(1)

Uredba (EU) 2024/1787 Evropskega parlamenta in Sveta (1) o zmanjšanju emisij metana v energetskem sektorju je začela veljati 4. avgusta 2024. Uredba prispeva k zbiranju zanesljivih in ponovljivih podatkov, ki bi bili zadostna podlaga za spremljanje emisij metana, in po potrebi zagotavlja dodatne ukrepe za nadaljnje omejevanje emisij metana.

(2)

Zmanjšanje emisij metana v svetovnem naftnem in plinskem sektorju, ki je posledica izvajanja Uredbe (EU) 2024/1787, bi moralo dolgoročno podpirati zanesljivost oskrbe. Nedavne ugotovitve Mednarodne agencije za energijo (IEA) (2) kažejo, da bi se lahko z obravnavanjem uhajanja ter rutinskega izpuščanja in sežiga na bakli sprostilo do 200 milijard kubičnih metrov plina. Vendar ista analiza kaže, da je kratkoročno na voljo le 15 milijard kubičnih metrov, večinoma v državah brez izvedljivih izvoznih poti v Unijo.

(3)

V skladu s členom 27(1) Uredbe (EU) 2024/1787 morajo uvozniki pristojnim organom države članice, v kateri imajo sedež, vsako leto predložiti podatke in informacije o emisijah metana iz držav in podjetij, ki izvažajo v Unijo, vključno s podrobnostmi o tem, ali in kako merijo svoje emisije metana, poročajo o njih in jih zmanjšujejo.

(4)

Člen 28(1) Uredbe (EU) 2024/1787 od uvoznikov zahteva, da pristojnim organom države članice, v kateri imajo sedež, dokažejo, da njihove pogodbe o dobavi energije iz fosilnih virov zajemajo surovo nafto, zemeljski plin ali premog, za katere veljajo ukrepi za spremljanje, poročanje in preverjanje, ki se uporabljajo pri proizvajalcu in so enakovredni tistim iz Uredbe (EU) 2024/1787, ter jim o tem poročajo.

(5)

V skladu s členom 29(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2024/1787 morajo uvozniki in proizvajalci Unije pristojnim organom države članice, v kateri imajo sedež, poročati o intenzivnosti metana pri proizvodnji surove nafte, zemeljskega plina in premoga, ki so jih dali na trg Unije.

(6)

Obveznosti iz člena 28(1) in člena 29(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2024/1787 se uporabljajo za pogodbe, sklenjene ali podaljšane 4. avgusta 2024 ali pozneje. Za pogodbe, sklenjene pred navedenim datumom, si uvozniki po najboljših močeh prizadevajo, da v svojih pogodbah zahtevajo enakovrednost ukrepov za spremljanje, poročanje in preverjanje, ki se uporabljajo pri proizvajalcu, v skladu s členom 28(2) Uredbe (EU) 2024/1787, ter poročajo o intenzivnosti metana pri proizvodnji surove nafte, zemeljskega plina in premoga, ki so jih dali na trg Unije, v skladu s členom 29(1), drugi pododstavek, Uredbe (EU) 2024/1787.

(7)

Člen 33(1) Uredbe (EU) 2024/1787 od držav članic zahteva, da določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve Uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Komisijo je doslej o svojih sistemih kazni obvestila le manjšina držav članic.

(8)

Člen 33(2) Uredbe (EU) 2024/1787 od držav članic zahteva, da zagotovijo, da so pristojni organi pooblaščeni, da naložijo vsaj nekatere upravne kazni in ukrepe za kršitve uvoznih zahtev iz člena 27(1), člena 28(1) in (2) ter člena 29(1) navedene uredbe, pod pogojem, da taki ukrepi ali kazni ne ogrožajo zanesljivosti oskrbe z energijo.

(9)

Poleg tega člen 33(7), točka (i), Uredbe (EU) 2024/1787 državam članicam omogoča, da upoštevajo kakršne koli druge oteževalne ali olajševalne okoliščine v zvezi s primerom, vključno z dejanji tretjih oseb.

(10)

Hormuška ožina, ki je pomembna pomorska prehodna točka za svetovno trgovino z energijo, se od 27. februarja 2026 sooča z akutnimi geopolitičnimi in gospodarskimi motnjami, ki so privedle do njenega zaprtja. Te na splošno veljajo za največje motnje svetovne oskrbe z energijo po energetski krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in največje motnje v zgodovini svetovnega naftnega trga.

(11)

Motnje na Bližnjem vzhodu močno in trajno negativno vplivajo na svetovne in evropske energetske trge. Prizadetih je bilo približno 20 % svetovne oskrbe z utekočinjenim zemeljskim plinom (3) in 25 % svetovne pomorske trgovine z nafto (4). Zato pričakovana rast utekočinjenega zemeljskega plina v obdobju 2026–2027 ne bo dosežena, do presežne ponudbe utekočinjenega zemeljskega plina pa bo prišlo z zamikom najmanj dveh let, kar pomeni tveganje za zanesljivost oskrbe in cenovne pritiske (5). Kar zadeva nafto, je skupna izguba pri izvozu presegla 13 tisoč sodčkov na dan, s tem povezana omejitev proizvodnje in škoda na energetski infrastrukturi v regiji pa sta povzročili skupne izgube pri dobavi v višini približno 3 milijard sodčkov, vključno s pričakovanimi izgubami med postopnim povečanjem obsega proizvodnje po konfliktih (6). Dobavitelji zunaj zalivske regije so vrzel v oskrbi z utekočinjenim zemeljskim plinom in nafto lahko nadomestili le v omejenem obsegu. Škoda na energetski infrastrukturi v zalivski regiji, čas, potreben za ponovni zagon infrastrukture, in postopno odpravljanje ozkih grl prispevajo k verjetnemu podaljšanju obdobja nezadostne oskrbe in negotovosti na svetovnih energetskih trgih. Zato se pričakuje, da bo to obdobje trajalo dlje od datuma popolnega in trajnega ponovnega odprtja Hormuške ožine.

(12)

Zaradi strahu pred dolgotrajnim pomanjkanjem oskrbe so se cene plina in nafte po krizi, ki jo je februarja 2022 povzročila obsežna invazija Rusije na Ukrajino, dvignile na najvišjo raven. Cena surove nafte Brent je 8. marca 2026 prvič po štirih letih presegla 100 USD za sodček, na vrhuncu 31. marca 2026 pa se je zvišala na 118 USD za sodček. Cena zemeljskega plina se je 19. marca 2026 zvišala na 62 EUR/MWh. Čeprav so cene nafte junija 2026 ostale bližje 80 USD za sodček, cene plina pa so znašale 42 EUR/MWh, je nestanovitnost še vedno prisotna.

(13)

Unija se pri izpolnjevanju svojih potreb zanaša na svetovne trge nafte in plina. Zaradi krize na Bližnjem vzhodu je na svetovnih trgih nafte in plina prišlo do znatnega zaostrovanja oskrbe. Da bi odpravili izpostavljenost potrošnikov in podjetij Unije pomanjkanju oskrbe, ki povzroča visoke in nestanovitne cene energije, mora Unija zagotoviti zanesljiv in stalen uvoz fosilnih goriv iz drugih regij.

(14)

Uredba (EU) 2024/1787 ne uvaja omejitev uvoza energije v Unijo. Vendar bi lahko neizpolnjevanje obveznosti iz člena 27(1), člena 28(1) in (2) ter člena 29(1) navedene uredbe privedlo do uporabe kazni. Pristojni organi v državah članicah imajo določeno diskrecijsko pravico glede tega, ali bodo uporabili kazni za kršitve Uredbe (EU) 2024/1787 in v kakšni meri, zlasti za zagotavljanje, da uporaba takih kazni ali tveganj v zvezi z odgovornostjo na podlagi navedene uredbe ne ogroža zanesljivosti oskrbe z energijo.

(15)

V okviru trenutne krize pri oskrbi se prožnost, ki jo člen 33 Uredbe (EU) 2024/1787 zagotavlja državam članicam v zvezi z uporabo kazni, šteje za dejavnik, ki prispeva k pravni negotovosti. Uvozniki so kot glavni dejavnik tveganja, ki preprečuje podpis ali podaljšanje pogodb o dobavi v Unijo in povečuje tveganje odpovedi obstoječih pogodb o dobavi, navedli trenutno pomanjkanje sistemov kazni v večini držav članic, zaradi česar ni mogoče oceniti tveganja, povezanega z morebitno neskladnostjo z uvoznimi zahtevami iz Uredbe (EU) 2024/1787.

(16)

Dojemanje pravne negotovosti v zvezi s sistemi kazni, ki se uporabljajo po vsej Uniji, bi se zmanjšalo, če bi vse države članice sprejele nacionalne sisteme kazni. Jasen sklop pravil v vseh državah članicah in skladen pristop po vsej Uniji bi odpravila precejšnjo stopnjo negotovosti, saj bi pojasnila točne pogoje in kazni, ki se uporabljajo v različnih nacionalnih jurisdikcijah.

(17)

V skladu s členom 33(2) Uredbe (EU) 2024/1787 morajo države članice zagotoviti, da uporaba kazni ne ogroža zanesljivosti oskrbe z energijo. V sektorju plina je cilj Uredbe (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta (7) preprečiti morebitne motnje v oskrbi s plinom na nacionalni in regionalni ravni ter se nanje odzvati. Člen 11 Uredbe (EU) 2017/1938 določa stopnje krize, ki jih sprožijo dogodki ali znaki morebitnih dogodkov, kot so motnje v oskrbi s plinom ali izjemno veliko povpraševanje po plinu, zaradi katerih bi se lahko znatno poslabšalo stanje oskrbe s plinom. Kadar je razglašena stopnja krize, morajo države članice zagotoviti, da se ne uvedejo ukrepi, ki bi kadar koli neupravičeno omejevali pretok plina na notranjem trgu, in ukrepi, ki bi lahko resno ogrozili stanje oskrbe s plinom v drugi državi članici. V naftnem sektorju Direktiva Sveta 2009/119/ES (8) določa pravila za zagotavljanje visoke stopnje zanesljivosti oskrbe z nafto z mehanizmi, ki temeljijo na solidarnosti, od držav članic zahteva, da vzdržujejo minimalne zaloge surove nafte ali naftnih derivatov, ter vzpostavlja potrebna proceduralna sredstva, potrebna za odpravljanje resnega pomanjkanja.

(18)

Medtem ko obstoječa pravila o zanesljivosti oskrbe s plinom in nafto zagotavljajo ključne elemente za oceno tveganj za zanesljivost oskrbe, se lahko ocena takih tveganj razlikuje, če jo vsaka država članica opravi posamično. Čeprav je zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji zaenkrat stabilna, je kriza na Bližnjem vzhodu povzročila škodo, katere učinki so še vedno prisotni in bi lahko ogrozili zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, če bi se oskrba preusmerila na druge trge, zaradi česar je potreben usklajen pristop k uporabi kazni v vseh državah članicah. Cilj tega priporočila je zato povečati jasnost in pravno varnost v zvezi z izvajanjem člena 33(2) Uredbe (EU) 2024/1787 v okviru krize na Bližnjem vzhodu.

(19)

Da ne bi ogrozili zanesljivosti oskrbe z energijo, kot je določeno v členu 33(2) Uredbe (EU) 2024/1787, in da bi odpravili izpostavljenost potrošnikov in podjetij Unije morebitnemu pomanjkanju oskrbe z energijo, ki povzroča visoke cene, države članice za omejeno obdobje ne bi smele uporabljati kazni iz člena 33(5), točke (m), (n) in (o), Uredbe (EU) 2024/1787, razen v primerih goljufivih kršitev navedenih obveznosti. To bi moralo uvoznikom pomagati pri sklepanju pogodb o dobavi za prihodnje obdobje brez tveganja kazni, ugotavljanja neskladnosti ali odgovornosti ter pri sprejemanju potrebnih ukrepov za doseganje skladnosti z uvoznimi zahtevami iz Uredbe (EU) 2024/1787.

(20)

Hkrati prehodno obdobje, v katerem se kazni ne uporabljajo, ne bi smelo presegati obdobja, ki je potrebno za zagotovitev, da se pogodbe sklenejo za količine, ki zadostujejo za preprečevanje pomanjkanja oskrbe, ki je posledica sedanje krize. Po trenutnih napovedih se bo pomanjkanje oskrbe s plinom in nafto na svetovnih trgih verjetno nadaljevalo, popravila poškodovane infrastrukture na Bližnjem vzhodu pa naj bi trajala od tri do pet let (9). Najnovejše informacije o sklepanju pogodb (10) o količinah nafte in plina kažejo na zmanjšano dejavnost sklepanja pogodb za novo podpisane dobavne količine za obdobje 2029–2030, ki se zdijo nižje od pričakovanih glede na krivuljo terminske dobave normalno delujočega trga dobave v treh letih. Na primer, delež na novo podpisanih pogodb za zemeljski plin naj bi se v obdobju 2028–2029 zmanjšal za več kot 10 %, kar kaže na morebitne ovire za sklepanje pogodb. Prožnost svetovnih trgov nafte in plina omogoča hiter odziv na kakršne koli krizne razmere in blaži šoke. To prožnost je treba ohraniti. Triletno prehodno obdobje bi pomagalo zagotoviti neprekinjeno delovanje, ne da bi se povečalo pomanjkanje oskrbe s surovo nafto, povezano z zmanjšano oskrbo iz Perzijskega zaliva.

(21)

Komisija zato meni, da je primerno, da države članice kazni iz člena 33(5), točke (m), (n) in (o), Uredbe (EU) 2024/1787 ne uporabijo za kršitve obveznosti za leta 2027, 2028 in 2029.

(22)

S prehodnim obdobjem, v katerem se kazni ne uporabljajo, bi se lahko povečalo tveganje, da uvozniki ne bodo izpolnjevali svojih obveznosti spremljanja, poročanja in preverjanja iz Uredbe (EU) 2024/1787. Vendar tako prehodno obdobje, ki je strogo omejeno na to, kar je potrebno za ublažitev učinka krize, in se ne uporablja za primere goljufivih kršitev, ni nesorazmerno s posledičnim tveganjem nezadostnega izvrševanja navedenih obveznosti glede na svetovno pomanjkanje oskrbe z energijo in ostro konkurenco za razpoložljivi tovor, ki sta posledici sedanje krize.

(23)

To priporočilo je omejeno na predlaganje prehodnega obdobja za uporabo nekaterih kazni ali obveznosti glede na opisane posebne okoliščine in pogoje. Obveznosti iz člena 27(1), člena 28(1) in (2) ter člena 29(1) Uredbe (EU) 2024/1787 se še naprej uporabljajo, tudi če se državam članicam priporoča, da ne uporabljajo ustreznih določb o kaznih iz člena 33(5), točke (m), (n) in (o), navedene uredbe. Države članice bi morale v tem obdobju dejavno spremljati in spodbujati napredek pri izpolnjevanju obveznosti. To priporočilo državam članicam ne preprečuje uporabe enakega prehodnega obdobja za kazni, naložene proizvajalcem v Uniji, če menijo, da bi naložitev teh kazni lahko prav tako ogrozila zanesljivost oskrbe z energijo.

(24)

To priporočilo državam članicam ne preprečuje, da vzpostavijo nacionalne sisteme kazni v skladu s členom 33 Uredbe (EU) 2024/1787. Pod običajnimi tržnimi pogoji in kadar ni tveganja za zanesljivost oskrbe z energijo, lahko države članice zunaj področja uporabe tega priporočila naložijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve Uredbe (EU) 2024/1787. Raven, strogost in vrsto kazni, ki se uporabljajo za posamezno kršitev, bi bilo treba določiti ob upoštevanju vsaj dejavnikov iz člena 33(7). Države članice se spodbuja, naj prednostno vzpostavijo nacionalne sisteme kazni –