24.4.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 106/1

(1)

Državljanstvo Unije je temeljni status državljanov držav članic. Pravica državljanov Unije na ozemlju tretje države, v kateri država članica, katere državljani so, nima predstavništva, do zaščite diplomatskih in konzularnih organov druge države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane te države, je ena od posebnih pravic, ki jo državljanom Unije zagotavlja točka (c) člena 20(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(2)

Lizbonska pogodba je okrepila status državljanstva Unije in z njim povezane pravice. Člen 23 PDEU določa sprejetje direktiv o določitvi ukrepov za sodelovanje in usklajevanje, potrebnih za lažje zagotavljanje konzularne zaščite za državljane Unije brez predstavništva.

(3)

Med vrednotami, na katerih temelji Unija, so solidarnost, nediskriminacija in spoštovanje človekovih pravic; v odnosih s preostalim svetom bi morala Unija podpirati svoje vrednote in prispevati k zaščiti svojih državljanov. Temeljna pravica državljanov Unije brez predstavništva do konzularne zaščite pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane držav s predstavništvom, zagotovljena s členom 46 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), je izraz evropske solidarnosti. Konceptu državljanstva Unije zagotavlja zunanjo razsežnost in krepi identiteto Unije v tretjih državah.

(4)

Namen te direktive je določiti ukrepe za sodelovanje in usklajevanje, potrebne za še lažje zagotavljanje konzularne zaščite državljanov Unije brez predstavništva. Takšni ukrepi bi morali izboljšati pravno varnost ter učinkovito sodelovanje in solidarnost med konzularnimi organi.

(5)

V skladu s točko (c) člena 20(2) PDEU in členom 23 PDEU bi morale države članice državljanom brez predstavništva konzularno zaščito zagotoviti pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za njihove državljane. Ta direktiva ne posega v pristojnost držav članic, da določijo obseg zaščite, ki jo zagotavljajo svojim državljanom.

(6)

Ta direktiva ne vpliva na konzularne odnose med državami članicami in tretjimi državami, še posebej ne na njihove pravice in obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih običajev in pogodb, zlasti Konvencije z dne 24. aprila 1963 o konzularnih odnosih (v nadaljnjem besedilu: Dunajska konvencija), ki jih države članice uporabljajo v skladu s pravom Unije. V skladu s členom 8 Dunajske konvencije lahko države članice, potem ko ustrezno uradno obvestijo zadevno tretjo državo in če ta temu ne nasprotuje, zagotavljajo konzularno zaščito za drugo državo članico. Do težav lahko pride predvsem v primeru državljanov, ki so tudi državljani države gostiteljice. Države članice bi morale prek lokalnega konzularnega sodelovanja sprejeti potrebne ukrepe v zvezi s tretjimi državami, da bi zagotovile, da bi se lahko v vsakem primeru zagotovila konzularna zaščita za druge države članice.

(7)

Kadar državljani brez predstavništva potrebujejo zaščito v tretjih državah, sta potrebni učinkovito sodelovanje in usklajevanje. Država članica, ki ima predstavništvo v tretji državi in nudi pomoč državljanu brez predstavništva, ter država članica, katere državljanstvo ima državljan, bi morali tesno sodelovati. Lokalno konzularno sodelovanje je lahko za državljane brez predstavništva zelo zapleteno, saj zahteva usklajevanje z organi, ki nimajo predstavništva na terenu, po potrebi tudi s pristojnimi diplomatsko-konzularnimi predstavništvi. Za zapolnitev vrzeli, ki nastane za državljana, ker njegova država članica nima diplomatsko-konzularnega predstavništva, bi bilo treba določiti jasna in trdna pravila. Za zagotovitev učinkovite zaščite je treba veljavne ukrepe tudi pojasniti.

(8)

Za državljane Unije bi moralo veljati, da so brez predstavništva v tretji državi, če država članica, katere državljanstvo imajo, v njej nima diplomatsko-konzularnega predstavništva ali častnega konzula. Prav tako bi moralo za državljane veljati, da so brez predstavništva, če lokalno diplomatsko-konzularno predstavništvo ali častni konzul zadevni osebi v določenem primeru iz katerega koli razloga ne more zagotoviti zaščite, do katere je upravičena po nacionalnem pravu ali praksi. Diplomatsko-konzularna predstavništva bi se morala med seboj obvestiti o vseh izjemnih okoliščinah, ki lahko začasno vplivajo na njihovo sposobnost za zagotavljanje konzularne zaščite. Upoštevati bi bilo treba tudi dostopnost in bližino. Državljan, ki zaprosi za pomoč diplomatsko-konzularno predstavništvo druge države članice, denimo ne bi smel biti preusmerjen na diplomatsko-konzularno predstavništvo ali častni konzulat države članice njegovega državljanstva, če zaradi krajevnih okoliščin ali pomanjkanja virov ne more varno priti do svojega diplomatsko-konzularnega predstavništva ali častnega konzula niti oni ne morejo varno priti do njega, tako da bi lahko dobil konzularno zaščito. Neobstoj predstavništva bi bilo treba razlagati tako, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravice državljanov brez predstavništva, da jih na nediskriminatoren način zaščiti diplomatsko-konzularno predstavništvo druge države članice, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Za državljane, ki imajo državljanstvo več kot ene države članice, bi moralo veljati, da so brez predstavništva, če nobena od držav članic, katerih državljani so, nima predstavništva v zadevni tretji državi.

(9)

Da bi zagotovili učinkovito uresničevanje pravice iz točke (c) člena 20(2) PDEU in pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 7 Listine, upoštevajoč nacionalno pravo in prakso, bo morala morda država članica, ki nudi pomoč državljanu – odvisno od okoliščin posameznega primera –, zagotoviti zaščito tudi družinskim članom državljana Unije, ki imajo državljanstvo tretje države. Ta direktiva ne preprečuje državi članici, ki nudi pomoč državljanu, in državi članici, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, da se med posvetovanjem, ki bi moralo potekati pred zagotovitvijo zaščite, po potrebi dogovorita o možnosti, da se družinskim članom državljana Unije brez predstavništva, ki imajo državljanstvo tretje države, zagotovi širša pomoč, kot jo določa zakonodaja države članice, ki nudi pomoč, ali kot jo narekuje njena praksa, pri čemer se, kolikor je mogoče, upoštevajo zahteve države članice, katere državljanstvo ima državljan brez zaščite, dogovorjeno pa mora biti skladno s pravom Unije. Vendar pa države članice družinskim članom iz tretjih držav morda ne bodo mogle zagotoviti nekaterih oblik konzularne zaščite, kot so na primer potne listine za vrnitev. Kadar se zagotavlja pomoč mladoletnikom, bi bilo treba upoštevati predvsem koristi otroka v skladu s členom 24 Listine in kot so določene v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989.

(10)

Državljani brez predstavništva bi morali imeti možnost zaprositi za konzularno zaščito na diplomatsko-konzularnem predstavništvu katere koli države članice. Vendar to ne bi smelo preprečevati državam članicam, da se dogovorijo o praktičnih ureditvah, da bi si porazdelile odgovornost za zagotavljanje konzularne zaščite državljanom brez predstavništva v skladu s to direktivo. Takšne ureditve koristijo državljanom, saj omogočajo boljšo pripravljenost za zagotavljanje učinkovite zaščite. Države članice, ki prejmejo prošnje za zaščito, bi morale oceniti, ali je treba v konkretnem primeru zagotoviti konzularno zaščito ali se zadeva lahko preusmeri na diplomatsko-konzularno predstavništvo, ki je določeno za pristojno v skladu z že obstoječo ureditvijo. Države članice bi morale uradno obvestiti Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) o vsaki takšni ureditvi, Unija in države članice pa bi jo morale objaviti, da se zagotovi preglednost za državljane brez predstavništva.

(11)

Ta direktiva ne bi smela preprečevati državi članici, ki nima predstavništva v tretji državi, da zagotovi konzularno zaščito svojemu državljanu, na primer s konzularnimi storitvami prek spleta, če je to primerno. Država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, bi morala imeti možnost, da državo članico, ki jo je državljan zaprosil za konzularno zaščito ali od katere je konzularno zaščito prejel, zaprosi za prenos prošnje ali zadeve, da bi sama zagotovila konzularno zaščito. Državljan brez predstavništva zaradi prenosa ne bi smel ostati brez konzularne zaščite.

(12)

Ne glede na različne tradicije držav članic glede pristojnosti častnih konzulov, ti navadno ne zagotavljajo istega obsega storitev kot diplomatsko-konzularna predstavništva. Ker častni konzuli svojo nalogo pogosto opravljajo prostovoljno, bi se morala vsaka država članica sama odločiti, ali se bo ta direktiva uporabljala za častne konzule. Od častnih konzulov bi se lahko zahtevalo, da zagotovijo konzularno zaščito državljanom brez predstavništva, odvisno od okoliščin posameznega primera.

(13)

Prošnje za zaščito bi bilo treba obravnavati, če prosilci predložijo veljavno potno listino ali osebno izkaznico Unije. Toda državljani brez predstavništva, ki potrebujejo konzularno zaščito, morda nimajo več svojih osebnih dokumentov. Temeljni status državljanstva Unije je podeljen neposredno s pravom Unije in osebni dokumenti imajo le deklarativno vrednost. Če prosilci ne morejo predložiti veljavnih osebnih dokumentov, bi morali biti sposobni dokazati svojo istovetnost na kakršen koli drug način. Če je potrebno, bi se lahko istovetnosti zadevne osebe preverila med posvetovanjem z organi države članice, za katero prosilec trdi, da je njen državljan. Glede članov družine iz tretjih držav, ki spremljajo prosilca, bi morali biti organi države članice, katere državljanstvo ima državljan, sposobni pomagati državi članici, ki nudi pomoč, pri preverjanju istovetnosti in obstoja družinske vezi s prosilcem.

(14)

Zaradi določitve, kateri ukrepi za usklajevanje in sodelovanje so potrebni, bi bilo treba opredeliti področje uporabe konzularne zaščite iz te direktive. Konzularna zaščita državljanov brez predstavništva bi morala vključevati pomoč v številnih značilnih situacijah, v katerih države članice zagotavljajo konzularno zaščito svojim državljanom glede na konkretne okoliščine posameznega primera, denimo v primeru odvzema prostosti ali pridržanja, hude nesreče ali bolezni in smrti, v primeru pomoči in repatriacije v stiski ter v primeru izdaje potnih listin za vrnitev. Ker je potrebna zaščita vedno odvisna od dejanske situacije, konzularna zaščita ne bi smela biti omejena na tiste situacije, ki so posebej navedene v tej direktivi.

(15)

Po potrebi je treba spoštovati želje državljana, vključno s tem, ali naj se obvestijo družinski člani ali drugi sorodniki in, če naj se obvestijo, kdo naj se obvesti. Podobno bi bilo treba v primeru smrti ustrezno upoštevati želje svojcev glede tega, kaj naj bi se zgodilo s posmrtnimi ostanki pokojnega državljana. Za te kontakte bi morala biti odgovorna država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva.

(16)

Organi držav članic bi morali v duhu medsebojnega spoštovanja in solidarnosti tesno sodelovati ter se usklajevati med sabo in z Unijo, zlasti s Komisijo in ESZD. Za zagotovitev hitrega in učinkovitega sodelovanja bi morale države članice prek varne spletne strani ESZD (Consular OnLine) zagotoviti in nenehno posodabljati informacije o ustreznih kontaktnih točkah v državah članicah.

(17)

Unijo v tretjih državah predstavljajo delegacije Unije, ki v tesnem sodelovanju z diplomatskimi in konzularnimi misijami držav članic prispevajo k uresničevanju pravice državljanov Unije do konzularne zaščite, kot je podrobneje določeno v členu 35 Pogodbe o Evropski uniji. Ta direktiva v celoti prizna prispevek, ki ga v skladu s Sklepom Sveta 2010/427/EU (2), zlasti členom 5(10) Sklepa, zagotavljajo ESZD in delegacije Unije, še posebej v kriznih situacijah, in ga nadgrajuje.

(18)

V zvezi z lokalnim sodelovanjem bi bilo treba jasno določiti pristojnosti in posamezne vloge vseh zadevnih vpletenih, da bi zagotovili, da državljani brez predstavništva prejmejo pomoč, do katere so upravičeni v skladu z načelom nediskriminacije. Pri lokalnem konzularnem sodelovanju bi bilo treba ustrezno upoštevati državljane brez predstavništva, na primer z zbiranjem in rednim posodabljanjem informacij o ustreznih kontaktnih točkah ter njihovim posredovanjem lokalnim diplomatsko-konzularnim predstavništvom držav članic in delegacijam Unije.

(19)

Na dnevnem redu srečanj o lokalnem konzularnem sodelovanju, ki se organizirajo v tesnem sodelovanju z delegacijo Unije, bi morala biti tudi redna izmenjava informacij o vprašanjih, ki zadevajo državljane brez predstavništva, kot so varnost državljanov, razmere v zaporih, konzularno obveščanje, dostop do konzularne zaščite in krizno sodelovanje. Na teh srečanjih bi se morale države članice s predstavništvom po potrebi dogovoriti o praktičnih ureditvah, da bi zagotovili učinkovito zaščito državljanov brez predstavništva. Takšna ureditev morda ne bo potrebna, če je na primer število državljanov brez predstavništva majhno.

(20)

Jasna delitev odgovornosti med državami članicami s predstavništvom in državami članicami brez predstavništva in delegacijo Unije je ključna za zagotovitev ustrezne krizne pripravljenosti in kriznega upravljanja. Načrtovanje nujnih kriznih ukrepov bi moralo biti zato usklajeno in bi moralo docela upoštevati državljane brez predstavništva. Zato bi morale države članice, ki nimajo lokalnega diplomatsko-konzularnega predstavništva, v okviru lokalne pripravljenosti odziva na krizo zagotoviti vse razpoložljive in relevantne informacije o svojih državljanih, ki se nahajajo na ozemlju. Takšne informacije bi bilo treba ustrezno posodobiti v primeru krize. Pristojna diplomatsko-konzularna predstavništva ter delegacije Unije bi morali biti obveščeni o ureditvah za pripravljenost na krize ter bi morali biti po potrebi vanje vključeni. Informacije o teh ureditvah bi morale biti na voljo državljanom brez predstavništva. V primeru krize bi morala vodilna država ali država članica oziroma države članice, ki usklajuje pomoč, na podlagi dogovorjenega načrta ukrepov ter lokalnega razvoja dogodkov nediskriminatorno usklajevati pomoč za državljane brez predstavništva in uporabo razpoložljivih zmogljivosti za evakuacijo.

(21)

Interoperabilnost med konzularnim osebjem in drugimi izvedenci za krizno upravljanje bi bilo treba okrepiti, zlasti z njihovim sodelovanjem v multidisciplinarnih kriznih skupinah, kot so tiste v okviru kriznega odzivanja in operativnega usklajevanja ter kriznega upravljanja ESZD in tiste v okviru mehanizma Unije na področju civilne zaščite (3).

(22)

Po potrebi bi se lahko za konzularno zaščito državljanov brez predstavništva zaprosilo za podporo mehanizma Unije na področju civilne zaščite. Za takšno pomoč bi lahko na primer zaprosila vodilna država ali država članica oziroma države članice, ki usklajujejo pomoč.

(23)

V tej direktivi uporabljeni izraz „vodilna država“ pomeni eno ali več držav članic s predstavništvom v dani tretji državi, ki je pristojna za usklajevanje in vodenje nudenja pomoči državljanom brez predstavništva v primeru kriz. Koncept vodilne države, kot je določen v ustreznih smernicah Unije (4), bi se lahko podrobneje določil v skladu z zakonodajo Unije in zlasti s to direktivo.

(24)

Razen v izredno nujnih primerih bi morala država članica po prejemu obvestila ali prošnje za konzularno zaščito od osebe, ki trdi, da je državljan brez predstavništva, vedno brez odlašanja navezati stik z državo članico, katere državljanstvo ima državljan, in ji posredovati vse ustrezne informacije, preden zagotovi kakršno koli pomoč. Država članica, katere državljanstvo ima državljan, bi morala brez odlašanja zagotoviti vse informacije, ki so relevantne za zadevo. V tem posvetovanju bi morala imeti država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, možnost, da zaprosi za prenos prošnje ali zadeve, da bi sama zagotovila konzularno zaščito. V tem posvetovanju bi morale zadevne države članice imeti tudi možnost izmenjati ustrezne informacije, na primer zato, da bi zagotovile, da državljan brez predstavništva ne bi zlorabil pravice do konzularne zaščite iz točke (c) člena 20(2) PDEU. Državljani Unije se v primeru zlorabe ne morejo zanašati na to direktivo.

(25)

Solidarnost in sodelovanje vključujeta tudi finančne zadeve. Države članice, ki svojim državljanom zagotavljajo konzularno zaščito v obliki finančne pomoči, to storijo le kot skrajno sredstvo in izjemoma, ko državljani ne morejo pridobiti finančnih sredstev na drug način, na primer z nakazilom sorodnikov, prijateljev ali delodajalcev. Državljani brez predstavništva bi morali prejeti finančno pomoč pod enakimi pogoji kot državljani države članice, ki nudi pomoč. Državljan brez predstavništva bi moral biti dolžan podpisati zavezo, da bo državi članici, katere državljanstvo ima, povrnil nastale stroške, če so tudi državljani države članice, ki nudi pomoč, v enaki situaciji dolžni povrniti takšne stroške svoji državi članici. Država članica, katere državljanstvo ima državljan, nato lahko zahteva od državljana brez predstavništva, da povrne te stroške, vključno z morebitno konzularno takso.

(26)

Ta direktiva bi morala zagotoviti delitev finančnih bremen in povrnitev stroškov. Kadar konzularna zaščita državljana brez predstavništva vključuje podpis zaveze o povrnitvi stroškov, bi morala država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, državi članici, ki nudi pomoč, povrniti nastale stroške. O tem, ali se zahteva povrnitev nastalih stroškov, odloča država članica, ki nudi pomoč. Država članica, ki nudi pomoč, in država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, bi morali imeti možnost dogovoriti se o podrobnostih povrnitve stroškov v predvidenih rokih.

(27)

V primeru odvzema prostosti ali pridržanja je lahko konzularna zaščita, odobrena državljanu brez predstavništva, povezana z neobičajno visokimi potnimi stroški, stroški nastanitve ali prevajalskimi stroški za diplomatske ali konzularne organe države članice, ki nudi pomoč, odvisno od okoliščin posameznega primera. Država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, bi morala biti obveščena o morebitnih takšnih visokih stroških med posvetovanji, ki bi morala potekati pred zagotovitvijo pomoči. Država članica, ki nudi pomoč, bi morala imeti možnost, da državo članico, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, zaprosi za povrnitev neobičajno visokih stroškov. Država članica, katere državljanstvo ima državljan, bi morala državi članici, ki nudi pomoč, povrniti nastale stroške. Država članica, ki nudi pomoč, in država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, bi morali imeti možnost dogovoriti se o podrobnostih povrnitve stroškov v predvidenih rokih. Država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, v skladu z načelom nediskriminacije od svojih državljanov ne more zahtevati povrnitve tistih stroškov, ki jih državljani države članice, ki nudi pomoč, ne bi bili dolžni povrniti.

(28)

V kriznih razmerah bi morali biti finančni postopki poenostavljeni. Zaradi posebnosti takšnih razmer, na primer, ko je potreben hiter odziv v zvezi s številnimi državljani, zaveza o povrnitvi stroškov ne bi smela biti potrebna, zato da bi država članica, ki je nudila pomoč, zahtevala in prejela povračilo stroškov od države članice ali držav članic, katere(-ih) državljanstvo ima državljan brez predstavništva. Države članice, katerih državljanstvo imajo državljani brez predstavništva, bi morale državi članici oziroma državam članicam, ki nudi(-jo) pomoč, povrniti nastale stroške. O tem, ali se zahteva povrnitev nastalih stroškov in v kakšni obliki, odloča država članica oziroma države članice, ki nudi(-jo) pomoč. Država članica, ki nudi pomoč, in država članica, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, bi morali imeti možnost dogovoriti se o podrobnostih povrnitve stroškov v predvidenih rokih. V primeru krize, ki negativno vpliva ali bi lahko negativno vplivala na znatno število državljanov Unije, in na podlagi zahteve države članice, ki je nudila pomoč, bi lahko države članice, katerih državljanstvo imajo državljani brez predstavništva, povrnile stroške v sorazmernem znesku, in sicer z delitvijo celotnega zneska stroškov s številom državljanov, ki so prejeli pomoč.

(29)

To direktivo bi bilo treba pregledati tri leta po roku za prenos. Glede na informacije, ki jih bodo zagotovile države članice, o izvajanju in praktični uporabi Direktive, vključno z vsemi relevantnimi statističnimi podatki in primeri, bi bilo treba zlasti oceniti, ali je treba pregledati finančne postopke, da se zagotovi ustrezna porazdelitev bremena. Komisija bi morala pripraviti poročilo in v njem preučiti, ali so potrebni dodatni ukrepi, po potrebi tudi tako, da predlaga spremembo te direktive, da bi olajšali uveljavljanje pravic državljanov Unije do konzularne zaščite.

(30)

Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) ureja obdelavo osebnih podatkov, ki jo v okviru te direktive izvajajo države članice.

(31)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na ugodnejše nacionalne določbe, če so združljive s to direktivo.

(32)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (6) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(33)

Namen te direktive je spodbujanje konzularne zaščite, kot je določeno v Listini. Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, posebej določena z Listino, zlasti prepoved diskriminacije, spoštovanje življenja in osebne celovitosti posameznika, pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravice otroka ter pravici do obrambe in poštenega sojenja. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(34)

V skladu s prepovedjo diskriminacije iz Listine bi morale države članice izvajati to direktivo brez vsakršne diskriminacije med upravičenci te direktive glede na spol, raso, barvo, etnično ali družbeno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vero ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost.

(35)

Sklep 95/553/ES predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta (7), bi bilo treba razveljaviti –

(a)

pri odvzemu prostosti ali pridržanju;

(b)

pomoč žrtvi kaznivega dejanja;

(c)

ob hudi nesreči ali hudi bolezni;

(d)

v primeru smrti;

(e)

pomoč in repatriacijo v izrednih razmerah;

(f)

če je treba izdati potno listino za vrnitev, kot določa Sklep 96/409/SZVP predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta (8).