(1)

Ko institucija začne izvajati pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (v nadaljnjem besedilu: pristop IRB), lahko institucija in vse nadrejene družbe ter njene podrejene družbe zaprosijo za dovoljenje pristojnega organa za uporabo podatkov, ki zajemajo obdobje dveh namesto petih let, za oceno verjetnosti neplačila, lastno oceno izgube ob neplačilu in lastno oceno konverzijskih faktorjev za določene vrednosti izpostavljenosti. Določiti bi bilo treba pogoje, pod katerimi lahko pristojni organi odobrijo dovoljenja za opustitev pri podatkih.

(2)

Pristojni organi bi morali preveriti, da institucije izpolnjujejo zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013, preden odobrijo dovoljenje za opustitev pri podatkih. Vendar pa s to uredbo niso določene zahteve za pristojne organe v zvezi s posebnim rednim pregledovanjem skladnosti institucije z zahtevami za dovoljenje za opustitev pri podatkih, zato morajo institucije, ki ne izpolnjujejo več zahtev te uredbe, uporabiti člen 146 Uredbe (EU) št. 575/2013.

(3)

Krajša kot je zgodovina podatkov, težje je oceniti parametre tveganja. Za zagotovitev, da je dovoljenje za opustitev pri podatkih omejeno na majhno podskupino sredstev institucije, bi bilo treba določiti najvišji kvantitativni prag na ravni vrednosti izpostavljenosti ter na ravni zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v okviru pristopa IRB ter standardiziranega pristopa, za katere je mogoče odobriti dovoljenje za opustitev pri podatkih. V isti namen bi morali biti iz področja uporabe dovoljenja za opustitev pri podatkih izrecno izključeni portfelji, pri katerih je za sestavo vrst izpostavljenosti jasno značilen nizek ali ničen delež neplačnikov.

(4)

Da bi zagotovili preudaren izračun kapitalskih zahtev, bi morali pristojni organi pri ocenjevanju prošenj za dovoljenje za opustitev pri podatkih upoštevati tudi druge pomisleke. Institucija, ki prosi za dovoljenje za uporabo krajše serije podatkov, bi morala uporabiti ustrezno mero konservativnosti. Poleg tega bi institucije morale pristojnim organom zadovoljivo dokazati, da ne obstaja natančna, popolna ali ustrezna časovno daljša serija podatkov. Glede na to, da je lahko vpliv na kapitalske zahteve zaradi nenatančnih podatkov večji kot posledice nenatančnih podatkov, bi morale institucije uporabiti tudi dodatne postopke preverjanja kakovosti podatkov, ki so sorazmerni z manjšim vzorcem.

(5)

Vrste izpostavljenosti, ki takrat, ko institucija prvič izvaja pristop IRB, niso vključene v portfelj institucije, se ne bi smele šteti kot upravičene do odobritve dovoljenja za opustitev pri podatkih. Po drugi strani pa bi bilo treba dovoljenja za opustitev pri podatkih odobriti le za tiste vrste izpostavljenosti, ki so bile takrat, ko je institucija prvič izvajala pristop IRB, vključene v njen portfelj ne glede na to, ali se je za te izpostavljenosti začel uporabljati pristop IRB takoj ali pozneje v skladu z načrtom postopne uvedbe.

(6)

Namen opustitve pri podatkih je zagotoviti izvzetje od obveznosti uporabe preteklih podatkov iz obdobja petih let za oceno parametrov IRB za vrste izpostavljenosti, ki so v portfelju institucije takrat, ko institucija prvič izvaja pristop IRB. Po petih letih od navedene prve izvedbe bi institucije morale zbrati dovolj podatkov, da uporaba opustitve ni več potrebna. Zato se dovoljenje za opustitev pri podatkih ne bi smelo več odobriti po petih letih od datuma, ko je institucija pričela izvajati pristop IRB.

(7)

Zagotoviti je treba, da pogoji iz te uredbe ne ovirajo bonitetnih sistemov, ki jih institucije že uporabljajo, ampak da pripomorejo k nemotenemu prehodu na nov režim, okrepijo pravno varnost za institucije in preprečijo dodatne stroške za institucije. Na podlagi členov 180, 181 in 182 Uredbe (EU) št. 575/2013 se dovoljenje za opustitev pri podatkih nanaša na uporabo podatkov iz obdobja dveh namesto petih let; posledično samo po sebi poteče tri leta po odobritvi. Zato regulativni tehnični standardi ne bi smeli vplivati na dovoljenja za opustitev pri podatkih, ki so jih pristojni organi že odobrili v času začetka veljavnosti te uredbe, saj bi bilo to neproporcionalno in bi odvračalo od uporabe pristopa IRB. Določbe v tej uredbi so tesno povezane, saj se vse nanašajo na pogoje, pod katerimi se lahko odobri opustitev pri podatkih. Za zagotovitev skladnosti navedenih določb, ki bi morale začeti veljati hkrati, ter za omogočanje celovitega pregleda nad določbami in enotnega dostopa do njih za osebe, za katere veljajo navedene obveznosti, je zaželeno, da se vsi regulativni tehnični standardi, ki se zahtevajo s členi 180(3), 181(3) in 182(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, vključijo v eno uredbo.

(8)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(9)

Evropski bančni organ je opravil javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2) –

(a)

podatki iz daljšega obdobja niso na voljo ali so neprimerni, ker so nenatančni, nepopolni ali neustrezni;

(b)

uporabljena je primerna mera konservativnosti v skladu s točko (a) člena 179(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, da se ustrezno izravna pričakovani obseg napak pri ocenjevanju, ki so posledica uporabe preteklih podatkov za krajše obdobje;

(c)

postopek za vrednotenje vhodnih podatkov iz točke (b) člena 174 Uredbe (EU) št. 575/2013 je okrepljen za potrebe krajšega časovnega obdobja.