1.   Skupni ukrepi, ki jih Unija in države članice v okviru svojih pristojnosti sprejmejo na področju upravljanja azila in migracij, temeljijo na načelu solidarnosti in pravične delitve odgovornosti, kot je določeno v členu 80 PDEU, na podlagi celovitega pristopa ter na načelu integriranega oblikovanja politik v skladu z mednarodnim pravom in pravom Unije, vključno s temeljnimi pravicami.

Ti ukrepi imajo, s splošnim ciljem učinkovitega upravljanja azila in migracij v okviru veljavnega prava Unije, naslednje cilje:

2.   Komisija, Svet in države članice v posvetovanju z institucijami ter organi, uradi in agencijami, pristojnimi za zunanje politike, zagotovijo dosledno izvajanje politik upravljanja azila in migracij, in sicer tako notranjih in zunanjih sestavnih delov teh politik.

1.   Države članice in Unija pri izvajanju svojih obveznosti na podlagi te uredbe spoštujejo načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti, kot je določeno v členu 80 PDEU, ter upoštevajo svoj skupni interes za učinkovito delovanje politik Unije za upravljanje azila in migracij.

2.   Države članice pri izpolnjevanju svojih obveznosti na podlagi te uredbe tesno sodelujejo ter:

3.   V podporo državam članicam pri izpolnjevanju njihovih obveznosti stalni nabor orodij EU za podporo na področju migracij vključuje vsaj naslednje:

1.   Države članice oblikujejo nacionalne strategije za vzpostavitev strateškega pristopa s čimer zagotovijo, da imajo zmogljivosti za učinkovito izvajanje sistema upravljanja azila in migracij v popolnem skladu s svojimi obveznostmi iz prava Unije in mednarodnega prava, pri tem pa upoštevajo svoje specifične razmere, zlasti geografsko lokacijo.

Države članice se lahko pri oblikovanju svojih nacionalnih strategij posvetujejo s Komisijo ter ustreznimi organi, uradi in agencijami Unije, zlasti Agencijo za azil, ter lokalnimi in regionalnimi organi, kot je ustrezno in v skladu z nacionalnim pravom. Te strategije vključujejo vsaj:

2.   Nacionalne strategije upoštevajo tudi druge relevantne strategije in obstoječe podporne ukrepe, zlasti podporne ukrepe na podlagi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/2303, ter so dosledne in se dopolnjujejo z nacionalnimi strategijami za evropsko integrirano upravljanje meja, oblikovanimi v skladu s členom 8(6) Uredbe (EU) 2019/1896.

3.   Države članice posredujejo Komisiji svoje nacionalne strategije za upravljanje azila in migracij šest mesecev pred sprejetjem strategije iz člena 8.

4.   Finančna in operativna podpora Unije, vključno z operativno podporo njenih organov, uradov in agencij, za izvajanje obveznosti se zagotovi v skladu z uredbami (EU) 2019/1986, (EU) 2021/1147, (EU) 2021/2303 in, kadar je ustrezno, (EU) 2021/1148.

5.   Komisija spremlja in zagotavlja informacije o migracijskih razmerah z rednimi poročili, ki temeljijo na podatkih in informacijah, ki jih posredujejo Evropska služba za zunanje delovanje, Agencija za azil, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Europol in Agencija Evropske unije za temeljne pravice, zlasti pa informacijah, zbranih na podlagi Priporočila (EU) 2020/1366 ter v okviru mehanizma mreže EU za pripravljenost na migracije in krizno upravljanje, ter po potrebi informacijah, ki jih posredujejo države članice.

6.   Komisija z izvedbenimi akti določi predlogo, ki jo države članice uporabljajo, da zagotovijo, da so njihove nacionalne strategije primerljive glede na posebne ključne elemente, kot je kontingentno načrtovanje. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2).

1.   Komisija po posvetovanju z državami članicami in ob upoštevanju ustreznih poročil in analiz organov, uradov in agencij Unije ter na podlagi nacionalnih strategij iz člena 7 pripravi petletno evropsko strategijo za upravljanje azila in migracij (v nadaljnjem besedilu: strategija) ter določi strateški pristop, da se zagotovi dosledno izvajanje nacionalnih strategij. Komisija strategijo posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu. Strategija ni pravno zavezujoča.

2.   Prva strategija se sprejme do 12. decembra 2025 in nato vsakih pet let.

3.   Strategija vključuje sestavne dele iz členov 4 in 5 ter pomembno upošteva sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice ter upošteva tudi:

1.   Komisija vsako leto sprejme letno evropsko poročilo o azilu in migracijah, kjer oceni razmere na področju azila, sprejema in migracij v preteklih 12 mesecih in morebitno dogajanje ter pripravi strateško sliko razmer na področij migracij in azila, ki je tudi orodje za zgodnje opozarjanje in ozaveščanje (v nadaljnjem besedilu: poročilo).

2.   Poročilo temelji na ustreznih kakovostnih in količinskih podatkih in informacijah, ki jih predložijo države članice, Evropska agencija za zunanje delovanje, Agencija za azil, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Europol ter Agencija Evropske unije za temeljne pravice. Lahko se upoštevajo tudi informacije drugih ustreznih organov, uradov, agencij ali organizacij.

3.   Poročilo vsebuje naslednje elemente:

4.   Komisija vsako leto do 15. oktobra sprejme poročilo ter ga posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu.

5.   Poročilo je podlaga za odločitve na ravni Unije o ukrepih, potrebnih za upravljanje razmer na področju migracij.

6.   Prvo poročilo se izda do 15. oktobra 2025.

7.   Za namene poročila države članice, Agencija za azil, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Europol in Agencija Evropske unije za temeljne pravice do 1. junija vsako leto zagotovijo informacije iz člena 10.

8.   Komisija v prvi polovici julija vsako leto skliče sestanek mehanizma EU za pripravljenost na krize v zvezi z migracijami in upravljanje takšnih kriz, da predstavi začetno oceno razmer in izmenja informacije s člani tega mehanizma. Sestava in način delovanja mehanizma EU za pripravljenost na krize v zvezi z migracijami in upravljanje takšnih kriz sta določena v Priporočilu (EU) 2020/1366 v izvirni različici.

9.   Države članice ter ustrezni organi, uradi in agencije Unije Komisiji do 1. septembra vsako leto predložijo posodobljene informacije.

10.   Komisija do 30. septembra vsako leto skliče sestanek mehanizma EU za pripravljenost na krize v zvezi z migracijami in upravljanje takšnih kriz, da predstavi konsolidirano oceno razmer. Sestava in način delovanja mehanizma EU za pripravljenost na krize v zvezi z migracijami in upravljanje takšnih kriz sta določena v Priporočilu (EU) 2020/1366 v izvirni različici.

1.   Komisija pri ocenjevanju splošnih migracijskih razmer ali tega, ali je država članica pod migracijskim pritiskom, zanjo obstaja tveganje za tak pritisk ali se sooča z resnimi migracijskimi razmerami, uporabi poročilo iz člena 9 ter upošteva katere koli dodatne informacije na podlagi člena 9(3), točka (a).

2.   Komisija upošteva tudi naslednje:

3.   Poleg tega Komisija pri ocenjevanju, ali se država članica sooča z resnimi migracijskimi razmerami, upošteva kumulativni učinek sedanjih in prejšnjih letnih prihodov državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva.

1.   Komisija skupaj s poročilom iz člena 9 sprejme izvedbeni sklep, v katerem določi, ali je posamezna država članica pod migracijskim pritiskom ali ji v prihodnjem letu grozi migracijski pritisk oziroma ali se sooča z resnimi migracijskimi razmerami.

Komisija se za ta namen posvetuje z zadevnimi državami članicami. Komisija lahko določi rok za taka posvetovanja.

2.   Komisija za namene odstavka 1 uporabi informacije, zbrane na podlagi člena 10, pri čemer upošteva vse elemente poročila iz člena 9, vse migracijske poti, vključno s posebnostmi strukturnega pojava izkrcanj po operacijah iskanja in reševanja ter nedovoljenega gibanja državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva med državami članicami, pa tudi prejšnji pritisk na zadevno državo članico in trenutne razmere.

3.   Kadar se je država članica v zadnjih 12 mesecih soočala z velikim številom prihodov zaradi ponavljajočih se izkrcanj po operacijah iskanja in reševanja, Komisija sklepa, da je ta država članica pod migracijskim pritiskom, če se zaradi obsega teh prihodov ustvarjajo nesorazmerne obveznosti tudi za dobro pripravljen azilni, sprejemni in migracijski sistem te države članice.

4.   Komisija vsako leto do 15. oktobra sprejme izvedbeni sklep ter ga posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu.

1.   Komisija na podlagi poročila iz člena 9 in skupaj z njim vsako leto predloži predlog izvedbenega akta Sveta o vzpostavitvi letnega solidarnostnega fonda, potrebnega za uravnoteženo in učinkovito reševanje migracijskih razmer v prihodnjem letu. Ta predlog odraža predvidene letne solidarnostne potrebe držav članic pod migracijskim pritiskom.

2.   V predlogu Komisije iz odstavka 1 se opredelijo skupno letno število potrebnih premestitev in finančni prispevki za letni solidarnostni fond na ravni Unije, in sicer vsaj:

Predlog Komisije iz odstavka 1 tega člena določa tudi letne okvirne prispevke za vsako državo članico z uporabo referenčnega ključa iz člena 66, da se olajša prevzemanje njenih solidarnostnih prispevkov (v nadaljnjem besedilu: prevzemanje zavez) na podlagi člena 13.

3.   Komisija pri opredelitvi ravni odgovornosti na ravni Unije, ki si jo morajo deliti vse države članice, in posledične ravni solidarnosti upošteva ustrezna kvalitativna in kvantitativna merila, vključno s skupnim številom prihodov, povprečnimi stopnjami ugodno rešenih prošenj za mednarodno zaščito in povprečnimi stopnjami vračanja za zadevno leto. Komisija upošteva tudi, da državam članicam, ki bodo postale države članice prejemnice na podlagi člena 58(1), ni treba izvajati svojih obljubljenih solidarnostnih prispevkov.

Komisija lahko določi večje število premestitev in višje finančne prispevke od tistih iz odstavka 2 tega člena in lahko opredeli druge oblike solidarnosti kot tiste iz člena 56(2), točka (c), odvisno od potreb po takih ukrepih, ki izhajajo iz posebnih izzivov na področju migracij v zadevni državi članici. Da se ohrani enaka vrednost različnih vrst solidarnostnih ukrepov, se ohrani razmerje med številkami iz odstavka 2, točki (a) in (b), tega člena.

4.   Ne glede na odstavek 2 tega člena se v predlogu Komisije iz odstavka 1 tega člena v izjemnih primerih, kadar informacije, ki jih zagotovijo države članice ter ustrezni organi, uradi in agencije Unije na podlagi člena 9(2), ali posvetovanja, ki jih je izvedla Komisija na podlagi člena 11(1), ne kažejo na potrebo po solidarnostnih ukrepih za naslednje leto, to ustrezno upošteva.

5.   Kadar Komisija v izvedbenem sklepu iz člena 11 ugotovi, da je ena ali več držav članic pod migracijskim pritiskom zaradi velikega števila prihodov, ki so posledica ponavljajočih se izkrcanj po operacijah iskanja in reševanja, določi okvirni odstotek letnega solidarnostnega fonda, ki se da na voljo tem državam članicam, pri čemer upošteva posebnosti zadevnih držav članic.

6.   Komisija vsako leto do 15. oktobra sprejme predlog iz odstavka 1 tega člena ter ga posreduje Svetu. Komisija istočasno ta predlog posreduje Evropskemu parlamentu. Do sprejetja izvedbenega akta Sveta iz člena 57, se predlog Komisije iz odstavka 1 tega člena ne objavi. Označi se s stopnjo tajnosti „RESTREINT UE/EU RESTRICTED“ in se kot tak obravnava v skladu s Sklepom Sveta 2013/488/EU (38).

1.   Da bi poskrbeli za učinkovito izvajanje dela IV te uredbe, se ustanovi solidarnostni forum EU na visoki ravni (v nadaljnjem besedilu: forum na visoki ravni), ki ga sestavljajo predstavniki držav članic, predseduje pa mu država članica, ki predseduje Svetu. Države članice so zastopane na ravni odgovornosti in pristojnosti odločanja, ki je ustrezna za izvajanje nalog, prenesenih na forum na visoki ravni.

Tretje države, ki so z Unijo sklenile sporazum o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, vložene v državi članici ali v zadevni tretji državi, so lahko po potrebi priložnostno povabljene k sodelovanju v forumu na visoki ravni, da bi prispevale k solidarnosti.

2.   Svet skliče forum na visoki ravni v 15 dneh po sprejetju poročila iz člena 9, sklepa iz člena 11 in predloga Komisije iz člena 12.

3.   Forum na visoki ravni na srečanju iz odstavka 2 obravnava poročilo iz člena 9, sklep iz člena 11 in predlog Komisije iz člena 12 ter preuči splošne razmere. Odloči tudi o solidarnostnih ukrepih in ravneh prispevkov, potrebnih na podlagi postopka iz člena 57, in, kadar je potrebno, o drugih ukrepih za odzivanje na migracije na področjih odgovornosti, pripravljenosti in nepredvidljivih razmer, pa tudi o zunanji razsežnosti migracij. Države članice na tem srečanju foruma na visoki ravni obljubijo solidarnostne prispevke za oblikovanje letnega solidarnostnega fonda na podlagi člena 57.

4.   Kadar Svet na pobudo države članice ali na povabilo Komisije meni, da solidarnostni prispevki v letni solidarnostni fond ne izpolnjujejo ugotovljenih potreb, tudi kadar so bili odobreni znatni odbitki v skladu s členoma 61 in 62 ali ima ena ali več držav članic pod migracijskim pritiskom večje potrebe od pričakovanih ali splošne razmere zahtevajo dodatno solidarnostno podporo, Svet z navadno večino ponovno skliče forum na visoki ravni, na katerem države članice zaprosi za dodatne solidarnostne prispevke. Vsako prevzemanje zavez se izvede v skladu s postopkom iz člena 57.

1.   Da bi poskrbeli za nemoteno delovanje dela IV te uredbe, se ustanovi solidarnostni forum EU na tehnični ravni (v nadaljnjem besedilu: forum na tehnični ravni), ki ga v imenu Komisije skliče in mu predseduje koordinator EU za solidarnost.

2.   Forum na tehnični ravni sestavljajo predstavniki ustreznih organov držav članic na ravni, ki je dovolj visoka za izvajanje nalog, prenesenih nanj.

3.   Tretje države, ki so z Unijo sklenile sporazum o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, vložene v državi članici ali v zadevni tretji državi, so lahko po potrebi priložnostno povabljene k sodelovanju v forumu na tehnični ravni, da bi prispevale k solidarnosti.

4.   Agencija za azil sodeluje v forumu na tehnični ravni. Evropska agencija za mejno in obalno stražo ter Agencija Evropske unije za temeljne pravice sodelujeta v forumu na tehnični ravni po potrebi in na povabilo koordinatorja EU za solidarnost. K sodelovanju so lahko povabljene tudi agencije Združenih narodov, odvisno od njihovega sodelovanja v solidarnostnem mehanizmu.

5.   Po sprejetju izvedbenega akta Sveta iz člena 57 koordinator EU za solidarnost skliče prvi sestanek foruma na tehnični ravni. Po tem prvem sestanku se forum na tehnični ravni sestaja redno in tako pogosto, kot je potrebno, zlasti na podlagi členov 58(3) in 59(6), da se omogoči operacionalizacija solidarnostnega mehanizma med državami članicami in obravnavajo potrebe po solidarnosti z opredeljenimi prispevki.

1.   Komisija imenuje koordinatorja EU za solidarnost, ki na tehnični ravni usklajuje izvajanje solidarnostnega mehanizma v skladu z delom IV te uredbe.

2.   Koordinator EU za solidarnost:

3.   Za namene odstavka 2 koordinatorju EU za solidarnost pomaga urad in ima na voljo potrebne finančne in človeške vire za učinkovito izvajanje svojih nalog. Koordinator EU za solidarnost se natančno usklajuje z Agencijo za azil, tudi pri praktičnih podrobnostih premestitve na podlagi te uredbe.

4.   V poročilu iz člena 9 se predstavi stanje izvajanja in delovanja solidarnostnega mehanizma.

5.   Države članice koordinatorju EU za solidarnost zagotovijo podatke in informacije, ki jih potrebuje za učinkovito izvajanje svojih nalog.

1.   Države članice obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki zaprosi na ozemlju katere koli izmed držav članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, ki je odgovorna država članica na podlagi meril iz poglavja II ali klavzul iz poglavja III tega dela.

2.   Kadar brez poseganja v pravila iz dela IV te uredbe na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene države članice, ki bi bila odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, je za obravnavo odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja registrirana.

3.   Kadar država članica prosilca ne more predati državi članici, ki je bila prvotno določena kot odgovorna, ker se utemeljeno domneva, da bi bil prosilec s premestitvijo v to državo članico soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic, ki bi pomenilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu člena 4 Listine, država članica, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja II ali klavzule iz poglavja III tega dela, da bi ugotovila, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico.

Kadar država članica na podlagi prvega pododstavka tega odstavka prosilca ne more predati nobeni državi članici, določeni na podlagi meril iz poglavja II ali klavzul iz poglavja III tega dela, ali prvi državi članici, v kateri je bila prošnja registrirana, in ne more ugotoviti, ali je mogoče kot odgovorno določiti drugo državo članico, postane sama odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

4.   Če varnostno preverjanje iz člena 15 Uredbe (EU) 2024/1356 ni bilo opravljeno na podlagi navedene uredbe, prva država članica, v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana, čim prej po registraciji prošnje in še pred uporabo meril za določitev odgovorne države članice na podlagi poglavja II ali klavzul iz poglavja III tega dela, preuči, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da ta prosilec predstavlja grožnjo za notranjo varnost.

Če je bilo varnostno preverjanje iz člena 15 Uredbe (EU) 2024/1356 opravljeno, vendar ima prva država članica, v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito registrirana, upravičljive razloge, da preuči, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da ta prosilec predstavlja grožnjo za notranjo varnost, ta država članica opravi preverjanje čim prej po registraciji prošnje in še pred uporabo meril za določitev odgovorne države članice na podlagi poglavja II ali klavzul iz poglavja III tega dela.

Kadar se pri varnostnem preverjanju, opravljenem v skladu s členom 15 Uredbe (EU) 2024/1356 ali v skladu s prvim in drugim pododstavkom tega odstavka, ugotovi, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da ta prosilec predstavlja grožnjo za notranjo varnost, se za odgovorno državo članico določi država članica, ki opravlja varnostno preverjanje, člen 39 te uredbe pa se ne uporablja.

5.   Vsaka država članica si pridrži pravico, da ob upoštevanju pravil in zaščitnih ukrepov iz Uredbe (EU) 2024/1348 pošlje prosilca v varno tretjo državo.

1.   Prošnja za mednarodno zaščito se poda in registrira v državi članici prvega vstopa.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 se v primeru, da ima državljan tretje države ali oseba brez državljanstva veljavni dokument za prebivanje ali veljavni vizum, prošnja za mednarodno zaščito poda in registrira v državi članici, ki je izdala dokument za prebivanje ali vizum.

Kadar ima državljan tretje države ali oseba brez državljanstva dokument za prebivanje ali vizum, ki je potekel ali je bil razveljavljen, odvzet ali preklican, se prošnja za mednarodno zaščito poda in registrira v državi članici, v kateri se prosilec nahaja.

3.   Prosilec polno sodeluje s pristojnimi organi držav članic pri zbiranju biometričnih podatkov v skladu z Uredbo (EU) 2024/1358 in v zadevah, ki jih zajema ta uredba, zlasti tako, da čim prej, najpozneje pa med razgovorom iz člena 22 te uredbe, predloži in razkrije vse elemente in informacije, s katerimi razpolaga in ki so relevantne za določitev odgovorne države članice, vključno s predložitvijo svojih osebnih dokumentov, če prosilec ima take dokumente. Kadar prosilec v času razgovora ne more predložiti dokazov, s katerimi bi potrdil predložene elemente in informacije, ali izpolniti predloge iz člena 22(1) te uredbe, pristojni organ določi razumni rok za predložitev takih dokazov v obdobju iz člena 39(1) te uredbe, pri čemer upošteva okoliščine posameznega primera.

4.   Od prosilca se zahteva, da se nahaja v:

5.   Kadar je prosilec obveščen o odločitvi o predaji v skladu s členoma 42(2) in 67(10), sodeluje s pristojnimi organi in ravna skladno z navedeno odločitvijo.

1.   Če je bil prosilec obveščen o svojih obveznostih in posledicah njihovega neizpolnjevanja v skladu s členom 11(1), točka (b), Uredbe (EU) 2024/1356 ali členom 5(1) in členom 21 Direktive (EU) 2024/1346, ni upravičen do pogojev za sprejem iz členov 17 do 20 navedene direktive v nobeni drugi državi članici kot v državi članici, v kateri se mora nahajati na podlagi člena 17(4) te uredbe, od trenutka, ko je bil obveščen o odločitvi o svoji predaji odgovorni državi članici.

Prvi pododstavek ne posega v potrebo po zagotavljanju življenjskega standarda v skladu s pravom Unije, vključno z Listino, in mednarodnimi obveznostmi.

2.   Pristojni organi upoštevajo elemente in informacije za določitev odgovorne države članice, ki se predložijo po izteku roka, samo če zagotovijo dokaze, ki so odločilni za pravilno uporabo te uredbe, zlasti v zvezi z mladoletniki brez spremstva in združitvijo družine.

3.   Odstavek 1 se ne uporablja, kadar prosilec ni v državi članici, v kateri bi se moral nahajati, pristojni organi države članice, v kateri se nahaja, pa imajo utemeljene razloge za domnevo, da je prosilec morda bil žrtev kaznivega dejanja iz členov 2 in 3 Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (39).

4.   Države članice pri uporabi tega člena upoštevajo individualne okoliščine prosilca, vključno s kakršnim koli dejanskim tveganjem kršitev temeljnih pravic v državi članici, v kateri bi se prosilec moral nahajati. Vsi ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, so sorazmerni.

1.   Čim prej, v vsakem primeru pa na dan registracije prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, pristojni organ te države članice prosilcu zagotovi informacije o uporabi te uredbe, njegovih pravicah na podlagi te uredbe in obveznostih iz člena 17 ter o posledicah neizpolnjevanja obveznosti, določenih v členu 18. Te informacije vključujejo zlasti informacije o:

2.   Prosilec ima možnost, da zahteva informacije o poteku postopka, pristojni organi pa prosilca obvestijo o tej možnosti. Kadar je prosilec mladoleten, lahko take informacije zahteva mladoletni prosilec in starš ali zastopnik.

1.   Informacije iz člena 19 se zagotovijo v pisni obliki in so jedrnate, pregledne, razumljive in zlahka dostopne ter v jasnem in preprostem jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. Države članice uporabijo skupno informativno gradivo, ki je bilo v ta namen pripravljeno na podlagi odstavka 2 tega člena. Skupno informativno gradivo je na voljo tudi na spletu na odprti in lahko dostopni platformi za prosilce za mednarodno zaščito.

Kadar je potrebno za prosilčevo pravilno razumevanje, se informacije zagotovijo tudi ustno, po potrebi v zvezi z osebnim razgovorom iz člena 22. V ta namen ima prosilec možnost zastaviti vprašanja za pojasnitev predloženih informacij. Države članice si lahko pomagajo z multimedijsko opremo.

2.   Agencija za azil v tesnem sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi pripravi skupno informativno gradivo in specifične informacije za mladoletnike brez spremstva ter ranljive prosilce, kadar je to potrebno za prosilce s posebnimi potrebami glede sprejema ali postopkovnimi potrebami, ki vsebuje vsaj informacije iz člena 19. To skupno informativno gradivo vsebuje tudi informacije o uporabi Uredbe (EU) 2024/1358 in zlasti o namenu, za katerega se podatki o prosilcu lahko obdelujejo v okviru sistema Eurodac.

Skupno informativno gradivo se pripravi tako, da ga države članice lahko dopolnijo z dodatnimi informacijami, ki so specifične za zadevne države članice.

3.   Kadar je prosilec mladoletnik, mu informacije iz člena 19 na otroku prijazen način zagotovi ustrezno usposobljeno osebje v navzočnosti njegovega zastopnika.

1.   Prosilci imajo pravico, da se učinkovito posvetujejo s pravnim svetovalcem ali drugim zagovornikom, ki je priznan ali pooblaščen na podlagi nacionalnega prava, o zadevah v zvezi z uporabo meril iz Poglavja II ali klavzul iz Poglavja III tega dela v vseh fazah postopka za določitev odgovorne države članice, kot je določeno v tej uredbi;

2.   Brez poseganja v pravico prosilca, da na lastne stroške izbere svojega pravnega svetovalca ali drugega zagovornika, lahko prosilec v postopku za določitev odgovorne države članice zaprosi za brezplačno pravno svetovanje.

3.   Brezplačno pravno svetovanje zagotavljajo pravni svetovalci ali drugi zagovorniki, ki so priznani ali pooblaščeni na podlagi nacionalnega prava, da svetujejo ali pomagajo prosilcem ali jih zastopajo, ali nevladne organizacije, ki so na podlagi nacionalnega prava pooblaščene, da prosilcem zagotavljajo pravne storitve ali jih zastopajo.

Za namene prvega pododstavka se lahko učinkovit dostop do brezplačnega pravnega svetovanja zagotovi tako, da ena oseba zagotavlja pravno svetovanje v upravni fazi postopka več prosilcem hkrati.

4.   Države članice lahko organizirajo pravno svetovanje v skladu s svojimi nacionalnimi sistemi.

5.   Države članice določijo posebna postopkovna pravila v zvezi z načini vložitve in obdelave prošenj za zagotavljanje brezplačnega pravnega svetovanja, kot je določeno v tem členu.

6.   Za namene postopka za določitev odgovorne države članice se v okviru brezplačnega pravnega svetovanja med drugim zagotovi:

7.   Brez poseganja v odstavek 1 se lahko brezplačno pravno svetovanje v postopku za določitev odgovorne države članice izključi, kadar prosilcu že pomaga in ga zastopa pravni svetovalec.

8.   Pri izvajanju tega člena lahko države članice zaprosijo za pomoč Agencijo Evropske unije za azil. Poleg tega se lahko državam članicam prek skladov Unije zagotovi finančna podpora v skladu s pravnimi akti, ki se uporabljajo za tako financiranje.

1.   Pristojni organi države članice, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, iz člena 38(1) za olajšanje postopka za določitev odgovorne države članice opravijo osebni razgovor s prosilcem za namen uporabe člena 39. Namen razgovora je tudi prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 19.

Pristojni organi zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico za namen uporabe člena 39.

Kadar obstajajo znaki, da ima prosilec družinske člane ali sorodnike v državi članici, prosilec prejme predlogo, ki jo pripravi Agencija za azil. Prosilec to predlogo izpolni z informacijami, ki so mu na voljo, da se olajša uporaba člena 39. Kadar je mogoče, prosilec izpolni to predlogo še pred osebnim razgovorom iz tega člena.

Agencija za azil pripravi predlogo iz tretjega pododstavka tega odstavka do 12. aprila 2025. Agencija za azil pripravi tudi smernice za ugotavljanje istovetnosti in iskanje družinskih članov, s katerimi državo članico prosilko in zaprošeno državo članico v skladu s členoma 39 in 40 podpre pri uporabi členov 25 do 28 in 34.

Prosilec ima možnost, da pristojnim organom predloži ustrezno utemeljene razloge za razmislek o uporabi člena 35(1).

2.   Osebni razgovor se lahko opusti, kadar:

Za namene prvega pododstavka, točka (c), tega odstavka država članica, ki opusti razgovor, prosilcu v obdobju iz člena 39(1) omogoči, da predstavi vse nadaljnje informacije, ki so relevantne za pravilno določitev odgovorne države članice, vključno z ustrezno utemeljenimi razlogi, zakaj bi moral organ razmisliti o potrebi po osebnem razgovoru.

3.   Osebni razgovor se organizira pravočasno, v vsakem primeru pa pred predložitvijo zahteve za sprejem na podlagi člena 39.

4.   Osebni razgovor se vodi v jeziku, ki mu prosilec da prednost, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva. Razgovor z mladoletniki brez spremstva in, kadar je ustrezno, s spremstvom opravi oseba, ki ima potrebno znanje o pravicah in posebnih potrebah mladoletnikov, in sicer tako, da je prilagojen otrokom in okoliščinam, ob upoštevanju starosti in zrelosti mladoletnika, v prisotnosti zastopnika in, kadar je ustrezno, pravnega svetovalca mladoletnika. Po potrebi se poskrbi za prisotnost tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno sporazumevanje med prosilcem in osebo, ki vodi osebni razgovor. Poskrbi se lahko tudi za to, da bo pri osebnem razgovoru prisoten kulturni posrednik. Na zahtevo prosilca in kadar je mogoče, se prosilec odloči, katerega spola naj bo oseba, ki vodi razgovor, in, kadar je ustrezno, tolmač.

5.   Kadar okoliščine to ustrezno utemeljujejo, lahko države članice opravijo osebni razgovor prek videokonference. V takem primeru država članica zagotovi potrebne ureditve za ustrezne zmogljivosti, postopkovne in tehnične standarde, pravno pomoč in tolmačenje, pri čemer upošteva usmeritve Agencije za azil.

6.   Osebni razgovor poteka v razmerah, ki zagotavljajo ustrezno zaupnost. Opravi ga oseba, ki je za to usposobljena na podlagi nacionalnega prava. Prosilcem, ki so opredeljeni kot osebe, ki potrebujejo posebna procesna jamstva na podlagi Uredbe (EU) 2024/1348, se zagotovi ustrezna podpora, da se ustvarijo pogoji, ki so potrebni za uspešno predstavitev vseh elementov, ki omogočajo določitev odgovorne države članice. Osebje, ki vodi razgovor s prosilci, se tudi na splošno seznani z dejavniki, ki bi lahko negativno vplivali na sposobnost prosilca, da se z njim opravi razgovor, kot so znaki, da je bil v preteklosti mučen ali pa je bil žrtev trgovine z ljudmi.

7.   Država članica, ki vodi osebni razgovor, pripravi zvočni posnetek razgovora in njegov pisni povzetek, ki vsebuje vsaj poglavitne informacije, ki jih je prosilec zagotovil med razgovorom. Prosilec je o snemanju razgovora in o namenu takega snemanja vnaprej obveščen. Kadar obstaja dvom o izjavah prosilca podanih med osebnim razgovorom prevlada zvočni posnetek. Povzetek je lahko v obliki poročila ali na standardnem obrazcu. Država članica prosilcu, pravnemu svetovalcu ali drugemu zagovorniku, ki je priznan ali pooblaščen na podlagi nacionalnega prava in ki prosilca pravno zastopa, pravočasno zagotovi dostop do povzetka, in sicer čim prej po razgovoru, v vsakem primeru pa preden pristojni organi sprejmejo odločitev o odgovorni državi članici. Prosilec ima ob koncu osebnega razgovora ali v določenem roku možnost, da ustno ali pisno izrazi pripombe ali poda pojasnila glede morebitnih napačnih prevodov ali nesporazumov ali drugih stvarnih napak v pisnem povzetku.

1.   Pri izvajanju vseh postopkov iz te uredbe je primarna skrb držav članic otrokova največja korist. Postopki, ki zadevajo mladoletnike, se obravnavajo prednostno.

2.   Vsaka država članica, v kateri se mladoletnik brez spremstva nahaja, zagotovi, da ima mladoletnik svojega zastopnika in da mu ta pomaga pri ustreznih postopkih iz te uredbe. Zastopnik ima vire, kvalifikacije, usposobljenost, strokovno znanje in neodvisnost, da v postopkih na podlagi te uredbe zagotovi upoštevanje otrokove največje koristi. Zastopnik ima dostop do vsebine relevantnih dokumentov iz spisa prosilca, vključno s posebnim informativnim gradivom za mladoletnike brez spremstva, in mladoletnika brez spremstva ustrezno obvešča o napredovanju postopkov v okviru te uredbe.

Kadar prošnjo poda oseba, ki trdi, da je mladoletnik, ali v zvezi s katero obstajajo objektivni razlogi za domnevo, da je mladoletnik, in ki nima spremstva, pristojni organi:

V primeru nesorazmernega števila prošenj, ki jih vložijo mladoletniki brez spremstva, ali v drugih izjemnih primerih se lahko rok za imenovanje zastopnika na podlagi drugega pododstavka, točka (b), podaljša za deset delovnih dni.

Kadar pristojni organ ugotovi, da je prosilec, ki trdi, da je mladoleten, nedvomno starejši od osemnajst let, mu ni treba imenovati zastopnika v skladu s tem odstavkom.

Naloge zastopnika oziroma osebe iz drugega pododstavka, točka (a), prenehajo, kadar pristojni organi po oceni starosti iz člena 25(1) Uredbe (EU) 2024/1348 ne domnevajo, da je prosilec mladoletnik, ali menijo, da prosilec ni mladoletnik, ali kadar prosilec ni več mladoletnik brez spremstva.

Kadar je za zastopnika imenovana organizacija, ta določi osebo, odgovorno za izvajanje dolžnosti zastopnika mladoletnika. Za to osebo se uporablja prvi pododstavek.

Zastopnik iz prvega pododstavka je lahko ista oseba ali organizacija, kot tista, ki se določi v skladu s členom 23 Uredbe (EU) 2024/1348.

3.   Države članice vključijo zastopnika mladoletnika brez spremstva v celoten postopek za določitev odgovorne države članice na podlagi te uredbe. Zastopnik mladoletniku brez spremstva pomaga zagotoviti informacije, ki so relevantne za oceno otrokove največje koristi v skladu z odstavkom 4, vključno z uveljavljanjem pravice do izjave, in podpira njegovo sodelovanje z drugimi akterji, kot so organizacije za iskanje družin, kadar je to za navedeni namen ustrezno in ob ustreznem upoštevanju obveznosti do mladoletnika glede zaupnosti.

4.   Države članice pri ocenjevanju otrokove največje koristi tesno sodelujejo med sabo in upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

5.   Pred predajo mladoletnika brez spremstva država članica, ki izvede predajo, obvesti odgovorno državo članico ali državo članico premestitve, ki potrdi, da bodo brez odlašanja sprejeti vsi ustrezni ukrepi iz členov 16 in 27 Direktive (EU) 2024/1346 ter člena 23 Uredbe (EU) 2024/1348, vključno z imenovanjem zastopnika v odgovorni državi članici ali državi članici premestitve. Pred odločitvijo o predaji mladoletnika brez spremstva se opravi individualna ocena otrokove največje koristi. Ocena temelji na relevantnih dejavnikih iz odstavka 4 tega člena, sklepi ocene teh dejavnikov pa se jasno navedejo v odločitvi o predaji. Oceno brez odlašanja opravi ustrezno usposobljeno osebje s potrebnimi kvalifikacijami in strokovnim znanjem, da se zagotovi upoštevanje otrokove največje koristi.

6.   Za namene uporabe člena 25 država članica, v kateri je bila prošnja mladoletnika brez spremstva za mednarodno zaščito prvič registrirana, takoj ustrezno ukrepa, da na ozemlju držav članic ugotovi istovetnost družinskih članov, sorojencev ali sorodnikov mladoletnika brez spremstva, pri čemer varuje otrokovo največjo korist.

V ta namen lahko ta država članica zaprosi za pomoč mednarodne ali druge ustrezne organizacije in lahko mladoletniku omogoči dostop do storitev takih organizacij za iskanje oseb.

Osebju pristojnih organov iz člena 52, ki obravnava zahteve v zvezi z mladoletniki brez spremstva, se zagotovi ustrezno usposabljanje glede posebnih potreb mladoletnikov, ki je relevantno za uporabo te uredbe.

7.   Da se olajšajo ustrezni ukrepi za ugotavljanje istovetnosti članov družine ali sorodnikov mladoletnika brez spremstva, ki bivajo na ozemlju druge države članice na podlagi odstavka 6 tega člena, Komisija sprejme izvedbene akte, vključno s standardnim obrazcem za izmenjavo ustreznih podatkov med državami članicami. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2).

1.   Merila za določanje odgovorne države članice se uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju.

2.   Država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega poglavja, se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je bila prošnja za mednarodno zaščito v kateri od držav članic prvič registrirana.

1.   Kadar je prosilec mladoletnik brez spremstva, se uporabljajo samo merila iz tega člena. Ta merila se uporabljajo v vrstnem redu, v katerem so navedena v odstavkih 2 do 5.

2.   Za odgovorno se določi država članica, v kateri se zakonito nahaja družinski član ali sorojenec mladoletnika brez spremstva, razen če se dokaže, da to ni v otrokovo največjo korist. Kadar je prosilec poročen mladoletnik, katerega zakonec se na ozemlju držav članic ne nahaja na zakonit način, je odgovorna tista država članica, v kateri se na zakonit način nahaja oče, mati ali druga odrasla oseba, odgovorna za mladoletnika, bodisi v skladu s pravom ali prakso te države članice, ali sorojenec, razen če se dokaže, da to ni v otrokovo največjo korist.

3.   Kadar je prosilec mladoletnik brez spremstva, ki ima sorodnika, ki se na zakonit način nahaja v drugi državi članici, ter se na podlagi individualne obravnave ugotovi, da lahkota sorodnik skrbi zanj, ta država članica združi mladoletnika z njegovim sorodnikom in se določi za odgovorno državo članico, razen če se dokaže, da to ni v otrokovo največjo korist.

4.   Kadar družinski člani, sorojenci ali sorodniki iz odstavkov 2 in 3 bivajo v več kot eni državi članici, se odgovorna država članica določi glede na otrokovo največjo korist.

5.   V odsotnosti družinskega člana, sorojenca ali sorodnika iz odstavkov 2 in 3 je odgovorna tista država članica, v kateri je bila prošnja mladoletnika brez spremstva za mednarodno zaščito prvič registrirana, če je to v otrokovo največjo korist.

6.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 78 v zvezi z naslednjim:

Komisija pri izvrševanju svojih pooblastil za sprejemanje delegiranih aktov ne preseže obsega otrokove največje koristi, kot je določeno na podlagi člena 23(4).

7.   Komisija z izvedbenimi akti določi enotne metode za posvetovanje in izmenjavo informacij med državami članicami za namene tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2).

1.   Kadar ima prosilec družinskega člana, ki mu je kot upravičencu do mednarodne zaščite dovoljeno prebivanje v državi članici, ali ki prebiva v državi članici na podlagi dovoljenja za prebivanje za daljši čas v skladu z Direktivo Sveta 2003/109/ES (40) ali dovoljenja za prebivanje za daljši čas, odobrenega v skladu z nacionalnim pravom, kadar se navedena direktiva ne uporablja v zadevni državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito pod pogojem, da sta zadevni osebi pisno izrazili svojo željo v zvezi s tem.

2.   Kadar je bilo družinskemu članu prej dovoljeno prebivanje v državi članici kot upravičencu do mednarodne zaščite, vendar je pozneje postal njen državljan, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje, pod pogojem, da sta zadevni osebi pisno izrazili svojo željo v zvezi s tem.

3.   Odstavka 1 in 2 se uporabljata tudi za otroke, rojene po prihodu družinskega člana na ozemlje držav članic.

1.   Kadar ima prosilec veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je ta dokument izdala.

2.   Kadar ima prosilec veljaven vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je ta vizum izdala, razen če je bil ta vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v členu 8 Uredbe (ES) št. 810/2009. V takem primeru je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna zastopana država članica.

3.   Kadar ima prosilec več kot en veljaven dokument za prebivanje ali vizum, ki so jih izdale različne države članice, se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, določi v naslednjem vrstnem redu:

4.   Kadar ima prosilec enega ali več dokumentov za prebivanje, katerih veljavnost je potekla ali ki so bili razveljavljeni, preklicani ali odvzeti manj kot tri leta pred registracijo prošnje, ali enega ali več vizumov, katerih veljavnost je potekla ali ki so bili razveljavljeni, preklicani ali odvzeti manj kot 18 mesecev pred registracijo prošnje, se uporabljajo odstavki 1, 2 in 3.

5.   Dejstvo, da je bil dokument za prebivanje ali vizum izdan na podlagi lažne ali privzete identitete ali ob predložitvi prirejenih, ponarejenih ali neveljavnih listin, ne preprečuje, da bi bila odgovornost dodeljena državi članici, ki je ta dokument za prebivanje ali vizum izdala. Vendar država članica, ki je izdala dokument za prebivanje ali vizum, ni odgovorna, če lahko po izdaji dokumenta ali vizuma dokaže, da je prišlo do prevare.

1.   Kadar ima prosilec diplomo ali kvalifikacijo, ki ga je izdala izobraževalna ustanova s sedežem v državi članici, je ta država članica odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito pod pogojem, da je prošnja registrirana manj kot šest let po izdaji diplome ali kvalifikacije.

2.   Kadar ima prosilec več kot eno diplomo ali kvalifikacijo, ki so jih izdale izobraževalne ustanove v različnih državah članicah, prevzame odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito država članica, ki je izdala diplomo ali kvalifikacijo po najdaljšem obdobju študija, ali v primeru enako dolgih obdobij študija država članica, kjer je bila pridobljena zadnja diploma ali kvalifikacija.

1.   Če državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vstopi na ozemlje držav članic prek države članice, v katero lahko vstopi brez vizuma, je za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna ta država članica.

2.   Odstavek 1 se ne uporabi, če je prošnja za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva registrirana v drugi državi članici, v kateri zanj oziroma zanjo za vstop na njeno ozemlje prav tako ne velja vizumska obveznost. V tem primeru je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna ta druga država članica.

1.   Kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih v seznamih iz člena 40(4) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) 2024/1358, ugotovi, da je prosilec nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku iz tretje države, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v katero prosilec vstopi. Če se prošnja registrira več kot 20 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje, ta odgovornost preneha.

2.   Ne glede na prvi odstavek tega člena, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih v seznamih iz člena 40(4) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) 2024/1358, ugotovi, da je bil prosilec na ozemlje države članice izkrcan po operaciji iskanja in reševanja, je navedena država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Če se prošnja registrira več kot 12 mesecev po datumu izkrcanja, ta odgovornost preneha.

3.   Odstavka 1 in 2 tega člena se ne uporabljata, če se lahko na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih v seznamih iz člena 40(4) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) 2024/1358, ugotovi, da je bil prosilec na podlagi člena 67 te uredbe po prestopu meje premeščen v drugo državo članico. V tem primeru je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna ta druga država članica.

1.   Kadar je prosilka zaradi nosečnosti oziroma prosilka ali prosilec zaradi novorojenega otroka, resne duševne ali fizične bolezni, hude invalidnosti, hude psihološke stiske ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, sorojenca ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, sorojenec ali starš prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od pomoči slednjega, država članica praviloma prosilca in otroka, sorojenca ali starša pusti skupaj oziroma ju združi, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že pred prihodom prosilca na ozemlje držav članic, da je otrok, sorojenec ali starš oziroma prosilec zmožen skrbeti za vzdrževano osebo in da zadevni osebi pisno izrazita svojo željo v zvezi s tem, potem ko sta bili o tem obveščeni.

Kadar obstajajo znaki, da na ozemlju države članice, v kateri se nahaja vzdrževana oseba, zakonito prebiva otrok, sorojenec ali starš, ta država članica pred predložitvijo zahteve za sprejem na podlagi člena 39 preveri, ali otrok, sorojenec ali starš lahko skrbi za vzdrževano osebo.

2.   Kadar otrok, sorojenec ali starš iz odstavka 1 zakonito prebiva v drugi državi članici in ne v tisti, v kateri se nahaja prosilec, je odgovorna tista država članica, v kateri ta otrok, sorojenec ali starš zakonito prebiva, razen če prosilec zaradi svojega zdravstvenega stanja dlje časa ne more potovati v to državo članico. V takem primeru je odgovorna tista država članica, v kateri se nahaja prosilec. Ta država članica ni obvezana pripeljati otroka, sorojenca ali starša prosilca na svoje ozemlje.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 78 v zvezi z naslednjim:

4.   Komisija z izvedbenimi akti določi enotne metode za posvetovanje in izmenjavo informacij med državami članicami za namene tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2).

1.   Z odstopanjem od člena 16(1) se lahko država članica odloči, da obravnava v njej registrirano prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za mednarodno zaščito, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila, določena v tej uredbi.

2.   Država članica, v kateri je registrirana prošnja za mednarodno zaščito in ki opravlja postopek za določitev odgovorne države članice, ali odgovorna država članica, lahko kadar koli pred sprejetjem prve vsebinske odločitve od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca, da se zagotovi združitev svojcev, iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi pomembnih povezav glede družinskih, socialnih ali kulturnih vidikov, tudi kadar ta druga država članica ni odgovorna glede na merila, določena v členih 25 do 28 in 34. Zadevne osebe pisno izrazijo strinjanje v zvezi s tem.

Država članica, ki poda zahtevo, v zahtevo za sprejem vključi vse gradivo, s katerim razpolaga in ki ga država članica, na katero je zahteva naslovljena, potrebuje za oceno položaja.

Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri vse potrebno za preučitev humanitarnih razlogov iz zahteve in državi članici, ki poda zahtevo, v dveh mesecih od datuma prejema zahteve odgovori prek elektronskega komunikacijskega omrežja, vzpostavljenega na podlagi člena 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003. V primeru zavrnitve zahteve se v odgovoru navedejo razlogi zanjo.

1.   Država članica, ki je odgovorna na podlagi te uredbe, je dolžna:

2.   Za namene te uredbe položaja mladoletnika, ki spremlja prosilca in ustreza opredelitvi družinskega člana, ni mogoče ločiti od položaja njegovega družinskega člana in mladoletnika sprejme ali ponovno sprejme država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito navedenega družinskega člana, ne da bi bilo potrebno pisno soglasje zadevne osebe, tudi če sam mladoletnik ni prosilec, razen če se dokaže, da to ni v otrokovo največjo korist. Enako velja za otroke, rojene po prihodu prosilca na ozemlje držav članic, ne da bi bilo treba začeti nov postopek za njihov sprejem.

Ne glede na zahtevo po pisnem soglasju iz člena 26 se od zadevnih oseb ne zahteva pisno soglasje, kadar se v zvezi z državo članico, ki je navedena kot odgovorna država članica na podlagi člena 26, začne nov postopek za sprejem mladoletnika, razen če se dokaže, da predaja v odgovorno državo članico ni v otrokovo največjo korist.

3.   V situacijah iz odstavka 1, točki (a) in (b), tega člena odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348.

1.   Kadar država članica prosilcu izda dokument za prebivanje, se odloči za uporabo člena 35, meni, da ni v otrokovo največjo korist, da mladoletnika brez spremstva preda odgovorni državi članici, ali zadevne osebe ne preda odgovorni državi članici v rokih iz člena 46, postane sama odgovorna država članica in obveznosti iz člena 36 se prenesejo nanjo. Kadar je ustrezno, prek elektronskega komunikacijskega omrežja, vzpostavljenega na podlagi člena 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003, o tem obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki izvaja postopek za določitev odgovorne države članice, ali državo članico, ki je bila zaprošena za sprejem prosilca ali je prejela obvestilo o ponovnem sprejemu.

Država članica, ki postane odgovorna na podlagi prvega pododstavka tega odstavka, na podlagi člena 16(3) Uredbe (EU) 2024/1358 navede, da je postala odgovorna država članica.

2.   Po obravnavi prošnje v okviru postopka na meji na podlagi Uredbe (EU) 2024/1348 obveznosti iz člena 36(1) te uredbe prenehajo 15 mesecev po tem, ko je odločitev, s katero se prošnja zavrne kot nedopustna, neutemeljena ali očitno neutemeljena v zvezi s statusom begunca ali statusom subsidiarne zaščite ali odločitev s katero se prošnja razglasi za implicitno ali eksplicitno umaknjeno, postala končna.

Prošnja, registrirana po obdobju iz prvega pododstavka, se za namen te uredbe šteje za novo prošnjo, zato je v takem primeru treba začeti nov postopek za določitev odgovorne države članice.

3.   Ne glede na prvi pododstavek odstavka 2 tega člena, kadar oseba zaprosi za mednarodno zaščito v drugi državi članici v obdobju 15 mesecev iz navedenega pododstavka in je postopek za ponovni sprejem v teku na dan izteka navedenega obdobja 15 mesecev, odgovornost ne preneha, dokler se navedeni postopek za ponovni sprejema ne zaključi ali se iztečejo roki, v katerih mora država članica, ki izvede predajo, izvesti predajo v skladu s členom 46.

4.   Obveznosti iz člena 36(1) te uredbe prenehajo, kadar odgovorna država članica na podlagi podatkov, evidentiranih in shranjenih v skladu z Uredbo (EU) 2017/2226, ali drugih dokazov ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj devet mesecev, razen če ima zadevna oseba veljaven dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica.

Prošnja, registrirana po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, se za namen te uredbe šteje za novo prošnjo, zato je v takem primeru treba začeti nov postopek za določitev odgovorne države članice.

5.   Obveznost o ponovnem sprejemu državljana tretje države ali osebe brez državljanstva iz člena 36(1), točka (b), te uredbe preneha, kadar se na podlagi posodobitve podatkovnega niza iz člena 16(2), točka (d), Uredbe (EU) 2024/1358 ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic, bodisi prisilno bodisi prostovoljno, v skladu z odločbo o vrnitvi ali odredbo o odstranitvi po umiku ali zavrnitvi prošnje.

Prošnja, registrirana po dejanski odstranitvi ali prostovoljni vrnitvi, se za namen te uredbe šteje za novo prošnjo, zato je v takem primeru treba začeti nov postopek za določitev odgovorne države članice.

1.   Vsaka država članica o osebi, ki je zajeta v področje uporabe te uredbe, drugi državi članici, ki to zahteva, sporoči podatke, ki so primerni, relevantni in nujni za namene:

2.   Informacije iz odstavka 1 vsebujejo samo:

3.   Pod pogojem, da je to potrebno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, lahko odgovorna država članica od druge države članice zahteva, da jo obvesti o razlogih, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, in kadar je ustrezno, razloge za morebitne odločitve glede prosilca. Kadar odgovorna država članica uporablja člen 56 Uredbe (EU) 2024/1348, lahko navedena država članica zahteva tudi informacije, na podlagi katerih lahko njeni pristojni organi ugotovijo, ali so se pojavili novi elementi oziroma ali jih je prosilec predložil. Država članica, na katero je zahteva naslovljena, se lahko odloči, da ne bo odgovorila na zahtevo, če bi take informacije zelo verjetno škodovale njenim bistvenim interesom ali varovanju svoboščin in temeljnih pravic zadevne osebe ali drugih. Država članica, ki poda zahtevo, prosilca vnaprej obvesti o zahtevanih specifičnih informacijah in o razlogu za to zahtevo.

4.   Kakršno koli zahtevo po informacijah se pošlje samo v zvezi s posamezno prošnjo za mednarodno zaščito ali predajo zaradi premestitve. V tej zahtevi so navedeni razlogi, na katerih temelji, in kadar je namen države članice preveriti, ali obstaja merilo, po katerem bo verjetno država članica, na katero je zahteva naslovljena, določena za odgovorno, je navedeno, na katerih dokazih temelji ta zahteva, vključno z ustreznimi informacijami iz zanesljivih virov o načinih in sredstvih, s katerimi prosilci vstopajo na ozemlja držav članic, ali na katerem konkretnem in preverljivem delu izjav prosilca zahteva temelji. Take ustrezne informacije iz zanesljivih virov same po sebi ne zadostujejo za določitev odgovornosti in pristojnosti države članice po tej uredbi, vendar lahko prispevajo k ovrednotenju drugih navedb v zvezi s posameznim prosilcem.

5.   Država članica, na katero je zahteva naslovljena, mora odgovoriti v treh tednih. Morebitne zamude pri predložitvi odgovora se ustrezno utemeljijo. Dejstvo, da ne odgovori v tritedenskem roku, države članice, na katero je zahteva naslovljena, ne razrešuje obveznosti, da odgovori. Če ta država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, zadrži informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, ta država članica ne sme navesti izteka rokov iz člena 39 kot razloga za zavrnitev izpolnitve zahteve za sprejem. V tem primeru se roka za predložitev zahteve za sprejem, določena v členu 39, podaljšata za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena.

6.   Izmenjava informacij se opravi na zahtevo države članice in se lahko izvede samo med organi, katerih določitev s strani posamezne države članice je bila sporočena Komisiji v skladu s členom 52(1).

7.   Izmenjava informacij se lahko uporabi samo za namene iz odstavka 1. V vsaki državi članici se take informacije lahko, odvisno od njihove vrste in pooblastil organa prejemnika, sporočijo samo organom ter sodiščem in razsodiščem, pooblaščenim za:

8.   Država članica, ki posreduje informacije, zagotovi, da so informacije točne in ažurne. Če se izkaže, da je država članica posredovala informacije, ki so netočne ali ki jih ne bi smela posredovati, se o tem takoj obvestijo države članice, ki so te informacije prejele. Te morajo take informacije popraviti ali izbrisati.

9.   V vsaki zadevni državi članici se v individualni dokumentaciji za zadevno osebo ali v registru hrani zapis o prenosu in prejemu izmenjanih informacij.

1.   Vsaka država članica brez odlašanja uradno obvesti Komisijo o pristojnih organih, odgovornih za izpolnjevanje obveznosti na podlagi te uredbe, ter o vseh spremembah v zvezi z navedenimi organi. Države članice zagotovijo, da imajo ti organi potrebne človeške, materialne in finančne vire za izpolnjevanje svojih nalog, ki se nanašajo na uporabo postopkov za hitro in učinkovito določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, zlasti za varstvo postopkovnih in temeljnih pravic, zagotavljanje hitrega postopka za združitev družinskih članov in sorodnikov, ki se nahajajo v različnih državah članicah, odgovarjanje v predpisanih rokih na zahteve po informacijah, zahteve za sprejem in obvestila o ponovnem sprejemu, ter kadar je ustrezno, izpolnjevanje svojih obveznosti na podlagi dela IV.

2.   Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi konsolidiran seznam organov iz odstavka 1. V primeru sprememb navedenega seznama Komisija enkrat letno objavi posodobljen konsolidiran seznam.

3.   Države članice zagotovijo, da osebje organov iz odstavka 1 prejme ustrezno usposabljanje v zvezi z uporabo te uredbe.

4.   Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi varne poti elektronske komunikacije med organi iz odstavka 1 ter med navedenimi organi in Agencijo za azil za prenos informacij, biometričnih podatkov, pridobljenih v skladu z Uredbo (EU) 2024/1358, zahtev, obvestil, odgovorov ter vse druge pisne korespondence in za zagotovitev, da pošiljatelji samodejno prejmejo elektronski dokaz o dostavi. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2).

1.   Države članice lahko na dvostranski osnovi sklenejo medsebojne upravne dogovore v zvezi s praktičnimi podrobnostmi izvajanja te uredbe z namenom olajšanja njene uporabe in povečanja njene učinkovitosti. Takšen dogovor se lahko nanaša na:

2.   Države članice lahko tudi ohranijo upravne dogovore, sklenjene na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003 (41) in Uredbe (EU) št. 604/2013. Če ti dogovori niso združljivi s to uredbo, zadevne države članice te dogovore spremenijo tako, da odpravijo vse neskladnosti.

3.   Pred sklenitvijo ali spremembo kakršnega koli dogovora iz odstavka 1(b) se zadevne države članice o združljivosti dogovora s to uredbo posvetujejo s Komisijo.

4.   Kadar Komisija meni, da je dogovor iz odstavka 1(b) nezdružljiv s to uredbo, o tem v razumnem obdobju uradno obvesti zadevne države članice. Zadevne države članice storijo vse potrebno, da dogovor v razumnem času spremenijo tako, da odpravijo vse take neskladnosti.

5.   Države članice o vseh dogovorih iz odstavka 1 ter odpovedi ali spremembi teh dogovorov uradno obvestijo Komisijo.

1.   Kadar imata državi članici ali kadar ima več držav članic težave pri sodelovanju na podlagi te uredbe ali pri njeni uporabi med njima oziroma njimi, se zadevni državi članici oziroma zadevne države članice na zahtevo ene ali več izmed njih brez odlašanja posvetujeta oziroma posvetujejo, da bi v razumnem času našli oziroma našle ustrezne rešitve v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, kot je določeno v členu 4(3) PEU, s čimer se olajša pravilno delovanje mehanizmov, vzpostavljenih s to uredbo, in rešijo težave pri njihovi uporabi.

Kadar je primerno, se lahko informacije o nastalih težavah in najdeni rešitvi posredujejo Komisiji in drugim državam članicam v okviru odbora iz člena 77.

2.   Kadar rešitve na podlagi odstavka 1 ni mogoče najti ali kadar se težave nadaljujejo, lahko ena ali več zadevnih držav članic zaprosi Komisijo, da se posvetuje z zadevnimi državami članicami, da bi našla ustrezne rešitve. Komisija začne taka posvetovanja brez odlašanja. Zadevne države članice se dejavno udeležijo posvetovanj. Države članice in Komisija sprejmejo vse ustrezne ukrepe za takojšnjo rešitev zadeve. Komisija lahko sprejme priporočila, naslovljena na zadevne države članice, v katerih navede ukrepe, ki jih je treba sprejeti, in ustrezne roke.

Kadar je primerno, se lahko informacije o nastalih težavah, danih priporočilih in najdeni rešitvi posredujejo drugim državam članicam v okviru odbora iz člena 77.

Postopek iz tega člena ne vpliva na roke iz te uredbe v posameznih primerih.

3.   Ta člen ne posega v pooblastila Komisije v zvezi z nadzorom uporabe prava Unije v skladu s členoma 258 in 260 PDEU. Ne posega tudi v možnost zadevnih držav članic, da spor predložijo Sodišču Evropske unije v skladu s členom 273 PDEU ali v možnost, da katera koli država članica zadevo predloži Sodišču Evropske unije v skladu s členom 259 PDEU.

1.   Letni solidarnostni fond, ki vključuje prispevke, določene v izvedbenem aktu Sveta iz člena 57, kot so jih države članice obljubile na srečanju foruma na visoki ravni, se uporablja kot glavno orodje solidarnostnega odziva za države članice pod migracijskim pritiskom na podlagi potreb, opredeljenih v predlogu Komisije iz člena 12.

2.   Letni solidarnostni fond ima naslednje oblike solidarnostnih ukrepov, ki se štejejo za enakovredne:

Ukrepe v tretjih državah ali v zvezi z njimi iz prvega pododstavka, točka (b), tega odstavka izvajajo države članice prejemnice v skladu s področjem uporabe in cilji te uredbe in Uredbe (EU) 2021/1147.

3.   Finančni prispevki iz odstavka 2, točka (b), za projekte v tretjih državah so osredotočeni zlasti na:

1.   Svet na podlagi predloga Komisije iz člena 12 in v skladu z zavezami, prevzetimi na forumu na visoki ravni iz člena 13, vsako leto pred koncem koledarskega leta sprejme izvedbeni akt za vzpostavitev letnega solidarnostnega fonda, vključno z referenčnim številom potrebnih premestitev in finančnih prispevkov za letni solidarnostni fond na ravni Unije ter posebnimi zavezami, ki jih je vsaka država članica med srečanjem foruma na visoki ravni iz člena 13 dala za vsako obliko solidarnostnih prispevkov iz člena 56(2). Svet sprejme izvedbeni akt iz tega odstavka s kvalificirano večino. Svet lahko predlog Komisije iz člena 12 spremeni s kvalificirano večino.

2.   V izvedbenem aktu Sveta iz odstavka 1 tega člena se po potrebi določi tudi okvirni odstotek letnega solidarnostnega fonda, ki se lahko da na voljo državam članicam pod migracijskim pritiskom zaradi velikega števila prihodov, ki so posledica ponavljajočih se izkrcanj po operacijah iskanja in reševanja, pri čemer se upoštevajo geografske posebnosti zadevnih držav članic. Opredeli lahko tudi druge oblike solidarnosti iz člena 56(2), točka (c), odvisno od potreb po takih ukrepih, ki izhajajo iz posebnih izzivov na področju migracij v zadevnih državah članicah.

3.   Na srečanju foruma na visoki ravni iz člena 13 države članice na podlagi predloga Komisije iz člena 12 sprejmejo odločitev v zvezi s skupnim referenčnim številom za vsak solidarnostni ukrep v letnem solidarnostnem fondu. Na tem srečanju države članice tudi obljubijo prispevke za letni solidarnostni fond v skladu z odstavkom 4 tega člena in obvezni pravični delež, izračunan glede na referenčni ključ iz člena 66.

4.   Države članice imajo pri izvajanju odstavka 3 tega člena popolno diskrecijsko pravico, da izberejo med oblikami solidarnostnih ukrepov iz člena 56(2) ali kombinacijo teh ukrepov. Države članice, ki se zavežejo alternativnim solidarnostnim ukrepom, navedejo finančno vrednost takih ukrepov na podlagi objektivnih meril. Kadar alternativni solidarnostni ukrepi niso opredeljeni v predlogu Komisije iz člena 12, se lahko države članice še vedno zavežejo k takim ukrepom. Kadar države članice prejemnice takih ukrepov v danem letu ne zahtevajo, se pretvorijo v finančne prispevke.

1.   Država članica, ki je bila v sklepu iz člena 11 opredeljena kot država članica, ki je pod migracijskim pritiskom, po sprejetju izvedbenega akta Sveta iz člena 57 Komisijo in Svet obvesti, kadar namerava uporabiti letni solidarnostni fond. Komisija o tem obvesti Evropski parlament.

2.   Zadevna država članica vključi informacije o obliki in ravni solidarnostnih ukrepov iz člena 56(2), ki so potrebni za obravnavanje razmer, po potrebi vključno z morebitno uporabo sestavnih delov stalnega nabora orodij EU za podporo na področju migracij. Kadar ta država članica namerava uporabiti finančne prispevke opredeli tudi zadevne programe porabe Unije.

3.   Po prejemu informacij iz odstavka 2 ima zadevna država članica dostop do letnega solidarnostnega fonda v skladu s členom 60. Koordinator EU za solidarnost brez odlašanja, v vsakem primeru pa v desetih dneh po prejemu informacij skliče forum na tehnični ravni za operacionalizacijo solidarnostnih ukrepov.

1.   Kadar država članica v sklepu iz člena 11 ni opredeljena kot država članica, ki je pod migracijskim pritiskom, vendar meni, da se sooča z migracijskim pritiskom, uradno obvesti Komisijo o tem, da mora uporabiti letni solidarnostni fond, ter o tem obvesti Svet. Komisija o tem obvesti Evropski parlament.

2.   Uradno obvestilo iz odstavka 1 vključuje:

3.   Agencija za azil, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Agencija Evropske unije za temeljne pravice ter zadevna država članica Komisiji na njeno zahtevo pomagajo pri pripravi ocene migracijskega pritiska.

4.   Komisija hitro oceni uradno obvestilo, pri čemer upošteva informacije iz členov 9 in 10, oceni ali je bilo v sklepu iz člena 11 ugotovljeno, da za državo članico, ki predloži uradno obvestilo, obstaja tveganje migracijskega pritiska, oceni splošne razmere v Uniji, razmere v državi članici, ki predloži uradno obvestilo, v zadnjih 12 mesecih in potrebe, ki jih je izrazila ta država članica, ter sprejme odločitev glede tega, ali naj se šteje, da je država članica pod migracijskim pritiskom. Kadar Komisija sklene, da je država članica pod migracijskim pritiskom, zadevna država članica postane država članica prejemnica, razen če je njen dostop do koriščenja letnega solidarnostnega fonda zavrnjen v skladu z odstavkom 6 tega člena.

5.   Komisija svoj sklep brez odlašanja posreduje zadevni državi članici, Evropskemu parlamentu in Svetu.

6.   Kadar je s sklepom Komisije ugotovljeno, da je država članica, ki predloži uradno obvestilo, pod migracijskim pritiskom, koordinator EU za solidarnost brez odlašanja in v dveh tednih po tem, ko je bil sklep Komisije za operacionalizacijo solidarnostnih ukrepov posredovan zadevni državi članici, Evropskemu parlamentu in Svetu, skliče forum na tehnični ravni. Koordinator EU za solidarnost skliče forum na tehnični ravni, razen če Komisija meni ali če Svet sklene z izvedbenim aktom, sprejetim v dveh tednih od posredovanja sklepa Komisije zadevni državi članici, Evropskemu parlamentu in Svetu, da v letnem solidarnostnem fondu ni dovolj zmogljivosti, da bi zadevna država članica lahko koristila letni solidarnostni fond, ali da obstajajo drugi objektivni razlogi, zaradi katerih ta država članica ne more koristiti letnega solidarnostnega fonda.

7.   Kadar Svet sklene, da v letnem solidarnostnem fondu ni zadostnih zmogljivosti, se uporabi člen 13(4), najpozneje en teden po sklepu Komisije pa se skliče forum na visoki ravni.

V primeru, da se Komisija odloči zavrniti zahtevo države članice, da se šteje, kot da je država pod migracijskim pritiskom, lahko država članica, ki predloži uradno obvestilo, Komisiji in Svetu predloži novo uradno obvestilo z ustreznimi dodatnimi informacijami.

1.   Na forumu na tehnični ravni države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo, da bi zagotovile uspešno in učinkovito operacionalizacijo solidarnostnih prispevkov v letni solidarnostni fond za zadevno leto, in sicer uravnoteženo in pravočasno, ob upoštevanju ugotovljenih in ocenjenih potreb ter razpoložljivih solidarnostnih prispevkov.

2.   Koordinator EU za solidarnost ob upoštevanju razvoja razmer na področju migracij usklajuje operacionalizacijo solidarnostnih prispevkov, da se zagotovi uravnotežena porazdelitev razpoložljivih solidarnostnih prispevkov med države članice prejemnice.

3.   Z izjemo izvajanja finančnih prispevkov države članice pri operacionalizaciji opredeljenih solidarnostnih ukrepov izvajajo svoje obljubljene solidarnostne prispevke iz člena 56 za dano leto pred koncem navedenega leta, brez poseganja v člena 65(3) in 67(12).

Prispevajoče države članice izvedejo svoje zaveze sorazmerno s svojo splošno sprejeto zavezo v letni solidarnostni fond za dano leto pred koncem leta.

Državam članicam, ki jim je bil odobren popoln odbitek solidarnostnih prispevkov v skladu s členom 61 ali 62 ali so same države članice prejemnice na podlagi členov 58(1) in 59(4), ni treba izvesti obljubljenih solidarnostnih prispevkov iz člena 56(2) za dano leto.

Od prispevajočih držav članic se ne zahteva, da izpolnijo svoje zaveze, dane na podlagi člena 56(2), ali uporabijo poravnave obveznosti na podlagi člena 63 v korist države članice prejemnice, kadar je Komisija v sklepu iz člena 11 ali člena 59(4) v navedeni državi članici prejemnici ugotovila sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pravili iz dela III te uredbe, ki bi lahko imele resne negativne posledice za delovanje te uredbe.

4.   Na prvem sestanku foruma na tehnični ravni v letnem ciklu lahko prispevajoče države članice in države članice prejemnice na podlagi ugotovljenih potreb izrazijo razumne preference glede profilov razpoložljivih kandidatov za premestitev in morebitnega načrtovanja izvajanja svojih solidarnostnih prispevkov, pri čemer se upošteva potreba po nujnih ukrepih za države članice prejemnice.

Koordinator EU za solidarnost omogoča lažjo interakcijo in sodelovanje med državami članicami v zvezi s temi vidiki.

Države članice pri izvajanju premestitev prednostno upoštevajo premestitev ranljivih oseb.

5.   Organi, uradi in agencije Unije, ki so pristojne na področju azila ter upravljanja mej in migracij, na zahtevo in v okviru svojih pooblastil zagotavljajo podporo državam članicam in Komisiji, da bi se zagotovilo pravilno izvajanje in delovanje tega dela. Ta podpora je lahko v obliki analiz, strokovnega znanja in operativne podpore. Koordinator EU za solidarnost usklajuje vso pomoč strokovnjakov ali skupin, ki jih napoti Agencija za azil, Evropska agencija za mejno in obalno stražo ali kateri koli drug organ, urad ali agencija Unije, v zvezi z operacionalizacijo solidarnostnih prispevkov.

6.   Vsako leto januarja od leta 2025 in tako naprej, države članice koordinatorju EU za solidarnost potrdijo ravni vsakega solidarnostnega ukrepa, izvedenega v predhodnem letu.

1.   Država članica, za katero je v sklepu iz člena 11 ugotovljeno, da je pod migracijskim pritiskom, ali ki meni, da je pod migracijskim pritiskom, in ki ni uporabila letnega solidarnostnega fonda v skladu s členom 58 ali uradno obvestila o potrebi, da uporabi letni solidarnostni fond v skladu s členom 59, lahko kadar koli zahteva, da se delno ali v celoti odbijejo njeni obljubljeni prispevki iz izvedbenega akta Sveta iz člena 57.

Zadevna država članica predloži svojo zahtevo Komisiji. Zadevna država članica posreduje svojo zahtevo v vednost Svetu.

2.   Kadar je država članica, ki poda zahtevo, iz odstavka 1 tega člena država članica, ki v sklepu iz člena 11 ni opredeljena kot država pod migracijskim pritiskom, vendar meni, da je pod migracijskim pritiskom, ta država članica v svojo zahtevo vključi:

Komisija pri ocenjevanju take zahteve upošteva tudi informacije iz členov 9 in 10.

3.   Komisija obvesti Svet o svoji oceni zahteve v štirih tednih po prejemu zahteve, predložene v skladu s tem členom. Komisija o tej oceni obvesti tudi Evropski parlament.

4.   Svet po prejemu ocene Komisije sprejme izvedbeni akt, s katerim določi, ali se državi članici dovoli odstopanje od izvedbenega akta Sveta iz člena 57.

1.   Država članica, za katero je v sklepu iz člena 11 ugotovljeno, da se sooča z resnimi migracijskimi razmerami, ali ki meni, da se sooča z resnimi migracijskimi razmerami, lahko kadar koli zahteva, da se delno ali v celoti odbijejo njeni obljubljeni prispevki, določeni v izvedbenem aktu Sveta iz člena 57.

Zadevna država članica predloži svojo zahtevo Komisiji. Zadevna država članica posreduje svojo zahtevo v vednost Svetu.

2.   Kadar je za državo članico, ki poda zahtevo, v sklepu iz člena 11 ugotovljeno, da se sooča z resnimi migracijskimi razmerami, zahteva vključuje:

3.   Kadar za državo članico, ki poda zahtevo, v sklepu iz člena 11 ni ugotovljeno, da se sooča z resnimi migracijskimi razmerami, vendar sama meni, da se sooča z resnimi migracijskimi razmerami, zahteva poleg informacij iz odstavka 2 tega člena vsebuje tudi ustrezno utemeljeno obrazložitev glede resnosti migracijskih razmer v državi članici, ki poda zahtevo. Komisija pri ocenjevanju takšne zahteve upošteva tudi informacije iz členov 9 in 10 ter, ali je bilo za državo članico v sklepu iz člena 11 ugotovljeno, da za njo obstaja tveganje migracijskega pritiska.

4.   Komisija obvesti Svet o svoji oceni zahteve v štirih tednih po prejemu zahteve, predložene v skladu s tem členom. Komisija o tej oceni obvesti tudi Evropski parlament.

5.   Svet po prejemu ocene Komisije sprejme izvedbeni akt, s katerim določi, ali se državi članici dovoli odstopanje od izvedbenega akta Sveta iz člena 57.

1.   Kadar so zaveze za premestitev v letnem solidarnostnem fondu, določenem v izvedbenem aktu Sveta iz člena 57, enake ali višje od 50 % števila, navedenega v predlogu Komisije iz člena 12, lahko država članica prejemnica druge države članice zaprosi, da prevzamejo odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, za katere je bila država članica prejemnica določena kot odgovorna, namesto za premestitve v skladu s postopkom iz člena 69.

2.   Prispevajoča država članica lahko državam članicam prejemnicam sporoči, da je pripravljena prevzeti odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, za katere je bila določena kot odgovorna država članica prejemnica, namesto premestitev:

Kadar prispevajoča država članica sporoči takšno pripravljenost in se država članica prejemnica strinja, država članica prejemnica uporabi postopek iz člena 69.

3.   Prispevajoče države članice prevzamejo odgovornost za prošnje za mednarodno zaščito, za katere je bila država članica prejemnica določena kot odgovorna, do višjega od obeh števil iz točk (a) in (b) tega odstavka, kadar so po sestanku foruma na visoki ravni, sklicanega v skladu s členom 13(4), zaveze za premestitev v letnem solidarnostnem fondu, določenem v izvedbenem aktu Sveta iz člena 57:

4.   Odstavek 3 tega člena se uporablja tudi, kadar so zaveze, ki jih je treba izpolniti v danem letu, nižje od višjega od obeh števil iz točk (a) ali (b) navedenega odstavka zaradi popolnih ali delnih odbitkov, odobrenih v skladu s členom 61 ali 62, ali ker državam članicam prejemnicam iz členov 58(1) in 59(4) ni treba izvršiti obljubljenih solidarnostnih prispevkov za dano leto.

5.   Prispevajoča država članica, ki do konca danega leta ni izvršila svojih zavez ali sprejela premestitev na podlagi člena 67(9), enakih svojim zavezam za premestitve iz člena 57(3), na zahtevo države članice prejemnice prevzame odgovornost za prošnje za mednarodno zaščito, za katere je bila država članica prejemnica določena kot odgovorna do števila premestitev, zavezanih v skladu s členom 57(3), čim prej po koncu danega leta.

6.   Prispevajoča država članica opredeli posamezne prošnje, za katere prevzame odgovornost na podlagi odstavkov 2 in 3 tega člena, ter obvesti državo članico prejemnico prek elektronskega komunikacijskega omrežja, vzpostavljenega na podlagi člena 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003.

Prispevajoča država članica postane država članica, odgovorna za opredeljene prošnje, in navede svojo odgovornost na podlagi člena 16(3) Uredbe (EU) 2024/1358.

7.   Državam članicam ni treba prevzeti odgovornosti na podlagi prvega pododstavka odstavka 6 tega člena, ki presega njihov pravični delež, izračunan v skladu z referenčnim ključem iz člena 66.

8.   Ta člen se uporablja samo, kadar:

9.   Prispevajoča država članica lahko ta člen uporablja za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, katerih prošnje so bile dokončno zavrnjene v državi članici prejemnici. Uporabljata se člena 55 in 56 Uredbe (EU) 2024/1348.

1.   Finančne prispevke sestavljajo transferji zneskov iz prispevajočih držav članic v proračun Unije in so zunanji namenski prejemki v skladu s členom 21(5) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (42). Finančni prispevki se uporabijo za izvajanje ukrepov letnega solidarnostnega fonda iz člena 56(2), točka (b), te uredbe.

2.   Države članice prejemnice opredelijo ukrepe, ki se lahko financirajo s finančnimi prispevki iz odstavka 1 tega člena, in jih predložijo forumu na tehnični ravni. Komisija tesno sodeluje z državami članicami prejemnicami, da bi zagotovila, da ti ukrepi ustrezajo ciljem, določenim v členu 56(2), točka (b), in členu 56(3). Koordinator EU za solidarnost vodi popis ukrepov in ga da na voljo prek foruma na tehnični ravni.

3.   Komisija sprejme izvedbeni akt v zvezi s pravili o delovanju finančnih prispevkov. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2).

4.   Kadar se znesek iz člena 57(1) te uredbe ne dodeli v celoti, se preostali znesek lahko doda znesku iz člena 10(2), točka (b), Uredbe (EU) 2021/1147.

5.   Države članice poročajo Komisiji in forumu na tehnični ravni o napredku pri izvajanju ukrepov, ki se financirajo s finančnimi prispevki na podlagi tega člena.

6.   Komisija v svoje poročilo iz člena 9 vključi informacije o izvajanju ukrepov, ki se financirajo s finančnimi prispevki na podlagi tega člena, med drugim o vprašanjih, ki bi lahko vplivala na izvajanje, in vseh ukrepih, sprejetih za njihovo obravnavo.

1.   Prispevki v obliki alternativnih solidarnostnih ukrepov temeljijo na posebni zahtevi države članice prejemnice. Ti prispevki se štejejo za finančno solidarnost, njihovo konkretno vrednost pa skupaj in na realističen način določijo zadevne prispevajoče države članice in države članice prejemnice ter sporočijo koordinatorju EU za solidarnost, preden se ti prispevki izvedejo.

2.   Države članice zagotovijo alternativne solidarnostne ukrepe le kot dodatek in brez podvajanja tistim, ki so zagotovljeni z operacijami organov, uradov in agencij Unije ali s financiranjem Unije na področju upravljanja azila in migracij v državah članicah prejemnicah. Države članice zagotovijo alternativne solidarnostne ukrepe le kot dodatek k temu, kar morajo prispevati preko organov, uradov in agencij Unije.

3.   Države članice prejemnice in prispevajoče države članice dokončajo izvajanje dogovorjenih alternativnih solidarnostnih ukrepov, tudi če so zadevni izvedbeni akti prenehali veljati.

1.   Postopek iz tega člena se uporablja za premestitev oseb iz člena 56(2), točka (a).

2.   Pred uporabo postopka iz tega člena država članica prejemnica zagotovi, da ni utemeljenih razlogov za domnevo, da ta oseba predstavlja grožnjo za notranjo varnost. Če obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da ta oseba predstavlja grožnjo za notranjo varnost pred ali med postopkom iz tega člena, vključno, kadar je bila nevarnost za notranjo varnost ugotovljena v skladu s členom 15 Uredbe (EU) 2024/1356, država članica prejemnica postopka iz tega člena ne uporabi ali pa ga nemudoma konča. Država članica prejemnica zadevno osebo izključi iz vsake prihodnje premestitve ali predaje kateri koli državi članici. Kadar je zadevna oseba prosilec za mednarodno zaščito, je država članica prejemnica odgovorna država članica v skladu s členom 16(4) te uredbe.

3.   Kadar naj bi se izvedla premestitev, država članica prejemnica opredeli osebe, ki bi jih bilo mogoče premestiti. Agencija za azil na zahtevo države članice prejemnice podpre državo članico prejemnico pri ugotavljanju istovetnosti oseb, ki jih je treba premestiti, in njihovem povezovanju z državami članicami premestitve v skladu s členom 2(1), točka (k), Uredbe (EU) 2021/2303.

Država članica po potrebi upošteva obstoj pomembnih povezav med zadevno osebo in državo članico premestitve, kot so tiste na podlagi družinskih ali kulturnih vidikov. V ta namen država članica prejemnica osebam, ki jih je treba premestiti, omogoči, da zagotovijo informacije o obstoju pomembnih povezav z določenimi državami članicami ter predložijo ustrezne informacije in dokumentacijo za določitev teh povezav. Ta priložnost ne pomeni pravice do izbire določene države članice premestitve na podlagi tega člena.

4.   Države članice prejemnice lahko za namen ugotavljanje istovetnosti oseb, ki jih je treba premestiti, in njihovega povezovanja z državami članicami premestitve, uporabijo orodja, ki jih je razvil koordinator EU za solidarnost.

Prosilci, ki niso pomembno povezani z nobeno državo članico, se pravično porazdelijo med preostale države članice premestitve.

Kadar je oseba, določena za premestitev, upravičenec do mednarodne zaščite, se zadevna oseba premesti samo potem, ko pisno privoli v premestitev.

5.   Kadar se izvede premestitev, država članica prejemnica obvesti osebe iz odstavka 1 tega člena o postopku iz tega člena in člena 68 ter, kadar je ustrezno, o obveznostih iz člena 17(3), (4) in (5) ter posledicah neizpolnjevanja obveznosti iz člena 18.

Prvi pododstavek tega odstavka se ne uporablja za prosilce, za katere se lahko država članica prejemnica določi kot odgovorna država članica na podlagi meril iz členov 25 do 28 in 34, razen člena 25(5). Taki prosilci niso upravičeni do premestitve.

6.   Države članice zagotovijo, da se družinski člani premestijo na ozemlje iste države članice.

7.   V primerih iz odstavkov 2 in 3 država članica prejemnica državi članici premestitve čim prej posreduje vse ustrezne informacije in dokumente o zadevni osebi z uporabo standardnega obrazca, da med drugim organom države članice premestitve omogoči, da preverijo, ali obstajajo razlogi za domnevo, da zadevna oseba predstavlja grožnjo za notranjo varnost.

8.   Država članica premestitve preuči informacije, ki jih je poslala država članica prejemnica na podlagi odstavka 7, in preveri, da ni utemeljenih razlogov za domnevo, da zadevna oseba predstavlja grožnjo za notranjo varnost. Država članica premestitve se lahko odloči, da bo te informacije preverila med osebnim razgovorom z zadevno osebo. Zadevno osebo se ustrezno obvesti o naravi in namenu takega razgovora. Osebni razgovor se opravi v rokih iz odstavka 9.

9.   Kadar ni utemeljenih razlogov za domnevo, da bi zadevna oseba predstavljala grožnjo za notranjo varnost, država članica premestitve potrdi, da bo zadevno osebo premestila v enem tednu od prejema ustreznih informacij od države članice prejemnice.

Kadar se s preverjanjem potrdi, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da zadevna oseba predstavlja grožnjo za notranjo varnost, država članica premestitve državo članico prejemnico v enem tednu od prejema ustreznih informacij od navedene države članice obvesti o naravi in temeljnih razlogih za opozorilo iz katere koli relevantne zbirke podatkov. V takih primerih se premestitev zadevne osebe ne izvede.

V izjemnih primerih, ko je mogoče dokazati, da je proučevanje informacij še posebej kompleksno ali da je treba hkrati preveriti veliko število primerov, lahko država članica premestitve odgovori po enotedenskem roku iz prvega in drugega pododstavka, vsekakor pa v dveh tednih. V takih primerih država članica premestitve državi članici prejemnici v prvotnem enotedenskem roku sporoči svojo odločitev o odložitvi odgovora.

Opustitev ukrepanja v enotedenskem roku iz prvega in drugega pododstavka ali dvotedenskem roku iz tretjega pododstavka pomeni potrditev prejema informacij in posledica tega je obveznost premestitve zadevne osebe, vključno z obveznostjo, da se ustrezno pripravi prihod osebe.

10.   Država članica prejemnica sprejme odločitev o predaji v enem tednu po tem, ko od države članice premestitve prejme potrditev. Zadevno osebo brez odlašanja pisno obvesti o odločitvi o njeni predaji v navedeno državo članico, in sicer najpozneje dva dni pred predajo v primeru prosilcev in en teden pred predajo v primeru upravičencev.

Kadar je oseba, ki jo je treba premestiti, prosilec, mora ravnati v skladu s sklepom o premestitvi.

11.   Premestitev zadevne osebe iz države članice prejemnice v državo članico premestitve se izvede v skladu z nacionalnim pravom države članice prejemnice po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in v štirih tednih po prejemu potrditve od države članice premestitve ali po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu odločitve o predaji z odložilnim učinkom v skladu s členom 43(3).

12.   Države članice prejemnice in države članice premestitve nadaljujejo z izvajanjem premestitve tudi po izteku časovnega okvira za izvajanje ali veljavnosti izvedbenih aktov Sveta iz členov 57, 61 in 62.

13.   Za postopek premestitve se smiselno uporabljajo člen 42(3), (4) in (5), člena 43 in 44, člen 46(1) in (3), člen 47(2) in (3) ter člena 48 in 50.

Država članica prejemnica, ki izvede predajo upravičenca do mednarodne zaščite, državi članici premestitve posreduje vse informacije iz člena 51(2), informacije, na podlagi katerih je upravičenec utemeljil svojo prošnjo, in razloge za vse odločitve, sprejete v zvezi z upravičencem.

14.   Komisija z izvedbenimi akti določi enotne metode za pripravo in predložitev informacij in dokumentov za namene premestitve. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 77(2). Pri pripravi teh izvedbenih aktov se lahko Komisija posvetuje z Agencijo za azil.

1.   Država članica premestitve obvesti državo članico prejemnico, Agencijo za azil in koordinatorja EU za solidarnost o varnem prihodu zadevne osebe ali o dejstvu, da se oseba v roku, ki je bil določen, ni zglasila.

2.   Kadar država članica premestitve premesti prosilca, za katerega odgovorna država članica še ni bila določena, država članica premestitve uporabi postopke iz dela III, razen člena 16(2), člena 17(1) in (2), člena 25(5), člena 29, člena 30 ter člena 33(1) in (2).

Kadar v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica premestitve.

Država članica premestitve svojo odgovornost navede v sistemu Eurodac na podlagi člena 16(1) Uredbe (EU) 2024/1358.

3.   Kadar je bil prosilec, za katerega je bila država članica prejemnica predhodno določena kot odgovorna na podlagi drugih razlogov, kot so merila iz člena 67(5), drugi pododstavek, premeščen, se odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prenese na državo članico premestitve.

Odgovornost za obravnavanje morebitnih dodatnih navedb ali naknadne prošnje zadevne osebe v skladu s členoma 55 in 56 Uredbe (EU) 2024/1348 se prav tako prenese na državo članico premestitve.

Država članica premestitve svojo odgovornost navede v sistemu Eurodac na podlagi člena 16(3) Uredbe (EU) 2024/1358.

4.   Kadar je bil upravičenec do mednarodne zaščite premeščen, mu država članica premestitve samodejno prizna status mednarodne zaščite ob upoštevanju statusa, ki ga je priznala država članica prejemnica.

1.   Kadar država članica prejemnica zaprosi drugo državo članico, da prevzame odgovornost za obravnavanje več prošenj za mednarodno zaščito na podlagi člena 63(1) in (2), svojo zahtevo posreduje prispevajoči državi članici in navede število prošenj za mednarodno zaščito, za katere je treba prevzeti odgovornost namesto odgovornosti za premestitve.

2.   Prispevajoča država članica odgovori na zahtevo v 30 dneh od prejema te zahteve.

Prispevajoča država članica se lahko odloči, da bo prevzela odgovornost za obravnavanje manjšega števila prošenj za mednarodno zaščito, kot jih je zahtevala država članica prejemnica.

3.   Država članica, ki je sprejela zahtevo na podlagi odstavka 2, opredeli posamezne prošnje za mednarodno zaščito, za katere prevzema odgovornost, in navede svojo odgovornost na podlagi člena 16(3) Uredbe (EU) (EU) 2024/1358.