(1)

Dostop do surovin je bistven za gospodarstvo Unije in delovanje notranjega trga. Obstaja vrsta neenergijskih in nekmetijskih surovin, ki se štejejo za kritične zaradi njihovega velikega gospodarskega pomena in izpostavljenosti visokemu tveganju za zanesljivost oskrbe, ki ga pogosto povzroča visoka koncentracija ponudbe iz majhnega števila tretjih držav. Glede na ključno vlogo številnih takih kritičnih surovin pri uresničevanju zelenega in digitalnega prehoda ter njihovo uporabo v obrambne ter letalske in vesoljske namene bi se lahko povpraševanje v prihodnjih desetletjih eksponentno povečalo. Hkrati se tveganje motenj v oskrbi povečuje zaradi vse večjih geopolitičnih napetosti in konkurence na področju virov. Poleg tega bi povečano povpraševanje po kritičnih surovinah brez ustreznega upravljanja lahko imelo negativne okoljske in socialne učinke.

(2)

Glede na kompleksnost in mednarodno naravo vrednostnih verig kritičnih surovin se z neusklajenimi nacionalnimi ukrepi za zagotovitev zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami tvega, da bo ogroženo delovanje notranjega trga. Kritične surovine se pogosto pridobivajo v specifičnih državah ali regijah, odvisno od geografske porazdelitve zadevnih zalog, se prevažajo za nadaljnjo predelavo drugje in nato prodajajo na notranjem trgu za uporabo v ustreznih izdelkih. V fazi predelave se kritične surovine pogosto večkrat uvozijo in izvozijo na notranjem trgu, preden se uporabijo za končni namen. Podobno lahko recikliranje ustreznih izdelkov ob koncu življenjske dobe z namenom predelave kritičnih surovin pogosto poteka v državi ali regiji, ki ni ta, v kateri so ustrezni odpadki zbrani, tako pridobljene sekundarne surovine pa se pogosto ponovno izvozijo za nadaljnjo predelavo in uporabo. Poleg tega so kritične surovine potrebne na začetku številnih industrijskih vrednostnih verig ter so pogosto nepogrešljivi vhodni materiali za širok nabor strateških sektorjev, vključno s sektorjem energije iz obnovljivih virov, sektorjem digitalne industrije, letalskim in vesoljskim sektorjem ter obrambnim sektorjem. Zato imajo ključno vlogo pri podpiranju gospodarskih dejavnosti na notranjem trgu, motnje v oskrbi pa bi lahko imele znaten čezmejni učinek med državami članicami.

(3)

Glede na navedeno bi lahko neusklajeni ukrepi držav članic izkrivljali konkurenco in razdrobili notranji trg, na primer z uvedbo različnih ureditev udeležencev na trgu, zagotavljanjem različnih ravni dostopa do spremljanja tveganja za zanesljivost oskrbe, zagotavljanjem različnih ravni podpore za nacionalne projekte ali ustvarjanjem ovir za čezmejno trgovino s kritičnimi surovinami ali povezanim blagom med državami članicami, s čimer bi se ustvarile ovire za pravilno delovanje notranjega trga. Poleg tega bi bili lahko posamezni ukrepi držav članic nezadostni za učinkovito preprečevanje motenj v oskrbi s kritičnimi surovinami oziroma bi lahko bili manj učinkoviti pri doseganju tega cilja.

(4)

Za zaščito delovanja notranjega trga bi bilo treba zato oblikovati skupni okvir Unije, da se zagotovi dostop do zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami ter zaščitita gospodarska odpornost in odprta strateška avtonomija Unije.

(5)

Prvič, v tem okviru bi bilo treba opredeliti surovine, ki veljajo za strateške in kritične, ter okrepiti odpornost dobavnih verig za te surovine v Uniji, vključno z opredelitvijo in podpiranjem nekaterih projektov surovin in njihovim priznavanjem kot strateških projektov ter prizadevanji za spodbujanje tehnološkega napredka in učinkovite rabe virov, da bi ublažili pričakovano povečanje porabe kritičnih surovin v Uniji. Drugič, zagotoviti je treba ukrepe za okrepitev sposobnosti Unije na področju spremljanja in blaženja obstoječih in prihodnjih tveganj za zanesljivost oskrbe. Tretjič, okvir bi moral vsebovati ukrepe za povečanje krožnosti in trajnostnosti kritičnih surovin, ki se uporabljajo v Uniji.

(6)

Da bi bili ukrepi iz te uredbe osredotočeni na najpomembnejše surovine, bi bilo treba vzpostaviti seznam strateških surovin in seznam kritičnih surovin. Ta seznama bi morala temeljiti na jasnih metodologijah, Komisija pa bi morala o uporabi teh metodologij obveščati odprto in pregledno. Ta seznama bi bilo treba uporabljati tudi za usmerjanje in usklajevanje prizadevanj držav članic pri prispevanju k uresničevanju ciljev te uredbe. Seznam strateških surovin bi moral vsebovati surovine, ki so strateško zelo pomembne za delovanje notranjega trga, ob upoštevanju njihove uporabe v strateških tehnologijah, na katerih temelji zeleni in digitalni prehod, ali za uporabo v obrambne ali letalske in vesoljske namene, za katere je značilna potencialno velika vrzel med svetovno ponudbo in predvidenim povpraševanjem ter za katere je povečanje proizvodnje razmeroma težavno, na primer zaradi dolgega pripravljalnega obdobja za nove projekte, s katerimi bi se povečala zmogljivost oskrbe. Seznam strateških surovin bi bilo treba redno pregledovati in, če je potrebno, posodabljati, da bi se upoštevale morebitne tehnološke in gospodarske spremembe. Da bi bila prizadevanja za povečanje zmogljivosti Unije v vrednostni verigi, krepitev zmogljivosti Unije za spremljanje in zmanjševanje tveganj za zanesljivost oskrbe ter povečanje diverzifikacije oskrbe osredotočena na surovine, za katere so najbolj potrebna, bi se morali nekateri ustrezni ukrepi uporabljati le za seznam strateških surovin. Državam članicam se ne bi smelo preprečiti oblikovanja dodatnih seznamov na podlagi njihovih posebnih nacionalnih potreb ali sprejemanja ustreznih ukrepov na nacionalni ravni.

(7)

Seznam kritičnih surovin bi moral vključevati vse strateške surovine ter vse druge surovine, ki so zelo pomembne za celotno gospodarstvo Unije in za katere obstaja visoko tveganje motenj v oskrbi, ki bi lahko izkrivljale konkurenco in razdrobile notranji trg. Poleg strateških tehnologij bi bili lahko v prihodnosti tudi drugi sektorji izpostavljeni visokim tveganjem za zanesljivost oskrbe. Komisija bi morala z namenom upoštevanja morebitnih tehnoloških in gospodarskih sprememb in ob nadaljevanju sedanje prakse redno izvajati oceno na podlagi podatkov o proizvodnji, trgovini, uporabi, recikliranju in zamenjavi širokega nabora surovin, da bi posodobila sezname strateških in kritičnih surovin, ki odražajo razvoj gospodarskega pomena in tveganja za zanesljivost oskrbe v zvezi s temi surovinami na notranjem trgu. Seznam kritičnih surovin bi moral vključevati tiste surovine, ki dosegajo ali presegajo pragove v smislu gospodarskega pomena in tveganja za zanesljivost oskrbe, ne da bi bile zadevne surovine razvrščene glede na kritičnost. Ta ocena bi morala temeljiti na povprečju najnovejših razpoložljivih podatkov za petletno obdobje. Ukrepi, povezani z enotno kontaktno točko, načrtovanjem, raziskovanjem, spremljanjem, krožnostjo in trajnostnostjo iz te uredbe, bi se morali uporabljati za vse kritične surovine.

(8)

Seznama strateških in kritičnih surovin bi morala uporabljati uveljavljene oznake za navedene surovine. Oznake na seznamu strateških surovin bi se morale, kadar je to primerno, nanašati na razred, do katerega je treba rafinirati surovino, da se lahko uporablja za proizvodnjo strateških tehnologij. Navedbe strateških in kritičnih surovin bi bilo treba razumeti, kot da se nanašajo na celotno vrednostno verigo teh surovin, ki vključuje njihovo nepredelano obliko in, kadar je primerno, vse faze predelave, ki vodijo do določenega razreda. V primeru vrednostne verige aluminija bi bilo treba podati posebno pojasnilo ter poleg aluminija navesti boksit, ki je njegova najpomembnejša ruda, in aluminijev oksid, ki je vmesna oblika v predelavi aluminija. Strateške in kritične surovine se v številnih primerih pridobivajo, predelujejo ali reciklirajo kot stranski proizvodi drugih glavnih postopkov pridobivanja, predelave in recikliranja. Na vključitev surovin na seznam oziroma na njihovo obravnavo v ustreznih določbah te uredbe zato ne bi smelo vplivati to, da so po naravi stranski proizvodi.

(9)

Za podporo izvajanju nalog v zvezi z razvojem strateških projektov in njihovim financiranjem, raziskovalnimi programi, zmogljivostmi za spremljanje ali strateškimi zalogami ter za ustrezno svetovanje Komisiji bi bilo treba ustanoviti Evropski odbor za kritične surovine (v nadaljnjem besedilu: Odbor). Odbor bi morali sestavljati predstavniki držav članic in Komisije, pri čemer bi moralo biti omogočeno sodelovanje drugih strani kot opazovalcev, zlasti Evropskega parlamenta. Za razvoj strokovnega znanja, potrebnega za izvajanje nekaterih nalog, bi moral Odbor ustanoviti stalne podskupine za financiranje, podporo javnosti, raziskovanje, spremljanje in strateške zaloge ter podskupino za krožnost, učinkovito rabo virov in nadomeščanje surovin, ki bi morale delovati kot mreža ustreznih nacionalnih organov ter bi se po potrebi posvetovale z industrijo, akademiki, civilno družbo in drugimi ustreznimi deležniki. Nasveti in mnenja Odbora bi morali biti nezavezujoči, če pa ne bi bili podani, to Komisiji ne bi smelo preprečevati izvajanja njenih nalog na podlagi te uredbe.

(10)

Vzpostaviti je treba ustrezne ukrepe za vzpostavitev skupnega pristopa do strateških projektov v Uniji, ki se ukvarjajo s pridobivanjem, predelavo ali recikliranjem strateških surovin ali prispevajo k proizvodnji ustreznih nadomestnih materialov. Ti strateški projekti bi morali skupaj s prizadevanji držav članic prispevati k povečanju zmogljivosti za zagotavljanje zanesljive oskrbe s strateškimi surovinami. Tudi drugi ukrepi, zlasti v zvezi z raziskovanjem ali krožnostjo, so namenjeni prispevanju krepitve različnih faz vrednostne verige.

(11)

Za zmanjšanje vse večjega tveganja motenj v oskrbi v Uniji, ki bi lahko izkrivljale konkurenco in razdrobile notranji trg, bi morale Komisija in države članice okrepiti zmogljivost različnih faz vrednostne verige strateških surovin, da bi prispevale k doseganju referenčnih vrednosti v zvezi z zmogljivostmi Unije in diverzifikacijo oskrbe. Take referenčne vrednosti bi morale prispevati k usmerjanju prizadevanj za okrepitev zmogljivosti Unije vzdolž vseh faz vrednostne verige strateških surovin, vključno s pridobivanjem, predelavo in recikliranjem, ter povečanju diverzifikacije zunanje oskrbe s strateškimi surovinami. Cilj bi moral biti povečanje zmogljivosti za vsako strateško surovino v vsaki fazi vrednostne verige, pri čemer bi si bilo treba prizadevati za doseganje skupnih referenčnih vrednosti glede zmogljivosti za pridobivanje, predelavo in recikliranje strateških surovin na ravni Unije. Prvič, Unija bi morala povečati uporabo lastnih geoloških virov strateških surovin in vzpostaviti zmogljivosti, ki bi ji omogočile pridobivanje surovin, potrebnih za proizvodnjo vsaj 10 % porabe strateških surovin v Uniji. Ob upoštevanju dejstva, da je zmogljivost pridobivanja močno odvisna od razpoložljivosti geoloških virov Unije, je doseganje te referenčne vrednosti odvisno od take razpoložljivosti. Drugič, za vzpostavitev celotne vrednostne verige in preprečitev ozkih grl v vmesnih fazah, bi bilo treba povečati tudi predelovalne zmogljivosti Unije in Unija bi morala biti sposobna proizvesti vsaj 40 % svoje letne porabe strateških surovin. Tretjič, pričakuje se, da se bo v prihodnjih desetletjih vse večji delež porabe strateških surovin v Uniji lahko pokril s sekundarnimi surovinami, kar bi izboljšalo zanesljivost in trajnostnost oskrbe Unije s surovinami. Zmogljivosti Unije za recikliranje bi morale zato omogočati proizvodnjo vsaj 25 % letne porabe strateških surovin v Uniji ter Unija bi morala biti sposobna reciklirati občutno večje količine vsake strateške surovine iz odpadkov. Za tokove odpadkov in strateške surovine, za katere je na voljo dovolj informacij, da se ocenijo zmogljivosti Unije za recikliranje kot delež strateških surovin, ki jih vsebujejo ti tokovi odpadkov, bi bilo treba določiti dodatno referenčno vrednost, ki bi temeljila na odpadkih. Spremljajoča prizadevanja, da se z raziskavami in inovacijami, nadomeščanjem, ozaveščanjem in drugimi ustreznimi ukrepi izboljša učinkovita raba virov, bodo prav tako olajšala doseganje teh referenčnih vrednosti. Te referenčne vrednosti se nanašajo na obdobje do leta 2030 v skladu s podnebnimi in energetskimi cilji Unije iz Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter digitalnimi cilji iz Sklepa (EU) 2022/2481 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki jih podpirajo. Poleg tega bodo kakovostna delovna mesta, vključno z razvojem spretnosti ter prehajanjem med delovnimi mesti, obravnavala tveganja na sektorskem trgu dela in pomagala zagotoviti konkurenčnost Unije. Komisija in države članice bi morale spodbujati tudi tehnološki napredek in učinkovito rabo virov, da bi pričakovano povečanje porabe kritičnih surovin v Uniji zadržale pod ustreznimi referenčnimi projekcijami. Komisija bi morala pri pripravi izvedbenih ukrepov na podlagi Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) razmisliti o morebitnem prispevku zahtev za okoljsko primerno zasnovo k doseganju prednostnih nalog Unije iz te uredbe.

(12)

Unija je pri oskrbi z nekaterimi surovinami skoraj v celoti odvisna od ene same države. Take odvisnosti ustvarjajo veliko tveganje motenj v oskrbi, ki bi lahko izkrivile konkurenco in razdrobile notranji trg. Da bi se omejilo tako morebitno tveganje in povečala gospodarska odpornost Unije, bi si bilo treba prizadevati, da Unija do leta 2030 ne bi bila odvisna od ene same tretje države za več kot 65 % dobave katerekoli strateške surovine, nepredelane in v kateri koli fazi predelave, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti državam, s katerimi je Unija vzpostavila strateško partnerstvo, prostotrgovinski sporazum ali druge oblike sodelovanja, ki zajemajo surovine, saj ti zagotavljajo večja zagotovila glede tveganj za zanesljivost oskrbe.

(13)

Da se zagotovi pravočasno izpolnjevanje referenčnih vrednosti, bi morala Komisija s pomočjo Odbora spremljati napredek pri doseganju referenčnih vrednosti in pri zadrževanju povpraševanja ter poročati o njem. Kadar je sporočeni napredek pri doseganju referenčnih vrednosti in pri zadrževanju povpraševanja na splošno nezadosten, bi morala Komisija oceniti izvedljivost in sorazmernost dodatnih ukrepov. Nezadosten napredek samo pri enem ali majhnem sklopu strateških surovin načeloma ne bi smel sprožiti potrebe po dodatnih prizadevanjih Unije.

(14)

Komisija bi morala ob podpori Odbora opredeliti projekte v Uniji, ki naj bi začeli ali razširili dejavnosti na področju pridobivanja, predelave ali recikliranja strateških surovin ali na področju proizvodnje in širjenja materialov, ki lahko nadomestijo strateške surovine v strateških tehnologijah, z namenom priznavanja takih projektov kot strateških projektov. Učinkovita podpora za strateške projekte lahko izboljša dostop do strateških surovin za sektorje nižje v prodajni verigi, ustvari gospodarske priložnosti vzdolž vrednostne verige, tudi za mala in srednja podjetja (MSP), in prispeva k ustvarjanju delovnih mest. Da bi se zagotovil razvoj strateških projektov po vsej Uniji, bi morali biti taki projekti zato upravičeni do racionaliziranih in predvidljivih postopkov za izdajo dovoljenja ter podpore pri pridobivanju dostopa do financiranja. Taki ukrepi bi lahko tudi navdahnili izboljšave drugih postopkov za izdajo dovoljenja in dostopa do financiranja projektov na področju kritičnih ali drugih surovin. Za usmerjeno podporo in zagotovitev dodane vrednosti projektov bi jih bilo treba pred prejemom take podpore oceniti na podlagi sklopa meril. Do take podpore bi morali biti upravičeni tudi projekti na področju surovin, pri katerih so strateške surovine stranski proizvod, vključno iz ostankov železa, če izpolnjujejo vsa ustrezna merila. Da bi se projekti priznali kot strateški projekti v Uniji, bi morali okrepiti zanesljivost oskrbe Unije s strateškimi surovinami. Prav tako bi morali projekti pokazati zadostno tehnično izvedljivost, vključno s pričakovano količino strateških surovin ali nadomestnih materialov, s katerimi bi povečali zmogljivost Unije, z izjemo materialov, proizvedenih za raziskovalne namene; izvajati bi jih bilo treba na okoljsko in družbeno trajnosten način ter bi morali zagotavljati čezmejne koristi zunaj zadevne države članice, vključno z učinki prelivanja vzdolž vrednostne verige. Kadar Komisija oceni, da so ta merila izpolnjena, bi morala s sklepom objaviti priznanje strateškega projekta. Ker je hitro priznavanje ključnega pomena za učinkovito podporo zanesljivosti oskrbe Unije, bi moral biti postopek ocenjevanja enostaven in ne preveč obremenjujoč.

(15)

Pri oceni, ali projekt v tretji državi ali v čezmorski državi ali ozemlju prispeva k zanesljivosti oskrbe Unije, bi bilo treba upoštevati zlasti status čezmorskih držav in ozemelj na podlagi prava Unije. Čezmorske države in ozemlja lahko prispevajo k varnemu dostopu Unije do trajnostne oskrbe s strateškimi in kritičnimi surovinami, zlasti v okviru strateških partnerstev.

(16)

Komisija bi morala s podporo Odbora opredeliti strateške projekte v tretjih državah ali v čezmorskih državah in ozemljih, ki naj bi začeli ali razširili dejavnosti na področju pridobivanja, predelave ali recikliranja strateških surovin ali na področju proizvodnje materialov, ki lahko nadomestijo strateške surovine v strateških tehnologijah. Da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje takih strateških projektov, bi morali ti projekti imeti boljši dostop do financiranja, na primer prek dostopa do mehanizmov za zmanjšanje tveganja pri naložbah. Da bi se zagotovila njihova dodana vrednost, bi bilo treba projekte oceniti na podlagi sklopa meril. Tako kot strateški projekti v Uniji bi morali tudi strateški projekti v tretjih državah okrepiti zanesljivost oskrbe Unije s strateškimi surovinami in bi morali pokazati zadostno tehnično izvedljivost. Tako strateški projekti v Uniji kot strateški projekti v tretjih državah ali v čezmorskih državah in ozemljih bi morali biti v skladu z enako ravnjo družbene in okoljske trajnostnosti. Da projekt postane strateški projekt na nastajajočem trgu ali v gospodarstvu v razvoju, bi moral biti vzajemno koristen za Unijo in zadevno tretjo državo ter dodati vrednost v navedeni državi, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi njegovo skladnost s skupno trgovinsko politiko Unije. Taka vrednost lahko izhaja iz prispevka projekta k več kot eni fazi vrednostne verige ter iz ustvarjanja širših gospodarskih in družbenih koristi v okviru projekta, vključno z ustvarjanjem delovnih mest v skladu z mednarodnimi standardi. Kadar Komisija oceni, da so ta merila izpolnjena, bi morala s sklepom objaviti priznanje strateškega projekta.

(17)

Da bi se zagotovila trajnostnost povečane proizvodnje kritičnih surovin, bi bilo treba nove projekte na področju surovin načrtovati in izvajati trajnostno ter pri tem zajemati vse vidike trajnostnosti, poudarjene v objavi Komisije z dne 11. septembra 2021 z naslovom „Načela EU za trajnostne surovine“, med drugim zagotavljanje varstva okolja, preprečevanje in zmanjševanje družbeno škodljivih učinkov z uporabo družbeno vzdržnih praks, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, kot so pravice žensk, in pregledne poslovne prakse. V okviru projektov bi bilo treba zagotoviti tudi sodelovanje v dobri veri ter celovita in pravična posvetovanja z ustreznimi deležniki, kot so lokalne skupnosti in domorodna ljudstva. Kadar projekt vključuje morebitno preselitev, bi bilo treba posebno pozornost nameniti spoštovanju človekovih pravic. Da bi se predlagateljem projektov omogočil jasen in učinkovit način izpolnjevanja tega merila, bi morala zadostovati skladnost z ustreznim pravom Unije ali nacionalnim pravom, mednarodnimi standardi, smernicami in načeli, kot je ustrezno, ali sodelovanje v shemi certificiranja, priznani na podlagi te uredbe.

(18)

V skladu s previdnostnim načelom Komisija projektov globokomorskega rudarjenja ne bi smela priznati kot strateške projekte, preden so zadostno raziskani učinki globokomorskega rudarjenja na morsko okolje, biotsko raznovrstnost in človekove dejavnosti, tveganja razumljena ter preden je s tehnologijami in operativnimi praksami mogoče dokazati, da okolje ni resno prizadeto.

(19)

Vsak predlagatelj projekta na področju strateških surovin bi moral imeti možnost, da Komisiji predloži vlogo za priznanje njegovega projekta kot strateškega projekta. Vloga bi morala vsebovati ustrezne dokumente in dokazila v zvezi z merili. Za boljšo oceno socialne, okoljske in ekonomske izvedljivosti, izvedljivosti projekta in stopnje zaupanja v ocene bi moral predlagatelj projekta zagotoviti tudi razvrstitev projekta v skladu z okvirno klasifikacijo Združenih narodov za vire. Za omogočanje objektivnega potrjevanja take klasifikacije bi jo moral predlagatelj projekta podpreti z ustreznimi dokazi. Vlogi bi morala biti priložena tudi časovnica projekta, da se oceni, kdaj bi projekt lahko prispeval k referenčnim vrednostim za domače zmogljivosti ali diverzifikacijo. Ker je javna podpora rudarskim projektom ključna za njihovo učinkovito izvajanje, bi moral predlagatelj projekta predložiti tudi načrt z ukrepi za njeno spodbujanje. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti socialnim partnerjem, civilni družbi in nadzornim organom. Predlagatelj projekta bi moral predložiti tudi poslovni načrt, ki bi vseboval informacije o finančni izvedljivosti projekta, pregled že doseženih sporazumov o financiranju, lastniški strukturi in odjemu ter ocene glede morebitnega ustvarjanja delovnih mest in potreb projekta v smislu kvalificirane delovne sile, vključno z izpopolnjevanjem in preusposabljanjem. Za uskladitev postopka predložitve vloge bi morala Komisija zagotoviti enotno predlogo za vloge.

(20)

Vloge v zvezi s projekti, ki bi lahko vplivali na domorodna ljudstva, bi morale vključevati načrt z ukrepi za tehtno posvetovanje s prizadetimi domorodnimi ljudstvi, preprečevanje in zmanjšanje škodljivih vplivov na ta domorodna ljudstva in, kadar je primerno, pravično nadomestilo. Če nacionalno pravo, ki se uporablja za projekt, obravnava te pojme, se lahko v načrtu namesto tega opišejo ti ukrepi. Za projekte v tretjih državah, ki vključujejo pridobivanje in niso zajeti v Direktivi 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), bi moral predlagatelj projekta zagotoviti tudi načrt za izboljšanje okoljskega stanja prizadetih območij po koncu pridobivanja. Če se projekt nahaja na zavarovanem območju, bi moral predlagatelj projekta oceniti tehnično primerne alternativne lokacije in jih opisati v načrtu, ki bi moral vključevati razloge, zaradi katerih ne veljajo za primerne za lokacijo projekta.

(21)

Za strukturiranje postopka bi morala Komisija organizirati javni razpis z rednimi roki za oddajo vloge, ki sovpadajo z datumi sej Odbora, da bi lahko predlagatelji projektov zaprosili za priznanje svojih projektov kot strateških projektov. Da se predlagateljem projektov zagotovi jasnost glede njihovih vlog za strateške projekte, bi morala Komisija upoštevati rok za svojo odločitev o priznanju projekta kot strateškega. Za obravnavo posebej zapletenih primerov ali velikega števila vlog na isti rok za oddajo vloge, bi morala imeti Komisija možnost, da ta rok enkrat podaljša. Svojo oceno bi morala posredovati Odboru pred njegovo sejo in njegovo mnenje bi morala upoštevati pri svoji odločitvi o priznanju strateškega projekta.

(22)

Ker je sodelovanje države članice, na ozemlju katere se bo izvajal strateški projekt, potrebno za zagotovitev njegovega učinkovitega izvajanja, bi morala imeti ta država članica pravico nasprotovati, da se projekt prizna kot strateški projekt proti volji te države članice, in s tem to tudi preprečiti. Če zadevna država članica to stori, bi morala svoje nasprotovanje utemeljiti s sklici na merila iz te uredbe. Podobno Unija ne bi smela priznati projekt kot strateški projekt, kadar ga bo tretja država izvajala proti volji svoje vlade, ter bi se zato morala vzdržati priznanja, kadar mu nasprotuje vlada tretje države.

(23)

Da bi se preprečile zlorabe statusa strateškega projekta, bi morala imeti Komisija pravico, da prekliče svoje priznanje strateškega projekta, pri čemer to utemelji po posvetovanju z Odborom in odgovornim predlagateljem projekta, če strateški projekt ne izpolnjuje več pogojev ali če je priznanje temeljilo na vlogi, ki je vsebovala nepravilne informacije, pomembne pri ocenjevanju meril za izbor. Da bi pritegnili dolgoročne naložbe in zagotovili pravno predvidljivost, bi moral strateški projekt v primeru posodobitev seznama strateških surovin iz priloge ohraniti svoj status za razumno obdobje po preklicu.

(24)

Strateške projekte bi bilo treba glede na njihov pomen za zagotavljanje zanesljive oskrbe s strateškimi surovinami in zaščito delovanja notranjega trga obravnavati kot projekte v javnem interesu. Zagotavljanje zanesljive oskrbe s strateškimi surovinami je ključnega pomena za uspeh zelenega in digitalnega prehoda ter odpornost obrambnega ter letalskega in vesoljskega sektorja. Da bi države članice prispevale k zanesljivosti oskrbe s strateškimi surovinami v Uniji, bi morale imeti možnost, da zagotovijo podporo v nacionalnih postopkih za izdajo dovoljenja, da bi pospešile izvajanje strateških projektov v skladu s pravom Unije.

(25)

Nacionalni postopek za izdajo dovoljenja zagotavlja, da so projekti na področju kritičnih surovin varni, zaščiteni ter v skladu z okoljskimi, družbenimi in varnostnimi zahtevami. Okoljsko pravo Unije določa skupne pogoje za vsebino nacionalnega postopka za izdajo dovoljenja, s čimer zagotavlja visoko raven varstva okolja in omogoča trajnostno izkoriščanje potenciala Unije v vrednostni verigi surovin. Priznanje kot strateški projekt zato ne bi smelo posegati v veljavne pogoje za izdajo dovoljenja za zadevne projekte, vključno s tistimi iz Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), Direktive Sveta 92/43/EGS (8), Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10), Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12) in Direktive 2006/21/ES.

(26)

Po drugi strani pa nepredvidljivost, zapletenost in včasih predolgo trajanje nacionalnih postopkov za izdajo dovoljenja spodkopavajo varnost naložb, ki je potrebna za učinkovit razvoj strateških projektov na področju surovin. Struktura in dolžina postopka za izdajo dovoljenja za ustrezne projekte se lahko med državami članicami zelo razlikujeta. Da bi se zagotovilo in pospešilo njihovo učinkovito izvajanje, bi morale države članice za strateške projekte uporabljati racionalizirane in predvidljive postopke za izdajo dovoljenja. V ta namen bi morali strateški projekti dobiti prednostni status na nacionalni ravni, da bi se zagotovili hitra upravna obravnava in nujna obravnava v vseh sodnih postopkih in postopkih reševanja sporov, povezanih z njimi. Ta uredba pristojnim organom ne bi smela preprečevati racionalizacije izdajanja dovoljenj za projekte v vrednostni verigi kritičnih surovin, ki niso strateški projekti.

(27)

Odgovorni organ za izdajo dovoljenja bi moral strateške projekte glede na njihovo vlogo pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe Unije s strateškimi surovinami ter njihov prispevek k odprti strateški avtonomiji Unije in zelenemu in digitalnemu prehodu obravnavati kot projekte v javnem interesu. Omogočiti bi bilo treba odobritev strateških projektov, ki škodljivo vplivajo na okolje in če spadajo na področje uporabe Direktiv 2000/60/ES, 92/43/EGS ali 2009/147/ES ali zakonodajnih aktov Unije o obnovi kopenskih, obalnih in sladkovodnih ekosistemov, kadar pristojni organ za izdajo dovoljenja na podlagi presoje vsakega posameznega primera ugotovi, da javni interes projekta prevlada nad temi vplivi, pri čemer morajo biti izpolnjeni vsi ustrezni pogoji iz navedenih pravnih aktov. Pri presoji vsakega posameznega primera bi bilo treba ustrezno upoštevati geološke posebnosti lokacij pridobivanja, ki omejujejo odločitve o lokaciji zaradi pomanjkanja alternativnih lokacij za tako pridobivanje.

(28)

Da bi se zmanjšala zapletenost ter povečali učinkovitost in preglednost postopka za izdajo dovoljenja, bi morali imeti predlagatelji projektov v zvezi s kritičnimi surovinami možnost sodelovanja z enotno kontaktno točko, ki je odgovorna za lajšanje in usklajevanje celotnega postopka za izdajo dovoljenja. V ta namen bi morale države članice vzpostaviti ali imenovati eno ali več kontaktnih točk in hkrati poskrbeti za to, da so lahko predlagatelji projektov v stiku samo z eno enotno kontaktno točko. Države članice bi morale odločiti, ali je enotna kontaktna točka tudi organ, ki sprejema odločitve o izdaji dovoljenj. Da bi zagotovile učinkovito izvajanje njihovih odgovornosti, bi morale države članice svojim enotnim kontaktnim točkam zagotoviti dovolj osebja in sredstev. Poleg tega bi moral imeti predlagatelj projekta možnost, da stopi v stik z ustrezno upravno enoto enotne kontaktne točke, da se zagotovi, da ima dostopen stik.

(29)

Države članice bi morale imeti možnost, da se glede na svojo notranjo organizacijo odločijo, ali bodo vzpostavile ali imenovale svoje enotne kontaktne točke na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni ali na kateri koli drugi ustrezni upravni ravni. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost, da na upravni ravni, ki so jo izbrale, vzpostavijo ali imenujejo različne enotne kontaktne točke, posvečene le projektom v zvezi z določeno fazo vrednostne verige kritičnih surovin, in sicer pridobivanjem, predelavo ali recikliranjem. Hkrati bi bilo treba predlagateljem projektov omogočiti, da enostavno prepoznajo enotno kontaktno točko, ki je odgovorna za njihov projekt. V ta namen bi morale države članice zagotoviti, da je na geografskem območju, ki ustreza upravni ravni, na kateri so se odločile vzpostaviti ali imenovati svojo enotno kontaktno točko, za ustrezno fazo vrednostne verige odgovorna ne več kot ena taka enotna kontaktna točka. Ker številni projekti na področju kritičnih surovin zajemajo več kot eno fazo vrednostne verige, bi morale države članice poskrbeti za pravočasno imenovanje enotne kontaktne točke za take projekte ter tako preprečiti zmedo.

(30)

Da bi se zagotovila jasnost glede statusa izdaje dovoljenj za strateške projekte in omejila učinkovitost morebitnih nepoštenih pravdnih postopkov, ne da bi se pri tem ogrozila učinkovita sodna presoja, bi morale države članice zagotoviti, da se vsi spori v zvezi s postopkom za izdajo dovoljenja za strateške projekte rešijo pravočasno. V ta namen bi morale države članice zagotoviti, da imajo vložniki in predlagatelji projektov dostop do enostavnih postopkov za reševanje sporov ter da se strateški projekti obravnavajo nujno v vseh sodnih postopkih in postopkih reševanja sporov, povezanih s projekti, kadar je takšno nujno obravnavanje določeno v nacionalnem pravu in to v obsegu, predvidenem za to.

(31)

Da bi državljani in podjetja lahko neposredno uživali prednosti notranjega trga brez nepotrebnega dodatnega upravnega bremena, Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta (13), s katero je bilo vzpostavljeno enotno digitalno vstopno mesto, določa splošna pravila za spletno zagotavljanje informacij, postopke in podporne storitve, pomembne za delovanje notranjega trga. Zahteve po informacijah in postopki, ki jih zajema ta uredba, bi morali biti v skladu z zahtevami iz Uredbe (EU) 2018/1724. Zlasti bi bilo treba v skladu s členom 6(1) Uredbe (EU) 2018/1724 in Prilogo II k navedeni uredbi zagotoviti, da lahko predlagatelji strateškega projekta v celoti na spletu dostopajo do vseh postopkov v zvezi s postopkom za izdajo dovoljenja in jih tam tudi zaključijo.

(32)

Da bi se predlagateljem projektov in drugim vlagateljem zagotovili varnost in jasnost, ki sta potrebni za povečanje razvoja strateških projektov, bi morale države članice zagotoviti, da postopek za izdajo dovoljenja, povezan s takimi projekti, ne preseže predhodno določenih rokov. Pri strateških projektih, ki vključujejo le predelavo ali recikliranje, postopek za izdajo dovoljenja ne bi smel trajati več kot 15 mesecev. Pri strateških projektih, ki vključujejo pridobivanje, postopek za izdajo dovoljenja ob upoštevanju zapletenosti in obsega morebitnih vplivov ne bi smel trajati več kot 27 mesecev. Za pripravo poročila o presoji vplivov na okolje na podlagi Direktive 2011/92/EU pa je odgovoren predlagatelj projekta in se zanj ne bi smeli uporabljati roki, ki jih morajo spoštovati države članice. V ta namen bi morala enotna kontaktna točka sporočiti datum, do katerega mora predlagatelj projekta predložiti poročilo o presoji vplivov na okolje, morebitno obdobje med tem sporočenim datumom in dejansko predložitvijo poročila pa se ne bi smelo šteti kot del roka. Enako načelo bi se moralo uporabljati v primerih, ko enotna kontaktna točka po zahtevanih posvetovanjih uradno obvesti predlagatelja projekta o možnosti predložitve dodatnih informacij za dopolnitev poročila o presoji vplivov na okolje. Države članice bi morale imeti možnost, da v izjemnih primerih, povezanih z naravo, zapletenostjo, lokacijo ali velikostjo predlaganega projekta, podaljšajo roke. Taki izjemni primeri bi lahko vključevali nepredvidene okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba dodati ali dokončati okoljske presoje, povezane s projektom.

(33)

Države članice bi morale zagotoviti, da imajo odgovorni organi dovolj sredstev in osebja, da tem organom omogočijo učinkovito doseganje rokov, ki so jim bili naloženi. Komisija bi morala z Instrumentom za tehnično podporo, vzpostavljenim na podlagi Uredbe (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (14), države članice na njihovo zahtevo podpirati pri oblikovanju, razvoju in izvajanju reform, vključno s krepitvijo upravne zmogljivosti v zvezi z nacionalnim postopkom za izdajo dovoljenja, kot je enotna kontaktna točka.

(34)

Presoje vplivov na okolje in okoljevarstvena dovoljenja, ki se zahtevajo na podlagi prava Unije, tudi v zvezi z vodo, tlemi, habitati in pticami, so sestavni del postopka za izdajo dovoljenja za projekt na področju surovin in bistveni zaščitni ukrep za zagotovitev, da se negativni vplivi na okolje preprečijo ali čim bolj zmanjšajo. Vendar bi bilo treba za zagotovitev predvidljivosti in pravočasnosti postopka za izdajo dovoljenja za strateške projekte izkoristiti vse možnosti za racionalizacijo potrebnih presoj in dovoljenj, hkrati pa ohraniti raven varstva okolja oziroma kakovosti presoj. V ta namen bi bilo treba združiti potrebne presoje s skupnim ali usklajenim postopkom, da se preprečijo nepotrebna prekrivanja. Poleg tega bi se morali predlagatelji projektov in odgovorni organi pred izvedbo združene presoje izrecno dogovoriti o njenem obsegu, da se prepreči nepotrebno nadaljnje ukrepanje. Nazadnje bi morali predlagatelji projektov imeti možnost, da za namene tega skupnega ali usklajenega postopka sodelujejo z enim samim organom.

(35)

Spori v zvezi z rabo zemljišč lahko ovirajo uvajanje projektov na področju kritičnih surovin. Dobro zasnovani načrti, vključno s prostorskimi načrti in določanjem namembnosti zemljišč, ki upoštevajo potencial za izvajanje projektov na področju kritičnih surovin in katerih morebitni vplivi na okolje so ocenjeni, lahko pomagajo uravnotežiti javne dobrine in interese, saj zmanjšujejo tveganje sporov in pospešujejo trajnostno uvajanje projektov na področju kritičnih surovin v Uniji. Odgovorni nacionalni, regionalni in lokalni organi bi zato morali razmisliti o vključitvi določb za projekte na področju kritičnih surovin pri pripravi ustreznih načrtov. To ne posega v obstoječe zahteve za oceno morebitnih vplivov takih načrtov na okolje in zahtevano kakovost takih presoj.

(36)

Projekti v zvezi s kritičnimi surovinami se v Uniji pogosto soočajo s težavami pri dostopu do financiranja. Za trge kritičnih surovin so pogosto značilna velika nihanja cen, dolga pripravljalna obdobja, visoka koncentracija in nepreglednost. Poleg tega financiranje sektorja zahteva visoko raven strokovnega znanja, ki ga finančne institucije pogosto nimajo. Da bi odpravile te dejavnike in prispevale k zagotavljanju stabilne in zanesljive oskrbe s strateškimi surovinami, bi morale države članice in Komisija pomagati pri dostopu do financiranja in upravne podpore.

(37)

Močna evropska vrednostna veriga je potrebna za zagotovitev zanesljivosti oskrbe, da se zaščiti delovanje notranjega trga, povečanje zmogljivosti pa je mogoče doseči le z ustreznimi finančnimi sredstvi, del katerih bi se lahko zagotovil iz obstoječih skladov Unije. Projekti na področju kritičnih surovin, vključno s strateškimi projekti, bi lahko bili upravičeni do podpore iz takih skladov, če so izpolnjene zahteve ustreznih programov, na primer v zvezi z geografsko lokacijo, okoljem ali njihovim prispevkom k inovacijam. Ustrezni skladi zajemajo programe kohezijske politike, kot je Evropski sklad za regionalni razvoj, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1058 Evropskega parlamenta in Sveta (15), katerih dodelitev nepovratnih sredstev za spodbujanje regionalne kohezije lahko MSP omogoči razvoj inovativnih projektov, ki so na primer povezani z zmanjšanjem porabe energije pri predelavi surovin. Za podporo tovrstnim projektom se lahko uporabi tudi Sklad za pravični prehod, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (16), če prispevajo k zmanjšanju socialnih in gospodarskih stroškov, ki jih prinaša zeleni prehod. Poleg tega bi se lahko za podporo projektom, ki na primer vključujejo recikliranje ali predelavo surovin, uporabil Mehanizem za okrevanje in odpornost, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (17), zlasti poglavje RePowerEU, ki se osredotoča na energetsko varnost in diverzifikacijo oskrbe z energijo. Sklad za inovacije, vzpostavljen z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18), katerega cilj, je zlasti uvajanje čistih in inovativnih tehnologij na trg, bi lahko zagotovil nepovratna sredstva med drugim za omogočanje razvoja zmogljivosti recikliranja surovin, povezanih z nizkoogljičnimi tehnologijami. Poleg tega je InvestEU, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta (19), vodilni program Unije za spodbujanje naložb, zlasti v zeleni in digitalni prehod, z zagotavljanjem financiranja in tehnične pomoči. InvestEU z uporabo mehanizmov mešanega financiranja prispeva k privabljanju dodatnega javnega in zasebnega kapitala. Komisija bo sodelovala z izvajalskimi partnerji programa InvestEU za povečanje podpore in naložb v ustrezne projekte v skladu s skupnimi cilji iz Uredbe (EU) 2021/523 in te uredbe. Nazadnje pa bi bilo projekte v tretjih državah, ki prispevajo k diverzifikaciji oskrbe Unije, mogoče podpreti z ustreznimi skladi, kot sta instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje ter Evropski sklad za trajnostni razvoj plus, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(38)

Da bi se odpravile omejitve trenutno pogosto razdrobljenih prizadevanj za javne in zasebne naložbe ter olajšala povezovanje in donosnost naložb, bi morale Komisija, države članice in spodbujevalne banke bolje usklajevati obstoječe programe financiranja na ravni Unije in nacionalni ravni in ustvarjati sinergije med njimi ter zagotoviti boljše usklajevanje in sodelovanje z industrijo in ključnimi deležniki iz zasebnega sektorja. V ta namen bi bilo treba ustanoviti posebno podskupino Odbora, ki bi združevala strokovnjake iz držav članic in Komisije ter ustrezne javne finančne institucije. Ta podskupina bi morala razpravljati o posameznih finančnih potrebah strateških projektov in njihovih obstoječih možnostih financiranja, da bi lahko predlagateljem projektov predlagala, kako najbolje dostopati do obstoječih možnosti financiranja. Odbor bi moral pri obravnavi in oblikovanju priporočil za financiranje strateških projektov v tretjih državah upoštevati zlasti strategijo Global Gateway, določeno v skupnem sporočilu Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 1. decembra 2021 z naslovom „Strategija Global Gateway“.

(39)

Zasebne naložbe podjetij, finančnih vlagateljev in odjemalcev so bistvene. Kadar zgolj zasebne naložbe ne zadostujejo, je lahko za učinkovit začetek izvajanja projektov v vrednostni verigi kritičnih surovin potrebna javna podpora, na primer v obliki jamstev, posojil ali naložb lastniškega kapitala in navideznega lastniškega kapitala. Ta javna podpora lahko pomeni državno pomoč. Taka državna pomoč bi morala imeti spodbujevalen učinek ter biti potrebna, ustrezna in sorazmerna. Obstoječe smernice o državni pomoči, ki so bile pred kratkim temeljito revidirane v skladu s cilji dvojnega prehoda, zagotavljajo številne možnosti za podporo naložbam v vrednostni verigi kritičnih surovin pod določenimi pogoji.

(40)

Javna podpora se uporablja za sorazmerno obravnavanje specifičnih ugotovljenih nedelovanj trga ali neoptimalnih naložbenih okoliščin, ukrepi pa ne bi smeli podvajati ali izrivati zasebnega financiranja ali izkrivljati konkurence na notranjem trgu. Ukrepi bi morali imeti jasno dodano vrednost za Unijo.

(41)

Nihanja cen več strateških surovin, ki jih še poslabšujejo omejena sredstva za njihovo varovanje na terminskih borzah, ovirajo tako predlagatelje projektov pri zagotavljanju financiranja za strateške projekte na področju surovin kot tudi potrošnike nižje v prodajni verigi, ki si želijo zagotoviti stabilne in predvidljive cene ključnih vhodnih materialov. Da bi se zmanjšala negotovost glede prihodnjih cen strateških surovin in da bi se s tem omejilo tveganje za zanesljivost oskrbe z namenom varovanja delovanja notranjega trga, je treba zagotoviti vzpostavitev sistema, ki bo zainteresiranim odjemalcem in predlagateljem strateških projektov omogočal, da navedejo svoje ponudbe za nakup ali prodajo ter vzpostavijo medsebojne stike, če so zadevne ponudbe potencialno združljive.

(42)

Obstoječe znanje in kartiranje najdišč surovin v Uniji sta bila razvita v času, ko zagotavljanje oskrbe s kritičnimi surovinami za razvoj strateških tehnologij ni bila prednostna naloga. Pomanjkanje posodobljenih geoloških informacij o kritičnih surovinah v Uniji bi lahko ogrozilo razvoj projektov pridobivanja ter tako oslabilo prizadevanja za zmanjšanje tveganja za zanesljivost oskrbe in zaščito delovanja notranjega trga. Države članice bi morale za pridobivanje in posodabljanje informacij o najdiščih kritičnih surovin, kjer je to glede na geološke pogoje primerno, pripraviti nacionalne programe kartiranja za splošno raziskovanje kritičnih surovin in glavnih mineralov, s katerimi se skupaj pridobivajo. V to bi morali biti vključeni ukrepi, kot so geološko kartiranje, geokemijske kampanje, geoznanstvene raziskave in ponovna obdelava obstoječih zbirk geoznanstvenih podatkov. To povečuje verjetnost določanja novih nahajališč, kar naj bi spodbudilo naložbe v raziskovanje. V raziskovalnih programih bi bilo treba razmisliti tudi o uporabi novih raziskovalnih tehnik, ki bi omogočale iskanje globljih najdišč kot običajne tehnike. Da bi države članice olajšale razvoj projektov pridobivanja, bi morale objaviti nekatere osnovne informacije, pridobljene med zadevnim nacionalnim raziskovalnim programom, kadar je primerno, z uporabo okvira infrastrukture za prostorske informacije, vzpostavljenega z Direktivo 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21), obenem pa na zahtevo dati na voljo natančnejše informacije. Komisija bi morala imeti možnost izdati smernice za spodbujanje usklajene oblike raziskovalnih programov.

(43)

Vesoljski podatki in storitve, ki izhajajo iz opazovanja Zemlje, lahko podprejo prizadevanja za trajnostne vrednostne verige kritičnih surovin z zagotavljanjem stalnega pretoka informacij, ki bi lahko bile koristne za dejavnosti, kot so spremljanje in upravljanje rudarskih območij, presoja okoljskega in socialno-ekonomskega vpliva ali raziskovanje mineralnih virov. Ker se lahko z opazovanjem Zemlje zagotovijo tudi podatki o oddaljenih in nedostopnih območjih, bi ga morale države članice v največji možni meri upoštevati pri pripravi in izvajanju svojih nacionalnih raziskovalnih programov.

(44)

Čeprav je za zagotovitev večje zanesljivosti oskrbe potrebna okrepitev vrednostne verige kritičnih surovin v Uniji, bodo oskrbovalne verige kritičnih surovin ostale globalne in izpostavljene zunanjim dejavnikom. Nedavni ali tekoči dogodki, ki segajo od krize zaradi COVID-19 do neizzvane in neupravičene vojaške agresije proti Ukrajini, so izpostavili, kako ranljive so nekatere oskrbovalne verige Unije za motnje. Da bi lahko industrija Unije in industrija držav članic predvideli motnje v oskrbi in bili pripravljeni prenesti njihove posledice, bi bilo treba razviti ukrepe za okrepitev zmogljivosti na področju spremljanja, usklajevanje strateških zalog in krepitev pripravljenosti podjetij.

(45)

Države članice nimajo enakih zmogljivosti za ozaveščanje o tveganjih in njihovo predvidevanje, poleg tega pa niso vse države članice razvile namenskih struktur, ki spremljajo oskrbovalne verige kritičnih surovin in bi lahko obveščale podjetja o morebitnih tveganjih za motnje v oskrbi. Nekatera podjetja vlagajo v spremljanje svojih oskrbovalnih verig, druga pa za to nimajo dovolj zmogljivosti. Zato bi morala Komisija glede na svetovno razsežnost in zapletenost oskrbovalnih verig kritičnih surovin razviti posebno preglednico za ocenjevanje tveganj za zanesljivost oskrbe s kritičnimi surovinami ter zagotoviti, da so zbrane informacije dostopne javnim organom in zasebnim akterjem, s čimer bi se povečale sinergije med državami članicami. Da bi bile vrednostne verige Unije ustrezno pripravljene na morebitne motnje v oskrbi, ki bi lahko izkrivljale konkurenco in razdrobile notranji trg, kot na primer motnje, ki so posledica geopolitičnih konfliktov, bi morala Komisija izvajati stresne teste, s katerimi bi ocenila ranljivost oskrbovalnih verig strateških surovin in njihovo izpostavljenost tveganjem za zanesljivost oskrbe. Države članice bi morale k temu prispevati tako, da bi take stresne teste po možnosti izvajale prek svojih nacionalnih organov za oskrbo in informiranje, ki pokrivajo kritične surovine. Odbor bi moral zagotoviti, da Komisija in države članice usklajeno izvajajo stresne teste. Kadar nobena država članica nima zmogljivosti za izvedbo zahtevanega stresnega testa za določeno strateško surovino, bi ga morala Komisija opraviti sama. Komisija bi morala predlagati tudi morebitne strategije, ki bi jih javni organi in zasebni akterji lahko sprejeli za ublažitev tveganj za zanesljivost oskrbe, kot sta vzpostavitev strateških zalog ali nadaljnja diverzifikacija njihove oskrbe. Za namene zbiranja informacij, potrebnih za izvajanje ukrepov spremljanja in stresnih testov, bi se morala Komisija usklajevati z ustrezno stalno podskupino Odbora, države članice pa bi morale opredeliti in spremljati ključne udeležence na trgu.

(46)

Strateške zaloge so pomembno orodje za ublažitev motenj v oskrbi, zlasti kar zadeva kritične surovine. Čeprav bi predlagani instrument za izredne razmere na enotnem trgu, kot je predlagala Komisija, omogočil morebiten razvoj takih strateških zalog v primeru aktivacije previdnostnega načina na enotnem trgu, države članice in podjetja v času pred motnjami v oskrbi nimajo obveznosti ustvarjanja svojih strateških zalog. Poleg tega v Uniji ni mehanizma usklajevanja, ki bi omogočal razvoj skupne ocene ter analize morebitnih prekrivanj in sinergij. Zato bi morale države članice ob upoštevanju trenutnega pomanjkanja ustreznih informacij Komisiji najprej zagotoviti informacije o potencialnih strateških zalogah, če te obstajajo, ne glede na to, ali jih upravljajo javni organi ali gospodarski subjekti v imenu držav članic. Take informacije bi morale vključevati raven razpoložljivih strateških zalog za posamezno strateško surovino na zbirni ravni, napovedi glede ravni strateških zalog ter pravila in postopke, ki se uporabljajo za to strateško zalogo. Vsaka zahteva bi morala biti sorazmerna, upoštevati bi morala stroške in prizadevanja, potrebna za zagotavljanje podatkov, ter vpliv na nacionalno varnost, in bi morala določiti ustrezne roke za predložitev zahtevanih informacij. Države članice bi morale imeti možnost, da analizi dodajo informacije o strateških zalogah gospodarskih subjektov, čeprav za njih ne velja zahteva po informacijah. Komisija bi morala varno ravnati s podatki in informacije objavljati le na zbirni ravni. V drugem koraku bi morala na podlagi pridobljenih informacij pripraviti osnutek referenčne vrednosti za varno raven strateških zalog Unije, ob upoštevanju skupne letne porabe zadevnih strateških surovin v Uniji. Na podlagi primerjave med obstoječimi strateškimi zalogami in skupnimi ravnmi strateških zalog strateških surovin po vsej Uniji bi moral imeti Odbor v soglasju s Komisijo možnost, da državam članicam izda nezavezujoča mnenja o tem, kako povečati konvergence, in jih spodbudi k ustvarjanju strateških zalog. Pri tem bi moral upoštevati potrebo po ohranitvi spodbud za razvoj strateških zalog s strani zasebnih ali javnih upravljavcev, ki uporabljajo strateške surovine.

(47)

Komisija bi morala za okrepitev nadaljnjega usklajevanja držav članic pred njihovim sodelovanjem v mednarodnih forumih omogočiti potrebno posvetovanje, na katerem bi se lahko razpravljalo o takih strateških zalogah, zlasti prek posebne stalne podskupine Odbora. Da bi se povečalo dopolnjevanje med to uredbo in drugimi horizontalnimi ali tematskimi instrumenti, bi morala Komisija zagotoviti tudi, da se zbrane in združene informacije posredujejo previdnostnim mehanizmom v zvezi s krizami ali mehanizmom kriznega upravljanja, kot so svetovalna skupina predlaganega instrumenta za izredne razmere na enotnem trgu, Evropski odbor za polprevodnike, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2023/1781 Evropskega parlamenta in Sveta (22), odbor HERA, ustanovljen s Sklepom Komisije 2021/C 393 I/02 (23), ali odbor za zdravstvene krize, vzpostavljen na podlagi Uredbe Sveta (EU) 2022/2372 (24).

(48)

Da bi bila velika podjetja, ki proizvajajo strateške tehnologije v Uniji in uporabljajo strateške surovine, dovolj pripravljena za soočanje z motnjami v oskrbi, bi morala izvajati oceno tveganja za svoje dobavne verige. S tem se bo zagotovilo, da bodo upoštevala tveganja za zanesljivost oskrbe s strateškimi surovinami in, kadar je potrebno, razvila ustrezne blažitvene strategije, ki jim bodo omogočale boljšo pripravljenost v primeru motenj v oskrbi. Taka velika podjetja bi morala v okviru te ocene kartirati izvor svojih strateških surovin, analizirati dejavnike, ki bi lahko vplivali na oskrbo z njimi, in oceniti njihovo izpostavljenost motnjam v oskrbi. V primeru odkritja ranljivosti bi si morala opredeljena velika podjetja prizadevati za njihovo ublažitev. Ta ocena tveganja bi morala, kolikor je mogoče, temeljiti na podatkih, ki jih podjetja pridobijo od svojih dobaviteljev, in, če ti podatki niso na voljo, na podatkih, ki so javno dostopni ali jih objavi Komisij. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, da se poročilo o tej oceni tveganja pošlje upravnemu odboru podjetij. Da bi upoštevali potrebo po zaščiti poslovnih skrivnosti ter omejili izpostavljenost ranljivosti podjetij, to poročilo ne bi smelo biti javno objavljeno. Na podlagi teh ukrepov bi bilo treba dodatno preučiti stroške morebitnih motenj v oskrbi brez predpisovanja opredeljenih blažitvenih strategij.

(49)

Številni trgi za strateške surovine niso popolnoma pregledni in so skoncentrirani na strani ponudbe, kar povečuje pogajalsko moč prodajalcev in zvišuje cene za kupce. Da bi Komisija pomagala znižati cene za podjetja s sedežem v Uniji, bi morala vzpostaviti sistem, ki lahko združi povpraševanja zainteresiranih kupcev. Komisija bi morala v posvetovanju z Odborom opraviti oceno učinka sistema na trg za vsako strateško surovino, dodano v sistem, da se prepreči nesorazmeren učinek na konkurenco na notranjem trgu. Pri razvoju takega sistema bi Komisija morala upoštevati izkušnje, pridobljene pri podobnih prizadevanjih, zlasti v zvezi s skupno nabavo plina, kot je določeno na podlagi Uredbe Sveta (EU) 2022/2576 (25). Vsi ukrepi v okviru tega mehanizma bi morali biti združljivi s konkurenčnim pravom Unije.

(50)

Določbe o spremljanju in strateških zalogah iz te uredbe ne zajemajo usklajevanja nacionalnih zakonov in predpisov ter ne nadomeščajo obstoječih mehanizmov. Spodbude za spremljanje in pripravljenost na tveganja bi morale biti v skladu s pravom Unije. Zakonodajni akti Unije, kot sta predlagani instrument za izredne razmere na enotnem trgu, katerega namen je predvideti in ublažiti krize, ki vplivajo na delovanje notranjega trga, ter se odzvati nanje, ali Uredba (EU) 2022/2372 bi se lahko uporabljali za strateške in kritične surovine v primeru krize ali nevarnosti, če te surovine spadajo na področje uporabe takih zakonodajnih aktov. Komisija bi morala zagotoviti dopolnjevanje in skladnost med to uredbo in kriznimi instrumenti Unije z izmenjavo informacij med zadevnimi svetovalnimi organi in organi upravljanja, ustanovljenimi s temi zakonodajnimi akti.

(51)

Večina kritičnih surovin so kovine, ki jih je načeloma mogoče neskončno reciklirati, čeprav se kakovost pri tem včasih slabša. To omogoča prehod na resnično krožno gospodarstvo v okviru zelenega prehoda, hkrati pa povečuje razpoložljivost kritičnih surovin in s tem prispeva k zagotavljanju zanesljivosti oskrbe. Po začetni fazi hitre rasti povpraševanja po kritičnih surovinah za nove tehnologije, v kateri bosta primarno pridobivanje in predelava še vedno prevladujoč vir, bi moralo recikliranje vse bolj zmanjšati potrebo po primarnem pridobivanju in z njim povezane vplive. To bi bilo treba storiti ob ohranjanju visoke ravni zmogljivosti Unije za recikliranje prek močnega trga za sekundarne kritične surovine. Vendar so današnje stopnje recikliranja večine kritičnih surovin nizke, saj se tokovi odpadkov, kot so baterije, električna in elektronska oprema ter vozila, pošiljajo v tretje države za recikliranje. Sistemi in tehnologije recikliranja pogosto niso prilagojeni posebnostim teh surovin. Inovacije imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju potrebe po kritičnih surovinah, zmanjšanju tveganja pomanjkljive oskrbe ter razvoju tehnologij recikliranja za ustrezno in varno pridobivanje kritičnih surovin iz odpadkov. Zato so potrebni hitri ukrepi, ki bodo obravnavali različne dejavnike, ki zavirajo potencial za krožnost.

(52)

Države članice ohranjajo pomembne pristojnosti na področju krožnosti, na primer na področju sistemov zbiranja in obdelave odpadkov. Te pristojnosti bi bilo treba uporabiti za povečanje stopenj zbiranja in recikliranja tokov odpadkov z velikim potencialom za predelavo kritičnih surovin, vključno z elektronskimi odpadki, na primer z uporabo finančnih spodbud, kot so popusti, denarne nagrade ali sistemi depozitov in vračil, obenem pa ohraniti celovitost notranjega trga. Da bi povečali uporabo sekundarnih kritičnih surovin, bi to lahko vključevalo tudi diferencirane pristojbine za odgovornost proizvajalca pod pogojem, da take pristojbine obstajajo v nacionalnem pravu, v korist izdelkov, ki vsebujejo večji delež sekundarnih kritičnih surovin, predelanih iz recikliranih odpadkov v skladu z okoljskimi standardi, določenimi v pravu Unije. Take sekundarne kritične surovine, predelane iz odpadkov, bi morale vključevati predelavo, izvedeno v skladu s standardi tretjih držav, ki zagotavljajo enakovredno zaščito kot standardi Unije. Organi držav članic bi morali dosegati spremembe tudi kot kupci kritičnih surovin in izdelkov, ki jih vsebujejo, nacionalni raziskovalni in inovacijski programi pa bi morali zagotavljati znatna sredstva za izboljšanje znanja in tehnologij za krožnost kritičnih surovin ter učinkovitost materialov. Nazadnje, države članice bi morale spodbujati predelavo kritičnih surovin iz rudarskih odpadkov z izboljšanjem razpoložljivosti informacij ter obravnavanjem pravnih, gospodarskih in tehničnih ovir. Možna rešitev, ki bi jih morale preučiti države članice, so mehanizmi delitve tveganja med upravljavci in državami članicami za spodbujanje predelave iz zaprtih objektov za ravnanje z odpadki. Odbor bi moral tudi olajšati izmenjavo najboljših praks med državami članicami o zasnovi in izvajanju njihovih nacionalnih programov.

(53)

Unija ima v številnih svojih regijah zapuščino pridobivanja surovin in s tem znatne količine rudarskih odpadkov v zaprtih objektih, katerih potencial za kritične surovine na splošno ni bil analiziran, saj se je njihov gospodarski pomen povečal šele pred kratkim. Predelava kritičnih surovin iz objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki lahko poveča zmogljivosti Unije in hkrati ustvari gospodarsko vrednost in delovna mesta v zgodovinsko rudarskih regijah, na katere pogosto vplivata deindustrializacija in nazadovanje. Pomanjkanje pozornosti glede vsebnosti kritičnih surovin in informacij o njej, zlasti v zaprtih objektih za ravnanje z odpadki, je ključna ovira za večjo uporabo potenciala za kritične surovine, ki ga predstavljajo rudarski odpadki.

(54)

Predelava kritičnih surovin iz objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki bi morala biti del vrednotenja ustreznih objektov za ravnanje z odpadki. Direktiva 2006/21/ES določa visoke zahteve glede varstva okolja in zdravja ljudi pri ravnanju z odpadki iz ekstraktivne industrije. Čeprav bi bilo treba te visoke zahteve ohraniti, je primerno uvesti dodatne ukrepe za čim večjo predelavo kritičnih surovin iz rudarskih odpadkov.

(55)

Upravljavci obstoječih in novih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki bi morali izvesti predhodno študijo ekonomske presoje v zvezi s predelavo kritičnih surovin iz rudarskih odpadkov v objektu in iz nastajanja takih odpadkov. V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26) bi bilo treba prednostno preprečevati nastajanje odpadkov, ki vsebujejo kritične surovine, in sicer s pridobivanjem kritičnih surovin iz pridobljenih količin, preden te postanejo odpadki. Upravljavci bi morali pri pripravi te študije zbrati potrebne informacije, vključno s koncentracijami in količinami kritičnih surovin v rudarskih odpadkih, ter oceniti več možnosti v zvezi s procesi, dejavnostmi ali poslovnimi dogovori, ki bi lahko omogočile ekonomsko izvedljivo predelavo kritičnih surovin. Ta obveznost dopolnjuje obveznosti iz Direktive 2006/21/ES in nacionalnih predpisov, s katerimi se ta direktiva prenaša, ter se neposredno uporablja. Upravljavci in pristojni organi bi si morali pri njenem izvajanju prizadevati za zmanjšanje upravnega bremena in čim boljše povezovanje postopkov.

(56)

Da bi obravnavale sedanje pomanjkanje informacij o potencialu za kritične surovine v zaprtih objektih za ravnanje z rudarskimi odpadki, bi morale države članice v skladu s pravili Unije o konkurenci pripraviti podatkovno zbirko z vsemi informacijami, ki so pomembne za spodbujanje predelave, zlasti o količinah in koncentracijah kritičnih surovin v objektu za ravnanje z rudarskimi odpadki. Informacije bi morale biti javno dostopne v uporabniku prijazni in digitalni obliki, ki bi omogočala dostop do podrobnejših tehničnih informacij. Države članice bi morale za olajšanje uporabniku prijaznega dostopa do informacij na primer zagotoviti kontaktno točko, ki bi omogočila bolj poglobljene izmenjave s potencialnimi razvijalci projektov na področju predelave kritičnih surovin. Podatkovna zbirka bi morala biti zasnovana tako, da bi potencialnim predlagateljem projektov omogočila enostavno prepoznavanje objektov z velikim potencialom za ekonomsko izvedljivo predelavo. Da bi se omejeni viri ciljno usmerili, bi morale države članice pri zbiranju informacij uporabiti večstopenjski pristop in izvajati zahtevnejše korake zbiranja informacij le za najbolj obetavne objekte. Dejavnosti zbiranja informacij bi morale biti namenjene zagotavljanju točnih in reprezentativnih informacij o objektih za ravnanje z rudarskimi odpadki ter pridobivanju najboljšega možnega prikaza potenciala za predelavo kritičnih surovin.

(57)

Trajni magneti so vgrajeni v najrazličnejše izdelke, pri čemer so vetrne turbine in električna vozila najpomembnejši in najhitreje rastoči načini uporabe, pa tudi druge izdelke, vključno z napravami za slikanje z magnetno resonanco, industrijskimi roboti, lahkimi prevoznimi sredstvi, generatorji hlajenja, toplotnimi črpalkami, elektromotorji, industrijskimi električnimi črpalkami, avtomatskimi pralnimi stroji, sušilnimi stroji, mikrovalovnimi pečicami, sesalniki in pomivalnimi stroji, ki imajo znatne količine takih magnetov, vrednih predelave. Treba bi bilo zajeti tudi elektromotorje, kadar so vključeni v druge izdelke. Večina trajnih magnetov, zlasti najučinkovitejših vrst, vsebuje kritične surovine, kot so neodim, prazeodim, disprozij in terbij, bor, samarij, nikelj ali kobalt. Njihovo recikliranje je mogoče, vendar se danes v Uniji izvaja le v majhnem obsegu ali v okviru raziskovalnih projektov. Trajni magneti bi zato morali biti prednostni izdelek za povečanje krožnosti, s čimer bi spodbujali sekundarni trg za trajne magnete in zagotovili zanesljivo oskrbo s kritičnimi surovinami.

(58)

Predpogoj za učinkovito recikliranje trajnih magnetov je, da imajo izvajalci recikliranja dostop do potrebnih informacij o količini, vrsti in kemični sestavi trajnih magnetov v izdelku, njihovi lokaciji ter uporabljeni površinski zaščiti, lepilih in dodatkih, pa tudi o tem, kako varno odstraniti trajne magnete iz izdelka. Poleg tega bi morali trajni magneti, vgrajeni v izdelke, dane na trg Unije, sčasoma vsebovati vse večjo količino recikliranih surovin, da se zagotovi gospodarska upravičenost recikliranja magnetov. V prvi fazi bi bilo treba zagotoviti preglednost glede vsebnosti recikliranih materialov, po posebni oceni ustrezne ravni in verjetnih učinkov pa bi bilo treba določiti minimalno vsebnost recikliranih materialov.

(59)

Kritične surovine, ki se prodajajo na trgu Unije, so pogosto certificirane v zvezi s trajnostnostjo njihove proizvodnje in oskrbovalne verige. Certificiranje se lahko opravi v okviru številnih javnih in zasebnih shem certificiranja, ki imajo različne obsege in stopnje strogosti, kar lahko povzroči zmedo glede narave in verodostojnosti trditev o relativni trajnostnosti kritičnih surovin, danih na trg Unije na podlagi takega certificiranja. Komisija bi morala biti pooblaščena za sprejemanje izvedbenih aktov, s katerimi bi priznala sheme certificiranja, ki bi jih bilo treba šteti za zaupanja vredne, s čimer bi ustreznim organom in udeležencem na trgu zagotovila skupno podlago za ocenjevanje trajnostnosti kritičnih surovin. Priznati bi bilo treba le sheme certificiranja, ki vsebujejo določbe o neodvisnem preverjanju in spremljanju skladnosti, ki ga izvaja tretja stran. Kar zadeva varstvo okolja, bi morale sheme certificiranja zajemati tveganja, povezana na primer z zrakom, vodo, tlemi, biotsko raznovrstnostjo in ravnanjem z odpadki. Zahteve glede vseh razsežnosti trajnostnosti bi morale zagotavljati visoko raven socialnega varstva in varstva okolja ter bi morale biti skladne s pravom Unije ali mednarodnimi instrumenti iz priloge. Za zagotovitev učinkovitih postopkov bi bilo treba predlagateljem projektov, ki zaprosijo za priznanje statusa strateškega projekta, omogočiti, da pri dokazovanju, da se njihov projekt izvaja trajnostno in da kot tak prispeva k zanesljivi in trajnostni oskrbi s kritičnimi surovinami, navedejo sodelovanje v priznani shemi certificiranja. Pri uporabi te možnosti bi morale priznane sheme certificiranja zajemati vse razsežnosti trajnostnosti. Pri priznavanju takih shem certificiranja bi morala Komisija upoštevati izkušnje, pridobljene pri ocenjevanju shem certificiranja v okviru drugih zakonodajnih aktov Unije, zlasti v zvezi z oceno podobnih shem v okviru uredb (EU) 2017/821 (27) in (EU) 2023/1542 (28) Evropskega parlamenta in Sveta.

(60)

Proizvodnja kritičnih surovin v različnih fazah vrednostne verige vpliva na okolje, bodisi na podnebje, vodo, tla, živalstvo ali rastlinstvo. Da bi se omejila taka škoda in spodbudila proizvodnja bolj trajnostnih kritičnih surovin, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za razvoj sistema za izračun okoljskega odtisa kritičnih surovin, vključno s postopkom preverjanja, s čimer bi se zagotovilo, da so pri kritičnih surovinah, danih na trg Unije, javno prikazane informacije o takem odtisu, ki omogočajo krožnost kritičnih surovih. Sistem bi moral temeljiti na znanstveno utemeljenih metodah ocenjevanja in ustreznih mednarodnih standardih s področja ocene življenjskega kroga. Zahtevo glede izjave o okoljskem odtisu kritičnih surovin bi bilo treba uporabiti le, kadar je na podlagi namenske ocene ugotovljeno, da bi prispevala k podnebnim in okoljskim ciljem Unije z olajšanjem nabave kritičnih surovin z manjšim okoljskim odtisom in ne bi nesorazmerno vplivala na trgovinske tokove in gospodarske stroške. Komisija bi morala po sprejetju ustreznih pravil za izračun razviti razrede učinkovitosti za kritične surovine, s čimer bi potencialnim kupcem omogočila enostavno primerjavo relativnega okoljskega odtisa razpoložljivih kritičnih surovin in usmerila trg k bolj trajnostnim surovinam. Prodajalci kritičnih surovin bi morali zagotoviti, da je izjava o okoljskem odtisu na voljo njihovim strankam. Preglednost relativnega odtisa kritičnih surovin, danih na trg Unije, bi lahko omogočila tudi druge politike na ravni Unije in nacionalni ravni, kot so spodbude ali merila za zeleno javno naročanje, ki spodbujajo proizvodnjo kritičnih surovin z manjšimi vplivi na okolje.

(61)

Metode okoljskega odtisa iz Priporočila Komisije (EU) 2021/2279 (29) so ustrezna podlaga za razvoj ustreznih pravil za izračun. Temeljijo na znanstveno utemeljenih metodah ocenjevanja, ki upoštevajo razvoj na mednarodni ravni in zajemajo vplive na okolje, vključno s podnebnimi spremembami in vplivi, povezanimi z vodo, zrakom, tlemi, viri, rabo zemljišč in toksičnostjo.

(62)

Odgovorni proizvajalec bi moral oceniti skladnost izdelkov ali kritičnih surovin z zahtevami glede izboljšanja krožnosti trajnih magnetov in izjave o okoljskem odtisu kritičnih surovin, preden so dani na trg, pristojni organi pa bi morali učinkovito izvrševati te zahteve. Določbe o skladnosti in nadzoru trga, določene na podlagi Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (30) ter Direktive 2009/125/ES, so zasnovane za obravnavo tega izziva in bi se zato morale uporabljati tudi za te zahteve. Na Komisijo bi bilo zato treba prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za dopolnitev te uredbe, da bi zagotovili, da se bodo navedene določbe uporabljale, kadar je to ustrezno v okviru te uredbe. Za nadaljnjo zagotovitev optimalne uporabe obstoječih regulativnih okvirov bi bilo treba okrepiti skladnost izdelkov, ki morajo biti homologirani na podlagi Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta (31) ali Uredbe (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (32), prek obstoječega homologacijskega sistema.

(63)

Komisija bi morala v skladu s členom 10(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta n Sveta (33), od ene ali več evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati, da pripravi osnutke evropskih standardov v podporo ciljem te uredbe.

(64)

Unija je s tretjimi državami sklenila strateška partnerstva na področju surovin, da bi izvedla akcijski načrt za kritične surovine iz leta 2020. Za diverzifikacijo oskrbe bi se morala ta prizadevanja nadaljevati. Da bi razvile in zagotovile skladen okvir za sklepanje prihodnjih strateških partnerstev, bi morale države članice in Komisija v okviru sodelovanja v Odboru razpravljati med drugim tudi o tem, ali obstoječa partnerstva dosegajo zastavljene cilje, o prednostnem izbiranju tretjih držav za nova partnerstva, vsebini takih partnerstev in o njihovi skladnosti ter morebitnih sinergijah z dvostranskim sodelovanjem držav članic z zadevnimi tretjimi državami. Ta odstavek ne bi smel posegati v pristojnosti Sveta v skladu s Pogodbama. Unija bi si morala v skladu s svojo strategijo Global Gateway prizadevati za vzajemno koristna partnerstva z nastajajočimi trgi in gospodarstvi v razvoju, ki prispevajo k diverzifikaciji njene oskrbovalne verige surovin in dodajajo vrednost proizvodnji v teh državah.

(65)

Strateški projekti v tretjih državah, zlasti kjer ni strateškega partnerstva, so lahko še posebej tvegani za vlagatelje in so pogosto zelo odvisni od politične podpore v tretji državi. To težavo je mogoče ublažiti z večjo delitvijo tveganja med zainteresiranimi podjetji, ki delujejo v strateškem interesu Unije. Zato bi bilo treba zagotoviti tudi podporo, da se podjetjem, tudi kadar delujejo kot konzorciji, brez poseganja v uporabo člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), omogoči dostop do trgov v tretjih državah, ki niso zajete v strateškem partnerstvu ali sporazumu o prosti trgovini. Taka podpora bi lahko vključevala zagotavljanje podporne mreže, ki bi jim pomagala pri vzpostavljanju stikov v zadevni tretji državi ter zbiranju informacij o lokalnih in regionalnih okoliščinah.

(66)

Pomanjkanje napredka pri doseganju ciljev in referenčnih vrednosti na področjih zmogljivosti in diverzifikacije iz te uredbe, bi lahko pomenilo, da je treba sprejeti dodatne ukrepe. Komisija bi zato morala spremljati napredek pri doseganju teh ciljev in referenčnih vrednosti.

(67)

Da bi bilo upravno breme za države članice čim manjše, bi bilo treba racionalizirati različne obveznosti poročanja, Komisija pa bi morala pripraviti predlogo, ki bi državam članicam omogočala izpolnjevanje njihovih obveznosti poročanja o projektih, raziskovanju, spremljanju ali strateških zalogah v okviru redno objavljenega enotnega dokumenta, ki je lahko zaupen ali pa je dostop do njega omejen.

(68)

Da bi bilo sodelovanje pristojnih organov na ravni Unije in nacionalni ravni zaupanja vredno in konstruktivno, bi morale vse strani, vključene v uporabo te uredbe, spoštovati zaupnost informacij in podatkov, ki so jih pridobile pri opravljanju svojih nalog. Komisija in pristojni nacionalni organi, njihovi uradniki, zaposleni in druge osebe, ki delajo pod nadzorom teh organov, ter uradniki in zaposleni drugih organov držav članic ne bi smeli razkrivati informacij, ki so jih pridobili ali izmenjali na podlagi te uredbe, kadar za take informacije velja obveznost varovanja poslovnih skrivnosti. To bi moralo veljati tudi za Odbor. S podatki, zbranimi na podlagi te uredbe, bi bilo treba ravnati in jih hraniti v varnem okolju.

(69)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za posodobitev seznamov strateških in kritičnih surovin, določitev referenčnih vrednosti zmogljivosti Unije za recikliranje na podlagi strateških surovin, ki so na voljo v odpadkih, prilagoditev elementov in dokazov, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju izpolnjevanja meril za priznanje za strateške projekte, določitev minimalnih deležev neodima, disprozija, prazeodima, terbija, bora, samarija, niklja in kobalta, predelanega iz popotrošniških odpadkov, ki je prisoten v trajnih magnetih, vgrajenih v nekatere izdelke, določitev pravil za izračun in preverjanje okoljskega odtisa različnih kritičnih surovin ter določitev razredov učinkovitosti okoljskega odtisa za različne kritične surovine. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (34). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(70)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za: (a) določitev predlog, ki se uporabljajo za vloge za priznanje statusa strateških projektov, poročila o napredku v zvezi s strateškimi projekti, nacionalne raziskovalne programe in poročanje držav članic v zvezi z raziskovanjem, spremljanjem, strateškimi zalogami in krožnostjo; (b) določitev izdelkov, sestavnih delov in tokov odpadkov, ki imajo ustrezen potencial za predelavo kritičnih surovin, ter (c) določitev meril in njihove uporabe za priznavanje shem, povezanih s trajnostnostjo kritičnih surovin. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (35).

(71)

Za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe, bi morale države članice zagotoviti, da naložijo kazni podjetjem, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, vključno s pripravljenostjo na tveganja, poročanjem o projektih in informacijami o možnosti recikliranja. Zato morajo države članice v nacionalnem pravu določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje te uredbe. Države članice morajo tudi zagotoviti, da imajo nosilci projektov, kadar je ustrezno, dostop do upravnega ali sodnega nadzora v skladu z nacionalnim pravom.

(72)

Komisija bi morala opraviti vrednotenje te uredbe. To vrednotenje bi moralo na podlagi odstavka 22 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje temeljiti na petih merilih:, uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti Unije ter bi moralo biti podlaga za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o izvajanju te uredbe in napredku pri doseganju njenih ciljev, vključno z referenčnimi vrednostmi na področju zmogljivosti in diverzifikacije. V poročilu bi bilo treba na podlagi izvajanja ukrepov, povezanih s preglednostjo okoljskega odtisa kritičnih surovin, oceniti tudi ustreznost določitve najvišjih pragov v zvezi z okoljskim odtisom. Komisija bi morala oceniti tudi potrebo po referenčnih vrednostih za leti 2040 in 2050 ter po posameznih strateških surovinah, skladnost med to uredbo in okoljskim pravom Unije, zlasti kar zadeva prednostni status strateških projektov, učinek skupnega nabavnega sistema, vzpostavljenega na podlagi te uredbe, na konkurenco na notranjem trgu in ustreznost uvedbe nadaljnjih ukrepov za povečanje zbiranja, sortiranja in predelave odpadkov, zlasti v zvezi z odpadnimi kovinami.

(73)

Če kateri koli od ukrepov, predvidenih s to uredbo, pomeni državno pomoč, določbe o takih ukrepih ne posegajo v uporabo členov 107 in 108 PDEU.

(74)

Ker ciljev te uredbe, in sicer izboljšanja delovanja notranjega trga z vzpostavitvijo okvira za zagotovitev dostopa Unije do zanesljive, odporne in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami, vključno s spodbujanjem učinkovitosti in krožnosti v celotni vrednostni verigi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči„ temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –