13.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 101/156

(1)

Evropska centralna banka (ECB) je odgovorna za učinkovito in skladno delovanje enotnega mehanizma nadzora (EMN). Nadzoruje delovanje sistema, da zagotovi skladno uporabo visokih nadzornih standardov in skladnost rezultatov nadzora v sodelujočih državah članicah. ECB lahko pristojnim nacionalnim organom izda smernice, v skladu s katerimi pristojni nacionalni organi izvajajo nadzorniške naloge in sprejemajo nadzorniške odločitve.

(2)

ECB mora zagotoviti skladno uporabo bonitetnih zahtev za kreditne institucije v sodelujočih državah članicah v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 in Uredbo (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke (ECB/2014/17) (2).

(3)

Kot organ, ki je za to pristojen po Uredbi (EU) št. 1024/2013, je ECB v skladu z Uredbo Evropske centralne banke (EU) 2016/445 (ECB/2016/4) (3) izvedla vrsto opcij in diskrecijskih pravic, ki so na voljo v pravu Unije, za kreditne institucije, ki se razvrstijo kot pomembne.

(4)

Čeprav so za izvajanje zadevnih opcij in diskrecijskih pravic v zvezi z manj pomembnimi institucijami primarno odgovorni pristojni nacionalni organi, Evropski centralni banki njena krovna nadzorna vloga v EMN omogoča, da spodbuja skladno izvajanje opcij in diskrecijskih pravic v zvezi s pomembnimi in manj pomembnimi institucijami, kadar je primerno. To zagotavlja, da (a) se bonitetni nadzor vseh kreditnih institucij v sodelujočih državah članicah izvaja usklajeno in učinkovito, (b) se enotni pravilnik za finančne storitve uporablja skladno za vse kreditne institucije v sodelujočih državah članicah ter (c) so vse kreditne institucije predmet nadzora najvišje kakovosti.

(5)

Da se uravnoteži potreba po skladni uporabi nadzornih standardov za pomembne in manj pomembne institucije na eni strani ter uporaba načela sorazmernosti na drugi strani, je ECB med opcijami in diskrecijskimi pravicami, ki jih je izvedla v Uredbi (EU) 2016/445 (ECB/2016/4), opredelila tiste, ki bi jih morali pristojni nacionalni organi enako izvajati pri nadzoru manj pomembnih institucij.

(6)

Opcije in diskrecijske pravice, ki jih imajo pristojni organi v povezavi s kapitalom in kapitalskimi zahtevami v skladu s členi 89(3), 178(1)(b) in 282(6) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter v skladu prehodnimi določbami iz člena 471(1) in člena 478(3)(a) in (b) navedene uredbe, vplivajo na raven in kakovost regulativnega kapitala in kapitalskih količnikov manj pomembnih institucij. Preudarna in skladna uporaba teh opcij in diskrecijskih pravic je potrebna iz več razlogov. Zagotovila bo, da (a) se ustrezno obravnavajo tveganja, povezana s kvalificiranimi deleži izven finančnega sektorja, (b) se opredelitev neplačila uporablja skladno z vidika ustreznosti in primerljivosti kapitalskih zahtev in (c) se preudarno izračunajo kapitalske zahteve za posle z nelinearnim profilom tveganja ali za plačilne strani in posle, v katerih so osnovni instrumenti dolžniški instrumenti, za katere institucija ne more ugotoviti delte ali modificiranega trajanja. Harmonizirana uporaba prehodnih določb v zvezi z odbitkom deležev v lastniškem kapitalu zavarovalnic in odloženih terjatev za davek bo zagotovila, da bodo vse kreditne institucije v sodelujočih državah članicah v ustreznem času izvedle strožjo opredelitev regulativnega kapitala, ki jo uvaja Uredba (EU) št. 575/2013.

(7)

Opcije in diskrecijske pravice v zvezi z izvzetjem izpostavljenosti iz uporabe omejitev velikih izpostavljenosti iz člena 395(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morali skladno uporabljati za pomembne in manj pomembne institucije, da bi vzpostavili enake konkurenčne pogoje za kreditne institucije v sodelujočih državah članicah, omejili tveganje koncentracije, ki nastane zaradi posebnih izpostavljenosti, in zagotovili, da se bodo povsod v EMN uporabljali enaki minimalni standardi za oceno izpolnjevanja pogojev iz člena 400(3) navedene uredbe. Zlasti bi bilo treba omejiti tveganje koncentracije, ki nastane zaradi kritih obveznic v smislu člena 129(1), (3) in (6) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav članic in izpostavljenosti, za katere jamčijo te enote, če bi bila tem terjatvam v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3 Uredbe (EU) št. 575/2013 dodeljena utež tveganja 20 %. V zvezi z izpostavljenostmi znotraj skupine, vključno z udeležbami ali drugimi vrstami deležev, je treba zagotoviti, da odločitev, da se te izpostavljenosti v celoti izvzamejo iz uporabe omejitev velike izpostavljenosti, temelji na temeljiti oceni iz Priloge I k Uredbi (EU) 2016/445 (ECB/2016/4). Upravičena je uporaba skupnih meril za ocenjevanje, ali izpostavljenost, vključno z udeležbami ali drugimi vrstami deležev, do regionalnih ali centralnih kreditnih institucij, s katerimi je kreditna institucija povezana v mrežo v skladu z zakonskimi ali statutarnimi določbami in ki so na podlagi teh določb odgovorne za operacije kliringa gotovinskih transakcij v okviru mreže, izpolnjuje pogoje za izvzetje iz omejitev velike izpostavljenosti iz Priloge II k Uredbi (EU) 2016/445 (ECB/2016/4). Taka uporaba bi morala zagotoviti, da se bodo skladno obravnavale pomembne in manj pomembne institucije, ki so povezane v isto mrežo. Opcijo iz člena 400(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 je treba izvesti, kakor je določeno v tej smernici, samo, če zadevna država članica ni izvedla opcije iz člena 493(3) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(8)

Opcije in diskrecijske pravice, ki jih imajo pristojni organi v skladu s členom 24(4) in (5) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61 (5) v zvezi z izračunom odlivov iz stabilnih vlog na drobno, ki jih krije sistem jamstva za vloge, za izračun zahteve glede likvidnostnega kritja, bi bilo treba skladno izvajati za pomembne in manj pomembne institucije, da se zagotovi enako obravnavanje kreditnih institucij v istem sistemu jamstva za vloge –

(a)

znesek kvalificiranih deležev v družbah iz člena 89(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki presega 15 % sprejemljivega kapitala kreditne institucije, in

(b)

skupen znesek kvalificiranih deležev v družbah iz člena 89(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki presega 60 % sprejemljivega kapitala kreditne institucije.

(a)

Izpostavljenosti, navedene v členu 400(2)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013, so izvzete iz uporabe člena 395(1) navedene uredbe za 80 % nominalne vrednosti kritih obveznic, če so izpolnjeni pogoji iz člena 400(3) navedene uredbe.

(b)

Izpostavljenosti, navedene v členu 400(2)(b) Uredbe (EU) št. 575/2013, so izvzete iz uporabe člena 395(1) navedene uredbe za 80 % vrednosti izpostavljenosti, če so izpolnjeni pogoji iz člena 400(3) navedene uredbe.

(c)

Izpostavljenosti, navedene v členu 400(2)(d) Uredbe (EU) št. 575/2013, so v celoti izvzete iz uporabe člena 395(1) navedene uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 400(3) navedene uredbe, kakor so podrobneje opredeljeni v Prilogi k tej smernici.

(d)

Izpostavljenosti, navedene v členu 400(2)(e) do (k) Uredbe (EU) št. 575/2013, so v celoti, v primeru člena 400(2)(i) pa do najvišjega dovoljenega zneska, izvzete iz uporabe člena 395(1) navedene uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 400(3) navedene uredbe.

(e)

Pristojni nacionalni organi zahtevajo, da manj pomembne institucije ocenijo, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 400(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 in Priloge k tej smernici, ki se uporabljajo za posamezno izpostavljenost. Pristojni nacionalni organ lahko to oceno kadar koli preveri in zahteva, da mu manj pomembne institucije za ta namen predložijo dokumentacijo, navedeno v Prilogi.

(f)

Ta člen se uporablja samo v primeru, kadar zadevna država članica ni izvedla opcije iz člena 493(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, da posamezno izpostavljenost v celoti ali delno izvzame.

(a)

Za namene člena 478(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 znaša veljavni odstotek za namene člena 469(1)(a) in (c) navedene uredbe 100 % od 1. januarja 2018.

(b)

Za namene člena 478(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 znaša veljavni odstotek 100 % od 1. januarja 2018.

(c)

Kadar nacionalno pravo na podlagi člena 478(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 določa 10-letno obdobje opuščanja, znaša z odstopanjem od točke (b) veljavni odstotek:

(d)

Pristojni nacionalni organi točk (b) in (c) ne uporabijo za manj pomembne institucije, za katere na dan, ko začne učinkovati ta smernica, velja načrt prestrukturiranja, ki ga je odobrila Komisija.

(e)

Kadar kreditno institucijo, ki sodi v okvir točke (d), prevzame druga kreditna institucija ali se združi z drugo kreditno institucijo, ko se še izvaja načrt prestrukturiranja brez spremembe bonitetne obravnave odloženih terjatev za davek, pristojni nacionalni organi uporabijo izjemo iz točke (d) za prevzemno kreditno institucijo, novo kreditno institucijo, ki nastane z združitvijo, ali kreditno institucijo, ki pripoji prvotno kreditno institucijo, v enakem obsegu, kot se je uporabljala za prevzeto, združeno oziroma pripojeno kreditno institucijo.

(f)

V primeru nepredvidenega povečanja vpliva odbitkov iz točk (b) in (c), za katerega pristojni nacionalni organ ugotovi, da je pomembno, se manj pomembnim institucijam dovoli, da točk (b) in (c) ne uporabijo.

(g)

Kadar se točki (b) in (c) ne uporabljata, pristojni nacionalni organi zahtevajo, da manj pomembne institucije uporabijo nacionalne zakonodajne določbe.