(1)

Goljufije in ponarejanje v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi ogrožajo varnost, saj so vir dohodka za organizirani kriminal in zato omogočajo druge kriminalne dejavnosti, kot so terorizem, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in trgovina z ljudmi.

(2)

Goljufije in ponarejanje v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi tudi ovirajo enotni digitalni trg, saj spodkopavajo zaupanje potrošnikov in povzročajo neposredno gospodarsko izgubo.

(3)

Okvirni sklep Sveta 2001/413/PNZ (3) je treba posodobiti in dopolniti, da bi vključili dodatne določbe o kaznivih dejanjih, zlasti v zvezi z računalniškimi goljufijami, ter o kaznih, preprečevanju, pomoči žrtvam in čezmejnem sodelovanju.

(4)

Znatne vrzeli in razlike v zakonih držav članic na področjih goljufij in ponarejanja v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi lahko ovirajo preprečevanje, odkrivanje in kaznovanje teh vrst kaznivih dejanj ter drugih z njimi povezanih hudih in organiziranih kaznivih dejanj, ki jih te goljufije omogočajo, ter otežijo policijsko in pravosodno sodelovanje, ki je zaradi tega manj učinkovito, kar ima negativne posledice za varnost.

(5)

Goljufije in ponarejanje v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi imajo znatno čezmejno razsežnost, ki jo krepi vse pogostejši digitalni element, kar poudarja potrebo po nadaljnjem ukrepanju za približevanje kazenske zakonodaje na področjih goljufij in ponarejanja v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi.

(6)

V zadnjih letih ne raste eksponentno le digitalno gospodarstvo, ampak se močno širijo tudi inovacije na številnih področjih, vključno s plačilnimi tehnologijami. Nove plačilne tehnologije so povezane z uporabo novih vrst plačilnih instrumentov, kar sicer ustvarja nove priložnosti za potrošnike in podjetja, a jih tudi povečuje za goljufije. Zato mora glede na ta tehnološki razvoj pravni okvir ostati ustrezen in posodobljen na podlagi tehnološko nevtralnega pristopa.

(7)

Goljufije se ne uporabljajo le za financiranje hudodelskih združb, temveč tudi omejujejo razvoj enotnega digitalnega trga in odvračajo državljane od spletnega nakupovanja.

(8)

Skupne opredelitve pojmov na področjih goljufij in ponarejanja v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi so pomembne za zagotovitev skladnega pristopa v državah članicah pri uporabi te direktive ter za spodbujanje izmenjave informacij in sodelovanja med pristojnimi organi. Opredelitve pojmov bi morale zajemati nove vrste negotovinskih plačilnih instrumentov, ki omogočajo prenos elektronskega denarja in virtualnih valut. Opredelitev negotovinskih plačilnih instrumentov bi morala upoštevati, da je negotovinski plačilni instrument lahko sestavljen iz različnih elementov, ki delujejo skupaj, kot na primer mobilna plačilna aplikacija in ustrezno dovoljenje (na primer geslo). Kadar je v tej direktivi uporabljen pojem negotovinskega plačilnega instrumenta, bi se moralo razumeti, da instrument imetnika ali uporabnika instrumenta postavlja v položaj, ki mu dejansko omogoči prenos denarja ali denarne vrednosti ali odreditev plačilnega naloga. Protipravna pridobitev mobilne plačilne aplikacije brez potrebnega dovoljenja se na primer ne bi smela šteti za protipravno pridobitev negotovinskega plačilnega instrumenta, saj dejansko uporabniku ne omogoča prenosa denarja ali denarne vrednosti.

(9)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za negotovinske plačilne instrumente samo, kolikor zadeva plačilno funkcijo instrumenta.

(10)

Ta direktiva bi morala zajemati virtualne valute samo, kolikor se lahko splošno uporabljajo za plačila. Države članice bi bilo treba spodbujati, da v svojem nacionalnem pravu zagotovijo, da bodo prihodnje valute virtualne narave, ki jih izdajo njihove centralne banke ali drugi javni organi, deležne enake ravni zaščite pred kaznivimi dejanji goljufije kot negotovinska plačilna sredstva na splošno. Digitalne denarnice, ki omogočajo prenos virtualnih valut, bi morale biti zajete v tej direktivi v enaki meri kot negotovinski plačilni instrumenti. Opredelitev pojma „digitalno sredstvo menjave“ bi morala upoštevati, da digitalne denarnice za prenos virtualnih valut lahko imajo, vendar ni nujno, da imajo, značilnosti plačilnega instrumenta, in ne bi smela razširjati opredelitve plačilnega instrumenta.

(11)

Pošiljanje lažnih računov, da se pridobijo podatki o plačilu, bi bilo treba šteti za poskus protipravne prilastitve iz področja uporabe te direktive.

(12)

Namen tega, da kazensko pravo nudi pravno zaščito predvsem plačilnim instrumentom, ki uporabljajo posebne oblike zaščite pred posnemanjem ali zlorabo, je spodbujati ponudnike, da plačilnim instrumentom, ki jih izdajajo, zagotovijo take posebne oblike zaščite.

(13)

Uspešni in učinkoviti kazenskopravni ukrepi so ključni, da se negotovinska plačilna sredstva zavarujejo pred goljufijami in ponarejanjem. Zlasti je skupen kazenskopravni pristop potreben glede znakov kaznivega ravnanja, ki prispevajo k dejanski goljufivi uporabi negotovinskih plačilnih sredstev ali ki omogočijo tako uporabo. Ravnanje, kot sta zbiranje in posest plačilnih instrumentov z namenom storitve goljufije, na primer z zvabljanjem („phishing“), posnemanjem („skimming“) ali usmerjanjem ali preusmerjanjem uporabnikov plačilnih storitev na lažna spletišča, ki posnemajo dejanska spletišča, ter njihovo razširjanje, na primer s prodajo podatkov s kreditnih kartic na spletu, bi zato moralo predstavljati samostojno kaznivo dejanje, ne da bi bila potrebna dejanska goljufiva uporaba negotovinskih plačilnih sredstev. Zato bi moralo tako kaznivo ravnanje zajemati tudi okoliščine, pri katerih posest, pridobitev ali razširjanje ne privede nujno v goljufivo uporabo takih plačilnih instrumentov. Kadar ta direktiva inkriminira posest ali imetništvo, pa ne bi smela inkriminirati same opustitve. Ta direktiva ne bi smela kaznovati legitimne uporabe plačilnega instrumenta, vključno z zagotavljanjem inovativnih plačilnih storitev in v povezavi z njimi, kot so storitve, ki jih običajno razvijajo podjetja na področju finančne tehnologije.

(14)

Kar zadeva kazniva dejanja iz te direktive, se pojem naklepa nanaša na vse znake kaznivega dejanja, ki jih imajo navedena kazniva dejanja v skladu z nacionalnim pravom. O naklepni naravi dejanja ter zavedanju ali namenu kot zahtevanem znaku kaznivega dejanja je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin. Kazniva dejanja, pri katerih ni potreben naklep, ne bi smela biti zajeta v tej direktivi.

(15)

Ta direktiva se nanaša na klasične oblike ravnanja, kot so goljufija, ponarejanje, tatvina in protipravna prilastitev, ki so bile oblikovane na podlagi nacionalnega prava že pred dobo digitalizacije. Zaradi razširjenega področja uporabe te direktive v zvezi z nematerializiranimi plačilnimi instrumenti je zato potrebna opredelitev enakovrednih oblik ravnanj na digitalnem področju, s čimer se dopolnjuje in krepi Direktiva 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4). Protipravna pridobitev nematerializiranega negotovinskega plačilnega instrumenta bi morala šteti za kaznivo dejanje vsaj v primerih, ko vključuje storitev enega od kaznivih dejanj iz členov 3 do 6 Direktive 2013/40/EU, ali poneverbo nematerializiranega negotovinskega plačilnega instrumenta. „Poneverbo“ bi bilo treba razumeti kot dejanje zavestne uporabe nematerializiranega negotovinskega plačilnega instrumenta s strani osebe, ki ji je instrument zaupan in ki nima pravice do take uporabe, v lastno korist ali v korist drugih oseb. Pridobitev za namen goljufive uporabe takega protipravno pridobljenega instrumenta bi morala biti kazniva, ne da bi bilo treba ugotavljati vse dejanske znake protipravne pridobitve ter ne da bi bilo treba zahtevati predhodno ali sočasno obsodbo za predhodno kaznivo dejanje, ki je privedlo do protipravne pridobitve.

(16)

Poleg tega se ta direktiva nanaša na pripomočke, ki se lahko uporabijo za storitev kaznivih dejanj iz te direktive. Glede na potrebo po izogibanju inkriminaciji, kadar so tovrstni pripomočki proizvedeni in dani na trg za zakonite namene in zato sami po sebi, čeprav bi lahko bili uporabljeni za storitev kaznivih dejanj, ne predstavljajo grožnje, bi morala biti inkriminacija omejena na tiste pripomočke, ki so prvenstveno zasnovani ali posebej prilagojeni za namene storitve kaznivih dejanj iz te direktive.

(17)

Sankcije za goljufijo in ponarejanje v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne po vsej Uniji. Ta direktiva ne posega v individualizacijo, uporabo in izvrševanje sankcij v skladu z okoliščinami primera in splošnimi pravili nacionalnega kazenskega prava.

(18)

Ker ta direktiva določa minimalna pravila, lahko države članice sprejmejo ali ohranijo strožja pravila kazenskega prava v zvezi z goljufijo in ponarejanjem v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi, vključno s širšo opredelitvijo kaznivih dejanj.

(19)

Primerno je predvideti strožje sankcije, kadar je kaznivo dejanje storjeno v okviru hudodelske združbe, kot je opredeljena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/841/PNZ (5). Države članice ne bi smele biti obvezane, da predvidijo posebne obteževalne okoliščine, kadar so v nacionalnem pravu določena ločena kazniva dejanja in lahko to privede do strožjih sankcij. Kadar je kaznivo dejanje iz te direktive v povezavi z drugim kaznivim dejanjem iz te direktive storila ista oseba, in eno od teh kaznivih dejanj dejansko predstavlja potreben znak za drugo kaznivo dejanje, lahko država članica v skladu s splošnimi načeli nacionalnega prava določi, da tako ravnanje šteje za obteževalno okoliščino za glavno kaznivo dejanje.

(20)

Učinkovit pregon kaznivih dejanj iz te direktive bi bilo treba zagotoviti s pravili o pristojnosti. Na splošno kazniva dejanja najbolje obravnava kazenskopravni sistem države, v kateri so storjena. Vsaka država članica bi zato morala vzpostaviti pristojnost glede kaznivih dejanj, storjenih na njenem ozemlju, in kaznivih dejanj, ki so jih storili njeni državljani. Države članice lahko vzpostavijo pristojnost tudi glede kaznivih dejanj, ki povzročajo škodo na njihovem ozemlju. Države članice se močno spodbuja, da to storijo.

(21)

Ob upoštevanju obveznosti iz Okvirnega sklepa Sveta 2009/948/PNZ (6) in Sklepa Sveta 2002/187/PNZ (7) se pristojne organe spodbuja, da v primerih sporov glede pristojnosti uporabijo možnost neposrednega posvetovanja s pomočjo Agencije Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust).

(22)

Glede na potrebo po posebnih orodjih za učinkovito preiskovanje goljufij in ponarejanja v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi ter njihovo relevantnost za učinkovito mednarodno sodelovanje med nacionalnimi organi bi morala biti preiskovalna orodja, ki se običajno uporabljajo za primere, ki vključujejo organizirani kriminal ali druga huda kazniva dejanja, na voljo pristojnim organom v vseh državah članicah, če in kolikor je uporaba navedenih orodij primerna in sorazmerna z naravo in resnostjo kaznivih dejanj, kakor je opredeljeno v nacionalnem pravu. Organi preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj ter drugi pristojni organi bi poleg tega morali imeti pravočasen dostop do ustreznih informacij za namene preiskovanja in pregona kaznivih dejanj iz te direktive. Zaželeno je, da države članice pristojnim organom zagotovijo ustrezne človeške in finančne vire, da bi lahko ustrezno preiskali in preganjali kazniva dejanja iz te direktive.

(23)

Nacionalni organi, ki preiskujejo ali preganjajo kazniva dejanja iz te direktive, bi morali biti pooblaščeni, da sodelujejo z drugimi nacionalnimi organi znotraj iste države članice in njim sorodnimi organi iz drugih držav članic.

(24)

V številnih primerih so kriminalne dejavnosti podlaga za incidente, ki bi jih bilo treba priglasiti zadevnim pristojnim nacionalnim organom v skladu z Direktivo (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Čeprav takrat ni dovolj dokazov za obstoj kaznivega dejanja, se lahko že posumi na kriminalno naravo takih incidentov. V zvezi s tem bi bilo treba zadevne izvajalce bistvenih storitev in ponudnike digitalnih storitev spodbujati, naj poročila, ki se zahtevajo v skladu z Direktivo (EU) 2016/1148, posredujejo organom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, da se oblikuje učinkovit in celovit odziv ter olajša ugotavljanje storilcev in njihove odgovornosti za storjena dejanja. Predvsem spodbujanje varnega, stabilnega in odpornejšega okolja zahteva sistematično prijavljanje incidentov, za katere se sumi, da so resne kriminalne narave, organom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj. Poleg tega bi morale biti, kadar je to ustrezno, skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti, imenovane v skladu z Direktivo (EU) 2016/1148, vključene v preiskave organov preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj z namenom zagotavljanja informacij, kot se šteje za ustrezno na nacionalni ravni, in tudi strokovnega znanja o informacijskih sistemih.

(25)

Večji varnostni incidenti iz Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (9) so lahko kriminalnega izvora. Kadar je ustrezno, bi se moralo ponudnike plačilnih storitev spodbujati, da organom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj posredujejo poročila, ki jih morajo pristojnemu organu v matični državi članici posredovati v skladu z Direktivo (EU) 2015/2366.

(26)

Na ravni Unije obstajajo številni instrumenti in mehanizmi, ki nacionalnim organom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj omogočajo izmenjavo informacij za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj. Za lažje in hitrejše sodelovanje med nacionalnimi organi preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj in zagotovitev, da so navedeni instrumenti in mehanizmi uporabljeni v polni meri, bi morala ta direktiva krepiti pomen operativnih kontaktnih točk, ki jih je uvedel Okvirni sklep 2001/413/PNZ. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo za uporabo obstoječih mrež operativnih kontaktnih točk, kot je tista iz Direktive 2013/40/EU. Kontaktne točke bi morale zagotavljati učinkovito pomoč, na primer z olajševanjem izmenjave ustreznih informacij in dajanja tehničnih nasvetov ali pravnih informacij. Da se zagotovi nemoteno delovanje mreže, bi morala vsaka kontaktna točka imeti zmožnost hitre komunikacije s kontaktno točko v drugi državi članici. Glede na znatne čezmejne posledice kaznivih dejanj, ki jih zajema ta direktiva, in zlasti nestanovitne narave elektronskih dokazov bi države članice morale biti sposobne hitro obravnavati nujna zaprosila iz te mreže in zagotoviti povratne informacije v osmih urah. V zelo nujnih in resnih primerih bi morale države članice obvestiti Agencijo Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol).

(27)

Prijavljanje kaznivih dejanj javnim organom brez nepotrebnega odlašanja je zelo pomembno pri boju proti goljufijam in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi, saj je pogosto začetna točka kazenskih preiskav. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za spodbujanje prijavljanja organom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj ter sodnim organom s strani fizičnih in pravnih oseb, zlasti finančnih institucij. Ti ukrepi lahko temeljijo na različnih vrstah ukrepov, vključno z zakonodajnimi akti, ki vsebujejo obveznosti prijavljanja domnevnih goljufij, ali nezakonodajnimi ukrepi, kot so vzpostavljanje ali podpiranje organizacij ali mehanizmov za spodbujanje izmenjave informacij ali ozaveščanje. Vsak tak ukrep, ki vključuje obdelavo osebnih podatkov fizičnih oseb, bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Zlasti posredovanje informacij za namene preprečevanja kaznivih dejanj, povezanih z goljufijami in ponarejanjem v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi, in boju proti njim bi moralo izpolnjevati zahteve iz navedene uredbe, predvsem glede zakonitih razlogov za obdelavo.

(28)

Da bi olajšali takojšnje in neposredno prijavljanje kaznivih dejanj, bi morala Komisija pozorno oceniti vzpostavitev učinkovitih spletnih sistemov za prijavljanje goljufij s strani držav članic in standardiziranih predlog za prijavljanje na ravni Unije. S takšnimi sistemi bi lahko olajšali prijavljanje goljufij z negotovinskimi plačilnimi sredstvi, ki pogosto potekajo prek spleta, in tako izboljšali podporo žrtvam, identifikacijo in analizo groženj, povezanih s kibernetsko kriminaliteto, ter delo in čezmejno sodelovanje pristojnih nacionalnih organov.

(29)

Kazniva dejanja iz te direktive so pogosto čezmejne narave. Zato je za boj proti tem kaznivim dejanjem potrebno tesno sodelovanje med državami članicami. Države članice se spodbuja, da v ustreznem obsegu zagotovijo učinkovito uporabo instrumentov vzajemnega priznavanja in pravne pomoči v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih zajema ta direktiva.

(30)

Preiskovanje in pregon vseh vrst goljufij in ponarejanja v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi, vključno s primeri, v katerih gre za majhne denarne zneske, sta posebej pomembna za uspešen boj proti njim. Obveznosti poročanja, izmenjave informacij in statistična poročila so učinkoviti načini za odkrivanje goljufivih dejavnosti, zlasti podobnih dejavnosti, pri katerih gre za majhne denarne zneske, če so obravnavane ločeno.

(31)

Goljufije in ponarejanje v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi lahko njihovim žrtvam povzročijo hude ekonomske in neekonomske posledice. Kadar take goljufije vključujejo na primer krajo identitete, imajo zaradi oškodovanja ugleda in poklicne škode, zmanjšanja posameznikove kreditne sposobnosti ter hude čustvene škode pogosto še hujše posledice. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za pomoč, podporo in zaščito za ublažitev teh posledic.

(32)

Pogosto traja precej časa, preden žrtve ugotovijo, da so utrpele izgubo zaradi kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja. V tem času se lahko zvrsti cela vrsta medsebojno povezanih kaznivih dejanj, kar negativne posledice za žrtve še poslabša.

(33)

Fizične osebe, ki so žrtve goljufij v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi, imajo pravice, podeljene v skladu z Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11). Države članice bi morale sprejeti ukrepe za pomoč in podporo takim žrtvam, ki temeljijo na ukrepih, ki jih zahteva navedena direktiva, vendar se bolj neposredno odzivajo na posebne potrebe žrtev goljufij, povezanih s krajo identitete. Taki ukrepi bi morali zlasti vključevati pripravo seznama institucij, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki kaznivih dejanj, povezanih z identiteto, ter podporo žrtvam, specializirano psihološko podporo in svetovanje o finančnih, praktičnih in pravnih zadevah ter pomoč pri prejemanju razpoložljive odškodnine. Države članice bi bilo treba spodbuditi, da vzpostavijo enotno nacionalno spletno orodje za obveščanje, da bi žrtvam olajšali dostop do pomoči in podpore. Posebne informacije in svetovanje glede zaščite pred negativnimi posledicami takih kaznivih dejanj bi bilo treba ponuditi tudi pravnim osebam.

(34)

Ta direktiva bi morala pravnim osebam zagotavljati pravico do dostopa do informacij v skladu z nacionalnim pravom o postopkih za vložitev prijav. Ta pravica je potrebna zlasti za mala in srednja podjetja in bi morala prispevati k vzpostavitvi prijaznejšega poslovnega okolja zanje. Fizične osebe že lahko uveljavljajo to pravico v skladu z Direktivo 2012/29/EU.

(35)

Države članice bi morale ob pomoči Komisije vzpostaviti ali okrepiti politike za preprečevanje goljufij in ponarejanja v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi ter ukrepe za zmanjšanje nevarnosti takih kaznivih dejanj, in sicer s kampanjami obveščanja in kampanjami za ozaveščanje. Države članice bi lahko v tej zvezi razvijale in posodabljale stalno spletno orodje za ozaveščanje s praktičnimi primeri goljufivih praks, in sicer v lahko razumljivi obliki. To orodje bi bilo lahko povezano z enotnim spletnim orodjem za obveščanje za žrtve ali bi bilo lahko del tega orodja. Države članice bi prav tako lahko vzpostavile raziskovalne in izobraževalne programe. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti potrebam in interesom ranljivih oseb. Države članice se spodbuja, da zagotovijo zadostna sredstva za takšne kampanje.

(36)

Treba je zbirati statistične podatke o goljufijah in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi instrumenti. Države članice bi zato morale zagotoviti vzpostavitev ustreznega sistema za beleženje, pripravo in predložitev obstoječih statističnih podatkov o kaznivih dejanjih iz te direktive.

(37)

Namen te direktive je spremeniti in razširiti določbe Okvirnega sklepa 2001/413/PNZ. Ker so potrebne znatne spremembe, tako po številu kot po vsebini, bi bilo treba za države članice, ki jih zavezuje ta direktiva, Okvirni sklep 2001/413/PNZ zaradi jasnosti v celoti nadomestiti.

(38)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(39)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(40)

Ker ciljev te direktive, namreč zagotoviti, da so za goljufije in ponarejanje v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi predpisane učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazenske sankcije, ter izboljšati in spodbujati čezmejno sodelovanje tako med pristojnimi organi kot tudi med fizičnimi in pravnimi osebami ter pristojnimi organi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(41)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do svobode in varnosti, spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, varstvom osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, načeloma zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni, pa tudi pravico, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. Namen te direktive je zagotovitev popolnega spoštovanja navedenih pravic in načel ter bi jo bilo treba temu ustrezno izvajati –