borzi in indeksom ali košarico lastniških ali
dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih investicijski sklad spremlja. 55. Če institucija ni zmožna dnevno spremljati osnovnih
naložb investicijskega sklada, lahko izračunava kapitalske zahteve za
pozicijsko tveganje (splošno in posebno) v skladu z metodami, določenimi v
tej prilogi, ob upoštevanju naslednjih pogojev: (a) predpostavi
se, da investicijski sklad v največjem dovoljenem obsegu in v okviru svoje
naložbene politike mandata najprej vlaga v vrste vrednostnih papirjev, za
katere obstaja največja kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno
in posebno), nato pa v padajočem vrstnem redu vlaga v vrste vrednostnih
papirjev z manjšo kapitalsko zahtevo, dokler ne doseže skupnih investicijskih
limitov. Pozicija v investicijskem skladu bo
obravnavana kot neposredna naložba v predpostavljeni poziciji; (b) institucije za
izračun kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje upoštevajo največjo
posredno izpostavljenost, ki jo lahko dosežejo s pozicijami s finančnim
vzvodom, da sorazmerno povečajo pozicijo v investicijskem skladu do največje
dovoljene izpostavljenosti glede na osnovne naložbene instrumente, ki izhajajo
iz naložbene politike; (c) če bi
kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje (splošno in posebno) po tem pristopu
presegla kapitalsko zahtevo iz odstavka 48, se kapitalska zahteva omeji na
stopnji, določeni v navedenem odstavku 56. Institucije se lahko zanesejo na tretjo stranko za
izračun in poročanje o kapitalskih zahtevah za pozicijsko tveganje
(splošno in posebno) za pozicije pri enotah premoženja investicijskega sklada,
navedene v odstavkih 53 in 55, v skladu z metodami, določenimi v tej
prilogi, pod pogojem, da se ustrezno zagotovi pravilnost izračuna in
poročanja. ê 93/6/EGS
(prilagojeno) PRILOGA II Ö IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA Õ TVEGANJE NEIZPOLNITVE NASPROTNE STRANKE TVEGANJE PORAVNAVE ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .2(a) 1. V primeru, ko
nasprotna stranka v transakcijah z dolžniškimi, lastniškimi finančnimi
sredstvi in borznim blagom (razen v primeru pogodb o prodaji in povratnem
odkupu, o odkupu in povratni prodaji ter posoji in izposoji vrednostnih
papirjev in borznega blaga) zamuja s poravnavo, mora institucija
izračunati razliko v ceni, ki ji je izpostavljena. Razlika v ceni predstavlja razliko med dogovorjeno
poravnalno ceno in med trenutno tržno vrednostjo za zadevni dolžniški,
lastniški finančni instrument ali borzno blago, ko bi razlika lahko
pomenila izgubo za institucijo. Za
izračun kapitalske zahteve mora institucija to razliko pomnožiti z
ustreznim faktorjem v stolpcu A tabele iz odstavka 2. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 2. Ne glede na
odstavek Ö Z odstopanjem od odstavka Õ 1 lahko institucija ob predhodni odobritvi pristojnih
organov izračuna kapitalske zahteve z množenjem dogovorjene poravnalne
cene vsake transakcije z zamudo poravnave nasprotne stranke, ki znaša med 5 in
45 delovnimi dnevi z ustreznim faktorjem iz stolpca B spodnje tTabele 1. Po 46 dneh zamude je kapitalska zahteva
enaka 100 % razlike v ceni, ki ji je institucija izpostavljena kot v stolpcu A Ö Tabele 1 Õ . Ö Tabela 1 Õ Število delovnih dni po dogovorjenem dnevu poravnave || Stolpec A (%) || Stolpec B (%) 5 — 15 || 8 || 0,5 16 — 30 || 50 || 4,0 31 — 45 || 75 || 9,0 46 ali več || 100 || glej odstavek 2 TVEGANJE NASPROTNE
STRANKE ò novo 3. Od institucije se zahteva, da ima lastne vire sredstev
proti tveganju nasprotne stranke, ki izhaja iz izpostavljenosti zaradi
naslednjega: (a) časovne
neusklajenosti plačila in izročitve; (b) izvedenih
finančnih instrumentov na prostem trgu in kreditnih izvedenih
finančnih instrumentov; (c) pogodb o prodaji
in povratnem odkupu, pogodb o odkupu in povratni prodaji, poslov posoje in
izposoje vrednostnih papirjev ali blaga iz tržne knjige; (d) izpostavljenosti,
ki izvirajo iz nadomestil, opravnin/provizij, obresti, dividend in kritij iz
naslova trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti na borzi, ki niso
zajete niti v tej prilogi in v Prilogi I, niti odštete od lastnih virov sredstev
v skladu z odstavkom 2(d) člena 13, in ki so neposredno povezane s tržno
knjigo. 4. Za te namene se šteje, da je prišlo do časovne
neusklajenosti plačila in izročitve, če je institucija
vrednostne papirje ali blago plačala, preden jih je prejela, ali je
vrednostne papirje ali blago izročila, preden je zanje prejela
plačilo ter, v primeru čezmejnih transakcij, če je od dneva
plačila ali izročitve minil en dan ali več. 5. V skladu z odstavki 6 do 9 se vrednosti izpostavljenosti in
zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z
določbami oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive [2000/12/ES] s
sklicevanji na "kreditne institucije" v navedenem oddelku, ki se
razumejo kot sklicevanja na "institucije", sklicevanji na
"matične kreditne institucije", ki se razumejo kot sklicevanja
na "matične institucije" in spremljajočimi izrazi z
ustrezno razlago. 6. Za namene odstavka 5: se
šteje, da je Priloga IV Direktive [2000/12/ES] spremenjena tako, da za
točko 3(d) doda besede "in kreditne izvedene finančne
instrumente"; se
šteje, da je Priloga III Direktive [2000/12/ES] spremenjena tako, da se za
Tabelo 1(a) doda naslednje besedilo: Pri
izračunavanju morebitne bodoče kreditne izpostavljenosti pri
kreditnih izvedenih finančnih instrumentih z zamenjavo skupnega donosa in
zamenjavo neplačil, se nominalni znesek instrumenta pomnoži z naslednjimi
odstotki: Če je
referenčna obveznost taka, da bi bila, če bi sprožila neposredno
izpostavljenost institucije, postavka kvalificiranih izdajateljev za namene
Priloge I - 5 %; Če je
referenčna obveznost taka, da če bi sprožila neposredno
izpostavljenost institucije, ne bi bila postavka kvalificiranih izdajateljev za
namene Priloge I -10 %; V primeru
zamenjave neplačil pa se instituciji, katere izpostavljenost, ki izhaja iz
te zamenjave, predstavlja dolgo pozicijo v osnovnem instrumentu, dovoli, da
uporabi odstotek 0 % za morebitno bodočo kreditno izpostavljenost, razen
če je zamenjava neplačil predmet „razprodaje“ v primeru
nesolventnosti subjekta, katerega izpostavljenost, ki izhaja iz kreditne
zamenjave, predstavlja kratko pozicijo v osnovnem instrumentu, tudi če
osnovni instrument ni v neplačilu.” Če
kreditni izvedeni finančni instrument zagotavlja zavarovanje v zvezi z
"n-tim neplačilom" med več osnovnimi obveznostmi, se
odstotek, ki se uporabi med zgoraj predpisanimi, določi z obveznostjo z n-to
najnižjo kreditno kvaliteto, ki se določi tako, da se ugotovi, ali bi bila
ta obveznost, če bi nastala pri instituciji, postavka kvalificiranega
izdajatelja za namene Priloge I.’ 7. Za namene odstavka 5 se institucijam pri izračunavanju
zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne dovoli uporaba enostavne
metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem,
določene v odstavkih 25 do 30 dela 3 Priloge VIII Direktive [2000/12/ES],
za priznanje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem. 8. Za namene odstavka 5 se lahko, v primeru poslov
začasnega nakupa in poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga,
vsi finančni instrumenti in blago, ki so primerni za vključitev v tržno
knjigo, priznajo kot primerni instrumenti zavarovanja. Za izpostavljenosti zaradi izvedenih finančnih
instrumentov na prostem trgu, ki so vključeni v tržno knjigo, se lahko kot
primerno zavarovanje prizna tudi blago, vključeno v tržno knjigo. Za
namene izračunavanja prilagoditev za nestanovitnost, če so taki
finančni instrumenti ali blago posojeni, prodani ali zagotovljeni, ali
izposojeni, kupljeni ali prejeti kot zavarovanje ali kako drugače, se v
okviru takega posla taki instrumenti in borzno blago obravnavajo na enak
način kot lastniški vrednostni papirji, ki niso uvrščeni v glavnem
indeksu, so pa uvrščeni na priznani borzi. 9. Za namene odstavka 5 se v zvezi s priznanjem okvirnih
pogodb o pobotu na podlagi poslov začasne prodaje in/ali poslov
posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali drugih poslov z
instrumenti kapitalskega trga, pobotanje po pozicijah, ki izhajajo iz tržne
knjige in pozicijah iz bančne knjige, prizna samo, če pobotani posli
izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) vsi posli se
vrednotijo dnevno z uporabo tekočih tržnih cen; (b) vse postavke,
ki so posojene, prodane ali zagotovljene, ali izposojene, kupljene ali prejete
v okviru poslov, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s finančnim
premoženjem v skladu s pododdelkom 3 oddelka 3 poglavja 2 naslova V Direktive
[2000/12/ES] brez uporabe odstavka 8 te priloge. 10. Če je kreditni izvedeni finančni instrument,
vključen v tržno knjigo, sestavni del notranjega varovanja, kreditno
zavarovanje pa je priznano v skladu z Direktivo [2000/12/ES], se šteje, da ni
nikakršnega tveganja nasprotne stranke, ki bi izhajalo iz pozicije v kreditnem
izvedenem finančnem instrumentu. 11. Kapitalska zahteva znaša 8 % skupnih zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti. ê 93/6/EGS Brezplačne izročitve ê 98/31/ES
člen 1.7 in Priloga .2(b) 3.1. Institucija mora izračunavati kapitalske zahteve za tveganje
nasprotne stranke, če: (i) je vrednostne papirje ali borzno blago plačala pred
njihovim prejetjem ali je vrednostne papirje ali borzno blago izročila,
preden je prejela plačilo zanje; in (ii) je, v primeru čezmejnih transakcij, od plačila
ali izročitve minil en dan ali več. 3.2. Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke je 8 % vrednosti
vrednostnih papirjev ali borznega blaga ali gotovine, ki se dolguje
instituciji, pomnožena z utežjo za tehtanje tveganja, ki velja za določeno
nasprotno stranko. ê 98/31/ES
člen 1.7 in Priloga .2(c) Pogodbe o prodaji in povratnem odkupu, o odkupu in
povratni prodaji, o posoji in izposoji vrednostnih papirjev in borznega blaga 4.1. Institucija pri pogodbah o prodaji in povratnem odkupu ter
pogodbah o posoji vrednostnih papirjev in borznega blaga, ki temeljijo na
vrednostnih papirjih in borznem blagu iz postavk trgovanja, izračuna
razliko med tržno vrednostjo prodanih oziroma posojenih vrednostnih papirjev
ali borznega blaga in zneskom, ki si ga je institucija od nasprotne stranke
izposodila ali tržno vrednostjo prejetega zavarovanja, če je ta razlika
pozitivna. Institucija pri pogodbah o odkupu in povratni prodaji in izposoji
vrednostnih papirjev in borznega blaga izračuna razliko med zneskom, ki ga
je posodila ali tržno vrednostjo zavarovanja, ki ga je izročila nasprotni
stranki, in tržno vrednostjo odkupljenih oziroma izposojenih vrednostnih
papirjev ali borznega blaga, ki ga je prejela od nasprotne stranke, če je
ta razlika pozitivna. ê 93/6/EGS Pristojni organi sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je dano
zavarovanje presežne izpostavljenosti sprejemljivo. Poleg tega lahko pristojni organi institucijam dovolijo, da v
izračune, opisane v prvih dveh stavkih tega odstavka, ne vključijo
zneska zavarovanja presežne izpostavljenosti, če je znesek zavarovanja
presežne izpostavljenosti zajamčen na tak način, da je prenosnik
vedno prepričan, da mu bo zavarovanje presežne izpostavljenosti povrnjeno
tudi v primeru neizpolnitev s strani nasprotne stranke. Obračunane obresti so vključene v izračun tržnih
vrednosti posojenih in izposojenih zneskov, ter zavarovanj. 4.2. Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke je 8 % zneska,
izračunanega v skladu z odstavkom 4.1, in pomnoženega z ustrezno utežjo. Izvedeni finančni instrumenti na prostem trgu ê 98/33/ES
člen 3.2 5. Za izračunavanje kapitalskih zahtev do svojih OTC izvedenih
finančnih sredstev institucije uporabljajo Prilogo II k Direktivi
89/647/EGS. Uteži tveganja, ki se uporabljajo za ustrezne nasprotne stranke, se
določijo v skladu s členom 2(9) te direktive. Do 31. decembra 2006 lahko pristojni organi držav članic izvzamejo
iz uporabe metod iz Priloge II OTC pogodbe, ki jih obračuna klirinška
hiša, če ta deluje kot pravna nasprotna stranka in če vse stranke
vsakodnevno zavarujejo izpostavljenost do klirinške hiše ter tako zagotavljajo
zaščito pred trenutno in morebitno prihodnjo izpostavljenostjo. Pristojnim
organom je treba dokazati, da v zavarovanje položena sredstva zagotavljajo
enako stopnjo zaščite kot zavarovanje po členu 6(1)(a)(7) Direktive
89/647/EGS in da je izključeno tveganje, da bi izpostavljenost klirinške
hiše presegla tržno vrednost zavarovanja. Države članice obvestijo
Komisijo o uporabi te možnosti. ê 93/6/EGS DRUGO 6. Kapitalske zahteve Direktive 89/647/EGS se uporabljajo za tiste
izpostavljenosti v obliki nadomestil, provizij, obresti, dividend in kritij iz
trgovanja s terminskimi pogodbami ali možnostmi na borzi, ki jih ne pokriva ta
Priloga ali Priloga I in ki niso odšteti iz lastnih sredstev v skladu z
odstavkom 2 (d) Priloge V ter ki so neposredno povezane s postavkami trgovanja. Uteži za tehtanje tveganja, ki se bodo uporabljale za ustrezne
nasprotne stranke, se določijo v skladu s členom 2(9) te direktive. ê 93/6/EGS (prilagojeno) PRILOGA III Ö IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV ZA Õ VALUTNO TVEGANJE ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(a) (prilagojeno) 1. Če seštevek skupnega
neto položaja Ö skupne neto pozicije Õ v tuji valuti in neto položaja Ö pozicije Õ v zlatu, ki ga institucija izračuna v skladu s spodaj
navedenim postopkom, Ö navedenim v odstavku 2, Õ presega 2 % skupnih lastnih Ö virov Õ sredstev institucije, institucija seštevek neto položaja
Ö pozicije Õ v tuji valuti in neto položaja Ö pozicije Õ v zlatu pomnoži z 8 %, da izračuna zahtevo za lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ za valutna tveganja. Pristojni
organi lahko institucijam dovolijo, da do 31. decembra 2004 izračunavajo
zahteve za lastna sredstva tako, da z 8 % pomnožijo znesek, za katerega
seštevek skupnega neto položaja v tuji valuti in neto položaja v zlatu presega
2 % skupnih lastnih sredstev institucije. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 2. Uporabi se
dvostopenjski izračun Ö za kapitalske zahteve za valutno tveganje Õ. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(b) (prilagojeno) 32.1. Prvič, izračuna se neto odprti položaji Ö odprte pozicije Õ institucije za vsako posamezno valuto (tudi valuto
poročanja) in za zlato. Ta Ö neto odprta Õ položaj Ö pozicija Õ je sestavljena iz vsote naslednjih postavk
(pozitivnih ali negativnih): -(a) neto promptnih položajev Ö pozicij Õ (t.j. vse aktivne postavke, zmanjšane za vse pasivne
postavke, vključno z obračunanimi obrestmi v valuti ali, za zlato,
neto promptni položaj Ö promptna pozicija Õ v zlatu), -(b) neto terminske položaje Ö pozicije Õ (t.j. vse predvidene terjatve oziroma prejeta
plačila, zmanjšana za vse predvidene obveznosti oziroma plačila v
zvezi s terminskimi valutnimi transakcijami in terminskimi transakcijami v
zlatu, vključno s terminskimi pogodbami na tuje valute in zlato in
glavnico valutnih zamenjav izključenimi iz promptne pozicije), -(c) nepreklicne garancije (in podobna sredstva), ki bodo z
veliko verjetnostjo vnovčena in za katera obstaja majhna verjetnost
poplačila -(d) neto prihodnjih prilivov/odlivov, ki še niso
obračunani, a so že v celoti varovani pred tveganjem (institucija po
lastni presoji in s predhodnim soglasjem pristojnih organov lahko sem
vključi neto prihodnje prilive/odlive, ki še niso vknjiženi, vendar so že
v celoti varovani pred tveganjem s terminskimi valutnimi transakcijami).
Institucija mora takšno politiko vključevanja
dosledno uporabljati, -(e) neto delte (ali na delti osnovana) vrednosti za celotni
znesek opcij na posamezne tuje valute in opcij na zlato, -(f) tržne vrednosti drugih (brez opcij na tuje valute in zlato)
opcij,. - vVseh
pozicije institucije, ki jih je ta
namenoma prevzela za varovanje pred neugodnimi učinki menjalnega
tečaja na njen kapitalski koeficient, se lahko izključijo iz
izračuna neto odprtih pozicij v valutah. Takšne pozicije naj bodo netržne ali strukturne narave in
za njihovo izključitev in vsako spremembo pogojev za izključitev je
potrebno soglasje pristojnih organov. Pod
enakimi pogoji kot zgoraj se lahko obravnavajo tudi pozicije institucije v
zvezi s postavkami že odštetimi pri izračunu lastnih Ö virov Õ sredstev. ò novo Za namene
izračuna iz prvega pododstavka se v primeru investicijskih skladov
upoštevajo dejanske pozicije v tuji valuti v enotah premoženja investicijskega
sklada. Institucije
se lahko zanesejo na poročanje tretje osebe o pozicijah v tuji valuti v enotah
premoženja investicijskega sklada, pri čemer se pravilnost tega
poročila ustrezno zagotovi.
Če institucija ni zmožna oceniti pozicij v tuji
valuti v enotah premoženja investicijskega sklada, se predpostavlja, da je
investicijski sklad v skladu z naložbeno politiko investicijskega sklada
investiral do največjega dovoljenega obsega v tuji valuti, tako da
institucije za pozicije iz tržne knjige upoštevajo največjo posredno
izpostavljenost, ki bi jo lahko dosegle s pozicijami s finančnim vzvodom
pri izračunavanju svoje kapitalske zahteve za valutno tveganje. To opravijo tako, da pozicijo v enotah premoženja
investicijskega sklada sorazmerno povečajo do najvišje izpostavljenosti v
osnovnih naložbenih postavkah, ki jo dovoljuje naložbena politika. Predpostavljena pozicija v enotah premoženja
investicijskega sklada v tuji valuti se obravnava kot ločena valuta glede
na obravnavo naložb v zlatu, ob upoštevanju določenih popravkov, in sicer
se lahko skupna dolga pozicija, če je na voljo smer naložbe investicijskega
sklada, doda skupni dolgi odprti poziciji v tuji valuti, skupna kratka pozicija
pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tuji valuti. Pred izračunom ni dovoljeno nikakršno pobotanje med
temi pozicijami. ê 98/31/ES člen
1.7 in Priloga .3(b) 3.2 Pristojni organi lahko presodijo, ali bodo institucijam dovolili, da
za izračunavanje neto odprtih pozicij v vsaki valuti in v zlatu
uporabljajo neto sedanjo vrednost. ê 93/6/EGS (prilagojeno) è1 98/31/ES
člen 1.7 in Priloga .3(c) è1 42.2. Drugič, neto kratke in dolge pozicije v vsaki valuti
razen valuti poročanja in neto dolge in kratke pozicije v zlatu se
pretvorijo v valuto poročanja po promptnem tečaju. ç Nato se ločeno sešteje vse neto kratke in neto dolge položaje
Ö pozicije Õ, tako da se ugotovi posebej vsota vseh neto kratkih in
posebej vsota vseh neto dolgih položajev Ö pozicij Õ. Večja od obeh
navedenih vsot predstavlja skupni neto položaj Ö skupno neto pozicijo Õ v valuti institucije. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 53. Ne glede na odstavke Ö Z odstopanjem od odstavkov Õ 1 do 4 Ö in 2 Õ in do nadaljnje uskladitve lahko pristojni organi
institucijam predpišejo ali dovolijo uporabo alternativnih
Ö naslednjih Õ postopkov za namene te priloge. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 63.1. Prvič, pPristojni organi
lahko institucijam dovolijo, da določijo nižje kapitalske zahteve za položaje
Ö pozicije Õ v tesno soodvisnih valutah od tistih, ki bi izhajale iz
uporabe odstavkov 1 do 4 Ö in 2 Õ . Pristojni
organi lahko presodijo, da sta dve valuti tesno soodvisni le tedaj, če je
verjetnost izgube – izračunana na podlagi podatkov o dnevnih obrestnih
merah za obdobje zadnjih treh ali petih let – enakih ali nasprotnih položajev
Ö pozicij Õ v takšnih valutah v naslednjih 10 delovnih dneh, ki je 4 %
ali manj od vrednosti izravnanega zadevnega položaja Ö izravnane zadevne pozicije Õ (ocenjena v valuti poročanja), ima verjetnost vsaj 99
%, če je bila uporabljena triletna opazovalna doba, ali 95 %, če je
bila uporabljena petletna opazovalna doba. Zahteva
za lastna sredstva Ö lastne vire sredstev Õ za izravnano pozicijo v dveh tesno soodvisnih valutah je 4
%, pomnožena z vrednostjo izravnanega položaja Ö izravnane pozicije Õ. Kapitalska zahteva za
neizravnane položaje Ö pozicije Õ v tesno soodvisnih valutah in vseh položajev Ö pozicij Õ v drugih valutah je 8 %, pomnožena z višjo od vsot neto
kratkih ali neto dolgih položajev Ö pozicij Õ v teh valutah, po umiku izravnanih položajev Ö pozicij Õ v tesno soodvisnih valutah. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .3(d) (prilagojeno) 7. Drugič, do 31. decembra 2004 lahko pristojni organi
dovolijo institucijam, da poleg metod, opisanih v odstavkih 1 do 6, za namen te
Priloge uporabljajo tudi drugo metodo. Na ta način izračunana kapitalska zahteva je
primerna, če presega 2 % neto odprte pozicije, izračunanih skladno z
odstavkom 4 in če se na podlagi analiz tečajnih gibanj med vsemi
odvijajočimi se obdobji 10 delovnih dni v preteklih treh letih ugotovi, da
99 % in več časa presega verjetno izgubo. Druga
metoda, opisana v pododstavku 1, se uporablja le pod naslednjimi pogoji: (i) formulo za izračun in
korelacijske koeficiente določijo pristojni organi na podlagi lastnih
analiz tečajnih gibanj; (ii) pristojni organi redno pregledujejo
korelacijske koeficiente glede na gibanja na deviznih trgih. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 83.2. Tretjič, pPristojni organi
lahko institucijam dovolijo, da odpravijo položaje Ö pozicije Õ v vsaki valuti, ki je predmet pravno zavezujočega
medvladnega sporazuma, da omejijo njeno variranje v razmerju do drugih valut,
ki jih ureja isti sporazum, iz katere koli metode, opisane v odstavkih 1 do
7 Ö , 2 in 3.1 Õ , ki jih uporabljajo. Institucije izračunajo svoje izravnane položaje
Ö pozicije Õ v takšnih valutah in zanje določijo kapitalsko
zahtevo, ki ni nižja od polovice največje dovoljene variacije iz
navedenega medvladnega sporazuma v zvezi z valutami. Neizravnani položaji Ö Neizravnane pozicije Õ v teh valutah se obravnavajo na isti način kot druge
valute. Ne glede na prvi
odstavek Ö Z odstopanjem od prvega pododstavka Õ lahko pristojni organi dovolijo, da kapitalska zahteva za
izravnane položaje Ö pozicije Õ v valutah držav članic udeleženk v drugi fazi
Evropske monetarne unije, znaša 1,6 %, pomnožena z vrednostjo takšnih
izravnanih položajev Ö pozicij Õ. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 9. Pristojni organi obvestijo Svet in Komisijo o metodah, ki
jih predpisujejo ali dovoljujejo v zvezi z odstavki 6 do 8. 10. Komisija Svetu poroča o metodah iz odstavka 9 in po
potrebi ter ob primernem upoštevanju mednarodnih dogajanj predlaga bolj
usklajeno obravnavanje valutnega tveganja. ê 93/6/EGS (prilagojeno) 114. Neto položaji Ö pozicije Õ v sestavljenih valutah se lahko razdelijo na sestavne
valute v skladu z veljavnimi kvotami. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) PRILOGA VIII Ö IV Õ Ö IZRAČUN KAPITALSKIH TAHTEV ZA Õ TVEGANJE V ZVEZI Z BORZNIM BLAGOM ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 1. Vsak položaj Ö Vsaka pozicija Õ v borznem blagu ali izvedenih finančnih sredstvih na
borzno blago se izrazi v standardni merski enoti. Promptna cena za vsako vrsto borznega blaga se izrazi v
valuti poročanja. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 2. Položaji Ö Pozicije Õ v zlatu ali v izvedenih finančnih sredstvih na zlato
se obravnavajo kot izpostavljene valutnemu tveganju in se za namen
izračunavanja tržnega tveganja obravnavajo v skladu s Prilogo III ali
Prilogo VIII, kot je to primerno. 3. Za namen te
priloge se lahko položaji, namenjeni Ö pozicije, namenjene Õ izključno financiranju zalog, izvzamejo le iz
izračuna tveganj v zvezi z borznim blagom. 4. Tveganja
spremembe obrestne mere in valutna tveganja, ki jih ne pokrivajo druge
določbe te priloge, se upoštevajo v izračunu splošnega tveganja iz
naslova tržnih dolžniških instrumentov in v izračunu valutnega tveganja. 5. Če kratki
položaj Ö kratka pozicija Õ zapade pred dolgim položajem Ö dolgo pozicijo Õ, se mora institucija varovati pred tveganjem zmanjšane
likvidnosti, ki se lahko pojavi na nekaterih trgih. 6. Za namen iz
odstavka 19 mora presežek dolgega (kratkega) položaja Ö dolge (kratke) pozicije Õ nad kratkim (dolgim) položajem Ö kratko (dolgo) pozicijo Õ institucije za isto vrsto borznega blaga in enakovredne
terminske pogodbe na borzno blago, možnosti Ö opcije Õ in nakupne bone ustrezati neto položaju Ö poziciji Õ za vsako vrsto borznega blaga. Pristojni organi dovolijo,
da se položaji Ö pozicije Õ v izvedenih finančnih sredstvih obravnavajo v skladu
z odstavki 8, 9 in 10 kot položaji Ö pozicije Õ v osnovnem finančnem sredstvu. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 7. Pristojni organi
obravnavajo kot položaje Ö pozicije Õ v istovrstnem blagu naslednje položaje Ö pozicije Õ: -(a) položaje Ö pozicije Õ v različnih podkategorijah borznega blaga v primerih,
ko so podkategorije medsebojno izročljive, in -(b) položaje Ö pozicije Õ v podobnih vrstah borznega blaga, če so bližnji
nadomestki in če je minimalno korelacijo 0,9 med cenovnimi gibanji
mogoče jasno vzpostaviti najmanj v obdobju enega leta. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 Posebni instrumenti ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 8. Terminske pogodbe
na borzno blago in obveze za terminski nakup ali prodajo posameznega borznega
blaga se pri merjenju upoštevajo kot hipotetični zneski, izraženi v
standardnih merskih enotah, in se jim glede na rok trajanja določi
zapadlost. Pristojni organi lahko
dovolijo, da je kapitalska zahteva za terminske pogodbe, s katerimi se trguje
na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma
prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja
terminske pogodbe in je najmanj enako kapitalski zahtevi za terminsko pogodbo,
če se ta izračuna po metodi, navedeni v tej prilogi ali po metodi
notranjih modelov iz Priloge VIII. Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska
zahteva za pogodbo v zvezi z OTC izvedenimi finančnimi instrumenti, ki
upošteva določbe tega odstavka in jo poravna priznana klirinška družba,
enaka kritju, ki ga zahteva klirinška družba, če so popolnoma
prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja iz
naslova pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti in je najmanj enako
kapitalski zahtevi iz zadevne pogodbe, če se ta izračuna po metodi,
iz te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 9. Blagovne
zamenjave, pri katerih je ena stran transakcije fiksna cena in druga trenutna
tržna cena, se vključijo v pristop, ki temelji na zapadlosti Ö , kakor je določen v odstavkih 13 do 18, Õ kot serije položajev Ö pozicij Õ enakih nominalnemu znesku pogodbe, pri čemer en
položaj Ö ena pozicija Õ ustreza posameznemu plačilu v okviru zamenjave in se
kot taka vnese v lestvico zapadlosti natančneje opredeljeno v tTabeli iz odstavka 13 Ö 1 Õ . Če
institucija plačuje po fiksni ceni in prejema po spremenljivi ceni, gre za
dolge položaje Ö pozicije Õ, pri kratkih položajih Ö pozicijah Õ pa institucija prejema po fiksni ceni in plačuje po
spremenljivi ceni. Blagovne zamenjave, pri
katerih sta strani transakcije v različnih vrstah borznega blaga, je treba
evidentirati v primerni lestvici poročanja po pristopu, ki temelji na
zapadlosti. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 10. Za namene te
priloge se možnosti Ö opcije Õ na borzno blago ali izvedena finančna sredstva na
borzno blago obravnavajo kot položaji Ö pozicije Õ, katerih vrednost je enaka znesku osnovnega sredstva na
katerega se možnost Ö opcija Õ nanaša, pomnoženega z njegovo delto. Slednje položaje Ö pozicije Õ je mogoče pobotati s katerimi koli drugimi
nepobotanimi položaji Ö pozicijami Õ v istih vrstah borznega blaga ali izvedenega sredstva kot
osnovnega. Uporabljeno delto izračuna borza,
pristojni organi ali, če nobeden od teh ni na voljo ali za OTC možnosti
Ö opcije Õ, institucija sama, če so pristojni organi
prepričani, da je model, ki ga institucija uporablja, primeren. Vendar pristojni organi
lahko predpišejo, da morajo institucije svoje delte izračunavati po
metodologiji, ki jo določijo pristojni organi. Pristojni organi zahtevajo, da se zZ izjemo delta tveganj Ö se Õ zavarujejo vsa tveganja iz naslova možnostnih Ö opcijskih Õ pogodb. Pristojni organi lahko
dovolijo, da je zahteva za izdane opcije na borzno blago, s katerimi se trguje
na borzi, enaka kritju, ki ga zahteva borza, če so popolnoma
prepričani, da to kritje zagotavlja natančno merilo tveganja
možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi do možnosti Ö opcije Õ, če se ta izračuna po metodi, navedeni v
nadaljevanju te priloge ali po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII.
Do 31. decembra 2006 pPristojni organi lahko dovolijo, da je kapitalska
zahteva za OTC možnost Ö opcijo Õ na borzno blago, ki jo poravna priznana klirinška družba,
in za katero pristojni organi ugotovijo, da je enaka kritju, ki ga zahteva
klirinška družba, če so popolnoma prepričani, da to kritje zagotavlja
natančno merilo tveganja možnosti Ö z opcijo povezanega tveganja Õ in je najmanj enako kapitalski zahtevi za OTC možnost,
če se ta izračuna po metodi, navedeni v nadaljevanju te priloge, ali
po metodi notranjih modelov iz Priloge VIII. Poleg tega pristojni
organi lahko dovolijo, da je zahteva do kupljene možnosti Ö opcije Õ na borzno blago, s katero se trguje na borznem ali OTC
trgu, enaka kot za borzno blago, ki je osnovni instrument možnosti Ö opcije Õ, pod pogojem, da izračunana zahteva ne presega tržne
vrednosti možnosti Ö opcije Õ. Zahteva za izdane OTC možnosti
Ö opcije Õ se določi v skladu z vrsto borznega blaga, ki je
osnovni instrument možnosti Ö opcije Õ. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 11. Nakupni boni za
borzno blago se obravnavajo enako kot možnosti Ö opcije Õ na borzno blago iz odstavka 10. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 12. Prenosnik
borznega blaga ali zajamčenih pravic, ki ustrezajo borznemu blagu v pogodbi
o prodaji in povratnem odkupu, in posojevalec borznega blaga v dogovoru o
posoji borznega blaga, vključita to borzno blago v izračun svojih
kapitalskih zahtev v skladu s to prilogo. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) (a) Pristop, ki
temelji na zapadlosti 13. Institucija za
vsako borzno blago uporabi posebno lestvico zapadlosti v skladu s spodnjo tTabelo 1.
Vsi položaji Ö Vse pozicije Õ v tem borznem blagu in vsi položaji Ö vse pozicije Õ skladno z odstavkom 7 obravnavani kot položaji Ö obravnavane kot pozicije Õ v istem borznem blagu, se vnesejo v ustrezen razred
preostale zapadlosti. Zaloge se vnesejo v prvi
razred preostale zapadlosti. Ö Tabela 1 Õ Preostala zapadlost (1) || Stopnja razpona (v %) (2) 0 ≤ 1 mesec || 1.50 > 1 ≤ 3 mesece || 1.50 > 3 ≤ 6 mesecev || 1.50 > 6 ≤ 12 mesecev || 1.50 > 1 ≤ 2 leti || 1.50 > 2 ≤ 3 leta || 1.50 nad 3 leta || 1.50 14. Pristojni organi
lahko dovolijo, da se položaji skladni Ö pozicije skladne Õ z odstavkom 7 obravnavajo kot položaji Ö pozicije Õ v istem borznem blagu, pobotajo in na podlagi čiste
vrednosti vnesejo v primeren razred zapadlosti, pri čemer dovoljenje velja
za Ö naslednje Õ : - (a) položaje Ö pozicije Õ v pogodbah z istim dnevom zapadlosti, in - (b) položaje Ö pozicije Õ v pogodbah, med katerih dnevi zapadlosti ne preteče
več kot 10 dni, če se s pogodbami trguje na trgih, ki imajo dnevni
dobavni rok. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 15. Institucija nato
pripravi seštevek dolgih in seštevek kratkih položajev Ö pozicij Õ v vsakem razredu zapadlosti. Znesek prvih ustrezajoč znesku slednjih v
določenem razredu zapadlosti, je izravnan položaj Ö izravnana pozicija Õ tega razreda zapadlosti, medtem ko preostali dolgi in
kratki položaji Ö preostale dolge in kratke pozicije Õ, ki jih na ta način ni mogoče izravnati,
ostajajo neizravnani položaji Ö neizravnane pozicije Õ tega razreda. 16. Tisti del
neizravnanih dolgih (kratkih) položajev Ö pozicij Õ za določeni razred zapadlosti, ki se izravna z neizravnanim
kratkim (dolgim) položajem Ö neizravnano kratko (dolgo) pozicijo Õ v naslednjem razredu zapadlosti, je izravnan položaj
Ö izravnana pozicija Õ med dvema razredoma zapadlosti. Tisti del neizravnanega dolgega ali neizravnanega
kratkega položaja Ö neizravnane dolge ali neizravnane kratke pozicije Õ, ki ga na ta način ni mogoče izravnati, je neizravnan
položaj Ö neizravnana pozicija Õ. 17. Kapitalska
zahteva institucije za vsako vrsto borznega blaga se izračuna na podlagi
ustrezne lestvice zapadlosti kot seštevek naslednjih: (ia) seštevka izravnanih dolgih in
kratkih položajev Ö pozicij Õ, pomnoženih s primernim koeficientom razpona, ki je
naveden v drugem stolpcu tabele iz odstavka 13 za vsak razred zapadlosti, in s
promptno ceno za borzno blago; (iib) izravnan položaj Ö izravnane pozicije Õ med dvema razredoma zapadlosti za vsak razred zapadlosti,
v katerega se neizravnan položaj Ö neizravnana pozicija Õ prenese, pomnožen z 0,6 % in s promptno ceno za borzno
blago; (iiic) preostale neizravnane položaje Ö pozicije Õ, pomnožene s 15 % in s promptno ceno za borzno blago. 18. Skupna
kapitalska zahteva institucije za tveganja v zvezi z borznim blagom se v skladu
z odstavkom 17 izračuna kot seštevek kapitalskih zahtev za vsako vrsto
borznega blaga. (b) Poenostavljen
pristop 19. Kapitalska
zahteva institucije za vsako vrsto borznega blaga se izračuna kot
seštevek: (ia) 15 % neto položaja, dolgega ali
kratkega, pomnoženega Ö pozicije, dolge ali kratke, pomnožene Õ s promptno ceno za borzno blago; (iib) 3 % bruto položaja, dolgega plus
kratkega, pomnoženega Ö pozicije, dolge plus kratke, pomnožene Õ s promptno ceno za borzno blago. 20. Skupna
kapitalska zahteva institucije za tveganja v zvezi z borznim blagom se v skladu
z odstavkom 19 izračuna kot seštevek kapitalskih zahtev za vsako vrsto
borznega blaga. ê 93/6/EGS člen 11a (prilagojeno) Ö (c) Razširjeni pristop, ki temelji na
zapadlosti Õ Države članice Ö Pristojni organi Õ lahko dovolijo svojim institucijam, da do 31.
decembra 2006 namesto mer iz členov 13, 14, 17 in 18 priloge VII
uporabljajo minimalne koeficiente razpona, prenosa in končne stopnje, iz
spodnje tabele, če po mnenju svojih pristojnih organov: (a) opravljajo pomembne posle z borznim blagom, (b) imajo raznovrsten portfelj borznega blaga, in (c) še niso sposobne uporabljati notranjih modelov za izračunavanje
kapitalskih zahtev za tveganja v zvezi z borznim blagom v skladu s Prilogo Ö V Õ VIII. Tabela 2 || Plemenite kovine (razen zlata) || Neplemenite kovine || Kmetijski izdelki (blago, s katerim se trguje na londonski borzi) || Drugo, vključno z energenti koeficient razpona (%) || 1,0 || 1,2 || 1,5 || 1,5 stopnja prenosa (%) || 0,3 || 0,5 || 0,6 || 0,6 končna stopnja (%) || 8 || 10 || 12 || 15 ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) è1 93/6/ES uvodna izjava 16 PRILOGA VIII Ö UPORABA Õ NOTRANJIH MODELIOV Ö ZA IZRAČUN KAPITALSKIH ZAHTEV Õ 1. Pristojni organi
lahko ob upoštevanju pogojev iz te priloge institucijam dovolijo, da
izračunajo lastne kapitalske zahteve za položajno Ö pozicijsko Õ tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje v zvezi z
borznim blagom po lastnih modelih za obvladovanje tveganj namesto ali v
kombinaciji z metodami, ki so navedene v Prilogah I, III in VII Ö IV Õ . V vsakem
primeru mora biti uporaba modelov za izvajanje nadzora nad kapitalom priznana s
strani pristojnih organov. 2. Pristojni organi
priznajo instituciji sistem obvladovanja tveganj, če so prepričani,
da je konceptualno ustrezen, se dosledno izvaja in, da predvsem izpolnjuje
naslednje pogoje: (ia) notranji model merjenja tveganj je tesno
povezan z procesom vsakodnevnega obvladovanja tveganj institucije in je podlaga
za obveščanje višjih vodstvenih delavcev institucije o izpostavljenosti
tveganju; (iib) institucija ima enoto za upravljanje s
tveganji, ki deluje neodvisno od enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem in
poroča neposredno višjim vodstvenim delavcem institucije. Enota mora biti odgovorna za oblikovanje in izvajanje
sistema za obvladovanje tveganj. Pripravlja in
analizira dnevna poročila o rezultatih, ki jih dosega model merjenja
tveganj, ter o primernih ukrepih glede omejitev trgovanja; (iiic) upravni odbor in višji vodstveni delavci
institucije aktivno sodelujejo v procesu upravljanja s tveganji, in dnevna
poročila, ki jih pripravi enota za upravljanje s tveganji, pregledajo vsi
vodilni delavci, ki imajo ustrezna pooblastila, da lahko zahtevajo zmanjševanje
položajev Ö pozicij Õ posameznih trgovcev kot tudi zmanjševanje celotne
izpostavljenosti institucije; (ivd) institucija ima dovolj zaposlenih, ki so
usposobljeni za uporabo visoko razvitih modelov na področju trgovanja,
obvladovanja tveganji, revizije in zalednih služb; (ve) institucija ima vzpostavljene postopke za
spremljanje in zagotavljanje skladnosti z dokumentiranimi internimi politikami
in nadzorom na področju splošnega delovanja sistema za merjenje tveganj; (vif) modeli institucije morajo dajati zanesljive
dokaze, ki kažejo zadostno natančnost pri merjenju tveganj; (viig) institucija pogosto izvede strog program
testiranja izjemnih situacij in rezultate teh testov pregledajo višji vodstveni
delavci in jih upoštevajo pri sprejetih politikah in limitih trgovanja; (viii h) kot del lastne notranje revizije mora
institucija opraviti neodvisen pregled svojega sistema za merjenje tveganj. Ta pPregled Ö iz točke (h) prvega pododstavka Õ mora pokrivati tako delovanje enot, ki se
ukvarjajo s trgovanjem in neodvisne enote za upravljanje s tveganji. Najmanj enkrat na leto mora institucija
opraviti celovit pregled procesov upravljanja s tveganji. Pregled mora vsebovati
Ö vsebuje naslednje Õ : - (a) ustreznost dokumentiranosti sistema in procesov upravljanja
s tveganji in organiziranosti enote za upravljanje s tveganji, - (b) vključenost merjenja tržnih tveganj v dnevno
upravljanje s tveganji in celovitost poslovodnega informacijskega sistema, - (c) proces, ki ga institucija uporablja za odobravanje cenovnih
modelov in modelov vrednotenja, ki jih uporabljajo zaposleni v enoti za
trgovanje in zaledni službi, - (d) obseg tržnih tveganj, ki jih vključuje model za
merjenje tveganj in potrjevanje večjih sprememb v procesu merjenja
tveganj, - (e) natančnost in popolnost podatkov o pozicijah,
natančnost in primernost predpostavk o nestanovitnosti in korelaciji in
natančnost vrednotenja in občutljivosti na tveganje, - (f) proces preverjanja, s katerim institucija ocenjuje
doslednost, pravočasnost in zanesljivost virov podatkov, na katerih
temeljijo notranji modeli, vključno z neodvisnostjo od teh virov podatkov, in - (g) proces za preverjanje, testiranja za nazaj, s pomočjo
katerega se ocenjuje natančnost modela. 3. Institucija
natančnost in izvajanje svojega modela spremlja s testiranjem za nazaj.
Testiranje za nazaj mora za vsak delovni dan
zagotoviti primerjavo med enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano na
podlagi è1 modela
institucije za izračun pozicije tveganja portfelja ob koncu dneva in
enodnevno spremembo vrednosti portfelja ç . Pristojni organi preverijo
sposobnost institucije, da izvaja testiranje za nazaj za dejanske in
hipotetične spremembe vrednosti portfelja. Testiranje hipotetične spremembe vrednosti portfelja
za nazaj temelji na primerjavi med zaključno dnevno vrednostjo portfelja
in, ob nespremenjenih pozicijah, njegovo vrednost ob koncu naslednjega dne.
Pristojni organi od institucij zahtevajo, da
sprejmejo potrebne ukrepe za izboljšanje svojih programov testiranja za nazaj, če
so ti pomanjkljivi. 4. Za
izračunavanje kapitalskih zahtev za posebna tveganja iz naslova tržnih
dolžniških in lastniških pozicij lahko pristojni organi priznajo instituciji
uporabo notranjega modela, če model v skladu s pogoji iz te priloge Ö izpolnjuje naslednje pogoje Õ : - (a) obrazloži pretekle spremembe cen v portfelju, - (b) zbira podatke o velikosti in spremembah sestave portfelja, - (c) ustrezno deluje v škodljivem okolju, - (d) se potrjuje skozi testiranje za nazaj, katerega namen je
oceniti, ali se posebno tveganje obravnava na pravilen način. Če pristojni organi dovolijo, da se to testiranje za
nazaj izvaja na podlagi ustreznih podportfeljev, mora biti izbira teh dosledna. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 5. Institucije, ki
uporabljajo notranje modele, ki niso priznani v skladu z odstavkom 4, so
predmet dodatnih kapitalskih zahtev za posebna tveganja, ki se izračunajo
v skladu s Prilogo I. 6. Za namen odstavka
10(ii) se rezultati lastnih izračunov institucije razvrstijo po
multiplikatorju, ki je najmanj 3. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 7. Multiplikator se zveča za plus faktor, ki je glede na spodnjo
tTabelo Ö 1 Õ med 0 in 1, odvisno od števila preseganj za zadnjih 250
delovnih dni, ugotovljenih s testiranjem za nazaj, ki ga opravi institucija. Pristojni organi zahtevajo, da institucije dosledno
izračunavajo ta preseganja s testiranjem za nazaj bodisi dejanskih ali
hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja. Preseganje je enodnevna sprememba vrednosti portfelja, ki
preseže ustrezno enodnevno mero tvegane vrednosti, izračunano z notranjim
modelom institucije. Za
določitev plus faktorja je treba število preseganj oceniti vsaj vsake tri
mesece. Ö Tabela 1 Õ Število preseganj || Plus faktor manj kot 5 || 0,0 5 || 0,40 6 || 0,50 7 || 0,65 8 || 0,75 9 || 0,85 10 ali več || 1,00 V posameznih primerih in
zaradi izjemnih razmer se lahko pristojni organi odpovejo uveljavljanju
zahteve, da se multiplikator poveča za vrednost plus faktorja v skladu sz zgornjo tTabelo Ö 1 Õ, če je institucija pristojnim organom dokazala, da je
tako povečanje neupravičeno in da je model dobro premišljen. Če veliko število
preseganj kaže, da model ni zadosti natančen, pristojni organi lahko
modelu odvzamejo soglasje o primernosti modela ali uveljavijo primerne ukrepe,
s katerimi zagotovijo primerno izboljšanje modela. Zaradi možnosti pristojnih
organov, da stalno spremljajo ustreznost plus faktorja, morajo institucije
nemudoma in v vsakem primeru najkasneje v petih delovnih dneh obvestiti
pristojne organe o preseganjih, ki so razvidni iz testiranja za nazaj in ki bi
po zgornji tabeli pomenili povečanje plus faktorja. 8. Če pristojni
organi v skladu z odstavkom 4 priznajo notranji model institucije za namen
izračunavanja kapitalskih zahtev za posebna tveganja, morajo te
institucije povečati kapitalske zahteve, izračunane v skladu z
odstavki 6, 7 in 10, z dodatno obremenitvijo v znesku, ki ustreza Ö enemu od naslednjih dveh Õ : (ia) deležu posebnega tveganja v meri
tvegane vrednosti, ki jo je treba izločiti v skladu z navodili za nadzor;
ali na izbiro institucije, (iib) meri tvegane vrednosti podportfeljev
za pozicije dolžniških in lastniških finančnih instrumentov, ki vsebujejo
posebno tveganje. Institucije, ki uporabijo
možnost (ii Ö b Õ ), morajo vnaprej predstaviti sestavo podportfeljev in je
ne smejo spremeniti brez soglasja pristojnih organov. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 9. Pristojni organi
se lahko odpovejo uveljavljanju zahteve iz odstavka 8 po dodatni obremenitvi,
če institucija prikaže, da skladno z veljavnimi mednarodnimi standardi
njen model natančno zajema tudi tveganje dogodka (event risk) in tveganje
neizpolnitve obveznosti stranke (default risk) za svoje tržne dolžniške in
lastniške pozicije. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 10. Vsaka
institucija mora izpolniti kapitalsko zahtevo, ki je izražena kot višji izmed: (ia) tvegane vrednosti, izračunane
za prejšnji dan, izmerjene po parametrih iz te priloge; (iib) povprečja dnevnih mer tveganih
vrednosti preteklih 60 delovnih dni, pomnoženega z multiplikatorjem iz odstavka
6, ki se prilagodi vrednosti multiplikatorja iz odstavka 7. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 11. Za
izračunavanje tvegane vrednosti veljajo naslednji minimalni standardi: (ia) tvegana vrednost se izračunava
vsaj dnevno; (iib) 99 % enostranski interval zaupanja; (iiic) uporaba faktorja, ki odraža
nestanovitnost cen za obdobje 10 dni (holding period); (ivd) učinkovita metoda za opazovanje
preteklih dogodkov za vsaj eno leto, razen če je krajše obdobje
upravičeno zaradi večjega povečanja cenovne nestanovitnosti; (ve) ažuriranje podatkov vsake tri mesece. 12. Pristojni organi
zahtevajo, da model natančno zajema vsa večja cenovna tveganja iz
naslova opcij ali opcijam podobnih pozicij in da se druga tveganja, ki jih
model ne zajema, ustrezno krijejo iz lastnih Ö virov Õ sredstev institucije. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) 13. Pristojni
organi zahtevajo, da mModel za merjenje
tveganj zajema zadostno število faktorjev tveganja, odvisno od stopnje aktivnosti
institucije na teh trgih Ö in zlasti od naslednjega Õ. Zahteva
se upoštevanje vsaj naslednjih določb: Ö Tveganje spremembe obrestne mere Õ (i) za tveganje
spremembe obrestne mere mModel
za merjenje tveganj vključi skupino faktorjev tveganja spremembe obrestne
mere vseh valut, v katerih ima institucija na tveganje občutljive
bilančne ali zunajbilančne pozicije. Institucija z eno od splošno uveljavljenih metod izdela
krivulje donosnosti. Za večjo izpostavljenost
tveganju spremembe obrestne mere v glavnih valutah in na glavnih trgih, se
krivulja donosnosti po zapadlosti razdeli na najmanj šest razredov, ki zajamejo
spremenljivosti tečajev vzdolž krivulje donosnosti. Sistem za merjenje tveganj mora zajeti tudi tveganje ne
popolnoma soodvisnih premikov med različnimi krivuljami donosnosti;. Ö Valutno tveganje Õ (ii) za valutno
tveganje mModel za
merjenje tveganj vključi faktorje tveganja za zlato in tiste tuje valute,
v katerih so pozicije institucije denominirane;. ò novo Za investicijski
sklad se upoštevajo dejanske pozicije v tuji valuti investicijskega sklada.
Institucije se lahko zanesejo na poročanje tretje stranke o pozicijah v
tuji valuti v investicijskem skladu, pri čemer se ustrezno zagotovi
pravilnost tega poročila. Če institucija ni zmožna oceniti pozicij v
tuji valuti v enotah premoženja investicijskega sklada, se predpostavlja, da je
investicijski sklad v skladu z naložbeno politiko investicijskega sklada
investiral do največjega dovoljenega obsega v tuji valuti, tako da
institucije za pozicije iz tržne knjige upoštevajo največjo posredno
izpostavljenost, ki bi jo lahko dosegle s pozicijami s finančnim vzvodom
pri izračunavanju svoje kapitalske zahteve za valutno tveganje. To
opravijo tako, da pozicijo v investicijskem skladu sorazmerno povečajo do
največje izpostavljenosti do osnovnih naložbenih postavk, ki izhajajo iz
naložbenega mandata. Predpostavljena pozicija investicijskem skladu v tuji
valuti se obravnava kot ločena valuta v skladu z obravnavo naložb v zlatu.
Če pa je na voljo smer naložbe investicijskega sklada, se lahko skupna dolga
pozicija doda skupni dolgi odprti poziciji v tuji valuti, skupna kratka pozicija
pa se lahko doda skupni kratki odprti poziciji v tuji valuti. Pred
izračunom ni dovoljeno nikakršno pobotanje med takimi pozicijami. ê 98/31/ES člen
1.7 in Priloga .5 (prilagojeno) Ö Tveganje v zvezi z lastniškimi instrumenti Õ (iii) za tveganje v
zvezi z lastniškimi instrumenti sSistem
uporablja poseben faktor tveganja za vsaj dva trga lastniških vrednostnih
papirjev, na katerih institucija drži velike pozicije;. Ö Tveganje v zvezi z borznim blagom Õ (iv) za tveganja v
zvezi z borznim blagom sSistem
za merjenje tveganj uporablja poseben faktor tveganja za vsaj vsako vrsto
borznega blaga, s katero institucija veliko trguje. Sistem za merjenje tveganj mora zajemati tveganja ne
popolnoma soodvisnih premikov med podobnimi, toda ne identičnimi vrstami
borznega blaga in izpostavljenost spremembam bodočih cen zaradi
neusklajenih zapadlosti. Upoštevati mora tudi
značilnosti trga, predvsem znane roke dobave in obseg, ki je trgovcem na
voljo za zapiranje pozicij;. ê 98/31/ES člen 1.7 in Priloga .5 14. Pristojni organi
lahko dovolijo, da institucije uporabljajo empirične povezave v razredih
tveganj in med njimi, če se prepričajo, da ima institucija ustrezen
sistem za merjenje tveganj, ki se dosledno izvaja. ê 93/6/EGS Priloga VI (8) (2) drugi stavek (prilagojeno) PRILOGA VI Ö IZRAČUN KAPITALSKIH TAHTEV ZA Õ VELIKO TVEGANJE 1. Presežek iz
člena 29 Ö 31 Õ (b) se izračuna tako, da se izberejo tisti deli
skupnega tveganja iz trgovanja do osebe ali skupine povezanih oseb, ki so
predmet največjih zahtev za posebno tveganje iz Priloge I in/ali zahtev iz
Priloge II, katerih vsota je enaka znesku presežnega tveganja iz 29 Ö 31 Õ (a); 2. Kjer presežno
tveganje ni obstajalo več kot 10 dni, je dodatna kapitalska zahteva enaka
200 % zahtev iz odstavka 1 za te komponente. 3. Po 10 dneh od
nastanka presežnega tveganja se posamezne komponente presežnega tveganja
izbrane v skladu z zgoraj navedenimi kriteriji, razvrstijo v ustrezno vrstico v
stolpec 1 spodnje tabele v naraščajočem vrstnem redu zahtev za
posebna tveganja iz Priloge I in/ali zahtev iz Priloge II. Institucija nato
izpolnjuje dodatno kapitalsko zahtevo, ki je enaka vsoti zahtev za posebno
tveganje iz Priloge I in/ali zahtev za te komponente iz Priloge II, pomnoženih
z ustreznim faktorjem v stolpcu 2. Ö Tabela 1 Õ Preseganje omejitev (kot delež v lastnih sredstvih Ö lastnih virih sredstev Õ ) || Faktorji Do 40 % || 200 % od 40 % do 60 % || 300 % od 60 % do 80 % || 400 % od 80 % do 100 % || 500 % od 100 % do 250 % || 600 % nad 250 % || 900 % é ò novo PRILOGA VII TRGOVANJE Del
A – Namen trgovanja 1. Pozicije/portfelji za namene trgovanja ustrezajo naslednjim
zahtevam: (a) obstajati mora
jasno dokumentirana strategija trgovanja za pozicijo/instrument ali portfelje,
ki jo odobri višje vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje
posedovanja; (b) obstajati morajo
jasno opredeljene politike in postopki za aktivno upravljanje pozicije, ki
vključujejo naslednje: (i) pozicije so
odprte prek trgovalne enote; (ii) pozicijski
limiti so določeni, njihova ustreznost pa se spremlja; (iii) trgovci so
neodvisni pri sklepanju/upravljanju pozicije v okviru dogovorjenih limitov in v
skladu z dogovorjeno strategijo; (iv) pozicije se
sporočajo višjemu vodstvu kot sestavni del procesa institucije za
upravljanje s tveganji; (v) pozicije se
aktivno spremljajo glede na vire tržnih informacij in oceno tržljivosti ali
zmožnosti varovanja pozicije ali njenih tveganj, vključno zlasti s
kvaliteto in razpoložljivostjo vhodnih tržnih podatkov v procesu vrednotenja,
obsegom tržnega prometa in obsegom pozicij, ki so predmet trgovanja; (c) obstajati
morajo jasno opredeljeni politika in postopki za spremljanje pozicije v skladu
s strategijo trgovanja institucije, vključno s spremljanjem prometa in
prodajnih pozicij v tržni knjigi institucije. Del B
– Sistemi in kontrole 1. Institucije vzpostavijo
in vzdržujejo sisteme in kontrole, ustrezne za zagotavljanje preudarnih in
zanesljivih ocen vrednotenja. 2. Sistemi in kontrole
vključujejo vsaj naslednje elemente: (a) dokumentirane
politike in postopke za proces vrednotenja. To
vključuje jasno opredeljene odgovornosti različnih področij,
vključenih v določanje vrednotenja, vire tržnih informacij in
preverjanje njihove primernosti, pogostost neodvisnega vrednotenja,
časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje vrednotenj,
postopke potrjevanja ob koncu meseca in izredne postopke potrjevanja; (b) jasno in
neodvisno (tj. neodvisno od trgovalne enote) poročanje za oddelek, ki je
odgovoren za proces vrednotenja. Poročanje
se izvaja navzgor vse do izvršilnega direktorja uprave. Metode
preudarnega vrednotenja 3. Vrednotenje na podlagi tekočih tržnih cen je vsaj
dnevno vrednotenje pozicij po lahko dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih
od neodvisnih virov. Primeri vključujejo
borzne cene, elektronske kotacije ali kotacije več neodvisnih uglednih
borznih posrednikov. 4. Pri uporabi vrednotenja na podlagi tekočih tržnih cen
se uporabi preudarnejša stran nakupnega/prodajnega tečaja, razen če
je institucija pomemben vzdrževalec trga za določeno vrsto finančnega
instrumenta ali blaga in lahko zaključi trgovanje pri srednjem
tečaju. 5. Če uporaba tekočih tržnih cen ni možna, morajo
institucije pred obravnavo kapitala iz tržne knjige uporabiti svoj lastni model
za vrednotenje pozicij/portfeljev. Uporaba
notranjega modela je opredeljena kot vsakršno vrednotenje, ki mora biti
opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano
na podlagi vhodnih tržnih podatkov. 6. Pri uporabi notranjega modela vrednotenja morajo biti
izpolnjene naslednje zahteve: (a) višje
vodstvo je seznanjeno s tržno knjigo, ki so predmet vrednotenja, opravljenega z
uporabo notranjega modela, in razume pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane
pri poročanju o tveganju/učinkovitosti poslovanja; (b) vhodni
tržni podatki so po možnosti usklajeni s tržnimi cenami, primernost vhodnih
tržnih podatkov določene pozicije, ki se vrednoti, in parametri modela, pa
se ocenjujejo dnevno; (c) če
so na voljo, se uporabljajo metodologije vrednotenja, ki so sprejeta tržna
praksa za določene finančne instrumente ali blago; (d) če
institucija model razvije sama, temelji slednji na ustreznih predpostavkah, ki
so jih ocenili in preskusili ustrezno usposobljeni subjekti, ki niso sodelovali
v razvojnem procesu; (e) vzpostavljeni
so uradni postopki za kontrolo sprememb, varna kopija modela pa se shrani in
občasno uporabi za preverjanje vrednotenj; (f) upravljalec
s tveganji se mora zavedati slabosti uporabljenih modelov in mora vedeti, kako
jih na najboljši možni način upoštevati v rezultatih vrednotenja; (g) model se
redno pregleduje, da se določi natančnost njegovega delovanja (npr.
pri ocenjevanju kontinuirane ustreznosti predpostavk, analizi
dobičkov/izgub glede na faktorje tveganja, primerjavi dejanskih
končnih vrednosti z rezultati modela). Za namene
točke (d) se model razvije ali odobri neodvisno od trgovalne enote. Model se neodvisno
preskusi. To vključuje potrditev
matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme 7. Poleg dnevnega vrednotenja z uporabo tekočih tržnih
cen ali vrednotenja z uporabo notranjega modela se opravi tudi neodvisen
pregled cen. To je proces, s katerim se redno
potrjujeta natančnost in neodvisnost tržnih cen ter vhodnih tržnih
podatkov. Dnevno vrednotenje z uporabo
tekočih tržnih cen lahko opravljajo trgovci, potrjevanje tržnih cen in
vhodnih podatkov za model pa naj opravlja enota, ki je neodvisna od trgovalne
enote, najmanj enkrat mesečno (ali pogosteje, glede na naravo
tržne/trgovalne dejavnosti). Če neodvisni
viri oblikovanja cen niso na voljo ali so bolj subjektivni, bi lahko bila
primerna uporaba preudarnejših ukrepov, kot so popravki vrednotenja. Popravki
vrednotenja ali rezervacije 8. Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za
upoštevanje popravkov vrednotenja/rezervacij. Splošni
standardi 9. Pristojni organi zahtevajo formalno upoštevanje naslednjih
popravkov vrednotenja/rezervacij: pričakovanih neplačil iz naslova
kreditnega razpona, stroškov izravnave, operativnih tveganj, predčasnega
prenehanja, stroškov investiranja in financiranja, prihodnjih administrativnih
stroškov in po potrebi tveganja modela. Standardi
za manj likvidne postavke 10. Manj likvidne pozicije izhajajo tako iz tržnih dogodkov kot
iz razmer, povezanih z institucijo, npr. združene in/ali zastarele pozicije. 11. Institucije upoštevajo več dejavnikov pri
ugotavljanju, ali je za manj likvidne postavke potrebna rezervacija iz
vrednotenja. Ti dejavniki vključujejo
časovno obdobje, potrebno za varovanje pozicij/tveganj znotraj pozicije,
nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja,
razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga) ter
nestanovitnost in povprečje trgovalnih količin. 12. Pri uporabi vrednotenja, ki ga opravi tretja oseba, ali
vrednotenja z uporabo notranjega modela institucije same ocenijo, ali bodo
uporabile popravke vrednotenja. Poleg tega
institucije preučijo potrebo po oblikovanju rezervacij za manj likvidne
pozicije in redno preverjajo njihovo ustreznost. 13. Če popravki vrednotenja/rezervacije povzročijo
bistvene izgube v tekočem finančnem letu, se slednje odštejejo od
lastnih virov sredstev institucije v skladu s točko (k) člena 57
Direktive [2000/12/ES]. 14. Drugi dobički/izgube iz naslova popravkov
vrednotenja/rezervacij se vključijo v izračun "čistih
dobičkov iz tržne knjige", navedenih v točki (2)(b) člena
13, in se v skladu z navedenimi določbami dodajo/odštejejo od dodatnih
lastnih virov sredstev, primernih za kritje zahtev za tržna tveganja. Del C – Notranje varovanje pred tveganji 1. Notranje varovanje pred tveganji je pozicija, ki bistveno
ali povsem izloči tveganje, vsebovano v poziciji ali nizu pozicij, ki ne
izhajajo iz tržne knjige,. Pozicije, ki
izhajajo iz notranjih varovanj pred tveganji, so primerne za obravnavo kapitala
iz tržne knjige, pod pogojem, da se hranijo za namen trgovanja in da so
izpolnjeni splošni kriteriji, ki se nanašajo na namen trgovanja in preudarno
vrednotenje, določeni v delih A in B. Pri
tem se upošteva zlasti naslednje: (a) prvotni namen
notranjih varovanja pred tveganjem ni izogibanje ali zmanjšanje kapitalskih
zahtev; (b) notranja
varovanja pred tveganji so ustrezno dokumentirana in so predmet posebne
notranje odobritve in revizijskih postopkov; (c) notranji posli
se opravljajo po tržnih pogojih; (d) pretežni del
tržnega tveganja, ki izhaja iz notranjega varovanja pred tveganjem, se upravlja
dinamično znotraj dovoljenih limitov v tržni knjigi; (e) notranji posli
se skrbno spremljajo. Tako
spremljanje se zagotovi z ustreznimi postopki. 2. Obravnava iz odstavka 1 se uporablja brez poseganja v
izračun kapitalskih zahtev, ki veljajo za "stran pozicije notranjega
varovanja pred tveganji iz bančne knjige". PRILOGA VIII RAZVELJAVLJENE DIREKTIVE DEL A RAZVELJAVLJENE
DIREKTIVE SKUPAJ Z NJIHOVIMI SPREMEMBAMI V ZAPOREDNEM VRSTNEM REDU (določene
v členu 48) Direktiva Sveta
93/6/EGS z dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in
kreditnih institucij Direktiva 98/31/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o spremembi Direktive
Sveta 93/6/EGS o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih
institucij Direktiva 98/33/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o spremembi člena 12
Direktive Sveta 77/780/EGS o začetku upravljanja in opravljanju dejavnosti
kreditnih institucij, členov 2, 5, 6, 7, 8 Prilog II in III Direktive
Sveta 89/647/EGS o stopnji plačilne sposobnosti za kreditne institucije
ter člen 2 in Priloga II Direktive Sveta 93/6/EGS o kapitalski ustreznosti
investicijskih družb in kreditnih institucij Direktiva 2002/87/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru
kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem
konglomeratu in o spremembi Direktiv Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS,
92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter Direktiv 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega
parlamenta in Sveta, Samo člen 26 Direktiva 2004/39/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih
instrumentov in o spremembi Direktiv Sveta 85/611/EGS in 93/6/EGS ter Direktive
2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta
93/22/EGS Samo člen 67 DEL B ROKI ZA IZVEDBO (določeni
v členu 48) Direktiva || || Rok za izvedbo Direktiva Sveta 93/6/EGS || || 1.7.1995 Direktiva 98/31/ES || || 21.7.2000 Direktiva 98/33/ES || || 21.7.2000 Direktiva 2002/87/ES || || 11.8.2004 Direktiva 2004/39/ES || || Še ni na voljo Direktiva 2004/xx/ES || || Še ni na voljo ò novo PRILOGA IX KORESPONDENČNA TABELA Ta direktiva || Direktiva 93/6/EGS || Direktiva 98/31/ES || Direktiva 98/33/ES || Direktiva 2002/87/ES || Direktiva 2004/39/ES Prvi stavek člena 1(1) || || || || || Drugi stavek in (2) člena 1(1) || Člen 1 || || || || Člen 2(1) || || || || || Člen 2(2) || Člen 7(3) || || || || Člen 3(1) (a) || Člen 2(1) || || || || Člen 3(1) (b) || Člen 2(2) || || || || Člen 67(1) Člen 3(1)(c) do (e) || Člen 2(3) do (5) || || || || Člen 3(1)(f) do (g) || || || || || Člen 3(1)(h) || Člen 2(10) || || || || Člen 3(1)(i) || Člen 2(11) || || Člen 3(1) || || Člen 3(1)(j) || Člen 2(14) || || || || Člen 3(1) (k) in (l) || Člen 2(15) in (16) || Člen 1(1)(b) || || || Člen 3(1)(m) || Člen 2(17) || Člen 1(1)(c) || || || Člen 3(1)(n) || Člen 2(18) || Člen 1(1)(d) || || || Člen 3(1) (o) do (q) || Člen 2(19) do (21) || || || || || || || || || Člen 3(1)(r) || Člen 2(23) || || || || Člen 3(1)(s) || Člen 2(26) || || || || Člen 3(2) || Člen 2(7) in (8) || || || || Člen 3(3)(a) in (b) || Člen 7(3) || || || Člen 26 || Člen 3(3)(c) || Člen 7(3) || || || || Člen 4 || Člen 2(24) || || || || Člen 5 || Člen 3(1) in (2) || || || || Člen 6 || Člen 3(4) || || || || Člen 67(2) Člen 7 || Člen 3(4a) || || || || Člen 67(3) Člen 8 || Člen 3(4b) || || || || Člen 67(3) Člen 9 || Člen 3(3) || || || || Člen 10 || Člen 3(5) do (8) || || || || Člen 11 || Člen 2(6) || || || || Prvi pododstavek člena 12 || Člen 2(25) || || || || Drugi pododstavek člena 12 || || || || || Prvi pododstavek člena 13 (1) || Prvi pododstavek Priloge V(1) || || || || Drugi pododstavek in (2) do (5) člena 13(1) || Drugi pododstavek in (2) do (5) Priloge V(1) || Člen 1(7) in Priloga 4(a)(b) || || || Člen 14 || Priloga V(6) in (7) || Priloga 4(c) || || || Člen 15 || Priloga V(8) || || || || Člen 16 || Priloga V(9) || || || || Člen 17 || || || || || Prvi pododstavek člena 18(1) || Prvi pododstavek člena 4(1) || || || || Člen 18(1)(a) in (b) || Člen 4(1)(i) in (ii) || Člen 1(2) || || || Člen 18(2) do (4) || Člen 4(6) do (8) || || || || Člen 19(1) || || || || || Člen 19(2) || Člen 11(2) || || || || Člen 19(3) || || || || || Člen 20 || || || || || Člen 21 || Priloga IV || || || || Člen 22 || || || || || Prvi in drugi pododstavek člena 23 || Člen 7(5) in (6) || || || || Tretji pododstavek člena 23 || || || || || Člen 24 || || || || || Člen 25 || || || || || Člen 26(1) || Člen 7(10) || Člen 1(4) || || || Člen 26(2) do (4) || Člen 7(11) do (13) || || || || Člen 27 || Člen 7(14) in (15) || || || || Člen 28(1) || Člen 5(1) || || || || Člen 28(2) || Člen 5(2) || Člen 1(3) || || || Člen 28(3) || || || || || Člen 29(1)(a) do (c) in naslednja dva pododstavka || Priloga VI(2) || || || || Zadnji pododstavek člena 29(1) || || || || || Člen 29(2) || Priloga VI(3) || || || || Prvi pododstavek člena 30(1) in (2) || Priloga VI(4) in (5) || || || || Drugi pododstavek člena 30(2) || || || || || Člen 30(3) in (4) || Priloga VI(6) in (7) || || || || Člen 31 || Priloga VI(8)(1), (2) prvi stavek, (3) do (5) || || || || Člen 32 || Priloga VI(9) in (10) || || || || Člen 33(1) in (2) || || || || || Člen 33(3) || Člen 6(2) || || || || Člen 34 || || || || || Člen 35(1) do (4) || Člen 8(1) do (4) || || || || Člen 35(5) || Prvi stavek člena 8(5) || Člen 1(5) || || || Člen 36 || Člen 9(1) do (3) || || || || Člen 37 || || || || || Člen 38 || Člen 9(4) || || || || Člen 39 || || || || || Člen 40 || Člen 2(9) || || || || Člen 41 || || || || || Člen 42(1)(a) do (c) || Prva, druga in tretja alinea člena 10 || || || || Člen 42(1)(d) in (e) || || || || || Člen 42(1)(f) || Četrta alinea člena 10 || || || || Člen 42(1)(g) || || || || || Člen 43 || || || || || Člen 44 || || || || || Člen 45 || || || || || Člen 46 || Člen 12 || || || || Člen 47 || || || || || Člen 48 || || || || || Člen 49 || || || || || Člen 50 || Člen 15 || || || || || || || || || Priloga I(1) do (4) || Priloga I(1) do (4) || || || || Zadnji pododstavek Priloge I(4) || Člen 2(22) || || || || Priloga I(5) do (7) || Priloga I(5) do (7) || || || || Priloga I(8) || || || || || Priloga I(9) do (11) || Priloga I(8) do (10) || || || || Priloga I(12) do (14) || Priloga I(12) do (14) || || || || Priloga I(15) in (16) || Člen 2(12) || || || || Priloga I(17) do (41) || Priloga I(15) do (39) || || || || Priloga I(42) do (56) || || || || || Priloga II(1) in (2) || Priloga II(1) in (2) || || || || Priloga II(3) do (11) || || || || || Priloga III(1) || Prvi pododstavek Priloge III(1) || Člen 1(7) in Priloga 3(a) || || || Priloga III(2) || Priloga III(2) || || || || Prvi do tretji pododstavek Priloge III(2.1) || Priloga III(3.1) || Člen 1(7) in Priloga 3(b) || || || Četrti pododstavek Priloge III(2.1) || || || || || Peti pododstavek Priloge III(2.1) || Priloga III(3.2) || Člen 1(7) in Priloga 3(b) || || || Priloga III(2.2), (3), (3.1) || Priloga III(4) do (6) || Člen 1(7) in Priloga 3(c) || || || Priloga III(3.2) || Priloga III(8) || || || || Priloga III(4) || Priloga III(11) || || || || Priloga IV(1) do (20) || Priloga VII(1) do (20) || Člen 1(7) in Priloga 5 || || || Priloga IV(21) || Člen 11a || Člen 1(6) || || || Tretji pododstavek Priloge V(1) do (13) || Priloga VIII(1) do (13)(ii) || Člen 1(7) in Priloga 5 || || || Četrti pododstavek Priloge V(13) || || || || || Peti pododstavek Priloge V(13) || Priloga VIII(13)(iii) do (14) || Člen 1(7) in Priloga 5 || || || Priloga VI || Priloga VI(8)(2) po prvem stavku || || || || Priloga VII || || || || || Priloga VIII || || || || || Priloga IX || || || || || [1] UL C […], […], str. […]. [2] UL C [3] UL C […], […], str. […]. [4] UL C […], […], str. […]. [5] UL C […], […], str. […]. [6] UL L št. 141, 11.6.1993 str.
1, nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/xx/ES, UL […] [7] UL L št. 141, 11.6.1993, nazadnje spremenjena z
Direktivo [2004/…/ES (UL ………..] [8] UL št. 126, 26.5.2000, str. 1 [9] UL L št. 145, 30.04.2004, str. 1 [10] UL št. L 386,
30. 12. 1989, str. 14. Direktiva, spremenjena z Direktivo 92/30/EGS (UL L 110,
28.. 4. 1992, str. 52). [11] UL L 29,
5.2.1993, str. 1. [12] UL št. L 124, 5. 5. 1989, str. 16.
Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 92/30/EGS (UL L 110, 28.4. 9. 1992,
str. 52). [13] UL L 110,
28.4.1992, str. 52. [14] UL L 184, 17.7.1999, str. 23. [15] UL št. L 197, 18. 7. 1987, str. 33. [16] UL L 35, 11.2.2003,
str. 1 [17] UL L št. 322, 17.12.1977, str. 30. Direktiva,
spremenjena z Direktivo 89/646/EGS (UL L št. 386, 30.12.1989, str. 1). [18] UL L 35, 11.2.2003, str. 1 [19] UL L 9, 15.1.2003, str. 3. SL || KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI Bruselj, 14. 7. 2004 COM(2004) 486 konč. 2004/0155 (COD)
2004/0159 (COD)
Tehnične priloge Predlog DIREKTIVI EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o preoblikovanju Direktive 2000/12/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja
in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktive Sveta 93/6/EGS z
dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih
institucij. (predložila Komisija)
{SEC(2004) 921} OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM - Predlog DIREKTIVA SVETA z dne […] SVET EVROPSKE UNIJE JE – ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske
skupnosti in zlasti člena […] Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisije[1], ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[2], ob upoštevanju mnenja evropskega
Ekonomsko-socialnega odbora[3], ob upoštevanju mnenja Odbora regij[4], ob upoštevanju naslednjega: (1)
[Velika začetnica…]. (2)
[Velika začetnica…] – SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO: Člen 1 […] Člen […] Države članice sprejmejo zakone in druge
predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do […]. O tem takoj obvestijo Komisijo. Države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni
objavi. Način sklicevanja določijo države članice. Člen […] Ta direktiva začne veljati […] dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen […] Ta direktiva je naslovljena na države
članice. V Bruslju, […] Za
Svet Predsednik […] PRILOGA ònovo Priloga V
- Tehnična merila za organizacijo in obravnavo tveganj
1.
Upravljanje
1.
Uprava iz člena 11
opredeli ukrepe v zvezi z ločevanjem dolžnosti v organizaciji in
preprečevanjem navzkrižnih interesov.
2.
Obravnava tveganj
2.
Uprava iz člena 11
odobri in redno pregleduje strategije in politike za prevzemanje, upravljanje,
spremljanje in zmanjševanje tveganj, katerim je ali bi lahko bila izpostavljena
kreditna institucija, vključno s tveganji, ki jih predstavlja
makroekonomsko okolje, v katerem institucija posluje, glede na stanje
poslovnega cikla.
3.
Kreditno tveganje in
tveganje nasprotne stranke
3.
Odobritev kreditov
temelji na zanesljivih in natančno opredeljenih merilih. Proces
odobravanja, spreminjanja, obnavljanja in refinanciranja kreditov je jasno
določen. 4.
Stalno upravljanje in
spremljanje portfeljev in izpostavljenosti, občutljivih na kreditno
tveganje, vključno z ugotavljanjem in upravljanjem problematičnih
kreditov ter oblikovanjem primernih popravkov vrednosti in rezervacij, se
izvaja s pomočjo učinkovitih sistemov. 5.
Razpršenost kreditnih
portfeljev je ustrezna glede na ciljne trge in splošno strategijo kreditne
institucije.
4.
Preostalo tveganje
6.
Tveganje, da bi se lahko
priznane tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki jih uporablja kreditna
institucija, izkazale za manj učinkovite od pričakovanj, se obravnava
in kontrolira v skladu s pisnimi politikami in postopki.
5.
Tveganje koncentracije
7.
Tveganje koncentracije
zaradi izpostavljenosti do nasprotnih strank, skupin povezanih nasprotnih
strank ter nasprotnih strank v istem gospodarskem sektorju, v isti geografski
regiji ali v isti dejavnosti ali na področju istega blaga, uporaba tehnik
za zmanjševanje kreditnega tveganja, vključno zlasti z velikimi posrednimi
kreditnimi izpostavljenostmi (npr. enemu samemu izdajatelju zavarovanja s
premoženjem), se obravnavajo in kontrolirajo v skladu s pisnimi politikami in
postopki.
6.
Tveganja listinjenja
8.
Tveganja zaradi poslov
listinjenja, v okviru katerih so kreditne institucije v vlogi originatorja ali
sponzorja, se ovrednotijo in obravnavajo s primernimi politikami in postopki, s
katerimi se zlasti zagotovi, da se ekonomska vsebina posla v celoti odraža v
oceni tveganja in odločitvah uprave. 9.
Kreditne institucije, ki
so originatorji obnavljajočih se poslov listinjenja, ki vsebujejo
določbe o predčasnem odplačilu dolga, vzpostavijo likvidnostne
načrte za odpravljanje posledic načrtovanega in predčasnega
odplačila.
7.
Tveganje spremembe
obrestne mere iz naslova bančnih aktivnosti
10.
Vzpostavijo se sistemi za
ovrednotenje in upravljanje s tveganjem zaradi morebitnih sprememb obrestnih mer,
ki vplivajo na bančne aktivnosti kreditne institucije.
8.
Operativno tveganje
11.
Izvajajo se politike in
procesi za ovrednotenje in upravljanje izpostavljenosti operativnemu tveganju,
ki upoštevajo tudi dogodke vrste „majhna frekvenca – velik vpliv“. Kreditne
institucije brez poseganja v opredelitev iz člena 4(22) določijo, kaj
predstavlja operativno tveganje za namene navedenih politik in postopkov. 12.
Pripravijo se krizni
načrti in načrti neprekinjenega poslovanja, ki kreditni instituciji
zagotovijo možnost neprekinjenega poslovanja in omejitev izgub v primeru resne
motnje poslovanja.
9.
Likvidnostno tveganje
13.
Vzpostavijo se trajne in
v prihodnost usmerjene politike in procesi za merjenje in upravljanje neto
pozicije sredstev ter zahteve. Preučijo se različni scenariji,
predpostavke, ki so podlaga za odločitve v zvezi z neto pozicijami
sredstev, pa se redno pregledujejo. 14.
Pripravijo se krizni
načrti za ravnanje v primerih likvidnostnih kriz. PRILOGA VI
Standardizirani pristop
Del 1 - Uteži tveganja
1.
IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT
CENTRALNE RAVNI DRŽAV ALI CENTRALNIH BANK
1.1.
Obravnava
1.
Brez poseganja v odstavke
2 do 8 se izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank
dodeli utež tveganja 100 %. 2.
Izpostavljenostim do enot
centralne ravni držav in centralnih bank, za katere je na razpolago bonitetna
ocena imenovane zunanje bonitetne institucije (ECAI), se dodeli utež tveganja v
skladu s Tabelo 1, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne
kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI. Tabela 1 Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja || 0 % || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 150 % 3.
Izpostavljenostim do
Evropske centralne banke se dodeli utež tveganja 0 %.
1.2.
Izpostavljenosti v
nacionalni valuti kreditojemalca
4.
Ob upoštevanju diskrecijske
pravice pristojnih organov se lahko izpostavljenostim do enot centralne ravni
domače države in centralne banke, denominiranim in financiranim v
domači valuti, dodeli utež tveganja, ki je nižja od uteži, navedene v
odstavku 2. 5.
Če pristojni organi
ene države članice uporabijo diskrecijsko pravico iz odstavka 4, lahko
tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim
institucijam, da uporabijo enako utež tveganja za izpostavljenosti do enot
centralne ravni navedene države ali centralne banke, denominirane in
financirane v navedeni valuti. 6.
Če pristojni organi
tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj enakovredna
tisti, ki se uporablja v Skupnosti, dodelijo utež tveganja, ki je nižja od
uteži, navedene v odstavkih 1 do 2, izpostavljenostim do enot centralne ravni
svoje države in centralne banke, denominiranim in financiranim v domači
valuti, lahko države članice dovolijo svojim kreditnim institucijam, da
takim izpostavljenostim dodelijo uteži tveganja na enak način.
1.3.
Uporaba bonitetnih ocen
izvoznih agencij
7.
Bonitetna ocena, ki jo
pripravi izvozna agencija, se lahko prizna samo, če je izpolnjen eden od
naslednjih pogojev: (a) bonitetna ocena
je soglasna ocena izvozne agencije, ki sodeluje v „Dogovoru o smernicah za uradno
podprte izvozne kredite“ OECD (b) izvozna
agencija objavlja svoje bonitetne ocene in je zavezana k uporabi dogovorjene
metodologije OECD, bonitetna ocena pa je povezana z eno od sedmih minimalnih
premij za zavarovanje izvoza (MEIP), ki jih določa dogovorjena
metodologija OECD. 8.
Izpostavljenostim, za
katere je za namene tehtanja tveganosti priznana bonitetna ocena izvozne
agencije, se dodeli utež tveganja v skladu s tabelo 2. Tabela 2 MEIP || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 || 7 Utež tveganja || 0 % || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 100 % || 150 %
2.
IZPOSTAVLJENOSTI DO ENOT
REGIONALNE ALI LOKALNE RAVNI DRŽAV
9.
Brez poseganja v odstavke
10 do 12 se izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni držav dodeli
utež tveganja na enak način kakor se izpostavljenostim do institucij.
Pristojni organi uveljavljajo to diskrecijsko pravico neodvisno od
uveljavljanja diskrecijske pravice pristojnih organov iz člena 80.
Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 30, 31
in 36 se ne uporablja. 10.
Ob upoštevanju
diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenosti do enot regionalne
in lokalne ravni države lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do enot
centralne ravni države, pod jurisdikcijo katere so ustanovljene, če ni
nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zato ker imajo enote
regionalne in lokalne ravni države moč pridobivanja prihodkov ter zaradi
obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganja
neplačila. 11.
Če pristojni organi
ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 10, lahko
tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim
institucijam, da uporabijo enako utež tveganja za izpostavljenosti do navedenih
enot regionalne ali lokalne ravni države. 12.
Če pristojni organi
pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj
enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do
enot regionalne in lokalne ravni države kot izpostavljenosti do enot centralne
ravni svoje države, lahko države članice svojim kreditnim institucijam
dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim do takih enot regionalne in lokalne
ravni države uteži tveganja na enak način.
3.
IZPOSTAVLJENOSTI DO
UPRAVNIH ORGANOV IN NEKOMERCIALNIH PODJETIJ
3.1.
Obravnava
13.
Brez poseganja v odstavke
14 do 18 se izpostavljenostim do upravnih organov in nekomercialnih podjetij
dodeli utež tveganja 100 %.
3.2.
Osebe javnega sektorja
14.
Brez poseganja v odstavke
15 do 17 se izpostavljenostim do oseb javnega sektorja dodeli utež tveganja 100
%. 15.
Ob upoštevanju
diskrecijske pravice pristojnih organov se lahko izpostavljenosti do oseb
javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij. Pristojni
organi uveljavljajo to diskrecijsko pravico neodvisno od uveljavljanja
diskrecijske pravice pristojnih organov iz člena 80. Prednostna obravnava
za kratkoročne izpostavljenosti iz odstavkov 30, 31 in 36 se ne uporablja. 16.
Če pristojni organi
ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico in tako obravnavajo
izpostavljenosti do oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij,
lahko pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim
institucijam, da dodelijo uteži tveganja za izpostavljenosti do takih oseb
javnega sektorja na enak način. 17.
Če pristojni organi
pod jurisdikcijo tretje države, katere nadzorna in regulativna ureditev je vsaj
enakovredna tisti, ki se uporablja v Skupnosti, obravnavajo izpostavljenosti do
oseb javnega sektorja kot izpostavljenosti do institucij, lahko države
članice svojim kreditnim institucijam dovolijo, da dodelijo izpostavljenostim
do takih oseb javnega sektorja uteži tveganja na enak način.
3.3.
Cerkve in verske
skupnosti
18.
Izpostavljenosti do
cerkva in verskih skupnosti, ustanovljenih v obliki pravnih oseb javnega prava,
se, če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico,
obravnavajo kot izpostavljenosti do oseb javnega sektorja.
4.
IZPOSTAVLJENOSTI DO
MULTILATERALNIH RAZVOJNIH BANK
4.1.
Področje uporabe
19.
Za namene členov 78
do 83 se Korporacija za zavarovanje naložb v Ameriki obravnava kot
multilateralna razvojna banka (MDB).
4.2.
Obravnava
20.
Brez poseganja v odstavka
21 in 22 se izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank obravnavajo na
enak način kot izpostavljenosti do kreditnih institucij v skladu z
odstavki 28 do 31. Prednostna obravnava za kratkoročne izpostavljenosti iz
odstavkov 30, 31 in 36 se ne uporablja. 21.
Izpostavljenostim do
naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %: (a) Mednarodna banka za
obnovo in razvoj (International Bank for Reconstruction and Development); (b) Mednarodna
finančna korporacija (International Finance Corporation); (c) Medameriška razvojna
banka (Inter-American Development Bank); (d) Azijska razvojna
banka (Asian Development Bank); (e) Afriška razvojna
banka (African Development Bank); (f) Razvojna banka Sveta
Evrope (Council of Europe Development Bank); (g) Nordijska
investicijska banka (Nordic Investment Bank); (h) Karibska razvojna
banka (Caribbean Development Bank); (i) Evropska banka za
obnovo in razvoj (European Bank for Reconstruction and Development); (j) Evropska investicijska
banka (European Investment Bank); (k) Evropski
investicijski sklad (European Investment Fund); (l) Multilateralna
agencija za zavarovanje investicij (Multilateral Investment Guarantee Agency) 22.
Deležu neplačanega
kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se dodeli utež tveganja 20
%.
5.
IZPOSTAVLJENOSTI DO
MEDNARODNIH ORGANIZACIJ
23.
Izpostavljenostim do
naslednjih mednarodnih organizacij se dodeli utež tveganja 0 %: (a) Evropska skupnost; (b) Mednarodni denarni
sklad; (c) Banka za mednarodne
poravnave.
6.
IZPOSTAVLJENOST DO
INSTITUCIJ
6.1.
Obravnava
24.
Pri določanju uteži
tveganja za izpostavljenosti do institucij se uporablja ena od dveh metod,
opisanih v odstavkih 26 do 27 in 28 do 31.
6.2.
Spodnja meja uteži
tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij
25.
Izpostavljenostim do
neocenjene institucije se ne dodeli nižja utež tveganja od tiste, ki se
uporablja za izpostavljenosti do enot centralne ravni njene države.
6.3.
Metoda na osnovi uteži
tveganja enot centralne ravni države
26.
Izpostavljenostim do
institucij se dodelijo uteži tveganja v skladu s stopnjo kreditne kvalitete, ki
se v skladu s tabelo 3 dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države,
pod jurisdikcijo katere je ustanovljena institucija. Tabela 3 Stopnja kreditne kvalitete, dodeljena enotam centralne ravni države || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja izpostavljenosti || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 100 % || 150 % 27.
Utež tveganja za
izpostavljenosti do institucij, ustanovljenih v državah, katerih enote
centralne ravni države niso ocenjene, ne presega 100 %.
6.4.
Metoda na osnovi
bonitetne ocene
28.
Izpostavljenostim do
institucij s prvotno dejansko zapadlostjo več kakor tri mesece, za katere
je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v
skladu s Tabelo 4, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne
kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI. Tabela 4 Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja || 20 % || 50 % || 50 % || 100 % || 100 % || 150 % 29.
Izpostavljenostim do
neocenjenih institucij se dodeli utež tveganja 50 %. 30.
Izpostavljenostim do
institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj, za katere je na
razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s
Tabelo 5, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki
jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI. Tabela 5 Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja || 20 % || 20 % || 20 % || 50 % || 50 % || 150 % 31.
Izpostavljenostim do
neocenjenih institucij s prvotno dejansko zapadlostjo tri mesece ali manj se
dodeli utež tveganja 20 %.
6.5.
Interakcija s
kratkoročnimi bonitetnimi ocenami
32.
Če se za
izpostavljenosti do institucij uporabi metoda iz odstavkov 28 do 31, je
interakcija s kratkoročnimi ocenami posameznih izpostavljenosti naslednja. 33.
Če ocene kratkoročne
izpostavljenosti ni, se splošna prednostna obravnava za kratkoročne
izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30, uporablja za vse
izpostavljenosti do institucij z začetno zapadlostjo do tri mesece. 34.
Če obstaja
kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo ugodnejše ali
popolnoma enake uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave
kratkoročnih izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30, potem se
kratkoročna ocena uporablja samo za navedeno ocenjeno izpostavljenost. Za
druge kratkoročne izpostavljenosti se uporablja splošna prednostna
obravnava za kratkoročne izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku
30. 35.
Če obstaja
kratkoročna ocena in če taka ocena določa uporabo manj ugodne
uteži tveganja kakor uporaba splošne prednostne obravnave kratkoročnih
izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 30, potem se splošna prednostna
obravnava kratkoročnih izpostavljenosti ne uporablja in se vsem
neocenjenim kratkoročnim terjatvam dodeli enaka ocena tveganja kakor se uporablja
v skladu z obstoječo kratkoročno oceno.
6.6.
Kratkoročne
izpostavljenosti v nacionalni valuti kreditojemalca
36.
Če pristojni organi
za izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank sprejmejo
metodo, opisano v odstavkih 4 do 6, se ob upoštevanju njihove diskrecijske
pravice izpostavljenostim do institucij s prvotno dejansko zapadlostjo 3 mesece
ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti, lahko na podlagi
metod, opisanih v odstavkih 26 do 27 in 28 do 31, dodeli utež tveganja, ki je
eno kategorijo manj ugodna od prednostne uteži tveganja, kakor je opisano v
odstavkih 4 do 6 in ki je dodeljena izpostavljenostim do enot centralne ravni
države. 37.
Izpostavljenostim s
prvotno dejansko zapadlostjo 3 mesece ali manj, denominiranim in financiranim v
nacionalni valuti kreditojemalca, se dodeli utež tveganja manj kakor 20 %. 6.7 Naložbe v
instrumente regulatornega kapitala 38.
Naložbam v instrumente
lastniškega ali regulatornega kapitala, ki jih izdajo institucije, se dodeli
utež tveganja 100 %, razen če se ne odštejejo od lastnih virov sredstev.
7.
IZPOSTAVLJENOSTI DO
PODJETIJ
7.1.
Obravnava
39.
Izpostavljenostim, za
katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja
v skladu s Tabelo 5, glede na šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne
kvalitete, ki jih dodelijo pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI. Tabela 5 Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 100 % || 150 % || 150 % 40.
Izpostavljenostim, za
katere taka bonitetna ocena ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v višini
100 % ali v višini, kot se dodeli enotam centralne ravni države podjetja,
če je slednja višja.
8.
IZPOSTAVLJENOSTI DO
MAJHNIH DOLŽNIKOV
41.
Izpostavljenostim, ki
izpolnjujejo merila iz člena 79(2), se ob upoštevanju diskrecijske pravice
pristojnih organov lahko dodeli utež tveganja 75 %.
9.
IZPOSTAVLJENOSTI,
ZAVAROVANE Z NEPREMIČNINAMI
42.
Brez poseganja v odstavke
43 do 57 se izpostavljenostim, ki so v celoti zavarovane z nepremičninami,
dodeli utež tveganja 100 %.
9.1.
Izpostavljenosti,
zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine
43.
Izpostavljenostim, ki so
v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s
hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali
oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %. 44.
Izpostavljenostim, ki so
v celoti in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami
v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s
finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno
sprejeto enakovredno zakonodajo, in ki se nanašajo na stanovanjske
nepremičnine, ki jih posojilojemalec zaseda ali oddaja ali jih bo zasedal
ali oddajal, se dodeli utež tveganja 35 %. 45.
Pri izvajanju svoje
presoje pristojni organi ugotovijo, da so njihove zahteve izpolnjene le,
če so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) vrednost
nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta
zahteva ne izključuje okoliščin, ko popolnoma makroekonomski
dejavniki vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti
kreditojemalca; (b) tveganje
kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine
ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz
drugih virov. Odplačilo posojila kot tako ni v veliki meri odvisno od
katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki
služi kot zavarovanje; (c) minimalne
zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje iz
odstavkov 63 do 66 v delu 3 Priloge VIII so izpolnjeni; (d) vrednost
nepremičnine znatno presega izpostavljenosti. 46.
Pristojni organi lahko
opustijo pogoj iz odstavka 45(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in
popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se
nahajajo na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju
že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem
so stopnje izgub dovolj nizke, da upravičijo tako obravnavo. 47.
Če pristojni organi
ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 46, lahko
tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim
institucijam, da uporabijo utež tveganja 35 % za take izpostavljenosti, ki so v
celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine.
9.2.
Izpostavljenosti,
zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine
48.
Ob upoštevanju
diskrecijske pravice pristojnih organov, se izpostavljenostim, ki so v celoti
in popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, s hipotekami na
pisarne ali druge poslovne prostore, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, lahko
dodeli utež tveganja 50 %. 49.
Ob upoštevanju
diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki so v celoti in
popolnoma zavarovane, kakor zahtevajo pristojni organi, z delnicami v finskih
nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o
nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno
zakonodajo, in ki se nanašajo se na pisarne ali druge poslovne prostore, lahko
dodeli utež tveganja 50 %. 50.
Ob upoštevanju diskrecijske
pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, ki se nanašajo na posle v
zvezi z zakupom premoženja, ki zadeva pisarne ali druge gospodarske objekte, ki
se nahajajo na njihovem ozemlju in jih urejajo zakonske določbe ter pri
katerih zakupodajalec zadrži popolno lastništvo nad premoženjem, dokler
zakupnik ne izkoristi svoje pravice do nakupa, lahko dodeli ocena tveganja 50
%. 51.
Odstavki 48 do 50 se
uporabljajo ob upoštevanju naslednjih pogojev: (a) vrednost
nepremičnine ne sme biti v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete
dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko popolnoma
makroekonomski dejavniki vplivajo na vrednost nepremičnine in na
izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca; (b) tveganje
kreditojemalca ne sme biti v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne
nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da
poplača dolg iz drugih virov. Odplačilo posojila kot tako ne sme biti
v veliki meri odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja
zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje; (c) minimalne zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in
pravila za vrednotenje iz odstavkov 63 do 66 v delu 3 Priloge VIII so
izpolnjeni. 52.
Utež tveganja 50 % se
uporablja za del posojila, ki ne presega omejitve, izračunane v skladu z
enim od naslednjih pogojev: (a) 50 % tržne
vrednosti zadevnega premoženja; (b) 50 % tržne
vrednosti premoženja ali 60 % hipotekarne posojilne vrednosti, če je
slednje nižje, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali podzakonskih
predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne vrednosti. 53.
Utež tveganja 100 % se
uporablja za del posojila, ki presega omejitve iz odstavka 52. 54.
Če pristojni organi
ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 48 do 50,
lahko tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim
institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v
celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine. 55.
Pristojni organi lahko
opustijo pogoj iz odstavka 51(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in
popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo
na njihovem ozemlju, če imajo dokazila, da je na njihovem ozemlju že dolgo
prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin, na katerem stopnje izgub
ne presegajo naslednjih omejitev: (a) do 50 % tržne
vrednosti (ali, če je razpoložljivo in če je manj, 60 % hipotekarne
posojilne vrednosti (MLV)) ne sme presegati 0,3 % neodplačanih posojil v
danem letu; (b) skupne izgube
iz naslova kreditiranja, zavarovanega s poslovnimi nepremičninami, ne
smejo presegati 0,5 % neodplačanih posojil v danem letu. 56.
Če katera koli
omejitev iz odstavka 55 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do
uporabe te obravnave preneha in ponovno je treba izpolniti drugi pogoj iz
odstavka 51(b), preden ga je mogoče spet uporabljati. 57.
Če pristojni organi
ene države članice uveljavljajo diskrecijsko pravico iz odstavka 55, lahko
tudi pristojni organi druge države članice dovolijo svojim kreditnim
institucijam, da uporabijo utež tveganja 50 % za take izpostavljenosti, ki so v
celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.
10.
ZAPADLE POSTAVKE
58.
Nezavarovanemu delu
postavke, ki je zapadla več kakor 90 dni, se brez poseganja v določbe
iz odstavkov 59 do 62 dodeli utež tveganja: (a) 150 %, če
so popravki vrednosti manjši od 20 % nezavarovanega dela izpostavljenosti
vključno s popravki vrednosti; (b) 100 %, če
popravki vrednosti niso manjši od 20 % nezavarovanega dela izpostavljenosti
vključno s popravki vrednosti; (c) 50 %, ob
upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov, če popravki vrednosti
niso manjši od 50 % nezavarovanega dela izpostavljenosti vključno s
popravki vrednosti. 59.
Za namen opredelitve
zavarovanega dela zapadle postavke so primerna zavarovanja s premoženjem in
osebna jamstva, ki so primerna za namene zmanjševanja kreditnega tveganja. 60.
Ko pa je zapadla postavka
v celoti zavarovana z oblikami zavarovanj razen tistih, ki so primerne za
namene zmanjševanja kreditnega tveganja, se lahko uporabi utež tveganja 100 %
ob upoštevanju diskrecijske pravice pristojnih organov na podlagi strogih
operativnih meril, da se zagotovi kakovost zavarovanja s premoženjem, če
popravki vrednosti dosežejo 15 % izpostavljenosti vključno s popravki
vrednosti. 61.
Izpostavljenostim iz
odstavkov 43 do 47, zmanjšanim za popravke vrednosti, se dodeli utež tveganja
100 %, če so zapadle več kakor 90 dni. Če popravki vrednosti
znašajo najmanj 20 % izpostavljenosti vključno s popravki vrednosti, se za
preostanek izpostavljenosti lahko utež tveganja zmanjša na 50 % po diskrecijski
pravici pristojnih organov. 62.
Izpostavljenostim iz
odstavkov 48 do 57 se dodeli utež tveganja 100 %, če so zapadle več
kakor 90 dni.
11.
REGULATORNO ZELO TVEGANE
KATOGORIJE POSTAVK
63.
Ob upoštevanju
diskrecijske pravice pristojnih organov se izpostavljenostim, povezanim s
posebej velikim tveganjem, kakršne so naložbe v podjetja s tveganim kapitalom
in naložbe v zasebni kapital, se dodeli utež tveganja 150 %. 64.
Pristojni organi lahko
dovolijo, da se nezapadlim postavkam, ki imajo utež tveganja 150 % v skladu z
določbami prejšnjih oddelkov in za katere so bili oblikovani popravki
vrednosti, dodeli utež tveganja: (a) 100 %, če
popravki vrednosti niso manjši od 20 % vrednosti izpostavljenosti vključno
s popravki vrednosti; (b) 50 %, če
popravki vrednosti niso manjši od 50 % vrednosti izpostavljenosti vključno
s popravki vrednosti.
12.
IZPOSTAVLJENOSTI IZ NASLOVA NALOŽB V KRITE OBVEZNICE
65.
„Krite obveznice“ so
obveznice, kakor so opredeljene v členu 22(4) Direktive 85/611/EGS in ki
so zavarovane s katerim koli naslednjimi primernimi sredstvi: (a) izpostavljenosti
do ali z jamstvom enot centralne ravni držav, centralnih bank, multilateralnih
razvojnih bank, mednarodnih organizacij, ki se uvrščajo v prvo stopnjo
kreditne kvalitete, kakor je navedeno v tej prilogi; (b) izpostavljenosti
do ali z jamstvom oseb javnega sektorja, enot regionalne in lokalne ravni
držav, ki se jim dodeli utež tveganja kot za izpostavljenosti do institucij ali
enot centralne ravni držav in centralnih bank v skladu z odstavki 15, 9 oziroma
10 in ki se uvrščajo v prvo stopnjo kreditne kvalitete, kakor je navedeno
v tej prilogi; (c) izpostavljenosti
do institucij, ki se uvrščajo v prvo stopnjo kreditne kvalitete, kakor je
navedeno v tej prilogi. Skupna izpostavljenost te vrste ne presega 10 %
nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic kreditne
institucije, ki jih je izdala. Izpostavljenosti, nastale s prenosom plačil
od dolžnikov iz naslova posojil, zavarovanih z nepremičninami, na imetnike
kritih obveznic, niso zajete v izračun omejitve 10 %; (d) posojila,
zavarovana s stanovanjskimi nepremičninami ali delnicami v finskih
stanovanjsko nepremičninskih družbah iz odstavka 44, če pravice do
zasega, skupaj z morebitnimi predhodnimi pravicami do zasega, ne presegajo 80 %
vrednosti zastavljenih nepremičnin; (e) posojila,
zavarovana s poslovnimi nepremičninami ali delnicami v finskih
nepremičninskih družbah iz odstavka 49, če pravice do zasega, skupaj
z morebitnimi predhodnimi pravicami do zasega, ne presegajo 60 % vrednosti
zastavljenih nepremičnin. Pristojni organi lahko priznajo kot primerna
tudi posojila, zavarovana s poslovno nepremičnino, kadar se razmerje med
posojilom in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, ki znaša 60 %, prekorači
do največ 70 %, če skupna vrednost vseh sredstev, zastavljenih kot
jamstvo za krite obveznice, preseže nominalen znesek obveznosti iz naslova
kritih obveznic za vsaj 10 % in če terjatev imetnika obveznic izpolnjuje
nekatere zahteve o pravni gotovosti iz Priloge IX. Terjatev imetnika obveznic
mora imeti prednost pred vsemi drugimi terjatvami na zavarovanju s premoženjem. 66.
Kreditne institucije za
nepremičnine, s katerimi so zavarovane krite obveznice, izpolnjujejo
minimalne zahteve iz odstavka 8 v delu 2 Priloge VIII in pravila za vrednotenje
iz odstavkov 63 do 66 v delu 3 Priloge VIII. 67.
Ne glede na odstavke 65
in 66 so krite obveznice, ki ustrezajo opredelitvi iz člena 22(4)
Direktive 85/611/EGS in so izdane pred 31. decembrom 2007, prav tako
upravičene do prednostne obravnave do njihove zapadlosti. 68.
Kritim obveznicam se
dodeli utež tveganja na podlagi uteži tveganja, dodeljene nadrejenim
nezavarovanim izpostavljenostim do kreditne institucije, ki jih je izdala.
Uporabljajo se naslednje povezave med utežmi tveganja: (a) če se izpostavljenostim
do institucije dodeli utež tveganja 20 %, se kriti obveznici dodeli utež
tveganja 10 %; (b) če se
izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 50 %, se kriti obveznici
dodeli utež tveganja 20 %; (c) če se
izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 100 %, se kriti obveznici
dodeli utež tveganja 50 %; (d) če se
izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 150 %, se kriti obveznici
dodeli utež tveganja 100 %;
13.
POSTAVKE IZ NASLOVA
POZICIJ LISTINJENJA
69.
Zneski uteži tveganj
izpostavljenosti iz naslova pozicij listinjenja se določijo v skladu z
določbami členov 94 do 101.
14.
KRATKOROČNE
IZPOSTAVLJENOSTI DO KREDITNIH INSTITUCIJ IN PODJETIJ
70.
Kratkoročnim
izpostavljenostim do institucij ali podjetij, za katere je na razpolago bonitetna
ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 6, glede na
šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo
pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI: Tabela 6 Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 150 % || 150 % || 150 %
15.
IZPOSTAVLJENOSTI IZ
NASLOVA NALOŽB V INVESTICIJSKE SKLADE (CIU)
71.
Brez poseganja v odstavke
72 do 78 se izpostavljenostim do investicijskih skladov (CIU) dodeli utež
tveganja 100 %. 72.
Izpostavljenostim iz
naslova naložb v investicijske sklade, za katere je na razpolago bonitetna
ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s Tabelo 7, glede na
šest stopenj na lestvici ocenjevanja kreditne kvalitete, ki jih dodelijo
pristojni organi bonitetnim ocenam primernih ECAI. Tabela 7 Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 || 6 Utež tveganja || 20 % || 50 || 100 % || 100 % || 150 % || 150 % 73.
Če pristojni organi
menijo, da je pozicija v investicijskem skladu povezana s posebej velikimi
tveganji, zahtevajo, naj se navedeni poziciji dodeli utež tveganja 150 %. 74.
Kreditne institucije
lahko določijo utež tveganja za investicijski sklad, kakor je
določeno v odstavkih 76 do 78, če so izpolnjeni naslednji kriteriji
primernosti: (a) investicijski
sklad upravlja družba, ki se nadzoruje v državi članici, ali ob pogoju, da
pristojni organ kreditne institucije dovoli, če: (i) jih upravlja
družba, ki se nadzoruje na način, ki se šteje kot enakovreden načinu,
določenemu v zakonodaji Skupnosti; in (ii) je primerno
zagotovljeno sodelovanje med pristojnimi organi; (b) prospekt
investicijskega sklada ali enakovreden dokument vsebuje: –
kategorije sredstev, v
katera ima investicijski sklad dovoljenje za vlaganje, –
če se uporabljajo
omejitve naložb, relativne omejitve in metodologije za njihov izračun; (c) investicijski
sklad poroča o svojem poslovanju vsaj vsako leto, da se omogoči ocena
sredstev in obveznosti, dobička in poslovanja v obdobju, ki ga zajema
poročilo. 75.
Če pristojni organ
kot primernega odobri investicijski sklad iz tretje države, kakor je navedeno v
točki (a) odstavka 74, potem pristojni organ v drugi državi članici
lahko uporabi to priznanje, ne da bi še sam opravil ocenjevanje. 76.
Če kreditna
institucija pozna osnovne izpostavljenosti investicijskega sklada, lahko
navedene osnovne izpostavljenosti obravnava za izračun povprečne
uteži tveganja za investicijski sklad v skladu z metodami iz člena 78 do
83. 77.
Če kreditna
institucija ne pozna osnovnih izpostavljenosti investicijskega sklada, lahko
izračuna povprečno utež tveganja za investicijski sklad v skladu z
metodami iz členov 78 do 83 ob upoštevanju naslednjih pravil:
predpostavlja se, da investicijski sklad najprej vlaga, v največjem
dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata, v kategorije izpostavljenosti, ki
imajo najvišje kapitalske zahteve, nato pa vlaga v padajočem vrstnem redu,
dokler ne doseže skupne omejitve naložb. 78.
Kreditnim institucijam
lahko izračun uteži tveganja za investicijski sklad in poročilo o
njej pripravijo tretje stranke v skladu z metodami iz odstavkov 76 in 77,
če je ustrezno zagotovljena pravilnost izračuna in poročila.
16.
DRUGE POSTAVKE
16.1.
Obravnava
79.
Opredmetenim osnovnim
sredstvom po členu 4(10) Direktive 86/635/EGS se dodeli utež tveganja 100
%. 80.
Aktivnim časovnim
razmejitvam, za katere institucija ne more določiti protipostavke v skladu
z Direktivo 86/635/EGS, se dodeli utež tveganja 100 %. 81.
Denarju na poti se dodeli
utež tveganja 20 %. Denarnim sredstvom v blagajni in enakovrednim denarnim
postavkam se dodeli utež tveganja 0 %. 82.
Države članice lahko
dovolijo utež 10 % za izpostavljenosti do institucij, specializiranih za
medbančne trge in trge javnega dolga v svojih matičnih državah
članicah, ki so pod strogim nadzorom pristojnih organov, če so
navedene aktivne postavke v celoti in povsem zavarovane, kakor zahtevajo pristojni
organi matičnih držav članic, s postavkami, katerim je dodeljena utež
tveganja 0 % ali 20 % in ki jih pristojni organi matičnih držav
članic priznajo kot ustrezno zavarovanje s premoženjem. 83.
Naložbam v lastniški
kapital ali druge kapitalske instrumente, razen če se odštejejo od lastnih
virov sredstev, se dodeli utež tveganja vsaj 100 %. 84.
Zlatu v lastnem trezorju
ali na posebni lokaciji, v količini, ki ustreza obveznostim iz tovrstnega
naslova, se dodeli utež tveganja 0 %. 85.
Pri pogodbah o prodaji in
ponovnem nakupu sredstev in dokončnih nestandardiziranih terminskih
nakupih se uporabijo uteži tveganja, ki veljajo za instrumente, na katere se
zadevne pogodbe nanašajo, in ne za nasprotne stranke v poslu. 86.
Če kreditna
institucija zagotavlja kreditno zavarovanje za vrsto izpostavljenosti pod
pogojem, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi povzroči
plačilo in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, in če ima produkt
zunanjo bonitetno oceno primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja,
predpisane v členih 78 do 83. Če produkt nima bonitetne ocene
primerne ECAI, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara,
seštejejo, razen izpostavljenosti n-1, do največ 1250 % in
pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni
finančni instrument, za pridobitev zneska tveganju prilagojene aktive.
Izpostavljenosti n-1, ki se izključijo iz seštevka, se
določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od
katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti
kakor znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti katere koli
izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek. Del 2 -
Priznanje ECAI in vzporejanje njihovih bonitetnih ocen
1.
METODOLOGIJA
1.1.
Objektivnost
1.
Pristojni organi
preverijo, ali je metodologija za dodeljevanje bonitetnih ocen stroga,
sistematična, trajna in se potrjuje na podlagi preteklih izkušenj.
1.2.
Neodvisnost
2.
Pristojni organi
preverijo, ali na metodologijo ne vplivajo zunanji politični vplivi ali
omejitve ter ekonomski pritiski, ki bi lahko vplivali na bonitetno oceno. 3.
Neodvisnost metodologije
ECAI ocenjujejo pristojni organi v skladu z dejavniki, kakršni so: (a) lastništvo in
organizacijska struktura ECAI; (b) finančna
sredstva ECAI; (c) zaposleni in
strokovnosti ECAI; (d) upravljanje
ECAI.
1.3.
Nenehno pregledovanje
4.
Pristojni organi
preverijo, ali se bonitetne ocene ECAI nenehno pregledujejo in se odzivajo na
spremembe finančnih pogojev. Taki pregledi potekajo po vseh pomembnejših
dogodkih in vsaj enkrat na leto. 5.
Pred vsakim priznanjem
pristojni organi preverijo, ali je metodologija ocenjevanja za vsak tržni
segment vzpostavljena v skladu s standardi, kakršni so naslednji: (a) vzpostavljeno
mora biti testiranje za nazaj za vsaj eno leto; (b) pristojni
organi morajo nadzorovati rednost procesa pregledovanja, ki ga opravlja ECAI; (c) pristojni
organi morajo imeti možnost od ECAI sprejeti podatke o obsegu njenih stikov z
višjim vodstvom subjektov, ki jih ocenjuje. 6.
Pristojni organi
sprejmejo vse potrebne ukrepe, da jih ECAI takoj obvestijo o vseh bistvenih
spremembah metodologije, ki jo uporabljajo za dodeljevanje bonitetnih ocen.
1.4.
Transparentnost in
razkritje
7.
Pristojni organi
sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo javno razpoložljivost načel
metodologije, ki jo uporablja ECAI za oblikovanje svojih bonitetnih ocen, da se
lahko vsi morebitni uporabniki odločijo, ali so pridobljene razumno.
2.
POSAMEZNE BONITETNE OCENE
2.1.
Verodostojnost in tržno
sprejemanje:
8.
Pristojni organi
preverijo, ali uporabniki bonitetnih ocen na trgu priznavajo posamezne
bonitetne ocene ECAI kot verodostojne in zanesljive. 9.
Verodostojnost ocenjujejo
pristojni organi v skladu z dejavniki, kakršni so: (a) tržni delež
ECAI; (b) prihodki, ki
jih ustvarja ECAI, bolj na splošno pa finančna sredstva ECAI; (c) obstoj
oblikovanja cen na podlagi bonitetne ocene.
2.2.
Transparentnost in
razkritje
10.
Pristojni organi
preverijo, ali so posamezne bonitetne ocene dostopne po enakih pogojih vsaj
vsem strankam, ki imajo upravičen interes do teh posameznih bonitetnih
ocen. 11.
Pristojni organi zlasti
preverijo, ali so posamezne bonitetne ocene na razpolago strankam, ki niso
domače, po enakih pogojih kakor domačim strankam, ki imajo
upravičen interes do teh posameznih bonitetnih ocen.
3.
„VZPOREJANJE“
12.
Za razlikovanje med
ustreznimi stopnjami tveganja, ki jih izraža bonitetna ocena, pristojni organi
obravnavajo kvantitativne dejavnike, kakršni so dolgoročna stopnja
neplačil, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna
ocena. Za novo ustanovljene ECAI in za tiste, ki imajo samo kratko evidenco
podatkov o neplačilih, pristojni organi vprašajo ECAI, katera je po
njihovem mnenju dolgoročna stopnja neplačil, povezana z vsemi
postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena. 13.
Za razlikovanje med
ustreznimi stopnjami tveganja, ki jih izraža bonitetna ocena, pristojni organi
obravnavajo kvalitativne dejavnike, kakršni so skupina izdajateljev, ki jih
obravnava ECAI, razpon bonitetnih ocen, ki jih dodeljuje ECAI, pomen vsake
bonitetne ocene in opredelitev neplačila, ki jo uporablja ECAI. 14.
Pristojni organi
primerjajo stopnje neplačil za vsako bonitetno oceno določene ECAI in
jih primerjajo z merilom, določenim na podlagi stopenj neplačil
drugih ECAI v skupini izdajateljev, ki po mnenju pristojnih organov
predstavljajo enakovredno stopnjo tveganja. 15.
Če pristojni organi
menijo, da so stopnje neplačil za bonitetno ocene določene ECAI
bistveno in sistematično višje od določenega merila, dodelijo
bonitetni oceni ECAI višjo stopnjo tveganja na lestvici ocenjevanja kreditne
kvalitete. 16.
Če ECAI v primeru,
ko pristojni organi povečajo utež tveganja za določeno bonitetno
oceno določene ECAI, dokaže, da stopnje neplačil, ugotovljene za
njeno bonitetno oceno niso več bistveno in sistematično višje od
sprejetega merila, pristojni organi lahko sklenejo, da vrnejo prvotno stopnjo
na lestvici ocene kreditne kvalitete bonitetni oceni ECAI. Del 3 -
Uporaba bonitetnih ocen ECAI za določanje uteži tveganja
1.
Obravnava
1.
Institucija lahko imenuje
eno ali več primernih ECAI, ki se bodo uporabljale za določanje uteži
tveganja za aktivo in zunajbilančne postavke. 2.
Kreditna institucija, ki
sklene uporabljati bonitetne ocene, ki jih je pripravila primerna ECAI za
nekatere kategorije postavk, mora navedene bonitetne ocene uporabljati dosledno
za vse izpostavljenosti iz navedene kategorije. 3.
Institucija, ki sklene
uporabljati bonitetne ocene, ki jih je pripravila primerna ECAI, jih mora
uporabljati trajno in dosledno. 4.
Kreditna institucija
lahko uporablja samo bonitetne ocene ECAI, ki upoštevajo vse zneske tako iz
naslova glavnice kot iz naslova dolgovanih obresti. 5.
Če je za ocenjeno
postavko od imenovanih ECAI na razpolago samo ena bonitetna ocena, se za
določanje uteži tveganja za navedeno postavko uporablja navedena bonitetna
ocena. 6.
Če sta od imenovanih
ECAI za ocenjeno postavko na razpolago dve bonitetni oceni, ki ustrezata
različnim utežem tveganja, se uporabi višja utež tveganja. 7.
Če je za ocenjeno
postavko od imenovanih ECAI na razpolago več bonitetnih ocen, se uporabita
bonitetni oceni, ki dajeta dve najnižji uteži tveganja. Če se najnižji
uteži tveganja razlikujeta, se uporabi višja utež tveganja. Če sta
najnižji uteži tveganja enaki, se uporabi navedena utež tveganja. 8.
Kreditne institucije
uporabljajo pooblaščene bonitetne ocene. Pristojni organi lahko kreditnim
institucijam dovolijo uporabo nepooblaščenih bonitetnih ocen.
2.
Bonitetna ocena
izdajatelja in izdaje
9.
Če obstaja bonitetna
ocena za določen emisijski program ali za odobreno kreditiranje, kateremu
pripada postavka, ki predstavlja izpostavljenost, se navedena bonitetna ocena
uporabi za določanje uteži tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko. 10.
Če za postavko ne
obstaja neposredna bonitetna ocena, ampak obstaja bonitetna ocena za
določen emisijski program ali za odobreno kreditiranje, kateremu postavka,
ki predstavlja izpostavljenost, ne pripada, ali če obstaja splošna
bonitetna ocena za izdajatelja, potem se bonitetna ocena uporablja, če
daje višjo utež tveganja, kakor bi bila sicer določena, ali če podaja
nižjo utež tveganja in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena
pari passu ali nadrejeno določenemu emisijskemu programu ali
odobrenemu kreditiranju ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do
navedenega izdajatelja. 11.
Namen odstavkov 9 in 10
ni preprečevati uporabo odstavkov 65 do 68 dela 1 v tej prilogi. 12.
Bonitetne ocene za
izdajatelje v okviru skupine podjetij se ne morejo uporabljati kot bonitetne
ocene drugega izdajatelja v okviru iste skupine podjetij.
3.
Dolgoročne in
kratkoročne bonitetne ocene
13.
Kratkoročne
bonitetne ocene se lahko uporabljajo samo za kratkoročno aktivo in
zunajbilančne postavke, ki predstavljajo izpostavljenosti do institucij in
podjetij. 14.
Kratkoročna
bonitetna ocena se uporablja samo za postavko, na katero se kratkoročna
bonitetna ocena nanaša, in se ne uporablja za izpeljevanje uteži tveganja za
katero koli drugo postavko. 15.
Ne glede na odstavek 14,
če ocenjeno kratkoročno odobreno kreditiranje prejme utež tveganja
150 %, potem vse neocenjene nezavarovane kratkoročne in dolgoročne
izpostavljenosti do navedenega dolžnika prav tako dobijo utež tveganja 150 %. 16.
Ne glede na odstavek 14,
če ocenjeno kratkoročno odobreno kreditiranje prejme utež tveganja 50
%, nobena neocenjena kratkoročna izpostavljenost ne prejme uteži tveganja
manj kot 100 %.
4.
Postavke v domači in
tuji valuti
17.
Bonitetna ocena, ki se
nanaša na postavko, denominirano v domači valuti dolžnika, se ne more
uporabljati za izpeljavo uteži tveganja za drugo izpostavljenost do istega
dolžnika, ki je denominirana v tuji valuti. 18.
Ne glede na odstavek 17,
če izpostavljenost nastane zaradi sodelovanja banke v posojilu, ki ga je
odobrila multilateralna razvojna banka, katere status prednostnega upnika je
priznan na trgu, pristojni organi lahko dovolijo, da se bonitetna ocena,
izdelana za postavko v domači valuti dolžnika, uporabi za namene
določitve uteži tveganja. PRILOGA VII
Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (IRB)
Del 1 – Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski
pričakovanih izgub
1.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje
1.
Če ni navedeno
drugače, se vhodni parametri verjetnosti neplačila (PD), izgube ob
neplačilu (LGD) in vrednosti zapadlosti (M) določijo kakor je
navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti pa se določi kakor je
navedeno v delu 3. 2.
Znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost se izračuna v
skladu z naslednjimi formulami:
1.1.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter
enot centralne ravni držav in centralnih bank.
3.
Ob upoštevanju odstavkov
4 do 8 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank
izračunajo v skladu z naslednjimi formulami: Korelacija (R) = Faktor zapadlosti (b) = Utež tveganja (RW) = N()
označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno
slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna
spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x).
označuje
inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno
slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da = z). Znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti 4.
Za izpostavljenosti do
podjetij, kjer skupna letna prodaja za konsolidirano skupino, v katero spada
podjetje, znaša manj kakor 50 milijonov EUR, lahko kreditne institucije
uporabijo naslednjo korelacijsko formulo za izračun uteži tveganja za
izpostavljenosti do podjetij. V tej formuli je S izražen kot skupna letna
prodaja v milijonih EUR, s tem da 5 milijonov EUR <= S <= 50
milijonov EUR. Evidentirana prodaja, ki znaša manj kakor 5 milijonov EUR, se
obravnava kot enakovredna 5 milijonom EUR. Skupna letna prodaja za odkupljene
denarne terjatve je tehtano povprečje posameznih izpostavljenosti v
skupini. Korelacija (R) = Kreditne institucije
nadomestijo bilančno vsoto konsolidirane skupine za skupno letno prodajo,
kadar skupna letna prodaja ni pomemben kazalec velikosti podjetja in je
bilančna vsota pomembnejši kazalec kakor skupna letna prodaja. 5.
Kreditna institucija
izpostavljenostim posebnih posojilnih aranžmajev, pri katerih ne more dokazati,
da njene ocene PD ustrezajo minimalnim zahtevam iz dela 4, dodeli uteži
tveganja v skladu s tabelo 1. Tabela 1: Preostala zapadlost || kategorija 1 || kategorija 2 || kategorija 3 || kategorija 4 || kategorija 5 manj kakor 2,5 leta || 50 % || 70 % || 115 % || 250 % || 0 % enako ali več kakor 2,5 leta || 70 % || 90 % || 115 % || 250 % || 0 % Pristojni organi lahko
dovolijo kreditni instituciji, da na splošno dodeli prednostne uteži tveganja
50 % za izpostavljenosti v kategoriji 1 in uteži tveganja 70 % za
izpostavljenosti v kategoriji 2, če so prevzete značilnosti in druge
značilnosti tveganj dovolj močne za ustrezno kategorijo. Pri dodeljevanju uteži
tveganj za izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev institucije
upoštevajo naslednje dejavnike: finančna trdnost, politično in pravno
okolje, značilnosti posla in/ali sredstva, finančno stabilnost
sponzorja in izvajalca, vključno z morebitnim pritokom dohodka iz
javno-zasebnega partnerstva, zavarovalni paket. 6.
Odkupljene denarne
terjatve podjetij so upravičene do podjetniške obravnave, če
izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavkov 104 do 108 v delu 4. Za odkupljene
denarne terjatve podjetij, ki poleg tega izpolnjujejo pogoje iz odstavka 12, in
če bi bilo neupravičeno obremenjujoče za kreditno institucijo
uporabljati standarde za količinsko opredelitev tveganja za
izpostavljenosti do podjetij, kakor je navedeno za te denarne terjatve v delu
4, se lahko uporabljajo standardi za količinsko opredelitev tveganj za
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov iz dela 4. 7.
Za odkupljene denarne
terjatve podjetij se lahko vračljivi popusti za odkupe, zavarovanja s
premoženjem ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo
izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, ali oboje, obravnavajo kakor
pozicije ob prvi izgubi na podlagi listinjenja v okviru pristopa IRB. 8.
Če institucija
zagotavlja kreditno zavarovanje za vrsto izpostavljenosti pod pogojem, da n-to
neplačilo med izpostavljenostmi povzroči plačilo, in da ta
kreditni dogodek prekine pogodbo, če ima produkt zunanjo bonitetno oceno
primerne ECAI, se uporabljajo uteži tveganja, predpisane v členih 94 do
101. Če proizvod nima bonitetne ocene primerne ECAI, se uteži tveganja
izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara, seštejejo, razen izpostavljenosti n-1,
če vsota pričakovanih izgub, pomnožena z 12,5, in zneska tveganju
prilagojenih izpostavljenosti ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga
zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnožen z 12,5.
Izpostavljenosti n-1, ki se izključijo iz seštevka, se
določijo na podlagi tega, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od
katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti
kakor znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti,
ki je vključena v seštevek.
1.2.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov:
9.
Ob upoštevanju odstavkov
10 do 11 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti
do majhnih dolžnikov izračunajo v skladu z naslednjimi formulami: Korelacija (R) = Utež tveganja: N()
označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno
slučajno spremenljivko (to je verjetnost, da je normalna slučajna
spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena, manjša ali enaka x).
označuje
inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno
slučajno spremenljivko (to je vrednost x tako, da = z). Znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti 10.
Za izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov, zavarovane z nepremičninami, korelacija (R) z
vrednostjo 0,15 nadomesti vrednost korelacije, dobljeno s korelacijsko formulo
iz odstavka 9. 11.
Za kvalificirane
obnavljajoče se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, kakor je
opredeljeno v (a) do (e), korelacija (R) z vrednostjo 0,04 nadomesti vrednost
korelacije, dobljeno s korelacijsko formulo iz odstavka 9. Izpostavljenosti se
opredelijo kot kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti do majhnih
dolžnikov, če izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) izpostavljenosti
so do fizičnih oseb (b) izpostavljenosti
so obnavljajoče, nezavarovane, in če se ne izkoristijo, jih kreditna
institucija takoj in brezpogojno prekliče (v tem smislu so
obnavljajoče se izpostavljenosti opredeljene kot izpostavljenosti, pri
katerih neporavnan saldo strank lahko niha na podlagi njihove odločitve o
izposoji in povračilu do omejitve, ki jo določi kreditna
institucija). Neizkoriščena odobrena sredstva se lahko obravnavajo kot brezpogojno
preklicna, če pogoji kreditni instituciji dovoljujejo, da jih
prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu
potrošnikov in sorodno zakonodajo. (c) Največja
izpostavljenost do posamezne fizične osebe v podportfelju znaša 100.000
EUR ali manj. (d) Kreditna
institucija lahko dokaže, da je uporaba korelacijske formule iz tega odstavka
omejena na portfelje, ki so pokazali majhno nestanovitnost stopenj izgub glede
na povprečno stopnjo izgub, zlasti znotraj nizkih pasov PD. Nadzorniki
pregledajo relativno nestanovitnost stopenj izgub v podporfeljih kvalificiranih
obnavljajočih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in skupni podportfelj
kvalificiranih obnavljajočih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, ter si
izmenjujejo informacije o tipičnih lastnostih stopenj izgub kvalificiranih
obnavljajočih izpostavljenosti do majhnih dolžnikov v raznih
jurisdikcijah. (e) Pristojni organ
zagotovi skladnost obravnave kvalificiranih obnavljajočih se
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov z osnovnimi značilnostmi tveganja podportfelja. 12.
Odkupljene denarne
terjatve so upravičene do obravnave kot denarne terjatve do majhnih
dolžnikov, če izpolnjujejo minimalne zahteve iz odstavkov 104 do 108 v
delu 4 in naslednje pogoje: (a) Kreditna institucija
je odkupila denarne terjatve od nepovezanih, tretjih prodajalcev, njena
izpostavljenost do dolžnika odkupljenih denarnih terjatev pa ne vključuje
izpostavljenosti, ki neposredno ali posredno izvirajo iz same kreditne
institucije. (b) Odkupljene
denarne terjatve so ustvarjene na strogo poslovni podlagi med prodajalcem in
dolžnikom. Denarne terjatve podjetij do drugih podjetij v skupini in denarne terjatve,
ki so predmet medsebojnega pobotanja med podjetji, ki kupujejo in prodajajo
drugo drugemu, niso primerne. (c) Kreditna
institucija, ki odkupi denarno terjatev, ima terjatev na vse prihodke od
odkupljenih denarnih terjatev ali sorazmerni (pro-rata) delež v
prihodkih. (d) Portfelj
odkupljenih denarnih terjatev je dovolj raznovrsten. 13.
Za odkupljene denarne
terjatve se lahko vračljivi popusti za nakupe, zavarovanja s premoženjem
ali delna osebna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru
izgube iz naslova neplačila, izgubo zaradi razvodenitve, ali oboje,
obravnavajo kakor pozicije ob prvi izgubi na podlagi listinjenja v okviru
pristopa IRB. 14.
Za hibridne skupine
odkupljenih denarnih terjatev do majhnih dolžnikov, pri katerih kreditne
institucije, ki so jih odkupile, ne morejo ločiti izpostavljenosti,
zavarovanih z nepremičninami, in kvalificiranih obnavljajočih se
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov od drugih izpostavljenosti do majhnih
dolžnikov, se uporablja utež tveganja do majhnih dolžnikov, ki ustvarja
največje kapitalske zahteve za navedene izpostavljenosti.
1.3.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških
instrumentov
15.
Ob upoštevanju odobritve
pristojnih organov lahko kreditna institucija uporablja različne pristope
za različne portfelje, če kreditna institucija interno tudi sama
uporablja različne pristope. Če ima kreditna institucija dovoljenje
za uporabo različnih pristopov, dokaže pristojnim organom, da je njena
izbira dosledna in da ni odvisna od regulatorne arbitraže. 16.
Ne glede na odstavek 15
lahko pristojni organi dovolijo dodelitev zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov
podjetjem, ki opravljajo pomožne storitve v skladu z obravnavo drugih sredstev
iz naslova nekreditnih obveznosti.
1.3.1.
Pristop enostavnih
uteži tveganja
17.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z naslednjo formulo: Utež tveganja (RW) = 190
% za izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj
raznovrstnih portfeljih. Utež tveganja (RW) = 290
% za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje
na borzi. Utež tveganja (RW) = 370
% za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti = RW * vrednost izpostavljenosti 18.
Kratke pozicije denarnih
sredstev in izvedeni finančni instrumenti v bančni knjigi se lahko
izravnajo z dolgimi pozicijami v istih posameznih zalogah, če so bili ti
instrumenti izrecno določeni kot varovanja posebnih izpostavljenosti iz
naslova lastniških instrumentov in če zagotavljajo varovanje za vsaj še
eno leto. Druge kratke pozicije se obravnavajo, kakor da so dolge pozicije z
ustreznimi utežmi tveganja, ki se uporabljajo za absolutno vrednost vsake
pozicije. V okviru pozicij z neusklajeno zapadlostjo se uporablja metoda za
izpostavljenosti do podjetij. 19.
Kreditne institucije
lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz
naslova lastniških instrumentov, v skladu z metodami iz členov 90 do 93.
1.3.2.
Pristop PD/LGD
20.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu z formulami iz
odstavka 3. Če institucije nimajo dovolj informacij za uporabo opredelitve
neplačila iz odstavkov 44 do 48 v delu 4, se za uteži tveganja uporabi
faktor povečanja 1,5. 21.
Na ravni posamezne
izpostavljenosti vsota pričakovane izgube, pomnožena z 12,5, in zneska
tveganju prilagojene izpostavljenosti, ne presega vrednosti izpostavljenosti,
pomnožene z 12,5. 22.
Kreditne institucije
lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz
naslova lastniških instrumentov v skladu z metodami iz členov 90 do 93. Za
to se uporablja LGD 90 % za izpostavljenost do ponudnika varovanja. Za
izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj
raznovrstnih portfeljih se lahko uporabi LGD 65 %. Za te namene M znaša 5 let.
1.3.3.
Pristop internih
modelov
23.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti so enaki morebitni izgubi iz izpostavljenosti iz
naslova lastniških instrumentov institucije, dobljeni z uporabo internih
modelov tvegane vrednosti ob upoštevanju 99. percentila enostranskega intervala
zaupanja za razliko med četrtletnimi donosi in ustrezno netvegano stopnjo,
izračunano v dolgoročnem vzorčnem obdobju, pomnoženo z 12,5.
Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti na ravni posamezne
izpostavljenosti niso manjši od vsote minimalnih zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti, zahtevanih na podlagi pristopa PD/LGD, in ustreznih
pričakovanih izgub, pomnoženih z 12,5. 24.
Kreditne institucije
lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za pozicijo lastniških
instrumentov.
1.4.
Zneski tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti
25.
Zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti se izračunajo v skladu s formulo: Znesek tveganju
prilagojene izpostavljenost = 100 % * vrednost izpostavljenosti
2.
Izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih
terjatev
26.
Uteži tveganja za
tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev podjetij in majhnih
dolžnikov: Uteži tveganja se
izračunajo v skladu z formulo iz odstavka 3. Vhodni parametri PD in LGD se
določijo kakor je navedeno v delu 2, vrednost izpostavljenosti se
določi kakor je navedeno v delu 3, M pa je 1 leto.. Če lahko kreditne
institucije dokažejo pristojnim organom, da tveganje razvodenitve ni bistveno,
ga ni treba upoštevati.
3.
Izračun zneskov
pričakovanih izgub
27.
Če ni navedeno
drugače, se vhodni parametri PD in LGD določijo, kakor je navedeno v
delu 2, vrednost izpostavljenosti pa se določi kakor je navedeno v delu 3. 28.
Zneski pričakovane
izgube za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav
in centralnih bank ter izpostavljenosti do majhnih dolžnikov se izračunajo
v skladu z naslednjimi formulami: Pričakovana izguba
(EL) = PD × LGD Znesek pričakovane
izgube = EL × vrednost izpostavljenosti Premije na odkupljene
izpostavljenosti se obravnavajo kot EL. 29.
Vrednosti EL za
izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev, pri katerih
institucije uporabljajo metode iz odstavka 5 za dodeljevanje uteži tveganja, se
dodelijo v skladu s tabelo 2. Tabela 2 Preostala zapadlost || kategorija 1 || kategorija 2 || kategorija 3 || kategorija 4 || kategorija 5 manj kakor 2,5 leta || 0 % || 5 % || 35 % || 100 % || 625 % enako ali več kakor 2,5 leta EL || 5 % || 10 % || 35 % || 100 % || 625 % Če pristojni organi
dovolijo kreditni instituciji, da na splošno dodeli prednostne uteži tveganja
50 % za izpostavljenosti v kategoriji 1 in uteži tveganja 70 % za
izpostavljenosti v kategoriji 2, je za izpostavljenosti v kategoriji 1 vrednost
EL 0 %, za izpostavljenosti v kategoriji 2 pa 5 %. 30.
Zneski pričakovanih
izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se
zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z
metodami iz odstavkov 17 do 19, se izračunajo v skladu z naslednjo
formulo: Znesek pričakovane
izgube = EL × vrednost izpostavljenosti Vrednosti EL so
naslednje: Pričakovana izguba
(EL) = 10 % za izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških instrumentov v
dovolj raznovrstnih portfeljih Pričakovana izguba
(EL) = 10 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s
katerimi se trguje na borzi. Pričakovana izguba
(EL) = 30 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. 31.
Zneski pričakovanih
izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se
zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z
metodami iz odstavkov 20 do 22, se izračunajo v skladu z naslednjimi
formulami: Pričakovana izguba
(EL) = PD × LGD Znesek pričakovane
izgube = EL × vrednost izpostavljenosti 32.
Zneski pričakovanih
izgub za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se
zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z
metodami iz odstavkov 23 do 24, znašajo 0 %. 33.
Zneski pričakovanih
izgub zaradi tveganja razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev se
izračunajo v skladu z naslednjo formulo: Pričakovana izguba
(EL) = PD × LGD Znesek pričakovane
izgube = EL × vrednost izpostavljenosti
4.
Obravnava zneskov
pričakovanih izgub
34.
Zneski pričakovanih
izgub, izračunani v skladu z odstavki 28, 29 in 33, se odštejejo od vsote
popravkov vrednosti in rezervacij za te izpostavljenosti. Popusti na odkupljene
izpostavljenosti v skladu z odstavkom 1 v delu 3 se obravnavajo enako kakor
popravki vrednosti, premije na odkupljene izpostavljenosti v skladu z odstavkom
1 v delu 3 pa se prištejejo k zneskom pričakovanih izgub. Zneski
pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti in popravki vrednosti
ter rezervacije za te izpostavljenosti niso vključeni v ta izračun. Del 2 - PD,
LGD in zapadlost 1.
Vhodni parametri
verjetnost neplačila (PD), izguba ob neplačilu (LGD) in vrednost
zapadlosti (M) za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti
in zneskov pričakovanih izgub iz dela 1 so tisti, ki jih je ocenila
kreditna institucija v skladu z delom 4, ob upoštevanju naslednjih določb.
1.
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank
1.1.
PD
2.
PD izpostavljenosti do
podjetja ali institucije znaša vsaj 0,03 %. 3.
Kar zadeva odkupljene
denarne terjatve podjetij, za katere kreditna institucija ne more dokazati, da
njene ocene PD izpolnjujejo minimalne zahteve iz dela 4, se PD za te
izpostavljenosti ugotavlja v skladu z naslednjo metodo: za nadrejene terjatve
na odkupljene denarne terjatve podjetij je PD ocena kreditne institucije za EL,
deljena z LGD za te denarne terjatve. Za podrejene terjatve na odkupljene
denarne terjatve podjetij je PD ocena kreditne institucije za EL. Če se
kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do
podjetij in če kreditna institucija lahko zanesljivo razstavi svoje ocene
EL za odkupljene denarne terjatve podjetij na PD in LGD, se lahko uporablja
ocena PD. 4.
PD dolžnikov, ki so
opredeljeni kot neplačniki, znaša 100 %. 5.
Kreditne institucije
lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje za PD v skladu z določbami iz
členov 90 do 93. 6.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo lastne ocene LGD lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje s
prilagoditvijo PD ob upoštevanju odstavka 11. 7.
Za tveganje razvodenitve odkupljenih
denarnih terjatev podjetij se določi, da je PD enak oceni EL za tveganje razvodenitve.
Če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za
izpostavljenosti do podjetij in če lahko kreditna institucija zanesljivo
razstavi svoje ocene EL za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih terjatev
podjetij na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD.
1.2.
LGD
8.
Kreditne institucije
uporabljajo naslednje vrednosti LGD: (a) nadrejene
izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem: 45 %. (b) podrejene
izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem: 75 %. (c) kreditne
institucije lahko priznajo stvarno in osebno kreditno zavarovanje v LGD v
skladu z določbami iz členov 90 do 93. (d) kritim
obveznicam, kakor so opredeljene v odstavkih 65 do 67 dela 1 v Prilogi VI se
lahko dodeli vrednost LGD 12,5 %. (e) za
izpostavljenosti nadrejenih odkupljenih denarnih terjatev podjetij, pri katerih
kreditna institucija ne more dokazati, da njena ocena PD izpolnjuje minimalne
zahteve iz dela 4, 45 %. (f) za
izpostavljenosti podrejenih odkupljenih denarnih terjatev podjetij, pri katerih
kreditna institucija ne more dokazati, da njena ocena PD izpolnjuje minimalne
zahteve iz dela 4, 100 %. (g) za tveganje razvodenitve
odkupljenih denarnih terjatev podjetij: 75 % 9.
Ne glede na odstavek 8 se
za tveganje razvodenitve in neplačila lahko uporablja lastna ocena LGD za
odkupljene denarne terjatve do podjetij, če se kreditni instituciji dovoli
uporaba lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in če kreditna
institucija lahko zanesljivo razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne
terjatve do podjetij na PD in LGD. 10.
Ne glede na odstavek 8,
če se kreditni instituciji dovoli uporaba lastnih ocen LGD za
izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in
centralnih bank, se lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo
ocen PD ali LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je navedeno v delu 4,
in odobritve pristojnih organov. Kreditna institucija zavarovanim
izpostavljenostim ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila
prilagojena utež tveganja nižja od primerljive, neposredne izpostavljenosti do
izdajatelja jamstva.
1.3.
Zapadlost
11.
Kreditne institucije ob
upoštevanju odstavka 12 dodelijo izpostavljenostim, ki izhajajo iz poslov
začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih
papirjev ali blaga, vrednost zapadlosti (M) 0,5 leta, vsem drugim
izpostavljenostim pa M 2,5 leta. Pristojni organi lahko zahtevajo, da vse
kreditne institucije v njihovi jurisdikciji uporabljajo M za vse
izpostavljenosti, kakor je navedeno v odstavku 12. 12.
Kreditne institucije, ki
imajo dovoljenje za uporabo lastnih LGD ali lastnih konverzijskih faktorjev za
izpostavljenosti do podjetij, institucij ali enot centralne ravni držav in
centralnih bank, izračunajo M za vsako od teh izpostavljenosti kakor je
navedeno v (a) do (e) in ob upoštevanju odstavkov 13 do 15. M v nobenem primeru
ni večji od 5 let. (a) Za instrument z
razporedom denarnega toka se M izračuna v skladu z naslednjo formulo: M = MAX{1; MIN{
; 5}} kjer so CFt denarni
tokovi (plačila glavnice, obresti in opravnin/provizij)
ki jih po pogodbi plačuje dolžnik v obdobju t. (b) Za izvedene
finančne instrumente, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano
povprečje preostale zapadlosti izpostavljenosti, kjer je M vsaj 1 leto.
Nominalni znesek vsake izpostavljenosti se uporablja za tehtanje zapadlosti. (c) Za
izpostavljenosti, ki nastanejo na podlagi poslov začasne
prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev
ali blaga, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje
preostale zapadlosti poslov, kjer je M vsaj 5 dni. Nominalni znesek vsakega
posla se uporablja za tehtanje zapadlosti. (d) Če ima
kreditna institucija dovoljenje za uporabo lastnih ocen PD za odkupljene
denarne terjatve do podjetij, je M za izkoriščene zneske enak
povprečni tehtani zapadlosti izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev,
kjer je M vsaj 1 leto. Enaka vrednost M se uporablja tudi za neizkoriščene
zneske na podlagi odobrenega kredita za odkup, če kredit za odkup vsebuje
učinkovite dogovore, povode za predčasno odplačilo dolga ali
druge določbe, ki ščitijo kreditno institucijo, ki je odkupila denarne
terjatve, pred znatnim poslabšanjem kakovosti prihodnjih denarnih terjatev, ki
jih mora kupiti v času trajanja kredita. V odsotnosti takih
učinkovitih zaščit se M za neizkoriščene zneske izračuna
kakor vsota potencialne denarne terjatve z najbolj oddaljenim datumom na
podlagi odkupne pogodbe in preostale zapadlosti kredita za odkup, kjer je M
najmanj 1 leto. (e) Za vse druge
instrumente, razen navedenih v tem odstavku, ali če kreditna institucija
ne more izračunati M kakor je navedeno v (a), je M največji preostali
čas (izražen v letih), ki ga ima dolžnik na voljo, da v celoti izpolni
svoje pogodbene obveznosti, pri čemer je M najmanj 1 leto. 13.
Ne glede na odstavek
12(a), (b), (d) in (e) je za kratkoročne izpostavljenosti, ki jih navedejo
pristojni organi, s preostalo zapadlostjo manj kakor eno leto, ki niso del
tekočega financiranja dolžnika s strani kreditnih institucij, je M vsaj en
dan. 14.
Pristojni organi lahko za
izpostavljenosti do podjetij, ki se nahajajo v Skupnosti in katerih
konsolidirana prodaja in konsolidirana sredstva znašajo manj kakor 500
milijonov EUR, dovolijo uporabo M, kakor je navedeno v odstavku 11. 15.
Neusklajenosti zapadlosti
se obravnavajo kakor je navedeno v členih 90 do 93.
2.
Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov
2.1.
PD
16.
PD izpostavljenosti je
najmanj 0,03 %. 17.
PD dolžnikov, ali v
primeru, da se uporablja obligacijski pristop, za izpostavljenosti v
neplačilu, znaša 100 %. 18.
Za tveganje razvodenitve odkupljenih
denarnih terjatev se določi, da je PD enak oceni EL za tveganje razvodenitve.
Če lahko kreditna institucija svoje ocene EL za tveganje razvodenitve odkupljenih
denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, se lahko uporablja ocena
PD. 19.
Osebno kreditno
zavarovanje se lahko prizna s prilagoditvijo PD ob upoštevanju odstavka 21.
2.2.
LGD
20.
Kreditne institucije
določijo lastne ocene LGD ob upoštevanju minimalnih zahtev, kakor je
navedeno v delu 4, in odobritve pristojnih organov. Za tveganja razvodenitve odkupljenih
denarnih terjatev se uporablja vrednost LGD 75 %. Če lahko kreditna
institucija svoje ocene EL za tveganje razvodenitve odkupljenih denarnih
terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, se lahko uporablja ocena PD. 21.
Osebno kreditno
zavarovanje se lahko prizna s prilagoditvijo ocen PD ali LGD ob upoštevanju
minimalnih zahtev, kakor je navedeno v odstavkih 95 do 103 v delu 4, in
odobritvijo pristojnih organov v podporo posameznim izpostavljenostim ali
skupini izpostavljenosti. Kreditna institucija izpostavljenostim, zavarovanim z
osebnim jamstvom, ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila
prilagojena utež tveganja nižja od primerljive, neposredne izpostavljenosti do
izdajatelja jamstva.
3.
Izpostavljenosti iz
naslova lastniških instrumentov, ki so predmet metode PD/LGD
3.1.
PD
22.
PD se določijo v
skladu z metodami za izpostavljenosti do podjetij. Uporabljajo se naslednje
minimalne vrednosti PD: (a) 0,09 % za
izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na
borzi, če je naložba del dolgoročnega odnosa s stranko; (b) 0,09 % za
izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se ne trguje na
borzi, če donosi iz naložb temeljijo na rednih in periodičnih
denarnih tokovih, ki ne izhajajo iz kapitalskih dobičkov; (c) 0,40 % za
izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na
borzi, vključno z drugimi kratkimi pozicijami, kakor je navedeno v
odstavku 17 dela 1; (d) 1,25 % za vse
druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, vključno z
drugimi kratkimi pozicijami, kakor je navedeno v odstavku 17 dela 1.
3.2.
LGD
23.
Izpostavljenostim iz
naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj razpršenih portfeljih se
lahko dodeli LGD 65 %. 24.
Vsem drugim
izpostavljenostim se dodeli LGD 90 %.
3.3.
Zapadlost
25.
Za vse izpostavljenosti
se dodeli M 5 let. Del 3 -
Vrednost izpostavljenosti
1.
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.
1.
Če ni navedeno
drugače, se vrednost izpostavljenosti bilančnih postavk meri
vključno s popravki vrednosti. To pravilo se uporablja tudi za sredstva,
kupljena po ceni, ki se razlikuje od dolgovanega zneska. Za odkupljena sredstva
je razlika med dolgovanim zneskom in neto vrednostjo, evidentirano v bilanci
kreditnih institucij, označena kot diskont, če je dolgovani znesek
višji, in kot premija, če je manjši. 2.
Če kreditne
institucije uporabljajo okvirne pogodbe o pobotu v zvezi s posli začasne
prodaje/začasnega nakupa ali posoje/izposoje vrednostnih papirjev, se
vrednost izpostavljenosti izračuna v skladu s členi 90 do 93 3.
Za bilančni pobot
posojil in depozitov kreditne institucije za izračun vrednosti
izpostavljenosti uporabljajo metode iz členov 90 do 93. 4.
Vrednost izpostavljenosti
za zakup je diskontiran tok plačila zakupa. 5.
V primeru katere koli
postavke iz Priloge IV se vrednost izpostavljenosti določi s pomočjo
ene od dveh metod iz Priloge III. 6.
Vrednost izpostavljenosti
za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti odkupljenih
denarnih terjatev je neporavnan znesek, od katerega se odštejejo kapitalske
zahteve za tveganje razvodenitve pred uporabo tehnik za zmanjševanje kreditnega
tveganja. 7.
Ne glede na odstavek 5 so
pogodbe, s katerimi se trguje na priznanih borzah, in pogodbe na tujo valuto
(razen pogodb za zlato) s prvotno zapadlostjo 14 koledarskih dni ali manj,
oproščene uporabe metod iz Priloge III in dobijo vrednost izpostavljenosti
nič. 8.
Ne glede na odstavek 5
lahko pristojni organi oprostijo uporabo metod, določenih v Prilogi III,
in določijo vrednost izpostavljenosti nič za pogodbe, s katerimi se
trguje na prostem trgu (OTC) in za katere izvaja poravnave klirinška hiša, ki
deluje tudi kot pravna nasprotna stranka, in če vsi udeleženci dnevno v
celoti s premoženjem zavarujejo izpostavljenost, ki jo predložijo klirinški
hiši, ter tako zagotovijo varstvo tekočih stroškov zamenjave in
potencialne prihodnje izpostavljenosti. Predloženo zavarovanje s
premoženjem: (a) je
upravičeno do uteži tveganja 0 % (b) so gotovinske
vloge pri posojilnih kreditnih institucijah (c) so potrdila o
vlogah ali podobni instrumenti, ki jih je slednja izdala in so pri njej vloženi Pristojni organ se
prepriča, da se odpravi tveganje, ki nastane zaradi seštevanja
izpostavljenosti klirinških hiš, ki presežejo tržno vrednost predloženih
zavarovanj s premoženjem. 9.
Vrednost izpostavljenosti
za odkupljene prevzete finančne obveznosti obnavljajočih se
izpostavljenosti iz naslova odkupljenih denarnih terjatev do podjetij se
izračuna tako, da se odobreni, vendar neizkoriščeni znesek pomnoži s
75 %. 10.
Če je
izpostavljenost v obliki prodanih vrednostnih papirjev, predloženih ali
posojenih na podlagi poslov začasne prodaje/začasnega nakupa ali
poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, je vrednost izpostavljenosti
enaka vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, določeni v skladu s
členom 74. Če se uporablja razvita metoda za izračun
učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kakor je navedeno v delu
3 v Prilogi VIII, se vrednost izpostavljenosti poveča s prilagoditvijo za
nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor so
tam navedeni. 11.
Vrednost izpostavljenosti
za naslednje postavke se izračuna kakor odobren vendar neizkoriščen
znesek, pomnožen s konverzijskim faktorjem. Kreditne institucije
uporabljajo naslednje konverzijske faktorje: (a) Za
nezavezujoče kreditne linije, ki so brezpogojno preklicne, ali ki
učinkovito določajo samodejen preklic, ki ga lahko institucija izvede
kadar koli brez predhodnega obvestila, se uporablja konverzijski faktor 0 %.
Kreditne institucije za uporabo konverzijskega faktorja 0 % aktivno spremljajo
finančno stanje dolžnika, njihovi sistemi notranjih kontrol pa jim
omogočajo, da takoj odkrijejo poslabšanje kreditne kakovosti dolžnika. Neizkoriščene
kreditne linije do majhnih dolžnikov se lahko obravnavajo kot brezpogojno
preklicne, če pogoji dovoljujejo kreditni instituciji, da jih
prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu
potrošnikov in sorodno zakonodajo. (b) Za
kratkoročne akreditive za gibanje blaga, se uporablja konverzijski faktor
20 % tako za institucijo, ki jih izda, kot za tisto, ki jih potrdi. (c) Za druge
kreditne linije, evropske vrednostne papirje (NIF) in evrokomercialne zapise
(RUF) se uporablja konverzijski faktor 75 %. (d) Kreditne
institucije, ki izpolnjujejo minimalne zahteve za uporabo lastnih ocen
konverzijskih faktorjev, kakor je navedeno v delu 4, lahko ob upoštevanju
odobritve pristojnih organov uporabljajo lastne ocene konverzijskih faktorjev
za različne vrste produktov. 12.
Če se sprejeta
obveznost nanaša na podaljšanje druge obveznosti, se uporablja nižji od dveh
konverzijskih faktorjev, povezanih s posamezno obveznostjo. 13.
Za vse druge
zunajbilančne postavke, razen tistih, ki so navedene v odstavkih 1 do 11,
se vrednost izpostavljenosti določa v skladu s Prilogo II.
2.
Izpostavljenost iz
naslova lastniških instrumentov
14.
Vrednost izpostavljenosti
je vrednost, navedena v finančnih izkazih. Dovoljena merila za
izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov so naslednja: (a) Za naložbe,
merjene po pošteni vrednosti, katerih spremembe vrednosti pritekajo neposredno
preko dohodka v lastne vire sredstev, je vrednost izpostavljenosti poštena
vrednost, navedena v bilanci. (b) Za naložbe,
merjene po pošteni vrednosti, katerih spremembe vrednosti ne pritekajo preko
dohodka, ampak v posebno komponento lastniškega kapitala, prilagojeno za davek,
je vrednost izpostavljenosti poštena vrednost, navedena v bilanci. (c) Za naložbe,
merjene po nabavni vrednosti ali po nižji izmed nabavne vrednosti ali tržne
vrednosti, je vrednost izpostavljenosti nabavna vrednost ali tržna vrednost,
navedena v bilanci.
3.
Druga sredstva iz naslova
nekreditnih obveznosti
15.
Vrednost izpostavljenosti
drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti je vrednost, navedena v
finančnih izkazih. Del 4 -
Minimalne zahteve za pristop IRB
1.
Bonitetni sistemi
1.
„Bonitetni sistem“ obsega
vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki
podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v
bonitetne razrede ali skupine (bonitetna ocena) in količinsko opredelitev
ocene neplačila in izgube za določeno vrsto izpostavljenosti. 2.
Če kreditna
institucija uporablja večvrstne bonitetne sisteme, je načelo
razvrščanja dolžnika ali posla v bonitetni sistem dokumentirano in
uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja. 3.
Z rednimi pregledi meril
in procesov razvrščanja se ugotavlja, ali so še naprej primerni za
trenutni portfelj in zunanje pogoje.
1.1.
Struktura bonitetnih
sistemov
4.
Če kreditna
institucija uporablja neposredne ocene parametrov tveganja, se lahko slednje
obravnavajo kot rezultati bonitetnih razredov na zvezni bonitetni lestvici.
1.1.1.
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank
5.
Bonitetni sistem upošteva
značilnosti tveganja dolžnika in posla. 6.
Bonitetni sistem vsebuje
bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko
opredelitev tveganja dolžnikovega neplačila. Bonitetna lestvica dolžnika
ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za
neplačnike. 7.
„Bonitetni razred
dolžnika“ pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnika v
bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in
jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD. Kreditna institucija
dokumentira odnos med bonitetnimi razredi dolžnika glede na stopnjo tveganja
neplačila, ki ga vsebuje vsak razred, in merila, ki se uporabljajo za
določanje navedene stopnje tveganja neplačila. 8.
Kreditne institucije s
portfelji, osredotočenimi na določen segment trga in razpon tveganja
neplačila, imajo dovolj razredov dolžnikov v navedenem razponu, da se
lahko izognejo pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem
razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda se
podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred
dolžnika obsega ustrezno ozek pas PD in da tveganje neplačila, ki ga
predstavljajo vsi dolžniki v bonitetnem razredu, sodi v navedeni pas. 9.
Pristojni organi priznajo
uporabo lastnih ocen LGD za izračun kapitalskih zahtev, če bonitetni
sistem vsebuje ločeno bonitetno lestvico produktov, ki izkazuje
izključno značilnosti poslov, povezane z LGD. 10.
Pristojni organi priznajo
uporabo lastnih ocen konverzijskih faktorjev za izračun kapitalskih
zahtev, če bonitetni sistem vsebuje jasno bonitetno lestvico produktov, ki
izkazuje izključno značilnosti poslov, povezane s konverzijskim
faktorjem. 11.
„Bonitetni razred
produkta“ pomeni kategorijo tveganja v okviru lestvice produkta v bonitetnem
sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih
bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD ali konverzijskih
faktorjev. Opredelitev bonitetnega razreda vključuje opis, kako se
izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se
uporabljajo za razlikovanje stopenj tveganja med razredi. 12.
Znatne koncentracije v
okviru posameznega bonitetnega razreda produkta se podprejo s
prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred produkta obsega
ustrezno ozek pas LGD oziroma konverzijskih faktorjev in da tveganje, ki ga
predstavljajo vse izpostavljenosti v bonitetnem razredu, sodi v navedeni pas. 13.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo metode iz odstavka 5 v delu 1 za dodeljevanje uteži tveganja za
izpostavljenosti iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev, so izvzete iz
zahteve, da imajo bonitetno lestvico dolžnikov, ki izkazuje izključno
količinsko opredelitev tveganja dolžnikovega neplačila za te
izpostavljenosti. Ne glede na odstavek 6 imajo te institucije za te
izpostavljenosti vsaj 4 bonitetne razrede za plačnike in vsaj enega za
neplačnike.
1.1.2.
Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov
14.
Bonitetni sistemi
izkazujejo tako tveganje dolžnika kot posla in zajemajo vse ustrezne
značilnosti dolžnika in posla. 15.
Stopnja raznovrstnosti
tveganja zagotavlja, da število izpostavljenosti v danem bonitetnem razredu ali
skupini omogoča smiselno količinsko opredelitev in ovrednotenje
značilnosti izgube na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Izpostavljenosti
in dolžniki se med bonitetnimi razredi ali skupinami razporedijo tako, da se
preprečijo pretirane koncentracije. 16.
Kreditne institucije
dokažejo, da razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine
zagotavlja smiselno razlikovanje tveganj, ureja razvrščanje dovolj
homogenih izpostavljenosti v skupine in omogoča natančno in dosledno
ocenjevanje značilnosti izgub na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Za
odkupljene denarne terjatve razvrščanje v skupine izkazuje
prodajalčeve prevzete prakse in heterogenost njihovih strank. 17.
Ob razvrščanju
izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, kreditne institucije
upoštevajo naslednje dejavnike tveganja: Značilnosti
tveganja dolžnika: (a) Značilnosti
tveganja posla, vključno s produktom ali vrsto zavarovanja s premoženjem
ali oboje. Kreditne institucije izrecno obravnavajo primere, kjer je več
izpostavljenosti kritih z istim zavarovanjem s premoženjem. (b) Nerednost
plačil, razen če kreditna institucija dokaže svojemu pristojnemu
organu, da nerednost plačil ni bistven dejavnik tveganja za
izpostavljenost (c) Razvrščanje
v bonitetne razrede ali skupine 18.
Kreditna institucija
vzpostavi posebne opredelitve, procese in merila za razvrščanje
izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine v okviru bonitetnega sistema. (a) Opredelitve in
merila bonitetnih razredov ali skupin so dovolj natančna, da
omogočajo osebju, pristojnemu za dodeljevanje bonitetnih ocen, dosledno
razvrščanje dolžnikov ali produktov s podobnimi tveganji v iste bonitetne
razrede ali skupine. Razvrščanje je dosledno v različnih panogah,
oddelkih in geografskih lokacijah. (b) Dokumentacija o
bonitetnem procesu omogoča tretjim osebam razumevanje razvrščanja
izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ponovitev razvrščanja v
bonitetne razrede ali skupine ter ovrednotenje primernosti razvrščanja v
bonitetne razrede ali skupine. (c) Merila so tudi
skladna z notranjimi posojilnimi standardi kreditne institucije in z njenimi
politikami za ravnanje s problematičnimi dolžniki in produkti. 19.
Kreditna institucija pri
razvrščanju dolžnikov in produktov v bonitetne razrede ali skupine
upošteva vse ustrezne informacije. Informacije so najnovejše in omogočajo
kreditni instituciji predvidevanje prihodnjega gibanja izpostavljenosti. Manj
informacij kot ima kreditna institucija, bolj konzervativne bodo njene
razvrstitve izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine dolžnikov in
produktov. Če so zunanje bonitetne ocene glavni dejavnik kreditne
institucije pri določanju notranjega razvrščanja v bonitetne razrede,
kreditna institucija zagotovi obravnavanje drugih ustreznih informacij.
1.2.
Razvrščanje
izpostavljenosti
1.2.1.
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank
20.
Vsak dolžnik se razvrsti
v bonitetni razred dolžnika v okviru procesa odobritve kredita. 21.
Za tiste kreditne
institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD ali konverzijskih
faktorjev, se v okviru procesa odobritve kredita vsaka izpostavljenost razvrsti
tudi v bonitetni razred produkta. 22.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo metode iz odstavka 5 v delu 1 za dodeljevanje uteži tveganja
izpostavljenostim iz naslova posebnih posojilnih aranžmajev, razvrstijo vsako
od teh izpostavljenosti v bonitetni razred v skladu z odstavkom 13. 23.
Vsak pravni subjekt, do
katerega je izpostavljena kreditna institucija, prejme svojo bonitetno oceno.
Kreditna institucija svojemu pristojnemu organu dokaže, da ima sprejemljive
politike v zvezi z obravnavo posameznih strank dolžnikov in skupin povezanih
strank. 24.
Posamezne
izpostavljenosti do istega dolžnika se razvrstijo v isti bonitetni razred
dolžnika, ne glede na morebitne razlike v naravi vsakega posameznega posla.
Izjeme, ko se posamezne izpostavljenosti lahko razvrstijo v več bonitetnih
razredov za istega dolžnika, so: (a) deželno
transferno tveganje, ki je odvisno od tega, ali so izpostavljenosti
denominirane v domači ali tuji valuti (b) če se
obravnava osebnih jamstev, povezanih z izpostavljenostjo, lahko kaže v
prilagojeni razvrstitvi v bonitetni razred dolžnika
1.2.2.
Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov
25.
Vsaka izpostavljenost se
razvrsti v bonitetni razred ali skupino v okviru procesa odobritve kredita.
1.2.3.
Razveljavitve
26.
Kreditne institucije pri
razvrstitvah v bonitetne razrede in skupine dokumentirajo okoliščine, v
katerih se lahko s človeško presojo razveljavijo vhodni podatki ali izidi
procesa razvrščanja, in osebje odgovorno za odobritev teh razveljavitev.
Kreditne institucije dokumentirajo te razveljavitve in odgovorno osebje.
Kreditne institucije analizirajo gibanje izpostavljenosti, katerih razvrstitve
so bile razveljavljene. Ta analiza vključuje presojo gibanja
izpostavljenosti, katerih bonitetno oceno je razveljavila določena oseba,
ki je pristojna za vso odgovorno osebje.
1.3.
Celovitost procesa
razvrščanja
1.3.1.
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank
27.
Razvrščanja in redne
preglede razvrščanj dokonča ali odobri neodvisna oseba, ki nima
neposrednih koristi od odločitev o odobritvi kredita. 28.
Kreditne institucije
posodobijo razvrstitve vsaj enkrat letno. Dolžniki visokega tveganja in težavne
izpostavljenosti se pregledujejo pogosteje. Kreditne institucije opravijo novo
razvrstitev, če dobijo na razpolago pomembne podatke o dolžniku ali
izpostavljenosti. 29.
Kreditna institucija
vzpostavi učinkovit proces za pridobivanje in posodabljanje ustreznih
informacij o značilnostih dolžnika, ki vplivajo na PD, in o
značilnostih poslov, ki vplivajo na LGD in konverzijske faktorje.
1.3.2.
Izpostavljenost do
majhnih dolžnikov
30.
Kreditna institucija vsaj
enkrat letno posodobi razvrstitve dolžnikov in produktov ali pregleda
značilnosti izgub in nerednosti plačil vsake opredeljene skupine
tveganja, kar je primerno. Kreditna institucija tudi vsaj enkrat letno pregleda
status posameznih izpostavljenosti v reprezentativnem vzorcu v vsaki skupini,
da bi zagotovila, da se izpostavljenosti še naprej razvrščajo v pravilne
skupine.
1.4.
Uporaba modelov
31.
Če kreditna
institucija uporablja statistične modele in druge mehanske metode za
razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali produktov
ali skupine, potem: (a) kreditna
institucija dokaže pristojnemu organu, da ima model dobro napovedno moč in
da kapitalske zahteve zaradi njegove uporabe niso izkrivljene. Vhodne
spremenljivke predstavljajo razumno in učinkovito osnovo za napovedovanja.
Model je v čim večji meri nepristranski. (b) kreditna
institucija vzpostavi proces za vrednotenje vhodnih podatkov v model, ki
vključuje oceno natančnosti, popolnosti in primernosti podatkov. (c) kreditna
institucija dokaže, da so uporabljeni podatki za izgradnjo modela
reprezentativni za skupino dejanskih dolžnikov ali izpostavljenosti kreditne
institucije. (d) kreditna
institucija vzpostavi redni ciklus preverjanja veljavnosti modela, ki
vključuje spremljanje delovanja in stabilnosti modela, pregled specifikacij
modela ter testiranje pridobljenih rezultatov modela glede na dejanske izide. (e) kreditna
institucija dopolnjuje statistični model s človeško presojo in
človeškim nadzorom in na ta način pregleduje razvrstitve na podlagi
modela ter zagotavlja pravilno uporabo modelov. Cilj postopkov preverjanja je
ugotavljanje in omejevanje napak, povezanih s šibkostmi modela. Človeška
presoja upošteva vse pomembne informacije, ki jih model ne obravnava. Kreditna
institucija dokumentira, kako naj bodo človeška presoja in rezultati
modela medsebojno povezani.
1.5.
Dokumentacija bonitetnih
sistemov
32.
Kreditne institucije
dokumentirajo podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojih bonitetnih
sistemov. Dokumentacija dokazuje skladnost z minimalnimi zahtevami iz tega dela
in obravnava vprašanja, kot so razločevanje portfelja, bonitetna merila,
odgovornost strank, ki ocenjujejo dolžnike in izpostavljenosti, pogostost
preverjanja razvrstitev in nadzor vodstva nad bonitetnim procesom. 33.
Kreditna institucija
dokumentira načelo za izbor bonitetnih meril in analizo, ki ga podpira.
Kreditna institucija dokumentira vse večje spremembe v bonitetnem procesu
za tveganja, taka dokumentacija pa pomaga ugotavljati spremembe v bonitetnem
procesu za tveganja, ki sledijo zadnjemu pregledu, ki so ga opravili pristojni
organi. Dokumentira se tudi organizacija bonitetnega razvrščanja,
vključno s procesom bonitetnega razvrščanja in strukturo notranjih
kontrol. 34.
Kreditne institucije
dokumentirajo posebne opredelitve neplačila in izgube, ki se uporabljajo
notranje, in dokažejo skladnost z opredelitvami iz te direktive. 35.
Če kreditna
institucija uporablja statistične modele v bonitetnem procesu, dokumentira
njihove metodologije. Ta material: (a) zagotovi
natančen opis teorije, predpostavk in/ali matematične in
empirične osnove za dodelitev ocen bonitetnim razredom, posameznim
dolžnikom, izpostavljenostim ali skupinam, ter vir(e) podatkov, ki se
uporablja(jo) za ocenjevanje modela; (b) določi
strog statistični proces (vključno s testom delovanja
statističnega modela izven vzorca in izven časa, na/v katerem je bil
generiran razvojni vzorec) za ovrednotenje modela; in (c) navede
okoliščine, v katerih ta model ne deluje učinkovito 36.
Uporaba modela,
pridobljenega od zunanjega prodajalca, ki vsebuje patentirano tehnologijo, ni
opravičilo za izvzetje od obveznosti dokumentiranja ali katere koli druge
zahteve za sistem razvrščanja bonitetnih ocen. Dolžnost kreditne
institucije je, da dokaže ustreznost pristojnim organom.
1.6.
Vzdrževanje podatkov
37.
Kreditne institucije
zbirajo in shranjujejo podatke o svojih notranjih bonitetnih ocenah, kakor
zahtevajo členi 145 do 149.
1.6.1.
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank
38.
Kreditne institucije
zbirajo in hranijo: (a) popolne podatke
o preteklih bonitetnih ocenah dolžnikov in priznanih izdajateljev osebnih
jamstev, (b) datume
dodelitev bonitetnih ocen, (c) ključne
podatke in metodologije, uporabljene za pridobivanje bonitetnih ocen, (d) podatke o
odgovornih osebah za razvrščanje v bonitetne razrede, (e) identiteto
dolžnikov in izpostavljenosti, pri katerih je nastalo neplačilo, (f) datum in
okoliščine takih neplačil, (g) podatke o PD in
dejanskih stopnjah neplačila, povezanih z bonitetnimi razredi in prehodi
med bonitetnimi razredi, (h) kreditne
institucije, ki ne uporabljajo lastnih ocen LGD in/ali konverzijskih faktorjev,
zbirajo in hranijo podatke o primerjavah dejanskih LGD z vrednostmi, navedenimi
v odstavku 8 dela 2, ter dejanskih konverzijskih faktorjev z vrednostmi,
navedenimi v odstavku 11 dela 3. 39.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo lastne ocene LGD in/ali konverzijske faktorje, zbirajo in hranijo: (a) popolne podatke
o preteklih bonitetnih ocenah produktov ter ocenah LGD in konverzijskih
faktorjev, povezanih z vsako bonitetno lestvico, (b) datume
dodelitev bonitetnih ocen in izdelave ocen, (c) ključne
podatke in metodologije, uporabljene za pridobivanje bonitetnih ocen produktov
ter ocen LGD in konverzijskih faktorjev, (d) osebo, ki je
dodelila bonitetno oceno produkta in osebo, ki je zagotovila oceno LGD in
konverzijskih faktorjev, (e) podatke o
ocenjenih in dejanskih LGD in konverzijskih faktorjih, povezanih z vsako
neplačano izpostavljenostjo, (f) podatke o LGD
izpostavljenosti pred ovrednotenjem učinkov osebnega jamstva ali kreditnih
izvedenih finančnih instrumentov in po njem za tiste kreditne institucije,
ki upoštevajo učinke zmanjševanja kreditnega tveganja iz naslova osebnih
jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, v LGD. (g) podatke o
sestavnih delih izgube za vsako neplačano izpostavljenost.
1.6.2.
Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov
40.
Kreditne institucije
zbirajo in hranijo: (a) podatke,
uporabljene v procesu razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali
skupine, (b) podatke o
ocenjenih PD, LGD in konverzijskih faktorjih, povezanih z bonitetnimi razredi
ali skupinami izpostavljenosti, (c) identiteto
dolžnikov in izpostavljenosti, pri katerih je nastalo neplačilo, (d) za
neplačane izpostavljenosti, podatke o bonitetnih razredih ali skupinah, v
katere je bila razvrščena izpostavljenost v letu pred neplačilom, ter
realizirane rezultate LGD in konverzijskega faktorja, (e) podatke o
stopnjah izgub in prihodkih iz naslova kritij za kvalificirane
obnavljajoče se izpostavljenosti do majhnih dolžnikov.
1.7.
Testi izjemnih situacij,
ki se uporabljajo pri ocenjevanju kapitalske ustreznosti
41.
Kreditna institucija
vzpostavi zanesljive procese za testiranje izjemnih situacij, ki se uporabljajo
pri presoji njene kapitalske ustreznosti. Testiranje izjemnih situacij
vključuje ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v
gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne
izpostavljenosti kreditne institucije, ter presojo zmožnosti kreditne
institucije, da vzdrži take spremembe. 42.
Kreditna institucija
redno opravlja teste izjemnih situacij za kreditna tveganja, s katerimi presoja
učinke nekaterih posebnih okoliščin na svoje skupne kapitalske
zahteve za kreditna tveganja. Uporabljen test, ki ga izbere kreditna
institucija, je predmet nadzorniškega pregleda. Uporabljen test je smiseln in
zmerno konzervativen, obravnava pa vsaj učinek scenarijev blage recesije. Kreditna institucija presoja prehod med svojimi
bonitetnimi razredi v razmerah, ki jih obravnava test izjemnih situacij.
Portfelji v izjemnih situacijah vsebujejo veliko večino skupne
izpostavljenosti kreditne institucije.
2.
Količinska
opredelitev tveganja
43.
Kreditne institucije pri
ugotavljanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali
skupinami, uporabljajo naslednje zahteve:
2.1.
Opredelitev neplačila
44.
Šteje se, da
„neplačilo“ s strani posameznega dolžnika nastopi, ko se zgodi eden ali
oba od naslednjih dogodkov: (a) kreditna
institucija meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje
kreditne obveznosti do kreditne institucije, njenega matičnega podjetja
ali katerega koli njenih hčerinskih podjetij v celoti, ne da bi kreditna
institucija za poplačilo uporabila ukrepe, kakor so unovčenje
zavarovanja (če obstaja). (b) dolžnik
več kakor 90 dni zamuja s plačilom katere koli bistvene kreditne
obveznosti do kreditne institucije, njenega matičnega podjetja ali
katerega koli njenih hčerinskih podjetij. Dnevi zamude
začnejo teči, ko dolžnik preseže odobreni znesek razpolaganja, ko je
njegov odobreni znesek razpolaganja nižji od vsote tekočih obveznosti, ali
izkoristi kredit brez dovoljenja. Odobreni znesek
razpolaganja pomeni znesek razpolaganja, s katerim je bil dolžnik seznanjen. V primeru
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in izpostavljenosti do oseb javnega
sektorja (PSE) pristojni organi določijo število dni zamude, kakor je
določeno v odstavku 48. V primeru
izpostavljenosti do podjetij lahko pristojni organi določijo število dni
zamude, kakor je določeno v odstavku 4 člena 154. V primeru
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov kreditne institucije lahko uporabijo to
opredelitev na ravni produkta. 45.
Dogodki, ki nakazujejo
majhno verjetnost plačila, vključujejo: (a) kreditna
institucija obravnava kreditno obveznost kot nedonosno. (b) kreditna
institucija izvede popravek vrednosti, ki je posledica zaznave občutnega
poslabšanja kreditne kvalitete potem, ko kreditna institucija prevzame
izpostavljenost. (c) kreditna
institucija proda kreditno obveznost in ob tem utrpi bistveno ekonomsko izgubo,
povezano s kreditom. (d) kreditna
institucija odobri restrukturiranje problematične kreditne obveznosti,
kadar je verjetno, da se bodo učinki bistvene opustitve ali odloga
plačila glavnice, obresti ali (če je primerno) opravnine(provizij),
pokazali v zmanjšani finančni obveznosti dolžnika. To v primeru izpostavljenosti
iz naslova lastniških instrumentov, ocenjenih na podlagi pristopa PD/LGD,
vključuje tudi restrukturiranje samega problematičnega lastniškega
instrumenta. (e) kreditna
institucija vloži predlog za stečajni postopek zoper dolžnika ali podoben
predlog v zvezi z dolžnikovo kreditno obveznostjo do kreditne institucije,
njenega matičnega podjetja ali katerega koli njenih hčerinskih
podjetij. (f) dolžnik
razglasi ali je prisiljen začeti stečajni postopek ali podoben
postopek zaščite, ki lahko vodi k izognitvi ali odložitvi plačila
kreditne obveznosti kreditni instituciji, njenemu matičnemu podjetju ali
kateremu koli njenih hčerinskih podjetij. 46.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo zunanje podatke, ki niso sami po sebi skladni z opredelitvijo
neplačila, dokažejo pristojnim organom, da so bile sprejete ustrezne
prilagoditve, da bi dosegli približno enakovrednost z opredelitvijo
neplačila. 47.
Če kreditna
institucija meni, da je predhodno neplačana izpostavljenost taka, da ne
velja več nobeno merilo, ki pokaže nastanek neplačila, kreditna
institucija oceni dolžnika ali produkt kakor izpostavljenost, ki ni
neplačana. Če naknadno nastopijo razmere, ki ustrezajo opredelitvi
neplačila, se šteje, da je ponovno nastopilo neplačilo. 48.
Za izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov in do PSE pristojni organi vsake države članice
določijo točno število dni zamude, ki jih upoštevajo vse kreditne
institucije v svojih jurisdikcijah na podlagi opredelitve neplačila iz
odstavka 44, za izpostavljenosti do takih nasprotnih strank, ki se nahajajo v
teh državah članicah. Natančno število je med 90 do 180 dni in se
lahko razlikuje med produkti. Za izpostavljenosti do takih nasprotnih strank,
ki se nahajajo na ozemljih drugih držav članic, pristojni organi
določijo število dni zamude, ki ni višje od števila, ki so ga
določili pristojni organi zadevne države članice.
2.2.
Splošne zahteve za
ocenjevanje
49.
Lastne ocene kreditne
institucije za parametre tveganja PD, LGD, konverzijske faktorje in EL
vsebujejo vse pomembne podatke, informacije in metode. Ocene so izvedene z
uporabo preteklih izkušenj in empiričnih dokazov in ne temeljijo
izključno na uporabi presoje. Ocene so utemeljene in intuitivne ter
temeljijo na bistvenih nosilcih ustreznih parametrov tveganja. Manj podatkov
kot ima kreditna institucija, bolj konzervativna je v svojih ocenah. 50.
Kreditna institucija je
sposobna zagotoviti razčlenitev svojih izgub v smislu pogostosti
neplačil, LGD, konverzijskega faktorja ali izgube, če se uporabljajo
ocene EL, po dejavnikih, ki jih šteje kot bistvene nosilce ustreznih parametrov
tveganja. Kreditna institucija dokaže, da so njene ocene reprezentativne za
dolgoročne izkušnje. 51.
Upoštevajo se kakršne
koli spremembe posojilne prakse ali procesa izvajanja izterjav v opazovanih
obdobjih iz odstavkov 66, 71, 81, 85, 92 in 94. Ocene kreditne institucije
upoštevajo posledice tehničnega napredka in novih podatkov ter drugih
informacij, ko so le-te na razpolago. Kreditne institucije pregledajo svoje
ocene, kadar se pojavijo nove informacije, vendar pa vsaj vsako enkrat letno. 52.
Populacija
izpostavljenosti, zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, posojilni
standardi, ki se uporabljajo ob nastanku podatkov, in druge pomembne
značilnosti so primerljivi s tistimi, ki jih imajo izpostavljenosti in
standardi kreditne institucije. Kreditna institucija tudi dokaže, da so
ekonomske in tržne razmere, v katerih so nastali podatki, pomembne za sedanje
in predvidljive razmere. Število izpostavljenosti v vzorcu in obdobje, ki ga
pokrivajo podatki, ki se uporabljajo za količinsko opredelitev,
zadostujejo, da kreditni instituciji zagotovijo zaupanje v natančnost in
trdnost njenih ocen. 53.
Za odkupljene denarne
terjatve ocene odražajo vse pomembne informacije, ki jih ima na razpolago
kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, v zvezi s kakovostjo osnovnih
denarnih terjatev, vključno s podatki za podobne skupine, ki jih podajo
prodajalec, kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, ali zunanji viri.
Kreditna institucija, ki odkupi denarne terjatve, ovrednoti morebitne podatke,
na katere se nanaša prodajalec. 54.
Kreditna institucija
svojim ocenam prišteje mero konzervativnosti, ki je sorazmerna s
pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju. Če so metodologije in
podatki manj zadovoljivi in je pričakovani obseg napak večji, je tudi
mera konzervativnosti večja. 55.
Če kreditne
institucije uporabljajo različne ocene za izračun uteži tveganja in
za notranje namene, to dokumentirajo, njihova utemeljenost pa se dokaže
pristojnim organom. 56.
Če lahko kreditne
institucije dokažejo pristojnim organom, da so bile za podatke, ki so bili
zbrani pred datumom začetka izvajanja te direktive, opravljene ustrezne
prilagoditve, da se doseže splošna enakovrednost z opredelitvami neplačila
ali izgube, pristojni organi lahko dovolijo kreditni instituciji določeno
mero prožnosti pri uporabi zahtevanih standardov za podatke. 57.
Če kreditna
institucija uporablja podatke, ki so zbrani preko več kreditnih
institucij, dokaže, da: (a) so bonitetni
sistemi in merila drugih kreditnih institucij v skupini podobni njenim lastnim; (b) je skupina
reprezentativna za portfelj, za katerega se uporabljajo zbrani podatki; (c) kreditna
institucija dosledno uporablja skupne podatke dalj časa za svoje trajne
ocene. 58.
Če kreditna
institucija uporablja podatke, ki so zbrani preko več kreditnih
institucij, je odgovorna za integriteto svojih bonitetnih sistemov. Kreditna
institucija dokaže pristojnemu organu, da ima dovolj lastnega znanja o svojih
bonitetnih sistemih, vključno z učinkovito zmožnostjo nadzora in
revizije bonitetnega procesa.
2.2.1.
Zahteve, specifične
za ocene verjetnosti neplačila (PD)
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank 59.
Kreditne institucije
ocenjujejo PD za vsaki bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih
povprečij enoletnih stopenj neplačil. 60.
Kreditne institucije
lahko za odkupljene denarne terjatve podjetij ocenjujejo EL za vsaki bonitetni
razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih
realiziranih stopenj neplačil. 61.
Če kreditna
institucija izpeljuje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za
odkupljene denarne terjatve do podjetij iz ocene EL, in ustrezne ocene PD ali
LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za
ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, rezultat pa je skladen s pojmom LGD iz odstavka
73. 62.
Kreditne institucije
uporabljajo tehnike ocenjevanja PD samo s spremljajočo analizo. Kreditne
institucije priznavajo pomen presoje pri sestavljanju rezultatov tehnik in pri
prilagajanju zaradi omejitev tehnik in informacij. 63.
Če kreditna institucija
uporablja podatke o notranjih izkušnjah z neplačili za ocenjevanje PD, v
svojih analizah dokaže, da njene ocene izpolnjujejo prevzete standarde in
pojasnjujejo morebitne razlike, ki bi nastale med bonitetnim sistemom, ki je
generiral te podatke, in trenutnim bonitetnim sistemom. Če se prevzeti
standardi ali bonitetni sistemi spremenijo, kreditna institucija prišteje v
svojo oceno PD večjo mero konzervativnosti. 64.
Če kreditne
institucije povezujejo ali vzporejajo svoje notranje bonitetne razrede z
lestvico, ki jo uporabljajo ECAI ali podobne organizacije, in dodelijo svojim
bonitetnim razredom stopnje neplačila, povzete po razredih zunanje
organizacije, vzporejanje temelji na primerjavi notranjih meril za dodeljevanje
bonitetnih ocen z merili, ki jih uporablja zunanja organizacija, in na
primerjavi notranjih in zunanjih bonitetnih ocen za vsakega skupnega dolžnika.
Izogibati se je treba pristranskosti in nedoslednosti v postopku vzporejanja
ali v osnovnih podatkih. Merila zunanje organizacije, ki so osnova za
uporabljene podatke za količinsko opredelitev tveganja, so usmerjena samo
v tveganje neplačila in ne odražajo značilnosti poslov. Analiza
kreditne institucije vključuje primerjavo uporabljenih opredelitev
neplačila ob upoštevanju odstavkov 44 do 48. Kreditna institucija
dokumentira podlago za vzporejanje 65.
Če kreditna
institucija uporablja statistične modele za napovedovanje neplačil,
lahko ocenjuje PD kot enostavno povprečje ocen verjetnosti neplačila
za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu. Kreditna institucija
pri uporabi modelov za določanje verjetnosti neplačila v ta namen,
izpolnjuje standarde iz odstavka 31. 66.
Ne glede na
to, ali kreditna institucija za določanje svojih ocen PD uporablja
zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje
uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega
od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje
opazovanja, in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Ta odstavek
se uporablja tudi za pristop PD/LGD do lastniških instrumentov. Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov 67.
Kreditne institucije
ocenjujejo PD za vsaki bonitetni razred dolžnika ali skupino na podlagi
dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil. 68.
Ne glede na odstavek 67,
se lahko ocene PD izpeljujejo tudi iz realiziranih izgub in ustreznih ocen LGD. 69.
Kreditne institucije
obravnavajo notranje podatke za razvrščanje izpostavljenosti v razrede ali
skupine kot primarni vir informacij za ocenjevanje značilnosti izgub.
Kreditne institucije lahko uporabljajo zunanje podatke (vključno s
skupnimi podatki) ali statistične modele za količinsko opredelitev,
če je mogoče dokazati močno povezavo med: (a) procesom
kreditne institucije za razvrstitev izpostavljenosti v bonitetne razrede ali
skupine in procesom, ki ga uporablja zunanji vir podatkov (b) notranjim
profilom tveganja kreditne institucije in sestavo zunanjih podatkov. Za odkupljene denarne
terjatve do majhnih dolžnikov lahko kreditne institucije uporabljajo zunanje in
notranje referenčne podatke. Za izvedbo primerjave kreditne institucije
uporabijo vse ustrezne vire podatkov. 70.
Če kreditna
institucija izpeljuje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za majhne
dolžnike iz ocene skupne izgube, in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za
ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD
iz tega dela, rezultat pa je skladen s pojmom LGD iz odstavka 73. 71.
Ne glede na to, ali
kreditna institucija za ocenjevanje značilnosti izgub uporablja zunanje,
notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje
uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega
od virov podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje
opazovanja, in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Kreditni
instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če
lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec
stopenj izgube. 72.
Kreditne institucije
ugotovijo in analizirajo pričakovane spremembe parametrov tveganja v
življenjskem ciklu kreditnih izpostavljenosti (učinki sezonskosti).
2.2.2.
Zahteve, specifične
za lastne ocene verjetnosti neplačila (LGD)
73.
Kreditne institucije
ocenijo LGD po bonitetnih razredih produkta ali skupinah na podlagi povprečne
realizirane LGD po bonitetnih razredih ali skupinah z uporabo vseh ugotovljenih
neplačil v okviru podatkovnih virov (z neplačili tehtano
povprečje). 74.
Kreditne institucije
uporabljajo ocene LGD, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če
so bolj konzervativne od dolgoročnega povprečja. Ker se
pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne realizirane LGD
glede na bonitetni razred ali skupino, kreditne institucije sprejemajo
prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja glede na bonitetni razred ali
skupino, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital. 75.
Kreditna institucija
obravnava obseg medsebojne odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem
zavarovanja s premoženjem ali izdajatelja zavarovanja. Primeri, pri katerih je
stopnja medsebojne odvisnosti visoka, se obravnavajo na konzervativen
način. 76.
Valutne neusklajenosti
med osnovno obveznostjo in zavarovanjem s premoženjem se obravnavajo
konzervativno v oceni LGD kreditne institucije. 77.
Če ocene LGD
upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, te ocene ne temeljijo
izključno na ocenjeni tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem. Ocene LGD
upoštevajo učinek potencialne možnosti, da kreditna institucija ne bo
sposobna hitro pridobiti kontrole nad njihovim zavarovanjem s premoženjem in ga
unovčiti. 78.
Če kreditna
institucija ne izpolnjuje minimalnih zahtev za zavarovanje s premoženjem iz
Priloge VIII, se pričakovani zneski, ki bi se lahko iztržili iz takega
zavarovanja s premoženjem, ne upoštevajo v njenih ocenah LGD. 79.
V posebnem primeru izpostavljenosti,
ki so že neplačane, kreditna institucija uporabi svoje najboljše ocene
pričakovane izgube za vsako izpostavljenost glede na trenutne gospodarske
razmere in status izpostavljenosti. 80.
Če so neplačana
zamudna nadomestila in opravnine kapitalizirane v izkazu poslovnega izida
kreditne institucije, se prištejejo k meritvi izpostavljenosti in izgube
kreditne institucije. Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank 81.
Ocene LGD temeljijo na
podatkih, ki pokrivajo vsaj sedem let za vsaj en vir podatkov. Če je iz
posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se
uporabi to daljše obdobje. Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov 82.
Ne glede na odstavek 73,
se lahko ocene LGD izpeljujejo iz realiziranih izgub in ustreznih ocen PD. 83.
Ne glede na odstavek 88
lahko kreditne institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih
konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD. 84.
Za odkupljene denarne
terjatve do majhnih dolžnikov lahko kreditne institucije za ocenjevanje LGD
uporabljajo zunanje in notranje referenčne podatke. 85.
Ocene LGD temeljijo na
podatkih, ki obsegajo vsaj pet let. Ne glede na odstavek 73, kreditni
instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če
lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši napovedovalec
stopenj izgube.
2.2.3.
Zahteve, specifične
za lastne ocene konverzijskih faktorjev
86.
Kreditne institucije
ocenijo konverzijske faktorje glede na bonitetni razred produkta ali skupino na
podlagi povprečnih realiziranih konverzijskih faktorjev na bonitetni
razred ali skupino z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru
določenega vira podatkov (z neplačili tehtano povprečje). 87.
Kreditne institucije
uporabljajo ocene konverzijskih faktorjev, ki so primerne za obdobje
gospodarske recesije, če so bolj konzervativne od dolgoročnega
povprečja. Ker se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal
konstantne realizirane konverzijske faktorje glede na bonitetni razred ali
skupino, kreditne institucije izvedejo prilagoditve svojih ocen parametrov
tveganja glede na bonitetni razred ali skupino, da bi tako omejile vpliv
gospodarske recesije na kapital. 88.
Ocene kreditnih
institucij za konverzijske faktorje zrcalijo možnost dodatnih črpanj s
strani dolžnika do trenutka nastanka neplačila ali po njem. Ocena konverzijskega
faktorja vključuje večjo mero konzervativnosti, če je
mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med
pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja. 89.
Pri izdelavi ocen
konverzijskih faktorjev kreditne institucije obravnavajo specifične
politike in strategije, sprejete za spremljanje računov in obdelavo
plačil. Kreditne institucije obravnavajo tudi svojo sposobnost in
pripravljenost preprečevati nadaljnja črpanja v okoliščinah, ki
ne predstavljajo neplačila, kakor so kršitve dogovorov ali drugi primeri
tehničnih neplačil. 90.
Kreditne institucije
vzpostavijo primerne sisteme in postopke za spremljanje zneskov odobrenih
sredstev, tekočega stanja iz naslova kreditnih linij ter sprememb stanja
glede na dolžnika in na bonitetni razred. Kreditna institucija je sposobna
spremljati stanja na dnevni osnovi. 91.
Če kreditne
institucije uporabljajo različne ocene konverzijskih faktorjev za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in za notranje
namene, ga dokumentirajo, in pristojnim organom dokažejo razumnost takih ocen. Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank 92.
Ocene konverzijskih
faktorjev temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj sedem let za vsaj en vir
podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in
so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov 93.
Ne glede na odstavek 88,
lahko kreditne institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih
konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD. 94.
Ocene konverzijskih
faktorjev temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let. Ne glede na
odstavek 86 kreditni instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim
podatkom, če lahko dokaže pristojnemu organu, da so novejši podatki boljši
napovedovalec črpanj.
2.2.4.
Minimalne zahteve za
presojo učinkov osebnih jamstev in kreditnih izvedenih finančnih
instrumentov
Izpostavljenosti do
podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank v
primerih, ko se bodo uporabljale lastne ocene LGD in izpostavljenosti do
majhnih dolžnikov. 95.
Zahteve iz odstavkov 96
do 103 se ne uporabljajo za osebna jamstva, ki jih zagotavljajo institucije ter
enot centralne ravni države in centralne banke, če kreditna institucija
prejme dovoljenje za uporabo pravil iz členov 78 do 83 za izpostavljenosti
do takih subjektov. V tem primeru se uporabljajo zahteve iz členov 90 do
93. 96.
V primeru osebnih jamstev
majhnim dolžnikom se te zahteve uporabljajo tudi za razvrščanje
izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter za oceno PD. Primerni izdajatelji
osebnih jamstev in osebna jamstva 97.
Kreditne institucije
vzpostavijo jasno navedena merila za vrste izdajateljev osebnega jamstva, ki
jih priznavajo za izračun tveganju prilagojenih izpostavljenosti. 98.
Za priznane izdajatelje
osebnega jamstva se uporabljajo enaka pravila kakor za dolžnike, kakor je
navedeno v odstavkih 18 do 30. 99.
Osebno jamstvo se
evidentira pisno, za izdajatelja je nepreklicno in velja, dokler obveznost ni v
celoti izpolnjena (do zneska in besedila osebnega jamstva), ter je zakonsko
izvršljivo v jurisdikciji, kjer ima izdajatelj osebnega jamstva premoženje, ki
lahko služi za izvršitev sodbe. Osebna jamstva, ki predpisujejo pogoje, v
katerih ni nujno, da jih mora izdajatelj osebnega jamstva izpolniti (pogojna
osebna jamstva), se lahko priznajo, če jih odobrijo pristojni organi.
Kreditna institucija dokaže, da merila za razvrščanje primerno obravnavajo
kateri koli morebitni upad učinka zmanjševanja kreditnega tveganja. Merila za prilagoditev 100.
Kreditna institucija
vzpostavi jasno navedena merila za prilagoditev bonitetnih razredov, skupin ali
ocen LGD, v primeru denarnih terjatev do majhnih dolžnikov in primernih
odkupljenih denarnih terjatev pa procese za razvrščanje izpostavljenosti v
bonitetne razrede ali skupine, ki odražajo vpliv osebnih jamstev za
izračun tveganju prilagojenih sredstev. Ta merila ustrezajo minimalnim
zahtevam iz odstavkov od 18 do 30. 101.
Merila so utemeljena in
intuitivna. Obravnavajo zmožnost in pripravljenost izdajatelja osebnega
jamstva, da izpolnjuje pogoje osebnega jamstva, predvideni časovni okvir
plačil izdajatelja osebnega jamstva, stopnjo, po kateri je zmožnost
izdajatelja osebnega jamstva, da izpolnjuje pogoje osebnega jamstva, povezana z
dolžnikovo zmožnostjo poplačila, ter obseg, v katerem preostalo tveganje
za dolžnika ostaja. Kreditni izvedeni
finančni instrumenti 102.
Minimalne zahteve za
osebna jamstva v tem delu se uporabljajo tudi za kreditne izvedene
finančne instrumente za eno samo izpostavljenost (single name). Glede neusklajenosti med osnovno obveznostjo
in referenčno obveznostjo kreditnega izvedenega finančnega
instrumenta ali obveznostjo, ki se uporablja za določanje, ali je nastopil
kreditni dogodek, se uporabljajo zahteve iz odstavka 20 v delu 2 Priloge VIII.
Kar zadeva izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in primerne odkupljene denarne
terjatve se ta odstavek uporablja za proces razvrščanja izpostavljenosti v
razrede ali skupine. 103.
Merila obravnavajo
strukturo izplačil kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in
konzervativno presojajo vpliv, ki jo ima na stopnjo in čas izterjav.
Kreditna institucija obravnava obseg, v katerem ostajajo druge oblike
preostalega tveganja.
2.2.5.
Minimalne zahteve za
odkupljene denarne terjatve
Pravna gotovost 104.
Struktura produkta
zagotavlja, da je v vseh predvidljivih okoliščinah kreditna institucija
dejanski lastnik in kontrolira vsa denarna nakazila iz denarnih terjatev. Ko
dolžnik izvede plačila neposredno prodajalcu ali serviserju, kreditna
institucija redno preverja, ali so plačila posredovana v celoti in v
rokih, določenih v pogodbi. Serviser je subjekt, ki dnevno upravlja
skupino odkupljenih denarnih terjatev ali osnovne kreditne izpostavljenosti.
Kreditne institucije sprejmejo postopke, ki zagotavljajo zaščito
lastništva denarnih terjatev in denarnih prejemkov pred stečajnimi
zadržanji ali pravnimi izzivi, ki bi lahko bistveno zadržali
posojilodajalčevo zmožnost unovčiti ali dodeliti denarne terjatve ali
obdržati kontrolo nad denarnimi prejemki. Učinkovitost
sistemov spremljanja 105.
Kreditne institucije
spremljajo kakovost odkupljenih denarnih terjatev ter finančno stanje
prodajalca in serviserja. Zlasti: (a) Kreditna
institucija presoja povezanost med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in
finančnim stanjem prodajalca in serviserja, ter ima vzpostavljene notranje
politike in postopke, ki zagotavljajo zadostno zaščito pred takimi
nepredvidenimi dogodki, vključno z dodeljevanjem notranje bonitetne ocene
za vsakega prodajalca in serviserja. (b) Kreditna
institucija vzpostavi jasne in učinkovite politike ter postopke za
določanje primernosti prodajalca in serviserja. Kreditna institucija ali
njen zastopnik opravlja redne preglede prodajalcev in serviserjev, da preveri
natančnost poročil, ki jih pošiljata prodajalec ali serviser, odkrije
goljufije ali operativne pomanjkljivosti ter preveri kakovost kreditnih politik
prodajalca in politik in postopkov izterjevanja, ki jih ima serviser.
Ugotovitve pri teh pregledih se dokumentirajo. (c) Kreditna
institucija presoja značilnosti skupin odkupljenih denarnih terjatev,
vključno s predplačili; pretekla zaostala plačila prodajalca,
problematične terjatve in vnaprej vračunane stroške za
problematične terjatve; plačilne pogoje in morebitne medsebojne
pobote. (d) Kreditna
institucija vzpostavi učinkovite politike in postopke za spremljanje
koncentracij posameznega dolžnika na zbirni osnovi, tako znotraj skupine
odkupljenih denarnih terjatev kot med njimi. (e) Kreditna
institucija zagotovi, da od serviserja prejme pravočasna in dovolj
natančna poročila o zapadlosti in razvodenitvah odkupljenih denarnih
terjatev, da se zagotovi skladnost s kriteriji primernosti in politikami
financiranja, ki urejajo odkupljene denarne terjatve, ter zagotovi
učinkovit način za spremljanje in preverjanje prodajnih pogojev
prodajalca in stopnjo razvodenitve. Učinkovitost
razreševalnih sistemov 106.
Kreditna institucija
vzpostavi sisteme in postopke za zgodnje odkrivanje poslabšanj finančnega
stanja prodajalca in kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter za proaktivno
obravnavanje nastajajočih težav. Kreditne institucije vzpostavijo zlasti
jasne in učinkovite politike, postopke in informacijske sisteme za
spremljanje kršitev dogovorov, ter jasne in učinkovite politike in postopke
za začetek pravnih postopkov in za ravnanje s problematičnimi
odkupljenimi denarnimi terjatvami. Učinkovitost
sistemov za kontrolo zavarovanj s premoženjem, razpoložljivosti kredita in
gotovine 107.
Kreditna institucija
vzpostavi jasne in učinkovite politike in postopke, ki urejajo kontrolo
odkupljenih denarnih terjatev, kredita in gotovine. Pisne notranje politike
zlasti navajajo vse bistvene elemente programa odkupa denarnih terjatev,
vključno s stopnjami predplačil, primernim zavarovanjem s
premoženjem, potrebno dokumentacijo, mejami koncentracije in načinom
ravnanja z denarnimi prejemki. Ti elementi primerno upoštevajo vse ustrezne in
bistvene dejavnike, vključno s finančnim stanjem prodajalca in
serviserja, tveganji koncentracij ter gibanji kakovosti odkupljenih denarnih terjatev
ter krogom strank prodajalca, notranji sistemi pa zagotavljajo, da se sredstva
izplačajo samo proti navedenemu spremnemu zavarovanju s premoženjem in
dokumentaciji. Skladnost z notranjimi
politikami in postopki kreditne institucije 108.
Kreditna institucija
vzpostavi učinkovite notranje procese za presojanje skladnosti z vsemi
notranjimi politikami in postopki. Proces vključuje redne revizije vseh
kritičnih faz programa kreditne institucije za odkup denarnih terjatev,
preverjanje ločevanja nalog med, prvič, presojo prodajalca in
serviserja ter presojo dolžnika, in drugič, med presojo prodajalca in
serviserja ter revizijo prodajalca in serviserja na kraju samem, ter
ovrednotenji operacij zalednih služb, s posebnim poudarkom na kvalifikacijah, izkušnjah,
strukturo zaposlenih in avtomatiziranih podpornih sistemih.
3.
Ovrednotenje notranjih
ocen
109.
Kreditne institucije
vzpostavijo zanesljive sisteme za ugotavljanje točnosti in skladnosti
bonitetnih sistemov, procesov in ocen vseh zadevnih parametrov tveganja. Kreditne
institucije svojemu pristojnemu organu dokažejo, da jim notranji proces
ovrednotenja omogoča dosledno in smiselno presojo delovanja notranjega
bonitetnega sistema in sistema ocenjevanja tveganja. 110.
Kreditne institucije
redno primerjajo realizirane stopnje neplačil z ocenjenimi PD za vsaki
bonitetni razred in v primerih, ko so realizirane stopnje neplačil izven
pričakovanega obsega za navedeni bonitetni razred, kreditne institucije
posebej analizirajo razloge za odstopanje. Kreditne institucije, ki uporabljajo
lastne ocene LGD ali konverzijskih faktorjev, opravijo podobne analize za
navedene ocene. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki
pokrivajo čim daljše obdobje. Kreditne institucije dokumentirajo metode in
podatke, uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se
posodabljata vsaj vsako leto. 111.
Kreditne institucije
uporabljajo tudi druga orodja za količinsko ovrednotenje in primerjave z
ustreznimi zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so primerni
za portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja.
Notranje presoje delovanja bonitetnih sistemov kreditnih institucij temeljijo
na čim daljšem obdobju. 112.
Uporabljene metode in
podatki za količinsko ovrednotenje so ves čas dosledni. Spremembe metod
ocenjevanja in ovrednotenja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in
obravnavana obdobja) se dokumentirajo. 113.
Kreditne institucije
vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko odstopanja
realiziranih PD, LGD, konverzijskih faktorjev in skupnih izgub, kjer se EL
uporablja na osnovi pričakovanj, postanejo dovolj pomembna, da spodbijajo
veljavnost ocen. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne
sistematične spremenljivosti pri izkušnjah z neplačili. Če so
realizirane vrednosti še naprej višje od pričakovanih vrednosti, kreditne
institucije popravijo oceno navzgor, da odrazijo dejansko stanje neplačil
in izgub.
4.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova
lastniških instrumentov v skladu s pristopom na osnovi internih modelov
4.1.
Kapitalska zahteva in
količinska opredelitev tveganja
114.
Kreditne institucije za
namene izračunavanja kapitalskih zahtev izpolnjujejo naslednje standarde: (a) Ocena
potencialne izgube je odporna na negativna gibanja na trgu, ki vplivajo na
dolgoročni profil tveganja portfelja lastniških instrumentov kreditne
institucije. Podatki, uporabljeni za prikaz porazdelitve donosa, odražajo
najdaljše vzorčno obdobje, za katerega so podatki razpoložljivi in
smiselni pri predstavitvi profila tveganja posebnih izpostavljenosti iz naslova
lastniških instrumentov kreditne institucije. Uporabljeni podatki zadostujejo
za izdelavo konzervativnih, statistično zanesljivih in trdnih ocen izgub,
ki ne temeljijo izključno na lastni ali subjektivni presoji. Kreditne
institucije dokažejo pristojnim organom, da uporabljeni šok zagotavlja
konzervativno oceno potencialnih izgub v zadevnem dolgoročnem tržnem ali
ekonomskem ciklusu. Kreditna institucija združuje empirične analize
razpoložljivih podatkov s prilagoditvami, ki temeljijo na različnih
dejavnikih, da bi dosegle dovolj realistične in konzervativne vzorčne
rezultate. Pri izdelavi modelov tvegane vrednosti (VaR) za ocenjevanje
potencialnih četrtletnih izgub lahko kreditne institucije uporabljajo
četrtletne podatke ali pretvarjajo podatke iz krajših časovnih
zaporedij na četrtletne protivrednosti z uporabo analitično primernih
metod, podprtih z empiričnimi dokazi, in z dobro razvitim in
dokumentiranim miselnim procesom in analizo. Takšen pristop se uporablja
konservativno in dosledno. Če so na voljo samo omejeni ustrezni podatki,
kreditna institucija doda ustrezne mere konzervativnosti. (b) Uporabljeni
modeli so sposobni primerno zajeti vsa bistvena tveganja, ki jih vsebujejo
donosi iz lastniških instrumentov, vključno s splošnim tržnim tveganjem in
posebnimi tveganimi izpostavljenostmi portfelja lastniških instrumentov
kreditne institucije. Notranji modeli primerno razlagajo pretekle spremembe
cen, zajemajo tako razsežnost in spremembe sestave potencialnih koncentracij in
so odporni na neugodna tržna okolja. Populacija tveganih izpostavljenosti, ki
je zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, ustreza ali je vsaj
primerljiva z izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov kreditne
institucije. (c) Notranji model
je primeren za profil tveganja in zahtevnost portfelja lastniških instrumentov
kreditne institucije. Če ima kreditna institucija bistvene pozicije z
vrednostmi, ki so po svoji naravi zelo nelinearne, se notranji modeli izdelajo
tako, da primerno zajamejo tveganja, povezana s takimi instrumenti. (d) Vzporejanje
posameznih pozicij s približki, tržnimi indeksi in dejavniki tveganja je
utemeljeno, intuitivno in konceptualno trdno. (e) Kreditne
institucije z empiričnimi analizami dokažejo primernost dejavnikov
tveganja, vključno z njihovo zmožnostjo zajeti splošno in posebno
tveganje. (f) Ocene
nestanovitnosti donosov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov
vsebujejo vse ustrezne in razpoložljive podatke, informacije in metode. Uporabljajo
se notranji podatki, ki so bili neodvisno revidirani, ali podatki iz zunanjih
virov (vključno s skupnimi podatki). (g) Vzpostavljen je
temeljit in izčrpen program za testiranje izjemnih situacij.
4.2.
Procesi upravljanja s
tveganji in kontrole
115.
Kreditne institucije za
razvoj in uporabo notranjih modelov za namene določanja kapitalskih zahtev
izoblikujejo politike, postopke in kontrole, ki bodo zagotavljali celovitost
modela in procesa modeliranja. Politike, postopki in kontrole obsegajo
naslednje: (a) Popolno
integracijo notranjega modela v celoten upravljavski informacijski sistem
kreditne institucije in v upravljanje s portfeljem lastniških instrumentov, ki
so postavke bančne knjige. Interni modeli so popolnoma vpeti v strukturo
upravljanja s tveganji kreditne institucije, če se posebej uporabljajo
pri: merjenju in presoji delovanja portfelja lastniških instrumentov
(vključno s tveganju prilagojenim delovanjem), dodelitvi ekonomskega
kapitala za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in ovrednotenju
celotne kapitalske ustreznosti ter procesa upravljanja naložb. (b) Vzpostavljene
sisteme upravljanja ter postopke in kontrolne funkcije za zagotovitev rednega
in neodvisnega pregledovanja vseh elementov notranjega modeliranja,
vključno z odobritvijo sprememb modela, izbiro vhodnih podatkov in
preverjanjem rezultatov modela, kakor je neposredna verifikacija izračunov
tveganja. S preverjanji se bo presojala natančnost, popolnost in
ustreznost vhodnih in izhodnih podatkov modela, pri čemer se bo potrebno
osredotočiti tako na iskanje in omejevanje potencialnih napak, vezanih na
znane pomanjkljivosti, kot na identifikacijo neznanih pomanjkljivosti modela.
Takšne preglede lahko izvaja neodvisna notranja enota ali neodvisna zunanja
tretja oseba. (c) Ustrezne
sisteme in postopke za spremljanje naložbenih omejitev in tveganih
izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. (d) Enote,
pristojne za oblikovanje in izvajanje modela, so funkcionalno neodvisne od
enot, pristojnih za upravljanje posameznih naložb. (e) Osebe,
pristojne za kateri koli vidik procesa modeliranja, so ustrezno usposobljene.
Vodstvo za funkcijo modeliranja nameni dovolj izkušene in sposobne kadre.
4.3.
Ovrednotenje in
dokumentacija
116.
Kreditne institucije
vzpostavijo zanesljive sisteme za ovrednotenje natančnosti in doslednosti
svojih notranjih modelov in procesov modeliranja. Vsi bistveni elementi
notranjih modelov in procesa modeliranja in ovrednotenja se dokumentirajo. 117.
Kreditne institucije
uporabljajo proces notranjega ovrednotenja za ocenjevanje delovanja svojih
notranjih modelov in procesov na dosleden in smiseln način. 118.
Uporabljene metode in
podatki za količinsko ovrednotenje so ves čas dosledni. Spremembe
metod ocenjevanja in ovrednotenja ter podatkov (uporabljeni viri podatkov in
obravnavana obdobja) se dokumentirajo. 119.
Kreditne institucije
redno primerjajo dejanske donose iz lastniških instrumentov (izračunane z
uporabo realiziranih in nerealiziranih dobičkov in izgub) z modeliranimi
ocenami. Pri takih primerjavah se uporabljajo pretekli podatki, ki pokrivajo
čim daljše obdobje. Kreditne institucije dokumentirajo metode in podatke,
uporabljene v takih primerjavah. Analiza in dokumentacija se posodabljata vsaj
vsako leto. 120.
Kreditne institucije
uporabljajo tudi druga orodja za količinsko ovrednotenje in primerjave z
zunanjimi viri podatkov. Analiza temelji na podatkih, ki so primerni za
portfelj, so redno posodobljeni in obsegajo ustrezno obdobje opazovanja.
Notranje presoje delovanja modelov kreditnih institucij temeljijo na čim
daljšem obdobju. 121.
Kreditne institucije
vzpostavijo zanesljive notranje standarde za primere, ko primerjava dejanskih
donosov iz lastniških instrumentov z ocenami modelov spodbija veljavnost ocen
ali modelov kot takih. Ti standardi upoštevajo ekonomske cikle in podobne sistematične
spremenljivosti pri donosih iz lastniških instrumentov. Vse spremembe notranjih
modelov, ki so posledica pregledov modelov, se dokumentirajo in so skladne s
standardi kreditnih institucij za pregled modelov. 122.
Notranji model in proces
modeliranja se dokumentirata, vključno z odgovornostmi strank, ki
sodelujejo pri modeliranju, ter odobritvijo in procesi pregleda modela.
5.
Upravljanje in nadzor
5.1.
Upravljanje
123.
Upravni odbor kreditne
institucije ali odbor, ki ga imenuje kreditna institucija in višje vodstvo,
potrdi vse bistvene vidike bonitetnega procesa in procesa ocenjevanja. Te
stranke razpolagajo s splošnim znanjem o delovanju bonitetnega sistema kreditne
institucije ter podrobnim razumevanjem izdelanih poročil o tem procesu. 124.
Višje vodstvo
obvešča upravni odbor ali imenovani odbor o vsaki spremembi ali odstopanju
od uveljavljene prakse, ki bo bistveno vplivala na delovanje bonitetnega
sistema kreditne institucije. 125.
Višje vodstvo razume
zgradbo in delovanjem bonitetnega sistema. Višje vodstvo redno zagotavlja
pravilno delovanje bonitetnih sistemov. Enote za kontrolo kreditnega tveganja
redno obveščajo višje vodstvo o delovanju bonitetnega procesa, o
področjih, na katerih so potrebne izboljšave ter o stanju prizadevanj za
izboljšanje predhodno ugotovljenih pomanjkljivosti. 126.
Analiza IRB profila
kreditnega tveganja kreditne institucije je bistveni sestavni del poročila
vodstva navedenim strankam. Poročilo vsebuje vsaj profil tveganja po
bonitetnih razredih, prehode med bonitetnimi razredi, oceno ustreznih parametrov
na bonitetni razred in primerjavo realiziranih stopenj neplačil in lastnih
ocen LGD ter konverzijskih faktorjev s pričakovanji in rezultati testa
izjemnih situacij. Pogostost poročanja je odvisna od pomembnosti in vrste
informacij ter od ravni prejemnika.
5.2.
Kontrola kreditnega
tveganja
127.
Enota za kontrolo
kreditnega tveganja je neodvisna od osebja in vodstvenih funkcij, pristojnih za
odobravanje ali obnavljanje izpostavljenosti, in poroča neposredno višjemu
vodstvu. Enota je pristojna za oblikovanje ali izbiro, izvajanje, nadzor in
delovanje bonitetnih sistemov. Enota redno pripravlja in analizira
poročila o rezultatih bonitetnih sistemov. 128.
Področja
pristojnosti enote za kontrolo kreditnega tveganja obsegajo: (a) testiranje in
spremljanje bonitetnih razredov in skupin; (b) izdelovanje in
analizo poročil o bonitetnih sistemih kreditne institucije; (c) izvajanje
postopkov za preverjanje, ali so opredelitve bonitetnih razredov in skupin
uporabljene dosledno v vseh oddelkih in na vseh geografskih območjih; (d) preverjanje in
dokumentiranje vseh sprememb bonitetnega procesa, vključno z razlogi za
spremembe; (e) pregledovanje
bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost
predvidevanja tveganj. Spremembe bonitetnega procesa, meril ali posameznih
parametrov se dokumentirajo in hranijo; (f) aktivno
sodelovanje pri oblikovanju ali izbiranju, izvajanju in ovrednotenju modelov,
ki se uporabljajo v bonitetnem procesu; (g) spremljanje in
nadzor modelov, ki se uporabljajo v bonitetnem procesu; (h) nenehno
pregledovanje in spremembe modelov, ki se uporabljajo v bonitetnem procesu. 129.
Ne glede na odstavek 128
lahko kreditne institucije, ki uporabljajo skupne podatke v skladu z odstavkoma
57 in 58, oddajajo naslednje naloge zunanjim izvajalcem: (a) pridobivanje
informacij, pomembnih za testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in
skupin; (b) izdelovanje in
analizo poročil o bonitetnih sistemih kreditne institucije; (c) pridobivanje
podatkov v zvezi s pregledovanjem bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali
še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj; (d) dokumentiranje
sprememb bonitetnega procesa, meril ali posameznih parametrov; (e) pridobivanje
informacij v zvezi z nenehnim pregledovanjem in spremembami modelov, ki se
uporabljajo v bonitetnem procesu. Kreditne institucije, ki
uporabljajo ta odstavek, zagotovijo, da imajo pristojni organi dostop do vseh
pomembnih informacij od tretjih strank, ki so potrebne za preverjanje
skladnosti z minimalnimi zahtevami, in da lahko opravljajo preglede na kraju
samem v istem obsegu kakor znotraj kreditne institucije.
5.3.
Notranja revizija
130.
Notranji revizorji vsaj
enkrat na leto pregledajo bonitetne sisteme kreditne institucije in njene
dejavnosti, vključno s kreditnimi dejavnostmi in ocenjevanjem PD, LGD, EL
in konverzijskih faktorjev. Pregled vključuje izpolnjevanje vseh veljavnih
minimalnih zahtev. PRILOGA VIII
– Zmanjševanje kreditnega tveganja
Del 1 - Primernost 1.
V tem delu so navedene
primerne oblike zmanjševanja kreditnega tveganja za namene člena 92. 2.
V tej prilogi: „Zavarovan posojilni
posel“ pomeni vsak posel, na podlagi katerega nastane izpostavljenost, ki je
zavarovana s premoženjem, in ki ne vključuje določbe, ki kreditni
instituciji dodeljuje pravico do rednega vzdrževanja kritja. „Posel z instrumenti
kapitalskega trga“ pomeni vsak posel, na podlagi katerega nastane
izpostavljenost, ki je zavarovana s premoženjem, in ki vključuje
določbo, ki kreditni instituciji dodeljuje pravico do rednega vzdrževanja
kritja.
1.
Stvarno kreditno
zavarovanje
1.1.
Bilančni pobot
3.
Bilančni pobot
medsebojnih terjatev med kreditno institucijo in njeno nasprotno stranko se
lahko prizna. 4.
Brez poseganja v odstavek
5 je primernost omejena na vzajemna gotovinska stanja med kreditno institucijo
in nasprotno stranko. Zaradi pogodbe o bilančnem pobotu so samo posojila
in depoziti lahko predmet spreminjanja zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti in, če je primerno, pričakovanih zneskov izgub.
1.2.
Okvirne pogodbe o pobotu,
ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje
vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega
trga
5.
Za kreditne institucije,
ki uporabljajo razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s
finančnim premoženjem iz dela 3 te priloge, se lahko priznajo učinki
dvostranskih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne
prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali
blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga z nasprotno stranko.
Brez poseganja v Prilogo II Direktive [93/6/EGS] morajo premoženje, sprejeto v
zavarovanje, in vrednostni papirji ali blago, izposojeni v okviru takih pogodb,
za priznanje izpolnjevati zahteve za primernost za zavarovanje s premoženjem iz
odstavkov 7 do 11.
1.3.
Zavarovanje s premoženjem
6.
Če uporabljena
tehnika zmanjševanja kreditnega tveganja temelji na pravici kreditne
institucije do unovčenja ali zadržanja sredstev, je primernost odvisna od
tega, ali so zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je
primerno, zneski pričakovanih izgub, izračunani na podlagi
členov 78 do 83 ali členov 84 do 89. Primernost je tudi odvisna od
tega, ali se uporablja enostavna ali razvita metoda za izračun
učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz dela 3. Primernost v
zvezi s posli začasne prodaje/začasnega nakupa in posli
posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga je odvisna tudi od tega, ali je
posel vknjižen v bančno ali tržno knjigo.
1.3.1.
Primernost po vseh
pristopih in metodah
7.
Kot primerno zavarovanje
s premoženjem se v okviru vseh pristopov in metod lahko priznajo naslednji
finančni instrumenti: (a) bančne vloge pri posojilni kreditni instituciji ali
denarju podobni instrumenti, ki jih ima posojilna kreditna institucija. (b) dolžniški
vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne
banke, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno ECAI ali izvozne
agencije, priznane kot primerne za namene členov 78 do 83, ki po
določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do
enot centralne ravni držav in centralnih bank na podlagi členov 78 do 83
ustreza stopnji kreditne kvalitete 4 ali nad njo. (c) dolžniški
vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji
imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po
pravilih za tehtanje izpostavljenosti do kreditnih institucij na podlagi
členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo. (d) dolžniški
vrednostni papirji, ki so jih izdali drugi subjekti, katerih vrednostni papirji
imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po
pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij na podlagi členov 78 do
83 ustreza stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo. (e) dolžniški
vrednostni papirji s kratkoročno bonitetno oceno primerne ECAI, ki po
določilih pristojnega organa po pravilih za tehtanje kratkoročnih
izpostavljenosti na podlagi členov 78 do 83 ustreza stopnji kreditne
kvalitete 3 ali nad njo; (f) lastniški instrumenti
ali zamenljive obveznice, vključeni v glavni borzni indeks; (g) zlato. Za namene pododstavka
(b) se šteje, da „dolžniški vrednostni papirji, izdani s strani enot centralne
ravni države ali centralne banke“, vključujejo – (i) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani enot regionalne ali lokalne ravni države,
izpostavljenost do katerih se v skladu s Prilogo VI obravnava kot
izpostavljenost do enot centralne ravni države, na ozemlju katere so
ustanovljeni; (ii) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank, za katere
se v skladu s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %; (iii) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani mednarodnih organizacij, katerim je v
skladu s členi 78 do 83 dodeljena utež tveganja 0 %; Za namene pododstavka
(c) „dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije“, vključujejo (i) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani enot regionalne ali lokalne ravni države,
izpostavljenost do katerih v skladu s členi 78 do 83 šteje kot
izpostavljenost do enot centralne ravni države, na katere ozemlju so
ustanovljene; (ii) dolžniške
vrednostne papirje, ki so jih izdale osebe javnega sektorja, izpostavljenost do
katerih se v skladu s členi 78 do 83 šteje kot izpostavljenost do
kreditnih institucij; (iii) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank razen
tistih, za katere se uporablja utež tveganja 0 %; 8.
Dolžniški vrednostni
papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo
bonitetne ocene primerne ECAI, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s
premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila: (a) so
uvrščeni v borzno kotacijo na priznani borzi; (b) iz njih
izhajajoči dolg se poplačuje prednostno; (c) vse ostale
ocenjene izdaje tega izdajatelja z enakimi pravicami glede prednosti pri
poplačilu, za katere je na razpolago bonitetna ocena priznane ECAI, imajo
bonitetno oceno primerne ECAI, ki po določilih pristojnega organa po
pravilih za tehtanje izpostavljenosti do institucij ali po pravilih za tehtanje
kratkoročnih izpostavljenosti na podlagi členov 78 do 83 ustreza
stopnji kreditne kvalitete 3 ali nad njo. (d) posojilna
kreditna institucija nima nobenih informacij, ki bi kazale, da bi se izdaji
lahko upravičeno dodelila nižja bonitetna ocena od navedene pod (c); (e) kreditna
institucija lahko pristojnim organom dokaže, da tržna likvidnost instrumenta
zadostuje za te namene. 9.
Enote investicijskih
skladov se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če so
izpolnjeni naslednji pogoji: (a) njihova cena je
dnevno javno objavljena; (b) investicijski
sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki so po odstavkih 7 in 8 primerni za
priznanje. Če investicijski
sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal)
izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot v
tem skladu. 10.
Če ima vrednostni papir
dve bonitetni oceni primernih ECAI, se šteje za namene točk (b) do (e)
odstavka 7, da se uporablja manj ugodna bonitetna ocena. V primerih, ko ima
vrednostni papir več kakor dve bonitetni oceni primernih ECAI, se šteje,
da se uporabita dve najbolj ugodni bonitetni oceni. Če se dve najbolj
ugodni bonitetni oceni razlikujeta, se šteje, da se uporablja manj ugodna
bonitetna ocena izmed obeh.
1.3.2.
Dodatna primernost v
okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim
premoženjem
11.
Poleg zavarovanja s
premoženjem iz odstavkov 7 do 10, se lahko, če kreditna institucija
uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s
finančnim premoženjem iz dela 3, kot primerno zavarovanje s premoženjem
priznajo naslednje finančne postavke: (a) lastniški instrumenti
ali zamenljive obveznice, ki niso vključeni v glavni borzni indeks,
pač pa so uvrščene v kotacijo na priznani borzi. (b) enote
investicijskih skladov, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (i) njihova cena
je dnevno javno objavljena; in (ii) investicijski
sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki so primerni za priznanje na
podlagi odstavkov 7 in 8, ter v postavke iz točke (a) tega odstavka. Če investicijski
sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal)
izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot v
navedenem skladu.
1.3.3.
Dodatna primernost za
izračune v okviru členov 84 do 89
12.
Poleg zgoraj navedenega
zavarovanja s premoženjem se uporabljajo določbe odstavkov 13 do 22,
če kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub na podlagi pristopa iz
členov 84 do 89: (a) Zavarovanje z
nepremičninami 13.
Stanovanjske
nepremičnine, ki jih lastnik zaseda ali jih oddaja ali jih bo zasedal ali
oddajal, in poslovne nepremičnine, in sicer pisarne in drugi gospodarski
objekti, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s premoženjem, če so
izpolnjeni naslednji pogoji: (a) vrednost
nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kvalitete dolžnika.
Namen te zahteve ni izključiti okoliščine, ko popolnoma
makroekonomski dejavniki vplivajo tako na vrednost nepremičnine kot tudi
na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca. (b) tveganje
kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine
ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz
drugih virov. Povračilo posojila kot tako ni v veliki meri odvisno od
katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki
služi kot zavarovanje s premoženjem. 14.
Kreditne institucije lahko
kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo tudi delnice v finskih
stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim
Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto
enakovredno zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine,
ki jih posojilojemalec zaseda ali jih oddaja ali jih bo zasedal ali oddajal, in
jih obravnavajo kot zavarovanje s stanovanjsko nepremičnino, če so ti
pogoji izpolnjeni. 15.
Pristojni organi lahko
svoje kreditne institucije tudi pooblastijo, da kot primerno zavarovanje s
premoženjem priznajo delnice v Finskih nepremičninskih družbah, ki
poslujejo v skladu s finskih Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta
1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, in jih obravnavajo kot
zavarovanje s poslovno nepremičnino, če so ti pogoji izpolnjeni. 16.
Pristojni organi lahko
opustijo zahtevo, da kreditne institucije izpolnjujejo pogoj (b) iz odstavka 13
za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se
nahajajo na ozemlju njihove države članice, če imajo dokazila, da je
zadevni trg dobro razvit in uveljavljen, stopnje izgub pa so dovolj nizke, da
to dejanje upravičujejo. To pristojnim organom držav članic, ki ne
uporabljajo te opustitve, ne preprečuje priznavanja primernosti stanovanjskih
nepremičnin, ki so na podlagi opustitve priznane kot primerne v drugi
državi članici. Države članice javno objavijo uporabo te opustitve. 17.
Pristojni organi držav
članic lahko opustijo zahtevo, da njihove institucije izpolnjujejo pogoj
(b) iz odstavka 13 za poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju
njihove države članice, če imajo dokazila, da je zadevni trg dobro
razvit in uveljavljen, stopnje izgub, ki nastajajo zaradi posojil, zavarovanimi
s poslovnimi nepremičninami, pa izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) do 50 % tržne
vrednosti (ali, če je razpoložljivo in če je manj, 60 % hipotekarne
posojilne vrednosti) v nobenem letu ne presega 0,3 % neodplačanih posojil,
zavarovanih s poslovnimi nepremičninami; (b) skupne izgube
iz naslova posojil, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami, v nobenem
letu ne presegajo 0,5 % neodplačanih posojil. 18.
Če kateri koli od
teh pogojev ni izpolnjen v danem letu, upravičenost do uporabe te
obravnave preneha, dokler pogoji niso izpolnjeni v enem od naslednjih let. 19.
Pristojni organi države
članice, ki ne uporabljajo opustitve iz odstavka 17, lahko priznajo
primernost poslovnih nepremičnin, ki so na podlagi opustitve priznane kot
primerne v drugi državi članici. (b) Denarne terjatve 20.
Pristojni organi lahko
kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo denarne terjatve, povezane s
komercialnimi posli ali posli s prvotno zapadlostjo največ eno leto.
Primerne denarne terjatve ne vključujejo tistih, ki so povezane z
listinjenjem, podudeležbami ali kreditnimi izvedenimi finančnimi
instrumenti ali zneski, ki jih dolgujejo povezane stranke. (c) Zavarovanje s
premičninami 21.
Pristojni organi lahko
kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo druge stvari poleg tistih, ki
so navedene v odstavkih 13 do 19, če ugotovijo naslednje: (a) obstoj
likvidnih trgov za prodajo teh zavarovanj na hiter in ekonomsko učinkovit
način; in (b) obstoj dobro
uveljavljenih, javno dostopnih tržnih cen za ta zavarovanja. Institucija mora
biti tudi sposobna dokazati, da ni dokazov, da bi neto cene, ki jih doseže ob
unovčenju teh zavarovanj, znatno odstopale od tržnih cen. (d) Zakup 22.
Ob upoštevanju
določb odstavka 73 dela 3, če so izpolnjene zahteve iz odstavka 11
dela 2, se izpostavljenosti iz naslova poslov, s katerimi kreditna institucija
daje v zakup stvari tretji stranki, obravnavajo enako kakor posojila,
zavarovana s stvarmi, oddanimi v zakup.
1.4.
Drugo stvarno kreditno
zavarovanje
1.4.1.
Bančne vloge pri
tretji instituciji ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima tretja
institucija.
23.
Bančne vloge ali
denarju podobni instrumenti, ki so pri tretji instituciji na neskrbniški
pogodbeni osnovi in so zastavljeni posojilni kreditni instituciji, se lahko
priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.
1.4.2.
Police življenjskega
zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji
24.
Police življenjskega
zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo kot
primerno kreditno zavarovanje.
1.4.3.
Instrumenti institucij,
odkupni na zahtevo
25.
Instrumenti, ki jih je
izdala tretja institucija in jih bo navedena institucija odkupila na zahtevo,
se lahko priznajo kot primerno kreditno zavarovanje.
2.
Osebno kreditno
zavarovanje
2.1.
Primernost izdajateljev
zavarovanja v okviru vseh pristopov
26.
Naslednje stranke se
lahko priznajo kot primerni izdajatelji osebnih kreditnih zavarovanj: (a) enote centralne
ravni držav in centralne banke; (b) enote
regionalne ali lokalne ravni držav; (c) multilateralne
razvojne banke; (d) mednarodne
organizacije, izpostavljenosti do katerih na podlagi členov 78 do 83
prejmejo utež tveganja 0 %; (e) osebe javnega
sektorja, terjatve do katerih pristojni organi na podlagi členov 78 do 83
obravnavajo kakor terjatve do institucij; (f) institucije; (g) druge družbe,
vključno z matičnimi podjetji, hčerinskimi podjetji in
drugače povezanimi podjetji kreditne institucije, ki (i) imajo
bonitetno oceno priznane ECAI, za katero je pristojni organ določil, da se
po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij iz členov 78
do 83 povezuje s stopnjo kreditne kvalitete 2 ali nad njo; (ii) nimajo
bonitetne ocene priznane ECAI, imajo pa interno oceno verjetnosti
neplačila, ki ustreza bonitetnim ocenam ECAI, za katere so pristojni
organi po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij v skladu s
členi 78 do 83 določili, da se povezuje s stopnjo kreditne kvalitete
2 ali nad njo – v primeru kreditnih institucij, ki zneske tveganjem
prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub
izračunavajo na podlagi členov 84 do 89. 27.
Kadar se zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovane izgube
izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, mora biti izdajatelj osebnega
jamstva, da bi veljal za primernega, s strani kreditne institucije notranje
bonitetno ocenjen v skladu z določbami dela 4 v Prilogi VII. 28.
Z odstopanjem od odstavka
26 lahko države članice kot primerne izdajateljice osebnega kreditnega
zavarovanja priznajo tudi druge finančne institucije, ki so jim dovoljenje
izdali in jih nadzorujejo pristojni organi, odgovorni za izdajanje dovoljenj in
nadzor kreditnih institucij, ki so dolžne spoštovati zahteve glede varnega in
skrbnega poslovanja, enakovredne tistim, ki se uporabljajo za kreditne
institucije.
3.
Vrste kreditnih izvedenih
finančnih instrumentov
29.
Kot primerne se lahko
priznajo naslednje vrste kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in
instrumentov, ki so lahko sestavljeni iz takih kreditnih izvedenih
finančnih instrumentov ali pa so jim ekonomsko podobni. (a) zamenjave
neplačil (credit default swaps) (b) zamenjave
skupnih donosov (total return swaps) (c) kreditni zapisi
(credit linked notes) v obsegu, kot so vplačani v denarju 30.
Če kreditna
institucija kupi kreditno zavarovanje z zamenjavo skupnih donosov in knjiži
neto plačila, prejeta na podlagi zamenjave kot neto dohodek, hkrati pa ne
knjiži nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti zavarovane aktive
(z zmanjšanjem poštene vrednosti ali s prištetjem k rezervam), se kreditno
zavarovanje ne prizna.
3.1.
Interno varovanje
31.
Če kreditna
institucija izvaja interno varovanje s pomočjo kreditnih izvedenih
finančnih instrumentov, tako da zavaruje kreditno tveganje
izpostavljenosti v bančni knjigi s kreditnim izvedenim finančnim
instrumentom iz tržne knjige, je potrebno, da bi bilo zavarovanje priznano za
namene te priloge, kreditno tveganje, preneseno v tržno knjigo, prenesti na
tretjo stranko ali več tretjih strank. V takih primerih se, ob upoštevanju
skladnosti takih prenosov z zahtevami za priznavanje zmanjševanja kreditnega
tveganja iz te priloge, uporabljajo pravila za izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru
pridobitve osebnega kreditnega zavarovanja iz delov 3 do 6. Del 2 –
Minimalne zahteve 1.
Kreditna institucija mora
dokazati pristojnim organom, da ima ustrezne procese upravljanja s tveganji za
kontrolo tistih tveganj, katerim bi lahko bila izpostavljena zaradi izvajanja
postopkov zmanjševanja kreditnega tveganja. 2.
Ne glede na prisotnost
zmanjševanja kreditnega tveganja, upoštevanega za namene izračuna zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneskov
pričakovanih izgub, kreditne institucije še naprej izvajajo presojo
celotnega kreditnega tveganja osnovne izpostavljenosti in so sposobne dokazati
pristojnim organom, da je ta zahteva izpolnjena. V primeru poslov začasne
prodaje/začasnega nakupa in/ali poslov posoje/izposoje vrednostnih
papirjev ali blaga se samo za namene tega odstavka kot osnovna izpostavljenost
šteje neto znesek izpostavljenosti.
1.
Stvarno kreditno
zavarovanje
1.1.
Bilančni pobot
(razen okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle začasne
prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali
blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga)
3.
Za pogodbe o
bilančnem pobotu, razen okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo posle
začasne prodaje/začasnega nakupa, posle posoje/izposoje vrednostnih
papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga,
morajo biti za priznanje za namene členov 90 do 93 izpolnjeni naslednji
pogoji: (a) morajo imeti
trdno osnovano pravno podlago in biti prisilno izvršljive v zadevnem pravnem
redu, vključno v primerih nesolventnosti ali stečaja nasprotne
stranke; (b) kreditna institucija
mora biti sposobna v vsakem trenutku določiti tista sredstva in
obveznosti, ki so predmet pogodb o pobotu; (c) kreditna
institucija mora spremljati in kontrolirati tveganja, povezana s prenehanjem
kreditnega zavarovanja; (d) kreditna
institucija mora spremljati in kontrolirati zajete izpostavljenosti na neto
osnovi.
1.2.
Okvirne pogodbe o pobotu,
ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle
posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti
kapitalskega trga
4.
Okvirne pogodbe o pobotu,
ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle
posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti
kapitalskega trga, se priznajo za namene členov 90 do 93, če: (a) imajo trdno osnovano
pravno podlago in so prisilno izvršljive v zadevnem pravnem redu, vključno
v primerih stečaja ali nesolventnosti nasprotne stranke, (b) dajejo pogodbi
zvesti stranki pravico, da v primeru neplačila, vključno z nastopom
stečaja ali nesolventnosti nasprotne stranke, odstopi od pogodbe in
pravočasno zaključi vse posle iz pogodbe, (c) predvideva
pobot dobičkov in izgub iz poslov, zaključenih na podlagi okvirne
pogodbe o pobotu, tako da ena stranka dolguje drugi en sam neto znesek. 5.
Poleg tega se izpolnijo
minimalne zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v
okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim
premoženjem, določene v odstavku 6.
1.3.
Zavarovanje s
finančnim premoženjem
1.3.1.
Minimalne zahteve za
priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem na podlagi vseh pristopov in
metod
6.
Za priznanje zavarovanja
s finančnim premoženjem in zlatom morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (a) Nizka
korelacija Kreditna kvaliteta
dolžnika in vrednost zavarovanja s premoženjem ne smeta biti v bistveni
pozitivni korelaciji. Vrednostni papirji,
katerih izdajatelj je dolžnik ali katera koli povezana oseba iz skupine, niso
primerni. (b) Pravna gotovost Kreditne institucije
izpolnjujejo vse pogodbene in zakonske zahteve v zvezi s prisilno izvršljivostjo
zavarovanja s premoženjem v pravnem redu, ki velja za njihova razmerja
zavarovanja s premoženjem, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da to prisilno
izvršljivost zagotovijo. Kreditne institucije
razpolagajo z dovolj natančnimi pravnimi pregledi, ki potrjujejo prisilno
izvršljivost dogovorov o zavarovanjih s premoženjem v vseh zadevnih pravnih
redih. Po potrebi, da zagotovijo neprekinjeno prisilno izvršljivost, te
preglede ponavljajo. (c) Operativne
zahteve Dogovori o zavarovanju s
premoženjem so pravilno dokumentirani, z jasnimi in zanesljivimi postopki za
pravočasno unovčenje zavarovanja s premoženjem. Kreditne
institucije uveljavijo zanesljive postopke in procese za kontrolo tveganj iz
naslova uporabe zavarovanj s premoženjem, vključno s tveganji neučinkovitosti
ali zmanjšane učinkovitosti kreditnega zavarovanja, tveganji v zvezi z
vrednotenjem, tveganji v zvezi s prenehanjem kreditnega zavarovanja, tveganjem
koncentracije, ki nastane zaradi uporabe zavarovanja s premoženjem in
medsebojnega vpliva med zavarovanjem in celotnim profilom tveganosti kreditne
institucije. Kreditna institucija ima
dokumentirane politike in prakse v zvezi z vrstami in obsegom zavarovanj s
premoženjem, ki jih sprejema. Kreditne institucije
izračunavajo tržno vrednost zavarovanja s premoženjem in ga ustrezno
prevrednotijo vsaj enkrat na šest mesecev ali kadar koli kreditna institucija
meni, da je nastopilo znatno zmanjšanje njegove tržne vrednosti. Če je zavarovanje s
premoženjem pri tretji osebi, mora kreditna institucija sprejeti razumne
ukrepe, da zagotovi, da tretja oseba ločuje zavarovanje s premoženjem od
lastnih sredstev.
1.3.2.
Dodatne minimalne zahteve
za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem v okviru enostavne metode
za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem
7.
Poleg zahtev iz odstavka
6 zgoraj, mora biti za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem na
podlagi enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s
finančnim premoženjem preostala zapadlost zavarovanja vsaj tako dolga
kakor preostala zapadlost izpostavljenosti.
1.4.
Minimalne zahteve za
priznanje zavarovanja z nepremičninami
8.
Za priznanje zavarovanja
z nepremičninami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (a) Pravna gotovost Hipoteka ali druga
pravica do poplačila iz vrednosti nepremičnine je prisilno izvršljiva
v vseh zadevnih pravnih redih in je pravilno in pravočasno dokumentirana
in vknjižena v javnih knjigah. Pogodbe morajo odražati nesporno pravico
kreditne institucije na nepremičnini (izpolnjene so vse pravne zahteve za
ustanovitev zavarovanja). Pogodba o zavarovanju in pravni postopki
unovčitve zavarovanj z nepremičninami omogočata kreditni
instituciji unovčitev zavarovanja v razumnem času. (b) Spremljanje
vrednosti nepremičnin Vrednost
nepremičnine se spremlja redno in vsaj enkrat na leto se izdela ocena
njene vrednosti. Pogostejše ponovno ocenjevanje vrednosti se opravlja v primeru
pomembnih sprememb pogojev na trgu. Za spremljanje vrednosti nepremičnine
in za ugotavljanje, katere nepremičnine je treba prevrednotiti, se lahko
uporabljajo statistične metode. Nepremičnino neodvisen cenilec
ovrednoti vsakokrat, ko informacije kažejo, da bi se lahko vrednost
nepremičnine bistveno zmanjšala glede na splošne tržne cene. Za posojila,
ki presegajo 3 milijone EUR ali 5 % lastnih virov sredstev kreditne institucije
in so zavarovana z nepremičninami, neodvisen cenilec vsaj vsaka tri leta
oceni vrednost teh nepremičnin. „Neodvisen cenilec“
pomeni osebo, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje
cenitve, in ki je neodvisen od procesa odločanja o kreditih. (c) Dokumentacija Vrste stanovanjskih in
poslovnih nepremičnin, ki jih sprejema kreditna institucija, in njene
posojilne politike v tej zvezi so jasno dokumentirane. (d) Zavarovanje Kreditna institucija
vzpostavi postopke za spremljanje, da je nepremičnina, ki je prejeta v
zavarovanje, primerno škodno zavarovana.
1.5.
Minimalne zahteve za
priznanje zavarovanja z denarnimi terjatvami
9.
Za priznanje zavarovanja
z denarnimi terjatvami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (a) Pravna gotovost (i) Pravni
mehanizem, s katerim se zagotavlja zavarovanje z denarnimi terjatvami, je
zanesljiv in učinkovit ter posojilodajalcu zagotavlja nesporno pravico iz
tega zavarovanja. (ii) Kreditne
institucije morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za izpolnjevanje lokalnih
zahtev glede prisilne izvršljivosti pravic iz zavarovanja. Vzpostavljen je
okvir, ki omogoča posojilodajalcu, da na denarnih terjatvah, danih v
zavarovanje, pridobi pravico z najboljšim vrstnim redom, razen če boljši
vrstni red drugih – privilegiranih – upravičencev temelji na zakonu ali
podzakonskih predpisih. (iii) Kreditne
institucije opravijo zadosten pravni pregled, ki potrjuje prisilno izvršljivost
zavarovanja z denarnimi terjatvami v vseh zadevnih pravnih redih. (iv) Dogovori o
zavarovanju z denarnimi terjatvami morajo biti pravilno dokumentirano z jasnimi
in zanesljivimi postopki za njegovo pravočasno unovčenje. Postopki
kreditnih institucij zagotavljajo spoštovanje pravnih pogojev v zvezi z
ugotavljanjem neplačila in pravočasnim unovčenjem zavarovanja z
denarnimi terjatvami. V primeru finančnih težav ali neplačila
posojilojemalca je kreditna institucija pravno upravičena prodati ali
odstopiti denarne terjatve tretjim osebam brez soglasja dolžnikov po denarnih terjatvah. (b) Upravljanje s
tveganji (i) Kreditna
institucija mora imeti zanesljiv proces za ugotavljanje kreditnega tveganja,
povezanega z denarnimi terjatvami. Tak proces med drugim vsebuje analize
kreditojemalčevega poslovanja in gospodarske dejavnosti ter vrst strank, s
katerimi kreditojemalec posluje. Če se kreditna institucija opira na
kreditojemalčevo oceno kreditne sposobnosti njegovih strank, mora
pregledati kreditojemalčevo kreditno prakso, da preveri njihovo
zanesljivost in verodostojnost. (ii) Razlika med
zneskom izpostavljenosti in vrednostjo denarnih terjatev mora odražati vse
ustrezne dejavnike, vključno s stroški unovčenja, koncentracijo
znotraj skupine denarnih terjatev, ki jih je v zavarovanje dal posamezen
kreditojemalec, in potencialno tveganje koncentracije znotraj celotne izpostavljenosti
kreditne institucije, ki ni zajeto s splošno metodologijo kreditne institucije.
Kreditna institucija mora ohranjati neprekinjen proces spremljanja, ki ustreza
denarnim terjatvam. Spremljati je treba upoštevanje omejitev skupne koncentracije
za kreditne institucije. Poleg tega je treba redno pregledovati skladnost s
posojilnimi klavzulami, okoljskimi omejitvami in drugimi zakonskimi zahtevami. (iii) Denarne
terjatve, ki jih da v zavarovanje kreditojemalec, so razpršene in niso v
prekomerni korelaciji s kreditojemalcem. Če obstaja bistvena pozitivna
korelacija, so spremljajoča tveganja ustrezno upoštevana pri
določanju presežkov celotnega fonda v zavarovanje danih denarnih terjatev
nad izpostavljenostjo. (iv) Denarne
terjatve do pravnih ali fizičnih oseb, povezanih s kreditojemalcem
(vključno s hčerinskimi podjetji in zaposlenimi) se ne priznajo kot
instrument zavarovanja. (v) Kreditna
institucija ima dokumentiran proces za izterjavo plačil po denarnih terjatvah
v primerih, ko kreditojemalci zamujajo s plačili ali postanejo
neplačniki. Vzpostavljeni so potrebni mehanizmi za izterjavo, tudi če
kreditna institucija pričakuje redno poplačilo s strani
kreditojemalca.
1.6.
Minimalne zahteve za
priznanje zavarovanja s premičninami
10.
Za priznanje zavarovanja
s premičninami morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (a) Dogovor o
zavarovanju s premoženjem je prisilno izvršljiv v vseh zadevnih pravnih redih
in omogoča kreditni instituciji realizacijo vrednosti nepremičnine v
razumnem času. (b) Z
izključno izjemo dovoljenih privilegiranih terjatev iz odstavka 9(a)(ii),
so dovoljene samo tiste pravice na predmetih zavarovanja, ki imajo najboljši
vrstni red. Kreditna institucija ima kot taka prednost do prihodkov iz
unovčitve zavarovanja pred vsemu drugimi posojilodajalci. (c) Vrednost
nepremičnine se spremlja redno in vsaj enkrat na leto. Pogostejše
spremljanje se zahteva, če se razmere na trgu zelo spreminjajo. (d) Posojilna
pogodba vključuje natančen opis zavarovanja in natančno
specifikacijo načina in pogostosti prevrednotenja. (e) Vrste
zavarovanja s premičninami, ki jih sprejema kreditna institucija, ter
politike in prakse za ustrezen obseg vsake vrste zavarovanja glede na znesek
izpostavljenosti, se jasno dokumentirajo v notranjih kreditnih politikah in
postopkih, ki so na razpolago za preverjanje. (f) Kreditne
politike kreditne institucije v zvezi s strukturo poslov obravnavajo zahteve
glede zavarovanja, ki ustrezajo znesku izpostavljenosti, zmožnosti hitrega
unovčenja zavarovanja, zmožnosti objektivnega določanja cene ali
tržne vrednosti, pogostosti, s katero je mogoče hitro pridobiti vrednost
(vključno s strokovno oceno ali vrednotenjem), in nestanovitnosti
vrednosti zavarovanja s premoženjem. (g) Tako
začetno vrednotenje kot tudi prevrednotenje v celoti upoštevata vsa
morebitna poslabšanja ali zastarelost zavarovanja. Posebno pozornost je treba
pri vrednotenju in prevrednotenju namenjati učinkom minevanja časa na
zavarovanja, ki so občutljiva na modo ali datum. (h) Kreditna
institucija mora imeti pravico do fizičnega pregleda premičnin.
Vzpostavljene so politike in postopki, ki obravnavajo uresničevanje
pravice do fizičnega pregleda. (i) Kreditna
institucija mora vzpostaviti postopke za spremljanje, ali so nepremičnine,
sprejete v zavarovanje, primerno škodno zavarovane.
1.7.
Minimalne zahteve za
obravnavanje izpostavljenosti iz naslova zakupa kot zavarovanih s premoženjem
11.
Za obravnavo
izpostavljenosti iz naslova poslov zakupa kot zavarovanih s stvarmi, danimi v
zakup, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (a) Za priznavanje
stvari, danih v zakup, kot zavarovanja s premoženjem, morajo biti izpolnjeni
pogoji iz odstavkov 8 oziroma 10; (b) Zakupodajalec
vzpostavi zanesljivo upravljanje s tveganji glede na lokacijo stvari, uporabo,
za katero je bila dana v zakup, starost in načrtovano zastarelost; (c) Vzpostavi se
zanesljiv pravni okvir, ki določa zakupodajalčevo pravno lastništvo
sredstva in njegovo zmožnost pravočasnega uresničevanja pravic, ki
jih ima kot lastnik; in (d) Razlika med
stopnjo zniževanja vrednosti stvari in stopnjo amortizacije plačil po
zakupu ne sme biti tako velika, da bi precenila zmanjševanje kreditnega
tveganja, ki je pripisano stvarem, danim v zakup.
1.8.
Minimalne zahteve za
priznanje drugega stvarnega kreditnega zavarovanja
1.8.1.
Bančne vloge pri
tretji instituciji ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima tretja
institucija
12.
Za upravičenost do
obravnave iz odstavka 80 v delu 3 mora zavarovanje iz odstavka 23 iz dela 1
izpolnjevati naslednje pogoje: (a) Terjatev
kreditojemalca do tretje institucije je odkrito zastavljena ali prenesena na
posojilno kreditno institucijo; (b) Tretja
institucija se obvesti o zastavi ali prenosu; (c) Zaradi
obvestila lahko tretja institucija izvede plačila samo posojilni kreditni
instituciji ali drugim strankam s privoljenjem kreditne institucije. (d) Zastava ali
prenos je brezpogojna in nepreklicna.
1.8.2.
Police življenjskega
zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji
13.
Police življenjskega
zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji, se lahko priznajo,
če so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) družba, ki daje
življenjsko zavarovanje, se lahko prizna kot primeren izdajatelj osebnih
kreditnih zavarovanj na podlagi odstavka 26 dela 1; (b) polica
življenjskega zavarovanja je izrecno zastavljena posojilni kreditni instituciji
ali je prenešena nanjo (c) družba, ki daje
življenjsko zavarovanje, je obveščena o zastavi ali dodelitvi in zaradi
tega ne more odpovedati pogodbe ali plačati na podlagi pogodbe
izplačljivih zneskov brez privoljenja posojilne kreditne institucije; (d) polica mora
imeti določeno odkupno vrednost, ki je ni mogoče zmanjšati; (e) posojilna
kreditna institucija mora imeti pravico do odpovedi police in pravočasnega
prejetja odkupne vrednosti v primeru kreditojemalčevega neplačila; (f) posojilna
kreditna institucija se obvesti o vsakem neplačilu po polici s strani
imetnika police; (g) kreditno
zavarovanje se mora zagotavljati do dospelosti posojila; in (h) zastava mora
biti prisilno izvršljiva v vseh zadevnih pravnih redih.
2.
Osebno kreditno
zavarovanje in kreditni zapisi
2.1.
Zahteve, ki se nanašajo
tako na osebna jamstva kot na kreditne izvedene finančne instrumente
14.
V skladu z odstavkom 16
morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji za priznanje kreditnega zavarovanja iz
naslova osebnega jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta: (a) Kreditno
zavarovanje je neposredno. (b) Obseg
kreditnega zavarovanja je jasno opredeljen in nesporen. (c) Pogodba o
kreditnem zavarovanju ne vsebuje nikakršne klavzule, katere izpolnitev je izven
neposrednega nadzora posojilodajalca, ki bi: (i) izdajatelju
kreditnega zavarovanja dovoljevala, da enostransko prekliče zavarovanje; (ii) povečala
dejanske stroške zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kvalitete zavarovane
izpostavljenosti; (iii) lahko preprečila
obveznost izdajatelja kreditnega zavarovanja, da pravočasno plača v
primeru, da prvotni dolžnik ne poravna zapadlih plačil; ali (iv) lahko
izdajatelju kreditnega zavarovanja dovoljevala, da skrajša zapadlost kreditnega
zavarovanja. (d) Biti mora
pravno izterljivo v vseh zadevnih pravnih redih.
2.1.1.
Operativne zahteve
15.
Kreditna institucija
izpolni zahteve svojega nadzornika, da ima vzpostavljene sisteme za upravljanje
z morebitno koncentracijo tveganja, ki izhaja iz uporabe osebnih jamstev ali
kreditnih izvedenih finančnih instrumentov. Kreditna institucija mora biti
sposobna prikazati, kako je njena strategija uporabe kreditnih izvedenih
finančnih instrumentov in osebnih jamstev povezana z njenim upravljanjem
celotnega profila tveganj.
2.2.
Posredna osebna jamstva
držav in drugih oseb javnega prava
16.
Če je
izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, za katerega posredno jamči
enota centralne ravni države ali centralna banka, regionalna ali lokalna raven
države, do katerih terjatve se v skladu s členi 78 do 83 obravnavajo kot
terjatve do države, na ozemlju katere nastanejo, multilateralna razvojna banka,
za katero se v skladu s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %, ali
oseba javnega prava, terjatve do katere se v skladu s členi 78 do 83 obravnavajo
kot terjatve do kreditnih institucij, se lahko šteje, da je izpostavljenost
zavarovana z osebnim jamstvom, ki ga je zagotovila zadevna oseba, če so
izpolnjeni naslednji pogoji: (a) posredno osebno
jamstvo krije vse sestavine kreditnega tveganja terjatve; (b) tako prvotno
jamstvo kot tudi posredno jamstvo izpolnjujeta zahteve za jamstva,
določene v odstavkih 14, 15 in 17, razen da se za posredno jamstvo ne
zahteva neposrednost; (c) izpolni se
zahteva pristojnega organa, da je kritje zanesljivo in da v pretekli dokumentaciji
ni ničesar, kar bi nakazovalo, da je kritje posrednega osebnega jamstva
manj kot dejansko enakovredno kritju neposrednega osebnega jamstva zadevne
osebe.
2.3.
Dodatne zahteve za osebna
jamstva
17.
Za priznanje osebnega
jamstva morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji: (a) Ob
kvalificirani kršitvi/neplačilu nasprotne stranke ima posojilna kreditna
institucija pravico, da od izdajatelja osebnega jamstva pravočasno zahteva
vse zapadle denarne zneske iz naslova terjatve, v zvezi s katero je
zagotovljeno zavarovanje. Plačilo s strani izdajatelja osebnega jamstva ni
pogojeno s tem, da mora posojilna kreditna institucija najprej terjati
dolžnika. (b) Osebno jamstvo
je izrecno dokumentirana obveznost, ki jo prevzame izdajatelj jamstva. (c) V skladu z
naslednjim stavkom osebno jamstvo krije vse vrste plačil, za katere se
pričakuje, da jih v zvezi s terjatvijo opravi dolžnik. Če so
določene vrste plačil izključene iz osebnega jamstva, se
priznana vrednost jamstva prilagodi tako, da so upoštevane omejitve kritja. 18.
V primeru osebnih
jamstev, zagotovljenih v okviru vzajemnih jamstvenih shem, ki jih v ta namen
priznajo pristojni organi ali jih zagotovijo ali za njih posredno osebno
jamčijo osebe, navedene v odstavku 16, se lahko šteje, da so zahteve iz
odstavka (a) izpolnjene, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev: (a) izpolnjena je
zahteva pristojnih organov, da ima posojilna kreditna institucija pravico, da
od izdajatelja osebnega jamstva pravočasno pridobi začasno
plačilo, izračunano tako, da predstavlja grobo oceno zneska ekonomske
izgube, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst
plačil, ki jih je kreditojemalec obvezen poravnati, za katere je verjetno,
da jih bo imela kreditna institucija sorazmerno z jamstvenim kritjem; (b) zahteva pristojnih
organov v zvezi z učinki osebnega jamstva, ki se kažejo v varovanju pred
izgubami, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst
plačil, ki jih je kreditojemalec obvezen poravnati, je izpolnjena na drug
način.
2.4.
Dodatne zahteve za kreditne
izvedene finančne instrumente
19.
Za priznanje kreditnega
izvedenega finančnega instrumenta morajo biti izpolnjeni še naslednji
pogoji: (a) V skladu s
točko (b) kreditni dogodki, ki spadajo v okvir kreditnega izvedenega
finančnega instrumenta, obsegajo najmanj: (i) neplačilo
zapadlih zneskov v skladu s pogoji osnovne obveznosti, veljavnimi v času
neplačila (z obdobjem odloga plačila, ki je bodisi usklajeno z
obdobjem odloga plačila po osnovni obveznosti ali krajše od tega obdobja);
in (ii) stečaj,
nesolventnost ali nesposobnost dolžnika, da plača svoje dolgove, njegovo
splošno nesposobnost plačevati dolgove ob zapadlosti ali njegovo pisno
priznanje tega dejstva in podobni dogodki. (iii) prestrukturiranje
osnovne obveznosti, ki se nanaša na odpis ali odlog plačila glavnice,
obresti ali opravnin/provizij, zaradi česar nastane dogodek kreditne
izgube (tj. popravek vrednosti ali drugo knjiženje v breme izkaza poslovnega
izida). (b) Če
kreditni dogodki, določeni v okviru kreditnega izvedenega finančnega
instrumenta, ne zajemajo prestrukturiranja osnovne obveznosti, kakor je opisano
v tretji alinei točke (a), se lahko kreditno zavarovanje kljub temu
prizna, če se zniža priznana vrednost, kot je to določeno v odstavku
84 dela 3. (c) V primeru, da
kreditni izvedeni finančni instrumenti dopuščajo denarno poravnavo,
se vzpostavi zanesljiv postopek vrednotenja za natančno ocenjevanje
izgube. Določi se jasno opredeljen rok za pridobivanje vrednotenj osnovne
obveznosti po kreditnem dogodku. (d) Če se za
poravnavo zahteva pravica in sposobnost kupca zavarovanja, da osnovno obveznost
prenese na izdajatelja kreditnega zavarovanja, se v pogojih osnovne obveznosti
določi, da nobeno zahtevano soglasje k takemu prenosu ne sme biti
neutemeljeno zavrnjeno. (e) Istovetnost
strank, pristojnih za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, se jasno
opredeli. To ugotavljanje ni izključna odgovornost prodajalca zavarovanja.
Kupec zavarovanja ima pravico/sposobnost, da izdajatelja kreditnega zavarovanja
obvesti o nastanku kreditnega dogodka; 20.
Neusklajenost med osnovno
obveznostjo in referenčno obveznostjo po kreditnem izvedenem
finančnem instrumentu (tj. obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje
vrednosti denarne poravnave, ali obveznostjo, ki jo je treba prenesti) ali med
osnovno obveznostjo in obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je
nastal kreditni dogodek, je dovoljena samo, če so izpolnjeni naslednji
pogoji: (a) referenčna
obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal
kreditni dogodek, odvisno od primera, je uvrščena pari passu z
osnovno obveznostjo ali je njej podrejena; (b) osnovna
obveznost in referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za
ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, odvisno od primera, imata istega
dolžnika (tj., isto pravno osebo), uveljavljeni pa sta tudi pravno izvršljivi
klavzuli o navzkrižni ugotovitvi neplačila in o navzkrižni takojšnji
zapadlosti. Del 3 –
Izračunavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja 1.
V skladu z deli 4 do 6,
če so izpolnjene določbe iz delov 1 in 2, se lahko izračun
zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83
pododdelka 1 in izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ter
zneski pričakovanih izgub iz členov 84 do 89 spremenijo v skladu z
določbami tega dela. 2.
Gotovina, vrednostni
papirji ali blago, kupljeni, izposojeni ali prejeti na podlagi posla
začasne prodaje/začasnega nakupa ali posla posoje/izposoje
vrednostnih papirjev ali blaga, se obravnavajo kot zavarovanje s premoženjem.
1.
Stvarno kreditno zavarovanje
1.1.
Kreditni zapisi
3.
Naložbe v kreditne
zapise, ki jih izda posojilna kreditna institucija, se lahko obravnavajo kot
zavarovanje z gotovino.
1.2.
Bilančni pobot
4.
Posojila in depoziti pri
posojilni kreditni instituciji, za katere velja bilančni pobot, se obravnavajo
kot zavarovanje z gotovino.
1.3.
Okvirne pogodbe o pobotu,
ki zajemajo posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle
posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti
kapitalskega trga
1.3.1.
Izračun polno
prilagojene vrednosti izpostavljenosti
(a) Uporaba
pristopa „nadzorniških“ prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa „lastnih
ocen“ prilagoditev za nestanovitnost 5.
V skladu z odstavki 12 do
22, pri izračunu „polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti“ (E*) za
izpostavljenosti na podlagi primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki obsega posle
začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje
vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega
trga, se zadevne prilagoditve za nestanovitnost izračunajo na spodaj
določen način, bodisi z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za
nestanovitnost ali z uporabo pristopa lastnih ocen prilagoditev za
nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 35 do 60 za razvito metodo
za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem. Za
uporabo pristopa na podlagi lastnih ocen veljajo enaki pogoji in zahteve kot za
razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim
premoženjem. 6.
Neto pozicija v vsaki
vrsti vrednostnih papirjev se izračuna tako, da se od skupne vrednosti
tovrstnih vrednostnih papirjev, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na
podlagi okvirne pogodbe o pobotu, odšteje skupna vrednost tovrstnih vrednostnih
papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi pogodbe. 7.
Za namene odstavka 6
vrsta vrednostnih papirjev pomeni vrednostni papirji, ki jih izda ista oseba,
imajo isti datum izdaje, isto zapadlost in za katere veljajo isti pogoji in
zahteve ter ista obdobja unovčenja zavarovanja, kakor je določeno v
odstavkih 35 do 60. 8.
Neto pozicija v vsaki
valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu, se izračuna
tako, da se od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih papirjev,
posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi okvirne pogodbe o pobotu,
dodane znesku gotovine v tej valuti, posojenem ali prenesenem na podlagi
pogodbe, odšteje od skupne vrednosti v tej valuti nominiranih vrednostnih
papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi pogodbe, dodane znesku
gotovine v tej valuti, izposojene ali prejete na podlagi pogodbe. 9.
Prilagoditev za
nestanovitnost, ki je ustrezna za določeno vrsto vrednostnega papirja ali
za gotovino, se uporabi za pozitivno ali negativno neto pozicijo v tovrstnih
vrednostnih papirjih. 10.
Prilagoditev za
nestanovitnost zaradi valutnega tveganja (fx) se uporabi za neto pozitivno ali
negativno pozicijo v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o
pobotu. 11.
E* se izračuna v
skladu z naslednjo formulo: E* = max {0,
[(∑(E) - ∑(C)) + ∑(|neto pozicija v vsakem vrednostnem
papirju| x Hsec) + + (∑|Efx| x Hfx)]} Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s členi
78 do 83, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi
veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja. Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub
izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, je E vrednost vsake posamezne
izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja. C
je vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih
ali pa gotovina, izposojena ali prejeta na podlagi take izpostavljenosti. ∑(E) je vsota vseh
E na podlagi pogodbe. ∑(C) je vsota vseh
C na podlagi pogodbe. Efx je neto
pozicija (pozitivna ali negativna) v dani valuti, razen v valuti poravnave
pogodba, izračunana v skladu z odstavkom 8. Hsec je
prilagoditev za nestanovitnost, ustrezna za določeno vrsto vrednostnih
papirjev. Hfx je
prilagoditev za nestanovitnost iz naslova valutnega tveganja. E* je polno prilagojena
vrednost izpostavljenosti (b) Uporaba
pristopa internih modelov 12.
Namesto uporabe pristopa
nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa lastnih ocen
prilagoditev za nestanovitnost pri izračunu polno prilagojene vrednosti
izpostavljenosti (E*), ki izhaja iz uporabe primerne okvirne pogodbe o pobotu,
ki zajema posle začasne prodaje/začasnega nakupa, posle
posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti
kapitalskega trga, razen poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, se
lahko kreditnim institucijam dovoli, da uporabijo pristop internih modelov, ki
upošteva učinke korelacije med pozicijami vrednostnih papirjev, za katere
velja okvirna pogodba o pobotu, kakor tudi likvidnost zadevnih instrumentov.
Interni modeli, ki se uporabljajo v okviru tega pristopa, zagotovijo ocene
možnih sprememb vrednosti nezavarovanega zneska izpostavljenosti (∑E -
∑C). 13.
Kreditna institucija se
lahko odloči, da za kreditno tveganje uporabi pristop internih modelov
neodvisno od izbire med standardiziranim pristopom in pristopom na podlagi
internih bonitetnih ocen. Če pa kreditna institucija želi uporabiti
pristop internih modelov, ga mora uporabiti za vse nasprotne stranke in
vrednostne papirje, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi
pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen
prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 5 do 11. 14.
Pristop internih modelov
je na voljo kreditnim institucijam, ki so prejele soglasje za uporabo internega
modela upravljanja s tveganji v skladu s Prilogo V Direktive [93/6/EGS]. 15.
Kreditne institucije, ki
niso prejele soglasja nadzorne institucije za uporabo takega modela v skladu z
Direktivo 93/6/EGS, lahko pristojne organe zaprosijo za soglasje za uporabo
internega modela upravljanja s tveganji za namene teh odstavkov. 16.
Soglasje se dodeli samo,
če je izpolnjena zahteva pristojnega organa, da je sistem upravljanja
tveganj, ki ga kreditna institucija uporablja za upravljanje tveganj, ki
izhajajo iz poslov, zajetih z okvirno pogodbo o pobotu, konceptualno ustrezen,
da se izvaja celovito ter zlasti da so izpolnjeni naslednji kvalitativni
standardi: (a) interni model
merjenja tveganja, ki se uporablja za izračun možne nestanovitnosti cen za
posle, je tesno vključen v dnevni proces upravljanja s tveganji banke in
je podlaga za poročanje upravi kreditne institucije o izpostavljenostih
tveganjem; (b) kreditna
institucija ima enoto za kontrolo tveganj, ki je neodvisna od poslovnih
trgovalnih enot in poroča neposredno upravi. Enota mora biti odgovorna za
oblikovanje in izvajanje sistema kreditne institucije za upravljanje tveganj.
Izdela in analizira dnevna poročila o rezultatih modela upravljanja
tveganj in o ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi z določanjem
pozicijskih limitov; (c) dnevna
poročila enote za kontrolo tveganj se pregledajo na ravni vodstva, ki ima
dovolj pooblastil za ukrepanje v smislu zmanjšanja sprejetih pozicij in celotne
izpostavljenosti tveganjem; (d) kreditna
institucija ima v enoti za kontrolo tveganj dovolj osebja, usposobljenega za
uporabo razvitejših modelov; (e) kreditna
institucija ima vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje
skladnosti z dokumentirano skupino internih politik in kontrol v zvezi s
splošnim delovanjem sistema za merjenje tveganja; (f) modeli kreditne
institucije imajo dokazano zgodovino zadostne stopnje natančnosti pri
merjenju tveganj, izkazane s testiranjem rezultatov merjenja za nazaj z uporabo
najmanj enoletnih podatkov; (g) kreditna
institucija pogosto izvaja strog program testiranja izjemnih situacij, pri
čemer rezultate teh testiranj pregleduje višje vodstvo in se upoštevajo v
politikah in limitih, ki jih slednje določa; (h) kreditna
institucija mora v okviru svojega rednega procesa notranje revizije opraviti
neodvisen pregled svojega sistema merjenja tveganj. Ta pregled mora zajemati
tako dejavnosti poslovnih trgovalnih enot kakor tudi dejavnosti neodvisne enote
za kontrolo tveganj; (i) kreditna
institucija mora najmanj enkrat letno opraviti pregled svojega sistema
upravljanja tveganj. 17.
Za izračun možne
spremembe vrednosti veljajo naslednji minimalni standardi: (a) najmanj dnevni
izračun možne spremembe vrednosti; (b) 99. percentil
enostranskega intervala zaupanja; (c) 5-dnevno
obdobje unovčenja, razen v primeru poslov, ki niso posli začasne
prodaje/začasnega nakupa ali posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev
ali blaga, za katere se uporablja 10-dnevno obdobje unovčenja zavarovanja; (d) efektivno
obdobje opazovanj v dolžini najmanj enega leta, razen če je uporaba
krajšega obdobja opazovanja utemeljena z občutno povečano
nestanovitnostjo cen; (e) trimesečne
posodobitve podatkovnih nizov. 18.
Pristojni organi
zahtevajo, da interni model merjenja tveganj zajema zadostno število dejavnikov
tveganj, z namenom, da zajame vsa bistvena cenovna tveganja. 19.
Pristojni organi lahko
kreditnim institucijam dovolijo, da uporabljajo empirične korelacije
znotraj kategorij tveganj in med kategorijami tveganj, če je izpolnjena
njihova zahteva, da je sistem institucije za merjenje korelacij ustrezen in se
izvaja celovito. 20.
Od kreditne institucije,
ki uporablja pristop internih modelov, se zahteva, da rezultate modela testira
za nazaj z uporabo vzorca 20 nasprotnih strank, določenih na letni ravni.
Te nasprotne stranke zajemajo 10 največjih strank, ki jih določi
kreditna institucija na podlagi lastnega pristopa merjenja izpostavljenosti, in
10 drugih naključno izbranih strank. Kreditna institucija naj za vsak dan
in za vsako nasprotno stranko primerja dejansko spremembo vrednosti izpostavljenosti
do nasprotne stranke v enodnevnem obdobju z ocenjeno spremembo vrednosti
izpostavljenosti z uporabo pristopa internih modelov ob uporabi končnih
pozicij prejšnjega dne. Do izjeme pride pri vsakem opazovanju, pri katerem
dejanska sprememba izpostavljenosti preseže oceno internega modela. Glede na
število izjem pri opazovanju 20 nasprotnih strankah v obdobju zadnjih 250
poslovnih dni (ki zajema 5000 opazovanj) se približek notranjega modela
poveča z uporabo multiplikatorja, navedenega v preglednici 1. Tabela 1 Območje || Število izjem || Multiplikator Zeleno območje || 0-99 || 1 || 100-119 || 1,13 || 120-139 || 1,17 Rumeno območje || 140-159 || 1,22 || 160-179 || 1,25 || 180-199 || 1,28 Rdeče območje || 200 ali več || 1,33 V okviru testiranja za
nazaj kreditna institucija potrdi, da izjeme niso koncentrirane v njenih
izpostavljenostih do ene ali več nasprotnih strank 21.
Polno prilagojena
vrednost izpostavljenosti (E*) za kreditne institucije, ki uporabljajo pristop
internih modelov, se izračuna v skladu z naslednjo formulo: E* = max {0, [(∑E
- ∑C) + (ocena internih modelov x ustrezen multiplikator)]} Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s členi
78 do 83 Pododdelka 1, je E vrednost vsake posamezne izpostavljenosti iz
pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja. Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub
izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, je E vrednost vsake posamezne
izpostavljenosti iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja. C je trenutna tržna
vrednost vrednostnih papirjev ali blaga, izposojenih, kupljenih ali prejetih
ali gotovina, izposojena ali prejeta v zvezi z vsako tako izpostavljenostjo. ∑(E) je vsota vseh
E na podlagi pogodbe. ∑(C) je vsota vseh
C na podlagi pogodbe. 22.
Pri izračunu
kapitalskih zahtev z uporabo internih modelov uporabljajo kreditne institucije
rezultat modela za predhodni delovni dan.
1.3.2.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za
posle začasne prodaje/začasnega nakupa in/ali posle posoje/izposoje
vrednostnih papirjev ali blaga in/ali druge posle z instrumenti kapitalskega
trga, zajete v okvirni pogodbi o pobotu
Standardizirani pristop 23.
E*, izračunan v
skladu z odstavki 5 do 22, se za namene člena 80 upošteva kot vrednost
izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov na podlagi okvirne
pogodbe o pobotu. Osnovni pristop na
podlagi notranjih bonitetnih ocen (osnovni pristop IRB) 24.
E*, izračunan v
skladu z odstavki 5 do 22, se za namene Priloge VII upošteva kot vrednost
izpostavljenosti do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov na podlagi okvirne
pogodbe o pobotu.
1.4.
Zavarovanje s
finančnim premoženjem
1.4.1.
Enostavna metoda za
izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem
25.
Enostavna metoda za
izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem je na voljo
samo, če se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti
izračunavajo v skladu s členi 78 do 83. Kreditna institucija ne sme
uporabljati hkrati enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s
finančnim premoženjem in razvite metode za izračun učinkov
zavarovanja s finančnim premoženjem. Vrednotenje 26.
V skladu s to metodo se
priznanemu zavarovanju s finančnim premoženjem dodeli vrednost, enaka
njegovi tržni vrednosti, določeni v skladu z odstavkom 6 Dela 2. Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti 27.
Utež tveganja, ki bi bila
uporabljena v skladu s členi 78 do 83, če bi bil posojilodajalec
neposredno izpostavljen instrumentu zavarovanja s premoženjem, se uporabi za
tiste deleže terjatev, ki so zavarovani s tržno vrednostjo priznanega
zavarovanja s premoženjem. Utež tveganja za delež, zavarovan s premoženjem, je
najmanj 20 %, razen v primerih, določenih v odstavkih 28 do 30. Preostanku
izpostavljenosti se v skladu s členi 78 do 83 dodeli utež tveganja, ki bi
bila uporabljena za nezavarovano izpostavljenost do nasprotne stranke. Posli začasne
prodaje/začasnega nakupa in posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev 28.
Utež tveganja 0 % se
uporablja za delež izpostavljenosti, zavarovan s premoženjem, ki izhaja iz
poslov, ki izpolnjujejo kriterije, naštete v odstavkih 59 in 60. Če
nasprotna stranka v poslu ni prvovrstni tržni udeleženec, se uporabi utež
tveganja 10 %. Posli z izvedenimi
finančnimi instrumenti na prostem trgu z dnevnim vrednotenjem po tekočih
tržnih cenah 29.
Utež tveganja 0 % se v
obsegu zavarovanja s premoženjem uporablja za vrednosti izpostavljenosti,
določene v Prilogi III za izvedene finančne instrumente, ki so
našteti v Prilogi IV, in se dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah ter
so zavarovani z gotovino ali denarju podobnimi instrumenti, kjer ni valutne
neusklajenosti. Utež tveganja 10 % se v obsegu zavarovanja s premoženjem
uporablja za vrednosti izpostavljenosti poslov, zavarovanih z dolžniškimi
vrednostnimi papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali
centralne banke in ki se jim dodeli utež tveganja 0 % v skladu s členi 78
do 83. Za namene tega odstavka
se šteje, da „dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne
ravne držav ali centralne banke“, zajemajo – (a) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani enot regionalnih ali lokalnih ravni države,
do katerih izpostavljenosti se v skladu s členi 78 do 83 štejejo, da so
izpostavljenosti do države, na ozemlju katere so ustanovljeni; (b) dolžniške vrednostne
papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank, za katere se v skladu
s členi 78 do 83 uporablja utež tveganja 0 %; (c) dolžniške
vrednostne papirje, izdane s strani mednarodnih organizacij, katerim je v
skladu s členi 78 do 83 dodeljena utež tveganja 0 %. Drugi posli 30.
Utež tveganja 0 % se
lahko uporabi, če sta izpostavljenost in zavarovanje s premoženjem
nominirana v isti valuti in: (a) je zavarovanje
s premoženjem bodisi bančna vloga ali denarju podoben instrument; ali (b) je zavarovanje
s premoženjem v obliki dolžniških vrednostnih papirjev, izdanih s strani enot
centralne ravni države ali centralnih bank in so v skladu s členi 78 do 83
upravičeni do uteži tveganja 0 %, pri čemer je tržna vrednost
zavarovanja znižana za 20 %. Za namene tega odstavka
se šteje, da „dolžniški vrednostni papirji, izdani s strani enot centralne
ravni države ali centralnih bank“, vključujejo dolžniške vrednostne
papirje iz prejšnje postavke.
1.4.2.
Razvita metoda za
izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem
31.
Pri vrednotenju
zavarovanja s finančnim premoženjem za namene razvite metode za
izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem se pri tržni
vrednosti zavarovanja s premoženjem, zaradi upoštevanja nestanovitnosti cen,
uporabijo „prilagoditve za nestanovitnost“, kakor je določeno v odstavkih
35 do 60 spodaj. 32.
V skladu z obravnavo
valutnih neusklajenosti v primeru poslov z izvedenimi finančnimi
instrumenti na prostem trgu, določenih v odstavku 33, pri čemer je
zavarovanje s premoženjem nominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v
kateri je nominirana osnovna izpostavljenost, se prilagoditvi za
nestanovitnost, ki se nanaša na zavarovanje s premoženjem, določeno v
odstavkih 35 do 60, doda prilagoditev za valutno nestanovitnost. 33.
V primeru poslov z
izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu na podlagi pogodb o
pobotu, ki jih priznavajo pristojni organi iz Priloge III, se uporabi
prilagoditev za nestanovitnost, ki upošteva valutno nestanovitnost, če
obstaja neusklajenost med valuto zavarovanja s premoženjem in valuto poravnave.
Tudi v primeru, če se v poslih na podlagi pogodbe o pobotu, uporablja
več valut, se uporabi samo ena prilagoditev za nestanovitnost. (a) Izračun
prilagojenih vrednosti 34.
Nestanovitnosti
prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem, ki jo je treba upoštevati v
primeru vseh poslov, razen poslov na podlagi priznane okvirne pogodbe o pobotu,
za katere veljajo določbe odstavkov 5 do 24, se izračuna na naslednji
način: CVA = C x
(1-HC-HFX) Nestanovitnosti
prilagojena vrednost izpostavljenosti, ki jo je treba upoštevati, se
izračuna na naslednji način: EVA = E x
(1+HE), v primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na
prostem trgu pa EVA = E. Polno prilagojena
vrednost izpostavljenosti, ki upošteva tako nestanovitnost kot učinke zavarovanja
s premoženjem, ki zmanjšujejo tveganje, se izračuna na naslednji
način: E* = max {0, [EVA -
CVAM]} kjer je E = vrednost
izpostavljenosti, kakor bi bila določena v skladu s členi 78 do 83
ali členi 84 do 89, če izpostavljenost ni zavarovana s premoženjem. EVA = znesek
nestanovitnosti prilagojene izpostavljenosti. CVA =
nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem. CVAM =
dodatno prilagojena CVA zaradi neusklajenosti zapadlosti v skladu z
določbami Dela 4. HE =
prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z izpostavljenostjo (E), izračunano
v skladu z odstavki 35 do 60. HC = prilagoditev za
nestanovitnost v zvezi z zavarovanjem s premoženjem, izračunanim v skladu
z odstavki 35 do 60. HFX =
prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z valutno neusklajenostjo,
izračunano v skladu z odstavki 35 do 60. E* = polno prilagojena
vrednost izpostavljenosti, ki upošteva nestanovitnost in učinke
zavarovanja s premoženjem, ki zmanjšujejo tveganje. (b) Izračun
prilagoditev za nestanovitnost, ki jih je treba uporabiti 35.
Prilagoditve za
nestanovitnost se lahko izračunajo na dva načina: s pristopom
nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali s pristopom lastnih ocen
prilagoditev za nestanovitnost (pristop „lastnih ocen“). 36.
Kreditna institucija
lahko izbere pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop
lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost ne glede na to, ali je za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti izbrala uporabo
členov 78 do 83 ali členov 84 do 89. Če želijo kreditne
institucije uporabiti pristop lastnih ocen, ga morajo uporabiti za vse vrste
instrumentov, razen za nematerialne portfelje, za katere lahko uporabijo
pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost. Če je zavarovanje s
premoženjem sestavljeno iz več priznanih postavk, je prilagoditev za
nestanovitnost , kjer je ai
delež postavke v celotnem zavarovanju s premoženjem, Hi pa je
prilagoditev za nestanovitnost, ki se nanaša na to postavko. (i) Nadzorniške
prilagoditve za nestanovitnost 37.
Prilagoditve za nestanovitnost,
ki se uporabljajo v okviru pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost
(ob predpostavki dnevnega prevrednotenja), so prilagoditve, opredeljene v
tabelah 2 do 5. PRILAGODITVE ZA
NESTANOVITNOST Tabela 2 Stopnja kreditne kvalitete, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev || Preostala zapadlost || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavku 7 (b) dela 1 || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavkih 7 (c) in (d) dela 1 || || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) 1 || ≤ 1 leto || 0,707 || 0,5 || 0,354 || 1,414 || 1 || 0,707 || >1 ≤ 5 let || 2,828 || 2 || 1,414 || 5,657 || 4 || 2,828 || > 5 let || 5,657 || 4 || 2,828 || 11,314 || 8 || 5,657 2-3 || ≤ 1 leto || 1,414 || 1 || 0,707 || 2,828 || 2 || 1,414 || >1 ≤ 5 let || 4,243 || 3 || 2,121 || 8,485 || 6 || 4,243 || > 5 let || 8,485 || 6 || 4,243 || 16,971 || 12 || 8,485 4 || ≤ 1 leto || 21,213 || 15 || 10,607 || N/A || N/A || N/A || >1 ≤ 5 let || 21,213 || 15 || 10,607 || N/A || N/A || N/A || > 5 let || 21,213 || 15 || 10,607 || N/A || N/A || N/A Tabela 3 Stopnja kreditne kvalitete, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavku 7 (b) Dela 1 || Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami, ki jih izdajo osebe, opisane v odstavku 7 (c) in (d) dela 1 || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) 1 || 0,707 || 0,5 || 0,354 || 1,414 || 1 || 0,707 2-3 || 1,414 || 1 || 0,707 || 2,828 || 2 || 1,414 Tabela 4 Druge vrste zavarovanja s premoženjem ali izpostavljenosti || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 10-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) Lastniški instrumenti v glavnem indeksu, zamenljive obveznice v glavnem indeksu || 21,213 || 15 || 10,607 Drugi lastniški instrumenti ali zamenljive obveznice, uvrščeni na priznani borzi || 35,355 || 25 || 17,678 Gotovina || 0 || 0 || 0 Zlato || 21,213 || 15 || 10,607 Tabela 5 Prilagoditev za nestanovitnost za valutno neusklajenost 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 20-dnevno obdobje unovčenja (%) || 5-dnevno obdobje unovčenja (%) 11,314 || 8 || 5,657 38.
Obdobje unovčenja za
zavarovane posojilne posle znaša 20 delovnih dni. Obdobje unovčenja za
posle začasne prodaje/začasnega nakupa (razen če taki posli
vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z lastništvom
blaga) in posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga znaša 5 delovnih
dni. Obdobje unovčenja za druge posle z instrumenti kapitalskega trga
znaša 10 delovnih dni. 39.
Stopnja kreditne kvalitete
v tabelah 2 do 5 in v odstavkih 40 do 42, s katero je povezana bonitetna ocena
dolžniških vrednostnih papirjev, je stopnja kreditne kvalitete, za katero
pristojni organi ugotovijo, da je povezana z zunanjo kreditno oceno v skladu s
členi 78 do 83. Za te namene se uporablja tudi odstavek 10 dela 1. 40.
Za neustrezne vrednostne
papirje, posojene ali prodane v okviru poslov začasne
prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev,
je prilagoditev za nestanovitnost ista kakor za lastniške vrednostne papirje,
ki jih ni v glavnem indeksu, so pa uvrščeni na priznani borzi. 41.
Za primerne enote
premoženja investicijskih skladov je prilagoditev za nestanovitnost
največja prilagoditev za nestanovitnost, ki bi bila ob upoštevanju obdobja
unovčenja posla, kakor je določeno v odstavku 38, uporabljena za
katero koli premoženje, v katerega ima sklad pravico nalagati. 42.
Za neocenjene dolžniške
vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije in izpolnjujejo kriterije
primernosti iz odstavka 8 Dela 1, so prilagoditve za nestanovitnosti iste kakor
prilagoditve za vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije ali podjetja z
zunanjo bonitetno oceno, povezano s stopnjama kreditne kvalitete 2 ali 3. (ii) Lastne
ocene prilagoditev za nestanovitnost 43.
Pristojni organi lahko
institucijam, ki izpolnjujejo zahteve, določene v odstavkih 48 do 57,
dovolijo, da uporabljajo svoje lastne ocene nestanovitnosti za izračun
prilagoditev za nestanovitnost, ki se nanašajo na zavarovanje s premoženjem in
izpostavljenosti. 44.
Če imajo dolžniški
vrednostni papirji bonitetno oceno priznane ECAI, ki je enakovredna naložbenemu
razredu ali boljša, lahko pristojni organi kreditnim institucijam dovolijo, da
izračunajo oceno nestanovitnosti za vsako kategorijo vrednostnih papirjev.
45.
Pri določanju
ustreznih kategorij kreditne institucije upoštevajo vrsto izdajatelja
vrednostnega papirja, zunanjo bonitetno oceno vrednostnih papirjev, njihovo
preostalo zapadlost in njihovo modificirano trajanje. Ocene nestanovitnosti
morajo biti reprezentativne za vrednostne papirje, ki jih kreditna institucija
vključi v kategorijo. 46.
Za dolžniške vrednostne
papirje, ki imajo bonitetno oceno priznane ECAI, ki je slabša od naložbenega
razreda, ter za drugo primerno zavarovanje s premoženjem morajo biti
prilagoditve za nestanovitnost izračunane za vsako posamezno postavko. 47.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo pristop lastnih ocen, morajo oceniti nestanovitnost zavarovanja s
premoženjem ali valutno neusklajenost brez upoštevanja kakršnih koli korelacij
med nezavarovano izpostavljenostjo, zavarovanjem s premoženjem in/ali
menjalnimi tečaji. Kvantitativni kriteriji 48.
Pri izračunu
prilagoditev za nestanovitnost se uporabi 99. percentil enostranskega intervala
zaupanja. 49.
Obdobje unovčenja je
20 delovnih dni za zavarovane posojilne posle; 5 delovnih dni za posle
začasne prodaje/začasnega nakupa, razen če taki posli
vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z blagom ali
posle posoje/izposoje blaga ali vrednostnih papirjev; in 10 delovnih dni za
druge posle z instrumenti kapitalskega trga. 50.
Kreditne institucije
lahko uporabijo vrednosti prilagoditev za nestanovitnost, izračunane glede
na krajša ali daljša obdobja unovčenja, ki so z uporabo formule
kvadratnega korena časa podaljšana ali skrajšana do obdobja
unovčenja, določenega v odstavku 49 za zadevno vrsto posla: kjer je TM ustrezno
obdobje unovčenja; HM prilagoditev
za nestanovitnost za ustrezno obdobje unovčenja; HN prilagoditev
za nestanovitnost za obdobje unovčenja TN; 51.
Kreditne institucije
upoštevajo nelikvidnost premoženja nižje kvalitete. Obdobje unovčenja se
prilagodi navzgor v primerih, ko obstaja dvom glede likvidnosti zavarovanja s
premoženjem. Kreditne institucije tudi identificirajo, kdaj lahko pretekli
podatki podcenijo morebitno nestanovitnost, npr. v primeru drseče vezane
valute. Taki primeri se obravnavajo s pomočjo scenarija izjemnih situacij. 52.
Dolžina predhodnega
opazovalnega obdobja (vzorčnega obdobja) za izračun prilagoditev za
nestanovitnost je najmanj eno leto. Za kreditne institucije, ki uporabljajo
sistem tehtanja ali druge metode za predhodno opazovalno obdobje, je dejansko
dolžina opazovalnega obdobja najmanj eno leto (pri čemer tehtano
povprečje časovnih zaostankov ne sme biti krajše od 6 mesecev).
Pristojni organi lahko od kreditne institucije tudi zahtevajo, da svoje
prilagoditve za nestanovitnost izračuna z uporabo krajšega opazovalnega
obdobja, če je to po sodbi pristojnih organov utemeljeno zaradi
občutno povečane nestanovitnosti cen. 53.
Kreditne institucije
posodobijo svoje podatkovne nize najmanj vsake tri mesece in jih ponovno
ocenijo, kadarkoli pride do bistvenih sprememb tržnih cen. To pomeni, da se
prilagoditve za nestanovitnost izračunajo najmanj vsake tri mesece. Kvalitativni kriteriji 54.
Ocene nestanovitnosti se
uporabljajo v dnevnem procesu upravljanja s tveganji banke, vključno v
povezavi z internimi limiti izpostavljenosti. 55.
Če je obdobje
unovčenja, ki ga kreditna institucija uporablja v dnevnem procesu
upravljanja s tveganji, daljše od obdobja, določenega v tem delu za
zadevne posle, se prilagoditve za nestanovitnost povečajo v skladu s
formulo kvadratnega korena časa, določeno v odstavku 50. 56.
Kreditna institucija ima
vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti z
dokumentirano skupino politik in kontrol za delovanje sistema za oceno
prilagoditev za nestanovitnost in vključevanje takih ocen v svoj proces
upravljanja s tveganji. 57.
V okviru lastnega procesa
notranje revizije kreditne institucije se redno izvaja neodvisni pregled
sistema kreditne institucije za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost.
Pregled celotnega sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost in za
vključevanje teh prilagoditev v proces upravljanja s tveganji banke, se
opravi najmanj enkrat letno, pri čemer posebej obravnava najmanj: (a) vključevanje
ocenjenih prilagoditev za nestanovitnost v dnevno upravljanje s tveganji; (b) ovrednotenje
kakršnih koli občutnih sprememb v procesu ocenjevanja prilagoditev za
nestanovitnost; (c) preverjanje
doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti podatkovnih virov,
uporabljenih za vodenje sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost,
vključno z neodvisnostjo teh podatkovnih virov; (d) točnost in
ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo. (iii) Povečanje
prilagoditev za nestanovitnost 58.
Prilagoditve za
nestanovitnost, določene v odstavkih 37 do 42, so prilagoditve za
nestanovitnost, ki se uporabljajo v primeru dnevnega prevrednotenja. Tudi
če kreditna institucija uporablja svoje lastne ocene prilagoditev za
nestanovitnost v skladu z odstavki 43 do 57, morajo biti slednje
izračunane najprej na podlagi dnevnega prevrednotenja. Če je
pogostnost prevrednotenja manjša kot enkrat dnevno, se uporabijo večje
prilagoditve za nestanovitnost. Slednje se izračunajo tako, da se prilagoditve
za nestanovitnost na podlagi dnevnega prevrednotenja povečajo z uporabo
naslednje formule „kvadratnega korena časa“: pri čemer je: H prilagoditev za
nestanovitnost, ki se uporabi HM prilagoditev
za nestanovitnost v primeru dnevnega prevrednotenja NR dejansko
število delovnih dni med prevrednotenjem TM obdobje
unovčenja za zadevno vrsto posla. (iv) Pogoji
za uporabo prilagoditve za nestanovitnost po stopnji 0 % 59.
Kjer v zvezi s posli
začasne prodaje/začasnega nakupa in posli posoje/izposoje vrednostnih
papirjev kreditna institucija uporablja pristop nadzorniških prilagoditev za
nestanovitnost ali pristop lastnih ocen in so izpolnjeni pogoji, določeni
v točkah (a) do (h), lahko pristojni organi kreditnim institucijam
dovolijo, da ne uporabljajo prilagoditev za nestanovitnost, izračunanih v
skladu z odstavki 35 do 58, in da namesto tega uporabijo prilagoditve za
nestanovitnost po stopnji 0 %. Ta možnost ni na voljo kreditnim institucijam,
ki uporabljajo pristop internih modelov, določen v odstavkih 12 do 22. (a) Tako izpostavljenost
kakor zavarovanje s premoženjem sta gotovina ali vrednostni papirji, ki spadajo
pod odstavek 7(b) Dela 1; (b) Tako
izpostavljenost kakor zavarovanje s premoženjem sta nominirana v isti valuti. (c) Bodisi
zapadlost posla ni daljša od enega dne bodisi tako za izpostavljenost kakor
zavarovanje s premoženjem velja dnevno vrednotenje po tržnih cenah ali dnevno
vzdrževanje kritja; (d) Šteje se, da
čas med zadnjim vrednotenjem po tekočih tržnih cenah, preden
nasprotna stranka ni opravila vzdrževanja kritja, in unovčenjem
zavarovanja s premoženjem ni daljši od štirih poslovnih dni; (e) Posel se
poravna v okviru sistema poravnave, uveljavljenega za to vrsto posla; (f) Dokumentacija,
ki zajema pogodbo, je standardna tržna dokumentacija za posle začasne
prodaje/začasnega nakupa ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev z
zadevnimi vrednostnimi papirji; (g) Posel ureja
dokumentacija, ki določa, da se lahko posel takoj odpove, če
nasprotna stranka ne izpolni obveznosti, da izroči gotovino ali vrednostne
papirje oziroma zagotovi kritje ali drugače ne izpolni svoje obveznosti; (h) Pristojni
organi obravnavajo nasprotno stranko kot „prvovrstnega tržnega udeleženca“.
Prvovrstni tržni udeleženci so lahko naslednje osebe: –
Osebe, navedene v
odstavku 7(b) dela 1, do katerih izpostavljenostim se dodeli utež tveganja 0 %
v skladu s členi 78 do 83; –
institucije; –
druga finančna
podjetja (vključno z zavarovalnicami), do katerih izpostavljenostim se s
členi 78 do 83 dodeli utež tveganja 20 % v skladu, ali ki, v primeru kreditnih
institucij, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti
in zneske pričakovanih izgub v skladu s členi 83 do 89, nimajo
bonitetnih ocen priznane ECAI in po notranjih ocenah zanje obstaja verjetnost
neplačila, ki je enakovredna verjetnosti, povezani s bonitetnimi ocenami
ECAI, za katere so pristojni organi določili, da so povezane s stopnjo
kreditne kvalitete 2 ali boljše v skladu s pravili za tehtanje tveganja
izpostavljenosti do podjetij na podlagi členov 78 do 83. –
regulirani investicijski
skladi, ki morajo izpolnjevati v zvezi s kapitalom ali finančnimi vzvodi; –
regulirani pokojninski
skladi; in –
priznane klirinške
organizacije. 60.
Če v primeru poslov
začasne prodaje/začasnega nakupa ali poslov posoje/izposoje
vrednostnih papirjev z vrednostnimi papirji, ki jih izda domača vlada,
pristojni organ dovoli uporabo obravnave, določene v odstavku 59, potem
lahko drugi pristojni organi kreditnim institucijam, vključenim v njihovo
pristojnost, dovolijo, da sprejmejo isti pristop za iste posle. (c) Izračun
zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih
izgube Standardizirani pristop 61.
E*, izračunan v
skladu z odstavkom 34, se uporabi kot vrednost izpostavljenosti za namene
člena 80. Pristop na podlagi
notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB) 62.
LGD* (dejanska izguba ob
neplačilu), izračunan v skladu s tem odstavkom, se uporabi kot LGD za
namene Priloge VII. LGD* = Max {0, LGD x
[(E*/E]} kjer je: LGD = izguba ob
neplačilu, ki bi se uporabila za izpostavljenost, določeno v
členih 84 do 89, če izpostavljenost ne bi bila zavarovana s
premoženjem; E = vrednost
izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89; E* = vrednost,
izračunana v skladu z odstavkom 34.
1.5.
Druga primerna
zavarovanja s premoženjem za člene 84 do 89
1.5.1.
Vrednotenje
(a) Zavarovanje
z nepremičnino 63.
Nepremičnino
vrednoti neodvisni cenilec po tržni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od
tržne. V državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile
stroge kriterije za ocenjevanje hipotekarne posojilne vrednosti, lahko nepremičnino
oceni neodvisni cenilec, in sicer po hipotekarni posojilni vrednosti ali po
vrednosti, ki je nižja od hipotekarne posojilne vrednosti. 64.
Tržna vrednost pomeni
ocenjeni znesek, za katerega bi lahko bila nepremičnina na datum
vrednotenja izmenjana med kupcem in prodajalcem na podlagi strogih poslovnih
odnosov in po ustreznem trženju, pri čemer vsaka posamezna stranka ravna s
polno zavestjo, preudarno in brez prisile. Tržna vrednost se dokumentira na
pregleden in jasen način. 65.
Hipotekarna posojilna
vrednost pomeni vrednost nepremičnine, kakor jo določi cenilec s
preudarno oceno tržljivosti nepremičnine v prihodnosti tako, da upošteva
dolgoročne trajnostne vidike nepremičnine, običajne in lokalne
razmere na trgu, trenutno uporabo in alternativne primerne uporabe nepremičnine.
Pri ocenjevanju hipotekarne posojilne vrednosti se špekulativni elementi ne
upoštevajo. Hipotekarna posojilna vrednost se dokumentira na pregleden in jasen
način. 66.
Vrednost zavarovanja s
premoženjem je tržna vrednost ali hipotekarna posojilna vrednost, ustrezno
zmanjšana, da upošteva rezultate spremljanja, ki je zahtevano v skladu z
odstavkom 8 dela 2, in da upošteva kakršnekoli predhodne terjatve iz naslova
nepremičnine. (b) Denarne
terjatve 67.
Vrednost denarnih
terjatev je znesek denarnih terjatev. (c) Zavarovanje
s premičninami 68.
Premičnina se
vrednoti po svoji tržni vrednosti – tj. po ocenjenem znesku, za katerega bi
lahko bila premičnina na datum vrednotenja izmenjana med kupcem in
prodajalcem na podlagi strogih poslovnih odnosov.
1.5.2.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub
(a) Splošna
obravnava 69.
LGD* (dejanska izguba ob
neplačilu), izračunana v skladu z odstavki 70 do 73, se uporabi kot
LGD za namene Priloge VII. 70.
Če je razmerje med
vrednostjo zavarovanja s premoženjem (C) in vrednostjo izpostavljenosti (E)
nižje od ravni praga C* (zahtevana minimalna raven zavarovanja s premoženjem za
dano izpostavljenost), kakor je določeno v tabeli 6, je LGD* LGD,
določen v Prilogi VII za nezavarovane izpostavljenosti do nasprotne
stranke. 71.
Če razmerje med
vrednostjo zavarovanja s premoženjem in vrednostjo izpostavljenosti presega
drugo, višjo raven praga C** (tj. zahtevana raven zavarovanja s premoženjem za
dodelitev polnega priznanja LGD), kakor je določeno v tabeli 6, je LGD*
enak vrednosti, ki je predpisana v tabeli, podani v nadaljevanju. 72.
Če zahtevana raven
zavarovanja s premoženjem C** za izpostavljenost kot celoto ni dosežena, se
šteje, da je izpostavljenost sestavljena iz dveh izpostavljenosti – iz deleža,
v zvezi s katerim je dosežena zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C**, in
iz preostanka. 73.
Tabela 6 določa
veljavni LGD* in zahtevane ravni zavarovanja s premoženjem za zavarovane deleže
izpostavljenosti: Tabela 6 Najmanjši LGD za
zavarovani delež izpostavljenosti || LGD* za nadrejene terjatve ali pogojne terjatve || LGD* za podrejene terjatve ali pogojne terjatve || Zahtevana najmanjša raven zavarovanja s premoženjem (C*) || Zahtevana najmanjša raven zavarovanja s premoženjem (C**) Denarne terjatve || 35 % || 65 % || 0 % || 125 % Stanovanjske nepremičnine/poslovne nepremičnine || 35 % || 65 % || 30 % || 140 % Druga zavarovanja s premoženjem || 40 % || 70 % || 30 % || 140 % Z odstopanjem od zgoraj
navedenega in ob upoštevanju navedenih ravni zavarovanja s premoženjem do 31.
decembra 2012 lahko pristojni organi (a) kreditnim
institucijam dovolijo, da dodelijo 30 % LGD za nadrejene izpostavljenosti v
obliki finančnega zakupa poslovne nepremičnine; in (b) kreditnim
institucijam dovolijo, da dodelijo 35 % LGD za nadrejene izpostavljenosti v
obliki finančnega zakupa opreme. Ob koncu tega obdobja se
opravi ponovni pregled navedenega odstopanja. (b) Alternativna
obravnava zavarovanja z nepremičnino 74.
V skladu z zahtevami iz
tega odstavka in odstavka 75 in kot alternativa obravnavi iz odstavkov 69 do 73
lahko pristojni organi države članice kreditne institucije pooblastijo, da
uporabljajo utež tveganja 50 % za delež izpostavljenosti, ki je polno zavarovan
s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ki se nahaja na ozemlju države
članice, če imajo dokazila, da so zadevni trgi dobro razviti in z
dolgo dobo obstoja ter stopnjami izgub iz naslova stanovanjskih ali poslovnih
hipotekarnih posojil, ne presegajo naslednjih omejitev: (a) do 50 % tržne
vrednosti (ali, kjer je ustrezno in če je manjše, 60 % hipotekarne posojilne
vrednosti) ne sme presegati 0,3 % neodplačanih posojil za stanovanjsko
nepremičnino in/ali poslovno nepremičnino v katerem koli danem letu; (b) skupne izgube,
ki izhajajo iz posojil, zavarovanih s stanovanjsko ali poslovno
nepremičnino, ne smejo presegati 0,5 % neodplačanih posojil,
zavarovanih s tovrstno nepremičnino, v katerem koli danem letu. 75.
Če katerikoli od
pogojev iz odstavka 74 v danem letu ni izpolnjen, upravičenost do uporabe
te obravnave preneha, dokler pogoji niso izpolnjeni v enem od naslednjih let. 76.
Pristojni organi, ki ne
odobrijo obravnave iz odstavka 73, lahko kreditnim institucijam odobrijo
uporabo uteži tveganja, dovoljenih v skladu s to obravnavo, za
izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ki
se nahaja na ozemlju tistih držav članic, katerih pristojni organi
odobrijo to obravnavo ob izpolnitvi enakih pogojev, kot veljajo v navedeni
državi članici.
1.6.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v
primeru mešanih paketov zavarovanja s premoženjem
77.
Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovanih izgub
izračunavajo v skladu s členi 84 do 89, izpostavljenost pa je
zavarovana tako s finančnim premoženjem kot z drugim primernim
zavarovanjem s premoženjem, se LGD* (dejanska izguba ob neplačilu), ki se
uporabi kot LGD za namene Priloge VII, izračuna na naslednji način. 78.
Od kreditne institucije
se zahteva, da nestanovitnosti prilagojeno vrednost izpostavljenosti (tj.
vrednost po prilagoditvi za nestanovitnost, opravljeni v skladu z odstavkom
34), razdeli na deleže, od katerih je vsak krit z zgolj eno vrsto zavarovanja s
premoženjem. To pomeni, da mora kreditna institucija izpostavljenost razdeliti
na delež, krit s primernim zavarovanjem s finančnim premoženjem, delež,
krit z denarnimi terjatvami, deleže, krite z zavarovanjem s poslovno
nepremičnino in/ali zavarovanjem s stanovanjsko nepremičnino, delež,
krit z drugim primernim zavarovanjem s premoženjem, in nezavarovani delež,
kakor je ustrezno. 79.
LGD* se za vsak delež
izpostavljenosti izračuna ločeno v skladu z zadevnimi določbami
te priloge.
1.7.
Drugo stvarno kreditno
zavarovanje
1.7.1.
Bančne vloge pri
tretjih institucijah
80.
Če so izpolnjeni
pogoji iz odstavka 12 dela 2, se lahko kreditno zavarovanje, ki ga urejajo pogoji
iz odstavka 23 dela 1, obravnava kot osebno jamstvo tretje institucije.
1.7.2.
Police življenjskega
zavarovanja, zastavljene posojilni kreditni instituciji
81.
Če so izpolnjeni
pogoji iz odstavka 13 dela 2, se lahko kreditno zavarovanje, ki ga urejajo
pogoji iz odstavka 24 dela 1, obravnava kot osebno jamstvo podjetja, ki
zagotavlja življenjsko zavarovanje. Vrednost priznanega kreditnega zavarovanja
je odkupna vrednost police življenjskega zavarovanja.
1.7.3.
Instrumenti institucij,
odkupni na zahtevo
82.
Instrumenti, ki so
primerni v skladu z odstavkom 25 dela 1, se lahko obravnavajo kot osebno
jamstvo institucije izdajateljice. 83.
V ta namen je vrednost
priznanega kreditnega zavarovanja naslednja: (a) če bo
instrument odkupljen po svoji nominalni vrednosti, je vrednost zavarovanja ta
znesek; (b) če bo
instrument odkupljen po tržni ceni, je vrednost zavarovanja vrednost
instrumenta, vrednotenega na enak način, kot se vrednotijo dolžniški
vrednostni papirji, navedeni v odstavku 8 dela 1.
2.
Osebno kreditno
zavarovanje
2.1.
Vrednotenje
84.
Vrednost osebnega
kreditnega zavarovanja (G) je znesek, za katerega se je izdajatelj zavarovanja
zavezal, da ga bo plačal v primeru neplačila posojilojemalca ali ob
nastanku drugih določenih kreditnih dogodkov. V primeru kreditnih izvedenih
finančnih instrumentov, ki kot kreditni dogodek ne vključujejo
prestrukturiranja osnovne obveznosti z odpisom ali odlogom plačila
glavnice, obresti ali nadomestil, katerih posledica je škodni dogodek iz
naslova kreditnega tveganja (npr. prilagoditev vrednosti, oblikovanje
prilagoditve vrednosti ali drugo podobno knjiženje v breme izkaza poslovnega
izida), se vrednost kreditnega zavarovanja, izračunanega v skladu s prvim
stavkom tega odstavka, zniža za 40 %. 85.
Če je osebno
kreditno zavarovanje nominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri
je nominirana izpostavljenost (valutna neusklajenost), se vrednost kreditnega
zavarovanja zniža z uporabo prilagoditev za nestanovitnost HFX na
naslednji način: G* = G x (1-HFX) kjer je: G = nominalni znesek
kreditnega zavarovanja; G* = G, prilagojen za
morebitno valutno tveganje in Hfx =
prilagoditev za nestanovitnost zaradi morebitne valutne neusklajenosti med
kreditnim zavarovanjem in osnovno obveznostjo. Če valutne
neusklajenosti ni G* = G 86.
Prilagoditve za
nestanovitnost, ki se uporabijo zaradi morebitne valutne neusklajenosti, se
lahko izračunajo z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za
nestanovitnost, kakor je določeno v odstavkih 35 do 58.
2.2.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub
2.2.1.
Delno zavarovanje –
tranširanje
87.
Če kreditna
institucija delež tveganja posojila prenese v eni tranši ali več tranšah,
se uporabijo pravila, določena v členih 94 do 101. Šteje se, da so
pragi bistvenosti, pod katerimi se v primeru izgube ne opravi nikakršno
plačilo, enakovredni zadržanim pozicijam prve izgube in da vplivajo na
porast tranširanega prenosa tveganja.
2.2.2.
Standardizirani pristop
(a) Polno
zavarovanje 88.
Za namene člena 80
je g utež tveganja, dodeljena izpostavljenosti, ki je polno zavarovana z osebnim
kreditnim zavarovanjem (GA), kjer je: g = utež tveganja
izpostavljenosti do izdajatelja zavarovanja, kakor je določeno v
členih 78 do 83; in GA = vrednost
G*, izračunana v skladu z odstavkom 85 in dodatno prilagojena za
neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v delu 4. (b) Delno
zavarovanje– enakovreden status 89.
Če je zavarovani
znesek nižji od vrednosti izpostavljenosti, zavarovani in nezavarovani delež pa
imata enakovreden status – tj. kreditna institucija in izdajatelj zavarovanja
si delita izgube pro-rata, je dopuščena sorazmerna regulatorna
kapitalska olajšava. Za namene člena 80 se zneski tveganju prilagojenih
izpostavljenosti izračunajo v skladu z naslednjo formulo: (E-GA) x r +
GA x g kjer je: E = vrednost
izpostavljenosti; GA = vrednost
G*, izračunana v skladu z odstavkom 85 in dodatno prilagojena za
neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v Delu 4. r = utež tveganja
izpostavljenosti do dolžnika, kakor je določeno v členih 78 do 83; g = utež tveganja
izpostavljenosti do izdajatelja zavarovanja, kakor je določeno v
členih 78 do 83. (c) Državna
jamstva 90.
Pristojni organi lahko
obravnavo, določeno v odstavkih 4 do 6 Priloge VI, razširijo na
izpostavljenosti ali deleže izpostavljenosti, za katere osebno jamčijo
enote centralne ravni države ali centralna banka, pri čemer je osebno
jamstvo nominirano v domači valuti posojilojemalca, v kateri je
financirana tudi izpostavljenost.
2.2.3.
Pristop na podlagi
notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB)
Polno zavarovanje /
delno zavarovanje – enakovreden status 91.
Za kriti delež
izpostavljenosti (na podlagi prilagojene vrednosti kreditnega zavarovanja GA)
je lahko PD za namene Dela 2 Priloge VII enak PD izdajatelja zavarovanja ali PD
med PD posojilojemalca in PD izdajatelja jamstva, če polna substitucija ni
zagotovljena. V primeru podrejenih izpostavljenosti in nepodrejenega osebnega
kreditnega zavarovanja se lahko šteje, da je LGD, ki se uporabi za namene dela
2 Priloge VII, tisti, ki ustreza nadrejenim terjatvam. 92.
Za vse nekrite deleže
izpostavljenosti se kot PD uporabi PD posojilojemalca, kot LGD pa LGD osnovne
izpostavljenosti. 93.
GA je vrednost
G*, izračunana v skladu z odstavkom 85, dodatno prilagojena za
neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v delu 4. Del 4 –
Neusklajenost zapadlosti 1.
Pri izračunu zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti neusklajenost zapadlosti nastane, ko je
preostala zapadlost kreditnega zavarovanja krajša od zavarovane
izpostavljenosti. Zavarovanje, krajše od trimesečne preostale zapadlosti,
katerega zapadlost je krajša od zapadlosti osnovne izpostavljenosti, se ne
prizna. 2.
Če obstaja
neusklajenost zapadlosti, se kreditno zavarovanje ne prizna, če je (a) prvotna
zapadlost zavarovanja krajša od 1 leta; ali (b) če je
izpostavljenost kratkoročna izpostavljenost, za katero pristojni organi
določijo, da zanjo namesto enoletne spodnje meje velja enodnevna spodnja
meja vrednosti zapadlosti (M) v skladu z odstavkom 13 dela 2 Priloge VII.
1.
Opredelitev zapadlosti
3.
Ob upoštevanju
najdaljšega obdobja 5 let, je dejanska zapadlost osnovne obveznosti najdaljše
možno preostalo obdobje, po izteku katerega mora dolžnik izpolniti svoje
obveznosti. V skladu z odstavkom 4 je zapadlost kreditnega zavarovanja obdobje
do prvega datuma, na katerega lahko zavarovanje preneha ali je lahko
prekinjeno. 4.
Če obstaja možnost
prekinitve zavarovanja po lastni presoji izdajatelja zavarovanja, se kot
obdobje zapadlosti zavarovanja uporabi obdobje do prvega datuma, na katerega se
lahko ta možnost uveljavi. Če obstaja možnost prekinitve zavarovanja po
lastni presoji kupca zavarovanja, pogoji dogovora ob uvedbi zavarovanja pa
kreditno institucijo spodbujajo, da zaključi posel pred pogodbeno
zapadlostjo, se kot obdobje zapadlosti zavarovanja uporabi obdobje do prvega
datuma, na katerega se lahko ta možnost uveljavi; drugače se lahko šteje,
da taka možnost nima vpliva na zapadlost zavarovanja. 5.
Če ni možno
preprečiti prenehanja kreditnega izvedenega finančnega instrumenta
pred iztekom morebitnega obdobja mirovanja, po katerem se šteje, da je prišlo
do neplačila osnovne obveznosti, se zapadlost zavarovanja zmanjša za
trajanje obdobja mirovanja.
2.
Vrednotenje zavarovanja
2.1.
Posli, za katere se
uporablja stvarno kreditno zavarovanje – Enostavna metoda za izračun
učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem
6.
Če obstaja
neusklajenost med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja, se
zavarovanje s premoženjem ne prizna.
2.2.
Posli, za katere se
uporablja stvarno kreditno zavarovanje – Razvita metoda za izračun
učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem
7.
Zapadlost kreditnega
zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti morata biti upoštevani v prilagojeni
vrednosti zavarovanja s premoženjem v skladu z naslednjo formulo: CVAM = CVA
x (t-t*)/(T-t*) kjer je: CVA =
nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem, kakor je
določena v odstavku 34 dela 3, ali znesek izpostavljenosti, odvisno od
tega, katera vrednost je nižja; t = število preostalih
let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, izračunano v skladu z
odstavki 3 to 5, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja; T = število preostalih
let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavki 3
to 5, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja; t* = 0.25. CVAM se
upošteva kot CVA, dodatno prilagojen za neusklajenost zapadlosti, ki
se vključi v formulo za izračun polno prilagojene vrednosti
izpostavljenosti (E*), določene v odstavku 34 Dela 3.
2.3.
Posli, za katere se
uporablja osebno zavarovanje
8.
Zapadlost kreditnega
zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti morata biti upoštevani v prilagojeni
vrednosti kreditnega zavarovanja v skladu z naslednjo formulo: GA = CVA
x (t-t*)/(T-t*) kjer je: G* = znesek zavarovanja,
prilagojen za morebitno valutno neusklajenost GA = G*,
prilagojen za morebitno neusklajeno zapadlost t = število preostalih
let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, izračunano v skladu z
odstavki 3 to 5, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja; T = število preostalih
let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavki 3
to 5, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja; t* = 0.25. GA se nato
upošteva kot vrednost zavarovanja za namene odstavkov 84 do 93 Dela 3. Del 5 –
Kombinacije zmanjševanja kreditnega tveganja v standardiziranem pristopu 9.
V primeru, da kreditna
institucija, ki izračunava zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v
skladu s členi 78 do 83, uporablja več kot eno obliko zmanjševanja
kreditnega tveganja, ki krije eno samo izpostavljenost (npr. kreditna
institucija uporablja tako zavarovanje s premoženjem kot osebno jamstvo za
delno kritje izpostavljenosti), se od kreditne institucije zahteva, da
izpostavljenost razdeli v deleže, krite s posameznim orodjem za zmanjšanje
kreditnega tveganja (npr. delež, krit z zavarovanjem s premoženjem, in delež,
krit z osebnim jamstvom), znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti pa mora
biti za vsak delež izračunan ločeno v skladu z določbami
členov 78 do 83 in s to prilogo. 10.
Če ima kreditno
zavarovanje, ki ga zagotovi en sam izdajatelj zavarovanja, različne
zapadlosti, se uporabi postopek, podoben opisanemu v odstavku 1. Del 6 –
Košarica tehnik CRM
1.
Kreditni izvedeni
finančni instrument na podlagi prvega neplačila
1.
Če kreditna
institucija pridobi kreditno zavarovanje za več izpostavljenosti pod
pogoji, da prvo neplačilo med izpostavljenostmi sproži plačilo na
podlagi kreditnega zavarovanja, in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo,
lahko kreditna institucija prilagodi izračun zneska tveganju prilagojene
izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneska pričakovanih izgub, ki bi v
odsotnosti kreditnega zavarovanja dal najnižji znesek tveganju prilagojene
izpostavljenosti na podlagi členov 78 do 83 ali členi 84 do 89 v
skladu s to prilogo, vendar samo, če je vrednost izpostavljenosti manjša
ali enaka vrednosti kreditnega zavarovanja.
2.
Kreditni izvedeni
finančni instrument na podlagi n-tega neplačila
2.
V primeru, da n-to
neplačilo med izpostavljenostmi sproži plačilo na podlagi kreditnega
zavarovanja, kreditna institucija, ki kupuje zavarovanje, prizna zavarovanje za
namen izračuna zneskov s tveganju prilagojenih izpostavljenosti, po
potrebi pa tudi zneskov pričakovanih izgub, samo če je bilo
zavarovanje pridobljeno tudi za neplačila od 1 do n-1, ali če
je že prišlo do števila neplačil n-1. V teh primerih se uporablja
metodologija, določena v odstavku 1 za kreditne izvedene finančne
instrumente na podlagi prvega neplačila, ustrezno spremenjena za produkte n-tega
neplačila. PRILOGA IX –
Listinjenje
Del 1 – Opredelitve za namene Priloge X 1.
V tej prilogi: –
„Dodatni razpon“ pomeni
pristojbine in drugi prihodki iz nadomestil, prejeti v zvezi listinjenimi
izpostavljenostmi, zmanjšani za neto stroške in odhodke. –
„Vgrajena nakupna opcija“
pomeni pogodbena možnost, da originator začasno odkupi ali nadomesti
pozicije listinjenja pred odplačilom vseh osnovnih izpostavljenosti,
če znesek zapadlih izpostavljenosti pade pod določeno stopnjo. –
„Likvidnostno posojilo“
pomeni pozicija listinjenja, ki izhaja iz pogodbenega sporazuma o financiranju
za zagotavljanje pravočasnosti denarnih tokov investitorjem. –
„Kirb“ pomeni 8 % zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi bili v skladu s členi 84 do
89 izračunani za listinjene izpostavljenosti, če slednje ne bi bile
listinjene, čemur se prišteje znesek pričakovanih izgub, povezan z izpostavljenostmi,
izračunanimi v skladu z navedenimi členi. –
„Metoda na podlagi
bonitetnih ocen“ pomeni metoda izračunavanja zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za pozicije listinjenja v skladu z odstavki 45 do 49 dela 4. –
„Metoda nadzorniške
formule“ pomeni metoda izračunavanja zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za pozicije listinjenja v skladu z odstavki 50 do 52 dela 4. –
„Neocenjena pozicija“
pomeni pozicija listinjenja, ki nima primerne bonitetne ocene od primerne ECAI,
kakor je določeno v členu 97. –
„Ocenjena pozicija“
pomeni pozicija listinjenja, ki ima primerno bonitetno oceno od primerne ECAI,
kakor je določeno v členu 97. –
„Program s premoženjem
kritih komercialnih zapisov“ (program „ABCP“) pomeni program listinjenj, iz
katerega izdani vrednostni papirji so pretežno v obliki komercialnih zapisov s
prvotno zapadlostjo do enega leta ali manj. Del 2 –
Minimalne zahteve za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja
ter izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov
pričakovanih izgub za listinjene izpostavljenosti
1.
Minimalne zahteve za
priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja v tradicionalnem
listinjenju
1.
Kreditna institucija v
vlogi originatorja, ki uporablja tradicionalno listinjenje, lahko iz
izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov
pričakovanih izgub izključi listinjene izpostavljenosti, če je
bilo na tretje osebe prenesen pomemben delež kreditnega tveganja iz naslova
listinjenih izpostavljenosti, pri čemer ta prenos ustreza naslednjim pogojem:
(a) Dokumentacija
listinjenja odraža ekonomsko vsebino posla. (b) Listinjene
izpostavljenosti so postavljene izven dosega kreditne institucije v vlogi
originatorja in njenih upnikov, kar velja tudi za primer likvidacije in
stečaja. Navedeno se utemelji z mnenjem kvalificiranega pravnega
svetovalca (c) Izdani
vrednostni papirji ne predstavljajo plačilnih obveznosti kreditne
institucije v vlogi originatorja. (d) Prevzemnik je
subjekt s posebnim namenom pri listinjenju (SSPE). (e) Kreditna
institucija originator ne ohrani dejanskega ali posrednega nadzora nad
prenesenimi izpostavljenostmi. Šteje se, da je originator ohranil dejanski
nadzor nad prenesenimi izpostavljenostmi, če ima pravico, da od
prevzemnika ponovno odkupi predhodno prenesene izpostavljenosti z namenom, da
pridobi določene koristi, ali če je dolžan ponovno prevzeti preneseno
tveganje. Ohranitev pravic ali obveznosti kreditne institucije v vlogi
originatorja do servisiranja pravic, ki se nanašajo na zadevne
izpostavljenosti, sama po sebi ne predstavlja posrednega nadzora nad
izpostavljenostmi. (f) V primeru, da
obstaja vgrajena nakupna opcija, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (i) Kreditna
institucija v vlogi originatorja lahko vgrajeno nakupno opcijo uveljavi po
svoji lastni presoji; (ii) Vgrajena
nakupna opcija se lahko uveljavi samo, če 10 % ali manj prvotne vrednosti
listinjenih izpostavljenosti ostane neamortiziranih; in (iii) Vgrajena
nakupna opcija ni strukturirana tako, da bi preprečevala izgube pozicij iz
naslova izboljšanja kreditne kvalitete ali drugih pozicij investitorjev, niti
ni strukturirana na drugačen način, ki bi zagotavljal izboljšanje
kreditne kvalitete. (g) Dokumentacija
listinjenja ne vsebuje klavzul, ki (i) razen v
primeru določb o predčasnem odplačilu, zahtevajo, da kreditna
institucija v vlogi originatorja izboljša pozicije v listinjenju, ki
vključujejo, vendar niso omejene na spremembo osnovnih kreditnih
izpostavljenosti ali na povečanje donosa, ki se izplača investitorjem
zaradi poslabšanja kreditne kvalitete listinjenih izpostavljenosti ali (ii) ki
povečujejo donos, ki se izplača imetnikom pozicij v listinjenju
zaradi poslabšanja kreditne kvalitete osnovnega paketa.
2.
Minimalne zahteve za
priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja v sintetičnem listinjenju
2.
Kreditna institucija v
vlogi originatorja, ki uporablja sintetično listinjenje, lahko
izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, po potrebi pa tudi
zneske pričakovanih izgub, za listinjene izpostavljenosti v skladu z
odstavkoma 3 in 4 spodaj, če je bilo s stvarnim ali z osebnim kreditnim
zavarovanjem na tretje osebe prenesen pomemben delež kreditnega tveganja, pri
čemer prenos ustreza naslednjim pogojem. (a) Dokumentacija
listinjenja odraža ekonomsko vsebino posla. (b) Kreditno zavarovanje,
s katerim se prenese kreditno tveganje, izpolnjuje kriterije primernosti in
druge zahteve iz členov 90 do 93 za priznanje takega kreditnega
zavarovanja. Za te namene se subjekti s posebnim namenom ne priznajo kot
primerni izdajatelji osebnih kreditnih zavarovanj. (c) Instrumenti, ki
se uporabljajo za prenos kreditnega tveganja, ne vsebujejo zahtev ali pogojev,
ki (i) zahtevajo
večje prage bistvenosti, za katere se šteje, da se kreditno zavarovanje v
primeru kreditnega dogodka ne sproži, če niso doseženi; (ii) dopuščajo
prekinitev zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kvalitete osnovnih
izpostavljenosti; (iii) razen v
primeru določb o predčasnem odplačilu dolga, zahtevajo, da
kreditna institucija v vlogi originatorja izboljša pozicije v listinjenju; (iv) povečujejo
stroške kreditnih institucij za kreditno zavarovanje ali donos, ki se
izplača imetnikom pozicij v listinjenju zaradi poslabšanja kreditne
kvalitete osnovnega paketa. (d) Od
kvalificiranega pravnega svetovalca se pridobi mnenje, ki potrjuje izterljivost
kreditnega zavarovanja v vseh zadevnih pravnih redih.
3.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne institucije v vlogi
originatorja za izpostavljenosti, listinjene v sintetičnem listinjenju
3.
Za izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti, pri
čemer so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2, kreditna institucija v vlogi
originatorja, ki uporablja sintetično listinjenje, v skladu z odstavki 5
do 8 uporabi ustrezne metodologije izračunavanja iz dela 4 in ne
metodologije iz členov 78 do 89. Za kreditne institucije, ki
izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske
pričakovanih izgub v skladu s členi 84 do 89, je znesek
pričakovanih izgub iz naslova teh izpostavljenosti enak nič. 4.
Zaradi jasnosti se
odstavek 3 nanaša na celotni paket izpostavljenosti, vključeno v
listinjenje. Na podlagi odstavkov 5 do 8 se od kreditne institucije v vlogi
originatorja zahteva, da v skladu z določbami dela IV izračuna zneske
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vse tranše v listinjenju,
vključno s tistimi, ki jim je bilo priznano zmanjšanje kreditnega
tveganja. Če se na primer tranša prenese na tretjo stranko z osebnim
kreditnim zavarovanjem, se utež tveganja te tretje stranke uporabi za tranšo
pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditne
institucije v vlogi originatorja.
3.1.
Obravnava neusklajenosti
zapadlosti v sintetičnih listinjenjih
5.
Za izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z odstavkom 3 se v skladu z
odstavki 6 do 8 upošteva kakršna koli morebitna neusklajenost zapadlosti med
kreditnim zavarovanjem, s katerim je doseženo tranširanje, in listinjenimi
izpostavljenostmi. Za zapadlost listinjenih zapadlosti se upošteva najdaljšo
zapadlost katere koli izmed teh izpostavljenosti, vendar ne več kot pet
let. 6.
Zapadlost listinjenih
zapadlosti se upošteva kot najdaljša zapadlost katere koli izmed vseh
zapadlostmi, vendar ne več kot pet let. Zapadlost kreditnega zavarovanja
se določi v skladu s Prilogo VIII. 7.
Če kreditna
institucija v vlogi originatorja za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti uporablja odstavke 6 do 35 dela 4, zanemari vse morebitne
neusklajenosti zapadlosti pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za tranše, ki so neocenjene ali so ocenjene nižje od
naložbenega razreda. Za vse druge tranše se uporablja obravnava neusklajenosti
zapadlosti, določena v Prilogi VIII, in sicer v skladu z naslednjo
formulo: RW* je [RW(SP) x
(t-t*)/(T-t*)] + [RW(Ass) x (T-t)/(T-t*)] kjer je RW* = zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 75(a); RW(Ass) = zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti, če ne bi bile
listinjene, izračunani pro-rata; RW(SP) = zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v skladu z odstavkom 3, če
ni bilo nikakršne neusklajenosti zapadlosti; T = zapadlost osnovnih
izpostavljenosti, izražena v letih; t = zapadlost kreditnega
zavarovanja, izražena v letih; t* = 0.25. 8.
Če kreditna
institucija v vlogi originatorja za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti uporablja odstavke 36 do 74 dela 4, zanemari vse morebitne
neusklajenosti zapadlosti pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za tranše ali dele tranš, za katere se v skladu z navedenimi
odstavki uporablja utež tveganja 1250 %. Za vse druge tranše ali dele tranš se
neusklajenost zapadlosti, določena v Prilogi VIII, uporabi v skladu s
formulo iz odstavka 7: Del 3 –
Zunanje bonitetne ocene
1.
Zahteve, ki jih morajo
izpolniti bonitetne ocene ECAI
1.
Da se lahko bonitetna
ocena primerne ECAI uporabi za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti v skladu z delom 4 te priloge, mora ustrezati naslednjim
pogojem. (a) Ni nikakršne
neskladnosti med vrstami plačil, ki se odražajo v bonitetni oceni, in
vrstami plačil, do katerih je kreditna institucija upravičena v
skladu s pogodbo, iz katere izhaja zadevna pozicija listinjenja. (b) Je javno
dostopna na trgu. Šteje se, da so bonitetne ocene javno dostopne, samo če
so objavljene na javno dostopnem forumu in vključene v matriko prehodov
ECAI. Šteje se, da bonitetne ocene niso javno dostopne, če so dostopne
samo omejenemu številu oseb.
2.
Uporaba bonitetnih ocen
2.
Kreditna institucija
lahko imenuje eno ali več primernih ECAI, katerih bonitetne ocene se v
skladu s členi 94 do 101 uporabijo za izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti („imenovana ECAI“). 3.
V skladu s spodaj
navedenimi odstavki 5 do 7 morajo kreditne institucije za svoje pozicije
listinjenja dosledno uporabljati bonitetne ocene imenovanih ECAI. 4.
V skladu z odstavkoma 5
in 6 kreditna institucija ne sme za svoje pozicije v nekaterih tranšah
uporabiti bonitetne ocene ene ECAI, za svoje pozicije v drugih tranšah v isti
strukturi, ki jih je ali jih ni ocenila prva ECAI, pa bonitetne ocene druge
ECAI. 5.
V primerih, kjer ima
pozicija dve bonitetni oceni imenovanih ECAI, kreditna institucija uporabi manj
ugodno bonitetno oceno. 6.
V primerih, v katerih ima
pozicija več kot dve bonitetni oceni imenovanih ECAI, se uporabita dve
najugodnejši bonitetni oceni. Če sta dve najugodnejši bonitetni oceni
različni, se uporabi manj ugodna bonitetna ocena. 7.
Če se kreditno
zavarovanje, ki izpolnjuje pogoje iz členov 90 do 93, zagotovi neposredno
SSPE, in se odraža v bonitetni oceni pozicije, ki jo poda imenovana ECAI, se
lahko uporabi utež tveganja, povezana s to bonitetno oceno. Če zavarovanje
ne izpolnjuje pogojev iz členov 90 do 93, se bonitetna ocena ne prizna. V
primeru, da se kreditno zavarovanje ne zagotovi SSPE, temveč neposredno
poziciji listinjenja, se bonitetna ocena ne prizna.
3.
Vzporejanje
8.
Pristojni organi
določijo, s katero stopnjo kreditne kvalitete v tabelah iz dela 4 se
poveže posamezna bonitetna ocena primerne ECAI. Pri tem pristojni organi
razlikujejo med relativnimi stopnjami tveganja, ki jih odraža posamezna
bonitetna ocena. Upoštevajo tudi kvantitativne dejavnike, kot so stopnje
neplačil in/ali stopnje izgub, in kvalitativne dejavnike, kot je skupina
poslov, ki jih oceni ECAI, ter pomen bonitetne ocene. 9.
Pristojni organi si
prizadevajo, da zagotovijo, da za pozicije listinjenja, za katere se na podlagi
bonitetnih ocen primernih ECAI uporabi enaka utež tveganja, veljajo enakovredne
stopnje kreditnega tveganja. To vključuje tudi spremembo njihovega
določanja glede na stopnjo kreditne kvalitete, s katero se poveže
določena bonitetna ocena. Del 4 -
Izračun
1.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti
1.
Za namene člena 96
se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja
izračunajo tako, da se za vrednost izpostavljenosti pozicije uporabi
ustrezna utež tveganja, kakor je določeno v tem delu. 2.
V skladu z odstavkom 3, (a) če
kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti v skladu z odstavki 6 do 35, je vrednost izpostavljenosti
bilančne pozicije listinjenja enaka njeni bilančni vrednosti; (b) če
kreditna institucija izračunava zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti v skladu z odstavki 36 do 74, se vrednost izpostavljenosti
bilančne pozicije listinjenja izračuna vključno s popravki
vrednosti; in (c) vrednost
izpostavljenosti zunajbilančne pozicije listinjenja je enaka njeni
nominalni vrednosti, pomnoženi s konverzijskim koeficientom, kakor je
predpisano v tej prilogi. Konverzijski koeficient znaša 100 %, razen če ni
drugače določeno. 3.
Vrednost izpostavljenosti
pozicije listinjenja iz naslova izvedenega finančnega instrumenta,
navedenega v Prilogi IV, se določi v skladu s Prilogo III. 4.
Če se za pozicijo
listinjenja uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost
izpostavljenosti te pozicije spremeni v skladu z zahtevami iz Priloge VIII,
kakor je določeno v nadaljevanju te priloge. 5.
Če ima kreditna
institucija v listinjenju dve ali več prekrivajočih se pozicij, se od
nje zahteva, da v obsegu prekrivanja v svoj izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti vključi zgolj pozicijo ali del pozicije, ki
daje višje zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Za te namene
„prekrivanje“ pomeni, da pozicije v celoti ali delno predstavljajo izpostavljenost
do enakega tveganja tako, da v obsegu prekrivanja obstaja ena sama
izpostavljenost.
2.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti po standardiziranem pristopu
6.
V skladu z odstavkoma 8
in 9 se znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti ocenjene pozicije
listinjenja izračuna tako, da se za vrednost izpostavljenosti uporabi utež
tveganja, povezana s stopnjo kreditne kvalitete, s katero so pristojni organi v
skladu s členom 98 povezali ustrezno bonitetno oceno, kakor je
določeno v tabelah 1 in 2. Tabela 1 Pozicije brez pozicij s
kratkoročnimi bonitetnimi ocenami Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || 4 || 5 ali pod Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 350 % || 1250 % Tabela 2 Pozicije s
kratkoročnimi bonitetnimi ocenami Stopnja kreditne kvalitete || 1 || 2 || 3 || Vse druge bonitetne ocene Utež tveganja || 20 % || 50 % || 100 % || 1250 % 7.
V skladu z odstavki 10 do
16 se znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti neocenjene pozicije
listinjenja izračuna z uporabo uteži tveganja 1250 %.
2.1.
Kreditne institucije v
vlogi originatorja in kreditne institucije v vlogi sponzorja
8.
Kreditne institucije v
vlogi originatorja in kreditne institucije v vlogi sponzorja uporabljajo utež
tveganja 1250 % za vse zadržane ali začasno odkupljene pozicije
listinjenja, ki imajo bonitetno oceno od imenovane ECAI, za katero so pristojni
organi določili, da ustreza stopnji kreditne kvalitete pod stopnjo
kreditne kvalitete 3. Pri določanju ali ima pozicija tako bonitetno oceno
se uporabljajo določbe odstavkov 2 do 7 dela 3. 9.
Za kreditno institucijo v
vlogi originatorja ali kreditno institucijo v vlogi sponzorja se lahko zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v zvezi z njenimi
pozicijami v listinjenju, omejijo na zneske tveganju prilagojenih
izpostavljenosti, ki bi bili izračunani za listinjene izpostavljenosti,
če ne bi bile listinjene v skladu s predvideno uporabo uteži tveganja 150
% za vse zapadle postavke in postavke, ki med listinjenimi izpostavljenostmi
spadajo v „zelo tvegane regulatorne kategorije“.
2.2.
Obravnava neocenjenih
pozicij
10.
Pristojni organi lahko
kreditni instituciji, ki ima neocenjeno pozicijo listinjenja, dovolijo
obravnavo iz odstavka 11 za izračun zneska tveganju prilagojene
izpostavljenosti za to pozicijo pod pogojem, da je sestava paketa listinjenih
izpostavljenosti znana v vsakem trenutku. 11.
Kreditna institucija
lahko uporabi tehtano povprečje uteži tveganja, ki bi ga za listinjene
izpostavljenosti iz členov 78 do 83 uporabila kreditna institucija, ki je
imetnik izpostavljenosti, pomnoženih z razmerjem koncentracije. To razmerje koncentracije
je enako vsoti nominalnih zneskov vseh tranš, deljeni z vsoto nominalnih
zneskov tranš, podrejenih ali pari passu s tranšo, v kateri je pozicija,
vključno s to tranšo. Dobljena utež tveganja ni višja od 1250 % ali nižja
od katere koli uteži tveganja, ki se uporablja za ocenjeno nadrejeno tranšo.
Če kreditna institucija ne more določiti uteži tveganja, ki bi bile
uporabljene za listinjene izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83,
uporabi za pozicijo utež tveganja 1250 %.
2.3.
Obravnava pozicij
listinjenja v tranši druge izgube ali boljši tranši v programu ABCP
12.
Če je na voljo
ugodnejša obravnava na podlagi določb o likvidnostnih posojilih iz
odstavkov 14 do 16, lahko kreditna institucija uporabi, za pozicije
listinjenja, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 13, utež tveganja, ki je
večja od (i) 100 % ali (ii) najvišjo med utežmi tveganji, ki bi jih za
katero koli od listinjenih izpostavljenosti iz členov 78 do 83 uporabila
kreditna institucija, ki je imetnik izpostavljenosti. 13.
Da bi bila obravnava iz
odstavka 12 na voljo, je pozicija listinjenja (a) v tranši, ki je
ekonomsko uvrščena v poziciji druge izgube ali bolje v listinjenju, pri
čemer mora tranša prve izgube tranši druge izgube zagotoviti smiselno
izboljšavo kreditne bonitete; (b) kvalitete, ki
je enakovredna naložbenemu razredu ali boljša; in (c) v lasti
kreditne institucije, ki ni imetnik pozicije v tranši prve izgube.
2.4.
Obravnava neocenjenih
likvidnostnih posojil
2.4.1.
Primerna likvidnostna
posojila
14.
Če so izpolnjeni
spodnji pogoji, se lahko za določitev vrednosti izpostavljenosti
nominalnega zneska likvidnostnega posojila s prvotno zapadlostjo enega leta ali
manj za ta znesek uporabi konverzijski koeficient 20 %, za nominalni znesek
likvidnostnega posojila s prvotno zapadlostjo več kot enega leta pa konverzijski
koeficient 50 %. (a) V dokumentaciji
likvidnostnega posojila se jasno določijo in omejijo okoliščine, v
katerih se lahko črpa posojilo. (b) Posojilo ni
mogoče črpati za zagotavljanje podpore kreditni kvaliteti tako, da se
krijejo izgube, ki so nastale že v času črpanja – na primer z
zagotavljanjem likvidnosti v zvezi z neplačanimi izpostavljenostmi v
času črpanja ali s pridobitvijo sredstev po več kot pošteni
vrednosti. (c) Posojilo se ne
uporablja za zagotovitev stalnega ali rednega financiranja za listinjenje. (d) Odplačilo
črpanj iz naslova posojila ni podrejeno terjatvam investitorjev, ki
izhajajo iz obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentov,
nadomestil ali podobnih drugih plačil, niti zanj ne velja oprostitev ali
odlog. (e) Posojila ni
mogoče črpati potem, ko so izčrpane vse ustrezne izboljšave
kreditne kvalitete, ki bi lahko koristile likvidnostnemu posojilu; (f) Posojilo mora vsebovati določbo, ki sproži samodejno
zmanjšanje zneska, ki se ga lahko črpa, za znesek neplačanih izpostavljenosti,
kjer ima neplačilo pomen, opredeljen v členih 84 do 89 ali kjer je
paket listinjenih izpostavljenosti sestavljen iz ocenjenih instrumentov, ki
prekinejo posojilo, če povprečna kvaliteta paketa pade pod naložbeni
razred. Utež tveganja, ki se
uporabi, je največja utež tveganja, ki bi jo za katere koli listinjene
izpostavljenosti v skladu s členi 78 to 83 uporabila kreditna institucija,
ki je imetnik izpostavljenosti.
2.4.2.
Likvidnostna posojila, ki
se lahko črpajo samo v primeru splošne tržne motnje
15.
Za določitev
vrednosti izpostavljenosti se lahko uporabi konverzijski koeficient 0 % za
nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki se ga lahko črpa samo v
primeru splošne tržne motnje (tj. če skozi različne posle več
kot en SPE ne zmore obnoviti komercialnega zapisa, ki zapada, ta nezmožnost pa
ni posledica oslabitve kreditne kvalitete SPE kreditne kvalitete listinjenih
izpostavljenosti), če so izpolnjeni pogoji, določeni v odstavku 14.
2.4.3.
Posojila z denarnim
predplačilom
16.
Za določitev
vrednosti izpostavljenosti se lahko uporabi konverzijski koeficient 0 % za
nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki je brezpogojno preklicno, če
so izpolnjeni pogoji iz odstavka 14 in če je odplačilo črpanj iz
posojila nadrejeno kakršnim koli drugim terjatvam iz naslova denarnih tokov, ki
izhajajo iz listinjenih izpostavljenosti.
2.5.
Dodatne kapitalske
zahteve za listinjenja obnavljajočih se izpostavljenosti z določbami
o predčasnem odplačilu
17.
Poleg zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v zvezi s pozicijami listinjenja,
kreditna institucija v vlogi originatorja izračuna znesek tveganju
prilagojene izpostavljenosti v skladu z metodo, določeno v odstavkih 18 do
32, ko proda obnavljajoče se izpostavljenosti v listinjenje, ki vsebuje
določbo o predčasnem odplačilu. 18.
Kreditna institucija
izračuna znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti v zvezi z vsoto
koristi originatorja in koristi investitorja. 19.
Za strukture listinjenja,
pri katerih listinjene izpostavljenosti zajemajo obnavljajoče se in
neobnavljajoče se izpostavljenosti, kreditna institucija v vlogi
originatorja uporabi spodaj opisano obravnavo za del osnovnega paketa, ki
vsebuje obnavljajoče se izpostavljenosti. 20.
V ta namen „koristi
originatorja“ pomeni nominalni znesek fiktivne dela paketa črpanih
zneskov, ki je prodana v listinjenje, katerega delež v razmerju do zneska
celotnega paketa, prodanega v strukturo, določa delež denarnih tokov iz
glavnice in obresti in drugih povezanih zneskov, ki niso na voljo za
opravljanje plačil tistim, ki imajo pozicije listinjenja v listinjenju. Da se koristi
kvalificirajo kot koristi originatorja, ne smejo biti podrejene koristim
investitorjev. „Koristi investitorjev“
pomeni nominalni znesek preostalega fiktivnega dela paketa črpanih
zneskov. 21.
Šteje se, da
izpostavljenost kreditne institucije originatorja, povezana z njenimi pravicami
v zvezi s koristmi originatorja, ni pozicija listinjenja, ampak izpostavljenost
pro rata do listinjenih izpostavljenosti, kakor da slednje ne bi bile
listinjene.
2.5.1.
Izvzetja iz obravnave
predčasnega odplačila
22.
Originatorji naslednjih
vrst listinjenja so izvzeti iz kapitalske zahteve iz odstavka 17: (a) Listinjenja
obnavljajočih se izpostavljenosti, pri čemer investitorji ostanejo
povsem izpostavljeni do vseh prihodnjih črpanj posojilojemalcev, tako da se
tveganje iz osnovnega posojila ne prenese nazaj na kreditno institucijo v vlogi
originatorja, tudi če pride do dogodka predčasnega odplačila, so
izvzeta iz obravnave predčasnega odplačila in (b) listinjenja,
pri katerih določbo o predčasnem odplačilu sprožijo
izključno dogodki, ki niso povezani z donosnostjo listinjenih sredstev ali
kreditne institucije v vlogi originatorja, kot so bistvene spremembe
davčnih zakonov ali predpisov.
2.5.2.
Maksimalna kapitalska
zahteva
23.
Za kreditno institucijo
originator, za katero velja zahteva iz odstavka 17, vsota zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti v zvezi z njenimi pozicijami v interesu
investitorjev in zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti,
izračunanih v skladu z odstavkom 17, ni večja od večjih izmed (a) zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v zvezi z njenimi
pozicijami v korist investitorjev, (b) zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi jih v zvezi z listinjenimi
izpostavljenostmi izračunala kreditna institucija, ki je imetnik
izpostavljenosti, če ne bi bile listinjene v znesku, ki je enak koristim
investitorjev. 24.
Odbitek morebitnih neto
zaslužkov iz naslova kapitalizacije prihodnjega dobička, zahtevanega v
skladu s členom 57, se obravnava izven maksimalnega zneska, navedenega v
odstavku 23.
2.5.3.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti
25.
Znesek tveganju
prilagojene izpostavljenosti, ki se izračuna v skladu z odstavkom 17, se
določi tako, da se znesek interesa investitorjev pomnoži s produktom
ustreznega konverzijskega odstotka, kakor je navedeno v odstavkih 27 do 32, in
tehtanim povprečjem uteži tveganja, ki bi bila uporabljena za listinjene
izpostavljenosti, če izpostavljenosti ne bi bile listinjene. 26.
Šteje se, da je
določba o predčasnem odplačilu „kontrolirana“, če so
izpolnjeni naslednji pogoji. (a) Kreditna
institucija v vlogi originatorja ima ustrezen kapitalski/likvidnostni
načrt, ki ji zagotavlja dovolj kapitala in likvidnosti v primeru
predčasnega odplačila. (b) Skozi celotno
trajanje posla obstaja delitev pro rata med koristmi originatorja in
koristmi investitorjev v zvezi s plačilom obresti in glavnice, izdatkov,
izgub in izterjav na podlagi zapadlih denarnih terjatev iz bilance na
začetku meseca. (c) Šteje se, da je
obdobje odplačila dovolj dolgo, če se 90 % skupnega dolga (koristi
originatorja in koristi investitorjev), ki zapade na začetku obdobja
predčasnega odplačila dolga, odplača ali evidentira kot
neplačan; (d) Hitrost
odplačila ni večja od hitrosti, ki bi bila dosežena z linearno
amortizacijo skozi obdobje, določeno v pogoju (c). 27.
V primeru listinjenj, pri
katerih se uporablja določba o predčasnem odplačilu in ki se
nanašajo na izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, ki so nezavezujoče in
brezpogojno preklicne brez predhodnega obvestila, pri čemer predčasno
odplačilo dolga sproži padec stopnje dodatnega razpona na določeno
raven, kreditne institucije primerjajo trimesečno povprečno stopnjo
dodatnega razpona s stopnjami dodatnega razpona, pri katerih se zahteva, da se
dodatni razpon zamrzne. 28.
V primerih, v katerih
listinjenje ne zahteva, da se dodatni razpon zamrzne, se šteje, da je
točka zamrznitve 4,5 odstotne točke višja od stopnje dodatnega
razpona, pri kateri se sproži predčasno odplačilo. 29.
Konverzijski koeficient,
ki se uporabi, se določi glede na stopnjo dejanskega trimesečnega
povprečnega dodatnega razpona v skladu s tabelo 3. Tabela 3 || Listinjenja, za katera velja določba o kontroliranem predčasnem odplačilu || Listinjenja, za katera velja določba o nekontroliranem predčasnem odplačilu 3-mesečni povprečni dodatni razpon || Konverzijski faktor || Konverzijski faktor Nad stopnjo A || 0 % || 0 % Stopnja A || 1 % || 5 % Stopnja B || 2 % || 15 % Stopnja C || 20 % || 50 % Stopnja D || 20 % || 100 % Stopnja E || 40 % || 100 % 30.
V tabeli 3, „stopnja A“
pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 133,33 % stopnje zamrznitve
dodatnega razpona, vendar ne manjše od 100 % navedene stopnje zamrznitve;
„stopnja B“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 100 % stopnje
zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 75 % navedene stopnje
zamrznitve; „stopnja C“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 75 %
stopnje zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 50 % navedene stopnje
zamrznitve; „stopnja D“ pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 50 %
stopnje zamrznitve dodatnega razpona, vendar ne manjše od 25 % navedene stopnje
zamrznitve; „stopnja E“ pa pomeni stopnje dodatnega razpona, ki so manjše od 25
% stopnje zamrznitve dodatnega razpona. 31.
Za vsa druga listinjenja,
za katera velja določba o kontroliranem predčasnem odplačilu
dolga v zvezi z obnavljajočimi se izpostavljenosti, se uporablja
konverzijski koeficient 90 %. 32.
Za vsa druga listinjenja,
za katera velja določba o nekontroliranem predčasnem odplačilu v
zvezi z obnavljajočimi se izpostavljenosti, se uporablja kreditni
konverzijski koeficient 100 %.
2.6.
Priznanje zmanjšanja
kreditnega tveganja pri pozicijah listinjenja
33.
Če se pridobi
kreditno zavarovanje pri poziciji listinjenja, se lahko izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti spremeni v skladu s Prilogo VIII.
2.7.
Zmanjšanje zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti
34.
V skladu s členom
66(2) lahko kreditne institucije v primeru pozicije listinjenja, za katero se
uporablja utež tveganja 1250 %, namesto vključitve pozicije v svoje
izračune zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti odštejejo vrednost
izpostavljenosti pozicije od lastnih virov sredstev. V ta namen lahko
izračun vrednosti izpostavljenosti odraža primerno stvarno kreditno
zavarovanje na način, ki je skladen z odstavkom 33. 35.
Če kreditna institucija
izkoristi možnost iz odstavka 34, se 12,5-kratni znesek, ki se v skladu z
navedenim odstavkom odbije, za namene odstavka 9, odšteje od zneska,
določenega v navedenem odstavku, kot največji znesek tveganju
prilagojene izpostavljenosti, ki ga morajo izračunati navedene kreditne
institucije.
3.
Izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti po pristopu IRB
3.1.
Hierarhija metod
36.
Za namene člena 96
se znesek tveganju prilagojene izpostavljenosti pozicij listinjenja
izračuna v skladu z odstavki 36 do 74. 37.
Za ocenjeno pozicijo ali
pozicijo, v zvezi s katero se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, se za
izračun zneska tveganju prilagojene izpostavljenosti uporabi metoda na
podlagi bonitetnih ocen, določena v odstavkih 45 do 49. 38.
Za neocenjeno pozicijo se
uporabi metoda nadzorniške formule, določena v odstavkih 50 do 52, razen v
primerih, kjer je dovoljena uporaba pristopa notranjega ocenjevanja, kakor je
določeno v odstavkih 42 in 43. 39.
Kreditne institucije,
razen kreditnih institucij originatorjev ali kreditnih institucij sponzorjev,
lahko uporabijo metodo nadzorniške formule samo s soglasjem pristojnih organov.
40.
V primeru, da kreditna
institucija originator ali kreditna institucija sponzor ne more izračunati
Kirb in ni pridobila soglasja za uporabo pristopa notranjega
ocenjevanja za pozicije v programih ABCP, in v primeru drugih kreditnih
institucij, ki niso pridobile soglasja za uporabo metode nadzorniške formule
ali, za pozicije v programih ABCP, pristopa notranjega ocenjevanja, se uporabi
utež tveganja 1250 % za pozicije v listinjenju, ki so neocenjene in v zvezi s
katerimi se ne sme uporabiti povzeta bonitetna ocena.
3.1.1.
Uporaba povzetih
bonitetnih ocen
41.
Če so izpolnjene
naslednje minimalne operativne zahteve, institucija dodeli neocenjeni poziciji
povzeto bonitetno oceno, ki je enakovredna bonitetni oceni ocenjenih pozicij
(„referenčnih pozicij“), ki so najbolj nadrejene pozicije, ki so v vseh
pogledih podrejene zadevnim neocenjenim pozicijam listinjenja. (a) Referenčne
pozicije morajo biti v vseh pogledih podrejene neocenjeni tranši listinjenja. (b) Zapadlost
referenčnih pozicij mora biti enaka zapadlosti zadevne neocenjene pozicije
ali daljša od nje. (c) Vse povzete
bonitetne ocene morajo biti redno posodobljene, da upoštevajo vse morebitne
spremembe bonitetne ocene referenčnih pozicij listinjenja.
3.1.2.
„Pristop notranjega
ocenjevanja“ za pozicije v programih ABCP
42.
Kreditna institucija
lahko na podlagi soglasja, ki ga pridobi od odgovornih organov, dodeli
neocenjeni poziciji v programu s premoženjem kritih komercialnih zapisov
izvedeno bonitetno oceno iz odstavka 43, če so izpolnjeni naslednji
pogoji. (a) Pozicije v
komercialnem zapisu, izdanem iz programa, se štejejo za ocenjene pozicije. (b) Kreditna
institucija izpolnjuje zahteve pristojnih organov, da njena notranja ocena
kreditne kvalitete pozicije odraža javno dostopno metodologijo ocenjevanja ene
ali več primernih ECAI, za ocenjevanje vrednostnih papirjev, kritih z
izpostavljenostmi vrste, ki je bila listinjena. (c) ECAI, katerih
metodologija se uporablja v skladu s točko (b), vključujejo ECAI, ki
so zagotovile zunanjo bonitetno oceno za komercialni zapis, izdan iz programa.
Kvantitativni elementi – kot so izjemni dejavniki –, ki se uporabljajo pri
oceni pozicije v razmerju do določene kreditne kvalitete, morajo biti
konzervativni vsaj toliko, kot so konzervativni elementi, ki se uporabljajo v
okviru ustrezne metodologije ocenjevanja zadevnih ECAI (d) Pri razvoju
svoje metodologije notranjega ocenjevanja kreditna institucija upošteva vse
objavljene metodologije ocenjevanja primernih ECAI za ocenjevanje vrednostnih
papirjev, kritih z izpostavljenostmi vrste, ki je listinjena. Tovrstno
upoštevanje kreditna institucija dokumentira in posodobi najmanj enkrat letno. (e) Metodologija
kreditne institucije za notranje ocenjevanje vsebuje razrede bonitetnih ocen.
Med temi razredi bonitetnih ocen in bonitetnimi ocenami primernih ECAI se
vzpostavi povezava. Ta povezava se izrecno dokumentira. (f) Metodologija
notranjega ocenjevanja se uporabi v notranjih procesih kreditne institucije za
upravljanje s tveganji, vključno s procesi odločanja, zagotavljanja
upravljavskih informacij in razporejanja kapitala. (g) Notranji ali
zunanji revizorji, ECAI, funkcija kreditne institucije za notranje kreditno
pregledovanje ali njena funkcija za upravljanje s tveganji opravljajo redne
preglede notranjih procesov ocenjevanja in kvalitete notranjih ocen kreditne
kvalitete izpostavljenosti kreditne institucije do programa ABCP. Če
pregled opravlja funkcija kreditne institucije za notranjo revizijo, funkcija
za kreditno pregledovanje ali funkcija za upravljanje s tveganji, je ta
funkcija neodvisna od poslovnega področja programa ABCP, kakor tudi od
področja odnosov s strankami. (h) Kreditna
institucija redno spremlja učinkovitost svojih notranjih bonitetnih ocen,
da ovrednoti učinkovitost svoje metodologije notranjega ocenjevanja, ki jo
po potrebi popravi, če učinkovitost izpostavljenosti dosledno odstopa
od učinkovitosti, določene v notranjih bonitetnih ocenah. (i) Program ABCP
vključuje standarde za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo
odkupa v obliki kreditnih in investicijskih smernic. Pri odločanju o
nakupu sredstev programski administrator upošteva vrsto sredstev, ki se jih
kupuje, vrsto in denarno vrednost izpostavljenosti iz naslova zagotovitve
likvidnostnih posojil in izboljšav kreditne kvalitete, porazdelitve izgub ter
pravne in ekonomske osamitve sredstev, prenesenih z osebe, ki prodaja sredstva.
Opravi se kreditna analiza profila tveganosti prodajalca sredstev, ki vključuje
analizo pretekle in pričakovane prihodnje finančne uspešnosti,
trenutni tržni položaj, pričakovano prihodnjo konkurenčnost, stopnjo
vzvoda, denarni tok, kritje obresti in bonitetno oceno dolga. Poleg tega se
opravi pregled kupčevih standardov za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev
z obveznostjo odkupa, sposobnosti servisiranja in procesov izterjave. (j) Standardi
programa ABCP za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa
vzpostavijo minimalne kriterije primernosti sredstev, ki zlasti, (i) izključuje
nakup sredstev, ki so znatno zapadla ali v neplačilu; (ii) omejuje
presežno koncentracijo na posameznega dolžnika ali geografsko območje; in (iii) omejuje
trajanje sredstev, ki se kupujejo. (k) Program ABCP
ima politike in procese izterjave, ki upoštevajo operativno sposobnost in
kreditno kvaliteto serviserja. Program zmanjšuje tveganost
prodajalca/serviserja z različnimi metodami, kot so sprožilci, zasnovani
na trenutni kreditni kvaliteti, ki preprečujejo mešanje denarnih sredstev. (l) Zbirna ocena
izgube na paketu sredstev, ki jih program ABCP namerava kupiti, mora upoštevati
vse vire možnega tveganja, kot sta kreditno tveganje in tveganje razvodenitve.
Če je obseg izboljšave kreditne kvalitete, ki jo zagotovi prodajalec,
zasnovan samo na izgubah iz naslova kredita, se vzpostavi ločena rezerva
za tveganje razvodenitve, če je slednje ključnega pomena za
določen paket izpostavljenosti. Poleg tega se v okviru programa pri
določanju obsega zahtevane stopnje izboljšave pregledajo večletne
pretekle informacije, vključno z izgubami, nerednimi plačili,
razvodenitvami in stopnjo realizacije denarnih terjatev. (m) Program ABCP
vključuje strukturne lastnosti – na primer likvidacijske sprožilce - v
nakupu izpostavljenosti, da zmanjša morebitno kreditno poslabšanje osnovnega
portfelja. Pristojni organi lahko
opustijo zahtevo, da mora biti metodologija ocenjevanja ECAI javno dostopna,
če je izpolnjena zahteva, da zaradi posebnih lastnosti listinjenja – na
primer njegove edinstvene strukture – še ne obstaja javno dostopna metodologija
ocenjevanja ECAI. 43.
Kreditna institucija
dodeli neocenjeno pozicijo enemu od razredov bonitetnih ocen, opisanih v
odstavku 42. Poziciji se dodeli izvedena bonitetna ocena, enaka kreditnim
bonitetnim ocenam, ki ustrezajo navedenemu razredu bonitetne ocene, kakor je
določeno v odstavku 42. Če je ta izvedena bonitetna ocena ob uvedbi
listinjenja enaka stopnji naložbenega razreda ali boljša, se šteje, da je enaka
primerni bonitetni oceni primerne ECAI za namene izračuna zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti.
3.2.
Maksimalni zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti
44.
Za kreditno institucijo v
vlogi originatorja, kreditno institucijo v vlogi sponzorja ali druge kreditne
institucije, ki lahko izračunajo KIRB, se lahko zneski tveganju
prilagojenih izpostavljenosti, izračunani v zvezi s pozicijami v
listinjenju, omejijo na zneske, ki bi sprožili kapitalsko zahtevo iz člena
75(a), enako vsoti 8 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi
nastali, če listinjena sredstva ne bi bila listinjena in so bila vsebovana
v bilanci stanja kreditne institucije, in zneskov pričakovanih izgub teh
izpostavljenosti.
3.3.
Metoda na podlagi
bonitetnih ocen
45.
V skladu z metodo na
podlagi bonitetnih ocen se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti
ocenjene pozicije listinjenja izračuna tako, da se za vrednost
izpostavljenosti uporabi uteži tveganja, povezana s stopnjo kreditne kvalitete,
za katero so pristojni organi določili, da je povezana z bonitetno oceno v
skladu s členom 98, kakor je določeno v tabelah 4 in 5. Tabela 4 Pozicije, razen pozicij
s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami Stopnja kreditne kvalitete (CQS) || Utež tveganja || A || B || C CQS 1 || 7 % || 12 % || 20 % CQS 2 || 8 % || 15 % || 25 % CQS 3 || 10 % || 18 % || 35 %3 CQS 4 || 12 % || 20 % || 35 % CQS 5 || 20 % || 35 % || 35 % CQS 6 || 35 % || 50 % || 50 % CQS 7 || 60 % || 75 % || 75 % CQS 8 || 100 % || 100 % || 100 % CQS 9 || 250 % || 250 % || 250 % CQS 10 || 425 % || 425 % || 425 % CQS 11 || 650 % || 650 % || 650 % Pod CQS 11 || 1250 % || 1250 % || 1250 % Tabela 5 Pozicije s
kratkoročnimi bonitetnimi ocenami Stopnja kreditne kvalitete (CQS) || Utež tveganja || A || B || C CQS 1 || 7 % || 12 % || 20 % CQS 2 || 12 % || 20 % || 35 % CQS 3 || 60 % || 75 % || 75 % Vse druge bonitetne ocene || 1250 % || 1250 % || 1250 % 46.
V skladu z odstavkom 47
se uteži tveganja v stolpcu A v vsaki tabeli uporabijo, če je pozicija v
najbolj nadrejeni tranši listinjenja. Pri določanju, ali je tranša najbolj
nadrejena za te namene, se ne zahteva upoštevanje zneskov, ki so zapadli zaradi
obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentov, nadomestil ali
podobnih drugih plačil. 47.
Uteži tveganja v stolpcu
C v vsaki tabeli se uporabijo, če je pozicija v listinjenju, kjer je
dejansko število listinjenih izpostavljenosti manjše od šest. Pri
izračunavanju dejanskega števila listinjenih izpostavljenosti se morajo
izpostavljenosti do enega dolžnika obravnavati kot ena izpostavljenost.
Dejansko število izpostavljenosti se izračuna na naslednji način: kjer EADi
predstavlja vsoto vrednosti vseh izpostavljenosti do i-tega dolžnika. V primeru
dodatnega listinjenja (listinjenja izpostavljenosti iz listinjenja) mora
kreditna institucija upoštevati število izpostavljenosti iz listinjenja v
paketu, ne pa tudi števila osnovnih izpostavljenosti v prvotnih paketih, iz
katerih izvirajo osnovne izpostavljenosti iz listinjenja. Če je na voljo
delež portfelja, povezan z največjo izpostavljenostjo C1, lahko
kreditna institucija izračuna N kot 1/C1. 48.
Uteži tveganja v stolpcu
B se uporabijo za vse ostale pozicije. 49.
Zmanjšanje kreditnega
tveganja pri pozicijah listinjenja se lahko prizna v skladu z odstavki 58 do
60.
3.4.
Metoda nadzorniške
formule
50.
V skladu z odstavkoma 56
in 57 je utež tveganja za pozicijo listinjenja na podlagi metode nadzorniške
formule večja od 7 % ali uteži tveganja, ki se uporabi v skladu z
odstavkom 51, če je slednja večja. 51.
V skladu z odstavkoma 56
in 57 je utež tveganja, ki se uporabi za znesek izpostavljenosti, enaka 12.5 x (S[L+T] – S[L]) /
T kjer je: kjer je: t = 1000, in w = 20. V zgoraj navedenih
obrazcih se Beta [x; a, b] nanaša na kumulativno beta distribucijo s parametroma
a in b, ovrednotenima pri x. T (debelina tranše, v
kateri je pozicija) se izračuna kot razmerje med (a) nominalnim zneskom
tranše in (b) vsoto vrednosti izpostavljenosti, ki so bile listinjene. V ta
namen je vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz
Priloge IV, če tekoči nadomestitveni stroški niso pozitivna vrednost,
enaka možni prihodnji kreditni izpostavljenosti, izračunani v skladu s
Prilogo III; Kirbr je razmerje med
(a) Kirb in (b) vsoto vrednosti izpostavljenosti, ki so bile listinjene. Kirbr
je izražen v decimalni obliki (npr. Kirb, ki je enak 15 % paketa, se izrazi kot
Kirbr 0.15). L (stopnja izboljšave
kreditne kvalitete) se izračuna kot razmerje med nominalnim zneskom vseh
tranš, ki so podrejene tranši, v kateri je pozicija, in vsoto vrednosti
izpostavljenosti, ki so bile listinjene. Kapitalizirani prihodnji dohodki se ne
vključijo v izračunani L. Zneski, ki jih nasprotne stranke dolgujejo
v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti iz Priloge IV, ki predstavljajo
tranše, podrejene zadevni tranši, se lahko izračunajo po svojih
tekočih nadomestitvenih stroških (brez možnih prihodnjih kreditnih
izpostavljenosti) v okviru izračuna stopnje izboljšave kvalitete. N je dejansko število
izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavkom 47. ELGD, izpostavljenosti
prilagojena povprečna izguba ob neplačilu, se izračuna na
naslednji način: kjer LGDi
predstavlja povprečni LGD, povezan z vsemi izpostavljenostmi do i-tega
dolžnika, pri čemer se LGD določi v skladu s členi 84 do 89. V
primeru ponovnega listinjenja se za listinjene pozicije uporabi LGD = 100 %.
Če se tveganje neplačila in tveganje razvodenitve za odkupljene
denarne terjatve obravnavata skupaj z listinjenjem (npr. za kritje izgub iz
katerega koli izmed teh dveh virov je na voljo ena sama rezerva ali presežno
zavarovanje), se vhodni LGD oblikuje kot tehtano povprečje LGD za kreditno
tveganje in 75 % LGD za tveganje razvodenitve. Uteži so samostojne kapitalske
zahteve za kreditno tveganje in tveganje razvodenitve. Poenostavljeni vhodni
podatki Če vrednost
izpostavljenosti največje listinjene izpostavljenosti , C1, ni
večja od 3 % vsote vrednosti izpostavljenosti listinjenih
izpostavljenosti, potem lahko kreditna institucija za namene metode nadzorniške
formule določi, da je LGD = 50 %, N pa enak bodisi . ali N=1/ C1. Cm je
razmerje med vsoto vrednosti največjih izpostavljenosti „m“ in vsoto
vrednosti listinjenih izpostavljenosti. Stopnjo „m“ lahko določi kreditna
institucija. Za listinjenja, ki se
nanašajo na izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, lahko pristojni organi
dovolijo uporabo metode nadzorniške formule z naslednjimi poenostavitvami: h
= 0 in v = 0. 52.
Zmanjšanje kreditnega
tveganja pri pozicijah listinjenja se lahko prizna v skladu z odstavki 58, 59
in 61 do 65.
3.5.
Likvidnostna posojila
53.
Določbe odstavkov 54
in 55 se uporabljajo za določanje vrednosti izpostavljenosti neocenjene
pozicije listinjenja v obliki določenih vrst likvidnostnih posojil.
3.5.1.
Likvidnostna posojila, ki
so na voljo samo v primeru splošne tržne motnje
54.
Konverzijski koeficient
20 % se lahko uporabi za nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki se lahko
črpa samo v primeru splošne tržne motnje in izpolnjuje pogoje za „primerno
likvidnostno posojilo“, določene v odstavku 14.
3.5.2.
Posojila z denarnim
predplačilom
55.
Konverzijski koeficient 0
% se lahko uporabi za nominalni znesek likvidnostnega posojila, ki izpolnjuje
pogoje iz odstavka 16. Izjemna obravnava,
če ni možno izračunati Kirb. 56.
Če ni
praktično, da kreditna institucija izračunava zneske tveganju
prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti, kakor da ne bi
bile listinjene, se lahko kreditni instituciji, izjemoma in na podlagi soglasja
pristojnih organov, začasno dovoli, da uporabi naslednjo metodo za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za neocenjeno
pozicijo listinjenja v obliki likvidnostnega posojila. 57.
Največja utež
tveganja, ki bi bila uporabljena v skladu s členi 78 do 83 za katero koli
od listinjenih izpostavljenosti, če slednje ne bi bile listinjene, se
lahko uporabi za pozicijo listinjenja, ki jo predstavlja likvidnostno posojilo.
Za določitev vrednosti izpostavljenosti se lahko za nominalni znesek
likvidnostnega posojila uporabi konverzijski koeficient 50 %, če ima
posojilo prvotno zapadlost eno leto ali manj. Če likvidnostno posojilo
ustreza pogojem iz odstavka 54, se lahko uporabi konverzijski koeficient 20 %.
3.6.
Priznanje zmanjšanja
kreditnega tveganja v zvezi s pozicijami listinjenja
3.6.1.
Stvarno kreditno
zavarovanje
58.
Primerno stvarno kreditno
zavarovanje je omejeno na zavarovanje, ki je primerno za izračun zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, kakor je
določeno v členih 90 do 93, pri čemer se tako zavarovanje prizna
na podlagi izpolnjevanja zadevnih minimalnih zahtev, določenih v navedenih
členih.
3.6.2.
Osebno kreditno
zavarovanje
59.
Primerni izdajatelji
osebnih in stvarnih kreditnih zavarovanj so omejeni na tiste, ki so primerni v
skladu s členi 90 do 93, pri čemer se tako zavarovanje prizna na
podlagi izpolnjevanja zadevnih minimalnih zahtev, določenih v navedenih
členih.
3.6.3.
Izračun kapitalskih
zahtev za pozicije listinjenja z zmanjšanjem kreditnega tveganja
Metoda na podlagi
bonitetnih ocen 60.
Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo z uporabo metode na
podlagi bonitetnih ocen, se lahko vrednost izpostavljenosti in/ali znesek
tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo listinjenja, v zvezi s
katero je bilo pridobljeno kreditno zavarovanje, spremenita v skladu z
določbami Priloge VIII, kakor te veljajo za izračun zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83. Metoda nadzorniške
formule – polno zavarovanje 61.
Če se zneski
tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo z uporabo metode
nadzorniške formule, določi kreditna institucija „dejansko utež tveganja“
pozicije. To naredi tako, da znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti
pozicije deli z vrednostjo izpostavljenosti pozicije in rezultat pomnoži s 100.
62.
V primeru stvarnega
kreditnega zavarovanja se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti
pozicije listinjenja izračuna tako, da znesek stvarnemu kreditnemu
zavarovanju prilagojenih izpostavljenosti pozicije (E*, izračunan v skladu
s členi 90 do 93 za izračun zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti v skladu s členi 78 do 83, pri čemer se znesek
pozicije listinjenja upošteva kot E) pomnoži z dejansko utežjo tveganja. 63.
V primeru osebnega
kreditnega zavarovanja se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti
pozicije listinjenja izračuna tako, da se GA (znesek
zavarovanja, prilagojen zaradi morebitne valutne neusklajenosti in
neusklajenosti zapadlosti v skladu z določbami Priloge VIII) pomnoži z
utežjo tveganja izdajatelja zavarovanja; rezultat se nato prišteje znesku, ki
se izračuna tako, da se znesek pozicije listinjenja, od katerega se
odšteje GA, pomnoži z dejansko utežjo tveganja. Metoda nadzorniške
formule – delno zavarovanje 64.
Če zmanjšanje
kreditnega tveganja zajema „prvo izgubo“ ali izgube sorazmerno pri poziciji
listinjenja, lahko kreditna institucija uporabi določbe odstavkov 61 do
63. 65.
V drugih primerih
kreditna institucija pozicijo listinjenja obravnava kot dve ali več
pozicij, pri čemer se šteje, da je nekriti delež pozicija z nižjo kreditno
kvaliteto. Za namen izračuna zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti
za to pozicijo se uporabljajo določbe odstavkov 50 do 52, pri čemer
se uporabijo določeni popravki, in sicer v primeru stvarnega kreditnega
zavarovanja se „T“ spremeni v e*, v primeru osebnega kreditnega zavarovanja pa
v T-g, kjer je e* razmerje med E* in skupnim fiktivnim zneskom osnovnega
paketa, E* je popravljeni znesek izpostavljenosti pozicije listinjenja,
izračunan v skladu z določbami Priloge VIII, kakor se uporabljajo za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s
členi 78 do 83, pri čemer se znesek pozicije listinjenja upošteva kot
E; g pa je razmerje med nominalnim zneskom kreditnega zavarovanja
(prilagojenega za valutno neusklajenost ali neusklajenost zapadlosti v skladu z
odločbami Priloge VIII) in vsoto zneskov listinjenih izpostavljenosti. V
primeru osebnega kreditnega zavarovanja se utež izdajatelja zavarovanja uporabi
za tisti delež pozicije, ki ne spada pod popravljeno vrednost „T“.
3.7.
Dodatne kapitalske
zahteve za listinjenja obnavljajočih se izpostavljenosti z določbami
o predčasnem odplačilu
66.
Poleg zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v zvezi s pozicijami
listinjenja, se od kreditne institucije v vlogi originatorja zahteva, da
izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z metodo,
določeno v odstavkih 17 do 32, ko proda obnavljajoče se
izpostavljenosti v listinjenje, ki vsebuje določbo o predčasnem
odplačilu. 67.
Za namene odstavka 66 se
odstavka 20 in 21 nadomestita z odstavkoma 68 in 69. 68.
Za namene teh
določb so „koristi originatorja“ vsota (a) nominalnega
zneska fiktivnega dela paketa črpanih zneskov, prodanih v listinjenje,
katerega delež v razmerju do zneska celotne skupine, prodane v strukturi,
določa delež denarnih tokov iz naslova izterjanih glavnice in obresti in
drugih povezanih zneskov, ki niso na voljo za opravljanje plačil tistim,
ki imajo pozicije listinjenja v listinjenju; in (b) nominalnega
zneska tistega dela paketa nečrpanih zneskov kreditnih linij, katerih
črpani zneski so bili prodani v listinjenje, katerih delež v skupnem
znesku takih nečrpanih zneskov je enak deležu nominalnega zneska,
opisanega v točki (a), v nominalnem znesku skupine črpanih zneskov,
prodanih v listinjenje. Da se koristi
kvalificirajo kot koristi originatorja, ne smejo biti podrejene koristim
investitorjev. „Koristi investitorjev“
pomeni nominalni znesek fiktivnega dela paketa črpanih zneskov, ki ne
spada pod točko (a) in ki se mu prišteje nominalni znesek dela paketa
nečrpanih zneskov kreditnih linij, katerih črpani zneski so bili
prodani v listinjenje, ki ne spadajo pod točko (b). 69.
Izpostavljenost kreditne
institucije v vlogi originatorja, povezana z njenimi pravicami v zvezi z delom
koristi originatorja, opisanih v točki (a) odstavka 68, se ne šteje za
pozicijo listinjenja, ampak za izpostavljenost pro rata do listinjenih
izpostavljenosti črpanih zneskov, kakor da ne bi bili listinjeni, v
znesku, ki je enak znesku, opisanem v točki (a) odstavka 68. Šteje se
tudi, da ima kreditna institucija v vlogi originatorja izpostavljenost pro
rata do nečrpanih zneskov kreditnih linij, katerih črpani zneski
so bili prodani v listinjenje, v znesku, ki je enak tistemu, ki je naveden v
točki (b) odstavka 68.
3.8.
Zmanjšanje zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti
70.
Znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja, za katero se uporabi utež
tveganja 1250 %, se lahko zmanjša za 12.5-kratni znesek morebitnih popravkov
vrednosti, ki jih je opravila kreditna institucija v zvezi z listinjenimi
izpostavljenostmi. V kolikor so upoštevani popravki vrednosti v ta namen, se ti
ne upoštevajo za namene izračuna, navedenega v odstavku 34 dela 1 Priloge
VII. 71.
Znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti pozicije listinjenja se lahko zmanjša za
12.5-kratni znesek morebitnih popravkov vrednosti, ki jih opravi kreditna
institucija v zvezi s pozicijo. 72.
V skladu s členom
66(2) lahko kreditne institucije namesto vključitve pozicije listinjenja,
za katero se uporablja utež tveganja 1250 %, v svoje izračune zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, v zvezi s to pozicijo odštejejo vrednost
izpostavljenosti pozicije od lastnih virov sredstev. 73.
Za namene odstavka 73 (a) se lahko
vrednost izpostavljenosti pozicije izvede iz zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti, ob upoštevanju morebitnih zmanjšanj, opravljenih v skladu z
odstavkoma 70 in 71; (b) izračun
vrednosti izpostavljenosti lahko odraža primerno stvarno kreditno zavarovanje
na način, ki je skladen z metodologijo, predpisano v odstavkih 58 do 65; (c) če se za
izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ter L < KIRBR
in [L+T] > KIRBR uporablja metoda nadzorniške formule, se lahko
pozicija obravnava kot dve poziciji, kjer je L enak KIRBR za
pozicijo, ki je bolj nadrejena. 74.
Če kreditna
institucija izkoristi možnost iz odstavka 72, se 12,5-kratni znesek, ki se
odšteje v skladu z navedenim odstavkom, za namene odstavka 44 odšteje od
zneska, določenega v navedenem odstavku, kot maksimalni znesek tveganju
prilagojenih izpostavljenosti, ki ga morajo izračunati tam navedene
kreditne institucije. Priloga X
Operativno tveganje
Del 1 – Enostavni pristop
1.
Kapitalska zahteva
1.
V skladu z enostavnim
pristopom je kapitalska zahteva za operativno tveganje enaka 15 % ustreznega
kazalca, ki je opredeljen v nadaljevanju.
2.
Ustrezni kazalec
2.
Ustrezni kazalec je
triletno povprečje vsote čistih prihodkov iz obresti in čistih
neobrestnih prihodkov. 3.
Triletno povprečje
se izračuna na podlagi zadnjih šestih dvanajstmesečnih opazovanj na
sredini in na koncu finančnega leta. Če revidirani podatki niso na
voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene. 4.
Če je v katerem koli
danem obdobju opazovanja vsota čistih prihodkov iz obresti in čistih
neobrestnih prihodkov negativna ali enaka nič, se ta podatek ne upošteva v
izračunu triletnega povprečja. Ustrezni kazalec se izračuna kot
vsota pozitivnih številk, deljena s številom pozitivnih številk.
2.1.
Kreditne institucije, za
katere velja Direktiva 86/635/EGS
5.
Na podlagi
računovodskih kategorij za izkaz poslovnega izida v skladu s členom
27 Direktive 86/635/EGS se ustrezni kazalec izrazi kot vsota elementov,
naštetih v tabeli 1. Vsak element se vključi v vsoto s svojim pozitivnim
ali negativnim predznakom. 6.
Lahko se zgodi, da je te
elemente treba prilagoditi, da odražajo kvalifikacije iz odstavkov 7 in 8. Tabela 1: 1 Prihodki iz obresti in podobni prihodki 2 Odhodki za obresti in podobni odhodki. 3 Prihodki iz vrednostnih papirjev: a) prihodki iz delnic in drugih vrednostnih papirjev s spremenljivim donosom b) prihodki iz deležev v kapitalu c) prihodki iz delnic v povezanih podjetjih 4 Prejete opravnine/provizije 5 Dane opravnine/provizije 6 Čisti dobiček ali čista izguba iz finančnih poslov 7 Drugi poslovni prihodki
2.1.1.
Kvalifikacije:
7.
Kazalec se izračuna
pred zmanjšanjem za kakršne koli rezervacije in operativne stroške. 8.
Naslednji elementi se ne
uporabljajo v izračunu kazalca: (a) Realizirani
dobički/izgube iz prodaje finančnih sredstev, ki niso namenjena
trgovanju (b) Izredni
prihodki (c) Prihodki, ki
izhajajo iz zavarovanja. Če je
prevrednotenje postavk trgovanja sestavni del izkaza o poslovnem izidu, se
lahko prevrednotenje vključi. Če se uporabi člen 36 (2)
Direktive 86/635/EGS, se lahko vključi prevrednotenje izkaza poslovnega
izida.
2.2.
Kreditne institucije, za
katere velja drugačen računovodski okvir
9.
Če kreditne
institucije spadajo pod računovodski okvir, ki se razlikuje od okvira, ki
ga vzpostavlja Direktiva 86/635/ES, ustrezni kazalec izračunajo na podlagi
podatkov, ki najbolje ustrezajo zgornji opredelitvi. Del 2 –
Standardizirani pristop
1.
Kapitalska zahteva
1.
V skladu s
standardiziranim pristopom je kapitalska zahteva za operativno tveganje enaka
enostavni vsoti kapitalskih zahtev, izračunanih za vsako od poslovnih
področij v tabeli 2. 2.
Kapitalska zahteva za
določeno poslovno področje je enaka določenemu odstotku
ustreznega kazalca. 3.
Kazalec se izračuna
za vsako poslovno področje posebej. 4.
Ustrezni kazalec je za
vsako poslovno področje triletno povprečje vsote čistih
prihodkov iz obresti in čistih neobrestnih prihodkov, kakor je
določeno v odstavkih 5 do 9 Dela 1. 5.
Triletno povprečje
se izračuna na podlagi zadnjih šestih dvanajstmesečnih opazovanj na
sredini in na koncu finančnega leta. Če revidirani podatki niso na
voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene. 6.
Če je v katerem koli
danem obdobju opazovanja vsota čistih prihodkov iz obresti in čistih
prihodkov, ki niso iz obresti, negativna, se tej številki dodeli vrednost
nič. Tabela 2: Poslovno področje || Seznam dejavnosti || Odstotek Podjetniško financiranje in finančno svetovanje || Prva prodaja finančnih instrumentov in/ali ponudba finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa Storitve, povezane z izvedbo prvih prodaj Investicijsko svetovanje Svetovanje podjetjem na področju strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve, povezane z združitvami in nakupi podjetij Raziskave na področju investicij in finančna analiza in druge oblike splošnih priporočil v zvezi s posli s finančnimi instrumenti || 18 % Trgovanje in prodaja || Trgovanje za svoj račun Posli posredovanja na denarnem trgu Sprejemanje in prenos naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti Izvrševanje naročil za stranke Ponudba finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa Delovanje multilateralnih trgovalnih enot || 18 % Posredovanje pri kupoprodaji vrednostnih papirjev prebivalstva (Dejavnosti s posameznimi fizičnimi osebami ali z majhnimi in srednje velikimi podjetji, ki izpolnjujejo kriterije, določene v členu 55, za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov) || Sprejemanje in prenos naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti Izvrševanje naročil za stranke Ponudba finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa || 12 % Komercialno bančništvo || Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev Kreditiranje Finančni zakup Osebna kreditna jamstva in obveznosti || 15 % Majhni bančni posli (Dejavnosti s posameznimi fizičnimi osebami ali z majhnimi in srednje velikimi subjekti, ki izpolnjujejo kriterije, določene v členu 55, za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov) || Zbiranje depozitov in drugih vračljivih sredstev Kreditiranje Finančni zakup Osebna kreditna jamstva in obveznosti || 12 % Plačila in poravnava || Storitve prenosa denarja, Izdajanje in upravljanje plačilnih instrumentov || 18 % Agentske storitve || Hramba in administracija finančnih instrumentov za račun strank, vključno s skrbništvom in sorodnimi storitvami, kot je upravljanje denarnih sredstev/zavarovanja || 15 % Upravljanje premoženja || Upravljanje portfeljev Upravljanje UCITS Druge oblike upravljanja premoženja || 12 % 7.
Pristojni organi lahko
kreditno institucijo pooblastijo, da izračuna svojo kapitalsko zahtevo za
operativno tveganje z uporabo alternativnega standardiziranega pristopa, kakor
je določen v odstavkih 9 do 16.
2.
Načela za razporejanje
poslovnih področij
8.
Kreditne institucije
morajo razviti in dokumentirati posebne politike in kriterije za razporeditev
kazalca za tekoča poslovna področja in dejavnosti v standardiziran
okvir. Kriterije je treba ustrezno pregledati in prilagoditi novim ali
spreminjajočim se poslovnim dejavnostim in tveganjem. Načela za razporejanje
poslovnih področij so: (a) Vse dejavnosti
je treba razporediti v poslovna področja na medsebojno
izključujoč in vseobsegajoč način; (b) Kakršna koli
dejavnost, ki ne more biti brez težav razporejena v okvir poslovnega
področja, vendar pa predstavlja pomožno funkcijo dejavnosti, ki je
vključena v ta okvir, mora biti dodeljena poslovnemu področju, ki ga
podpira. Če pomožna dejavnost podpira več kot eno poslovno
področje, je treba uporabiti objektivne kriterije razporejanja; (c) Če
dejavnost ne more biti razporejena v določeno poslovno področje,
potem se uporabi poslovno področje z najvišjim odstotkom. Enako poslovno
področje se uporabi za kakršno koli povezano pomožno dejavnost. (d) Kreditne
institucije lahko uporabijo notranje metode oblikovanja cen, da kazalec
razporedijo med poslovnimi področji. Stroški, ki nastanejo v enem
poslovnem področju, gredo pa v breme drugega poslovnega področja, se
lahko prerazporedijo poslovnemu področju, kateremu pripadajo, na primer z
uporabo načina, ki temelji na notranjih transfernih cenah med obema
poslovnima področjema. (e) Razporejanje
dejavnosti v poslovna področja za namene oblikovanja kapitala za
pokrivanje operativnega tveganja mora biti skladno s kategorijami, ki se
uporabljajo za kreditna in tržna tveganja. (f) Za politiko
razporejanja je odgovorno višje vodstvo, pod nadzorom upravljavskih organov
kreditne institucije; (g) Proces razporejanja
v poslovna področja mora biti predmet neodvisnega pregleda.
3.
Alternativni kazalci za
nekatera poslovna področja
3.1.
Načini delovanja
9.
Pristojni organi lahko
kreditno institucijo pooblastijo, da uporablja alternativni kazalec za poslovni
področji: majhni bančni posli in komercialno bančništvo. 10.
Ustrezni kazalec za ta
poslovna področja je normalizirani dohodkovni kazalec, ki je enak
triletnemu povprečju skupnega nominalnega zneska kreditov in zunajbilančnih
obveznosti, ki se pomnoži z 0,035. 11.
Za poslovno področje
majhnih bančnih poslov so krediti in zunajbilančne obveznosti
sestavljeni iz skupnih črpanih zneskov v naslednjih kreditnih portfeljih:
majhni dolžniki, poslovanje z majhnimi in srednje velikimi podjetji, ki se
obravnavajo kot majhni dolžniki, in odkupljene denarne terjatve do majhnih
dolžnikov. 12.
Za poslovno področje
komercialnega poslovanja so krediti in zunajbilančne obveznosti
sestavljeni iz črpanih zneskov v naslednjih kreditnih portfeljih: za
podjetja, za državo, za poslovanje z institucijami, za majhna in srednje velika
podjetja, ki se obravnavajo kot podjetja, in za odkupljene denarne terjatve do
podjetij. Vključeni so tudi vrednostni papirji iz bančne knjige.
3.2.
Pogoji
13.
Za pooblastilo za uporabo
alternativnih kazalcev veljajo pogoji iz odstavkov 14 do 16.
3.2.1.
Splošni pogoj
14.
Kreditna institucija
izpolnjuje kvalifikacijske kriterije, določene v odstavku 17.
3.2.2.
Posebni pogoji, ki
veljajo za majhne bančne posle in komercialno bančništvo
15.
Kreditna institucija je
pretežno aktivna v dejavnostih majhnih bančnih poslov in komercialnega
bančništva, ki tvorita najmanj 90 % njenega dohodka. 16.
Kreditna institucija je
zmožna dokazati pristojnim organom, da je znaten delež njenih dejavnosti
majhnih bančnih poslov in/ali komercialnega bančništva, sestavljen iz
kreditov, povezanih z visoko verjetnostjo neplačila, in da alternativni
standardizirani pristop zagotavlja izboljšano podlago za ocenjevanje
operativnega tveganja.
4.
Kvalifikacijski kriteriji
17.
Kreditne institucije morajo
poleg splošnih standardov upravljanja s tveganji iz člena 22 in Priloge V
izpolnjevati naslednje spodaj navedene kvalifikacijske kriterije. (a) Kreditne
institucije imajo dobro dokumentiran sistem ocenjevanja operativnega tveganje
in upravljanja z njim, z jasnimi odgovornostmi, dodeljenimi za ta sistem.
Določijo svoje izpostavljenosti operativnemu tveganju in spremljajo
ustrezne podatke o operativnem tveganju, vključno s podatki o bistveni
izgubi. Sistem je predmet rednega neodvisnega pregleda. (b) Sistem
ocenjevanja operativnega tveganja mora biti tesno vključen v procese
upravljanja s tveganji kreditne institucije. Njegovi rezultati morajo biti
sestavni del procesa spremljanja in kontroliranja profila operativne tveganosti
kreditne institucije. (c) Kreditne
institucije vzpostavijo sistem poročanja vodstvu, s katerim se ustreznim
funkcijam v kreditni instituciji zagotavljajo poročila o operativnem
tveganju. Kreditne institucije imajo tudi postopke za ustrezno ukrepanje v
skladu z informacijami, vsebovanimi v poročilih vodstvu. Del 3 –
Napredni pristopi za merjenje operativnega tveganja
1.
Kvalifikacijski kriteriji
1.
Da bi bile primerne za
uporabo naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja, morajo kreditne
institucije pristojnim organom dokazati, da izpolnjujejo spodaj navedene
izbirne kriterije, poleg splošnih standardov upravljanja s tveganji iz
člena 22 in Priloge V.
1.1.
Kvalitativni standardi
2.
Sistem kreditne
institucije za notranje merjenje operativnega tveganja je tesno vključen v
njene vsakdanje procese upravljanja s tveganji. 3.
Kreditna institucija mora
imeti neodvisno funkcijo upravljanja, pristojno za operativno tveganje. 4.
Obstajati mora redno
poročanje o izpostavljenosti operativnemu tveganju in o preteklih izgubah.
Kreditna institucija ima postopke za sprejemanje ustreznih korektivnih ukrepov. 5.
Sistem institucije za
upravljanje s tveganji mora biti dobro dokumentiran. Kreditna institucija ima
tudi vzpostavljene redne postopke za zagotavljanje usklajenost in politike za
obravnavo neusklajenosti. 6.
Procesi upravljanja z
operativnim tveganjem in sistemi merjenja operativnega tveganja so predmet
rednih pregledov, ki jih izvajajo notranji in/ali zunanji revizorji. 7.
Ovrednotenje sistema
merjenja operativnega tveganja s strani pristojnih organov vsebuje naslednje
elemente: (a) Preverjanje,
ali se notranji postopki ovrednotenja zadovoljivo izvajajo; (b) Zagotavljanje
preglednosti in dostopnosti podatkovnih tokov in procesov, povezanih s sistemom
merjenja tveganja.
1.2.
Kvantitativni standardi
1.2.1.
Proces
8.
Kreditne institucije
izračunajo svojo kapitalsko zahtevo, z vključitvijo tako
pričakovane izgube kakor tudi nepričakovane izgube, razen če
lahko dokažejo, da je pričakovana izguba ustrezno zajeta v njihovih
notranjih poslovnih praksah. Mera operativnega tveganja mora zajeti potencialno
resne dogodke z repa statistične distribucije izgube, pri čemer mora
doseči standard stabilnosti, primerljiv z 99,9 % intervalom zaupanja skozi
obdobje enega leta. 9.
Sistem kreditne
institucije za merjenje operativnega tveganja mora imeti nekatere ključne
elemente, da izpolni zgoraj navedeni standard stabilnosti. Ti elementi morajo
vključevati uporabo notranjih podatkov, zunanjih podatkov, analize
scenarijev in dejavnike, ki odražajo poslovno okolje in notranje kontrolne
sisteme, kakor je opredeljeno v odstavkih 13 do 24 spodaj Kreditna institucija
mora imeti dobro dokumentiran pristop za tehtanje uporabe teh štirih elementov
v svojem celotnem sistemu za merjenje operativnega tveganja. 10.
Sistem merjenja tveganja
zajema glavne dejavnike tveganja, ki vplivajo na obliko repa statistične
distribucije ocenjenih izgub. 11.
Korelacije pri izgubah iz
operativnega tveganja po posameznih ocenah operativnega tveganja se lahko
priznajo samo, če kreditne institucije lahko pristojnim organom dokažejo,
da so njihovi sistemi merjenja korelacij stabilni, da se izvajajo celovito in
da upoštevajo negotovost, ki obkroža vse take ocene korelacij, zlasti v
obdobjih izjemnih okoliščin. Kreditne institucije morajo ovrednotiti svoje
predpostavke o korelacijah z uporabo kvantitativnih in kvalitativnih tehnik. 12.
Sistem merjenja tveganja
je notranje dosleden in se izogiba večkratnemu štetju kvalitativnih ocen
ali tehnik zmanjševanja tveganja, priznanih na drugih področjih okvira
kapitalske ustreznosti.
1.2.2.
Notranji podatki
13.
Notranje izračunane
mere operativnega tveganja so zasnovane na najkrajšem preteklem obdobju
opazovanja pet let. Ko kreditna institucija prvič preide na napredni
pristop za merjenje operativnega tveganja, je sprejemljivo triletno preteklo
obdobje opazovanja. 14.
Kreditne institucije
morajo biti sposobne razporediti svoje pretekle notranje podatke o izgubi po
poslovnih področjih, opredeljenih v delu 2 in po vrstah dogodkov,
opredeljenih v delu 5, ter te podatke na zahtevo zagotoviti pristojnim organom.
Obstajati morajo dokumentirani, objektivni kriteriji za razporejanje izgub po
določenih poslovnih področjih in vrstah dogodkov. Izgube iz
operativnega tveganja, ki so povezane s kreditnim tveganjem in so bile v
preteklosti vključene v notranjih zbirkah podatkov o kreditnem tveganju,
morajo biti evidentirani v zbirkah podatkov o operativnem tveganju in
ločeno označene. Takšne izgube ne bodo predmet kapitalski zahtevi za
operativno tveganje, dokler se bodo za namene izračuna minimalnih
kapitalskih zahtev obravnavale v okviru kreditnega tveganja. Izgube iz
operativnega tveganja, ki so povezane s tržnimi tveganji, se vključijo v
obseg kapitalske zahteve za operativno tveganje. 15.
Notranji podatki o izgubi
kreditne institucije morajo biti celoviti v smislu, da zajemajo vse bistvene
dejavnosti in izpostavljenosti iz vseh ustreznih podsistemov in geografskih
lokacij. Kreditne institucije morajo biti zmožne utemeljiti, da katere koli
izključene dejavnosti ali izpostavljenosti, tako posamezno kot v
kombinaciji, nimajo bistvenega vpliva na celotne ocene tveganja. Opredeliti je
treba ustrezno spodnjo mejo izgube za zbiranje podatkov o notranji izgubi. 16.
Poleg informacij o bruto
zneskih izgube, kreditne institucije zbirajo informacije o datumu dogodka,
morebitnih povračilih od bruto zneskov izgube, kakor tudi določene
opisne informacije o dejavnikih ali vzrokih škodnega dogodka. 17.
Oblikujejo se posebni
kriteriji za razporejanje podatkov o izgubi, ki izhaja iz dogodka v
centralizirani funkciji ali dejavnosti, ki se razteza čez več kot eno
poslovno področje, kakor tudi iz povezanih dogodkov skozi čas. 18.
Kreditne institucije
morajo imeti dokumentirane postopke za ocenjevanje tekoče ustreznosti
preteklih podatkov o izgubi, vključno s situacijami, pri katerih se lahko
uporabijo pomembne presoje, prilagoditvena merila ali druge prilagoditve, ter
do katerega obsega se lahko uporabijo in kdo je pooblaščen za sprejemanje
takih odločitev.
1.2.3.
Zunanji podatki
19.
Sistem kreditne
institucije za merjenje operativnega tveganja uporablja ustrezne zunanje
podatke, zlasti če utemeljeno pričakovati, da je kreditna institucija
izpostavljena sicer ne tako pogostim, vendar potencialno hudim izgubam.
Kreditna institucija mora imeti sistematičen proces za določanje
razmer, v katerih se morajo uporabiti zunanji podatki in metodologije za
vključitev podatkov v sistem merjenja. Pogoji in prakse za uporabo
zunanjih podatkov morajo biti redno preverjani, dokumentirani in podvrženi
rednemu neodvisnemu pregledu.
1.2.4.
Analiza scenarijev
20.
Kreditna institucija
uporabi analizo scenarijev glede na strokovno mnenje v zvezi z zunanjimi
podatki, da ovrednoti svojo izpostavljenost do zelo resnih dogodkov. Te ocene
je treba sčasoma ovrednotiti in ponovno oceniti na podlagi primerjave z
izkušnjo dejanske izgube zaradi zagotavljanja njihove utemeljenosti.
1.2.5.
Dejavniki poslovnega
okolja in dejavniki notranje kontrole
21.
Metodologija kreditne
institucije za merjenje tveganja na ravni podjetja mora zajeti ključne
dejavnike poslovnega okolja in dejavnike notranje kontrole, ki lahko spremenijo
njen profil operativne tveganosti. 22.
Izbira vsakega dejavnika
mora biti upravičena v smislu, da je pomemben nosilec tveganja, na podlagi
izkušenj in vključitve strokovne ocene prizadetih poslovnih področij.
23.
Občutljivost ocen
tveganja na spremembe dejavnikov in relativna utež različnih dejavnikov
morata biti dobro utemeljena. Poleg zajemanja sprememb tveganja zaradi
izboljšav kontrole tveganja mora okvir zajeti tudi potencialna povečanja
tveganja zaradi večje kompleksnosti dejavnosti ali povečanega
poslovnega obsega. 24.
Ta okvir mora biti dokumentiran
in podvržen neodvisnemu pregledu v kreditni instituciji s strani pristojnih
organov. Proces in njegovi rezultati morajo biti sčasoma ovrednoteni in
ponovno ocenjeni na podlagi primerjave z izkušnjami dejanske notranje izgube in
ustreznimi zunanji podatki.
2.
Vpliv zavarovanja
25.
Kreditne institucije so
zmožne priznati vpliv zavarovanja v skladu s pogoji, določenimi v
odstavkih 26 do 29. 26.
Zavarovatelj je
pooblaščen, da zagotovi zavarovanje ali pozavarovanje. 27.
Zavarovatelj ima
minimalno bonitetno oceno odplačevanja terjatev A (ali enakovredno); (a) Zavarovalna
polica mora imeti začetno obdobje veljavnosti najmanj eno leto. Za police
s preostalim obdobjem veljavnosti, krajšim od enega leta, mora kreditna
institucija opraviti ustrezne odbitke pri vrednotenju, ki odražajo
iztekajoče se preostalo obdobje veljavnosti police, do polnega
100-odstotnega odbitka za police s preostalim obdobjem veljavnosti 90 dni ali
manj; (b) Zavarovalna
polica ima minimalni odpovedni rok za preklic pogodbe 90 dni; (c) Zavarovalna polica
ne vsebuje nikakršnih izjem ali omejitev, ki jih sprožijo nadzorniška dejanja
ali, v primeru kreditne institucije v postopku neprostovoljne likvidacije ali
stečaja, ki kreditni instituciji, stečajnemu upravitelju ali
likvidacijskemu upravitelju onemogočijo, da izterja nadomestilo za
realizirano škodo ali stroške, ki jih je povzročila kreditna institucija,
razen v zvezi z dogodki, ki so se pojavili po uvedbi stečajnega ali
likvidacijskega postopka v zvezi s kreditno institucijo; pod pogojem, da v zavarovalni
polici obstaja možnost izključitve denarne kazni, kazni ali
eksemplarične odškodnine, ki so posledica dejanj pristojnih organov; (d) Izračuni
zmanjšanja tveganja morajo upoštevati zavarovalno kritje na pregleden
način v razmerju do dejanske verjetnosti in vpliva izgube, ki je bila
uporabljena pri splošnem določanju kapitala za pokrivanje operativnega
tveganja, in v skladu s tem; (e) Zavarovanje
izda tretja oseba. V primeru zavarovanja prek lastnih zavarovalnic ali odvisnih
podjetij mora biti izpostavljenost prenesena na neodvisno tretjo osebo, na
primer prek pozavarovanja, ki izpolnjuje kriterije primernosti; (f) Okvir za
priznavanje zavarovanja je dobro utemeljen in dokumentiran; 28.
Metodologija za
priznavanje zavarovanja zajema naslednje elemente prek popustov ali odbitkov
pri vrednotenju priznanega zneska zavarovanja: (a) Preostalo
obdobje veljavnosti police, če je krajše od enega leta, kakor je navedeno
zgoraj; (b) Obdobja za
preklic police, če so krajša od enega leta; (c) Negotovost
plačila, kakor tudi neusklajenosti pri kritju zavarovalnih polic. 29.
Kapitalsko zmanjšanje, ki
izhaja iz priznanja zavarovanja ne presega 20 % kapitalske zahteve za
operativno tveganje pred priznanjem tehnik za zmanjševanje tveganja.
3.
Vloga za uporabo
naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja na ravni skupine
30.
Če namerava napredni
pristop za merjenje operativnega tveganja uporabiti matična kreditna
institucija v EU in njena hčerinska podjetja ali hčerinska podjetja
matičnega finančnega holdinga v EU, mora vloga vsebovati opis
metodologije, ki se uporablja za porazdelitev kapitala za pokrivanje
operativnega tveganja med različnimi subjekti skupine. 31.
V vlogi se navede, ali in
kako se nameravajo faktorirati učinki razpršitve v sistemu merjenja
tveganja. Del 4 – Kombinirana
uporaba različnih metodologij
1.
Uporaba naprednega
pristopa merjenja operativnega tveganja v kombinaciji z drugimi pristopi
1.
Kreditna institucija
lahko uporabi napredni pristop merjenja operativnega tveganja v kombinaciji z
enostavnim pristopom ali standardiziranim pristopom pod naslednjimi pogoji: (a) Zajeta so vsa
operativna tveganja kreditne institucije. Izpolnjena je zahteva pristojnega
organa glede metodologije, ki se uporablja za pokrivanje različnih
dejavnosti, geografskih lokacij, pravnih struktur ali drugih zadevnih delitev,
določenih interno. (b) Kvalifikacijski
kriteriji, določeni v delih 2 in 3, so posamično izpolnjeni za del
dejavnosti, ki ga pokrivata standardizirani pristop in napredni pristop za
merjenje operativnega tveganja. 2.
Na podlagi posamične
obravnave primerov lahko pristojni organ naloži naslednje dodatne pogoje: (a) Na datum uvedbe
naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja je pomemben delež
operativnih tveganj kreditne institucije zajet z naprednim pristopom za merjenje
operativnega tveganja; (b) Kreditna
institucija se zaveže, da napredni pristop merjenja razširi na bistveni del
svojega poslovanja v časovnem okviru, dogovorjenem s pristojnimi organi.
2.
Kombinirana uporaba
enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa
3.
Kreditna institucija
lahko uporabi kombinacijo enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa
samo v izjemnih okoliščinah, kot je nedavni prevzem novega podjetja, ki
lahko zahteva prehodno obdobje za uvedbo standardiziranega pristopa. 4.
Kombinirana uporaba
enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa je pogojena z zavezo
kreditne institucije, da bo uvedla standardizirani pristop v časovnem
okviru, dogovorjenem s pristojnimi organi. Del 5 –
Razvrščanje vrst škodnih dogodkov Tabela 3 Kategorija vrste dogodka || Opredelitev || Notranja goljufija || Izgube zaradi dejanj vrste poneverba, odtujitev lastnine ali izogibanje predpisom, zakonu ali politiki podjetja, razen različnih dogodkov, ki izhajajo iz razlikovanja/diskriminacije, v katere je vpletena vsaj ena notranja oseba. || Zunanja goljufija || Izgube zaradi dejanj vrste, katere cilj je poneverba, odtujitev lastnine ali izogibanje zakonu, s strani tretje osebe. || Ravnanja v zvezi z zaposlovanjem in varnost na delovnem mestu || Izgube, ki izhajajo iz dejanj, neskladnih z zakoni ali pogodbami, ki urejajo zaposlovanje, zdravje ali varnost, iz plačila odškodninskih zahtevkov v zvezi z osebnimi poškodbami ali iz dogodkov, ki izhajajo iz razlikovanja/diskriminacije. || Stranke, produkti in poslovna praksa || Izgube, ki izhajajo iz nenamernega neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja strokovne obveznosti do določenih strank (vključno s zahtevami glede zaupnosti in ustreznosti poslovanja) ali iz narave ali sestave produkta. || Škoda na fizičnem premoženju || Izgube, ki izhajajo iz izgube fizičnega premoženja ali škode na tem premoženju zaradi naravnih nesreč in drugih dogodkov. || Poslovne motnje in izpadi sistemov || Izgube, ki izhajajo iz poslovnih motenj ali izpadov sistemov. || Izvedba, dostava in upravljanje procesov || Izgube, ki izhajajo iz neuspele obdelave poslov ali upravljanja postopkov, iz odnosov z nasprotnimi strankami in prodajalci. || Priloga XI
Tehnični kriteriji za pregledovanje in vrednotenje s strani pristojnih
organov 1.
Poleg pregledovanja in
vrednotenja kreditnega, tržnega in operativnega tveganja, pregledovanje in
vrednotenje s strani pristojnih organov na podlagi člena 124
vključuje naslednje: (a) rezultate
testiranja izjemnih situacij, ki ga opravljajo kreditne institucije, ki
uporabljajo pristop IRB; (b) izpostavljenost
likvidnostnemu tveganju in tveganju koncentracije ter upravljanje s temi
tveganji s strani kreditnih institucij, vključno z njihovim ravnanjem v
skladu z zahtevami, določenimi v členih 108 do 118; (c) stabilnost,
ustreznost in način uporabe politik in postopkov, ki jih izvajajo kreditne
institucije za upravljanje s preostalim tveganjem, povezanim z uporabo
priznanih tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja; (d) obseg, v
katerem so lastni viri sredstev kreditne institucije v zvezi s sredstvi, ki jih
je listinila, ustrezni, ob upoštevanju ekonomske vsebine posla, vključno z
doseženo stopnjo prenosa tveganja. 2.
Pristojni organi
spremljajo, ali je kreditna institucija zagotovila posredno podporo
listinjenju. Če se izkaže, da je kreditna institucija zagotovila posredno
podporo ob več kot eni priložnosti, pristojni organ sprejme ustrezne
ukrepe, ki odražajo povečana pričakovanja, da bo zagotovila nadaljnjo
podporo listinjenju, zaradi česar ji ne uspe doseči znatnega prenosa tveganja. Priloga XII
Tehnični kriteriji za razkritje
Del 1 – Splošni kriteriji 1.
Šteje se, da so
informacije ob razkritju bistvene, če bi lahko njihova izpustitev ali
napačna navedba spremenila ali vplivala na oceno ali odločitev
uporabnika, ki te informacije uporablja za sprejemanje ekonomskih
odločitev. 2.
Šteje se, da so
informacije poslovna skrivnost kreditne institucije, če bi odkrivanje teh
informacij javnosti oslabilo njen konkurenčni položaj. To lahko
vključuje informacije o produktih ali sistemih, ki bi v primeru njihovega
odkritja tekmecem zmanjšale vrednost investicij kreditne institucije. 3.
Šteje se, da so
informacije zaupne, če obstajajo obveznosti do strank ali drugi odnosi z
nasprotnimi strankami, ki kreditno institucijo zavezujejo k zaupnosti. 4.
Pristojni organi od
kreditne institucije zahtevajo, da oceni potrebo po objavi nekaterih ali vseh
informacij pogosteje kot enkrat na leto glede na ustrezne lastnosti njihovih
podjetij, kot so obseg poslovanja, obseg dejavnosti, prisotnost v
različnih državah, vključenost v različne finančne sektorje
in udeležba na mednarodnih finančnih trgih ter plačilni sistemi,
sistemi poravnave in klirinški sistemi. Ta ocena nameni posebno pozornost
morebitni potrebi po bolj pogostem razkritju posameznih informacij,
določenih v odstavkih 3(b) in 3(e) ter 4(b) do 4(f) Dela 2, in informacij
o izpostavljenosti tveganju ter o drugih postavkah, nagnjenih k hitremu
spreminjanju. 5.
Zahteva po razkritju iz
točke (f) odstavka 4 Dela 2 se zagotovi v skladu s členom 72 (1) in
(2). Del 2 –
Splošne zahteve 1.
Cilji in politike
kreditne institucije v zvezi z upravljanjem s tveganji se razkrijejo za vsako
kategorijo tveganja posebej, vključno s tveganji, določenimi v
odstavkih 1 do 13. Ta razkritja vključujejo: (a) strategije in
procese za upravljanje s temi tveganji; (b) strukturo in
organizacijo ustrezne funkcije upravljanja s tveganji ali druge ustrezne
rešitve; (c) obseg in naravo
poročanja o tveganju in sistemov merjenja tveganja; (d) politike za
varovanje pred tveganjem in njegovo zmanjševanje ter strategije in procese za
spremljanje neprekinjene učinkovitosti načinov za varovanje pred
tveganjem in njegovo zmanjševanje. 2.
V zvezi z obsegom uporabe
zahtev iz te direktive se razkrijejo naslednje informacije: (a) ime kreditne
institucije, na katero se nanašajo zahteve te direktive; (b) opis razlik v
podlagi konsolidacije za računovodske in bonitetne namene, s kratkim
opisom subjektov, ki so: (i) polno
konsolidirani, (ii) sorazmerno
konsolidirani, (iii) odšteti od
lastnih virov sredstev, (iv) niti
konsolidirani niti odšteti; (c) morebitne
trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire takojšnjemu prenosu lastnih
virov sredstev ali odplačilu obveznosti med matičnim podjetjem in
hčerinskimi podjetji; (d) skupni znesek,
za katerega so dejanski lastni viri sredstev nižji od zahtevanega minimuma v
vseh hčerinskih podjetjih, ki niso vključena v konsolidacijo, in ime
ali imena teh hčerinskih podjetij; (e) če je
primerno, okoliščine uporabe določb členov 69 in 70. 3.
V zvezi z lastnimi viri
sredstev kreditna institucija razkrije naslednje informacije: (a) ključne
informacije o pogojih glavnih značilnosti vseh postavk lastnih virov
sredstev in njihovih sestavnih delov; (b) znesek
temeljnega kapitala, z ločenim razkritjem vseh pozitivnih postavk in
odbitnih postavk; (c) skupni znesek
dodatnega kapitala in znesek lastnih virov sredstev, kakor je določeno v
[Prilogi V Direktive 93/6/EGS]; (d) postavke,
odbite od temeljnega in dodatnega kapitala v skladu s točko (c) člena
66(1), z ločenim razkritjem postavk, določenih v točki (q)
člena 57; (e) skupni primerni
lastni viri sredstev, neto znesek odbitnih postavk in omejitev, določenih
v členu 66. 4.
V zvezi z pogoji, ki jih
mora izpolniti kreditna institucija za uskladitev s členoma 75 in 123 se
razkrijejo naslednje informacije: (a) povzetek pristopa
kreditne institucije k ocenjevanju ustreznosti njenega notranjega kapitala za
podporo tekočih in prihodnjih dejavnosti; (b) za kreditne
institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti
v skladu s členi 78 do 83, 8 odstotkov zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za vsako kategorijo izpostavljenosti, določenih v
členu 79; (c) za kreditne
institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti
v skladu s členi 84 do 89, 8 odstotkov zneskov tveganju prilagojenih
izpostavljenosti za vsako vrsto izpostavljenosti, določenih v členu
86; Za kategorijo izpostavljenosti do majhnih dolžnikov ta zahteva velja za
vsako od kategorij izpostavljenosti, ki ustreza različnim korelacijam v
odstavkih 9 do 11 Dela 1 Priloge VII. Za kategorijo izpostavljenosti iz naslova
lastniških instrumentov se ta zahteva uporablja za: (i) vse pristope,
določene v odstavkih 15 do 25 Dela 1 Priloge VII; (ii) izpostavljenosti,
s katerimi se trguje na borzi, izpostavljenosti iz naslova zasebnih lastniških
instrumentov v dovolj razpršenih portfeljih in druge izpostavljenosti; (iii) izpostavljenosti,
ki so predmet nadzora v prehodnem obdobju v zvezi s kapitalskimi zahtevami; (iv) izpostavljenosti,
za katere se uporabljajo predhodno veljavne določbe v zvezi s kapitalskimi
zahtevami; (d) minimalne
kapitalske zahteve, izračunane v skladu s točkama (b) in (c)
člena 75; (e) minimalne
kapitalske zahteve, izračunane v skladu s členi 103 do 105, in
razkrite ločeno; (f) stopnje
solventnosti, izračunane na podlagi skupnih lastnih virov sredstev in na
podlagi temeljnega kapitala. 5.
V zvezi z
izpostavljenostjo kreditne institucije kreditnemu tveganju in tveganju
razvodenitve se razkrijejo naslednje informacije: (a) opredelitev
zapadlosti in oslabljenosti za računovodske namene; (b) opis pristopov
in metod, sprejetih za določanje popravkov vrednosti in rezervacij; (c) skupni znesek
izpostavljenosti po računovodskih pobotih in brez upoštevanja učinkov
zmanjšanja kreditnega tveganja ter povprečni znesek izpostavljenosti skozi
obdobje, razčlenjen glede na različne vrste kategorij
izpostavljenosti; (d) geografska
porazdelitev izpostavljenosti, razčlenjenih po pomembnih območjih
glede na bistvene kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne
podrobnosti; (e) porazdelitev
izpostavljenosti glede na gospodarsko panogo ali vrsto nasprotne stranke,
razčlenjenih na kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne
podrobnosti; (f) razčlenitev
preostale zapadlosti vseh izpostavljenosti, razčlenjenih glede na
kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti; (g) glede na
pomembno gospodarsko panogo ali vrsto nasprotne stranke, znesek: (i) oslabljenih
izpostavljenosti in zapadlih izpostavljenosti, navedenih ločeno, (ii) popravkov
vrednosti in rezervacij, (iii) nadomestil za
popravke vrednosti v zadevnem obdobju; (h) znesek
oslabljenih izpostavljenosti in zapadlih izpostavljenosti, ki so navedene
ločeno in razčlenjene glede na pomembna geografska območja,
če je praktično izvedljivo vključno z zneski popravkov vrednosti
in rezervacij v zvezi z vsakim geografskim območjem; (i) uskladitev
sprememb popravkov vrednosti in rezervacij za oslabljene izpostavljenosti,
prikazane ločeno. Informacije obsegajo: (i) opis vrste
popravkov vrednosti in rezervacij, (ii) začetne
bilance, (iii) zneske
zmanjšanja oblikovanih rezervacij v zadevnem obdobju, (iv) zneske,
rezervirane ali popravljene za ocenjene verjetne izgube na izpostavljenostih v
zadevnem obdobju, morebitni drugi popravki, vključno s popravki iz naslova
razlik v menjalnih tečajih, poslovne povezave, prevzemi ali prodaje
hčerinskih podjetij in prenosi med rezervacijami, (v) končne
bilance. Popravki vrednosti in
izterjave, evidentirane neposredno v izkazu poslovnega izida, se razkrijejo
ločeno. 6.
Za kreditne institucije,
ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s
členi 78 do 83, se razkrijejo naslednje informacije za vsako kategorijo
izpostavljenosti, določeno v členu 79; (a) imena
imenovanih ECAI in ECA in razloge za kakršne koli spremembe; (b) kategorije
izpostavljenosti, za katere se uporablja posamezna ECAI ali ECA; (c) opis procesa,
ki se uporablja za prenos izdaj in bonitetnih ocen izdaj na postavke, ki niso
vključene v tržno knjigo; (d) povezovanje
zunanje bonitetne ocene vsake imenovane ECAI ali ECA s stopnjo kreditne
kvalitete, predpisano v Prilogi VI, ob upoštevanju, da te informacije ni treba
razkriti, če je kreditna institucija usklajena s standardno shemo
povezave, ki jo objavi pristojni organ; (e) vrednosti izpostavljenosti
in vrednosti izpostavljenosti po upoštevanju zmanjšanja kreditnega tveganja,
povezanih z vsako stopnjo kreditne kvalitete, predpisane v Prilogi VI, kakor
tudi vrednosti, odštete od lastnih virov sredstev. 7.
Kreditne institucije, ki
izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z
odstavki 5 ali 17 do 19 Dela 1 Priloge VII, razkrijejo izpostavljenosti,
razvrščene vsako kategorijo v tabeli v zgoraj navedenem odstavku 5, ali
pripisane vsaki uteži tveganja, določeni v zgoraj navedenih odstavkih 17
do 19. 8.
Kreditne institucije, ki
svoje kapitalske zahteve izračunavajo v skladu s točkama (b) in (c)
člena 75, razkrijejo svoje zahteve ločeno za vsako tveganje, navedeno
v teh določbah. 9.
Vsaka kreditna
institucija, ki izračunava svoje kapitalske zahteve v skladu s [Prilogo
VIII Direktive 93/6/EGS], razkrije naslednje informacije: (a) za vsak zajeti
podportfelj: (i) značilnosti
uporabljenih modelov, (ii) opis
testiranja izjemnih situacij, ki se uporablja za podportfelj, (iii) opis pristopa,
uporabljenega za testiranje za nazaj in za potrjevanje točnosti in
doslednosti internih modelov in postopkov modeliranja; (b) obseg
sprejemanja s strani pristojnega organa; (c) za podportfelje
obravnavane z modelom: (i) visoke,
povprečne in nizke mere tveganih vrednosti skozi obdobje poročanja in
ob koncu obdobja, (ii) primerjava mer
tveganih vrednosti z dejanskimi dobički/izgubami, ki jih ustvari/utrpi
kreditna institucija, z analizo pomembnih odstopanj od rezultatov testiranja za
nazaj. 10.
V zvezi z operativnim
tveganjem kreditne institucije razkrijejo naslednje informacije: (a) pristope za
oceno zahtev po lastnih virih sredstev za operativno tveganje, za katere se
kvalificira kreditna institucija; (b) opis
metodologije, določene v členu 105, če jo je kreditna
institucija uporabila, vključno z obravnavo zadevnih notranjih in zunanjih
elementov, ki so bili upoštevani v pristopu meritev kreditne institucije. V
primeru delne uporabe, se razkrijeta tudi obseg in kritje različnih
uporabljenih metodologij. 11.
V zvezi z
izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov, ki niso vključeni v tržno
knjigo, se razkrijejo naslednje informacije: (a) razlikovanje
med izpostavljenostmi na podlagi njihovih ciljev, vključno z odnosom do
kapitalskih dobičkov in strateškimi razlogi, ter pregledom uporabljenih
računovodskih tehnik in metodologij vrednotenja, vključno s
ključnimi predpostavkami in ravnanji, ki vplivajo na vrednotenje, ter
kakršnimi koli pomembnimi spremembami teh ravnanj; (b) vrednost
bilance stanja, poštena vrednost in, za izpostavljenosti, s katerimi se trguje
na borzi, primerjavo s tržno ceno, če se slednja bistveno razlikuje od
poštene vrednosti; (c) vrste, narava
in zneski izpostavljenosti, s katerimi se trguje na borzi, izpostavljenosti iz
naslova zasebnih lastniških instrumentov v dovolj razpršenih portfeljih in
drugih izpostavljenosti; (d) kumulativno
realizirani dobički ali izgube, ki izhajajo iz prodaj in likvidacij v
zadevnem obdobju; (e) skupni znesek
nerealiziranih dobičkov ali izgub, skupni znesek dobičkov ali izgub
na podlagi skritega prevrednotenja in kateri koli od teh zneskov, vključen
v temeljni ali dodatni kapital. 12.
O izpostavljenosti
kreditnih institucij do tveganja spremembe obrestne mere na pozicijah, ki niso
vključene v tržno knjigo, kreditne institucije razkrijejo naslednje
informacije: (a) naravo tveganja
spremembe obrestne mere in ključne predpostavke (vključno s
predpostavkami o predhodnih plačilih posojil in gibanju nezapadlih
depozitov) in merjenje pogostosti tveganja spremembe obrestne mere; (b) spremembe
dobička, ekonomska vrednost ali drugo ustrezno merilo, ki ga uporablja
vodstvo v primeru naglega zvišanja ali znižanje obrestne mere v skladu z metodo
uprave za merjenje tveganja spremembe obrestne mere, razčlenjene glede na
valuto. 13.
Kreditne institucije, ki
izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s
členi 94 do 101, razkrijejo naslednje informacije: (a) obravnavo
ciljev kreditne institucije v zvezi z dejavnostjo listinjenja; (b) vloge, ki jih
igra kreditna institucija v procesu listinjenja; (c) navedbo obsega
vpletenosti kreditne institucije v vsakega od njih; (d) pristope k
izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki jih
kreditna institucija uporablja za dejavnosti listinjenja; (e) povzetek računovodskih
politik kreditne institucije za dejavnosti listinjenja, kar vključuje: (i) ali se posli
obravnavajo kot prodaje ali financiranja, (ii) priznanje
dobička iz prodaje, (iii) ključne
predpostavke za vrednotenje zadržanih obresti, (iv) obravnava sintetičnih
listinjenj, če ni zajeta v drugih računovodskih politikah; (f) imena ECAI, ki
se uporabljajo za listinjenja, in vrste izpostavljenosti, za katere se
uporablja posamezna agencija; (g) skupni
preostali znesek izpostavljenosti, ki jih je kreditna institucija listinila in
za katere velja okvir listinjenja (razčlenjen na tradicionalni in
sintetični), glede na vrsto izpostavljenosti; (h) za
izpostavljenosti, ki jih je listinila kreditna institucija in za katere velja
okvir listinjenja, razčlenitev glede na vrsto izpostavljenosti zneska oslabljenih
in zapadlih listinjenih izpostavljenosti in izgube, ki jih je priznala kreditna
institucija v zadevnem obdobju; (i) skupni znesek
ohranjenih ali kupljenih listinjenih pozicij, razčlenjen glede na vrsto
izpostavljenosti; (j) skupni znesek
ohranjenih ali kupljenih listinjenih pozicij, razčlenjen v razumno število
razredov uteži tveganja. Pozicije, ki so bile s tveganjem tehtane na 1250 %,
ali odštete, se razkrijejo ločeno; (k) skupni
preostali znesek listinjenih obnavljajočih se izpostavljenosti, ločen
z interesom originatorja in interesom investitorjev; (l) povzetek
dejavnosti listinjenja v zadevnem obdobju, vključno z zneskom listinjenih
izpostavljenosti (glede na vrsto izpostavljenosti), in priznanim dobičkom
ali izgubo iz prodaje glede na vrsto izpostavljenosti.
3.
Del 3 – Kvalifikacijske zahteve za uporabo določenih
instrumentov ali metodologij
14.
Kreditne institucije, ki
izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s
členi 84 do 89, razkrijejo naslednje informacije: (a) sprejemanje
pristopa ali odobrenega prehodnega obdobja s strani pristojnega organa; (b) obrazložitev in
pregled: (i) strukture
notranjih bonitetnih sistemov in povezave med notranjimi in zunanjimi
bonitetnimi ocenami, (ii) uporabe
notranjih ocen za namene različne od izračunavanja zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 84 do 89, (iii) procesa za
upravljanje in priznavanje zmanjševanja kreditnega tveganja, (iv) kontrolnih
mehanizmov bonitetnih sistemov, vključno z opisom neodvisnosti,
odgovornosti in pregledom bonitetnih sistemov; (c) opis notranjega
bonitetnega procesa, naveden ločeno za naslednje kategorije
izpostavljenosti: (i) enote
centralne ravni držav in centralne banke, (ii) institucije, (iii) podjetja,
vključno s srednje velikimi in majhnimi podjetji, posebnimi posojilnimi
aranžmaji in odkupljenimi denarnimi terjatvami do podjetij, (iv) izpostavljenosti
do majhnih dolžnikov, za vsako od vrst izpostavljenosti, ki ustreza
različnim korelacijam v odstavkih 9 do 11 Dela 1 Priloge VII. (v) lastniški instrumenti; (d) vrednosti
izpostavljenosti za vsako od kategorij izpostavljenosti, navedenih v členu
86. Izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank,
kreditnih institucij in podjetij, kjer kreditne institucije uporabljajo lastne
ocene LGD ali konverzijske faktorje za izračunavanje zneskov tveganju
prilagojenih izpostavljenosti, se razkrijejo ločeno od izpostavljenosti,
za katere kreditne institucije ne uporabljajo takih ocen; (e) za vsako od
kategorij izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank,
institucij, izpostavljenosti do podjetij in izpostavljenosti iz naslova
lastniških instrumentov, in na podlagi zadostnega števila bonitetnih razredov
dolžnika (vključno z neplačili), ki omogočajo razumno
razlikovanje kreditnega tveganja, kreditne institucije razkrijejo: (i) skupni znesek
izpostavljenosti (za kategorije izpostavljenosti do vlad in centralnih bank,
institucij in podjetij, vsoto neporavnanih posojil in vrednosti
izpostavljenosti za neizkoriščene prevzete obveznosti; za lastniške
vrednostne papirje pa neporavnani znesek), (ii) za kreditne
institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD za izračunavanje zneskov
tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izpostavljenosti prilagojeno
povprečje LGD v odstotkih, (iii) izpostavljenosti
prilagojeno povprečje uteži tveganja, (iv) za kreditne
institucije, ki uporabljajo lastne ocene konverzijskih faktorjev za
izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, znesek neizkoriščenih
prevzetih finančnih obveznosti in izpostavljenosti prilagojenih
povprečnih vrednosti izpostavljenosti za vsako kategorijo
izpostavljenosti; (f) za kategorijo
izpostavljenosti do majhnih dolžnikov in za vsako vrsto izpostavljenosti,
določeno v točki (c) zgoraj, bodisi razkritja, opisana pod točko
(e) zgoraj (po potrebi na ravni skupin), ali analizo izpostavljenosti
(neporavnana posojila in vrednosti izpostavljenosti za neizkoriščene
prevzete finančne obveznosti) v primerjavi z zadostnim številom razredov
EL, ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja (po potrebi na
ravni paketov); (g) dejanske
prilagoditve vrednosti v predhodnem obdobju za vsako kategorijo
izpostavljenosti (za izpostavljenost do majhnih dolžnikov, za vsako vrsto, določeno
v točki (c) zgoraj) in razlike v primerjavi s preteklimi izkušnjami; (h) opis
dejavnikov, ki so vplivali na izgubo v predhodnem obdobju (na primer, ali je
kreditna institucija naletela na stopnje neplačila, ki so višje od
povprečnih, ali na LGD in konverzijskih faktorjev, ki so višji od
povprečnih); (i) ocene kreditne
institucije v primerjavi z dejanskimi rezultati skozi daljše obdobje. To mora
vključevati najmanj informacije o ocenah izgub glede na dejanske izgube v
vsaki kategoriji izpostavljenosti (za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov, za
vse vrste, opredeljene v točki (c) zgoraj) skozi obdobje, ki je dovolj
dolgo, da omogoči razumno oceno učinkovitosti notranjih bonitetnih
procesov za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenosti do majhnih
dolžnikov za vsako od vrst, opredeljenih v točki (c) zgoraj). Kreditne
institucije po potrebi to nadalje razčlenijo, da zagotovijo analizo PD in,
v primeru kreditnih institucij, ki uporabljajo lastne ocene LGD in/ali
konverzijske faktorje, LGD in rezultate konverzijskih faktorjev glede na ocene,
podane v razkritjih kvantitativne ocene tveganja zgoraj. Za namene točke (c)
zgoraj, opis vključuje vrste izpostavljenosti, vključene v kategorijo izpostavljenosti, opredelitve, metode in podatke za
ocenjevanje in ovrednotenje PD ter po potrebi LGD in konverzijskih
faktorjev, vključno s predpostavkami, uporabljenimi pri izpeljavi teh
spremenljivk, ter opise bistvenih odstopanj od opredelitve neplačila,
kakor je določeno v odstavkih 44 do 48 Dela 4 Priloge VII , vključno
s širokimi segmenti, na katere vplivajo taka odstopanja. 15.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, razkrijejo naslednje
informacije: (a) politike in
procese za bilančni in zunajbilančni pobot ter navedbo obsega, v
katerem ga lahko uporabijo; (b) politike in
procese za vrednotenje in upravljanje zavarovanja s premoženjem; (c) opis glavnih
vrst zavarovanja s premoženjem, ki jih sprejema kreditna institucija; (d) glavne vrste
izdajateljev osebnega jamstva in nasprotnih strank z izvedenimi finančnimi
instrumenti ter njihovo kreditno sposobnost; (e) informacije o
koncentracijah tržnega ali kreditnega tveganja v okviru prevzetega zmanjševanja
kreditnega tveganja; (f) za kreditne
institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti
v skladu s členi 78 do 83 ali 84 do 89, ne zagotavljajo pa lastnih ocen
LGD ali konverzijskih faktorjev glede na kategorijo izpostavljenosti,
ločeno za vsako kategorijo izpostavljenosti, skupno vrednost izpostavljenosti
(po bilančnem ali zunajbilančnem pobotu, če se slednji
uporablja), ki jo krije – po uporabi prilagoditev za nestanovitnost – primerno
zavarovanje s finančnim premoženjem in druga primerna zavarovanja s
premoženjem; (g) za kreditne
institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti
v skladu s členi 78 do 83 ali 84 do 89, ločeno za vsako kategorijo
izpostavljenosti, skupno izpostavljenost (po bilančnem ali
zunajbilančnem pobotu, če se slednji uporablja), ki je krita z
osebnimi jamstvi ali kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Za
kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov se ta zahteva
nanaša na vsakega od pristopov, določenih v odstavkih 15 do 24 Dela 1
Priloge VII. 16.
Kreditne institucije, ki
uporabljajo pristop, določen v členu 105 za izračun zahtev po
lastnih virih sredstev za operativno tveganje, razkrijejo opis uporabe
zavarovanja za namene zmanjševanja tveganja. [1] UL C […],
[…], str. […]. [2] UL C […],
[…], str. […]. [3] UL C […],
[…], str. […]. [4] UL C […],
[…], str. […].