(1)

Za zagotovitev zanesljivega skrbnega pregleda s strani vlagateljev in za njihovo lažjo oceno povezanih tveganj v skladu s cilji Uredbe (EU) 2017/2402 bi morale imeti osnovne izpostavljenosti listinjenja podobne profile tveganja. Zato je treba določiti enotna merila za določanje homogenosti dane skupine osnovnih izpostavljenosti.

(2)

Skupina osnovnih izpostavljenosti bi se morala za homogeno šteti le, če vsebuje izpostavljenosti ene vrste sredstev. Zato bi bilo treba opredeliti različne vrste sredstev, da se izpostavljenosti lahko ustrezno dodelijo. V tržni praksi so se že ugotovile uveljavljene vrste sredstev za določanje homogenosti dane skupine osnovnih izpostavljenosti. Da bi zagotovili, da ni omejitev za finančne inovacije in ovir za obstoječe tržne prakse, pa bi bilo treba dovoliti, da se posebne skupine osnovnih izpostavljenosti, ki ne ustrezajo eni od teh uveljavljenih vrst sredstev, prav tako štejejo za eno vrsto sredstev na podlagi notranjih metodologij in parametrov, ki jih dosledno uporablja originator ali sponzor. Prav tako je možno, da bi se ena izpostavljenost razvrstila v več kot eno vrsto sredstev. Ne glede na to bi morale vse osnovne izpostavljenosti v posameznem listinjenju pripadati isti vrsti sredstev.

(3)

Standardi za izdajo komercialnih zapisov so zasnovani za merjenje in ocenjevanje kreditnega tveganja, povezanega z osnovnimi izpostavljenostmi v listinjenju, in so zato koristni kazalniki homogenosti teh izpostavljenosti. V skladu s tem bi bilo treba uporabo podobnih standardov za izdajo komercialnih zapisov uporabiti kot kazalnik, da ima skupina osnovnih izpostavljenosti podobne profile tveganja, medtem ko uporaba standardov za izdajo komercialnih zapisov, ki niso podobni, lahko privede do izpostavljenosti z bistveno različnimi profili tveganja, tudi če so vsi taki standardi visoke kakovosti.

(4)

Servisiranje osnovnih izpostavljenosti, vključno s spremljanjem, zbiranjem in upravljanjem denarnih terjatev iz osnovnih izpostavljenosti na strani sredstev subjekta s posebnim namenom pri listinjenju (SSPE), znatno vpliva na denarne tokove, ki se pričakujejo od teh osnovnih izpostavljenosti, in tako omogoča projekcije denarnih tokov ter statistično zanesljive predpostavke vlagateljev glede plačil in privzetih značilnosti. Ne glede na to, ali servisiranje opravlja originator, originatorji in tretja oseba ali tretje osebe, bi moralo biti opravljanje servisiranja skupine osnovnih izpostavljenosti s podobnimi postopki, sistemi in upravljanjem nujen pogoj za priznavanje skupine osnovnih izpostavljenosti kot homogene. Za osnovne izpostavljenosti v skupini bi zato morali veljati postopki servisiranja, ki so dovolj podobni, da lahko vlagatelj z gotovostjo oceni učinek servisiranja v okviru podobnih parametrov.

(5)

Pri nekaterih vrstah sredstev vlagatelji morda ne bodo mogli ustrezno oceniti povezanih tveganj skupine osnovnih izpostavljenosti samo na podlagi uporabe podobnih standardov za servisiranje in izdajo komercialnih zapisov. Zato bi bilo treba za nekatere vrste sredstev uporabiti določene dejavnike, da se zagotovi točna ocena homogenosti. Originator ali sponzor bi torej moral za vsak primer posebej uporabiti enega ali več pomembnih dejavnikov, pri čemer bi moral upoštevati vrsto listinjenja (tj. listinjenje, ki ni ABCP, ali listinjenje ABCP), značilnosti, ki so posebne za določeno skupino osnovnih izpostavljenosti, in ali lahko vlagatelji ocenijo povezana tveganja nastale skupine na podlagi skupnih metodologij in parametrov. Vendar se tudi vrste sredstev „programi kreditiranja za posameznike za osebno, družinsko ali gospodinjsko potrošnjo“ in „denarne terjatve iz trgovanja“ štejejo za dovolj homogene kot vrste sredstev pod pogojem, da se uporabljajo tudi podobni standardi za izdajo komercialnih zapisov in postopki servisiranja. Uporaba dodatnih zahtev za te vrste sredstev v obliki dejavnikov homogenosti bi povzročila čezmerne koncentracije v listinjenjih portfeljih. Uporaba faktorjev homogenosti se za te vrste sredstev zato ne bi smela zahtevati.

(6)

Če se značilnosti osnovnih izpostavljenosti v zvezi s pogoji glede homogenosti, vključno z dejavniki homogenosti, spremenijo, in sicer zaradi razlogov, na katere originator ali sponzor nima vpliva, in ne zaradi napake originatorja, se ne bi smelo šteti, da to vpliva na homogenost skupine, če so bile izpostavljenosti sicer skladne z zahtevami iz te uredbe v času izvedbe listinjenja in je do take spremembe prišlo po izvedbi listinjenja. Glede na to, da so pogoji za določanje homogenosti osnovnih izpostavljenosti primerni za listinjenje ABCP in listinjenje, ki ni ABCP, bi se morale za obe vrsti listinjenj uporabljati enotne določbe ne glede na posamezne dejavnike homogenosti, ki so lahko relevantni samo za nekatere vrste sredstev listinjenj ABCP ali listinjenj, ki niso ABCP.

(7)

Določbe v tej uredbi so tesno povezane, saj se nanašajo na homogenost za listinjenje ABCP in listinjenje, ki ni ABCP. Za zagotovitev skladnosti med navedenimi določbami, ki bi morale začeti veljati hkrati, ter za omogočanje celovitega pregleda nad določbami in enotnega dostopa do njih za osebe, za katere veljajo navedene obveznosti, je primerno, da se oba regulativna tehnična standarda glede homogenosti, ki se zahtevata v skladu z Uredbo (EU) 2017/2402, vključita v eno uredbo. Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Evropski bančni organ predložil Komisiji.

(8)

Evropski bančni organ je, preden je predložil osnutke tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, tesno sodeloval z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge (ESMA) in Evropskim organom za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA). Opravil je tudi odprta javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter prosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2) –