(1)

Cilj Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki ga je Unija odobrila 5. oktobra 2016 (2) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), je okrepiti odziv na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se naložbeni tokovi ujemajo s prizadevanji za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in razvoj, odporen na podnebne spremembe.

(2)

Komisija je 11. decembra 2019 sprejela svoje sporočilo Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (3). Evropski zeleni dogovor je nova strategija za rast, katere cilj je Unijo preobraziti v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Izvajanje evropskega zelenega dogovora zahteva, da se vlagateljem ponudijo jasni, dolgoročni signali za izogibanje nasedlim naložbam in povečanje trajnostnega financiranja.

(3)

Uredba (EU) 2016/1011 določa referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom. Metodologija teh referenčnih vrednosti temelji na zavezah iz Pariškega sporazuma. Določiti je treba minimalne standarde, ki se uporabljajo za obe vrsti referenčnih vrednosti. Referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, sledijo podobnim ciljem, vendar se razlikujejo glede na raven njihove ambicioznosti. Večina minimalnih standardov bi zato morala biti skupna obema vrstama referenčnih vrednosti, vendar bi se morale mejne vrednosti razlikovati glede na vrsto referenčnih vrednosti.

(4)

Trenutno ni na voljo dovolj podatkov za oceno ogljičnega odtisa, ki izhaja iz odločitev državnih subjektov. Državne obveznice zato ne bi smele biti primerne sestavine referenčnih vrednosti EU za podnebni prehod in referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom.

(5)

Ker metodologija referenčnih vrednosti EU za podnebni prehod in referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom, temelji na zavezah iz Pariškega sporazuma, je treba uporabiti scenarij globalnega segrevanja za 1,5 °C brez prekoračitve ali z omejeno prekoračitvijo iz Posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) (4) o globalnem segrevanju za 1,5 °C (v nadaljnjem besedilu: scenarij IPCC). Ta scenarij IPCC je v skladu s ciljem Komisije, da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije toplogrednih plinov, kot je določeno v evropskem zelenem dogovoru. Da bi bile naložbe v skladu s scenarijem IPCC, bi jih bilo treba prerazporediti iz dejavnosti, ki temeljijo na fosilnih gorivih, na zelene dejavnosti ali dejavnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, vpliv teh naložb na podnebje pa bi moral biti vsako leto boljši.

(6)

Sektorji, navedeni v oddelkih A do H in oddelku L Priloge I k Uredbi (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (5), vključno s sektorji nafte, plina, rudarstva in prometa, so sektorji, ki zelo prispevajo k podnebnim spremembam. Da bi se zagotovilo, da referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, zagotavljajo realistično sliko realnega gospodarstva, vključno s sektorji, ki bi morali dejavno zmanjševati emisije toplogrednih plinov, da bi postali cilji Pariškega sporazuma uresničljivi, izpostavljenost teh referenčnih vrednosti do teh sektorjev ne bi smela biti manjša od izpostavljenosti njihovega osnovnega naložbenega bazena. Ta zahteva pa bi morala veljati samo za referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, ki so referenčne vrednosti za lastniški kapital, s čimer bi zagotovili, da bi lahko vlagatelji v lastniški kapital, ki podpirajo cilje Pariškega sporazuma, z vključenostjo in glasovanjem še naprej vplivali na prehod podjetja k bolj trajnostnim dejavnostim.

(7)

Izračun emisij toplogrednih plinov bi moral biti primerljiv in dosleden. Zato je treba določiti pravila o tem, kako pogosto je treba te izračune posodabljati in, kjer je relevantno, o valuti, ki jo je treba uporabiti.

(8)

Razogljičenje, ki bi temeljilo samo na emisijah toplogrednih plinov s področja 1 in področja 2, bi lahko privedlo do paradoksalnih rezultatov. Zato bi bilo treba pojasniti, da minimalni standardi za referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, ne bi smeli upoštevati samo neposrednih emisij iz podjetij, ampak tudi emisije, ocenjene na podlagi življenjskega cikla, ter torej vključevati emisije toplogrednih plinov s področja 3. Vendar je zaradi nezadostne kakovosti podatkov, ki so trenutno na voljo za emisije toplogrednih plinov s področja 3, treba določiti ustrezno časovnico za njihovo postopno uvedbo in za omejeno obdobje omogočiti uporabo rezerv fosilnih goriv. Ta časovnica za postopno uvedbo bi morala temeljiti na seznamu gospodarskih dejavnosti iz Uredbe (ES) št. 1893/2006.

(9)

Upravljavci referenčnih vrednosti bi morali imeti možnost, da podjetjem pripišejo večjo utež na podlagi ciljev glede razogljičenja, ki so si jih ta zadala. Zato bi bilo treba določiti posebna pravila za cilje glede razogljičenja, o katerih poročajo posamezna podjetja.

(10)

Referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, bi morale odražati njihovo sposobnost razogljičenja iz enega leta v drugo. Ta krivulja minimalnega razogljičenja bi se morala izračunati z uporabo scenarija IPCC. Poleg tega bi bilo treba za preprečevanje lažnega zelenega oglaševanja določiti pogoje za odstopanje od krivulje razogljičenja in za pravico do nadaljnjega označevanja referenčne vrednosti kot referenčne vrednosti EU za podnebni prehod ali kot referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom.

(11)

Glavni parameter za izračun krivulje razogljičenja bi morala biti intenzivnost toplogrednih plinov, saj ta parameter zagotavlja primerljivost med sektorji in ni pristranski v korist ali škodo določenega sektorja. Za izračun intenzivnosti toplogrednih plinov je potrebna tržna kapitalizacija zadevnega podjetja. Kadar pa se referenčne vrednosti uporabljajo za podjetniške instrumente s fiksnim donosom, tržna kapitalizacija morda ne bo na voljo za podjetja, ki nimajo kotirajočih lastniških vrednostnih papirjev. Zato bi bilo treba določiti, da bi moralo biti, kadar se referenčne vrednosti EU za podnebni prehod ali referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, uporabljajo za podjetniške instrumente s fiksnim donosom, upravljavcem referenčnih vrednosti dovoljeno, da namesto na podlagi intenzivnosti toplogrednih plinov izračunanih emisij toplogrednih plinov uporabljajo tiste, izračunane na podlagi absolutnih vrednosti.

(12)

Za zagotovitev primerljivosti in doslednosti podatkov o emisijah toplogrednih plinov bi bilo treba določiti pravila za izračun sprememb intenzivnosti toplogrednih plinov ali absolutnih emisij toplogrednih plinov.

(13)

Za doseganje ciljev Pariškega sporazuma je potrebno, da imajo referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, izhodiščni odstotek zmanjšanja izpostavljenosti do s toplogrednimi plini intenzivnih sredstev glede na njihove matične referenčne vrednosti ali osnovne naložbene bazene. Vendar bi moral biti ta odstotek zmanjšanja večji za referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, ki so v osnovi ambicioznejše od referenčnih vrednosti EU za podnebni prehod.

(14)

Referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, ne bi smele prispevati k spodbujanju naložb v finančne instrumente, ki jih izdajajo podjetja, ki kršijo globalne standarde, kot so načela globalnega dogovora Združenih narodov (UNGC). Zato je treba določiti posebna merila za izključitev, ki temeljijo na podnebnih ali drugih okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) vidikih. Referenčne vrednosti EU za podnebni prehod bi morale v skladu s časovnico iz Uredbe (EU) 2016/1011 ta merila za izključitev izpolnjevati od 31. decembra 2022.

(15)

Da bi podprli zmanjšanje uporabe virov energije, ki onesnažujejo okolje, in ustrezen prehod na obnovljive vire energije, je primerno tudi, da so podjetja, ki ustvarijo več kot določen odstotek svojih prihodkov iz premoga, nafte ali plina, izključena iz referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom. Pri določanju teh posebnih izključitev bi bilo treba upoštevati spremembe deleža teh virov energije v globalni oskrbi s primarno energijo med letom 2020 in letom 2050, kot je predvideno v scenariju IPCC. Konkretneje se v skladu s preglednico 2.6 posebnega poročila IPCC o globalnem segrevanju za 1,5 °C pričakuje, da se bo med letoma 2020 in 2050 poraba premoga zmanjšala za 57 % do 99 %, poraba nafte pa za 9 % do 93 %, medtem ko naj bi se poraba plina povečala za 85 % ali zmanjšala za 88 %. Plin se lahko uporabi pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, zlasti kot nadomestek za premog, kar pojasnjuje širši pričakovani razpon njegovega razvoja, čeprav povprečno pričakovano zmanjšanje njegove porabe znaša 40 %. Iz istega razloga je treba izključiti podjetja, ki več kot določen odstotek svojih prihodkov ustvarijo z dejavnostmi proizvodnje električne energije.

(16)

Za zagotovitev preglednosti glede metodologije, ki se uporablja za referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, je primerno določiti pravila o potrebnih razkritjih, ki zadevajo krivuljo razogljičenja in vire podatkov za obe kategoriji referenčnih vrednosti. Iz istega razloga je primerno določiti zahteve po razkritju za upravljavce referenčnih vrednosti, ki uporabljajo ocene za podatke o emisijah toplogrednih plinov, ne glede na to, ali jih zagotavljajo zunanji ponudniki podatkov ali ne.

(17)

Da bi podprli uskladitev metodologije za referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom, je primerno določiti pravila o kakovosti in točnosti virov podatkov –