(1)

Italija je svoj osnutek posodobljenega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta predložila 19. julija 2023.

(2)

Člen 3 Uredbe (EU) 2018/1999 (uredba o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov) in Priloga I k navedeni uredbi določata elemente, ki jih je treba vključiti v posodobljene nacionalne energetske in podnebne načrte. Komisija je decembra 2022 sprejela smernice za države članice o postopku in obsegu priprave osnutka in končne različice posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov (3). V smernicah so navedene dobre prakse ter opisane posledice nedavnih političnih, pravnih in geopolitičnih sprememb na področju energetskih in podnebnih politik.

(3)

Komisija je v zvezi z načrtom REPowerEU (4) in v okviru ciklov evropskega semestra za leti 2022 in 2023 močno poudarila potrebe držav članic po reformah in naložbah v zvezi z energijo in podnebjem, da bi s pospešitvijo zelenega in pravičnega prehoda okrepile energetsko varnost in cenovno dostopnost. To je upoštevano v poročilih o za Italijo za leti 2022 in 2023 (5) ter priporočilih Sveta za Italijo (6). Države članice bi morale v svojih dokončnih posodobljenih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih upoštevati najnovejša specifična priporočila za državo.

(4)

Priporočila Komisije glede doseganja nacionalnih ciljev na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj (7) temeljijo na verjetnosti, da bodo države članice dosegle cilje za leto 2030, ob upoštevanju pravil za uporabo prilagodljivosti na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj.

(5)

Cilj priporočil Komisije o zajemanju, uporabi in shranjevanju ogljika je ustvariti pregled nad nameravano uvedbo teh tehnologij na nacionalni ravni, vključno s podatki o letnih količinah CO2, ki naj bi bil zajet do leta 2030, razčlenjenih po viru CO2, ki izvira iz naprav, za katere velja Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), ali drugih virov, kot so biogeni viri ali neposredni zajem iz zraka, o načrtovani infrastrukturi za prenos CO2 in o možnih notranjih zmogljivostih za shranjevanje CO2 ter vbrizganih količinah CO2, ki naj bi bile na voljo leta 2030.

(6)

V priporočilih Komisije glede uspešnosti na podlagi Uredbe (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta (9) o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (uredba o LULUCF) je obravnavano izpolnjevanje obveznosti „nepresežka“ v obdobju 2021–2025 (obdobje 1) s strani države članice in doseganje njenega nacionalnega cilja za obdobje 2026–2030 (obdobje 2), pri čemer se upoštevajo pravila o uporabi prilagodljivosti iz navedene uredbe. V priporočilih Komisije je upoštevano tudi, da se bo kakršen koli presežek emisij v obdobju 1 na podlagi uredbe o LULUCF avtomatično prenesel v uredbo o porazdelitvi prizadevanj.

(7)

Da bi prilagajanje podnebnim spremembam lahko ustrezno podpiralo doseganje ciljev na področju energije in blažitve podnebnih sprememb, je nujno ugotoviti možna tveganja glede podnebnih sprememb ter analizirati podnebne ranljivosti in tveganja, ki bi lahko prizadeli zadevna področja, populacije in sektorje. V priporočilih Komisije glede prilagajanja je upoštevano, v kolikšnem obsegu je Italija v svoj posodobljeni NEPN vključila cilje prilaganja podnebnim spremembam, ki upoštevajo podnebna tveganja, ki bi lahko Italiji preprečila doseganje ciljev in ciljnih vrednosti energetske unije. Brez načrtovanja in izvedbe posebnih politik in ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam je ogroženo doseganje ciljev razsežnosti energetske unije. Posebno pozornost je treba nameniti gospodarjenju z vodo v spreminjajočih se podnebnih razmerah zaradi nevarnosti prekinitev oskrbe z električno energijo, saj poplave, vročina in suša vplivajo na proizvodnjo energije.

(8)

Priporočila Komisije o ambicijah glede energije iz obnovljivih virov temeljijo na formuli iz Priloge II k Uredbi (EU) 2018/1999, ki temelji na objektivnih merilih, ter na glavnih politikah in ukrepih, ki manjkajo v osnutku posodobljenega NEPN Italije, da bi lahko Italija pravočasno in stroškovno učinkovito dosegla svoj nacionalni prispevek k zavezujočemu cilju Unije glede energije iz obnovljivih virov v višini najmanj 42,5 % leta 2030 in k skupnemu prizadevanju, da bi ga zvišali na 45 % v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (10) o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Priporočila Komisije temeljijo tudi na prispevku Italije k posebnim ciljem iz členov 15a, 22a, 23, 24 in 25 navedene direktive ter z njimi povezanim politikam in ukrepom za njen hiter prenos in izvajanje. V priporočilih se odraža pomembnost razvoja celovitega dolgoročnega načrtovanja za uvedbo energije iz obnovljivih virov, zlasti vetrne energije, da bi izboljšali prepoznavnost evropske proizvodnje in upravljavcev omrežja v skladu z evropskim svežnjem za vetrno energijo (11).

(9)

Priporočila Komisije glede nacionalnega prispevka k energijski učinkovitosti temeljijo na členu 4 Direktive (EU) 2023/1791 Evropskega parlamenta in Sveta (12) o energetski učinkovitosti, formuli iz Priloge I k navedeni direktivi ter s tem povezanih politikah in ukrepih za njeno izvajanje.

(10)

V priporočilih Komisije je posebna pozornost namenjena ciljnim vrednostim, ciljem in prispevkom ter z njimi povezanim politikam in ukrepom za uresničitev načrta REPowerEU, da bi hitro odpravili odvisnost od ruskih fosilnih goriv. V njih so upoštevane izkušnje iz izvajanja svežnja Varčujmo s plinom za varno zimo (13). Odražajo tudi nujno potrebo po povečanju odpornosti energetskega sistema glede na obveznosti iz Uredbe (EU) 2019/941 Evropskega parlamenta in Sveta (14) o pripravljenosti na tveganja v sektorju električne energije in Uredbe (EU) 2017/1938 (15) Evropskega parlamenta in Sveta o zanesljivosti oskrbe s plinom ter v skladu s priporočilom Komisije o shranjevanju energije (16).

(11)

V priporočilih Komisije je upoštevana potreba po pospešenem vključevanju notranjega trga energije, da bi dali večjo vlogo prožnosti ter okrepili položaj odjemalcev in jih zaščitili. V priporočilih Komisije je upoštevana tudi pomembnost ocene števila energetsko revnih gospodinjstev v skladu z zahtevami iz člena 3 Uredbe (EU) 2018/1999 in iz Priporočila Komisije (EU) 2023/2407 (17).

(12)

V priporočilih Komisije se odraža pomembnost zagotavljanja zadostnih naložb v raziskave in inovacije na področju čiste energije, da bi spodbudili njen razvoj in zmogljivosti za njeno proizvodnjo, vključno z ustreznimi politikami in ukrepi za energetsko intenzivne panoge in druga podjetja, ter potreba po strokovnem izpopolnjevanju delovne sile za neto ničelno industrijo, da bi utrdili močno, konkurenčno in čisto gospodarstvo v Uniji.

(13)

Priporočila Komisije temeljijo na zavezah v okviru Pariškega sporazuma za postopno opuščanje uporabe fosilnih goriv in na pomembnosti postopne odprave subvencij za fosilna goriva.

(14)

Priporočila Komisije o potrebah po naložbah izhajajo iz njene ocene glede tega, ali osnutek posodobljenega načrta zagotavlja splošen pregled potreb po naložbah, da bi dosegli cilje, ciljne vrednosti in prispevke za vse razsežnosti energetske unije, ali so v njem navedeni viri financiranja, ločeno po zasebnih in javnih virih, ali so v njem navedene naložbe usklajene z italijanskim načrtom za okrevanje in odpornost, območnimi načrti Italije za pravični prehod in specifičnimi priporočili za državo za obdobje 2022–2023 v okviru evropskega semestra ter ali vključuje trdno makroekonomsko oceno načrtovanih politik in ukrepov. NEPN bi moral zagotavljati preglednost in predvidljivost nacionalnih politik in ukrepov ter tako podpirati varnost naložb.

(15)

Priporočila Komisije odražajo bistveno pomembnost širokega regionalnega posvetovanja ter zagotavljanja zgodnjega in vključujočega posvetovanja o načrtu, vključno z učinkovito udeležbo javnosti z zadostnimi informacijami in v dovolj dolgem roku v skladu z Aarhuško konvencijo (18).

(16)

V priporočilih Komisije o pravičnem prehodu se odraža ocena glede tega, ali so v načrtu Italije dovolj poglobljeno navedeni pomembni socialni učinki podnebnega in energetskega prehoda ter učinki teh dveh prehodov na zaposlovanje in spretnosti ter ali so v njem ustrezno opisane primerne spremljevalne politike in ukrepi za spodbujanje pravičnega prehoda, ki hkrati prispevajo h krepitvi človekovih pravic in enakosti spolov.

(17)

Priporočila Komisije Italiji temeljijo na oceni njenega osnutka posodobljenega celovitega NEPN (19), ki je objavljen skupaj s tem priporočilom.

(18)

Italija naj ta priporočila ustrezno upošteva pri pripravi svojega končnega posodobljenega celovitega NEPN, ki ga je treba oddati do 30. junija 2024.

(19)

Komisija mora v skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 (evropska podnebna pravila) oceniti skladnost nacionalnih ukrepov s ciljem podnebne nevtralnosti in zagotavljanjem napredka pri prilagajanju podnebnim spremembam. Komisija je ocenila usklajenost ukrepov Italije s temi cilji (20). Na tej oceni temeljijo priporočila v nadaljevanju. Italija naj ta priporočila ustrezno upošteva in v zvezi z njimi sprejme nadaljnje ukrepe v skladu z evropskimi podnebnimi pravili.

(20)

Čeprav neto emisije toplogrednih plinov Unije (vključno z emisijami zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) ter brez mednarodnega prometa) skupno kažejo stalen trend upadanja, ki je na splošno v skladu z linearnim začrtanim potekom doseganja podnebnega cilja Unije za leto 2030 v višini –55 % in cilja podnebne nevtralnosti Unije do leta 2050, je treba pospešiti zmanjševanje emisij, za to pa je ključno ukrepanje držav članic. Napredek v državah članicah je različen, pri čemer se je pojavilo več sektorskih izzivov in pomanjkljivosti, ki jih je treba nemudoma odpraviti. Ocena, ki temelji na razpoložljivih informacijah, kaže, da se napredek pri doseganju cilja podnebne nevtralnosti Unije za Italijo zdi nezadosten. Zanesljive dolgoročne strategije so temelj za doseganje gospodarske preobrazbe, ki je potrebna za premik proti cilju podnebne nevtralnosti Unije.

(21)

Potrebne so odločne strategije in načrti za prilagajanje podnebnim spremembam, da se zagotovi stalen napredek na področju družbene, politične in gospodarske pripravljenosti v skladu z evropskimi podnebnimi pravili ter da se ta pripravljenost doseže, preden se pojavijo vplivi, povezani s podnebjem. Da bi pomagala državam članicam posodabljati in izvajati celovito nacionalno strategijo, načrte in politike prilagajanja podnebnim spremembam, je Komisija julija 2023 sprejela sklop smernic (21). Politike prilagajanja podnebnim spremembam so osredotočene na področja ali sektorje, ki so še posebej občutljivi na podnebne spremembe ali katerih dejavnosti so ključne za odpornost drugih sektorjev ali ki so zelo pomembni za nacionalno gospodarstvo ali javno zdravje. Prednostno se je treba odzvati na vplive in tveganja, ki se pojavljajo danes ali ki naj bi se povečali zaradi podnebnih sprememb, socialno-ekonomskega razvoja ali drugih dejavnikov, ki niso povezani s podnebjem, in ki naj bi vplivali na kritično infrastrukturo ali sisteme z dolgo življenjsko dobo ali ki naj bi nepopravljivo vplivali na sisteme. Prilagoditvene ukrepe je treba izvajati z namenom izboljšanja pripravljenosti in odpornosti, pripraviti pa jih je mogoče na podlagi prilagoditvenih poti, ki določajo zaporedje ukrepov za dosego cilja prilagajanja. Spremljanje in ocenjevanje prizadevanj za prilagajanje sta potrebna za ohranjanje odgovornosti in izboljšanje politike prilagajanja.

(22)

Sistemska zmožnost prilagajanja podnebnim spremembam je ključna za preprečevanje ali blažitev možne škode, za izkoriščanje priložnosti in obvladovanje posledic. Fizični vplivi podnebnih sprememb se spreminjajo hitreje od pričakovanj. Potreben je napredek pri prilagoditveni sposobnosti na vseh ravneh države ter v javnem in zasebnem sektorju, treba pa se je tudi bolj zavedati ranljivosti in tveganj. Številne intervencije na področju prilagajanja podnebnim spremembam se začnejo na lokalni in regionalni ravni. Lokalna (samo)uprava ima ključno vlogo pri spodbujanju vključevanja javnosti in ukrepanja na lokalni ravni. Potrebna sta smiselna izmenjava mnenj in usklajevanje ukrepov na vseh ravneh upravljanja. Zasebni deležniki so nosilci sprememb, saj prispevajo informacije, vire, zmogljivosti in sredstva.

(23)

Sonaravne rešitve ponujajo uspešne in stroškovno učinkovite možnosti za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev, če so za njihovo uvajanje na voljo spodbude prek strateških okvirov, politik in financiranja. Izvajati jih je mogoče neodvisno ali vključene v druge ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev v povezavi z bolj tehnološkimi in infrastrukturnimi rešitvami. Pri izvajanju je treba upoštevati zapletenost ekosistemov in predvidene učinke podnebnih sprememb, lokalne razmere, z njimi povezane interese in vrednote ter družbeno-gospodarske pogoje –

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

1.

2.

3.

4.

5.