(1)

Za zagotavljanje učinkovitih in doslednih nacionalnih ukrepov makrobonitetne politike je treba priznavanje, ki se zahteva po pravu Unije, dopolniti s prostovoljno vzajemnostjo.

(2)

Cilj okvira za prostovoljno vzajemnost ukrepov makrobonitetne politike, določenega v Priporočilu Evropskega odbora za sistemska tveganja ESRB/2015/2 (5), je zagotoviti, da se za vse ukrepe makrobonitetne politike, ki temeljijo na izpostavljenosti in se aktivirajo v eni državi članici, zagotovi vzajemnost v drugih državah članicah.

(3)

S Sklepom Skupnega odbora Evropskega gospodarskega prostora (EGP) št. 79/2019 (6) sta se Direktiva 2013/36/EU in Uredba (EU) št. 575/2013 vključili v Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (Sporazum EGP) z učinkom od 1. januarja 2020. Direktiva (EU) 2021/338 Evropskega parlamenta in Sveta (7) in Uredba (EU) 2021/558 Evropskega parlamenta in Sveta (8), ki sta uvedli pomembne spremembe Direktive 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 575/2013, sta se vključili v Sporazum EGP s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 213/2022 (9) oziroma Sklepom Skupnega odbora EGP št. 145/2024 (10). Direktiva (EU) 2021/338 in Uredba (EU) 2021/558 se zdaj uporabljata na Norveškem.

(4)

Finansdepartementet (norveško ministrstvo za finance) je 29. avgusta 2024 v vlogi imenovanega organa za namen člena 133(2) Direktive 2013/36/EU Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB) uradno obvestil, da namerava predhodno določeno stopnjo blažilnika sistemskih tveganj za vse izpostavljenosti, ki se nahajajo na Norveškem, ponovno določiti v isti višini, 4,5 %. Ta ukrep se uporablja od 31. decembra 2020, njegova vzajemnost pa se trenutno priporoča s Priporočilom ESRB/2023/1 Evropskega odbora za sistemska tveganja (11). Isti dan je Finansdepartementet ESRB uradno obvestil, da namerava od nekaterih institucij zahtevati vzdrževanje blažilnika za druge sistemsko pomembne institucije (DSPI) v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s členom 131 Direktive 2013/36/EU.

(5)

Nato je Finansdepartementet 26. septembra 2024 ESRB predložil zahtevo za izdajo priporočila za zagotovitev vzajemnosti stopnje blažilnika sistemskih tveganj na konsolidirani, subkonsolidirani in posamični podlagi v skladu s členom 134(5) Direktive 2013/36/EU. Sam ukrep makrobonitetne politike se ne spreminja.

(6)

ESRB je 7. oktobra 2024 sprejel Mnenje Evropskega odbora za sistemska tveganja ESRB/2024/6 (12), v katerem je navedel, da je po njegovem mnenju seštevek stopnje blažilnika sistemskih tveganj in stopnje blažilnika za druge sistemsko pomembne institucije ustrezen in učinkovit za obravnavo ugotovljenih tveganj za vsako od kreditnih institucij, ki spadajo na področje uporabe teh dveh ukrepov.

(7)

Priporočilo ESRB/2015/2, kakor je bilo spremenjeno s Priporočilom ESRB/2017/4 Evropskega odbora za sistemska tveganja (13), priporoča, naj ustrezni organ, ki aktivira ukrep makrobonitetne politike, ob predložitvi zahteve za vzajemnost Evropskemu odboru za sistemska tveganja predlaga najvišji prag pomembnosti, pri katerem se lahko šteje, da izpostavljenost posameznega ponudnika finančnih storitev ugotovljenemu makrobonitetnemu tveganju v jurisdikciji, kjer organ, pristojen za aktiviranje, uporabi ukrep makrobonitetne politike, ni pomembna, če je pod tem pragom. ESRB lahko priporoči drugačen prag, če presodi, da je to potrebno. Za zagotovitev vzajemnosti blažilnika sistemskih tveganj je prag pomembnosti določen pri znesku tveganju prilagojenih izpostavljenosti v višini 5 milijard NOK, kar ustreza približno 0,16 % skupnega zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti kreditnih institucij, ki poročajo na Norveškem (14).

(8)

Z zagotovitvijo vzajemnosti makrobonitetnih kapitalskih zahtev, ki jih aktivirajo organi drugih držav članic, na konsolidirani, subkonsolidirani in posamični podlagi, ne glede na to, ali gre za izpostavljenosti prek podrejenih družb ali podružnic ali zaradi neposrednega čezmejnega posojanja, se omejuje uhajanje in regulativna arbitraža, obravnavajo sistemska tveganja in tako spodbuja splošna učinkovitost makrobonitetne politike, saj se zagotavlja, da se povečana tveganja obravnavajo ne le v državi članici, ki je uvedla blažilnik sistemskih tveganj, temveč tudi v drugih državah članicah, v katerih so bančne skupine izpostavljene tem povečanim tveganjem. Priznavanje bi moralo biti zato namenjeno tudi zagotavljanju zadostne odpornosti bančnih skupin, ki so izpostavljene tem sistemskim tveganjem. Zato bi se morale makrobonitetne kapitalske zahteve, ki izhajajo iz odločitve o priznavanju makrobonitetnih ukrepov drugih držav članic, na splošno uporabljati na konsolidirani, subkonsolidirani in posamični podlagi.

(9)

Za priznavanje norveške stopnje blažilnika sistemskih tveganj, kot ga zahteva Finansdepartementet, lahko ustrezni pristojni in/ali imenovani organi druge države članice določijo stopnjo blažilnika sistemskih tveganj v skladu s členoma 133(4) in 134(1) Direktive 2013/36/EU.

(10)

Ta sprememba Priporočila ESRB/2015/2 ne vpliva na to, da se še naprej priporoča zagotavljanje vzajemnosti nacionalnih makrobonitetnih ukrepov, ki so jih norveški organi aktivirali 31. decembra 2022, kakor je določeno v Priporočilu ESRB/2023/1. Sedanje spremembe Priporočila ESRB/2015/2, razen vzajemnosti blažilnika sistemskih tveganj na konsolidirani, subkonsolidirani in posamični podlagi, so redakcijske. Zato se standardno prehodno obdobje treh mesecev po objavi tega priporočila v Uradnem listu Evropske unije uporablja samo za ukrepe ali spremembe ukrepov, ki jih bodo nacionalni organi sprejeli za zagotovitev vzajemnosti blažilnika sistemskih tveganj na konsolidirani, subkonsolidirani in posamični podlagi.

(11)

Zato je treba Priporočilo ESRB/2015/2 ustrezno spremeniti –