(1)

Komisija je v letih 2006 in 2007 prejela več pritožb, ki so se nanašale predvsem na naslednji dve shemi, ki ju je izvedla Italija:

(2)

Komisija je s sklepom z dne 12, oktobra 2010 (1) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka) sprožila formalni postopek preiskave iz člena 108(2) Pogodbe v zvezi s shemama iz uvodne izjave 1.

(3)

Italija je januarja 2012 davek na nepremičnine nadomestila z enotnim občinskim davkom („Imposta municipale unica“; v nadaljnjem besedilu: IMU) in uvedla nove določbe o oprostitvi za nekomercialne subjekte, ki opravljajo posebne dejavnosti (2).

(4)

Komisija je po objavi sklepa o začetku postopka prejela pripombe italijanskih organov in 80 zainteresiranih strani. Pripombe pritožnikov in italijanskih organov so se nanašale na oprostitev na podlagi zakonodaje o ICI in na oprostitev na podlagi nove zakonodaje o IMU.

(5)

Komisija je s Sklepom Komisije 2013/284/EU (3) (v nadaljnjem besedilu: končni sklep) končala formalni postopek preiskave. V končnem sklepu je ugotovila, da je oprostitev, dodeljena na podlagi predpisov o ICI nekomercialnim subjektom, ki v nepremičnini opravljajo izključno dejavnosti iz člena 7(1), točka (i), Zakonskega odloka št. 504/92 (v nadaljnjem besedilu: ukrep ali oprostitev ICI), pomenila državno pomoč, ki ni bila združljiva z notranjim trgom in ki jo je Italija izvedla nezakonito, s čimer je kršila člen 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Poleg tega je Komisija menila, da bi bilo zaradi posebnih okoliščin primera za Italijo absolutno nemogoče, da bi izterjala nezakonito pomoč. Komisija zato ni odredila vračila pomoči. Poleg tega je Komisija ugotovila, da niti člen 149(4) TUIR niti oprostitev, določena v novi shemi IMU, nista pomenili državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(6)

Dne 16. aprila 2013 sta Pietro Ferracci in Scuola Elementare Maria Montessori Srl vložila tožbo za razglasitev ničnosti končnega sklepa. Splošno sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Splošno sodišče) je s sodbama z dne 15. septembra 2016 v zadevi T-219/13 in zadevi T-220/13 (4) tožbi v celoti zavrnilo.

(7)

Scuola Elementare Maria Montessori Srl je s pritožbo v zadevi C-622/16 P predlagala razveljavitev sodbe Splošnega sodišča v zadevi T-220/13, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožba za razglasitev ničnosti končnega sklepa. Komisija je s svojima pritožbama v zadevah C-623/16 P in C-624/16 P predlagala razveljavitev sodbe v zadevah T-219/13 in T-220/13, v delu, v katerem je Splošno sodišče tožbi na prvi stopnji razglasilo za dopustni.

(8)

Sodišče Evropske unije (Sodišče) je v svoji sodbi z dne 6. novembra 2018 v združenih zadevah C-622/16 P do C-624/16 P (v nadaljnjem besedilu: sodba) (5) razveljavilo sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-220/13 v delu, v katerem je bila zavrnjena tožba Scuola Elementare Maria Montessori Srl za razglasitev ničnosti končnega sklepa v delu, v katerem Komisija ni odredila zagotovitve vračila nezakonitih pomoči, dodeljenih z oprostitvijo ICI. Poleg tega je Sodišče razglasilo delno ničnost končnega sklepa v delu, v katerem Komisija ni odredila zagotovitve vračila nezakonitih pomoči, dodeljenih z oprostitvijo ICI. Sodišče je zavrnilo pritožbo v zadevi C-622/16 P v preostalem; zavrnilo je tudi pritožbi v zadevah C-623/16 P in C-624/16 P.

(9)

Po sodbi je Komisija nadaljevala postopek v zvezi z napačno uporabo prava, ki jo je ugotovilo Sodišče. Komisija je z dopisom z dne 1. februarja 2019 pozvala italijanske organe, naj predložijo pripombe v zvezi z načini zagotovitve vračila, ki sta jih tožeči stranki določili pred Splošnim sodiščem (uporaba prijav v skladu s predpisi o IMU, uvedba obveznosti samocertificiranja in izvajanje preiskav na kraju samem) (6), ter naj predlagajo druge načine za premagovanje težav, povezanih z vračilom pomoči.

(10)

Italijanski organi so odgovorili z dopisom z dne 26. marca 2019 in spomnili na številne težave, zaradi katerih po njihovem mnenju pomoči absolutno ne bi bilo mogoče vrniti.

(11)

Komisija je italijanske organe z dopisom z dne 21. junija 2019 obvestila, da na podlagi predhodne analize po njenem mnenju težave, ki jih navajajo italijanski organi, niso ustvarile okoliščin, v katerih bi bilo absolutno nemogoče vrniti pomoč. Poleg tega je Komisija italijanske organe pozvala, naj predložijo pripombe v zvezi z načini zagotovitve vračila z uporabo samoprijav upravičencev in z opiranjem na druge vire informacij.

(12)

Komisija je z dopisom z dne 4. novembra 2019 ponovila svojo zahtevo, da morajo italijanski organi opredeliti in predlagati druge načine zagotovitve vračila.

(13)

5. decembra 2019 je potekal tehnični sestanek med Komisijo in italijanskimi organi.

(14)

Italijanski organi so z dopisom z dne 13. februarja 2020 predložili nadaljnje pripombe v zvezi z načini zagotovitve vračila in vztrajali, da pomoči absolutno ni mogoče vrniti.

(15)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodbi končni sklep razveljavilo le v delu, v katerem Komisija ni odredila vračila nezakonitih pomoči, dodeljenih z oprostitvijo ICI.

(16)

Vsi drugi vidiki končnega sklepa so postali pravnomočni. To vključuje zlasti naslednje ugotovitve: (i) oprostitev ICI pomeni nezakonito in nezdružljivo pomoč, (ii) oprostitev IMU in člen 149 TUIR ne pomenita pomoči, (iii) Italija in upravičenci do pomoči niso mogli legitimno pričakovati, da je pomoč zakonita ter (iv) samo informacije, ki so na voljo v davčnih in katastrskih zbirkah podatkov, ne zadostujejo za omogočanje vrnitve pomoči.

(17)

Namen tega sklepa je ponovno presoditi, ali bi bilo treba odrediti vračilo nezakonitih pomoči, dodeljenih z oprostitvijo ICI. V zvezi s tem ta sklep dopolnjuje končni sklep, pri čemer njegov namen ni spreminjati drugih ugotovitev v končnem sklepu.

(18)

Oprostitev ICI je podrobneje opisana v oddelku 2.1 končnega sklepa. Po členu 7(1), točka (i), Zakonskega odloka št. 504/92 so bile nepremičnine, ki so jih nekomercialni subjekti uporabljali izključno za dejavnosti na področjih socialnega skrbstva, socialne pomoči, zdravstvene oskrbe, izobraževanja, nastanitve, kulture, rekreacije, športa ter verskih dejavnosti, oproščene občinskega davka na nepremičnine.

(19)

Po členu 7(2a) Zakonskega odloka št. 203 z dne 30. septembra 2005 (7) se je oprostitev davka, določena s členom 7(1), točka (i), zakonske uredbe št. 504/92, uporabljala za dejavnosti, navedene v uredbi, tudi če so bile komercialne narave. V skladu s členom 39 uredbe z zakonsko močjo št. 223 z dne 4. julija 2006 (8) se je ta oprostitev uporabljala le, če zadevne dejavnosti niso bile izključno komercialne narave.

(20)

ICI je s 1. januarjem 2012 nadomestil oprostitev IMU.

(21)

Razlogi za sprožitev formalnega postopka preiskave so opisani v oddelku 3 končnega sklepa. Ta sklep je del istega formalnega postopka.

(22)

Komisija je v skladu s členom 20(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 in kot odgovor na poziv, objavljen v Uradnem listu Evropske unije (9), prejela pripombe italijanskih organov in 80 zainteresiranih tretjih strani, ki so opisane v oddelku 4 končnega sklepa. V tem oddelku so povzete le pripombe, prejete v zvezi z vračilom pomoči, dodeljenih z oprostitvijo ICI.

(23)

Dve od 80 zainteresiranih strani (v nadaljnjem besedilu: dve zainteresirani strani ali pritožnika) sta menili, da bi morala Komisija v vsakem primeru odrediti vračilo pomoči, nezakonito dodeljenih z oprostitvijo ICI med letoma 2006 in 2012 (glej uvodno izjavo 90 končnega sklepa).

(24)

Italijanski organi so v pripombah v zvezi s sklepom o začetku postopka navedli, da ni mogoče retroaktivno opredeliti, katere nepremičnine v lasti nekomercialnih subjektov so bile v uporabi za dejavnosti, ki niso bile izključno komercialne (in ki so bile torej upravičene do oprostitve ICI) (glej uvodno izjavo 93 končnega sklepa). Katastrski podatki dejansko ne zagotavljajo nobenih informacij o vrsti dejavnosti, ki se je opravljala na premoženju. Prav tako ni mogoče na podlagi drugih davčnih zbirk podatkov določiti, katero nepremičnino so imeli nekomercialni subjekti v uporabi za institucionalne dejavnosti, ki se opravljajo na ne izključno komercialni podlagi.

(25)

Komisija je po sodbi italijanske organe pozvala, naj predložijo pripombe z zvezi z obstojem drugih načinov za premagovanje težav, povezanih z vračilom pomoči (glej uvodne izjave 9 do 14). Zlasti je navedla naslednje druge načine zagotovitve vračila: (i) uporabo prijav, predloženih v skladu s predpisi o IMU, za določitev, ali je lahko bila nepremičnina v preteklosti uporabljena za komercialne namene, (ii) uporabo obveznosti samocertificiranja, (iii) opravljanje preiskav na kraju samem z inšpekcijskimi organi, (iv) uporabo samoprijave upravičencev ter (v) opiranje na druge vire informacij in dokazov.

(26)

V zvezi s samoprijavami je Komisija pripomnila, da se samoprijava zdi način, ki se je prvotno uporabljal za plačilo ICI (če ne bi bilo oprostitve). Kar zadeva druge možne vire informacij in dokazov, je Komisija kot primer navedla evidence, ki izhajajo iz regulativnih obveznosti (kot so nacionalna/regionalna/občinska dovoljenja za opravljanje dejavnosti, prijave začetka opravljanja dejavnosti, gradbena dovoljenja), evidence nadzora (npr. preverjanja zahtev glede dovoljenj, skladnost s posebnimi gradbenimi predpisi, živilska inšpekcija), podroben opis njihovih dejavnosti, vključen v letne računovodske izkaze, ki jih vložijo nekateri subjekti, ter vse druge informacije, ki se hranijo na ravni občin ali ki jih hranijo tretje osebe.

(27)

Poleg tega je Komisija italijanske organe pozvala, naj pojasnijo, ali bi lahko obstajali drugi načini za določitev zneska pomoči, ki jo je treba vrniti, in tudi, kako nameravajo naknadno preveriti, da so upravičenci v času zaračunavanja ICI izpolnjevali pogoje za oprostitev ICI.

(28)

Italijanski organi menijo, da je Sodišče v svoji sodbi pojasnilo, da je mogoče vrnitev nezakonite pomoči šteti za objektivno in absolutno nemogočo, če sta izpolnjena kumulativna pogoja: (i) težave, na katere se sklicuje zadevna država članica, so resnične in (ii) ni drugih načinov zagotovitve vračila. Italijanski organi navajajo, da sta v zadevnem primeru ta pogoja izpolnjena.

(29)

Poleg tega italijanski organi menijo, da morajo informacije, potrebne za določitev upravičencev, objektivno in absolutno omogočati določitev, katera nepremičnina v lasti nekomercialnih subjektov se je uporabljala (ne izključno) za komercialne dejavnosti, kot so navedene v določbah o oprostitvi ICI, ter omogočati izračun zneska davka, ki ga je treba vrniti.

(30)

Italijanski organi pojasnjujejo, da so ICI upravljali lokalni organi, tj. približno 8 000 občin, na katere je država razdeljena. Davek je bilo treba plačati vsako leto. Lastniki nepremičnin so morali načeloma predložiti napoved za odmero davka, razen če je veljala katera od izjem iz člena 7(1) (10). Člen 7(1), točka (i), je zajemal nekomercialne subjekte, ki opravljajo posebne dejavnosti. ICI je bil uveden leta 1992; po navedbah italijanskih organov je nepredložitev napovedi za odmero davka s strani subjektov, ki so bili izvzeti iz plačila davka, omogočila potrebno upravno poenostavitev. Nasprotno je IMU, uveden leta 2012, omogočal elektronske napovedi za odmero davka, upravičenci te izjeme pa so morali samoprijavo vložiti v vseh primerih.

(31)

Italijanski organi pojasnjujejo, kako je bilo preverjeno izpolnjevanje pogojev za oprostitev ICI. Zakon določa postopke za izbor, preverjanje in presojo, za katere so pristojni lokalni organi. Lokalni organi bi lahko popravili nepopolne ali neresnične napovedi za odmero davka ali izterjali delna ali zapadla plačila. V takih primerih organi samodejno presodijo zapadle napovedi ali plačila in davkoplačevalcu vročijo obvestilo z utemeljitvijo. Rok za tako presojo je potekel v petih letih od datuma, ko bi moralo biti plačilo izvedeno. Občine bi lahko v obvestilih z utemeljitvijo pozvale davkoplačevalce, naj pripravijo ali predložijo dokumente, ter jim poslale vprašalnike in jih zaprosile, naj jih vrnejo izpolnjene in podpisane. Od ustreznih javnih organov bi lahko tudi zahtevale informacije o posameznih davkoplačevalcih. Po analizi zbranih dokazov bi bilo mogoče za namene končnega preverjanja izvesti preiskave na kraju samem. Vendar italijanski organi navajajo, da so bila preverjanja namenjena preverjanju skladnosti s pogoji oprostitve ICI, zaradi česar se razlikujejo od preverjanja, ali so posamezni upravičenci res prejeli državno pomoč glede na končni sklep.

(32)

Italijanski organi uvodoma navajajo, da niso vsi upravičenci do oprostitve ICI prejeli državne pomoči v smislu člena 107 PDEU ter da ni mogoče razlikovati med upravičenci, ki so prejeli pomoč, in tistimi, ki je niso prejeli.

(33)

Prvič, italijanski organi navajajo, da se ne bi smeli vsi upravičenci do oprostitve ICI šteti za podjetja, saj vsi niso opravljali gospodarskih dejavnosti. Opozarjajo, da v končnem sklepu ni bilo določeno, da so vse dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe oprostitve ICI, gospodarske. V končnem sklepu je bilo le določeno, da so nekomercialni subjekti, ki so upravičeni do oprostitve ICI, podjetja, če opravljajo gospodarske dejavnosti (glej uvodno izjavo 106 končnega sklepa). Poleg tega italijanski organi navajajo, da bi bilo treba opredeliti nepremičnine/dele nepremičnin, v katerih so zadevni subjekti v času, ki ga zajema vračilo pomoči, opravljali gospodarske dejavnosti.

(34)

Poleg tega italijanski organi menijo, da tudi v primerih, ko so upravičenci opravljali gospodarske dejavnosti, prednost zaradi oprostitve ICI ni bila vedno taka, da bi lahko izkrivljala konkurenco.

(35)

Nadalje italijanski organi navajajo, da so socialni cilji, ki so namen oprostitve ICI, neločljivo povezani z davčnim sistemom ICI. Poudarjajo, da je ICI glavni vir financiranja občin, ki so glavne akterke socialnih dejavnosti, zajetih v oprostitvi ICI, ter da je posredovanje človekoljubnih ali zadružnih organov, kot jih priznava ustava, dopolnitev javnega posredovanja. Namen oprostitve ICI je bil olajšati dejavnosti za izpolnjevanje socialnih potreb, ki jih javni organi ne izpolnjujejo vedno in ki so pogosto zunaj področja ukrepanja zasebnih izvajalcev.

(36)

Italijanski organi navajajo tudi, da bi bilo mogoče predvidevati, da bi večina prejemnikov pomoči spadala na področje uporabe uredb de minimis: (i) Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis in (ii) Uredbe Komisije (EU) št. 360/2012 z dne 25. aprila 2012 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena.

(37)

Italijanski organi trdijo, da je le omejena podskupina upravičencev do oprostitve ICI prejela državno pomoč v smislu člena 107 PDEU ter da ni mogoče odrediti vračila od upravičencev, ki niso prejeli državne pomoči. Nadalje italijanski organi menijo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni mogoče razlikovati med upravičenci do oprostitve ICI, ki so prejeli državno pomoč, in med tistimi, ki je niso.

(38)

Italijanski organi navajajo, da mora vsak učinkovit način zagotovitve vračila temeljiti na prepričljivih in objektivnih informacijah. Vračilo je treba izvesti v popolni skladnosti z načeli pravne varnosti, legitimnega pričakovanja in pravice do izjave davkoplačevalcev, kot to izrecno priznava Listina o temeljnih pravicah. Po njihovem mnenju posrednih dokazov ni mogoče uporabiti za opredelitev upravičencev do pomoči in zneskov, ki jih je treba vrniti. Italijanski organi menijo, da davčne odmere ni mogoče opraviti le na podlagi domnev.

(39)

Poleg tega od davkoplačevalcev ni mogoče zahtevati, naj dokažejo da niso prejeli pomoči. Po navedbah italijanskih organov davkoplačevalci ne bi imeli potrebnih informacij za izvedbo preverjanj, zlasti če obveznosti hrambe evidenc ne veljajo več (11). Po njihovih navedbah ne more veljati, da davkoplačevalci niso ravnali v dobri veri, ko niso hranili ustreznih evidenc, saj je bilo treba končni sklep, v katerem je določena nezmožnost vračila, šteti za legitimnega v vseh vidikih do 8. novembra 2018, tj. do datuma, ko je bila izdana sodba Sodišča.

(40)

Italijanski organi menijo, da je Komisija v svojem končnem sklepu že priznala ter da je s sodbami Splošnega sodišča in Sodišča potrjeno, da informacij iz davčnih in katastrskih zbirk podatkov ni mogoče uporabiti kot način zagotovitve vračila. Italijanski organi v bistvu opominjajo tudi na argumente in pojasnila, ki so že bili navedeni in ocenjeni v končnem sklepu (glej uvodno izjavo 93 končnega sklepa).

(41)

Po navedbah italijanskih organov se IMU, uveden leta 2012, razlikuje od ICI, zaradi česar se pogoji za upravičenost za nekomercialne subjekte v zvezi z upravičenostjo do oprostitve davka ne prekrivajo (12). Prijave v skladu s predpisi o IMU izkazujejo le, ali so se v določenem letu (od leta 2012) opravljale komercialne dejavnosti (13). Ker je za pogoje za upravičenost do oprostitve ICI treba določiti dejavnost, ki se je dejansko opravljala v nepremičnini v času, ko je bila oprostitev dodeljena, dejanska uporaba nepremičnine pa je lahko vsako leto drugačna, informacij v prijavah v skladu s predpisi IMU ni mogoče uporabiti retroaktivno za določitev upravičencev do oprostitve ICI ali dejanske uporabe nepremičnine. Iz navedenih razlogov bi lahko informacije v prijavah v skladu s predpisi IMU v najboljšem primeru zagotavljale le dokaz za domnevo, ki sam po sebi ne bi bil primeren za zagotavljanje potrebne pravne varnosti, da se je nepremičnina uporabljala na komercialni podlagi v letih, ko je veljala nezakonita oprostitev ICI, tj. v letih, relevantnih za vračilo. Poleg tega ne bi bilo na voljo nobenih informacij o upravičencih od oprostitve ICI, ki so prenehali opravljati svojo dejavnost ali so jo spremenili ali ki nepremičnine nimajo več v lasti.

(42)

Po navedbah italijanskih organov je mogoče z izvajanjem preiskav na kraju samem zagotoviti informacije v zvezi s sedanjostjo, ne pa tudi v zvezi s preteklostjo, razen če so omejene na dokumentacijo, ki se hrani na podlagi pravnih obveznosti.

(43)

Poleg tega bi to bil zelo dolg in invaziven postopek, saj bi te preiskave morala izvesti vsaka od skoraj 8 000 občin, in sicer v okviru svojih pristojnosti.

(44)

Poleg tega bi bilo treba za preiskave na kraju samem predhodno opredeliti osebe in informacije, ki jih je treba preveriti, ne bi pa jih bilo mogoče uporabiti za opredelitev subjektov, ki niso več prisotni na ozemlju določene občine ali ki niso več nekomercialni subjekti.

(45)

Italijanski organi priznavajo, da so bila za vrste dejavnosti, ki so upravičene do oprostitve ICI, potrebna upravna dovoljenja. Vendar navajajo, da iz dovoljenja ni mogoče izluščiti, ali se dejavnosti opravljajo v komercialne ali nekomercialne namene. Dodajajo, da dovoljenje za opravljanje dejavnosti ni nujno povezano z uporabo posamezne nepremičnine. Poleg tega je treba določiti dejansko dejavnost, ki se opravlja v nepremičnini, vključno s posebnim načinom opravljanja zadevne dejavnosti. Tako teh informacij ni mogoče izluščiti izključno iz dokumentov, ki potrjujejo nameravano uporabo nepremičnine.

(46)

Italijanski organi navajajo, da računovodska dokumentacija prav tako ne more zagotoviti informacij o dejanski uporabi nepremičnine. Poleg tega večina dokumentacije ne bi bila sledljiva, če so se iztekla ustrezna obdobja hrambe (običajno deset let). V zvezi s tem italijanski organi opozarjajo, da je Komisija v preteklih sklepih priznala, da zaradi izteka obdobij hrambe absolutno ni mogoče izvesti vračila (14). Poleg tega italijanski organi menijo, da pregled računovodske dokumentacije predvideva predhodno opredelitev oseb, ki bodo preverjene, in ga ni mogoče uporabiti za opredelitev teh oseb. Italijanski organi vsekakor menijo, da vračilo ne more zajemati pomoči, ki je zastarala zaradi desetletnega zastaralnega roka iz člena 17 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (15) (v nadaljnjem besedilu: postopkovna uredba).

(47)

Zaradi časopisnih člankov, ki so namigovali, da so upravičenci do oprostitve ICI večinoma subjekti, ki pripadajo katoliški cerkvi, se je italijanskim organom zdelo potrebno pojasniti, da verske pripadnosti ni mogoče uporabiti za določitev prejemnikov pomoči. Italijanski organi navajajo, da italijanska ustava in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah prepovedujeta diskriminacijo na podlagi vere, zato upravičencev ni mogoče določiti na podlagi verske pripadnosti. V okrožnici z dne 26. januarja 2009 so med subjekti, ki jih lahko zajema zadevna oprostitev, omenjene „cerkvene institucije, ki pripadajo katoliški cerkvi in drugim veroizpovedim“ (glej uvodne izjave 26 do 29 končnega sklepa). Vendar po navedbah italijanskih organov verska pripadnost ni bila merilo za določitev subjektivnega področja uporabe oprostitve ICI. V okrožnici 2/DF z dne 26. januarja 2009 je bil pojasnjen pojem nekomercialnih subjektov in opredeljena so bila merila, ki bi jih morale zadevne dejavnosti navedenih subjektov izpolnjevati za upravičenost do oprostitve ICI. Nadalje italijanski organi poudarjajo, da pripadnost katoliški cerkvi ni bila pogoj za upravičenost do oprostitve ICI.

(48)

Italijanski organi priznavajo, da bi bilo mogoče v teoriji opredeliti nekaj upravičencev do pomoči z uvedbo obveznosti samocertificiranja (16) ali samoprijave. Ta načina ne bi vključevala pretiranih stroškov ali invazivnosti.

(49)

Vendar navedena načina sama po sebi ne zadostujeta za zagotovitev vračila. Predpostavka pri samocertificiranju je, da je javna uprava že seznanjena ali se lahko seznani, kaj se samocertificira. Tako samocertificiranja ni mogoče uporabiti za dejstva, s katerimi javni organ ni seznanjen ali se ne more seznaniti.

(50)

Predpostavka pri samoprijavi je, da lahko uprava preveri, kaj je predmet samoprijave. Po navedbah italijanskih organov nobena uprava v Italiji ne more preveriti in potrditi informacij, ki so prijavljene ali certificirane. To torej sproži neizpodbitno domnevo, da je tisto, kar se samoprijavlja ali samocertificira, točno, brez možnosti načrtovanja in preverjanja učinkovitosti vračila.

(51)

Poleg tega bi obstajalo tveganje potrjevanja predhodnega delnega vračila, naslovljenega le na tiste, ki bi se odločili prijaviti, da so prejeli pomoč. Italijanski organi ne bi imeli sredstev za preiskovanje subjektov, ki namerno ali nenamerno ne prijavijo. Po mnenju italijanskih organov bi to vodilo do nepravičnosti in neenake obravnave.

(52)

Italijanski organi so sklenili, da z nobenim od načinov ali kombinacijo teh načinov ne bi mogli „nevtralno“ in v celoti preveriti vračila pomoči. Po njihovem mnenju bi bilo na podlagi kombinacije predlaganih načinov zagotovitve vračila mogoče pridobiti nekaj informacij v statistične namene. Vendar informacij ne bi bilo mogoče uporabiti za vračilo pomoči, saj mora ta postopek omogočati opredelitev upravičencev do pomoči, ki ne pušča dvoma. Tudi če bi bilo mogoče najti določene informacije, bi to bilo le naključje.

(53)

Italijanski organi vsekakor menijo, da bi bilo postopek vračila zelo težko usklajevati zaradi števila občin, ki so pristojne uprave za izvajanje nalogov za vračilo za zadevni davek, pomanjkanja usklajenih informacij in zelo velikega števila morebitnih upravičencev. Vračilo tako ne bi bilo sorazmerno s cilji določb Pogodbe o državni pomoči.

(54)

Ocena ukrepa je opisana v uvodnih izjavah 96 do 150 končnega sklepa. Komisija je v uvodnih izjavah 96 do 136 končnega sklepa presodila obstoj državne pomoči in sklenila, da ukrep izpolnjuje vse pogoje iz člena 107(1) Pogodbe. Zlasti je v uvodnih izjavah 96 do 108 končnega sklepa ugotovila, da ni mogoče izključiti, da so bile nekatere dejavnosti, ki so imele koristi od ukrepa, gospodarske narave. Navedla je tudi, da za opredelitev sheme kot državne pomoči ni treba dokazati, da se vsa individualna pomoč, dodeljena v skladu s to shemo, šteje kot državna pomoč. V uvodnih izjavah 137 do 142 končnega sklepa je ugotovila, da bi bilo treba ukrep obravnavati kot novo pomoč. V uvodnih izjavah 143 do 150 končnega sklepa je sklenila, da ukrep ni združljiv z notranjim trgom.

(55)

Kot je že navedeno v uvodnih izjavah 15 do 17, se ta sklep nanaša le na vračilo navedene pomoči. Vsi drugi vidiki prejšnjega končnega sklepa so postali pravnomočni, namen tega sklepa pa ni spremeniti nobene od navedenih ugotovitev.

(56)

V skladu s prvim stavkom člena 16(1) postopkovne uredbe mora Komisija, če ugotovi, da je država članica dodelila nezakonito pomoč, zadevni državi članici odrediti sprejetje vseh potrebnih ukrepov za vračilo pomoči (17). V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je sprejetje odredbe o zagotovitvi vračila nezakonitih pomoči logična in normalna posledica ugotovitve njihove nezakonitosti. Glavni namen take odredbe je odpraviti izkrivljenje konkurence, ki je bilo povzročeno s konkurenčno prednostjo, dodeljeno z nezakonito pomočjo (18).

(57)

Vendar v skladu z drugim stavkom člena 16(1) postopkovne uredbe Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Unije, kot je načelo, v skladu s katerim „ni nihče zavezan k temu, da opravi nemogoče“ (19). Komisija zato ne sme sprejeti naloga za vračilo, ki bi ga bilo od njegovega sprejetja objektivno in absolutno nemogoče izpolniti (20).

(58)

Sodišče je v svoji sodbi pojasnilo pogoje za uporabo te izjeme. Po navedbah Sodišča mora država članica, ki ima težave pri zagotovitvi vračila zadevnih pomoči, o teh težavah obvestiti Komisijo, da jih ta presodi, in s to institucijo lojalno sodelovati, da bi se navedene težave premostile, in sicer zlasti tako, da navedeni instituciji predlaga alternativne načine, ki bi omogočali zagotovitev, tudi če le delnega, vračila teh pomoči (21).

(59)

Komisija mora podrobno proučiti zatrjevane težave in predlagane druge načine zagotovitve vračila. Le če Komisija na koncu take podrobne proučitve ugotovi, da ni alternativnih načinov, ki bi omogočali zagotovitev, tudi če le delnega, vračila zadevnih nezakonitih pomoči, je mogoče za to zagotovitev vračila šteti, da je objektivno in absolutno ni mogoče izvesti (22).

(60)

V zadevnem primeru so italijanski organi že navedli, da vračila ni mogoče izvesti na podlagi pomanjkanja ustreznih informacij v davčnih in katastrskih zbirkah podatkov (glej uvodno izjavo 24). Komisija je menila, da v danih okoliščinah ni bilo mogoče pridobiti potrebnih informacij za izračun zneska davka, ki ga je treba vrniti, in bi bilo zato vračilo objektivno in absolutno nemogoče (glej uvodne izjave 93, 182 in 191 do 198 končnega sklepa).

(61)

Vendar je Sodišče menilo, da „pogoj v zvezi z absolutno nezmožnostjo izvršitve ni izpolnjen, kadar država članica [...] le obvesti Komisijo o notranjih težavah pravne, politične ali praktične narave, nastalih zaradi ravnanj ali opustitev nacionalnih organov, ki so povezane z izvršitvijo zadevnega sklepa, ne da bi zoper zadevna podjetja dejansko ukrepala z namenom zagotovitve vračila pomoči in ne da bi Komisiji predlagala alternativne načine za izvršitev tega sklepa, s katerimi bi bilo mogoče premostiti težave (točka 91 sodbe).

(62)

Italijanski organi so v svojih pripombah, predloženih po sodbi (glej uvodne izjave 25 do 53) nadalje razvili svoje argumente, da pomoči absolutno ni mogoče vrniti.

(63)

Komisija bo v nadaljevanju zato proučila težave in argumente, na katere se sklicujejo italijanski organi. Zlasti bo Komisija ocenila, ali res ni alternativnih načinov, ki bi omogočali, tudi če le delno, vračilo nezakonitih pomoči, tako da bi bilo mogoče za vračilo šteti, da ga objektivno in absolutno ni mogoče izvesti.

(64)

ICI, nepremičninski davek, ki ga upravljajo lokalne uprave, je bil uveden z Zakonskim odlokom št. 504/92. Davek, ki je bil izračunan na podlagi katastrske vrednosti, so morale plačati vse fizične in pravne osebe, ki imajo v lasti nepremičnino (glej uvodno izjavo 22 končnega sklepa). Italijanski organi pojasnjujejo, da so morali davkoplačevalci načeloma predložiti napoved za odmero davka za izpolnitev obveznosti v zvezi z ICI, razen upravičencev do oprostitve v skladu s členom 7(1) (tudi nekomercialni subjekti, ki opravljajo posebne dejavnosti iz člena 7(1), točka (i)).

(65)

Lokalni organi so imeli pooblastilo za preverjanje skladnosti davkoplačevalcev s pogoji oprostitve ICI. V petih letih po roku za plačilo davka so lahko lokalni organi (i) pozvali davkoplačevalce, naj pripravijo ali predložijo dokumente, (ii) poslali vprašalnike davkoplačevalcem v zvezi s posebnimi informacijami, (iii) zahtevali informacije o posameznih davkoplačevalcih od drugih ustreznih javnih organov, (iv) analizirali zbrane dokaze ter (v) izvedli preiskave na kraju samem za končno presojo.

(66)

Komisija meni, da se pooblastila, prenesena na lokalne organe za preverjanje skladnosti s pogoji oprostitve ICI, ne razlikujejo bistveno od načinov zagotovitve vračila, v zvezi s katerimi je Komisija italijanske organe pozvala k predložitvi pripomb. Preverjanje skladnosti s pogoji oprostitve ICI je zlasti zahtevalo, da bi lokalnim organom pooblastila, prenesena nanje, omogočila pridobivanje informacij o naravi dejavnosti, ki se opravljajo v nepremičnini, in preverjanje, da zadevne dejavnosti niso bile izključno komercialne narave. Ker so lahko lokalni organi svoja pooblastila uporabljali pet let po roku za plačilo davka, je jasno, da se je italijanskemu zakonodajalcu zdelo izvedljivo, da bi lokalni organi pridobili ustrezne dokaze tudi več let po zadevnem referenčnem obdobju, tj. v času, ko bi se narava dejavnosti lahko spremenila.

(67)

Italijanski organi so navedli, da niso vsi upravičenci do oprostitve ICI prejeli državne pomoči. Zlasti niso vsi upravičenci podjetja, saj niso vsi upravičenci opravljali gospodarskih dejavnosti, posamezna prednost, dodeljena z oprostitvijo ICI, pa ni bila v vseh primerih taka, da bi lahko izkrivljala konkurenco. Italijanski organi navajajo tudi, da bi večina prejemnikov pomoči spadala na področje uporabe uredb de minimis: (i) Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis ali (ii) Uredbe Komisije (EU) št. 360/2012 z dne 25. aprila 2012 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega navajajo, da so cilji, za katere si prizadeva oprostitev ICI, neločljivi del davčnega sistema ICI (glej uvodne izjave 32 do 37).

(68)

Komisija se strinja, da so morda okoliščine, v katerih posamezna prednost, dodeljena z oprostitvijo ICI, ne pomeni državne pomoči, ker upravičenci niso opravljali gospodarskih dejavnosti. V svojem končnem sklepu ni ugotovila – ker ji ni bilo treba –, da so bile vse dejavnosti, zajete s shemo, gospodarske narave. Ugotovila je, da je bilo vsaj nekaj dejavnosti gospodarskih in da je nekaj posameznih uporab sheme vključevalo državno pomoč (glej uvodne izjave 96 do 108 končnega sklepa in uvodno izjavo 54 tega sklepa). Ugotovitve v končnem sklepu torej ne nasprotujejo možnosti, da posamezne uporabe oprostitve ICI ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi pomenile pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Taki primeri ne bi smeli biti predmet vračila.

(69)

Hkrati, kot pojasnjuje sodna praksa, opredelitev konkretnih primerov, ko uporaba ukrepa vključuje državno pomoč, spada v fazo vračila (23). Italijanski organi ne opozarjajo na kakšno specifično težavo pri izvajanju vračila, le na potrebo po presoji, ali vsak posamezen primer izpolnjuje pogoje, da bi pomenil pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Komisija meni, da ta argument sam po sebi ne zadostuje za ugotovitev absolutne nezmožnosti vračila.

(70)

Enako velja na primer, kadar je upravičenec do oprostitve ICI opravljal negospodarske in gospodarske dejavnosti v isti nepremičnini, v postopku vračila pa bo treba opredeliti nepremičnine/dele nepremičnin, ki se uporabljajo za gospodarske dejavnosti, in tiste, ki se uporabljajo za negospodarske dejavnosti.

(71)

Kar zadeva možnost, da posamezne uporabe oprostitve ICI ne bi mogle izkrivljati konkurence ali vplivati na trgovino med državami članicami, je Komisija v svojem končnem sklepu že ocenila argumente italijanskih organov in drugih zainteresiranih strani. Ugotovila je, da je bilo vsaj nekaj sektorjev iz oprostitve ICI izpostavljenih konkurenci in trgovini v Uniji (glej uvodni izjavi 133 in 134 končnega sklepa). Ker ni ocenila vsake posamezne uporabe iz sheme, ni a priori izključeno, da bi našla posamezne primere, ki ne vodijo do izkrivljanja konkurence ali ki ne vplivajo na trgovino (24). Hkrati je treba poudariti, da opredelitev takih primerov spada v fazo vračila.

(72)

Zgoraj navedeno ne posega v obravnavo posameznih pomoči v skladu z veljavnima uredbama de minimis (25), ko so izpolnjeni pogoji obeh uredb.

(73)

Italijanski organi v bistvu trdijo, da vračila pomoči ni mogoče izvesti, če upravičenca do pomoči in zneska pomoči ne mogoče določiti na podlagi objektivnih dokazov in ob spoštovanju pravic davkoplačevalcev, kot je pravica do izjave, kot jo priznava Listina o temeljnih pravicah, in ne da bi se davkoplačevalcem naložilo nesorazmerno dokazno breme.

(74)

Komisija se strinja, da je treba vračilo pomoči izvesti ob spoštovanju pravic davkoplačevalcev, zlasti tistih pravic, določenih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Vendar italijanski organi niso dokazali, da bi vračilo nezakonite pomoči nujno vodilo do kršitve navedenih pravic. Komisija meni, da je argument, ki so ga podali italijanski organi, pomemben za presojo posameznih primerov pri izvajanju vračila pomoči. Vendar pa ni mogoče sprejeti, da bi tveganje kršitve temeljnih pravic vodilo do absolutne nezmožnosti vračila pomoči v vseh primerih, ne da bi se sprejeli dejanski ukrepi za vračilo pomoči s strani zadevnih podjetij.

(75)

V skladu s členom 16(3) postopkovne uredbe se vračilo izvede po postopkih, določenih v nacionalnem pravu zadevne države članice, če ti omogočajo takojšnje in učinkovito izvajanje sklepa Komisije. Komisija se ne more strinjati, da je mogoče posredne dokaze a priori zavreči. V zvezi s tem morajo italijanski organi upoštevati vse vrste razpoložljivih dokazov v vsakem posameznem primeru, da bi dosegli učinkovito vračilo.

(76)

Italijanski organi se sklicujejo tudi na načeli legitimnega pričakovanja in pravne varnosti. Zlasti menijo, da davkoplačevalcev ni mogoče postaviti v položaj, v katerem bi morali dokazati, da niso prejeli pomoči, zlasti če bi obveznosti hrambe evidenc lahko potekle. Ta argument bo proučen v oddelku 7.2.

(77)

Italijanski organi menijo, da je Komisija že ugotovila, sodbe Splošnega sodišča in Sodišča pa so že potrdile, da informacij iz davčnih in katastrskih zbirk podatkov ni mogoče uporabiti kot način zagotovitve vračila. Komisija priznava, da informacije, ki so na voljo v davčnih in katastrskih zbirkah podatkov, same po sebi ne zadostujejo za omogočanje vračila pomoči (glej uvodno izjavo 16).

(78)

Italijanski organi v bistvu navajajo, da se IMU razlikuje od ICI, zato prijav v skladu s predpisi o IMU ni mogoče uporabiti retroaktivno, da bi se opredelili upravičenci in določila dejanska uporaba nepremičnine. Z uporabo informacij v prijavah v skladu s predpisi o IMU bi bilo mogoče v najboljšem primeru zagotoviti le dokaze za domnevo.

(79)

Komisija se strinja, da informacije v prijavah v skladu s predpisi o IMU same po sebi ne bi zadostovale za določitev dejanske uporabe nepremičnine pred letom 2012, saj se lahko dejanska uporaba vsako leto spremeni in ker se pogoji za upravičenost do oprostitve ICI razlikujejo od pogojev za upravičenost do oprostitve IMU. Zato za vlačilo pomoči ni mogoče uporabiti zgolj te metode vračila.

(80)

Hkrati Komisija meni, da bi lahko informacije v prijavah v skladu s predpisi o IMU zagotovile informacije o dejavnostih, ki so se opravljale v nepremičnini od leta 2012 (tj. od prvega leta uporabe IMU, ki je nadomestil ICI), zaradi česar bi lahko bilo lažje določiti vsaj okviren seznam morebitnih upravičencev do oprostitve ICI. Če bi bile te informacije skladne z drugimi ustreznimi elementi, bi lahko pripomogle k vzpostavitvi zbirke dokazov.

(81)

Po navedbah italijanskih organov bi bila utemeljitev vračila na podlagi preiskav na kraju samem zelo dolga in invazivna, poleg tega pa bi bilo treba predhodno opredeliti subjekte, ki bi jih bilo treba preveriti z drugim načinom. Poleg tega je mogoče po njihovem mnenju s preiskavami na kraju samem, ki bi jih izvedli inšpekcijski organi, zagotoviti informacije v zvezi s sedanjim stanjem, ne pa tudi v zvezi s preteklim stanjem. Kakovost informacij, pridobljenih med preiskavami na kraju samem, morda ne omogoča določitve uporabe nepremičnine po zahtevanem pravnem standardu.

(82)

Komisija priznava, da so lahko preiskave na kraju samem obremenjujoče za uprave in tudi za davkoplačevalce. Vendar bi lahko preiskave na kraju samem, če so objektivno in pravno izvedljive, zagotovile informacije v zvezi z dejansko uporabo nepremičnine v preteklosti, zlasti če kakovost informacij, pridobljenih z drugimi načini, ne bo izpolnjevala zahtevanega pravnega standarda za izvedbo vračila. Informacije, ki jih je mogoče pridobiti s preiskavami na kraju samem, bodo od primera do primera različne. Medtem ko je razumno domnevati, da več časa kot mine od dejstev, ki jih je treba ugotoviti, manjša je učinkovitost preiskav na kraju samem, pa ni mogoče sklepati, da nobena preiskava na kraju samem ne bi mogla zagotoviti objektivnih dokazov po zahtevanem pravnem standardu. Ni mogoče na primer izključiti, da je nekaj upravičencev hranilo računovodsko dokumentacijo celo po roku, določenem za hrambo evidenc, in da bi ti računovodsko dokumentacijo dali na voljo organom. Učinkovitost preiskav na kraju samem bo načeloma povezana s predhodno opredelitvijo morebitnih upravičencev z drugimi načini zagotovitve vračila ali z drugimi skladnimi elementi, da se ugotovi zbirka dokazov.

(83)

Italijanski organi priznavajo, da so bila za vrste dejavnosti, ki so upravičene do oprostitve ICI, potrebna upravna dovoljenja (glej uvodno izjavo 45). Vendar pojasnjujejo, da komercialna ali nekomercialna narava opravljanja dejavnosti ni predmet dovoljenja in da dovoljenje za opravljanje dejavnosti ni nujno povezano z dejansko uporabo nepremičnine.

(84)

Komisija meni, da tudi če evidence ne bi zadostovale za nedvoumno določitev dejanske uporabe nepremičnine, ni mogoče izključiti, da bi lahko zagotovile koristne informacije pri pripravi seznama morebitnih upravičencev, ki bi se nadalje potrdil z drugimi načini zagotovitve vračila.

(85)

Italijanski organi pojasnjujejo, da računovodska dokumentacija prav tako ne bi mogla zagotoviti informacij o dejanski uporabi nepremičnine. Pojasnjujejo tudi, da je Komisija v svojem sklepu z dne 14. avgusta 2015 o ukrepih državne pomoči SA.33083 in SA.35083 (26) priznala, da zaradi izteka obdobij hrambe (običajno deset let) absolutno ni mogoče izvesti vračila. Po njihovem mnenju preverjanje računovodske dokumentacije predvideva predhodno opredelitev subjektov, ki bi jih bilo treba preveriti, in ga ni mogoče uporabiti za njihovo opredelitev.

(86)

Komisija priznava, da bi lahko iztek obveznosti hrambe evidenc povzročal težave pri pridobivanju informacij od upravičencev. Vendar bi bilo treba vsak primer oceniti posamezno, v zadevnem primeru pa iztek obveznosti hrambe evidenc ne pomeni absolutne nezmožnosti vračila.

(87)

Stanja, ki ga je Komisija ocenila v svojem sklepu C(2015) 5549 final z dne 14. avgusta 2015 o ukrepih državne pomoči SA.33083 in SA.35083, v nobenem primeru ni mogoče prenesti na vračilo v zadevnem primeru. V zelo specifičnih okoliščinah navedenih ukrepov državne pomoči, ki sta se za razliko od zadevnega primera nanašala na škodo, ki so jo podjetja utrpela zaradi naravnih nesreč, posamezni upravičenci do pomoči, ki je štela za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(2), točka (b), PDEU, niso več mogli imeti na razpolago dokumentov, potrebnih za dokazovanje škode, ki jo je povzročila naravna nesreča, in za dokazovanje, ali so že prejeli nadomestilo za celotno škodo ali del škode, ki so jo utrpeli. Poleg tega so se naravne nesreče zgodile več kot deset let pred datumom sprejetja sklepa C(2015) 5549 final, ki je bil sprejet 14. avgusta 2015 (27).

(88)

Poleg tega so bili upravičenci do oprostitve ICI seznanjeni (ali bi morali biti seznanjeni) s sprejetjem sklepa o začetku postopka iz leta 2010 (glej uvodno izjavo 2), v katerem so bili navedeni dvomi o zakonitosti in združljivosti ukrepa z notranjim trgom, in končnega sklepa iz leta 2012 (glej uvodno izjavo 5), v katerem je bilo sklenjeno, da je ukrep nezakonita nezdružljiva pomoč, ter s tekočim pravdnim postopkom pred Splošnim sodiščem, v okviru katerega se je izpodbijala absolutna nezmožnost vračila nezakonite in nezdružljive pomoči (glej uvodni izjavi 6 in 7). Podobno so bili upravičenci do oprostitve ICI seznanjeni (ali bi morali biti seznanjeni) z dejstvom, da je Sodišče v svoji sodbi iz leta 2018 delno razveljavilo končni sklep v delu, v katerem Komisija ni odredila vračila pomoči (glej uvodno izjavo 8), ter da mora Komisija podrobno proučiti zatrjevane težave in obstoj drugih načinov zagotovitve vračila (glej uvodno izjavo 59).

(89)

V takih okoliščinah bi razumni upravičenci morda hranili svoje evidence.

(90)

Poleg tega, kot je pojasnjeno v oddelku 7.1.11 tega sklepa, ni mogoče izključiti, da je morebitne upravičence do nezakonite pomoči v tem primeru mogoče določiti z načini, ki niso evidence upravičencev. Nazadnje, Komisija ne more sprejeti argumenta italijanskih organov, da je vračilo morda že zastaralo (glej uvodno izjavo 46). V skladu s členom 17(1) in (2) postopkovne uredbe za vračilo, ki ga odredi Komisija, velja desetletni zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko je upravičencu dodeljena nezakonita pomoč. Vsak ukrep, ki ga Komisija sprejme v zvezi z nezakonito pomočjo, prekine zastaralni rok in po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. V zadevnem primeru je Komisija italijanskim organom zahteve za informacije poslala 5. maja 2006, 5. novembra 2007 in 24. novembra 2008 (glej uvodne izjave 2, 8 in 12 sklepa o začetku postopka). Komisija je 12. oktobra 2010 začela formalni postopek preiskave (glej uvodno izjavo 2) in sprejela končno sklep 19. decembra 2012 (glej uvodno izjavo 5). Poleg tega je bil zastaralni rok v skladu s členom 16(2) postopkovne uredbe prekinjen med postopki pred sodiščema Unije (glej uvodni izjavi 6 in 7) do datuma razglasitve sodbe dne 6. novembra 2018 (glej uvodno izjavo 8). Po sodbi je Komisija italijanskim organom poslala nadaljnje zahteve za informacije, in sicer 1. februarja 2019, 21. junija 2019 in 4. novembra 2019 (glej uvodne izjave 9, 11 in 12). Glede na to se desetletni zastaralni rok nikoli ni iztekel, ker je bil vedno prekinjen s kakim ukrepom Komisije ali zaradi tekočih postopkov pred sodiščema Unije.

(91)

Po navedbah italijanskih organov verske pripadnosti ni mogoče uporabiti za opredelitev prejemnikov pomoči, saj bi se s tem lahko kršili italijanska ustava in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.

(92)

Komisija meni, da odreditev vračila pomoči ne pomeni kršitve niti italijanske ustave niti Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Značilnosti, ki omogočajo opredelitev upravičencev, se določijo s področjem uporabe oprostitve ICI, kot so ga določili in uporabili italijanski organi. Poleg tega je vračilo pomoči, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 68 do 72, odvisno od narave dejavnosti, ki jih opravlja subjekt. Če je zadevne dejavnosti mogoče razvrstiti kot gospodarske, dejstvo, da jih opravlja verski subjekt, ne izključuje uporabe pravil o državni pomoči (28).

(93)

Italijanski organi navajajo, da bi bilo mogoče opredeliti upravičence do pomoči z uvedbo obveznosti samocertificiranja ali samoprijave ter da ta način ne bi pomenil prekomernih stroškov ali invazivnosti. Vendar pa trdijo, da mora javna uprava za samocertificiranje že vedeti ali lahko izve, kaj se samocertificira; pri samoprijavi pa je treba preveriti, kaj se samoprijavlja. V obeh primerih bi v nasprotnem primeru obstajalo tveganje predhodnega spodbujanja delnega vračila, ki bi zajemalo le tiste, ki bi se morda odločili prijaviti prejem pomoči, kar bi privedlo do nepravičnosti in neenake obravnave.

(94)

Poleg tega so italijanski organi že pojasnili, da italijanski sistem temelji na obveznosti davkoplačevalcev, ki morajo predložiti napoved za odmero davka (glej uvodno izjavo 92 končnega sklepa ter uvodni izjavi 30 in 31 tega sklepa), in na dolžnosti davčnega organa (ali ustreznega pristojnega javnega organa), da naknadno preveri te napovedi.

(95)

Komisija ugotavlja, da obstaja tveganje, da bi nekateri davkoplačevalci lahko zlorabili sistem, ker ne bi samoprijavili dejanske narave dejavnosti v zadevnih letih. Vendar je tveganje zlorabe neločljivi del vsakega davčnega sistema, ki temelji na samoprijavah. Z določbami, ki urejajo ICI, so že bili določeni ukrepi za zmanjšanje tveganja zlorabe, med drugim z uvedbo glob in z določitvijo naknadnih preverjanj samoprijav. Komisija meni, da se preverjanja in kontrole, potrebni za izvajanje vračila nezakonite pomoči, ne razlikujejo bistveno od tistih, ki bi jih bilo treba izvesti za preverjanje, ali davkoplačevalci izpolnjujejo pogoje za upravičenost do oprostitve ICI. Druge načine (npr. prijave v skladu s predpisi o IMU) bi bilo mogoče skupaj s samoprijavami uporabiti za opredelitev vsaj nekaj morebitnih upravičencev, s čimer bi se še bolj zmanjšalo tveganje zlorabe.

(96)

Po mnenju Komisije dejstvo, da bi nekateri davkoplačevalci v svojih samoprijavah lahko navedli netočne informacije, ne pomeni spodbujanja predhodnega delnega vračila, kar bi privedlo do nepravičnosti in neenake obravnave. V skladu z ustaljeno sodno prakso diskriminacija obstaja, (i) kadar se primerljivi položaji obravnavajo različno ali (ii) kadar se različni položaji obravnavajo enako (29). Upravičenec, ki predloži lažno samoprijavo, ali upravičenec, ki ne more pridobiti informacij, ki jih je treba prijaviti, ni v enakem položaju kot upravičenec, ki lahko predloži zahtevane informacije in je to pripravljen storiti. Poleg tega upravičenec, ki predloži lažno samoprijavo, tvega, da bo njegovo dejanje odkrito med dodatnimi in naknadnimi preverjanji ter se mu lahko poleg povračila prejete nezakonite pomoči naložijo še globe.

(97)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da je Sodišče možnost delnega vračila sprejelo v svoji sodbi, v kateri je razsodilo, da je vračilo mogoče šteti za objektivno in absolutno nemogoče le, če „ni alternativnih načinov, ki bi omogočali zagotovitev, tudi če le delnega, vračila [zadevnih] nezakonitih pomoči“ (30). Nazadnje, namen vračila nezakonite pomoči je ponovno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje med konkurenti. Če se vračilo ali delno vračilo kljub izvedljivosti ne odredi, bi to pomenilo ohranjanje položaja, ko so imela nekatera podjetja neupravičeno prednost v primerjavi s konkurenti, in s tem večjo diskriminacijo.

(98)

Italijanski organi menijo, da nobeden od načinov ali kombinacija načinov ne bi mogla privesti do vračila pomoči. Menijo, da razpoložljivih informacij ni mogoče uporabiti za nedvoumno opredelitev upravičencev do pomoči, in tudi če bi bilo mogoče najti določene informacije, bi bilo to le naključje.

(99)

Komisija priznava obstoj težav pri izvajanju vračila nezakonite pomoči. Vendar težave, na katere se sklicujejo italijanski organi, ne zadostujejo za dokazovanje absolutne nezmožnosti vsaj delnega vračila pomoči. Argumenti, ki so jih predstavili italijanski organi, ne izključujejo povsem možnosti, da bi se doseglo vsaj delno vračilo, na primer s pomočjo informacij iz prijav v skladu s predpisi o IMU in/ali z zahtevanjem samoprijav morebitnih upravičencev. Drugi načini (npr. preiskave na kraju samem) so lahko potencialno na voljo za dopolnitev ali preverjanje informacij, zbranih z navedenimi načini zagotovitve vračila.

(100)

Komisija prav tako meni, da izvedba delnega vračila, če vračilo v celoti ni mogoče, ne privede do položaja neenake obravnave.

(101)

Nazadnje Komisija meni, da vračilo, čeprav povzroča določene težave in bo zanj verjetno potrebna kombinacija načinov zagotovitve vračila, ni nesorazmerno. Kot je sodišče pojasnilo v svoji sodbi z dne 29. aprila 2004 v zadevi C-372/97, je vračilo logična posledica ugotovitve, da ukrep pomeni nezakonito pomoč (31). Komisija tako, razen v izjemnih okoliščinah, ne prekorači svojih pooblastil, ko odredi vračilo nezakonite pomoči. Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da notranje težave, s katerimi se srečuje država članica, ne pomenijo izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo vračilo nesorazmerno (32). Komisija zato meni, da v zadevnem primeru vračilo zaradi notranjih težav, ki jih navajajo italijanski organi, ni nesorazmerno.

(102)

Iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni v končnem sklepu (glej uvodne izjave 183 do 190 končnega sklepa), Italija in 78 zainteresiranih strani niso dobile nobenih zagotovil od institucij Unije, s katerimi bi se lahko utemeljilo legitimna pričakovanja, da je pomoč zakonita.

(103)

Prav tako sklepna ugotovitev v končnem sklepu, da je vračilo absolutno nemogoče (glej uvodne izjave 191 do 200 končnega sklepa), ne utemeljuje legitimnih pričakovanj, da pomoč ne bo vrnjena. Kmalu po sprejetju končnega sklepa je bila pred sodiščema Unije vložena tožba zoper ugotovitev glede absolutne nezmožnosti vračila (33), zaradi česar je bil sklep s sodbo delno razveljavljen.

(104)

Sodišči Unije sta dosledno menili, da je namen obveznosti države članice, da ukine pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, ponovno vzpostaviti prejšnje razmere (34). Ta cilj je dosežen, ko prejemnik vrne zneske, ki so bili dodeljeni z nezakonito pomočjo (vključno z obrestmi za vračilo), in se tako odpove ugodnostim, ki jih je užival v primerjavi s konkurenti na trgu, ter se ponovno vzpostavi stanje pred plačilom pomoči (35).

(105)

Ker je bila oprostitev ICI izvedena v nasprotju s členom 108(3) Pogodbe ter jo je treba šteti za nezakonito in nezdružljivo pomoč, jo je treba vrniti, da se ponovno vzpostavi stanje, kakršno je bilo na notranjem trgu pred njeno dodelitvijo. Vračilo pomoči zajema obdobje od datuma, ko je bila pomoč dana na voljo upravičencu, do datuma dejanskega vračila. Znesek, ki ga je treba vrniti, vključuje obresti do datuma dejanskega vračila.

(106)

Komisiji v skladu z ustaljeno sodno prakso v nalogu za vračilo ni treba opredeliti vseh upravičencev sheme pomoči in preveriti posameznih položajev vsakega od njih (36). Poleg tega italijanski organi Komisiji niso predložili nobenih informacij, na podlagi katerih bi lahko ta pripravila seznam upravičencev, ki morajo pomoč vrniti. Opredelitev prejemnikov pomoči mora tako potekati med izvajanjem vračila.

(107)

Področje uporabe ukrepa je že bilo ugotovljeno v končnem sklepu. Znesek pomoči, ki ga je treba vrniti, ustreza znesku oprostitve davka, ki so je bili deležni upravičenci, tj. znesku ICI, ki bi ga morali nekomercialni subjekti, ki v nepremičnini opravljajo izključno dejavnosti, navedene v členu 7(1), točka (i), Zakonskega odloka št. 504/92, če so take dejavnosti gospodarske narave, plačati, če ne bi bilo ukrepa.

(108)

Ker je Komisija proučila shemo pomoči (glej uvodni izjavi 107 in 129 končnega sklepa), morajo italijanski organi opredeliti upravičence in preveriti v vsakem posameznem primeru, ali posamezne ugodnosti, odobrene z oprostitvijo ICI, pomenijo pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Zlasti bi morali italijanski organi preveriti, ali so se posamezne odobritve nanašale na gospodarske dejavnosti, ali bi lahko izkrivljale konkurenco in vplivale na trgovino med državami članicami ter ali izpolnjujejo vse pogoje, na podlagi katerih spadajo na področje uporabe uredb de minimis, ki se uporabljata (glej uvodne izjave 68 do 72), odobrene sheme pomoči ali uredbe o izjemah.

(109)

Državna pomoč, ki obstaja v obliki oprostitve občinskega davka na nepremičnine, dodeljene nekomercialnim subjektom, ki v nepremičnini opravljajo izključno dejavnosti, navedene v členu 7(1), točka (i), Zakonskega odloka št. 504/92, ki jo je nezakonito izvajala Italija in s tem kršila člen 108(3) Pogodbe, je nezdružljiva z notranjim trgom, kot je bilo ugotovljeno v končnem sklepu.

(110)

Komisija ugotavlja, da italijanski organi niso dokazali absolutne nezmožnosti vračila nezakonite pomoči, dodeljene z oprostitvijo davka ICI. V takih okoliščinah je vračilo običajna posledica ugotovitve v končnem sklepu, da gre za nezakonito državno pomoč –