(1)

Okvir Unije za reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij (v nadaljnjem besedilu: institucije) je bil vzpostavljen po svetovni finančni krizi v letih 2008–2009 in na podlagi Ključnih lastnosti učinkovitih shem za reševanje finančnih institucij („Key Attributes of Effective Resolution Regimes for Financial Institutions“), ki jih je Odbor za finančno stabilnost prvič objavil v oktobru 2011. Okvir Unije za reševanje je sestavljen iz Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Oba zakonodajna akta se uporabljata za institucije in za druge subjekte, ki spadajo v področje uporabe navedene direktive ali navedene uredbe (v nadaljnjem besedilu skupaj: subjekti). Cilj okvira Unije za reševanje je na urejen način obravnavati propade subjektov z ohranjanjem njihovih kritičnih funkcij in preprečevanjem groženj za finančno stabilnost, ob hkratni zaščiti vlagateljev in javnih sredstev. Poleg tega je namen okvira Unije za reševanje spodbuditi razvoj notranjega bančnega trga z vzpostavitvijo usklajene ureditve za koordinirano reševanje čezmejnih kriz ter s preprečevanjem težav v zvezi z izkrivljanjem konkurence in tveganj neenake obravnave.

(2)

Okvir Unije za reševanje več let po začetku izvajanja nekaterih od teh ciljev ne dosega tako, kot je bilo predvideno. Čeprav so subjekti dosegli znaten napredek pri rešljivosti in so temu namenili znatna sredstva, zlasti s povečanjem sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije ter financiranjem shem za financiranje reševanja, se okvir Unije za reševanje redko uporablja. Propadi nekaterih manjših in srednje velikih subjektov se namesto tega običajno rešujejo z neusklajenimi nacionalnimi ukrepi. Namesto varnostnih mrež, ki jih financira sektor, na primer shem za financiranje reševanja, se še vedno uporablja davkoplačevalski denar. Zdi se, da to stanje izhaja iz neustreznih spodbud. Te neustrezne spodbude so posledica medsebojnega učinkovanja okvira Unije za reševanje in nacionalnih pravil, pri čemer organi za reševanje pri izvajanju ocene javnega interesa svoje široke diskrecijske pravice ne uveljavljajo vedno na način, ki bi odražal nameravano uporabo okvira Unije za reševanje. Hkrati se okvir Unije za reševanje ni veliko uporabljal zaradi tveganja, da bi morali vlagatelji subjektov, ki se financirajo z vlogami, kriti izgube, da bi imeli ti subjekti pri reševanju, zlasti če ni drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, dostop do zunanjega financiranja. In končno, ker so zunaj postopkov reševanja pravila o dostopu do financiranja manj stroga kot znotraj teh postopkov, je bila uporaba okvira Unije za reševanje manj zaželena kot druge rešitve, ki pogosto vključujejo uporabo davkoplačevalskega denarja namesto lastnih sredstev subjektov ali varnostnih mrež, ki jih financira sektor. To pa ustvarja tveganja razdrobljenosti, tveganja neoptimalnih izidov pri upravljanju propadov subjektov, zlasti manjših in srednje velikih subjektov, ter oportunitetne stroške zaradi neporabljenih finančnih sredstev. Zato je treba poskrbeti za učinkovitejšo in doslednejšo uporabo okvira Unije za reševanje ter zagotoviti, da se lahko uporablja, kadar koli je to v javnem interesu, tudi za nekatere manjše in srednje velike subjekte, ki se financirajo predvsem z vlogami in nimajo dovolj drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

(3)

Na podlagi Uredbe (EU) št. 806/2014 se države članice, ki so vzpostavile tesno sodelovanje med Evropsko centralno banko (ECB) in svojimi pristojnimi nacionalnimi organi, za namene navedene uredbe štejejo za sodelujoče države članice. Vendar navedena uredba ne vsebuje nobenih podrobnosti o postopku priprave na začetek tesnega sodelovanja pri nalogah, povezanih z reševanjem. Zato je primerno, da se te podrobnosti določijo.

(4)

Intenzivnost in raven podrobnosti načrtovanja reševanja, potrebnega v zvezi s podrejenimi družbami, ki niso bile opredeljene kot subjekti v postopku reševanja, se razlikujeta glede na velikost zadevnih subjektov, njihov profil tveganja, njihovo vlogo pri opravljanju kritičnih funkcij, njihova glavna poslovna področja, njihov pomen za neprekinjeno delovanje skupine po reševanju in strategijo reševanja skupine ter glede na pomen podrejene družbe v državi članici, v kateri ima sedež, vključno z njenim potencialnim sistemskim pomenom in njenim morebitnim učinkom na razpoložljiva finančna sredstva sistema jamstva za vloge v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku. Enotni odbor za reševanje (v nadaljnjem besedilu: odbor) bi zato moral imeti možnost, da te dejavnike upošteva pri opredelitvi ukrepov, ki jih je treba sprejeti v zvezi s takimi podrejenimi družbami, in po potrebi uporabi sorazmeren pristop.

(5)

Subjekt, ki je v postopku prenehanja na podlagi nacionalnega prava, potem ko je bilo ugotovljeno, da propada ali bo verjetno propadel, in je odbor sklenil, da njegovo reševanje ni v javnem interesu, bo na koncu izstopil s trga. V takih primerih načrt za reševanje tega subjekta ni več potreben, ne glede na to, ali je pristojni organ temu subjektu že odvzel dovoljenje. Enako velja za preostali del institucije v postopku reševanja po prenosu sredstev, pravic in obveznosti v okviru strategije s prenosom. Zato je primerno določiti, da v takih primerih sprejetje načrtov reševanja ni potrebno.

(6)

Odbor se trenutno lahko odloči prepovedati nekatere razdelitve, kadar subjekt – ne glede na to, ali je subjekt v postopku reševanja ali ne – ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, kadar se obravnava skupaj z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL). Vendar je treba za zagotovitev pravne varnosti in uskladitve z obstoječimi postopki za izvajanje odločitev, ki jih sprejme odbor, jasneje opredeliti vloge organov, vključenih v postopek prepovedi takih razdelitev. Zato je primerno določiti, da bi moral odbor nacionalnemu organu za reševanje naročiti, naj prepove take razdelitve, slednji pa bi moral izvajati navodila odbora. Poleg tega se lahko v nekaterih primerih zahteva, da subjekt izpolni MREL na drugačni podlagi od tiste, na kateri mora izpolnjevati zahtevo po skupnem blažilniku. To ustvarja negotovost glede pogojev, pod katerimi se izvajajo pooblastila za prepoved razdelitev, ki jih ima odbor, in izračunava maksimalni znesek za razdelitev, povezan z MREL. Zato bi bilo treba določiti, da bi moral odbor v teh primerih nacionalnim organom za reševanje naročiti, naj prepovejo nekatere razdelitve na podlagi ocenjene zahteve po skupnem blažilniku, ki izhaja iz metodologije, določene v delegiranem aktu, sprejetem na podlagi člena 45c(4) Direktive 2014/59/EU. Za zagotovitev preglednosti in pravne varnosti bi moral odbor ocenjeno zahtevo po skupnem blažilniku sporočiti subjektu, ki bi jo nato moral javno objaviti.

(7)

Direktiva 2014/59/EU in Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6) določata pooblastila, ki jih morajo izvajati organi za reševanje, nekatera od teh pooblastil pa niso vključena v Uredbo (EU) št. 806/2014. Posledično lahko v okviru enotnega mehanizma za reševanje (EMR) nastane negotovost glede tega, kdo mora izvajati ta pooblastila in pod kakšnimi pogoji. Zato je treba določiti, kako bi morali nacionalni organi za reševanje izvajati nekatera pooblastila, določena samo v Direktivi 2014/59/EU, v zvezi s subjekti in skupinami, za katere je neposredno odgovoren odbor. Odbor bi torej moral imeti možnost, da, kadar se mu to zdi potrebno, nacionalnim organom za reševanje naroči, naj izvajajo ta pooblastila. Odbor bi moral imeti zlasti možnost, da nacionalnim organom za reševanje naroči, naj zahtevajo, da subjekt vodi podrobno evidenco finančnih pogodb, katerih je stranka, izvaja pooblastilo za mirovanje nekaterih finančnih obveznosti na podlagi člena 33a Direktive 2014/59/EU in zagotovi zaupnost notranjih informacij na podlagi člena 84b navedene direktive. Ker pa dovoljenja za zmanjšanje instrumentov kvalificiranih obveznosti, izdana na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013, ki se uporablja tudi za subjekte in obveznosti, za katere velja MREL, ne zahtevajo uporabe nacionalne zakonodaje, bi moral imeti odbor možnost, da jih izda neposredno subjektom, ne da bi moral nacionalnim organom za reševanje naročiti, naj izvajajo to pooblastilo.

(8)

Vloge, ki izpolnjujejo pogoje, da se štejejo za kvalificirane obveznosti, se lahko uporabijo za izpolnjevanje MREL. Glede na posebno naravo vlog ter njihov vpliv v realnem gospodarstvu in pri ohranjanju zaupanja v bančni sistem bi za njihovo vključitev v obseg obveznosti, ki se uporabljajo za izpolnjevanje MREL, vendarle morale veljati strožje zahteve, saj bi morali biti viri, primerni za MREL, v celoti uporabni za kritje izgub in prispevanje k dokapitalizaciji kreditne institucije v primeru njenega propada. Prvič, skladno z veljavnimi pravili ne bi smelo biti mogoče, da bi vloge, ki se uporabljajo za MREL, imele fizične osebe ali mikro, mala in srednja podjetja. Drugič, pojasniti bi bilo treba, da vloge, ki lastniku dajejo pravico do predčasnega povračila, ne morejo biti primerne za MREL, tudi v primerih, ko je v skladu s pogodbenimi določbami za predčasno povračilo predvideno plačilo kazni. Tretjič, da bi zagotovili preglednost in čim bolj zmanjšali tveganja neustreznega plasiranja takih vlog, bi se morale zadevne pogodbene določbe izrecno sklicevati na namero kreditne institucije, da te vloge uporabi za namen izpolnjevanja MREL, ter na dejstvo, da se te vloge ne štejejo za upravičene vloge in zato v primeru nerazpoložljivosti noben njihov del ne bo izplačan s strani sistema jamstva za vloge. Četrtič, uporaba vlog v okviru MREL praviloma ne bi smela biti dovoljena, razen če je odbor predhodno odobril njihovo vključitev v vire, primerne za MREL, na podlagi ocene, da takih vlog v primeru reševanja ne bi bilo treba zaščititi pred kritjem izgub in da zaradi njih ne bi nastala bistvena ovira za rešljivost. Odbor bi moral imeti možnost, da na splošno odobri uporabo vlog za izpolnjevanje MREL za vsak subjekt v postopku reševanja brez individualne ocene posamezne vloge ter vključitev vlog za izpolnjevanje MREL omeji na fiksne zneske. Čeprav so strukturirane vloge obveznosti z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti, se prav tako lahko štejejo za kvalificirane obveznosti kreditne institucije, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji.

(9)

Da bi preprečili učinke izrazitega naglega padca, je za obstoječe vloge, ki se štejejo za kvalificirane obveznosti, treba uporabiti predhodna pravila. Za vloge, prejete pred 12. majem 2028, bi bilo treba opustiti nova merila primernosti. Uporaba predhodnih pravil bi se morala končati 11. maja 2029.

(10)

Z uredbama (EU) 2019/876 (7) in (EU) 2019/877 (8) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je bil v pravo Unije uveden mednarodni dokument o pogojih za skupno sposobnost pokrivanja izgub (TLAC) („Total Loss-absorbing Capacity (TLAC) Term Sheet“) ki ga je Odbor za finančno stabilnost objavil 9. novembra 2015(v nadaljnjem besedilu: „standard TLAC“), za globalne sistemsko pomembne banke, ki se v pravu Unije imenujejo globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI). Uredba (EU) 2019/877 in Direktiva (EU) 2019/879 sta prav tako spremenili MREL iz Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014. Določbe o MREL iz Uredbe (EU) št. 806/2014 je treba uskladiti z izvajanjem standarda TLAC za GSPI v zvezi z nekaterimi obveznostmi, ki bi se lahko uporabile za izpolnitev dela MREL, ki bi ga bilo treba izpolniti s kapitalom in drugimi podrejenimi obveznostmi. Zlasti bi bilo treba obveznosti, ki so uvrščene pari passu nekaterim izključenim obveznostim, vključiti v kapital in podrejene kvalificirane instrumente subjektov v postopku reševanja, kadar znesek teh izključenih obveznosti v bilanci stanja subjekta v postopku reševanja ne presega 5 % zneska njegovega kapitala in kvalificiranih obveznosti in iz te vključitve ne bi smela izhajati tveganja, povezana z načelom „noben upnik ne sme biti na slabšem“.

(11)

Pri nekaterih subjektih v postopku reševanja prednostna strategija reševanja, določena v načrtu reševanja ali načrtu reševanja skupine, temelji predvsem na prenosu poslovanja institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo. V takih primerih bi lahko zahtevali, da sistem jamstva za vloge prispeva k ukrepu za reševanje, po možnosti za zagotovitev zaščite nekaterih vlog, ki jih ne krije. Za čim manjše moralno tveganje bi bilo torej treba določiti, da MREL za subjekt v postopku reševanja ne bi smela biti pod določenimi pragovi, kadar bi načrt reševanja predvideval uporabo instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije in izstop zadevnega subjekta s trga. Kadar z uporabo pravil za kalibracijo MREL dobimo znesek, ki presega te pragove, bi moral prevladati ta višji znesek. Ti pragovi se ne bi smeli uporabljati za MREL, določeno za subjekte v postopku reševanja, katerih prednostna strategija reševanja vključuje uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za namene dokapitalizacije zadevnega subjekta v obsegu, ki zadostuje, da se ponovno vzpostavi njegova zmožnost nadaljnjega izvajanja dejavnosti, za katere ima dovoljenje, tudi kadar prednostna strategija reševanja predvideva uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v kombinaciji z drugimi instrumenti za reševanje, pri čemer se slednji uporabljajo dopolnilno.

(12)

Uredba (EU) št. 806/2014 ne vključuje namenskih pravil o prehodnih ureditvah in vmesnih ciljnih ravneh za izpolnjevanje MREL po letu 2024. Vendar obstajajo primeri, v katerih ne bi smeli takoj zahtevati, da subjekti izpolnijo višjo MREL, ki jo določi odbor, vključno s tistimi primeri, v katerih je zvišanje MREL posledica bistvenih sprememb subjekta, na primer zaradi združitev ali prevzemov, ali sprememb prednostne strategije reševanja. Zlasti kadar se v prednostni strategiji reševanja namesto prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku uporabi ukrep za reševanje, subjekt morda ne bo mogel takoj v celoti izpolniti MREL, kot jo je določil odbor. Zato bi bilo treba odbor pooblastiti, da določi ustrezna prehodna obdobja za izpolnjevanje MREL. Poleg tega bi moral biti odbor pooblaščen, da za take subjekte določi zavezujoče vmesne ciljne ravni in na ta način zagotovi, da ti subjekti ustrezno kopičijo vire, primerne za MREL. Da bi se zaščitila legitimna pričakovanja, nova pravila ne bi smela vplivati na prehodna obdobja, ki jih je odbor predhodno določil na podlagi pravil, ki so se uporabljala na zadevni datum.

(13)

Na podlagi člena 4 Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 (10) je ECB pristojna za izvajanje nadzorniških nalog v zvezi z zgodnjim posredovanjem. Zmanjšati je treba tveganja, ki izhajajo iz različnih načinov, na katere so bili ukrepi za zgodnje posredovanje iz Direktive 2014/59/EU preneseni v nacionalno zakonodajo, ter ECB olajšati učinkovito in dosledno izvajanje njenih pooblastil za sprejemanje ukrepov za zgodnje posredovanje. Ti ukrepi za zgodnje posredovanje so bili uvedeni, da bi pristojnim organom omogočili, da ustavijo slabšanje finančnega in gospodarskega položaja subjekta ter, kolikor je mogoče, zmanjšajo tveganje morebitnega reševanja in njegov učinek. Vendar so bili ukrepi za zgodnje posredovanje zaradi pomanjkanja gotovosti glede sprožilcev za njihovo uporabo in delnega prekrivanja z nadzorniškimi ukrepi redko uporabljeni. Določbe Direktive 2014/59/EU o ukrepih za zgodnje posredovanje bi bilo zato treba preslikati v Uredbo (EU) št. 806/2014, s čimer bi se zagotovil enoten pravni instrument, ki ga lahko ECB neposredno uporablja, pogoji za uporabo teh ukrepov za zgodnje posredovanje pa bi morali biti poenostavljeni in podrobneje opredeljeni. Za odpravo negotovosti glede pogojev in časovnega okvira za razrešitev upravljalnega organa subjekta in imenovanje začasnih upraviteljev bi bilo treba te ukrepe izrecno opredeliti kot ukrepe za zgodnje posredovanje, za njihovo uporabo pa bi morali veljati isti sprožilci. Pod določenimi pogoji je lahko postopno prenehanje dejavnosti stroškovno učinkovita rešitev, ki subjektu s šibkim poslovnim modelom olajša izstop s trga, s tem pa prepreči njegovo dolgotrajno upadanje, ki nazadnje privede do njegovega propada. ECB bi morala imeti pooblastilo za zgodnje posredovanje, da bi zahtevala predložitev načrta, ki bi se izvedel v primeru prostovoljnega prenehanja dejavnosti subjekta, odločitev o izvajanju takega načrta pa bi bila prepuščena zadevnemu subjektu. Zahtevati bi bilo treba, da ECB pri uporabi pooblastil za zgodnje posredovanje ustrezne ukrepe za obravnavanje specifičnega primera izbere v skladu z načelom sorazmernosti. Da bi ECB lahko upoštevala tveganja izgube ugleda ali tveganja, povezana s pranjem denarja ali informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, bi morala pogoje za uporabo ukrepov za zgodnje posredovanje ocenjevati ne le na podlagi kvantitativnih kazalnikov, kot so kapitalske ali likvidnostne zahteve, raven finančnega vzvoda, nedonosna posojila ali koncentracija izpostavljenosti, temveč tudi na podlagi kvalitativnih sprožilcev. Postopek odločanja v zvezi z ukrepi za zgodnje posredovanje bi moral omogočati njihovo hitro preučitev in po potrebi njihovo uporabo, da bi se preprečilo nadaljnje poslabšanje položaja subjekta.

(14)

Treba je zagotoviti, da se odbor lahko pripravi na morebitno reševanje subjekta. Zato bi morala ECB ali zadevni pristojni nacionalni organ odbor dovolj zgodaj obvestiti o poslabšanju položaja subjekta, odbor pa bi moral imeti potrebna pooblastila za izvajanje pripravljalnih ukrepov. Pomembno je, da za omogočanje čim hitrejšega odziva odbora na poslabšanje položaja subjekta predhodna uporaba ukrepov za zgodnje posredovanje ne bi smela biti pogoj za to, da odbor uredi trženje subjekta ali zahteva informacije za posodobitev načrta reševanja in pripravo vrednotenja. Pri trženju subjekta, ki je član institucionalne sheme za zaščito vlog (IPS), bi moral odbor upoštevati ukrepe, ki bi lahko bili v okviru IPS sprejeti pred reševanjem, da bi se preprečilo pomembno tveganje, da bo subjekt propadel ali da bo verjetno propadel. Za zagotovitev doslednega, usklajenega, učinkovitega in pravočasnega odziva na poslabšanje položaja subjekta ter za ustrezno pripravo na morebitno reševanje je treba okrepiti sodelovanje in usklajevanje med ECB, pristojnimi nacionalnimi organi in odborom. Takoj ko subjekt izpolni pogoje za uporabo ukrepov za zgodnje posredovanje, bi morali ECB, pristojni nacionalni organi in odbor okrepiti izmenjavo informacij, vključno z začasnimi informacijami, ter skupaj spremljati položaj subjekta.

(15)

Zagotoviti je treba pravočasno ukrepanje in zgodnje usklajevanje med odborom in ECB ali zadevnim pristojnim nacionalnim organom v zvezi z manj pomembnimi čezmejnimi skupinami, medtem ko subjekt še vedno deluje, vendar obstaja pomembno tveganje, da bi lahko propadel. Zato bi morala ECB ali zadevni pristojni nacionalni organ o takem tveganju čim prej uradno obvestiti odbor. To uradno obvestilo bi moralo vsebovati razloge za oceno ECB ali zadevnega pristojnega nacionalnega organa in neizčrpen pregled alternativnih ukrepov zasebnega sektorja, nadzorniških ukrepov ali ukrepov za zgodnje posredovanje, ki so na voljo za preprečitev propada subjekta v razumnem časovnem okviru. Tako zgodnje uradno obveščanje ne vpliva na morebitne alternativne ukrepe zasebnega sektorja, vključno z ukrepi v okviru IPS, ki bi preprečili propad ali verjetni propad subjekta v razumnem časovnem okviru, niti ne posega v postopke za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje. Predhodno uradno obvestilo ECB ali zadevnega pristojnega nacionalnega organa odboru o pomembnem tveganju, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, ali iztek določenega roka za izvedbo ukrepov, s katerimi naj bi obravnavali to pomembno tveganje, ne bi smel biti pogoj za naknadno ugotovitev, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, niti sicer nujno pomeniti takšne ugotovitve. Poleg tega mora odbor, če se pozneje oceni, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, in če ni alternativnih rešitev za preprečitev takega propada v razumnem časovnem okviru, sprejeti odločitev o tem, ali bo sprejel ukrep za reševanje. V takem primeru je lahko pravočasnost odločitve, da se za subjekt uporabi ukrep za reševanje, bistvenega pomena za uspešno izvajanje strategije reševanja, zlasti ker lahko zgodnje posredovanje v subjektu prispeva k zagotavljanju zadostnih ravni sposobnosti pokrivanja izgub in likvidnosti za izvajanje te strategije. Zato je primerno, da se odboru omogoči, da v tesnem sodelovanju z ECB ali zadevnim pristojnim nacionalnim organom oceni, kaj je razumen časovni okvir za izvedbo alternativnih ukrepov za preprečitev propada subjekta. Za zagotovitev pravočasnega izida in da bi se odbor lahko ustrezno pripravil na morebitno reševanje subjekta, bi se morala odbor in ECB ali zadevni pristojni nacionalni organ redno sestajati, odbor pa bi se moral o pogostosti teh sestankov odločiti ob upoštevanju okoliščin primera.

(16)

Da bi zajeli pomembne kršitve bonitetnih zahtev, je treba podrobneje določiti pogoje za ugotavljanje, ali nadrejene družbe, vključno s holdingi, propadajo ali bodo verjetno propadle. Kršitev teh zahtev s strani nadrejene družbe bi morala biti pomembna, kadar sta vrsta in obseg take kršitve primerljiva s kršitvijo, ki bi, če bi jo storila kreditna institucija, upravičila odvzem dovoljenja s strani pristojnega organa v skladu s členom 18 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(17)

Okvir za reševanje naj bi se lahko uporabljal za kateri koli subjekt, ne glede na njegovo velikost in poslovni model, če instrumenti, ki so na voljo po nacionalnem pravu, niso ustrezni za obvladovanje njegovega propada. Vendar je treba nekatere cilje okvira podrobneje opredeliti, da se poveča usklajenost in spodbudi konvergenca. Z zagotovitvijo kontinuitete kritičnih funkcij, ki je eden od ciljev reševanja, naj bi zaščitili finančno stabilnost in realno gospodarstvo. Zato je treba zagotoviti, da se opravljanje kritičnih funkcij ne preneha. Zlasti je treba pojasniti, da lahko odbor glede na posebne okoliščine sklene, da se nekatere funkcije subjekta štejejo za kritične, tudi če bi njihovo prenehanje povzročilo motnje finančne stabilnosti ali storitev, ki so ključne za realno gospodarstvo le na regionalni ravni. Odbor mora v zvezi s prejemanjem vlog ustrezno pozornost nameniti tveganju izgube zaupanja vlagateljev, ki so imetniki vlog, ki niso zajete v Direktivi 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12). Javna sredstva bi bilo treba zaščititi tako, da se čim bolj zmanjša odvisnost od izredne javnofinančne pomoči, zlasti kadar se ta zagotavlja iz proračuna države članice. Zaščititi je treba tudi vlagatelje, ki so zajeti v Direktivi 2014/49/EU, vlagatelje, ki so zajeti v Direktivi 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), ter kapital in sredstva strank.

(18)

V fazi načrtovanja reševanja bi moral odbor pri odločanju, ali naj se subjekt nameni za reševanje, dejstvo, da zanj veljajo poenostavljene obveze, na splošno razumeti kot kazalnik, da njegovo reševanje v primeru propada ne bi bilo v javnem interesu. Nasprotno pa bi lahko dejstvo, da za subjekt ne veljajo poenostavljene obveze, nakazovalo, da bi bilo njegovo reševanje v primeru propada v javnem interesu.

(19)

Prenehanje subjekta po običajnem insolvenčnem postopku bi lahko v nekaterih primerih ogrozilo finančno stabilnost in prekinilo opravljanje kritičnih funkcij. To bi se recimo lahko zgodilo, kadar bi zaradi insolventnosti verjetno nastale izgube na pomembnem deležu vlog ali znatne težave pri neprekinjenem dostopanju do vlog in kadar bi lahko te izgube ali težave po mnenju odbora znatno vplivale na opravljanje kritičnih funkcij, finančno stabilnost preko širjenja negativnih vplivov ali realno gospodarstvo. V takih primerih je zelo verjetno, da bi bilo v javnem interesu, da se subjekt vključi v postopek reševanja, ne pa da se zagotovi njegovo prenehanje po običajnem insolvenčnem postopku. Ocena, ali je reševanje subjekta v javnem interesu, bi morala v največji možni meri odražati tudi razliko med financiranjem, zagotovljenim prek varnostnih mrež, ki jih financira sektor, tj. shem za financiranje reševanja ali sistemov jamstva za vloge, na eni strani in financiranjem, ki ga države članice zagotovijo iz davkoplačevalskega denarja, na drugi strani. Tako financiranje, ki ga zagotovijo države članice, pomeni večjo nevarnost moralnega tveganja in manjšo spodbudo za tržno disciplino. Zato bi moral odbor pri ocenjevanju cilja, da se čim bolj zmanjša odvisnost od izredne javnofinančne pomoči, prednost dajati financiranju iz enotnega sklada za reševanje (v nadaljnjem besedilu: sklad) ali sistemov jamstva za vloge, ne pa financiranju z enakim zneskom sredstev iz proračuna držav članic.

(20)

Pri izvajanju ocene javnega interesa bi odbor moral oceniti, ali bi bil s prenehanjem propadajočega subjekta po običajnem insolvenčnem postopku ogrožen kateri od ciljev reševanja. Ne bi smelo šteti, da je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa, če prenehanje propadajočega subjekta po običajnem insolvenčnem postopku ne ogroža nobenega od ciljev reševanja. Če je po oceni odbora v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku ogrožen vsaj en cilj reševanja, bi moral biti rezultat ocene javnega interesa negativen samo, če bi bili s prenehanjem propadajočega subjekta po običajnem insolvenčnem postopku cilji reševanja doseženi ne le v enakem obsegu kot z reševanjem, temveč učinkoviteje.

(21)

Glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju Uredbe (EU) št. 806/2014 ter direktiv 2014/49/EU in 2014/59/EU, je treba podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi se lahko izjemoma odobrijo previdnostni ukrepi, ki se štejejo za izredno javnofinančno pomoč. Zagotoviti bi bilo treba, da se previdnostni ukrepi sprejmejo dovolj zgodaj. Poleg tega se lahko ukrepi za zagotavljanje pomoči za oslabljena sredstva, vključno z nosilci upravljanja sredstev ali shemami jamstva za sredstva, izkažejo za uspešne in učinkovite pri odpravljanju vzrokov za morebitne finančne težave, s katerimi se soočajo subjekti, ter preprečevanju njihovega propada, zato bi lahko predstavljali ustrezne previdnostne ukrepe. Zato bi bilo treba določiti, da so lahko previdnostni ukrepi v obliki ukrepov za oslabljena sredstva.

(22)

Da bi ohranili tržno disciplino, zaščitili javna sredstva in preprečili izkrivljanje konkurence, bi morali previdnostni ukrepi ostati izjema in se uporabljati le za obravnavanje resnih motenj na trgu in za ohranjanje finančne stabilnosti, zlasti v primeru sistemske krize. Poleg tega se previdnostni ukrepi ne bi smeli uporabljati za obravnavanje nastalih ali verjetnih izgub. Najzanesljivejši instrument za količinsko opredelitev nastalih ali verjetnih izgub je pregled kakovosti sredstev, ki ga opravijo ECB, Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (14), ali pristojni nacionalni organi. ECB in pristojni nacionalni organi bi morali tak pregled ali po potrebi inšpekcijske preglede na kraju samem uporabiti za količinsko opredelitev nastalih ali verjetnih izgub, kadar se lahko tak pregled ali taki inšpekcijski pregledi izvedejo v razumnem časovnem okviru. Kadar to ni mogoče, bi morali ECB in pristojni nacionalni organi, po potrebi na podlagi bilance stanja subjekta – pod pogojem, da je ta skladna z veljavnimi računovodskimi pravili in standardi, kot jih potrdi neodvisni zunanji revizor –, čim bolj zanesljivo količinsko opredeliti nastale ali verjetne izgube, kolikor dopuščajo trenutne okoliščine. Ocena, ali je subjekt solventen, za namene podpornih ukrepov v obliki preventivne dokapitalizacije in državnih jamstev za novoizdane obveznosti, bi morala temeljiti na oceni, usmerjeni v prihodnost, o tem, ali lahko subjekt izpolnjuje kapitalske zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013 ali Uredbe (EU) 2019/2033 Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter dodatno kapitalsko zahtevo iz Direktive 2013/36/EU ali Direktive (EU) 2019/2034 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(23)

Cilj preventivne dokapitalizacije je podpreti subjekte, sposobne uspešnega poslovanja, za katere je bilo ugotovljeno, da bodo v bližnji prihodnosti verjetno naleteli na začasne težave, in preprečiti, da bi se njihov položaj še poslabšal. Da se javne subvencije ne bi dodeljevale podjetjem, ki so že nedobičkonosna, se previdnostni ukrepi v obliki pridobitve kapitalskih instrumentov ali drugih kapitalskih instrumentov ali ukrepov za oslabljena sredstva ne bi smeli odobriti v znesku, ki presega znesek, potreben za kritje kapitalskih primanjkljajev, določenih v neugodnem scenariju stresnega testa ali enakovrednega preizkusa. Za zagotovitev, da se javno financiranje na koncu preneha, bi morali biti tudi ti previdnostni ukrepi časovno omejeni in vsebovati jasen časovni okvir za prenehanje (v nadaljnjem besedilu: strategija za izstop iz podpornega ukrepa). Stalni instrumenti, vključno z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, bi se morali uporabljati le v izjemnih okoliščinah, zanje pa bi morale veljati nekatere količinske omejitve, saj zaradi svoje narave niso primerni za izpolnjevanje pogoja, da so začasni. ECB ali zadevni pristojni nacionalni organ bi moral od subjektov, ki ne izpolnjujejo pogojev strategije za izstop iz podpornega ukrepa, zahtevati enkraten načrt popravnih ukrepov. Za zagotovitev, da subjekti, za katere se izkaže, da niso sposobni uspešnega poslovanja, izstopijo s trga, bi moral zadevni organ ugotoviti, ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, kadar ECB ali zadevni pristojni nacionalni organ ni zadovoljen z načrtom popravnih ukrepov ali kadar subjekt ne izpolnjuje načrta popravnih ukrepov.

(24)

Previdnostni ukrepi bi morali biti omejeni na znesek, ki bi ga subjekt potreboval za ohranitev solventnosti v primeru neugodnega scenarija stresnega testa ali enakovrednega preizkusa. V primeru previdnostnih ukrepov v obliki ukrepov za oslabljena sredstva bi moral imeti subjekt prejemnik možnost, da dodeljeni znesek uporabi za kritje izgub iz prenesenih sredstev ali v kombinaciji s pridobitvijo kapitalskih instrumentov, če skupni znesek ugotovljenega primanjkljaja ni presežen. Zagotoviti je treba tudi, da so previdnostni ukrepi v obliki ukrepov za oslabljena sredstva skladni z obstoječimi pravili o državni pomoči in dobrimi praksami, da se z njimi ponovno vzpostavi dolgoročna sposobnost uspešnega poslovanja subjekta, da je državna pomoč omejena na najmanjšo potrebno in da se prepreči izkrivljanje konkurence. Zato bi morali zadevni organi v primeru previdnostnih ukrepov v obliki ukrepov za oslabljena sredstva upoštevati posebne smernice, vključno z načrtom Komisije za ustanovitev nacionalnih družb za upravljanje in sporočilom Komisije z dne 16. decembra 2020 o reševanju vprašanja nedonosnih posojil po pandemiji COVID-19. Za previdnostne ukrepe v obliki ukrepov za oslabljena sredstva bi moral vedno veljati prevladujoči pogoj, da so začasni. Pričakuje se, da bodo javna jamstva, odobrena za določeno obdobje v zvezi z oslabljenimi sredstvi zadevnega subjekta, zagotovila boljše izpolnjevanje takega pogoja kot pa prenosi takih sredstev na javno podprt subjekt.

(25)

Pomembno je zagotoviti, da odbor hitro in pravočasno sprejme ukrep za reševanje, kadar tak ukrep vključuje dodelitev državne pomoči ali pomoči iz sklada. Zato je treba odboru omogočiti, da zadevno shemo za reševanje sprejme, preden Komisija oceni, ali je taka pomoč združljiva z notranjim trgom. Vendar bi morale za zagotovitev dobrega delovanja notranjega trga v takem primeru sheme za reševanje, ki vključujejo dodelitev državne pomoči ali pomoči iz sklada, na koncu še vedno biti pogojene z odobritvijo take pomoči s strani Komisije. Da bi Komisija lahko čim prej ocenila, ali je pomoč iz sklada združljiva z notranjim trgom, in da bi se zagotovil nemoten pretok informacij, bi morala odbor in Komisija nemudoma izmenjati vse potrebne informacije v zvezi z morebitno uporabo pomoči iz sklada. Določiti bi bilo treba posebna pravila o tem, kdaj in katere informacije bi odbor moral predložiti Komisiji, da bi ta lahko tudi s pomočjo teh informacij ocenila združljivost pomoči iz sklada.

(26)

Postopek, ki ureja začetek reševanja, in postopek, ki ureja odločitev o uporabi pooblastil za odpis in konverzijo, sta podobna. Zato je primerno uskladiti zadevne naloge odbora in ECB ali pristojnega nacionalnega organa, ko na eni strani ocenjujeta, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo pooblastil za odpis in konverzijo, oziroma ko na drugi strani ocenjujeta pogoje za sprejetje sheme za reševanje.

(27)

Lahko se zgodi, da se, medtem ko se ukrep za reševanje uporabi za subjekt v postopku reševanja, ki je del skupine v postopku reševanja, za drug subjekt iste skupine uporabijo pooblastila za odpis in konverzijo. Soodvisnosti med takimi subjekti, vključno z obstojem konsolidiranih kapitalskih zahtev, ki jih je treba ponovno izpolniti, in potrebo po aktiviranju mehanizmov za prenašanje izgub navzgor in kapitala navzdol v skupini, lahko otežijo ocenjevanje potreb po kritju izgub in dokapitalizaciji za vsak subjekt posebej ter s tem določitev potrebnih zneskov, ki jih je treba odpisati in pretvoriti za vsak subjekt. Zato bi bilo treba določiti postopek, po katerem bi moral odbor take soodvisnosti upoštevati pri uporabi pooblastila za odpis in konverzijo kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v teh primerih. V ta namen, kadar en subjekt izpolnjuje pogoje za uporabo pooblastil za odpis in konverzijo, drug subjekt v isti skupini pa hkrati izpolnjuje pogoje za reševanje, bi moral odbor sprejeti enotno shemo za reševanje, ki bi zajemala oba subjekta.

(28)

Za povečanje pravne varnosti in glede na morebiten pomen obveznosti, ki izhajajo iz prihodnjih negotovih dogodkov, vključno z izidom sodnega postopka, ki v času reševanja še ni zaključen, je treba določiti obravnavo teh obveznosti za namene uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Odbor bi moral razlikovati med obveznostmi, ki temeljijo na sedanjih obvezah, izhajajočih iz preteklih dogodkov, in ki bodo povzročile izgubo, vendar je njihov čas zapadlosti ali znesek negotov, in obveznostmi, ki bi lahko nastale v prihodnosti, vendar ne bi povzročile izgube, ali ki bi lahko v prihodnosti nastale le, če bi nastopil negotov dogodek.

(29)

Prav tako bi bilo treba določiti, da se obveznosti z negotovim časom zapadlosti ali zneskom, kadar temeljijo na sedanjih obvezah, izhajajočih iz preteklih dogodkov in ki bodo povzročile izgubo, obravnavajo enako kot druge obveznosti. Za take obveznosti bi moralo biti mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, razen če izpolnjujejo eno od posebnih meril za izključitev iz področja uporabe tega instrumenta. Glede na njihovo morebitno pomembnost pri reševanju in zaradi jamčenja gotovosti pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov bi bilo treba določiti, da so del obveznosti, za katere je mogoče uporabiti ta instrument, in da se zato zanje lahko uporablja ta instrument. Za zagotovitev, da se instrument za reševanje s sredstvi upnikov učinkovito uporabi za obveznosti z negotovim časom zapadlosti ali zneskom, bi moral biti odbor pooblaščen, da glavnico, dolgovano v zvezi s takimi obveznostmi, zmanjša, tudi na nič, in te obveznosti konvertira v delnice ali druge lastniške instrumente. Vendar lahko zmanjšanje ali konverzija začne učinkovati le, če in ko se obveznost z negotovim časom zapadlosti ali zneskom dokončno določi v smislu časa zapadlosti in zneska.

(30)

Zagotoviti je treba, da obveznost, ki bi lahko nastala v prihodnosti zaradi negotovega dogodka, ali obveznost z negotovim časom zapadlosti ali zneskom, temelječa na sedanji obvezi, v času reševanja ne zmanjša učinkovitosti strategije reševanja in zlasti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Za dosego tega cilja bi moral cenilec pri vrednotenju za namene reševanja oceniti take obveznosti in po svojih najboljših sposobnostih količinsko opredeliti njihovo potencialno vrednost. Za zagotovitev, da lahko subjekt po postopku reševanja ustrezno dolgo ohrani zadostno zaupanje trga, bi moral cenilec to potencialno vrednost upoštevati pri določitvi zneska, v višini katerega je treba odpisati ali konvertirati obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, da se ponovno vzpostavijo kapitalski količniki institucije v postopku reševanja. Zlasti bi moral odbor svoja pooblastila za konverzijo uporabiti za obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, v obsegu, ki je potreben za zagotovitev, da dokapitalizacija institucije v postopku reševanja zadostuje za kritje morebitnih izgub, ki bi jih lahko povzročila obveznost, ki bi lahko nastala v prihodnosti zaradi negotovega dogodka ali ki temelji na sedanji obvezi, a je njen čas zapadlosti ali znesek negotov. Odbor bi moral pri ocenjevanju zneska, ki ga je treba odpisati ali konvertirati, skrbno upoštevati učinek potencialne izgube na institucijo v postopku reševanja na podlagi več dejavnikov, vključno z verjetnostjo, da se bo dogodek uresničil, časovnim okvirom za njegovo uresničitev in zneskom obveznosti.

(31)

V nekaterih okoliščinah lahko odbor po tem, ko sklad zagotovi prispevek v višini največ 5 % celotnih obveznosti subjekta, vključno s kapitalom, uporabi dodatne vire financiranja za nadaljnjo podporo svojemu ukrepu za reševanje. Jasneje bi bilo treba določiti, v katerih okoliščinah bi lahko sklad zagotovil dodatno podporo, kadar so bile v celoti odpisane ali konvertirane vse obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, pri čemer te obveznosti niso upravičene vloge, imajo nižjo prednostno razvrstitev kot nekrite vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij in niso diskrecijsko izključene iz reševanja s sredstvi upnikov.

(32)

Uspešnost reševanja je odvisna od pravočasnega dostopa odbora do ustreznih informacij subjektov, ki spadajo v pristojnost odbora, ter javnih institucij in organov. V tem okviru bi odbor moral imeti možnost dostopati do informacij, ki so ECB na voljo kot nadzorniku v okviru Uredbe (EU) št. 1024/2013, in do statističnih informacij, ki jih je ECB zbrala kot centralna banka. Na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2533/98 (17) bi moral odbor zagotoviti fizično in logično varstvo zaupnih statističnih informacij ter od ECB zahtevati dovoljenje za nadaljnji prenos, ki bi lahko bil potreben za izvajanje njegovih nalog. Ker je lahko za izvedbo ocene javnega interesa potrebno in sorazmerno, da se zagotovijo informacije, ki zadevajo skupno število strank, za katere je subjekt edini ali glavni bančni partner, in ki jih hranijo centralizirani avtomatizirani mehanizmi, vzpostavljeni na podlagi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (18), bi moral imeti odbor možnost, da te informacije prejme za vsak primer posebej. Določiti bi bilo treba tudi točen časovni okvir posrednega dostopa odbora do informacij. Poleg tega, kadar so informacije, ki jih odbor potrebuje za opravljanje svojih nalog, na voljo javni instituciji ali organu, ki mora sodelovati z odborom, bi morala taka institucija ali organ te informacije zagotoviti odboru na njegovo zahtevo. Če takrat informacije ne glede na razlog niso na voljo, bi odbor moral imeti možnost, da te informacije od fizične ali pravne osebe, ki jih ima, pridobi prek nacionalnih organov za reševanje ali neposredno, potem ko je o tem obvestil navedene nacionalne organe za reševanje. Odbor bi moral imeti tudi možnost, da določi, po kakšnem postopku in v kakšni obliki bi od subjektov moral prejemati informacije, za zagotovitev, da so to informacije, ki najbolj ustrezajo njegovim potrebam, tudi v zvezi z virtualnimi podatkovnimi sobami. Poleg tega, da bi zagotovili najširše možno sodelovanje z vsemi javnimi institucijami in organi, ki bi lahko hranili podatke, pomembne za odbor in potrebne za opravljanje naj prenesenih nalog, ter se izognili podvajanju zahtev, bi morali biti med javnimi institucijami in organi, s katerimi bi odbor moral imeti možnost sodelovati, preverjati razpoložljivost informacij in izmenjevati informacije, tudi članice Evropskega sistema centralnih bank, ustrezni sistemi jamstva za vloge, Evropski odbor za sistemska tveganja, evropski nadzorni organi in evropski mehanizem za stabilnost. In končno, za zagotovitev pravočasnega posredovanja finančnih ureditev, po potrebi sklenjenih za sklad, bi odbor o tem Komisijo in ECB moral obvestiti takoj, ko meni, da bi bilo morda treba aktivirati takšne finančne ureditve ter Komisiji in ECB zagotoviti vse informacije, potrebne za opravljanje njunih nalog v zvezi s takšnimi finančnimi ureditvami.

(33)

Člen 86(1) Direktive 2014/59/EU določa, da se običajni insolvenčni postopki v zvezi s subjekti, ki spadajo v področje uporabe te direktive, ne morejo začeti brez pobude organa za reševanje in da se lahko odločitev, s katero se za subjekt uvedejo običajni insolvenčni postopki, sprejme le s soglasjem organa za reševanje. Ta določba se ne odraža v Uredbi (EU) št. 806/2014. V skladu z delitvijo nalog, določeno v Uredbi (EU) št. 806/2014, bi se morali nacionalni organi za reševanje z odborom posvetovati, preden ukrepajo v skladu s členom 86(1) Direktive 2014/59/EU v zvezi s subjekti, ki so pod neposredno odgovornostjo odbora.

(34)

Merila za izbor za mesto podpredsednika odbora so enaka merilom za izbor predsednika in drugih polnopravnih članov odbora. Zato je primerno, da se podpredsedniku odbora zagotovijo enake glasovalne pravice, kot jih imajo predsednik in polnopravni člani odbora.

(35)

Da bi lahko odbor na plenarni seji predhodno ocenil predhodni osnutek proračuna, še preden bi predsednik predstavil končni osnutek, bi bilo treba podaljšati obdobje, v katerem lahko predsednik predloži začetni predlog letnega proračuna odbora.

(36)

Za nadaljnjo krepitev sodelovanja v okviru EMR med odborom in nacionalnimi organi za reševanje bi se moral odbor na izvršni seji z odborom na plenarni seji posvetovati o smernicah, splošnih navodilih in vseh drugih instrumentih splošne uporabe v okviru EMR, ki določajo, kako naj bi odbor izvajal Uredbo (EU) št. 806/2014.

(37)

Postopek za izvajanje posvetovanj v zvezi s smernicami, splošnimi navodili in vsemi drugimi instrumenti splošne uporabe v okviru EMR, bi bilo treba razumeti ob upoštevanju obstoječih postopkov za izvajanje posvetovanj v skladu z okvirom iz člena 31(1) Uredbe (EU) št. 806/2014. Kadar ta okvir že določa posebne ureditve v zvezi s smernicami in splošnimi navodili, bi se morali ti obstoječi postopki po potrebi uporabljati poleg novega postopka posvetovanja.

(38)

Po začetnem obdobju za kopičenje finančnih sredstev sklada, določenem v Uredbi (EU) št. 806/2014, se lahko njegova razpoložljiva finančna sredstva nekoliko znižajo pod ciljno raven, zlasti zaradi povečanja kritih vlog. Torej bo znesek predhodnih prispevkov, ki se bodo verjetno zahtevali v teh okoliščinah, najbrž majhen. Zato je mogoče, da znesek takih predhodnih prispevkov v nekaterih letih ne bo več sorazmeren s stroški pobiranja teh prispevkov. Odbor bi zato moral imeti možnost, da pobiranje predhodnih prispevkov odloži za največ tri leta, dokler znesek, ki ga je treba pobrati, ne doseže zneska, ki je sorazmeren s stroški postopka pobiranja, pod pogojem, da tak odlog bistveno ne vpliva na zmožnost odbora, da uporabi sklad.

(39)

Nepreklicne zaveze za plačilo so ena od sestavin razpoložljivih finančnih sredstev sklada. Zato je treba določiti okoliščine, v katerih je mogoče pozvati k izpolnitvi teh zavez za plačilo. Če za subjekt po odločitvi, da se odpove dovoljenju, preneha veljati obveznost plačevanja prispevkov v sklad, bi morala biti nepreklicna zaveza za plačilo razveljavljena. Za zagotovitev, da zaradi razveljavitve nepreklicne zaveze za plačilo razpoložljiva finančna sredstva v skladu ne bi padla pod raven, ki je po mnenju odbora ustrezna, bi moral biti odbor pooblaščen, da določi prispevek, ki bi ga moral zadevni subjekt vplačati. Odbor bi moral pri svoji odločitvi ustrezno upoštevati potrebo po ohranitvi enakih konkurenčnih pogojev za vse sodelujoče subjekte, vključno s subjektom, ki ne spada več v področje uporabe člena 2 Uredbe (EU) št. 806/2014. Odbor navede podrobne razloge za to svojo odločitev, ki jo mora skupaj z utemeljitvijo objaviti v svojem letnem poročilu. Poleg tega bi moral odbor za zagotovitev večje preglednosti in gotovosti v zvezi z deležem nepreklicnih zavez za plačilo v skupnem znesku predhodnih prispevkov, ki jih je treba zbrati, tak delež določiti vsako leto ob upoštevanju veljavnih omejitev. ECB ali zadevni pristojni nacionalni organ bi moral zagotoviti, da se ublaži vsakršen prociklični učinek nepreklicnih zavez za plačilo, odvisno od njihove računovodske obravnave.

(40)

Najvišji letni znesek izrednih naknadnih prispevkov v sklad, ki se lahko zahtevajo, je trenutno omejen na trikratni znesek predhodnih prispevkov. Po začetnem obdobju za kopičenje finančnih sredstev, določenem v Uredbi (EU) št. 806/2014, bodo taki predhodni prispevki v okoliščinah, ki niso povezane z uporabo sklada, odvisni le od sprememb ravni kritih vlog in bodo zato verjetno postali majhni. Torej bi lahko določitev najvišjega zneska izrednih naknadnih prispevkov na podlagi predhodnih prispevkov imela za posledico drastično omejitev možnosti, da sklad zbere naknadne prispevke, s čimer bi se zmanjšala njegova zmožnost ukrepanja. Da bi se temu izognili, bi bilo treba določiti drugačno omejitev, najvišji znesek izrednih naknadnih prispevkov, ki se lahko zahtevajo, pa bi moral znašati tri osmine ciljne ravni sklada.

(41)

V primeru reševanja bi bilo treba ohraniti tudi ustrezno povezavo med plačilom in uspešnostjo, zlasti kadar je verjetno, da bodo izgube prenesene na sklad. V takih primerih bi bilo treba vse variabilne prejemke članov upravljalnega organa in višjega vodstva institucije v postopku reševanja, ki niso bili izplačani ali niso dospeli v plačilo, preklicati. Razen če član upravljalnega organa ali višjega vodstva dokaže, da ni bil udeležen v ravnanju, zaradi katerega je institucija v postopku reševanja propadla ali ki je prispevalo k njenemu propadu, ali da ni bil odgovoren za tako ravnanje, bi bilo treba variabilne prejemke, ki so dospeli v plačilo ali bili izplačani v 24 mesecih pred odločitvijo o sprejetju ukrepa za reševanje, vrniti ali poplačati.

(42)

Sklad se lahko uporabi za podporo uporabi instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije, pri čemer se niz sredstev, pravic in obveznosti institucije v postopku reševanja prenese na prejemnika. V takem primeru ima lahko odbor terjatev do preostalega dela subjekta pri njegovem poznejšem prenehanju po običajnem insolvenčnem postopku. To se lahko zgodi, kadar se sklad uporabi v povezavi z izgubami, ki bi jih sicer nosili upniki, tudi v obliki jamstev za sredstva in obveznosti ali kritja razlike med prenesenimi sredstvi in obveznostmi. Za zagotovitev, da delničarji in upniki, ki ostanejo v preostalem delu subjekta, dejansko pokrijejo izgube institucije v postopku reševanja, in da se izboljšajo možnosti za izplačila odbora v primeru insolventnosti, bi morale biti te terjatve odbora do preostalega dela subjekta in terjatve, ki izhajajo iz razumnih, ustrezno nastalih stroškov odbora, v primeru insolventnosti razvrščene enako prednostno kot terjatve nacionalnih shem za financiranje reševanja v vsaki sodelujoči državi članici, ki bi morale biti prednostno razvrščene višje od vlog in sistemov jamstva za vloge. Ker naj bi bilo nadomestilo, ki se iz sklada izplača delničarjem in upnikom zaradi kršitev načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“, kompenzacija za posledice ukrepa za reševanje, to nadomestilo ne bi smelo povzročiti terjatev odbora.

(43)

Da bi zagotovili zadostno prožnost in sistemom jamstva za vloge olajšali posredovanje v podporo uporabi instrumentov za reševanje, kadar ti privedejo do izstopa institucije v postopku reševanja s trga, bi bilo treba opredeliti nekatere vidike, ki zadevajo uporabo sistemov jamstva za vloge pri reševanju. Zlasti je treba določiti, da se lahko sredstva sistema jamstva za vloge v nekaterih primerih in pod jasnimi pogoji uporabljajo za podporo transakcijam prenosa, ki vključujejo vloge, med drugim upravičene vloge nad ravnjo kritja, ki jo zagotavlja zadevni sistem jamstva za vloge, in tudi neupravičene vloge, vključene v splošno prednostno obravnavo vlagateljev. Prispevek sistema jamstva za vloge bi moral biti namenjen kritju pomanjkljive vrednosti sredstev, prenesenih na kupca ali premostitveno institucijo, glede na vrednost prenesenih vlog. Kadar kupec v sklopu transakcije zahteva prispevek za zagotovitev svoje kapitalske nevtralnosti in nadaljnje izpolnjevanje zadevnih kapitalskih zahtev, bi za ta namen moral prispevati tudi sistem jamstva za vloge. Podpora, ki jo sistem jamstva za vloge zagotavlja pri ukrepih za reševanje, bi morala biti v obliki denarnih sredstev ali v drugih oblikah, kot so jamstva ali dogovori o delitvi izgub, ki lahko čim bolj zmanjšajo učinek podpore na razpoložljiva finančna sredstva tega sistema jamstva za vloge, hkrati pa omogočajo, da prispevek sistema jamstva za vloge izpolni svoje namene.

(44)

Za prispevek sistema jamstva za vloge pri reševanju bi morale veljati določene omejitve. Prvič, skupni znesek prispevka sistema jamstva za vloge v katerem koli primeru reševanja ne bi smel presegati zneska kritih vlog pri zadevni kreditni instituciji. Drugič, zagotoviti bi bilo treba, da nobeno posredovanje sistema jamstva za vloge pri ukrepu za reševanje, ki za namene dokapitalizacije institucije v postopku reševanja in za namene nadaljevanja njenih dejavnosti temelji predvsem na instrumentu za reševanje s sredstvi upnikov, ne presega izgube, ki bi jo v primeru insolventnosti kril sistem jamstva za vloge, če bi izplačal krite vlagatelje in prevzel njihove terjatve do sredstev institucije. Tretjič, kadar se sistem jamstva za vloge uporablja v podporo ukrepu za reševanje, pri katerem se predvsem prenese poslovanje na kupca ali premostitveno institucijo, znesek prispevka sistema jamstva za vloge ne bi smel presegati 62,5 % njegove ciljne ravni, razen če se imenovani organ na podlagi Direktive 2014/49/EU odloči, da te omejitve ne bo uporabil, da bi preprečil negativne učinke na finančno stabilnost ali ohranil dostop vlagateljev do njihovih vlog. Četrtič, znesek prispevka sistema jamstva za vloge ne bi smel presegati razlike med prenesenimi sredstvi ter prenesenimi vlogami in obveznostmi z enako ali višjo prednostno razvrstitvijo v primeru insolventnosti kot te vloge. S tem bi bilo zagotovljeno, da se prispevek sistema jamstva za vloge uporabi le za namen preprečevanja prenašanja izgub na vlagatelje, kadar je to primerno, in ne za zaščito upnikov, ki so v primeru insolventnosti prednostno razvrščeni nižje od vlog. Vendar lahko prispevek po potrebi vključuje tudi znesek, potreben za zagotovitev kapitalske nevtralnosti subjekta prejemnika.

(45)

Določiti bi bilo treba, da bi lahko sistem jamstva za vloge k prenosu obveznosti, ki niso krite vloge, v okviru reševanja prispeval le, če odbor za vsak primer posebej ugotovi, da za vloge, ki so vključene v splošno prednostno obravnavo vlagateljev in niso krite vloge, ni mogoče uporabiti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov niti jih pustiti v preostalem delu institucije v postopku reševanja, ki bo prenehal, in le če pogoji za uporabo sklada niso izpolnjeni s prispevki delničarjev in upnikov. Odbor bi zlasti moral imeti možnost, da ne razporedi izgub med te vloge, kadar je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za ohranitev kontinuitete kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij ali če je to potrebno zaradi preprečevanja tako obsežnega širjenja negativnih vplivov kot tudi finančne nestabilnosti, ki bi lahko povzročila resne motnje v gospodarstvu Unije ali države članice. Isti razlogi bi morali veljati tudi takrat, ko se druge obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov in ki imajo nižjo prednostno razvrstitev kot krite vloge, vključijo v prenos na kupca ali premostitveno institucijo. V tem primeru prenos teh obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ne bi smel biti podprt s prispevkom sistema jamstva za vloge. Če je za prenos teh obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, potrebna zunanja finančna podpora, bi jo moral zagotoviti sklad.

(46)

Glede na možnost uporabe sistema jamstva za vloge pri reševanju je treba podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi se lahko prispevek sistema jamstva za vloge upošteva pri izpolnjevanju zahtev za dostop do sklada. Ta možnost bi morala biti na voljo le kreditnim institucijam, pri katerih je skupna vrednost sredstev enaka ali nižja od 80 milijard EUR, in v okviru ukrepa za reševanje, ki temelji predvsem na uporabi instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije. Za zagotovitev, da se reševanje še naprej financira predvsem iz notranjih virov kreditne institucije, in da bi se čim bolj zmanjšalo izkrivljanje konkurence, bi morala biti uporaba prispevka sistema jamstva za vloge za zagotovitev dostopa do sklada mogoča le za kreditne institucije, za katere v 24 mesecih pred sprejetjem ukrepa za reševanje načrt reševanja ali načrt reševanja skupine v primeru propada ne predvideva prenehanja na urejen način, glede na to, da je bila MREL, ki jo je odbor določil za te kreditne institucije, določena na ravni, ki vključuje tako zneske za pokrivanje izgub kot zneske za dokapitalizacijo. MREL, ki jo določi odbor, bi morala biti skladna z minimalnimi ravnmi MREL za subjekte s prednostnimi strategijami reševanja, ki predvidevajo predvsem uporabo instrumentov za prenos pri reševanju, tudi če so bili v zadevnem načrtu reševanja ali načrtu reševanja skupine določeni različni ukrepi in za MREL teh kreditnih institucij zato niso veljale navedene minimalne ravni. Poleg tega bi morali pred prispevkom sistema jamstva za vloge za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo v največji možni meri prispevati kapital in kvalificirane obveznosti. Nazadnje, institucija v postopku reševanja v določenem obdobju pred ukrepom za reševanje ne sme kršiti svoje MREL, vključno z zavezujočimi vmesnimi cilji, brez poseganja v kratkoročne tehnične kršitve MREL.

(47)

Če prispevek delničarjev in upnikov institucije v postopku reševanja z zmanjšanjem, odpisom ali konverzijo njihovih obveznosti ali z izgubami, ki bi jih po pričakovanju imeli pri prenehanju preostalega dela subjekta, skupaj s prispevkom sistema jamstva za vloge znaša vsaj 8 % skupnih obveznosti institucije, vključno s kapitalom, bi moral imeti odbor možnost, da uporabi sklad za zagotovitev dodatnega financiranja, kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovitega reševanja v skladu s cilji reševanja. V takih primerih bi moral biti prispevek sistema jamstva za vloge omejen na znesek, ki je potreben za omogočanje dostopa do sklada. Poleg tega za kreditno institucijo, pri kateri skupna vrednost sredstev na posamični podlagi znaša med 30 in 80 milijard EUR, prispevek sistema jamstva za vloge ne bi smel presegati 2,5 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom kreditne institucije na posamični podlagi.

(48)

V izrednih okoliščinah se lahko zgodi, da prispevek sklada v višini 5 % skupnih obveznosti, ki vključujejo kapital, ne zadostuje za kritje potreb po financiranju določenega ukrepa za reševanje. V takih primerih in kadar je bil ta prispevek omogočen s posredovanjem sistema jamstva za vloge, bi moral sistem jamstva za vloge pod določenimi pogoji zagotoviti dodaten prispevek, enak znesku izgub, ki bi jih utrpele krite vloge, če ne bi bile zaščitene. Stroški tega dodatnega prispevka ne bi smeli presegati izgub, ki bi jih imel sistem jamstva za vloge v hipotetičnem scenariju prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku in odplačila kritih vlog. Poleg tega vsota prvotnega prispevka in dodatnega prispevka sistema jamstva za vloge ne bi smela presegati zneska kritih vlog pri zadevni kreditni instituciji. Odbor bi moral imeti možnost, da poleg dodatnega prispevka sistema jamstva za vloge poišče dodatno financiranje iz alternativnih virov financiranja, kadar so izpolnjeni pogoji za to financiranje.

(49)

Glede na vzajemno naravo sklada je primerno vzpostaviti namenski postopek, ki ga je treba uporabiti, ko njegova skupna neto uporaba, ki jo je omogočil predhodni prispevek sistema jamstva za vloge, doseže določene pragove. Tak postopek ne bi smel povzročiti nezmožnosti uporabe sredstev sklada pri poznejšem ukrepu za reševanje. Kadar neto uporaba sklada v treh letih doseže prag, ki je enak 10 % njegove ciljne ravni, je treba na plenarni seji zagotoviti smernice za prihodnjo uporabo sklada, ki jo omogoča prispevek sistema jamstva za vloge, dokler polnjenje sklada ni končano. Če neto uporaba sklada v treh letih doseže 20 % njegove ciljne ravni, mora odbor o tem obvestiti Svet in Komisijo. Takrat bi morala Komisija pregledati pravila o prispevkih sistemov jamstva za vloge v reševanje, ki omogočajo poznejšo uporabo sklada, in oceniti, ali so veljavne ureditve za zbiranje prispevkov za polnjenje sklada v teh primerih ustrezne. Poleg tega bi bilo treba časovni okvir za ponovno doseganje ciljne ravni podaljšati na deset let.

(50)

Kadar se sredstva sistema jamstva za vloge uporabijo pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije, ločeno ali skupaj s prispevki iz sklada, bi moral preostali del subjekta po prenosu sredstev, pravic in obveznosti prenehati na urejen način v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, na podlagi člena 22(5) Uredbe (EU) št. 806/2014. Poleg tega bi bilo treba, kadar se sredstva sistema jamstva za vloge uporabljajo za podporo instrumentu premostitvene institucije, zaključiti delovanje premostitvene institucije v skladu s členom 41(3), (5) in (6) Direktive 2014/59/EU.

(51)

Preglednost je ključna za zagotavljanje celovitosti trgov, tržne discipline in zaščite vlagateljev. Za zagotovitev, da lahko odbor spodbuja prizadevanja za večjo preglednost in pri njih sodeluje, bi mu moralo biti dovoljeno, da razkrije informacije, ki izhajajo iz njegovih lastnih analiz, ocen in ugotovitev, vključno z ocenami rešljivosti, kadar tako razkritje ne bi ogrozilo zaščite javnega interesa, kar zadeva finančno, denarno ali ekonomsko politiko, in kadar obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

(52)

Za zagotovitev skladnosti bi bilo treba spremembe Uredbe (EU) št. 806/2014, uvedene s to uredbo, ki so podobne spremembam Direktive 2014/59/EU, uvedenim z Direktivo (EU) 2026/806 Evropskega parlamenta in Sveta (19), uporabljati od istega datuma, kot je datum za prenos Direktive (EU) 2026/806, ki je 11. maj 2028. Vendar ni razloga za odložitev uporabe sprememb Uredbe (EU) št. 806/2014, uvedene s to uredbo, ki se nanašajo izključno na delovanje EMR. Te spremembe bi se morale zato uporabljati od 11. junija 2026.

(53)

Ker cilja te uredbe, in sicer povečanja učinkovitosti in uspešnosti okvira za sanacijo in reševanje subjektov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi tveganj, ki jih različni nacionalni pristopi lahko pomenijo za integriteto notranjega trga, temveč se lahko s spremembo pravil, ki so že določena na ravni Unije, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(54)

Uredbo (EU) št. 806/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 3(1) se spremeni:

(2)

v členu 4 se vstavi naslednji odstavek:

(3)

v členu 5 se vstavi naslednji odstavek:

(*1)  Direktiva (EU) 2025/1 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2024 o vzpostavitvi okvira za sanacijo in reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter spremembi direktiv 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2007/36/ES, 2014/59/EU in (EU) 2017/1132 ter uredb (EU) št. 1094/2010, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 806/2014 in (EU) 2017/1129 (UL L, 2025/1, 8.1.2025, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2025/1/oj).“;"

(4)

člen 7 se spremeni:

(5)

člen 8 se spremeni:

(6)

člen 10 se spremeni:

(7)

člen 10a se spremeni:

(8)

v členu 12 se doda naslednji odstavek:

(9)

v členu 12a se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(10)

člen 12c se spremeni:

(11)

člen 12d se spremeni:

(12)

v členu 12e(1) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Za subjekt v postopku reševanja, ki je subjekt, ki je GSPI, zahteva iz člena 12a(1) zajema naslednje:“

(13)

člen 12g se spremeni:

(14)

člen 12i se nadomesti z naslednjim:

(15)

člen 12k se spremeni:

(16)

člen 13 se nadomesti z naslednjim:

(*2)  Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 173, 12.6.2014, str. 84, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2014/600/oj)“;"

(17)

v poglavje 2 se vstavijo naslednji členi:

(18)

v členu 14(2) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

;

(19)

v členu 16 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(20)

člen 18 se spremeni:

(21)

vstavi se naslednji člen:

(22)

člen 19 se spremeni:

(23)

člen 20 se spremeni:

(24)

člen 21 se spremeni:

(25)

v členu 22 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(26)

člen 27 se spremeni:

(27)

člen 30 se spremeni:

(28)

vstavi se naslednji člen:

(*3)  Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2015/849/oj).“;"

(29)

v členu 31 se doda naslednji odstavek:

(30)

v členu 32(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Kadar skupina vključuje subjekte s sedežem v sodelujočih državah članicah in v nesodelujočih državah članicah ali tretjih državah, brez poseganja v odobritev Sveta ali Komisije, ki se zahteva v skladu s to uredbo, odbor zastopa nacionalne organe za reševanje iz sodelujočih držav članic pri posvetovanju in sodelovanju z nesodelujočimi državami članicami ali tretjimi državami v skladu s členi 7, 8, 12, 13, 16, 18, 45h, 55 ter 88 do 92 Direktive 2014/59/EU.“

(31)

člen 34 se spremeni:

(32)

vstavi se naslednji člen:

(33)

člen 43 se spremeni:

(34)

člen 45 se spremeni:

(35)

v členu 50(1) se točka (n) nadomesti z naslednjim:

;

(36)

člen 53 se spremeni:

(37)

člen 54 se spremeni:

(38)

v členu 55 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

(39)

člen 56 se spremeni:

(40)

člen 61 se nadomesti z naslednjim:

(41)

v členu 62 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(42)

v členu 69 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(43)

člen 70 se spremeni:

(44)

v členu 71(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Skupni znesek izrednih naknadnih prispevkov na leto ne presega trikratnika zneska v višini 12,5 % ciljne ravni iz člena 69.“

(45)

v členu 74 se doda naslednji odstavek:

„Odbor obvesti Komisijo in ECB takoj, ko meni, da bi bilo morda treba v skladu s tem členom aktivirati pogodbe za sheme financiranja sklada, ter Komisiji in ECB zagotovi vse informacije, potrebne za opravljanje njunih nalog v zvezi s temi shemami financiranja.“

(46)

člen 76 se spremeni:

(47)

člen 79 se nadomesti z naslednjim:

(48)

vstavita se naslednja člena:

(49)

v členu 85(3) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Vsaka fizična ali pravna oseba, tudi organi za reševanje, se lahko pritoži zoper odločitev odbora, sprejeto na podlagi člena 10(10), člena 11, člena 12(1), členov 38 do 41, člena 65(3), člena 71 in člena 90(3), ki je naslovljena na to osebo oziroma jo neposredno in osebno zadeva.“

(50)

člen 88 se spremeni:

(51)

vstavi se naslednji člen:

(*4)  Uredba (EU) 2026/808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. marca 2026 o spremembi Uredbe (EU) št. 806/2014 v zvezi z ukrepi za zgodnje posredovanje, pogoji za reševanje in financiranjem ukrepov za reševanje (UL L, 2026/808, 20.4.2026, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2026/808/oj).“"