(1)

Zagotavljanje pravične obdavčitve na notranjem trgu in dobro delovanje unije kapitalskih trgov spadata med ključne politične prednostne naloge Unije. V okviru tega je ključno odpraviti ovire za čezmejne naložbe, hkrati pa se boriti proti davčnim goljufijam in davčnim zlorabam. Do takih ovir prihaja, na primer, v primeru neučinkovitih in nesorazmerno obremenjujočih postopkov za zmanjšanje preveč odtegnjenih davkov pri viru od dohodkov v obliki dividend ali obresti, plačanih vlagateljem nerezidentom od delnic ali obveznic, s katerimi se javno trguje. Poleg tega se je v nekaterih primerih izkazalo, da sedanje stanje ni ustrezno za preprečevanje ponavljajočih se tveganj davčnih goljufij, davčnih utaj in izogibanja davkom, kot so pokazali številni primeri shem večkratnih zahtevkov za vračilo davka in goljufij, ki vključujejo uporabo dividendne arbitraže ali „strippinga“ dividend (Cum/Ex in Cum/Cum). Namen te direktive je zato povečati učinkovitost postopkov odtegovanja davka, hkrati pa jih okrepiti pred tveganjem davčnih goljufij in davčnih zlorab.

(2)

Da bi okrepili zmožnost držav članic za preprečevanje davčnih goljufij in davčnih zlorab ter boj proti njim, ki jo trenutno ovira splošno pomanjkanje zanesljivih in pravočasnih informacij o vlagateljih, je treba zagotoviti možnost skupnega okvira za zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja na čezmejne naložbe v vrednostne papirje, ki je odporen proti tveganju davčnih goljufij in davčnih zlorab. Ta okvir naj bi vodil k zbliževanju različnih postopkov za zmanjšanje, ki se uporabljajo v državah članicah, hkrati pa, odvisno od primera, izdajateljem vrednostnih papirjev, plačnikom davka, finančnim posrednikom in državam članicam zagotavljal preglednost in gotovost glede identitete vlagateljev. V ta namen bi moral okvir temeljiti na avtomatiziranih postopkih, kot je digitalizacija potrdila o davčnem rezidentstvu tako z vidika postopka kot tudi oblike. Okvir bi moral biti tudi dovolj prožen, da bi ustrezno upošteval različne sisteme, ki se uporabljajo v različnih državah članicah, hkrati pa zagotavljal ustrezna orodja za preprečevanje zlorab, da bi se zmanjšalo tveganje davčnih goljufij, davčnih utaj in izogibanja davkom. V zvezi s tem je treba upoštevati različne pristope davčnih organov glede na veljavni sistem zmanjšanja. V okviru sistema zmanjšanja pri viru lahko davčni organi pridobijo ustrezne informacije o vlagateljih in plačilni verigi šele po uporabi zmanjšanja. Kadar se nasprotno uporablja sistem vračila, pa je bistveno, da davčni organi pridobijo ustrezne informacije še pred uporabo zmanjšanja, da bi presodili, ali bi bilo treba zmanjšanje odobriti. V obeh sistemih zmanjšanja se določijo pravila o odgovornosti finančnega posrednika v primeru neupravičenih zmanjšanje. Ta direktiva ne omejuje možnosti države članice, da ureja, kako certificirani finančni posredniki nadomestijo stroške, nastale zaradi prilagajanja obveznostim, ki jih določa ta direktiva, ali njihovega izpolnjevanja.

(3)

Ob upoštevanju navedenih razlik in tudi načela sorazmernosti določbe te direktive v zvezi z nacionalnimi registri certificiranih finančnih posrednikov in obveznostmi sporočanja informacij ne bi smele biti zavezujoče za države članice, ki imajo vzpostavljen celovit sistem zmanjšanja pri viru, njihov količnik tržne kapitalizacije pa je pod določenim pragom, opredeljenim v tej direktivi. Cilj spodbujanja učinkovitih in trdnih sistemov za zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja povsod na notranjem trgu bi bilo treba šteti za dosežen, če države članice, ki še naprej uporabljajo svoj nacionalni sistem zmanjšanja pri viru, izpolnjujejo obe zadevni merili iz te direktive. Prvič, merilo tržne kapitalizacije je povezano z velikostjo gospodarstva in možnim obsegom plačil dividend. Nizka tržna kapitalizacija kaže na majhen obseg razdelitve dividend in s tem manjše tveganje davčnih zlorab. Če država članica za določeno obdobje doseže ali preseže prag količnika tržne kapitalizacije, bi se morala uporabljati in bi morala ostati v uporabi skupna pravila te direktive, ne glede na to, ali kadar koli pozneje njen količnik tržne kapitalizacije pade pod ta prag. Drugič, celoviti sistemi zmanjšanja pri viru, ki omogočajo enostavno in učinkovito uporabo ustrezne davčne stopnje v času plačila, bi se morali šteti za enakovredne sistemu zmanjšanja pri viru iz te direktive. Ti merili lahko skupaj zagotovita, da imajo vlagatelji na notranjem trgu dejanski dostop do učinkovitih postopkov za zmanjšanje davčnega odtegljaja v vseh državah članicah. Za države članice z razmeroma majhnim delniškim trgom in dovolj učinkovitim nacionalnim sistemom zmanjšanja pri viru se zahteve glede spremembe teh sistemov ne bi štele za sorazmerne. Poleg tega bi skupna pravila iz te direktive zajemala skoraj celoten notranji trg, zato bi bila dosežena ustrezna stopnja zbližanja.

(4)

Ta direktiva harmonizira dostop do sistemov zmanjšanja za vlagatelje v vseh državah članicah tako, da zagotavlja skupni sistem zmanjšanja pri viru in skupni sistem hitrega vračila, pri čemer državam članicam pod določenimi pogoji in ob upoštevanju razlik v razvoju gospodarstev držav članic še vedno dopušča možnost, da ohranijo nacionalne sisteme zmanjšanja pri viru, hkrati pa zagotavlja dostop do sistemov zmanjšanja v državah članicah. V vsakem primeru pa bi lahko, odvisno od meril za oceno tveganja, zadevne države članice, ki se jim, na primer, zdi primerno okrepiti njihove instrumente za boj proti davčnim goljufijam in davčnim zlorabam, uporabile orodja iz te direktive.

(5)

Da bi nacionalni sistem zmanjšanja pri viru lahko štel za celovitega, bi moral vsebovati več posebnih ključnih značilnosti, določenih v tej direktivi. Fizičnim osebam ali subjektom bi moral zagotavljati, da so upravičeni do širokega dostopa do takega zmanjšanja, in zagotavljati zmanjšanja, če je davčni zavezanec upravičen do njega, razen v primeru, če informacije, ki jih zahteva država članica, niso bile sporočene. Zahtevane informacije načeloma ne bi smele presegati obsega podatkov iz členov 12, 13 ali 15. Nacionalni sistem zmanjšanja pri viru bi moral zagotavljati dostop v zvezi z neposrednimi in posrednimi naložbami in ne bi smel določati dodatnih vstopnih ovir, razen tistih iz člena 11(2). Zato nacionalni sistem zmanjšanja pri viru ne bi smel zagotavljati le pravne možnosti za zmanjšanja, temveč bi moralo biti zmanjšanja tudi dejansko odobreno v primerih, ko je davčni zavezanec do njega upravičen. Nacionalni sistem zmanjšanja pri viru ne bi smel nalagati dodatne obveznosti, kot je vzporedni sistem poročanja. Država članica bi morala določiti pravila o odgovornosti za izgubo prihodkov od davčnega odtegljaja in kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb o tem sistemu zmanjšanja pri viru. V zvezi s pogojem količnika tržne kapitalizacije bi moral Evropski organ za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: ESMA) zagotoviti podatke, ki se zahtevajo na podlagi regulativnih tehničnih standardov. Če država članica ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več vsaj enega izmed dveh pogojev, in sicer glede celovitega sistema zmanjšanja pri viru in praga količnika tržne kapitalizacije, bi morala v nacionalno zakonodajo prenesti vse določbe te direktive.

(6)

Da bi zagotovili sorazmeren pristop, bi morala ta direktiva zajemati postopke za zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja le v tistih državah članicah, ki obračunavajo davčni odtegljaj od dividend v denarjue ali delnicah po različnih stopnjah, odvisno od davčnega rezidentstva posameznega vlagatelja. V teh primerih morajo države članice zagotoviti zmanjšanje, kadar se v primeru, ko bi bilo treba uporabiti nižjo stopnjo davka, uporabi višja stopnja. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da podobne postopke izvajajo v zvezi s plačili obresti nerezidentom od obveznic, s katerimi se javno trguje, da bi izboljšale učinkovitost ustreznega postopka za zmanjšanje in zagotovile višjo raven izpolnjevanja obveznosti s strani davčnih zavezancev. Postopki iz te direktive ne zadevajo držav članic, ki ne potrebujejo postopkov za zmanjšanje v zvezi s presežnimi davčnimi odtegljaji od dividend in, odvisno od primera, obresti. Kadar je potrebno zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja in da bi zagotovili skupen dostop do zmanjšanja presežnega davčnega odtegljaja, bi morala ta direktiva zagotoviti skupni sistem zmanjšanja pri viru in sistem hitrega vračila, ki bi ju izvajale države članice.

(7)

Glede na to, da bi se vlagatelji lahko nahajali v kateri koli državi članici, bi se morala pravila o skupnem in digitalnem potrdilu o davčnem rezidentstvu (v nadaljnjem besedilu: eTRC) uporabljati v vseh državah članicah. Da bi zagotovili, da imajo vsi davčni zavezanci v Uniji dostop do skupnega, ustreznega in učinkovitega dokazila o svojem davčnem rezidentstvu, bi morale države članice uporabljati avtomatizirane postopke za izdajo potrdil o davčnem rezidentstvu za namene uporabe sistema zmanjšanja pri viru, celovitega sistema zmanjšanja pri viru, sistema hitrega vračila ali standardnega sistema vračila, da se pridobi zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja od dividend, plačanih od delnic, s katerimi se javno trguje, ali, če je to ustrezno, od obresti, plačanih od obveznic, s katerimi se javno trguje. Poleg tega bi bilo treba eTRC izdajati v enaki prepoznavni in sprejemljivi digitalni obliki ter z enako vsebino.

(8)

Da se omogoči večja učinkovitost, bi moral eTRC kot najdaljše obdobje zajemati koledarsko leto ali davčno leto, na primer davčno leto, ki se začne v enem in konča v drugem koledarskem letu, ali davčno leto, daljše od enega koledarskega leta, za katero je izdano, in bi moralo biti veljavno kot potrdilo rezidentstva za zajeto obdobje. Države članice, ki izdajo potrdilo, bi morale imeti možnost, da eTRC v celoti ali delno razveljavijo, če imajo davčni organi dokaze, da davčni zavezanec ni rezident države članice, ki izda potrdilo, v celotnem ali delnem zajetem obdobju. Da bi omogočili učinkovito identifikacijo subjektov Unije, bi moral eTRC vključevati davčno številko ali, če ta številka ne obstaja, tj. kadar zadevna država članica svojim davčnim zavezancem ne dodeljuje take številke, funkcionalni ekvivalent za davčne namene. Poleg tega bi moral eTRC, kadar ima organ, ki izda eTRC, take podatke, vključevati evropski enotni identifikator (EUID) ali identifikator pravnih subjektov (LEI) ali katero koli registracijsko številko pravnega subjekta, ki velja za celotno zajeto obdobje. Poleg tega bi morala biti v primeru, kadar davčna številka za fizično osebo ne obstaja, ker država članica rezidentstva davčnim zavezancem take številke ne dodeljuje, mogoča tudi uporaba funkcionalnega ekvivalenta za davčne namene. Uporabljeni identifikatorji bi morali veljati za celotno zajeto obdobje.

(9)

eTRC bi moral vsebovati sklic na sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja, v zvezi s katerim davčni zavezanec zahteva, da se šteje za rezidenta za davčne namene, kjer je ustrezno. Da bi država članica vira eTRC priznala kot veljavno dokazilo o davčnem rezidentstvu, kadar se zahteva zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja na podlagi določb sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja, je bistveno, da eTRC vključuje sklic na veljavni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Organu izdajatelju bi moralo biti omogočeno, da se lahko na zadevnem e-potrdilu o davčnem rezidentstvu sklicuje na več kot en veljaven sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Čeprav je eTRC namenjen predvsem izvajanju postopkov odtegovanja davka, bi lahko imel tudi širše področje uporabe in se uporabljal za dokazovanje rezidentstva za davčne namene tudi v drugih primerih, ki niso postopki odtegovanja davka. Za namene postopkov za zmanjšanje davčnega odtegljaja eTRC ne bi smel vključevati nobenih dodatnih informacij. eTRC naj bi bil izdan samo enkrat v koledarskem letu ali enkrat v davčnem letu, tudi če isti davčni zavezanec večkrat izvede naložbo v istih državah članicah vira, v kolikor ostane rezidentstvo davčnega zavezanca za davčne namene enako.

(10)

Za izpolnitev cilja učinkovitejšega zmanjšanjae presežnega davčnega odtegljaja bi bilo v vsej Uniji treba uvesti skupne postopke, ki bi omogočali hitro pridobitev jasnih in varnih informacij o identiteti vlagatelja, zlasti v primeru velikih baz vlagateljev, tj. v zvezi z naložbami v vrednostne papirje, s katerimi se javno trguje, kjer je identifikacija posameznih vlagateljev zahtevna. Taki postopki bi morali kot drugi korak omogočati tudi uporabo ustrezne davčne stopnje v času plačila (zmanjšanje pri viru) ali hitro vračilo morebitnega presežka plačanega davka. Glede na to, da čezmejne naložbe običajno vključujejo plačilno verigo finančnih posrednikov, bi morali ustrezni postopki omogočati tudi sledenje in identifikacijo verige posrednikov in posledično toka dohodka od izdajatelja vrednostnega papirja do registriranega lastnika ter informacije o osnovnem vlagatelju. Najpogostejše vrste naložbenih dogovorov običajno vključujejo skrbniško banko ali drug investicijski subjekt, na primer borznega posrednika, ki ima vrednostne papirje na svoje ime za osnovnega vlagatelja. Pri takih dogovorih bi se osnovni vlagatelj štel za registriranega lastnika vrednostnih papirjev. Države članice, ki uporabljajo davčni odtegljaj od dohodkov od vrednostnih papirjev in zagotavljajo zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja, nimajo pa vzpostavljenega celovitega sistema zmanjšanja pri viru ali imajo količnik tržne kapitalizacije, ki je enak pragu iz te direktive ali ga presega, bi zato morale vzpostaviti in voditi nacionalni register tistih finančnih posrednikov, ki imajo pomembno vlogo v plačilni verigi. Potem ko so taki finančni posredniki registrirani, bi bilo treba od njih zahtevati, da sporočajo informacije, ki so jim na voljo o plačilih dividend ali obresti, če je to ustrezno, ki jih izvajajo. Zahtevane informacije bi morale biti omejene na informacije, ki so ključne za rekonstrukcijo plačilne verige in zato koristne za preprečevanje tveganja davčne goljufije ali davčne zlorabe, kolikor so take informacije na voljo posredniku, ki jih sporoča. Države članice, ki uporabljajo davčni odtegljaj od obresti po različnih stopnjah in morajo sodelovati v podobnih postopkih za zmanjšanje ali ki imajo vzpostavljen celovit sistem zmanjšanja pri viru za plačila dividend in imajo količnik tržne kapitalizacije, ki je manjši od praga iz te direktive, bi lahko razmislile tudi o uporabi vzpostavljenega nacionalnega registra, odvisno od primera.

(11)

Ker so finančni posredniki, ki so najpogosteje vključeni v plačilne verige vrednostnih papirjev, velike institucije, kakor so opredeljene v Uredbi (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3), in centralne depotne družbe, ki opravljajo storitve plačnika davka, bi morali navedeni subjekti biti zavezani, da zahtevajo registracijo v nacionalnih registrih držav članic. Kadar taki subjekti poslujejo prek podružnice ali podružnic ali ene ali več hčerinskih družb v kateri koli državi članici, bi jim moralo biti dovoljeno, da obveznosti registracije v vsaki državi članici vira izpolnjujejo kot en certificirani finančni posrednik na ravni skupine ali na ravni posamezne podružnice ali hčerinske družbe ali v kombinaciji obojega. Tudi drugi finančni posredniki bi morali imeti možnost, da po lastni presoji zahtevajo registricijo v nacionalnih registrih držav članic. V obeh primerih, v okviru obvezne in prostovoljne registracije, bi morali imeti finančni posredniki možnost, da se registrirajo sami ali da jih zastopa drug finančni posrednik, ki je del iste skupine in deluje zanje, da bi čim bolj zmanjšali upravno breme in vpliv na to, kako se želijo organizirati. Finančni posredniki bi morali zahtevati registracijo z vložitvijo zahtevka prek evropskega portala ceritificiranih finančnih posrednikov (v nadaljnjem besedilu: portal), ki bi moral služiti kot enotna vstopna točka. Take zahtevke bi bilo treba prek portala posredovati ustreznim državam članicam. Nato bi se morale države članice odločiti o zahtevku za registracijo. Portal bi moral zato služiti kot orodje, ki odraža odločitve držav članic v zvezi z registracijami finančnih posrednikov.

(12)

Ta direktiva bi morala določiti tudi pravila o zahtevah za registracijo v nacionalnih registrih in pravila o zavrnitvi registracije. V primeru zavrnitve zahtevka za registracijo bi bilo treba finančnim posrednikom še vedno dovoliti, da vložijo drug zahtevek za registracijo pozneje, če so bili razlogi za zavrnitev odpravljeni. Potem ko so finančni posredniki registrirani, bi jih bilo treba šteti za „certificirane finančne posrednike“ v zadevni državi članici, zanje pa bi morale veljati obveznosti za certificirane finančne posrednike na podlagi te direktive. Države članice bi morale posodabljati portal v zvezi z registracijami certificiranih finančnih posrednikov. Ta direktiva bi morala določiti tudi pravila o izbrisu certificiranih finančnih posrednikov iz nacionalnega registra ali o zavrnitvi njihove možnosti, da zahtevajo zmanjšanje. Kadar se država članica odloči, da bo certificiranega finančnega posrednika izbrisala iz registra, zavrnila njegovo možnost, da zahteva zmanjšanje, ali zavrnila zahtevek za registracijo, bi morala ta država članica ustrezno posodobiti portal. Namen takih posodobitev je državam članicam omogočiti, da ocenijo sprejete ukrepe, kot je izbris ali zavrnitev, in da te ukrepe upoštevajo pri morebitnih prihodnjih zahtevkih istega finančnega posrednika za registracijo v njihovem nacionalnem registru. Za pravice in obveznosti zadevnih strank v zvezi s katero koli odločitvijo države članice glede registracije v njenem nacionalnem registru in izbrisa iz njega, tudi za pravico do pritožbe, se uporabljajo nacionalna pravila zadevne države članice.

(13)

Da bi zagotovili večjo preglednost glede identitete in okoliščin vlagatelja, ki prejme plačilo dividende ali obresti, ter glede toka plačil od izdajatelja, bi morali certificirani finančni posredniki sporočiti ustrezne informacije v določenih rokih. V tej direktivi bi bilo treba določiti dve možnosti sporočanja, in sicer neposredno in posredno sporočanje. Pri neposrednem sporočanju bi moral certificirani finančni posrednik informacije sporočati neposredno pristojnemu organu države članice vira. Pri posrednem sporočanju bi morali certificirani finančni posredniki zagotoviti informacije vzdolž plačilne verige vrednostnih papirjev v zaporednem vrstnem redu in glede na položaj teh certificiranih finančnih posrednikov v plačilni verigi vrednostnih papirjev, v katero so vključeni. Tako bi morale informacije priti do plačnika davka ali do imenovanega certificiranega finančnega posrednika, ki te informacije sporoči pristojnemu organu države članice vira. Sporočene informacije bi morale zajemati informacije o upravičenosti zadevnega vlagatelja, vendar bi morale biti omejene na informacije, ki so na voljo certificiranemu finančnemu posredniku, ki jih sporoča. Za finančne posrednike, ki nimajo obveznosti, da se registrirajo kot certificirani finančni posredniki, in se niso odločili, da se bodo registrirali kot taki, se obveznosti sporočanja na podlagi te direktive ne bi smele uporabljati. Kljub temu pa so informacije o plačilih, ki jih upravljajo taki posredniki, ki niso certificirani finančni posredniki, še vedno relevantne za ustrezno rekonstrukcijo plačilne verige, preden se uporabijo sistemi zmanjšanja iz te direktive.

(14)

Da bi zagotovili, da v plačilni verigi ni informacijskih vrzeli in da se vlagateljem omogoči dostop do postopkov zmanjšanja, bi morala ta direktiva certificiranemu finančnemu posredniku, ne glede na to, ali je ta neposredno vključen v določeno plačilno verigo ali ne, omogočiti, da prevzame vlogo finančnega posrednika v tej verigi. To pomeni, da certificirani finančni posrednik nosi odgovornosti in obveznosti v zvezi s sporočanjem informacij in sistemom zmanjšanja, ki bi jih nosil finančni posrednik, če bi bil certificiran finančni posrednik. Na podlagi take ureditve med finančnimi posredniki bi bili davčni organi zmožni pridobiti vse ustrezne informacije in učinkovito usklajevati informacije v celotni plačilni verigi, vlagatelji pa bi bili zmožni dostopati do sistema zmanjšanja, tudi v primeru udeležbe finančnega posrednika, ki ni registriran v državi članici ali ga ne zavezujejo obveznosti na podlagi te direktive.

(15)

Ta direktiva certificiranim finančnim posrednikom ne bi smela preprečevati, da naloge, povezane z izpolnjevanjem njihovih obveznosti iz te direktive, oddajo v zunanje izvajanje. Zato bi bilo treba certificiranemu finančnemu posredniku dovoliti, da se za izpolnjevanje ustreznih obveznosti v zvezi s postopki davčnega odtegljaja obrne na tretjo osebo. V vsakem primeru bi moral za zadevne obveznosti ostati odgovoren certificirani finančni posrednik, ki je svoje odgovornosti oddal v zunanje izvajanje.

(16)

Da bi bila unija kapitalskih trgov učinkovitejša in konkurenčnejša, bi bilo treba olajšati in pospešiti postopke za zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja od dohodkov od vrednostnih papirjev, kadar zadevni certificirani finančni posredniki zagotovijo ustrezne informacije, tudi o identiteti vlagatelja. Zadevni certificirani finančni posredniki so vsi tisti certificirani finančni posredniki v plačilni verigi vrednostnih papirjev, ki se nahajajo med vlagateljem in izdajateljem vrednostnih papirjev in od katerih se lahko zahteva zagotovitev informacij o plačilih, ki jih izvedejo necertificirani finančni posredniki v verigi. Ob upoštevanju različnih pristopov v državah članicah bi bilo treba določiti dve vrsti postopkov, in sicer prvi, sistem zmanjšanja pri viru, pri katerem se ustrezna davčna stopnja uporabi neposredno ob odtegnitvi, in drugi, sistem hitrega vračila, pri katerem certificirani finančni posrednik vloži zahtevek za vračilo, ki ga obravnava davčni organ države članice vira v določenem roku, predpisanem s to direktivo. Če se taka vračila ne obravnavajo v navedenem roku, bi bilo treba uporabiti zamudne obresti, kadar tako določajo nacionalna pravila. Države članice, ki uporabljajo poglavje III te Direktive, bi morale imeti možnost, da uvedejo sistem zmanjšanja pri viru ali sistem hitrega vračila ali kombinacijo obeh, s čimer bi zagotovile, da je vsem vlagateljem na voljo vsaj en sistem, v skladu z zahtevami te direktive. Država članica, ki se je odločila za tako kombinacijo, bi morala imeti možnost, da uporabo enega sistema omeji na posebne primere, na primer v scenarijih z nizkim tveganjem, pod pogojem, da drugi sistem ostane na voljo za vse druge primere, ki jih zajema ta direktiva. Prejemniki plačil, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive, na primer dividend družb, ki kotirajo na borzi, plačanih registriranim lastnikom, ki so rezidenti za davčne namene v državi članici vira, dividend družb, ki ne kotirajo na borzi, ali obresti, v primerih, kadar se država članica ni odločila za uporabo te direktive za plačila obresti, bi lahko bili še vedno upravičeni do tega, da zahtevajo zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja na podlagi nacionalnega sistema zmanjšanja pri viru ali sistema vračila, ki se uporablja za postopke za taka plačila.

(17)

Kadar ustrezne zahteve te direktive za plačila, ki spadajo na področje uporabe te direktive, niso izpolnjene ali če tako želi zadevni vlagatelj, bi morale države članice uporabiti postopke za zmanjšanje davčnega odtegljaja na podlagi nacionalnega standardnega sistema vračila kot nadomestilo za pospešene postopke, določene v tej direktivi. Vlagatelji, ki so upravičeni do zmanjašanja, ali njihovi pooblaščeni zastopniki, bi morali imeti možnost, da zahtevajo vračilo presežnega davčnega odtegljaja, plačanega v državi članici, le, kadar certificirani finančni posrednik ni izkoristil sistema zmanjšanja pri viru ali sistema hitrega vračila.

(18)

Kadar obstaja tveganje davčne goljufije ali davčne zlorabe, bi države članice morale imeti možnost, da pred obravnavo zahtevka za hitro vračilo izvršujejo ukrepe za boj proti goljufijam in izvedejo temeljite preiskave. V ta namen bi morale imeti države članice pravico, da pod določenimi pogoji zavrnejo zahtevek za vračilo. Navedeni pogoji bi morali vključevati primere, pri katerih zahteve v zvezi z zahtevkom niso izpolnjene ali kadar plačilne verige ni mogoče rekonstruirati. Obstajati bi morala tudi možnost, da se zahtevek za vračilo lahko zavrne tudi, kadar se država članica odloči, da bo začela postopek preverjanja ali davčnega nadzora na podlagi meril za oceno tveganja. Prav tako bi morala obstajati možnost, da se ti postopki preverjanja ali davčnega nadzora izvedejo v vseh primerih, za katere se ugotovi, da predstavljajo tveganje za davčno goljufijo ali davčno zlorabo.

(19)

Da bi zaščitile sisteme za zmanjšanje presežnega davčnega odtegljaja, bi morale države članice, ki vodijo nacionalni register, od certificiranih finančnih posrednikov zahtevati tudi, da preverijo upravičenost vlagateljev, ki želijo uveljavljati zmanjšanje. Certificirani finančni posredniki bi morali zlasti pridobiti potrdilo o davčnem rezidentstvu zadevnega vlagatelja in izjavo, da je ta vlagatelj upravičen do zmanjšanja davčnega odtegljaja na podlagi nacionalnih pravil države članice vira ali sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja ter, če tako zahteva država članica vira, izjavo, da je ta vlagatelj upravičeni lastnik dividend ali obresti v skladu z nacionalnimi pravili države članice vira ali sporazumom o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kot je opisano v komentarju k členu 10 oziroma 11 vzorčne davčne konvencije OECD o dohodku in kapitalu. Tako bi države članice vira morale imeti možnost, da zahtevajo izjavo o upravičenem lastništvu.

(20)

Certificirani finančni posredniki bi prav tako morali preveriti stopnjo davčnega odtegljaja, ki se uporablja na podlagi posebnih okoliščin vlagatelja, in navesti, ali so seznanjeni s kakršno koli finančno ureditvijo v zvezi z osnovnimi vrednostnimi papirji, in ki pred prvim trgovalnim dnem brez upravičenja do dividende ni bila poravnana, ni potekla ali ni kako drugače prenehala. V tem okviru bi bilo treba obveznost razumeti tako, da bi moral certificirani finančni posrednik, ki je najbližje vlagatelju, svoji stranki, sprejeti razumne ukrepe za izvedbo takih preverjanj v dobri veri. Certificirani finančni posredniki bi morali na primer preveriti, ali informacije v e-potrdilu o davčnem rezidentstvu ali enakovrednem dokumentu ali informacije v izjavi vlagatelja niso v nasprotju z informacijami, ki so jih ti certificirani finančni posredniki zbrali o svojih strankah pri običajnem poslovanju. Take informacije vključujejo informacije o računih vlagatelja in druge informacije, ki so jih morda zbrali zaradi skladnosti z veljavnimi pravili o poznavanju strank. Zato se od certificiranih finančnih posrednikov ne bi smelo zahtevati, da opravijo nadaljnja preverjanja ali da od svoje stranke zahtevajo in zbirajo dodatne informacije. Poleg tega bi bilo treba od vlagatelja zahtevati, da finančnega posrednika obvesti o vseh spremembah svojih zadevnih okoliščin. Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da se zahteve glede skrbnega preverjanja izvajajo vsako leto, razen če certificirani finančni posrednik ve oziroma bi moral vedeti, da so se okoliščine spremenile ali da so informacije nepravilne ali nezanesljive.

(21)

Uporaba postopkov za zmanjšanje davčnega odtegljaja na podlagi te direktive temelji na pogoju, da je registrirani lastnik, ki je fizična oseba ali subjekt in je upravičen do prejemanja dividend ali obresti kot imetnik vrednostnih papirjev, tudi oseba, ki je upravičena do zmanjšanja davčnega odtegljaja v skladu z nacionalnimi pravili države članice vira ali sporazumom o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kot je ustrezno. Kadar je registrirani lastnik upravičen tudi do zmanjšanja, bi se morale uporabljati le določbe za neposredne naložbe. V primerih, ko registrirani lastnik in oseba, ki je upravičena do zmanjšanja, nista ista oseba, pa bi se morale uporabljati določbe za posredne naložbe. Določbe za posredne naložbe zagotavljajo zmanjšanje v primerih, ko bi nekateri kolektivni naložbeni podjemi (KNP) ali vlagatelji vanje lahko bili upravičeni do zmanjšanja, vendar niso registrirani lastnik, ker so vrednostni papirji v lasti druge pravne osebe ali fiskalno transparentnega KNP. Določbe za posredne naložbe zagotavljajo dostop zakonitih vlagateljev do postopkov na podlagi te direktive. Zato bi morale države članice pri razlagi koncepta KNP vključiti KNP, ki so upravičeni do zmanjšanja presežnega davčnega odtegljaja zase, in KNP, v katerih so vlagatelji, ki imajo lastniški kapital v KNP, upravičeni do zmanjšanja, na podlagi nacionalnih pravil države članice vira ali sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Če je certificirani finančni posrednik vključen v posredne naložbe, bi še vedno moral izpolnjevati zahteve glede skrbnega preverjanja. Poleg tega bi morala obstajati možnost, da je lahko certificirani finančni posrednik odgovoren v primeru izgube davčnih prihodkov.

(22)

Priznava se, da se lahko finančni dogovori uporabljajo za to, da se v celoti ali delno prenese lastništvo vrednostnih papirjev ali zadevna naložbena tveganja. Ravno tako se taki dogovori uporabljajo tudi v shemah dividendne arbitraže in „strippinga“ dividend, kot sta shemi Cum/Ex in Cum/Cum, katerih edini namen je pridobiti vračila, v primerih, ko ni upravičenja, ali povečati znesek vračila, do katerega je vlagatelj upravičen. Obstajati bi morala možnost, da dogovori, kot so standardizirane terminske pogodbe, posli začasne prodaje, posojanje in izposojanje vrednostnih papirjev, posli nakupa in ponovne prodaje ali posli prodaje in ponovnega nakupa, izvedeni finančni instrumenti, posli kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in pogodbe na razliko, štejejo za finančne dogovore v primerih, ko vključujejo začasno ali trajno delitev med fizično osebo ali subjektom, ki nosi gospodarska tveganja naložbe, in zakonitim lastnikom delnice ali osnovnih pravic. Navedeni primeri niso izključni.

(23)

Poleg tega se v primeru finančnih dogovorov razume, da se lastništvo vrednostnih papirjev ne prenese na kupca ali izposojevalca, če gospodarsko tveganje še vedno nosi prodajalec ali posojevalec vrednostnih papirjev prek pravnih poslov, kot so posojanje vrednostnih papirjev, opcije ali standardizirane terminske pogodbe. Obstajati bi morala možnost, da vsakršen dogovor, na podlagi katerega se dividende kompenzirajo med zadevnima strankama, šteje za finančni dogovor. Zadevni stranki ne prejmeta vedno denarne kompenzacije, temveč lahko prejmeta kompenzacijo tudi na bolj posredne načine, na primer prek razlik v cenah vrednostnih papirjev ali izvedenih finančnih instrumentov. Davčni organi potrebujejo informacije o finančnih dogovorih za boj proti davčnim goljufijam in davčnim zlorabam. Kadar se take informacije sporočajo neposredno, bi jih bilo treba zahtevati le od certificiranih finančnih posrednikov, ki so bili zaradi svojega položaja v verigi morda neposredno vključeni v zadevni finančni dogovor, kar velja za certificirane finančne posrednike, ki zaprosijo za zmanjšanje. Kadar se take informacije sporočajo posredno, bi moral informacije o finančnih ureditvah sporočiti certificirani finančni posrednik registriranega lastnika. V takih primerh bi bilo treba informacije sporočiti vzdolž plačilne verige vrednostnega papirja v zaporednem vrstnem redu, tako da na koncu dosežejo plačnika davka ali imenovanega certificiranega finančnega posrednika. To pomeni, da morajo drugi certificirani finančni posredniki, ki sporočajo informacije, posredovati informacije o zadevnih finančnih dogovorih plačniku davka ali imenovanemu certificiranemu finančnemu posredniku, tudi če zadevni certificirani finančni posredniki, ki sporočajo informacije, niso neposredno vključeni v zadevni finančni dogovor. Poročanje o finančnih dogovorih se ne bi smelo zahtevati v primeru obveznic in plačil obresti.

(24)

Države članice bi morale imeti možnost, da omejijo uporabo sistema za zmanjšanje pri viru ali sistema hitrega vračila, kadar predstavljata povečano tveganje davčne goljufije ali davčne zlorabe. Zato je primerno sestaviti seznam takih primerov, v katerih imajo države članice možnost, da izključijo zahtevke za zmanjšanje in opravijo nadaljnja preverjanja. Da bi se upoštevale razlike med nacionalnimi pravnimi sistemi in zlasti ocene davčnega tveganja, sestava takega seznama ne bi smela biti obvezna, države članice pa bi morale imeti diskrecijsko pravico, da določijo, v katerih primerih bi se moral uporabljati standardni sistem vračila. Države članice bi morale zagotoviti, da nacionalna pravila, s katerimi se prenaša ta direktiva, ne dovoljujejo primerov, ki jih država članica obravnava kot primere, ki predstavljajo povečano tveganje za okoriščanje z zmanjšanje pri viru ali hitrim vračilom. Taki ukrepi bi zagotovili, da se davčni organi lahko bolje borijo proti zlorabam, saj bi imeli možnost opravljanja dodatnih preverjanj, da bi ugotovili, ali so zahtevki za zmanjšanje upravičeni in ali jih je treba odobriti. Eden od takih ukrepov je prag, ki je povezan z bruto zneskom dividend. Navedeni prag bi bilo treba izračunati na registriranega lastnika ali na vlagatelja, ki je upravičen do zmanjšanja presežnega davčnega odtegljaja, če je registrirani lastnik kolektivni naložbeni podjem ali imenovana pravna oseba takega podjema. Ta prag se ne bi smel uporabljati v primerih, ko so kolektivni naložbeni podjem, ki je ustanovljen in reguliran v Uniji, ali z upraviteljem, ustanovljenim in reguliranim v Uniji, zakonsko predpisan pokojninski načrt države članice ali institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki je registrirana ali pooblaščena v državi članici v skladu s členom 9(1) Direktive (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta (4), upravičeni do zmanjšanja. Zadevni podjemi, skladi in institucije so zelo regulirani ter so predmet nadzora pristojnih nacionalnih organov in strogih notranjih kontrol. Taka ureditev in nadzor zagotavljata skladnost z ustreznimi predpisi in zmanjšujeta tveganje davčne goljufije in davčne zlorabe.

(25)

Ne glede na to pa obstajajo primeri, v katerih bi davčni zavezanci lahko zahtevali znižano stopnjo davčnega odtegljaja na podlagi pravnih aktov Unije, ki se izvajajo z nacionalnimi pravili. To bi običajno veljalo, kadar nacionalna pravila zagotavljajo svobodo ustanavljanja ali prosti pretok kapitala v domačih in v primerljivih zunanjih situacijah ali v primeru prenosa direktive. V takih primerih je lahko treba opraviti preverjanja, zlasti za oceno primerljivosti situacij in uporabe nacionalnega prava v čezmejnih primerih. Kadar se taka preverjanja zahtevajo, bi morale države članice imeti možnost, da zadevne primere obravnavajo v okviru svojih obstoječih nacionalnih sistemov zmanjšanja pri viru, kar vodi do najhitrejšega in najvarnejšega zmanjšanja pri viru.

(26)

Glede na pomembno vlogo certificiranih finančnih posrednikov pri sporočanju popolnih in točnih informacij, ki služijo kot podlaga za zmanjšanje ali vračilo davčnega odtegljaja, je primerno, da nacionalna pravila držav članic vsebujejo vsaj pravila, na podlagi katerih se certificiranim finančnim posrednikom lahko pripiše odgovornost za celotno ali delno izgubo prihodka od davčnega odtegljaja, ki nastane zato, ker v celoti ali deloma ne izpolnjujejo ključnih obveznosti iz te direktive. Države članice bi morale imeti možnost, da s svojimi nacionalnimi pravili določijo objektivno solidarno odgovornost za certificirane finančne posrednike, ki vložijo zahtevek za zmanjšanje. Poleg tega bi morala nacionalna pravila držav članic še naprej v celoti urejati druge vidike odgovornosti. Med temi drugimi vidiki so lahko plačniki davka, ki delujejo skupaj ali posamično in ne delujejo kot certificirani finančni posredniki, in primeri, povezani z neposredno ali posredno odgovornostjo registriranih lastnikov in vlagateljev, ki certificiranim finančnim posrednikom predložijo nepopolne ali nepravilne informacije. Ta direktiva ne določa pravil o odgovornosti v zvezi s standardnim sistemom vračila.

(27)

Da bi zagotovili učinkovitost veljavnih pravil, bi morale države članice določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive. Take kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(28)

Pravilen prenos te direktive v vsaki zadevni državi članici je ključen za spodbujanje unije kapitalskih trgov kot celote in za zaščito davčnih prihodkov držav članic. Države članice bi morale zato Komisiji redno sporočati statistične informacije o izvajanju in izvrševanju nacionalnih ukrepov, sprejetih na podlagi te direktive, na njihovem ozemlju. Komisija bi morala na podlagi informacij, ki jih zagotovijo države članice, in drugih razpoložljivih podatkov pripraviti oceno učinkovitosti veljavnih pravil. V tem okviru bi morala Komisija preučiti, ali bi bilo treba posodobiti pravila, uvedena s to direktivo.

(29)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive, zlasti glede digitalnega potrdila o davčnem rezidentstvu, portala, sporočanja s strani finančnih posrednikov, izjave registriranega lastnika in zahtevka za zmanjšanje na podlagi te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje standardnih obrazcev z omejenim številom elementov, vključno z jezikovno ureditvijo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(30)

Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru te direktive bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Dejanja obdelave podatkov, določena na podlagi te direktive, imajo cilj, ki je v splošnem javnem interesu, in sicer davčne zadeve, ter dodatne cilje boja proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom, zaščite davčnih prihodkov in spodbujanja pravične obdavčitve, kar krepi možnosti za socialno, politično in gospodarsko vključevanje v državah članicah. Zato bi morale imeti države članice za namene pravilne uporabe te direktive in za zaščito zadevnih ciljev v splošnem javnem interesu možnost, da omejijo obseg nekaterih pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, iz Uredbe (EU) 2016/679. Ne glede na to pa take omejitve ne bi smele presegati tistega, kar je nujno potrebno za doseganje navedenih ciljev. V zvezi z dodatnimi informacijami, ki bi se lahko na podlagi te direktive zahtevale za dokazovanje rezidentstva davčnega zavezanca za davčne namene, bi bilo treba zbiranje takih informacij v zvezi s fizično osebo razumeti kot omejeno na identifikacijo fizične osebe.

(31)

Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč ga zaradi čezmejne narave zadevnih poslov in potrebe po zmanjšanju stroškov izpolnjevanja obveznosti na notranjem trgu kot celoti lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(32)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki je mnenje podal 8. avgusta 2023 –