5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/4

1.1.1

podpira predloge Komisije, ki odgovarjajo na potrebe in izzive, s katerimi se sooča razširjena Evropska unija 27 držav članic, vključno z Bolgarijo in Romunijo, v skladu z dopolnilnimi cilji lizbonske in göteborške strategije za trajnostno rast in trajnostni razvoj okolja, o katerih so se dogovorile vlade držav članic, da bi odgovorile na trenutne in prihodnje potrebe enotnega trga;

1.1.2

poudarja, da Evropska unija od leta 1995 (5) naprej zaostaja za svojimi glavnimi gospodarskimi tekmeci;

1.1.3

ugotavlja, da je Evropska unija od širitve 1. maja 2004 največji gospodarski in trgovinski prostor, v katerem je veliko najbolj produktivnih in inovativnih mest in regij na svetu, hkrati pa je EU gospodarsko območje, ki ima stopnjo rasti močno pod svetovnim povprečjem;

1.1.4

poudarja, da bo evropsko gospodarstvo v obdobju od leta 2007 do 2013 še bolj nazadovalo, če se vsi sestavni deli evropskega gospodarstva ne bodo prilagodili strukturnim spremembam zaradi globalizacije, kar bo ogrozilo blaginjo, stabilnost in varnost naših mest in regij;

1.1.5

priznava, da je za zaščito in ohranitev evropskega socialnega modela, ki temelji na rasti, konkurenčnosti in solidarnosti, zaradi vedno večjih dvomov javnosti o njegovi učinkovitosti in tudi položaju svetovne nestabilnosti, potrebno sprejeti usklajene ukrepe na vseh ravneh upravljanja;

1.1.6

prav tako poudarja, da mora ponovna združitev Evrope s širitvijo voditi k novi solidarnosti in raznolikosti, ki dodatno povečuje zmogljivosti Evropske unije. Vseeno pa so s to širitvijo hkrati nastale nove in večje gospodarske in socialne razlike v mestih in regijah. Če jih ne bomo preverjali, bodo ogrozile kohezijo in uspeh enotnega trga ter naše skupne cilje iz Pogodbe. Varovanje in krepitev duha evropske solidarnosti je torej potreben predpogoj za uspešno kohezijsko politiko in pospeševanje evropskega socialnega modela;

1.1.7

podpira mnenje Komisije, da so potrebna večja finančna sredstva za odpravo nesorazmernega vpliva širitve na proračun Skupnosti za premostitev vrzeli med političnimi cilji in reševanjem trenutnih težav;

1.1.8

podpira predloge Komisije za finančno perspektivo, ki se odziva na sodobno upravljanje ter upošteva lokalne in regionalne oblasti;

1.1.9

meni, da je zato treba priznati potrebo po udeležbi na več ravneh, usklajenem skupnem ukrepanju in odgovornosti v državah članicah, z namenom povečanja učinkovitosti, vidnosti dodane vrednosti, ki jo EU prinaša državljanom, in pomnožitve možnega prihodka od vsakega evra javno porabljenega denarja;

1.2.1

pozdravlja predloge Komisije o upoštevanju obstoječih političnih obveznosti in uskladitvi omejenih finančnih sredstev na podlagi stvarne ocene, kaj je potrebno in finančno dosegljivo za uresničitev ciljev EU;

1.2.2

poudarja, da se je s širitvijo BDP Skupnosti povečal za 5 %, medtem ko se je število prebivalstva povečalo za 20 %;

1.2.3

poudarja, da se je povprečni bruto domači proizvod EU 25 zmanjšal za 12,5 %. To potrjuje dejstvo, da so se razlike v dohodkih s širitvijo podvojile, stopnje prikrajšanosti pa občutno povečale;

1.2.4

ugotavlja, da bi, čeprav Komisija predlaga povečanje odobritev za plačila na povprečno 1,14 % BND, odobritve za prevzem obveznosti znašale v tem obdobju povprečno 1,22 % BND. Za lastna sredstva je v finančni perspektivi 2007–1013 ohranjena zgornja meja v višini 1,24 % BND, kar je enako kot za obdobje od leta 2000 do 2006 (6);

1.2.5

poudarja tudi, da je to v nasprotju s povečanjem zgornje meje lastnih sredstev EU v prvih dveh finančnih perspektivah, vendar ne s trenutno.

1.2.6

poudarja, da je širitev narekovala politični odziv Komisije, ki se (skupaj z drugimi zunanjimi vplivi) izraža v odobrenih sredstvih za prevzem obveznosti. Povečale so se obveznosti za kohezijo in konkurenčnost (trajnostna rast), zmanjšale pa obveznosti „na kmetiji“ (trajnostno kmetijstvo) in povečanje obveznosti „zunaj kmetije“ (razvoj podeželja);

1.2.7

kljub vsemu poudarja, da naj bi neizogibne stroške širitve pokrili z znižanjem razlike med odobritvami proračunskih sredstev za plačila in zgornjo mejo lastnih sredstev, ki so bila v prejšnjih finančnih perspektivah na razpolago za nepredvidene izdatke;

1.2.8

ugotavlja, da odobritve proračunskih sredstev za plačila v višini 1,14 % BND za finančno perspektivo 2007–2013 vključujejo Evropski razvojni sklad in Solidarnostni sklad. 1,14-odstotni BND tako ustreza odobritvam za plačila v višini približno 1,10 % BND za obdobje od 2000 do 2006;

1.2.9

priznava, da so predlogi Komisije predmet nesoglasja in da so številne države neto plačnice zahtevale strožjo omejitev višine izdatkov, ki naj ne presega odobrenih pravic za prevzem obveznosti v višini 1 % BND (vključno s predhodno določenimi obveznostmi, kot je kmetijska poraba) (7);

1.2.10

izraža zaskrbljenost, da bi to imelo za posledico plačila v višini 0.9 % bruto nacionalnega dohodka (BND) in da bi bile zato povprečne letne številke za 2007-13 bistveno nižje kot dogovorjene številke za plačila za leto 2006, ki znašajo 1.09 % BND;

1.2.11

poudarja, da bi to pomenilo omejena proračunska sredstva, kar bi lahko škodovala politikam s posebnim statusom v Pogodbi in tistim z večjimi multiplikacijskimi učinki in učinki, ki bi vplivali na pričakovanja novih držav članic;

1.2.12

meni, da so predlogi Komisije logičen odgovor na take proračunske težave v državah članicah, katerih lastna sredstva se trenutno krčijo zaradi nizke stopnje gospodarske rasti v Evropi, zato Odbor izraža podobno stališče, kot ga ima Evropska investicijska banka, o podpiranju prenosa sredstev za jutrišnje izzive;

1.2.13

ugotavlja, da proračun EU pri 1,24 % BND znaša samo okoli 2,5 % skupnih javnih izdatkov v Uniji;

1.2.14

se strinja s Komisijo, da je nestvarno pričakovati več Evrope za manj denarja — nova področja politike na ravni EU pomenijo nove finančne zahteve;

1.2.15

ugotavlja, da je treba hitro rešiti nesoglasja o finančnih perspektivah med državami članicami, ker nobena finančna perspektiva ne more obstajati brez sporazuma med Evropskim parlamentom in Svetom, saj obstoječa Pogodba ne predvideva nobene obveznosti za finančno perspektivo in predvideva samo letne proračune. Ne bi bilo pametno, da bi ponavljali zamude, ki so se pojavile med sprejemanjem Agende 2000. Dolgotrajna pogajanja bi povzročila prekinitve v prihodnjih programih strukturnih skladov;

1.2.16

meni, da je v časovnem okviru za finančno perspektivo 2007–2013 sedemletno obdobje logično glede na glavne strukturne izzive. Poleg tega daje možnost, da se za naslednja obdobja vzpostavijo delujoči mehanizmi in instrumenti. Sedemletno zajamčeno evropsko financiranje mestom in regijam v primerjavi s kratkoročnim financiranjem, ki se pogosto pojavlja s štiri- do petletnimi nacionalnimi mandati, zagotavlja časovni okvir, potreben za sprejetje dolgoročnih strateških pristopov za trajnostni gospodarski in socialni razvoj;

1.2.17

potrjuje, da bi predlogi za prihodnja petletna obdobja lahko sovpadali s trajanjem mandata Parlamenta in Komisije in tako celotnemu predlogu finančnih perspektiv zagotovili večjo demokratično legitimnost;

1.3.1

meni, da so tri glavne prednostne naloge, ki jih je Komisija poudarila v svojem sporočilu o finančni perspektivi 2007–2013, ustrezne. To so:

1.3.2

meni, da bi morala finančna perspektiva 2007–2013 priznati potrebo po širšem evropskem soglasju o izzivih skupne politike tako, da jasno razmeji evropsko razsežnost o teh vprašanjih in hkrati poudari dodano vrednost ukrepov EU ter v skladu z načelom subsidiarnosti izrazit prispevek posamezne ravni oblasti — lokalne, regionalne in nacionalne;

1.3.3

pozdravlja, da Komisija posveča pozornost dodani vrednosti ukrepov na ravni EU in vprašanju boljšega upravljanja pri izvajanju politike EU na vseh proračunskih postavkah finančne perspektive 2007–2013; te točke obravnava tudi v svojem kasnejšem sporočilu;

1.3.4

se strinja s ciljem Komisije, povezanim s tem, da v okviru finančne perspektive 2007 — 2013 prenos sredstev na raven EU ne sme biti cilj sam po sebi;

1.3.5

podpira mnenja Komisije, da bi morali izdatki v novih finančnih perspektivah zagotoviti, da bodo ukrepi na ravni EU:

1.3.6

meni, da pomeni model EU ravnotežje med posameznikom in družbo, državo in decentralizirano oblastjo, tržnim dobičkom in predpisi. Prednostna razvrstitev političnih postavk Komisije na podlagi finančne perspektive odpira možnost za prihodnjo trajnostno rast modela, ki je v zadnjih 50 letih Evropi zagotavljal stabilnost in rast;

1.3.7

meni, da je Komisija sprejela uravnoteženo strategijo za kohezijsko politiko o vseh političnih temah, ki zlasti poudarjajo potrebe novih držav članic, tako da vzpostavljajo skrbno ravnotežje med gospodarskimi, socialnimi in teritorialnimi razlikami po vsej EU;

1.3.8

meni, da med temi političnimi temami obstajajo ključni primeri modela EU, ki ustvarja dodano vrednost. Naložbe EU na področju raziskav in razvoja, čezmejnih izmenjav in infrastrukturnih projektov gredo v smeri partnerskega pristopa, ki je naveden v skupnih lizbonsko-göteborških ciljih, ki lahko sprožijo rast, konvergenco, konkurenčnost in dolgoročno trajnost. Partnerski pristop pri raziskovalnih in razvojnih dejavnostih v Evropi vključuje tudi geografsko decentralizirane izobraževalne in raziskovalne infrastrukture, ki v polni meri omogočajo izkoristek visokega nivoja izobrazbe evropskega prebivalstva in potencial rasti. Same tržne rešitve ne nudijo trajnostne prihodnosti, ki jo išče Evropa;

1.3.9

priznava, da sta dostopnost in proračunska disciplina spodbudna dejavnika pri pogajanju, pri čemer obstajata dva pristopa k metodologiji oblikovanja finančne perspektive:

1.3.10

priznava, da je Komisija prvi pristop zagovarjala z vidika od spodaj navzgor, ki temelji na oceni potreb od spodaj navzgor;

1.3.11

zavrača logiko, da bi drug pristop lahko dal trajnostni odgovor na gospodarske, socialne in demokratične izzive za EU;

—

(1a)

konkurenčnost za rast in zaposlovanje,

—

(1b)

kohezija za rast in zaposlovanje,

—

(2)

trajnostno upravljanje in varstvo naravnih virov,

—

(3)

državljanstvo, svoboda, varnost in pravica, ter

—

(4)

Evropska unija kot svetovni partner.

—

priznava ekonomsko koherenco in politično logiko uporabe trajnostnega razvoja kot proračunskega nosilca za tri dopolnilne stebre: konvergenco, konkurenčnost in zaposlovanje ter ozemeljsko sodelovanje;

—

pozdravlja predlog proračuna za strukturno in kohezijsko politiko v višini 336,2 milijard eurov za obdobje 2007-2013 v primerjavi s strukturnimi in kohezijskimi sredstvi v višini 213 milijard eurov za obdobje 2000-2006, in ugotavlja, da je 78 % (262,3 milijarde eurov) namenjenih za konvergenčni cilj v regijah, ki zaostajajo v razvoju, 18 % (68,5 milijarde eurov) za regionalno konkurenčnost in zaposlovanje, 4 % (13,5 milijarde eurov) pa za cilj ozemeljskega sodelovanja, za čezmejni in medregionalni razvoj (8);

—

ugotavlja, da je v enotni proračunski postavki 262,3 milijard eurov, razporejenih za konvergenčni cilj za regije, v katerih je BND na prebivalca manjši od 75 % povprečja EU25, 22 milijard eurov je namenjenih za kohezijske dežele EU15, ki so trenutno upravičene, vendar kmalu ne bodo več izpolnjevale tega merila iz povsem statističnih razlogov („odhajajoče“ regije). To znaša 66 % zneska, ki bi ga sicer prejele v obdobju 2007-2013 kot stoodstotno konvergenčne regije;

—

ugotavlja, da enotna proračunska postavka 336,2 milijarde eurov ustreza 0,41 % BND (oziroma 344,9 milijarde eurov 0,46 % BND, upoštevajoč upravne stroške za Solidarnostni sklad in druge akcije);

—

poudarja, da morajo biti za uresničitev učinkovite makroekonomije za trajnostni razvoj programi v okviru teh stebrov jasno usmerjeni v izpolnjevanje lizbonsko-göteborških ciljev;

—

ugotavlja, da je bila Lizbonska strategija zasnovana zato, da bi pospeševala trajnostno gospodarsko rast in krepila socialno kohezijo, z naslednjimi cilji:

—

ugotavlja, da dopolnilno sporočilo Komisije, ki podpira lizbonsko-göteborško strategijo, priznava, da v veliki meri ne izpolnjujemo ciljev rasti in zmanjševanja neskladij. Delno je to posledica pritiskov po odzivu na svetovno konkurenco, vprašanja produktivnosti, starajočega se prebivalstvo in večjih pričakovanj glede zdravstvenega varstva, kar vse pomeni pritisk na javne izdatke;

—

meni, da bi bilo treba ugotoviti in izmeriti ključne dejavnike uspeha za nadzorovanje in uresničevanje lizbonsko-göteborških ciljev ter poti naprej, da bi mobilizirali civilno družbo, regionalne in lokalne oblasti ter gospodarske voditelje — vse, ki so zainteresirani za uspeh lizbonske strategije, tako da bi se lizbonsko-göteborška strategija uresničila za vse;

—

priznava, da bi bili v primeru, da bi ravni izdatkov v finančni perspektivi zmanjšali pod 1,14 % BND odobrenih sredstev za plačila, kot jih predlaga Komisija, programi, ki bi bili izgubljeni, tisti iz podpoglavja pomoč regionalni konkurenčnosti in zaposlovanju izven manj bogatih regij v poglavju 1b) Kohezija za rast in zaposlovanje. Problem regionalnih neenakosti bi se zaostril. Zato vse regije ne bi mogle biti enakopravno udeležene, da bi izboljšale konkurenčnost, rast in zaposlovanje v EU kot celoti;

—

je dosledno podpiral uporabo ukrepov za konkurenčnost in zaposlovanje, da bi bila lizbonsko-göteborška strategija lahko popolnoma dostopna celotnemu regionalnemu ozemlju EU, vendar se sprašuje, v kakšni meri programi v okviru stebra izčrpno izpolnjujejo lizbonsko-göteborške cilje, če je pomanjkanje regionalne blaginje edini kazalnik za financiranje;

—

razume glede na ugotovitve Tretjega kohezijskega poročila, da ima BDP kot glavni kazalnik številne pomanjkljivosti in da je bilo večkrat dokazano, da so razlike v regijah — na primer najbolj opazne v velikih in srednje velikih mestih (9) — pogosto večje kot neskladje med regijami;

—

zato obžaluje, da se ta težava znotraj regij in med njimi veča zaradi nižje stopnje proračunskih sredstev, dodeljenih temu novemu „cilju 2“, v primerjavi s prejšnjimi programskimi obdobji, tj. proračunska sredstva v višini 18 % v letih 2007-2013 v primerjavi s 23,8 % v obdobju 2000–2006 (10);

—

pozdravlja večje priznavanje zmogljivosti glavnih mestnih območij kot gonilnih sil za gospodarsko rast, vendar meni, da bi morali predlagani predpisi za vsak nacionalni okvir vsebovati jasno sklicevanje na trajnostni razvoj mest, da se pokaže vloga mestnih središč kot gospodarskih gonilnih sil evropskega gospodarstva;

—

obžaluje, da medtem ko se v lizbonski strategiji priznava vpliv starajočega prebivalstva na stopnjo rasti in znižanje BDP — in obstajajo ukrepi, potrebni za boj proti tem vplivom — ni podobnega priznanja sposobnosti mladih za doseganje večje konkurenčnosti in rasti;

—

priznava potrebo, da je treba industrijsko politiko v Evropi ponovno okrepiti z ustvarjanjem gospodarstvu prijaznega okolja;

—

poudarja potrebo po izkoriščanju in spodbujanju zmogljivosti za razvoj sektorja malih in srednje velikih podjetij kot osnovnih enot za rast na enotnem trgu, ob priznanju, da mala in srednje velika podjetja predstavljajo morda največji neizkoriščeni potencial enotnega trga;

—

opaža, da se pri uporabi pravil enotnega trga za kohezijsko politiko, s katerimi se spodbuja malo gospodarstvo, lahko ugotovi izmerljiva dodana vrednost s povečanjem trgovine znotraj Skupnosti med manj razvitimi regijami in preostalim delom EU, saj se okoli četrtina izdatkov v okviru kohezijske politike, ki jo usmerja konkurenca, v preostali del Unije vrne v obliki večjega izvoza;

—

meni, da so v reformi pravil o državni pomoči potrebni predpisi o horizontalnih izjemah za podporo raziskav in tehnološkega razvoja ter za mala in srednje velika podjetja;

—

meni, da uvedba ocenjevanj vplivov za dosego boljše uporabe državne pomoči — ki nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom oblasti omogoča večjo prožnost pri sprejemanju ukrepov, ki imajo omejen vpliv na konkurenco in trgovino na ravni EU, vendar pa se spopadajo z dejanskimi tržnimi pomanjkljivostmi — prispeva k razvoju območij, ki zaostajajo v razvoju, in spodbuja podjetništvo;

—

meni, če naj bi EU postala dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo, da so potrebni številni ukrepi in dogovori o finančni podpori, zlasti za ustvarjanje centrov odličnosti iz izobraževalne in raziskovalne infrastrukture vse Evrope, ki bodo poganjali širša regionalna gospodarstva, razširjali odličnost in povečali konkurenčnost po vsej EU;

—

soglaša z Evropsko komisijo, da je krepitev prizadevanj EU na področju raziskav in tehnološkega razvoja velik cilj za razširjeno EU, vendar mora biti med javnim in zasebnim financiranjem primerno ravnovesje (11);

—

zato podpira sklep barcelonskega Evropskega sveta o povečanju izdatkov za raziskave in razvoj na 3 % BNP EU do leta 2010;

—

Soglaša s predlogom Evropske komisije za povečanje obsega finančnih sredstev, povezanih z razvojem vseevropskih omrežij. Pri tem namenja posebno pozornost čezmejnim projektom, ki spodbujajo intermodalnost in uporabo trajnostnih oblik prevoza, zlasti zamisel o pomorskih avtocestah, če so seveda ti v skladu z obsežnim programom trajnostnega razvoja;

—

poudarja vlogo, ki jo lahko igrajo vseevropska prometna omrežja (TEN-T), zlasti „pomorske avtoceste“ v posebnem primeru otokov, pri premagovanju težav, ki jih imajo regije z naravnimi in demografskimi ovirami pri dostopu do notranjega trga pod pravičnimi pogoji;

—

priznava omejeno zmogljivost držav članic, da potrebne vsote za infrastrukturne naložbe zberejo v času, ko želijo zmanjšati javne izdatke, da bi ravnale v skladu s pravili pakta stabilnosti in rasti;

—

poudarja, da lahko financiranje vseevropskih prometnih omrežij (TEN-T) ostane samo obrobno glede na visoke obveznosti do drugih infrastrukturnih naložb, ki so pogosto nujno potrebne za nemoteno delovanje vseevropskih prometnih omrežij ter lokalnega gospodarstva in socialnih infrastruktur;

—

opaža, da pospeševanje konkurenčnosti spodbuja priznavanje osnovnih medsebojnih odvisnosti med mesti in regijami, kar lahko nato ustvari kritične mase, ki lahko spodbudijo obsežno rast na področjih, ki jih mesto ali regija ne moreta sama privabiti ali vzpostaviti. Dobri primeri tega so strateška evropska mestna omrežja, kot je URBACT, ki bi jih bilo treba spodbujati na evropski ravni za zagotavljanje izmenjave najboljših praks in strokovnega znanja med ozemeljskimi območji in potrebnih investicij za izpolnitev lizbonsko-göteborških ciljev;

—

poudarja, da sta izobraževanje in usposabljanje lokalnega in regionalnega človeškega kapitala izredno pomembna za razvoj evropskega enotnega trga in izvajanje lizbonske strategije. Ukrepi za podporo mobilnosti, sprejeti po vsej EU, bodo dejansko vplivali na gospodarstvo. Posamezno ali v celoti gledano, predstavljajo ti ukrepi veliko vrednost. Njihov dodaten strošek za proračun bi bilo treba priznati kot nujen za nemoteno delovanje in razvoj celostnega trga delovne sile in skupnega evropskega območja učenja;

—

podpira mnenje Komisije, da je za vzpostavitev socialnih standardov in osnovnih pravic potreben ustrezen ureditveni okvir za podjetja in delavce;

—

priznava, da dodana vrednost Skupnosti ne nastane samo s financiranjem, temveč tudi s pomočjo metode Skupnosti za oblikovanje programov, da se upoštevajo in izvajajo regionalne strategije. Le evropski institucionalni okvir lahko zagotovi dopolnitev sektorskih politik in finančnih instrumentov za izvajanje ciljev Skupnosti na področju gospodarske, socialne in teritorialne kohezije;

—

priznava, da je treba s širitvijo dati prednost konvergenčnemu cilju kot dejanju solidarnosti z novimi državami članicami ter najšibkejšimi regijami „starih“ držav članic in tako zagotoviti, da bodo sredstva preusmerjena v regije in mesta, ki najbolj zaostajajo v razvoju;

—

opozarja, da predlogi Komisije za finančna sredstva strukturnih skladov EU v naslednjem obdobju podpore predstavljajo pravičen kompromis tudi za regije EU-15, tako da naj bi bilo 109,8 milijard eurov namenjenih za cilj 1 in 56,6 milijard eurov za nov cilj 2 v „starih“ državah članicah (v nasprotju s 154 milijardami eurov oz. 46,6 milijardami eurov v tekočem obdobju podpore);

—

opozarja, da lahko pride do spodkopavanja načel partnerstva in solidarnosti v primerih tistih držav članic, ki ne bodo več upravičene do sredstev iz Kohezijskega sklada zaradi statističnega učinka, ki ga je povzročila širitev na deset novih držav članic;

—

priznava, da obstajajo razlogi za uvedbo absorpcijske zgornje meje za vse države članice v višini 4 % BDP za dodeljena sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada, vključno s prenosi sredstev kot delom politike razvoja podeželja in preoblikovanja ribištva (12). Zmanjševanje gospodarskih in družbenih neenakosti mora ostati glavna prioriteta EU, zato so ti skladi potrebni za pomoč regijam in državam članicam, ki zaostajajo v gospodarskem in družbenem razvoju;

—

sprejema dejstvo, da je bilo načelo berlinske formule — kolikor manj razvita je neka regija, toliko več pomoči bi morala dobiti — dobro utemeljeno in bi ga morali v prihodnosti uporabljati. Zato bi bilo treba preučiti nepravilnosti, ki se pojavljajo z uvedbo 4 % absorpcijske zgornje meje nacionalnega BDP na ravni države članice;

—

vseeno opozarja, da se bo vsaka prilagoditev skupnim odobritvam proračunskih sredstev pojavila zunaj te 4-odstotne stopnje in bo zato, medtem ko bo kohezijsko financiranje zagotovljeno v novih državah članicah, ta vpliv resno oslabil načelo lizbonsko-göteborške strategije za vse;

—

priznava pomen izboljšanja sposobnosti decentraliziranih organov oblasti v novih državah članicah in novih sosedskih državah. Velik napredek se lahko pri čezmejnem in medregionalnem sodelovanju doseže z izmenjavo znanja in izkušenj med strokovnjaki iz lokalnih in regionalnih organov oblasti;

—

povečanje konkurenčnosti kmetijskega sektorja s podpiranjem prestrukturiranja,

—

prizadevanje za okolje in podeželje s podpiranjem upravljanja zemljišč,

—

prizadevanje za kakovost življenja na podeželju,

—

pospeševanje raznovrstnosti gospodarskih dejavnosti;

—

trajnostni razvoj obmorskih območij,

—

prilagoditev ribiških flot; ribogojstvo in industrijo za predelavo rib;

2.1.1

zahteva, da je načelo partnerstva, ki povezuje lokalne, regionalne in nacionalne ter nadnacionalne ravni, rdeča nit, ki povezuje vse predloge Komisije. To načelo morata z določeno stopnjo nujnosti potrditi in izvajati Evropska komisija in Svet ministrov ter ga tudi dosledno objaviti v vseh državah članicah in prek medijev, da se dokaže dodano vrednost EU;

2.1.2

zahteva dosledno uporabo načela partnerstva v podrobnih uredbah, ki jih Komisija predloži o vseh sestavnih delih politike, ugotovljenih v okviru finančne perspektive 2007–2013;

2.1.3

zahteva, da bi moralo biti načelo partnerstva vključeno v vse nove predpise o programih, zlasti v zvezi z vseevropskim sodelovanjem, in da se v programih upoštevajo ustrezna znanja in izkušnje regionalnih in lokalnih organov;

2.2.1

poudarja ključni pomen povečevanja skladnosti kohezijske politike s posebnimi evropskimi sektorskimi politikami, zlasti tistimi o kmetijstvu, raziskavah in konkurenci, okolju in prometu, ki se dopuščajo za pristope glede na področje. Poleg uporabe načela partnerstva morajo novi programi dokazati zavezanost Komisije in Sveta ministrov do združene uprave na vseh ravneh vladanja — lokalni, regionalni, nacionalni ravni ter ravni EU;

2.3.1

predlaga, da se področje uporabe tristranskih paktov in sporazumov razširi tako, da bo upravljanje upoštevano v finančni perspektivi 2007-2013 ter da to področje uporabe predstavlja prizadevanje izvoljenih članov lokalnih in regionalnih organov oblasti skupaj z načrtom za naprej, zlasti ob upoštevanju ozemeljske komponente okvirnih programov, ki so potrebni za uresničitev kohezijskih ciljev tako med državami članicami kot tudi v njih;

2.3.2

meni, da lokalna in regionalna vključenost v načrtovanje, pri čemer bi bile regionalne strategije del nacionalne strategije, ne bi zagotovila samo večje skladnosti pri izpolnjevanju načrta o trajnostnem razvoju, ampak tudi boljše poznavanje evropske kohezijske politike in dodeljevanje sredstev za področja, kjer so najbolj potrebna;

2.3.3

poudarja, da bi te sporazume lahko uvedli, ne da bi oslabili nujno potrebo po poenostavitvi in izboljšanju oblikovanja in priprave programov za konkurenčnost in kohezijo;

2.3.4

priporoča medinstitucionalno, kritično oceno vpliva, ki bi ovrednotila, kaj je bilo storjenega in kaj deluje v raznoliki javni politiki v državah članicah. Dogovor o enotni reviziji bi pomagal ugotoviti, ali so bili izpolnjeni strateški cilji, usklajeni z lizbonsko-göteborško strategijo, in pri usmerjanju sredstev na področja, kjer so najbolj potrebna;

2.4.1

znova poudarja zapleteno povezavo med učinkovito evropsko regionalno politiko in izvajanjem lizbonsko-göteborške strategije. Prihodnjo rast EU in konkurenčnost v vseh delih Evrope bo podprlo nadaljevanje kohezijske politike EU in ne ponovna nacionalizacija te politike — kar potrjuje pozitiven vpliv regionalne politike EU na krepitev socialne, ekonomske in ozemeljske kohezije EU;

2.4.2

vztraja, da so vsi nacionalni akcijski programi za rast in zaposlovanje držav članic in Komisije sestavljeni na podlagi posvetovanj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Mestni in regionalni strateški načrti morajo predstavljati podlago za obveznosti in cilje, ki jih zastavljajo nacionalni akcijski programi;

2.4.3

prav tako predlaga, da se vzpostavi mehanizem za oblikovanje programov, v okviru katerega bi lahko dve ali več regij sodelovalo v tistih dejavnostih, ki resnično izboljšujejo konkurenčnosti regije;

2.4.4

vztraja pri tem, da steber konkurenčnosti za rast in zaposlovanje v finančni perspektivi 2007–2013 ne more biti postavka za prilagajanje v okviru pogajanj o proračunskih sredstvih za naslednje okvirno obdobje; se strinja Odbor, da je v okviru kohezijskih postavk treba prednost dati konvergenčnemu cilju, in meni, da bi morala EU podpreti cilj konkurenčnost v pričakovanju in za spodbujanje sprememb za dosego ciljev „nove“ lizbonske strategije;

2.4.5

poziva, da se za kohezijsko politiko nameni najmanj 0,41 % BND EU, da bi se v EU 25 v celoti izpolnili cilji kohezijske politike;

2.4.6

podpira potrebo po skladnosti med uvedbo 4 % absorpcijske zgornje meje nacionalnega BDP na ravni držav članic in učinki berlinske formule za manj razvite regije;

2.4.7

zahteva, da so programi za trajnostni razvoj podeželja tesno povezani s programi kohezijske politike in ne smejo postati nadomestni kmetijski programi zaradi omejitev, povezanih z lastnimi sredstvi;

2.4.8

poziva, da morajo merila za dodelitev sredstev na področju stebra za konkurenčnost in zaposlovanje temeljiti na sklopu kazalnikov, ki odražajo regionalne in lokalne potrebe, dostopnost in priložnosti ter lahko izmerijo razlike med regijami;

2.4.9

zahteva, da se priložnosti, ki jih nudijo mesta za socialni in gospodarski razvoj celotne EU, priznajo in vključijo v strateško načrtovanje na nacionalni ravni;

2.4.10

zahteva, da se Evropski svet aktivno posvetuje z Odborom regij tako, da ta sodeluje pri spomladanski letni oceni konkurenčnosti in kohezije. Lokalne in regionalne oblasti bodo tako lahko predstavile vprašanja in dobre prakse, ki so potrebne za boljše delovanje odprte metode usklajevanja pri izvajanju lizbonsko-göteborške strategije;

2.5.1

poziva, da se sprejme skladnejši pristop za uvedbo makroekonomskih ukrepov, zaposlitvenih in socialnih ukrepov, okoljskih in raziskovalnih pobud kot sredstev za ponovno oživitev strategije in za vodenje nacionalnih akcijskih programov držav članic;

2.5.2

zahteva korenito izboljšanje upravljanja lizbonsko-göteborške strategije, da bi postala učinkovitejša in laže razumljiva;

2.5.3

zato zahteva, da se v srednjeročno oceno lizbonske strategije vključi kritična ocena izvajanja upravljanja ter analiza vpliva decentralizacije uprave na učinkovitost izvajanja strategije;

2.5.4

poudarja, da čeprav je splošna podoba glede izvajanja lizbonske strategije žalostna in pesimistična, so nekatere države članice uspele doseči cilje na številnih političnih področjih. Odbor regij meni, da je treba dejavnike, ki so temu vzrok, natančneje preučiti in upoštevati pri uporabi odprte metode usklajevanja;

2.5.5

zlasti zahteva, da se na lokalni in regionalni ravni določijo in izmerijo ključni dejavniki za uspeh v vsej EU ter se vključijo v okvir štirinajstih kazalnikov in ciljev dobrega in slabega poslovanja na ravni držav članic, ki jih je v svojem poročilu (14) predlagal Wim Kok;

2.5.6

poudarja, da je gospodarska konkurenčnost bistvena za dosego socialne kohezije in okoljske trajnosti;

2.5.7

zahteva, da imajo lokalne in regionalne oblasti večjo vlogo pri popularizaciji znanja in uvajanju inovacij ter spodbujanju podjetniškega duha, ki so potrebni za uspešno doseganje ciljev lizbonsko-göteborške strategije, s tem pa bo strategija dobila večjo politično težo;

2.5.8

prav tako predlaga, da se v obdobju srednjeročne ocene ciljev lizbonsko-göteborške strategije oblikuje evropski pakt mladih, ki bi se osredotočil na težave brezposelnosti, socialno in poklicno integracijo in dopolnil ukrepe lizbonsko-göteborške strategije glede staranja prebivalstva;

2.5.9

meni, da bi bilo treba tako na nacionalni ravni kot na ravni EU pripravljati letna poročila o napredku pri izpolnjevanju lizbonsko-göteborških ciljev, o katerih bi Odbor regij dal svoje mnenje, kar bi omogočilo, da se Evropski svet med spomladanskim zasedanjem lahko osredotoči na ključne teme politike spremljanja lizbonsko-göteburških ciljev;

2.5.10

meni, da bi moral biti po širitvi, enotni valuti in skupnem trgu naslednji veliki projekt EU prizadevanje za čim večjo gospodarsko rast in zaposlovanje s ponovnim osredotočenjem na lizbonsko-göteborško strategijo;

2.6.1

zahteva, da morajo biti ozemeljski elementi okvirnega programa za raziskave jasno priznani v predpisih o raziskavah in razvoju, področju, za katerega se predlaga občutno povečanje dodeljenih finančnih sredstev;

2.6.2

zahteva uskladitev nacionalnih in regionalnih raziskovalnih programov in politik za vzpostavitev resničnega evropskega raziskovalnega območja, ki lahko podpira cilje konkurenčnosti in rasti;

2.6.3

zahteva razvoj temeljev vzajemnega učenja in inovacijskih polov, ki pomagajo oblikovati in podpreti regionalne raziskovalne strategije ter regionalne vzorce za razvoj znanja, ki spodbujajo vključevanje univerz v njihova lokalna gospodarstva. Ti temelji in omrežja bi morali biti zasnovani tako, da omogočajo hitrejšo uporabo novih idej in proizvodov, spodbujajo podaljšanja temeljnih in uporabnih raziskav ter skrajšajo čas med zasnovo in uporabo;

2.6.4

zahteva, da države članice v svojih nacionalnih akcijskih programih zasnujejo ukrepe za dosego cilja 3 % BNP za naložbe v raziskave in razvoj;

2.7.1

pozdravlja predloge za potrojitev števila študentov v okviru programa Erasmus ter povečanje števila ukrepov za mobilnost študentov med šolami in praks za poklicno usposabljanje;

2.8.1

pozdravlja predloge za krepitev partnerskih dogovorov in uvedbo poenostavljenih instrumentov odločanja znotraj vseh ravni upravljanja in med njimi — na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni — vendar zahteva, da se ti ukrepi uvedejo z ustrezno nujnostjo;

2.8.2

predlaga, da v okviru izpolnjevanja lizbonsko-göteborških ciljev Evropska komisija letno oceni nacionalne akcijske načrte in pri tem vključi lokalne in regionalne oblasti;

2.8.3

prav tako priporoča, da Evropska komisija izdela letno poročilo o napredku glede na politične izzive, ki so bili določeni v okviru finančnih perspektiv za obdobje 2007-2013 in o prispevku vlad na lokalni, regionalni in nacionalni ravni glede spodbujanja gospodarskih reform ter večjega vključevanja in odgovornosti vseh agencij, lokalnih, regionalnih in nacionalnih vlad;

2.9.1

poudarja, da je poleg povečanja sredstev, ki jih je predlagala Komisija za ukrepe v zvezi z državljanstvom, svobodo, varnostjo in pravico, treba v celoti priznati, da delo pravosodja in notranjih zadev ni zgolj vprašanje pogajanj med Brusljem in državami članicami glede subsidiarnosti na lokalni in regionalni ravni vlade. Pri tem je treba nameniti posebno pozornost priznavanju lokalnih in regionalnih organov oblasti iz novih držav članic;

2.9.2

zahteva, da se pri lokalnih in regionalnih organih oblasti izboljša zaznavanje mehanizmov, ki ugotavljajo dodano vrednost programov EU, za boljšo ozaveščenost ljudi in podporo evropskih politik, ki se izvajajo na lokalni ravni;

2.10.1

znova poudarja svoje strinjanje s proračunskim pragom lastnih sredstev v višini 1,24 % BND za finančno perspektivo 2007–2013, ker ta zgornja meja izraža potrebo po proračunski disciplini in dodani vrednosti Skupnosti ter ker samo ta obseg sredstev omogoča uresničitev kohezije in konkurenčnosti, enotnega trga in naših skupnih obveznosti iz Pogodbe;

2.10.2

je zaskrbljen zaradi morebitnih nevarnosti, ki bi lahko izhajale iz kompromisnega proračuna;

2.10.3

podpira evropski parlament, ki meni, da so sedanje finančne perspektive del celovitega medinstitucionalnega sporazuma, ki ga je mogoče obnoviti le v vzdušju vzajemnega zaupanja med institucijami in na podlagi skupnega sporazuma med dvema vejama proračunske oblasti;

2.10.4

poudarja, da se bodo tisti, ki si želijo znižati odobrena sredstva za prevzem obveznosti, večinoma osredotočili na programe strukturnih skladov, povezanih z regionalno konkurenčnostjo in zaposlovanjem pod podpostavko (1b) Kohezija za rast in zaposlovanje. Nesorazmerna znižanja proračuna na tem področju bi dejansko ponovno nacionalizirala regionalno politiko za večino nekdanje EU 15;

2.10.5

poudarja, da je treba nasprotovati vsakemu pritisku na podpostavke v zvezi z odobritvami sredstev za prevzem obveznosti v okviru stebra „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“ v zvezi s pobudami za raziskave in tehnološki razvoj, da bi upoštevali in ohranili zavezanost držav članic barcelonskim ciljem in povečali izdatke za raziskave in razvoj na 3 % BDP do leta 2010;

2.10.6

opozarja, da bodo zamude pri začetku programskega obdobja zaradi dolgotrajnih pogajanj privedle do finančnih motenj in nestabilnosti v vseh lokalnih in regionalnih organih oblasti EU;

2.10.7

poziva, naj rezultat pogajanj zagotavlja ohranitev načela solidarnosti, ki je politiko EU usmerjal od oblikovanja strukturne politike v letih 1973 do 1975, in sicer da EU podpre vse regije, ki potrebujejo podporo, ne glede na to, ali so v bogatejših ali revnejših državah;

2.10.8

poziva države članice k sodelovanju s svojimi mesti in regijami pri iskanju političnih rešitev za tiste države članice, ki v prihodnje ne bodo več upravičene do sredstev iz Kohezijskega sklada zaradi statističnega učinka, ki ga je povzročila širitev;

2.11.1

pozdravlja prehod na enotne sklade za različna politična področja, vključno s kohezijsko politiko, razvojem podeželja, okoljskimi programi in prestrukturiranjem ribiškega sektorja, saj bo ta pristop uskladil upravne zahteve za izvajanje teh ukrepov in poenostavil izvajanje;

2.12.1

zahteva, da Evropska komisija zagotovi podporni okvir za ozemeljsko razlikovanje v predpisih o državnih pomočeh, ki bi omogočal ciljne javne naložbe, če se s tem lahko odpravijo pomanjkljivosti trga brez izkrivljanja konkurenčnih pogojev, ali pa zagotovi večji okvir za podporo raziskav in inovacij, še posebej v majhnih in srednjevelikih podjetjih, za dosego cilja ozemeljske kohezije;

2.12.2

meni, da je potrebna nova uredba o državnih pomočeh, ki bo upoštevala nove predpise kohezijske in regionalne politike in državam članicam omogočala, da državno pomoč dodelijo področjem, ki niso več upravičena do kohezijskega financiranja — odvisno od stopnje težav, s katerimi se soočajo;

2.12.3

zahteva, da Komisija v skladu s členom 87(3)(c) pojasni prihodnjo regionalno pomoč z vidika razlikovanj med regijami, ki so upravičene do pomoči iz postavke „podpora regionalni konkurenčnosti in zaposlovanju“ zunaj manj razvitih območij iz postavke „konvergenca“.

2.12.4

meni, da je trajnostni razvoj prav tako pomembno področje in da bi morale biti javne naložbe, izvedene z državno pomočjo, usklajene z načeli trajnostnega razvoja;

2.13.1

zagovarja predlog Komisije za začetek razprave o pomanjkljivostih trenutnega finančnega sistema za EU;

2.13.2

podpira predlog Komisije za uvedbo novega, pravičnejšega korektivnega mehanizma;

2.14.1

meni, ker izvajanje pakta stabilnosti in rasti ni dovolj dosledno in verodostojno, da je zato treba pri tem paktu upoštevati trenutno gospodarsko stvarnost EU ter izboljšati glavni temelj pravil o stabilnosti in rasti. Okrepiti je treba skladnost med nacionalnimi procesi in procesi EU; nacionalne institucije morajo biti bolje vključene v večstranski nadzor gospodarske politike in izboljšav, sprejetih za zagotavljanje skladnosti med davčno in monetarno politiko;

2.14.2

ker se glavne težave v proračunih držav članic pojavljajo zaradi trenutne nizke rasti evropskih gospodarstev, ki povečujejo visoke stopnje brezposelnosti in stalne socialne težave v mnogih regijah in občinah, predlaga, da bi bil najpomembnejši način, s katerim bi se Komisija lahko lotila tega vprašanja, preverjanje izvajanja pakta stabilnosti in rasti za zagotovitev trajnosti gospodarske politike. Navsezadnje EU ne bo dosegla ravni rasti, zaposlovanja in socialne kohezije, ki jo potrebuje, če tudi evropski makroekonomski kontekst ne bo usklajen z lizbonsko strategijo in če se ne bo izboljšala usklajenost instrumentov Skupnosti.