(1)

Uredba (EU) 2018/1139 določa bistvene zahteve za varno izvajanje storitev zemeljske oskrbe in organizacij, ki jih izvajajo, na aerodromih Unije v okviru področja uporabe navedene uredbe.

(2)

Uredba Komisije (EU) št. 139/2014 (2) določa zahteve in upravne postopke v zvezi z aerodromi, vključno z nekaterimi operacijami in objekti, ki so neposredno povezani s storitvami zemeljske oskrbe, in organizacijami, ki jih izvajajo.

(3)

Vse organizacije iz Uredbe (EU) 2018/1139 so odgovorne za obvladovanje varnostnih tveganj in si prizadevajo za stalno izboljševanje varnosti, vključno z medsebojno izmenjavo informacij, pomembnih za varnost. Namen te uredbe je zagotoviti skupen pristop pri obravnavi varnostnih tveganj vmesnikov pri dejavnostih zemeljske oskrbe, ki presega obveznosti poročanja o dogodkih. Ta pristop bi dopolnil obveznosti poročanja o dogodkih pristojnim organom in zagotovil bolj neposreden pretok varnostnih informacij med zadevnimi deležniki. Zato bi bilo treba zahteve za aerodrome spremeniti, da se operatorjem aerodromov omogoči izmenjava ustreznih varnostnih informacij, ki izhajajo iz poročil o dogodkih ali nadzornih inšpekcijskih pregledov in presoj, z drugimi organizacijami, da bi jim pomagali pri ohranjanju varnosti njihovih dejavnosti.

(4)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za vse organizacije, ki izvajajo storitve zemeljske oskrbe na aerodromih Unije, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) 2018/1139, in osnovne ravni varnosti dejavnosti zemeljske oskrbe bi morali tudi upravljavci aerodromov, ki izvajajo storitve zemeljske oskrbe, izpolnjevati zahteve glede zemeljske oskrbe. Ker pa upravljavci aerodromov že imajo vzpostavljen sistem upravljanja, bi vključitev zahtev za zemeljsko oskrbo morala biti enostavna in povzročiti minimalne motnje v vzpostavljenem sistemu operatorja aerodroma. Zato bi morale nove zahteve za dejavnosti zemeljske oskrbe zajemati le razlike in manjkajoče elemente sistema upravljanja operatorja aerodroma, s čimer bi se izognili protislovjem ali podvajanju obstoječih zahtev.

(5)

Nevarno blago v tovoru ali pošti lahko pomeni znatno nevarnost za zdravje, varnost, okolje ali premoženje, če ni pravilno skladiščeno. Kadar se skladišči v skladiščnih prostorih aerodroma, bi morali biti pogoji skladiščenja ustrezni, da se prepreči škoda na navedenih paketih. Zato bi bilo treba spremeniti zahteve za aerodrome, da se zagotovi izpolnjevanje minimalnih varnostnih pogojev za skladiščne objekte.

(6)

Kadar se za prevoz prtljage in tovora uporabljajo letalski zabojniki, jih je treba skladiščiti v dobrem stanju ko niso v uporabi. Zato je pomembno, da so objekti za skladiščenje letalskih zabojnikov, kadar jih zagotovi operater aerodroma, ustrezni in preprečujejo njihove poškodbe, kvarjenje ali shranjevanje na tleh. Zahteve glede aerodromov bi bilo treba spremeniti, da se to pojasni.

(7)

Da bi se izognili nepotrebnemu podvajanju dokumentacije, lahko operatorji aerodromov, ki sami izvajajo storitve zemeljske oskrbe, vključijo elemente zemeljske oskrbe v svoj obstoječi priročnik aerodroma, če menijo, da je to učinkovitejše od priprave dodatnega priročnika za zemeljsko oskrbo, ali pa jih dodajo v ločen priročnik. Za priročnik za zemeljsko oskrbo ter vse njegove poznejše spremembe in revizije v nobenem primeru ne bi smela biti potrebna odobritev pristojnega organa. Skladno s tem bi bilo treba spremeniti ustrezno zahtevo iz Uredbe (EU) št. 139/2014, da se to odrazi.

(8)

Če operatorji aerodromov ali izvajalci služb upravljanja ploščadi izvajajo tudi storitve zemeljske oskrbe, morajo pripraviti in izvajati sistem upravljanja, ki je skladen z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2025/20 (3). Da bi se izognili podvajanju istih elementov sistema upravljanja teh organizacij za skladnost z vsemi predpisi, ki se zanje uporabljajo, bi jim bilo treba zaradi učinkovitosti dovoliti, da imajo integriran sistem upravljanja. Zahteve glede aerodromov in storitev upravljanja ploščadi bi bilo zato treba spremeniti, da se navedenim organizacijam omogoči vzpostavitev in uporaba integriranega sistema upravljanja.

(9)

Domena zemeljske oskrbe je sama po sebi vmesnik, saj se storitve izvajajo za zrakoplov na aerodromu. Zato je včasih težko jasno razlikovati med odgovornostmi različnih deležnikov, vključenih v iste dejavnosti, ali pa se lahko v nekaterih korakih prekrivajo. Ena od teh dejavnosti je povezana z nadzorom pešcev na območju gibanja in okoli zrakoplova. Čeprav je upravljavec aerodroma odgovoren za zagotavljanje, da so vzpostavljeni postopki za varnost pešcev na območju gibanja, ne da bi bil sam nujno tudi izvajalec teh postopkov, je organizacija, ki izvaja te postopke, običajno organizacija za zemeljsko oskrbo, ki med vkrcanjem in izkrcanjem potnikov izvaja več dejavnosti na ploščadi in v okolici zrakoplova. V takem primeru bi imel operator aerodroma usklajevalno in spremljevalno vlogo. Za jasno razlikovanje med različnima vlogama operatorja aerodroma in organizacije za zemeljsko oskrbo, kadar te vloge nima operator aerodroma, in ob upoštevanju sedanjega načina, na katerega se taki postopki dejansko izvajajo, bi bilo treba besedilo zadevne zahteve prilagoditi, da se zagotovi večja jasnost glede odgovornosti vsake od udeleženih strani.

(10)

Oskrba zrakoplovov z gorivom je dejavnost, ki vključuje več deležnikov – upravljavca aerodroma, operaterja zrakoplova in izvajalca storitev zemeljske oskrbe – z različnimi odgovornostmi v postopku, pri čemer je cilj vseh zagotoviti varnost operacije, zrakoplova in aerodroma. Za boljšo opredelitev odgovornosti operatorja aerodroma pri zagotavljanju varnosti aerodroma in dobrega upravljanja ploščadi med oskrbo zrakoplova z gorivom bi bilo treba nekoliko prilagoditi zahtevo glede oskrbe zrakoplova z gorivom. To bi moralo tudi preprečiti nenamerno razlago, da bi bil lahko operator aerodroma odgovoren za postopek v zvezi z oskrbo zrakoplova z gorivom, ki pripada operatorju zrakoplova kot dejavnost, povezana s servisiranjem njegovega zrakoplova.

(11)

Uredbo (EU) št. 139/2014 bi bilo zato treba spremeniti.

(12)

Panogi zemeljske oskrbe in pristojnim organom je treba zagotoviti dovolj časa za izvajanje novega regulativnega okvira po začetku veljavnosti te uredbe, zato bi bilo treba v uredbi določiti triletno prehodno obdobje.

(13)

Zahteve iz te uredbe temeljijo na mnenju št. 01/2024 (4), ki ga je Agencija Evropske unije za varnost v letalstvu izdala v skladu s členom 75(2), točki (b) in (c), ter členom 76(1) Uredbe (EU) 2018/1139.

(14)

V skladu s členom 128(4) Uredbe (EU) 2018/1139, se je Komisija posvetovala s strokovnjaki, ki so jih imenovale posamezne države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (5)–.