1.   Proizvajalci opremijo vozila kategorije L s sistemi, sestavnimi deli in samostojnimi tehničnimi enotami, ki vplivajo na funkcionalno varnost in so projektirani, konstruirani in sestavljeni tako, da omogočajo vozilu, ki se normalno uporablja in je vzdrževano v skladu s predpisi izvajalca, da izpolnjuje podrobne tehnične zahteve in preskusne postopke. Skladno s členi 6 do 22 proizvajalci homologacijskemu organu s fizičnim demonstracijskim preskusom dokažejo, da vozila kategorije L, ki so na voljo na trgu Unije, registrirana ali se začnejo uporabljati v Uniji, izpolnjujejo zahteve glede funkcionalne varnosti iz členov 18, 20, 22 in 54 Uredbe (EU) št. 168/2013 ter da izpolnjujejo tudi podrobne tehnične zahteve in preskusne postopke, določene v tej uredbi.

2.   Proizvajalci dokažejo, da so rezervni deli in oprema, za katere je potrebna homologacija in so na voljo na trgu Unije ali se začnejo uporabljati v Uniji, homologirani v skladu z zahtevami iz Uredbe (EU) št. 168/2013, kot so navedene s podrobnimi tehničnimi zahtevami in preskusnimi postopki iz te uredbe. Homologirano vozilo kategorije L, ki je opremljeno s takšnim rezervnim delom ali opremo, izpolnjuje iste zahteve za preskus funkcionalne varnosti in mejne vrednosti glede učinkovitosti kakor vozilo, opremljeno z originalnim delom ali opremo, ki ustreza zahtevam glede trdnosti do vključno zahtev, določenih v členu 22(2) Uredbe (EU) št. 168/2013.

3.   Proizvajalci homologacijskemu organu predložijo opis ukrepov, sprejetih za preprečevanje nedovoljenega poseganja in spreminjanja sistema za upravljanje pogonskega sistema, vključno z računalniki za nadzor funkcionalne varnosti.

1.   Za homologacijo se uporabljajo pravilniki UNECE in spremembe teh pravilnikov, določeni v Prilogi I k tej uredbi.

2.   Sklicevanja na kategorije vozil L1, L2, L3, L4, L5, L6 in L7 v pravilnikih UNECE se razumejo kot sklicevanja na kategorije vozil L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e oziroma L7e v skladu s to uredbo, vključno z morebitnimi podkategorijami.

3.   Vozila z najvišjo konstrukcijsko določeno hitrostjo ≤ 25 km/h izpolnjujejo ustrezne zahteve iz pravilnikov UNECE, ki veljajo za vozila z najvišjo konstrukcijsko določeno hitrostjo > 25 km/h.

1.   Preskusni postopki učinkovitosti funkcionalne varnosti se opravljajo v skladu z zahtevami glede preskušanja, določenimi v tej uredbi.

2.   Preskusne postopke opravlja ali jim prisostvuje homologacijski organ ali tehnična služba, če ima pooblastilo homologacijskega organa.

3.   Merilne metode in rezultati preskusa se sporočijo homologacijskemu organu v obliki poročila o preskusu, določenega v členu 72(g) Uredbe (EU) št. 168/2013.

PRILOGA I

Seznam pravilnikov UNECE, ki se obvezno uporabljajo

Pravilnik UNECE št.	Področje	Spremembe	Sklic na UL	Uporaba
1	Žarometi za motorna vozila (R2, HS1)	02	UL L 177, 10.7.2010, str. 1.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
3	Odsevniki	Dodatek 12 k spremembam 02	UL L 323, 6.12.2011, str. 1.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
6	Smerne svetilke	Dodatek 19 k spremembam 01	UL L 177, 10.7.2010, str. 40.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
7	Prednje in zadnje pozicijske svetilke in zavorne svetilke	Dodatek 16 k spremembam 02	UL L 148, 12.6.2010, str. 1.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
8	Žarometi za motorna vozila (H1, H2, H3, HB3, HB4, H7, H8, H9, H11, HIR1, HIR2)	05	UL L 177, 10.7.2010, str. 71.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
16	Varnostni pasovi, sistemi za zadrževanje in sistemi za zadrževanje otrok	Dodatek 1 k spremembam 06	UL L 233, 9.9.2011, str. 1.	L2e, L4e, L5e, L6e in L7e
19	Žarometi za meglo	Dodatek 2 k spremembam 03	UL L 177, 10.7.2010, str. 113.	L3e, L4e, L5e in L7e
20	Žarometi za motorna vozila (H4)	03	UL L 177, 10.7.2010, str. 170.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
28	Zvočne opozorilne naprave	Dodatek 3 k spremembam 00	UL L 323, 6.12.2011, str. 33.	L3e, L4e in L5e
37	Žarnice z žarilno nitko	Dodatek 34 k spremembam 03	UL L 297, 13.11.2010, str. 1.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
38	Zadnje svetilke za meglo	Dodatek 15 k spremembam 00	UL L 4, 7.1.2012, str. 20.	L3e, L4e, L5e in L7e
43	Varnostna zasteklitev	Dodatek 12 k spremembam 00	UL L 230, 31.8.2010, str. 119.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
46	Naprave za posredno gledanje (vzvratna ogledala)	Dodatek 4 k spremembam 02	UL L 177, 10.7.2010, str. 211.	L2e, L5e, L6e in L7e
50	Sestavni deli za osvetljevanje za vozila kategorije L	Dodatek 16 k spremembam 00	Še ni objavljeno v UL	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
53	Namestitev svetilk (motorno kolo)	Dodatek 14 k spremembam 01	UL L 166, 18.6.2013, str. 55.	L3e
56	Žarometi za mopede in vozila, ki se obravnavajo kot mopedi	01	Še ni objavljeno v UL	L1e, L2e in L6e
57	Žarometi za motorna kolesa in vozila, ki se obravnavajo kot motorna kolesa	02	Še ni objavljeno v UL	L3e, L4e, L5e in L7e
60	Oznaka upravljalnih elementov, kontrolnih svetilk in kazalnih instrumentov	Dodatek 2 k spremembam 00	UL L 95, 31.3.2004, str. 10.	L1e in L3e
72	Žarometi za motorna kolesa in vozila, ki se obravnavajo kot motorna kolesa (HS1)	01	Še ni objavljeno v UL	L3e, L4e, L5e in L7e
74	Namestitev svetilk (moped)	Dodatek 7 k spremembam 00	UL L 166, 18.6.2013, str. 88.	L1e
75	Pnevmatike	Dodatek 13 k spremembam 01	UL L 84, 30.3.2011, str. 46.	L1e, L2e, L3e, L4e in L5e
78	Zaviranje, vključno s protiblokirnimi in kombiniranimi zavornimi sistemi	Dodatek 3 k spremembam 02	UL L 95, 31.3.2004, str. 67.	L1e, L2e, L3e, L4e in L5e
81	Vzvratna ogledala	Dodatek 2 k spremembam 00	UL L 185, 13.7.2012, str. 1.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
82	Žarometi za mopede in vozila, ki se obravnavajo kot mopedi (HS2)	01	Še ni objavljeno v UL	L1e, L2e in L6e
87	Luči za dnevno vožnjo	Dodatek 15 k spremembam 00	UL L 4, 7.1.2012, str. 24.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
98	Žarometi s svetlobnimi viri na osnovi razelektrenja plina	Dodatek 4 k spremembam 01	Še ni objavljeno v UL	L3e
99	Svetlobni viri na osnovi razelektrenja plina	Dodatek 5 k spremembam 00	UL L 164, 30.6.2010, str. 151.	L3e
112	Žarometi z asimetričnimi prameni	Dodatek 12 k spremembam 00	UL L 230, 31.8.2010, str. 264.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e
113	Žarometi s simetričnimi prameni	Dodatek 2 k spremembam 01	UL L 330, 16.12.2005, str. 214.	L1e, L2e, L3e, L4e, L5e, L6e in L7e

Pojasnilo:

Dejstvo, da je sestavni del vključen v ta seznam, ne pomeni, da je njegova vgradnja obvezna. Za nekatere sestavne dele so zahteve za obvezno vgradnjo določene v drugih prilogah k tej uredbi.

PRILOGA II

Preskusni postopki in zahteve glede učinkovitosti, ki se uporabljajo za zvočne opozorilne naprave

DEL 1

Zahteve, ki se uporabljajo za homologacijo sestavnih delov tipa mehanske ali električne zvočne opozorilne naprave, ki se vgradi v vozila kategorij L1e, L2e in L6e

1.   Splošne zahteve

1.1

Električne zvočne opozorilne naprave oddajajo nepretrgan, enakomeren zvok in njihov zvočni spekter se med delovanjem ne spreminja opazno. Pri opozorilnih napravah, ki jih napaja izmenični tok, ta zahteva velja le ob stalni hitrosti generatorja, pri čemer je ta hitrost v mejah, določenih v točki 2.3.2.

1.2

Električne zvočne opozorilne naprave imajo take zvočne značilnosti (spektralna porazdelitev zvočne energije, zvočni tlak) in mehanske značilnosti, da v navedenem zaporedju uspešno prestanejo preskuse, predpisane v točkah 2 do 3.4.

1.3

Električne zvočne opozorilne naprave lahko vključujejo mehanizem, ki omogoča, da naprava deluje pri znatno nižjem obsegu zvočnega tlaka.

1.4

Mehanske zvočne opozorilne naprave so opremljene z vzvodom na pritisk, s tipom zvonca na poteg, ki deluje s hitrim vrtenjem dveh ohlapno obešenih kovinskih kolutov v ohišju zvonca, ali tipom zvonca na pritisk.

2.   Meritve jakosti zvoka

2.1

Zvočne opozorilne naprave se po možnosti preskušajo v neodmevnem okolju. Alternativno jih je mogoče preskušati v polodmevni komori ali na prostem v odprtem prostoru. V tem primeru se z ustreznimi ukrepi preprečijo odboji od tal v območju merjenja, npr. z namestitvijo več zaslonov za vpijanje zvoka. Preveri se, ali sferično popačenje ni večje od 1 dB(A) v polkrogli s polmerom najmanj 5 m, do najvišje frekvence, ki se meri, predvsem v smeri merjenja in v višini naprave in mikrofona. Šum okolja je vsaj 10 dB(A) nižji od merjenih zvočnih tlakov. Naprava, predložena v preskušanje, in mikrofon sta na isti višini, ki znaša od 1,15 do 1,25 m. Linija največje občutljivosti mikrofona sovpada s smerjo, v kateri je jakost zvoka opozorilne naprave največja. Mikrofon je postavljen tako, da je njegova membrana na razdalji 2 ± 0,01 m od izstopne ravnine zvoka iz naprave. Pri napravah z več izhodi se ta razdalja določi v povezavi z izhodno ravnino, ki je najbližje mikrofonu.

2.2

Za meritve zvočnega tlaka se uporabi merilnik zvočnega tlaka razreda točnosti 1, ki izpolnjuje zahteve iz publikacije IEC št. 651, prva izdaja (1979). Vse meritve se opravijo ob uporabi „hitre“ časovne konstante. Za meritev skupnega zvočnega tlaka se uporablja utežna krivulja (A). Pri merjenju oddajanega zvočnega spektra se uporablja Fourierjeva transformacija zvočnega signala. Alternativno se lahko uporabijo filtri tretje oktave, ki izpolnjujejo zahteve, določene v publikaciji IEC št. 225, prva izdaja (1966); v tem primeru se zvočni tlak v območju 2 500 Hz okoli srednjega oktavnega frekvenčnega pasu določi s prištevanjem kvadratov srednjih vrednosti zvočnih tlakov v pasovih tretje oktave od srednjih frekvenc 2 000, 2 500 in 3 150 Hz. V vsakem primeru velja za referenčno metodo le Fourierjeva metoda transformacije.

2.3

Električna zvočna opozorilna naprava se napaja z naslednjimi napetostmi, kot je ustrezno: 2.3.1 Pri zvočnih opozorilnih napravah, ki jih napaja enosmerni tok, s preskusno napetostjo 6,5, 13,0 ali 26,0 voltov, merjeno na izhodni strani električnega vira, kar ustreza nazivnim napetostim 6, 12 ali 24 voltov. 2.3.2 Kadar se zvočna opozorilna naprava napaja z enosmernim tokom, ki ga mora dovajati električni generator vrste, ki se običajno uporablja s tem tipom naprave, se akustične lastnosti naprave zabeležijo pri številu vrtljajev alternatorja, ki ustrezajo 50 %, 75 % in 100 % največjega števila vrtljajev, ki ga navaja proizvajalec alternatorja za trajno delovanje. Med preskusom alternator nima nobene druge električne obremenitve. Preskus vzdržljivosti, opisan v točkah 3. do 3.4, se opravi pri številu vrtljajev, ki ga navaja proizvajalec opreme, izbranem iz zgoraj navedenega območja. 2.3.3 Če se za preskušanje zvočne opozorilne naprave na enosmerni tok uporablja tok iz usmernika, neuravnana komponenta napetosti na njegovih polih, merjena med vrhovi med delovanjem opozorilne naprave, ne presega 0,1 volta. 2.3.4 Upornost električnega prevodnika za zvočne opozorilne naprave na enosmerni tok, vključno z upornostjo polov in kontaktov, je čim bližje 0,05 Ω pri nazivni napetosti 6 V, 0,10 Ω pri nazivni napetosti 12 V in 0,20 Ω pri nazivni napetosti 24 V.

2.4

Mehanska zvočna opozorilna naprava se preskuša na naslednji način. 2.4.1 Z napravo, ki se preskuša, upravlja oseba ali se upravlja na drugi zunanji način, s pritiskanjem na delovni vzvod v skladu s priporočili proizvajalca. Prisotnost morebitnega izvajalca nima opaznega vpliva na rezultate preskusa. Eno merilno zaporedje sestavlja deset zaporednih postopkov s celotnim pomikom delovnega vzvoda v 4 ± 0,5 sekundah. Opravi se pet zaporedij, za vsakim sledi odmor. Celotni postopek poteka pet minut. 2.4.2 Za vsako od 25 merilnih zaporedij se zabeleži A-vrednotena jakost zvoka, ki je v okviru 2,0 dB(A), končni rezultat je izračunano povprečje.

2.5

Zvočna opozorilna naprava mora biti togo pritrjena, z uporabo dela ali delov, ki jih za ta namen predvideva proizvajalec, na podlago, katere masa je vsaj 10-krat večja od mase opozorilne naprave, ki se preskuša, in znaša najmanj 30 kg. Podlaga je urejena tako, da odboji od njenih sten in tresljaji nimajo pomembnega učinka na rezultate meritev.

2.6

Pod zgoraj navedenimi pogoji A-vrednotena raven jakosti zvoka ne presega 115 dB(A) pri električnih zvočnih opozorilnih napravah in 95 dB(A) pri mehanskih zvočnih opozorilnih napravah.

2.7

Zvočni tlak v območju frekvenčnega pasu od 1 800 do 3 550 Hz električnih zvočnih opozorilnih naprav je večji od zvočnega tlaka vsake frekvenčne komponente nad 3 550 Hz in vedno znaša vsaj 90 dB(A). Zvočni tlak mehanskih zvočnih opozorilnih naprav je vsaj 80 dB(A).

2.8

Značilnosti, navedene v točkah 2.6 in 2.7, ima tudi vsaka zvočna opozorilna naprava, na kateri se opravi preskus vzdržljivosti, predpisan v točkah 3 do 3.4.

2.8.1

Nihanje napetosti je med 115 % in 95 % nominalne vrednosti pri električnih zvočnih opozorilnih napravah na enosmerni tok ali pri zvočnih opozorilnih napravah na izmenični tok z napajanjem iz alternatorja med 50 % in 100 % največjega števila vrtljajev alternatorja, ki ga navaja proizvajalec alternatorja za trajno delovanje.

2.9

Časovni zamik od trenutka sproženja do trenutka, ko zvok doseže najnižjo vrednost, predpisano v točkah 2.6 do 2.7, ne presega 0,2 sekunde, merjeno pri temperaturi okolice 293 ± 5 K (20 ± 5 °C). Ta zahteva velja zlasti za pnevmatske in elektro-pnevmatske opozorilne naprave.

2.10

Pnevmatske ali elektro-pnevmatske opozorilne naprave imajo ob pogojih napajanja, ki jih predpišejo njihovi proizvajalci, enak akustični učinek, kakršen se zahteva za običajne električne zvočne opozorilne naprave.

2.11

Najmanjša vrednost, ki je zahtevana v točkah 2.6 do 2.7, se pridobi za vsak sestavni del večtonske naprave, ki lahko oddaja zvok neodvisno. Največja skupna jakost zvoka se doseže ob sočasnem delovanju vseh delov.

3.   Preskus vzdržljivosti

3.1

Temperatura okolja je med 288 K in 303 K (15 °C in 30 °C).

3.2

Električna zvočna opozorilna naprava se napaja z nazivno napetostjo pri upornosti prevodnika, navedeni v točkah 2.3.1 do 2.3.4, pri čemer se skladno s točko 2.8.1 vklopi 10 000-krat, in sicer tako, da je eno sekundo vklopljena, nato pa štiri sekunde izklopljena. Med preskusom je zvočna opozorilna naprava izpostavljena prisilnemu vetru ali prepihu hitrosti 10 m/s ± 2 m/s.

3.2.1

Če preskus poteka v izolirani komori, ima ta komora dovolj veliko prostornino, da je mogoče normalno odvajanje toplote, ki jo oddaja opozorilna naprava med preskusom vzdržljivosti.

3.3

Ko se opravi polovica skupnega števila zahtevanih postopkov, se lahko električna zvočna opozorilna naprava ponastavi, če so se značilnosti jakosti zvoka od časa pred začetkom preskusa spremenile. Ko se opravi skupno število zahtevanih postopkov, se lahko električna zvočna opozorilna naprava ponovno ponastavi in nato izpolnjuje zahteve preskusov iz točke 2.8.

3.4

Preskus vzdržljivosti se opravi na štirih enotah mehanske zvočne opozorilne naprave. Vsaka naprava je nova in se med preskusom ne sme mazati. Vklopi se 30 000-krat s celotnim pomikom delovnega vzvoda z dinamiko 100 ± 5 postopkov na minuto. Nato se štiri naprave preskusijo s preskusom s pršilom soli v skladu s standardom EN ISO 9227:2012. Zahteve iz preskusov iz točke 2.8 izpolnjujejo tri od štirih enot.

DEL 2

Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na zvočno opozarjanje.

1.   Zahteve za vgradnjo

1.1

Vozila kategorij L1e-B, L2e in L6e so opremljena z najmanj eno električno zvočno opozorilno napravo, ki je homologirana kot sestavni del v skladu s tem pravilnikom ali Pravilnikom UNECE št. 28 (1).

1.2

Vozila kategorije L1e-B z najvišjo konstrukcijsko določeno hitrostjo vozila ≤ 25 km/h in največjo nazivno trajno ali neto močjo ≤ 500 W so lahko namesto tega opremljena z mehansko zvočno opozorilno napravo, ki je bila homologirana kot sestavni del v skladu s to uredbo, v tem primeru se zahteve iz točk 2.1.1 so 2.1.7 ne uporabljajo.

1.3

Vozila kategorij L3e, L4e in L5e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve za vgradnjo iz Pravilnika UNECE št. 28.

1.3.1

Če ni posebnih navodil, se izraz „motorna kolesa“ v navedenem pravilniku razlaga kot sklicevanje na vozila kategorije L3e, L4e in L5e.

1.4

Vozila kategorije L7e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve za vgradnjo iz Pravilnika UNECE št. 28, kot je predpisano za vozilo kategorije L5e.

1.5

Ker v Pravilniku UNECE št. 28 ni posebnih zahtev in kot je predvideno v točki 1.3 dela 1, lahko zvočne opozorilne ali dodatne naprave, vgrajene na vozila, ki jih poganja eden ali več električnih motorjev, vključujejo mehanizem, ki omogoča, da se naprava izmenično vklaplja na takšen način, da deluje z znatno nižjim zvočnim tlakom, kot je zahtevan za zvočne opozorilne naprave, ter oddaja nepretrgan, enakomeren zvok z zvočnim spektrom, ki se med delovanjem ne spreminja opazno, z namenom, da na primer opozarja pešce, da se približuje vozilo.

2.   Zahteve glede učinkovitosti vgrajenih električnih zvočnih opozorilnih naprav.

2.1

Pri vozilih kategorij L1e-B, L2e in L6e: 2.1.1 Preskusna napetost je določena v točkah 2.3 do 2.3.2 v delu 1. 2.1.2 Zvočni tlak se meri v skladu s pogoji iz točke 2.2 v delu 1. 2.1.3 A-vrednoten zvočni tlak, ki ga oddaja ena ali več zvočnih opozorilnih naprav, se izmeri na razdalji 7,0 m od prednjega dela vozila, postavljenega na prosto, na čim bolj ravno zemljišče, in če je vozilo opremljeno z zvočnimi opozorilnimi napravami, ki delujejo na enosmerni tok, z ugasnjenim motorjem. 2.1.4 Mikrofon merilne naprave se namesti na srednjo vzdolžno ravnino vozila. 2.1.5 Zvočni tlak hrupa ozadja in vetra je najmanj 10 dB(A) nižji od zvoka, ki se meri. 2.1.6 Najvišji zvočni tlak se zahteva v razponu od 0,5 do 1,5 m nad tlemi. 2.1.7 Kadar se zvočni tlak meri pod pogoji iz točk 2.1.1 do 2.1.5, je največja vrednost zvočnega tlaka, kot je opredeljena v točki 2.1.6, med 75 dB(A) in 112 dB(A).

2.2

Vozila kategorij L3e, L4e in L5e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve glede učinkovitosti iz Pravilnika UNECE št. 28.

2.2.1

Če ni posebnih navodil, se izraz „motorna kolesa“ v navedenem pravilniku razlaga kot sklicevanje na vozila kategorije L3e, L4e in L5e.

2.3

Vozila kategorije L7e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve glede učinkovitosti iz Pravilnika UNECE št. 28, kot je predpisano za vozilo kategorije L5e.

---

(1)  UL L 323, 6.12.2011, str. 33.

PRILOGA III

Zahteve, ki se uporabljajo za zaviranje, vključno s protiblokirnimi in kombiniranimi zavornimi sistemi, če so vgrajeni

1.   Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na zaviranje

1.1.

Vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e in L5e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 78.

1.1.1.

Ne glede na zahteve iz točke 1.1 se določbe točk 1.1.1.1 do 1.1.1.3 uporabljajo za vozila kategorij L1e z maso v stanju, pripravljenem za vožnjo ≤ 35 kg, ki so opremljena, kot je navedeno v nadaljevanju: 1.1.1.1. Pri zavornih napravah s hidravličnim prenosom se posode, ki vsebujejo rezervno tekočino, izvzamejo iz zahtev zgoraj omenjenega pravilnika UNECE glede poenostavitve preverjanja nivoja tekočine. 1.1.1.2. Pri zavorah na platišču se za namene posebnih določb iz Pravilnika UNECE, omenjenega zgoraj, povezanih s preskušanjem z mokrimi zavorami, voda usmeri na del platišča kolesa, ki zagotavlja trenje, pri čemer se šobe postavijo 10 do 30 mm za zavornimi bloki. 1.1.1.3. Pri vozilih s kolesnimi platišči širine 45 mm ali manj (oznaka 1,75) je v zvezi z učinkovitostjo zaviranja samo s sprednjo zavoro, kadar je obremenjena z največjo tehnično dovoljeno maso, pot ustavljanja ali ustrezen povprečni popolnoma razvit pojemek (MFDD) v skladu s pojemkom, predpisanim v Pravilniku UNECE, omenjenem zgoraj. Če te zahteve ni mogoče doseči zaradi omejene adhezije med pnevmatiko in površino ceste, se za preskus na vozilu, ki je obremenjeno z največjo tehnično dovoljeno maso in uporablja hkrati obe zavori, uporablja pot ustavljanja S ≤ 0,1 + V2/115 z ustreznim povprečnim polno razvitim pojemkom 4,4 m/s2.

1.1.2.

Za homologacijo tipa vozila se uporabljajo določbe iz Priloge VIII k Uredbi (EU) št. 168/2013 o obvezni vgradnji naprednih zavornih sistemov.

1.2.

Vozila kategorije L6e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 78, kot je predpisano za vozilo kategorije L2e.

1.3.

Vozila kategorije L7e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 78, kot je predpisano za vozilo kategorije L5e.

PRILOGA IV

Zahteve glede električne varnosti

1.   Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na električno varnost

1.1.   Vozila, ki jih poganja en ali več električnih motorjev, vključno s čistimi in hibridnimi električnimi vozili, izpolnjujejo zahteve iz te priloge.

2.   Splošne zahteve glede zaščite pred električnim udarom in glede električne varnosti veljajo za visokonapetostna vodila, kadar niso priključena na zunanje visokonapetostno električno omrežje.

2.1.   Zaščita pred neposrednim stikom z deli pod napetostjo izpolnjuje zahteve, določene v nadaljevanju. Zagotovljenih zaščit (trdnega izolatorja, pregrade, ohišja) ni mogoče odpreti, razstaviti ali odstraniti brez uporabe orodja.

Zaščita pred dostopom do delov, ki so pod napetostjo, se preskuša v skladu z določbami iz Dodatka 3 – Zaščita pred neposrednim stikom z deli, ki so pod napetostjo.

2.1.1.   V zaprtem prostoru za vožnjo in potnike ter prostoru za prtljago so deli pod napetostjo zaščiteni s stopnjo zaščite IPXXD.

2.1.2.   V prostorih, ki niso prostori za vožnjo in potnike ali prostor za prtljago, so deli pod napetostjo zaščiteni s stopnjo zaščite IPXXB.

2.1.3.   V vozilih brez zaprtega prostora za vožnjo in potnike so deli pod napetostjo zaščiteni s stopnjo zaščite IPXXD.

2.1.4.   Šteje se, da konektorji (vključno z dovodom v vozilo) te zahteve izpolnjujejo, če:

—	izpolnjujejo tudi stopnjo zaščite IPXXB, kadar se ločijo brez uporabe orodja,

—	so nameščeni pod podom vozila in imajo mehanizem za blokiranje (npr. vijačno zapiralo ali bajonetno zapiralo),

—	imajo mehanizem za blokiranje in je treba za ločitev konektorja z orodjem najprej odstraniti druge sestavne dele ali

—	napetost delov pod napetostjo v eni sekundi po ločitvi konektorjev pade na ≤ DC 60 V ali ≤ AC 30 V (r.m.s.).

2.1.5.   Če se vzdrževalno stikalo lahko odpre, razstavi ali odstrani brez uporabe orodja, se v vseh teh pogojih zagotovi stopnja zaščite IPXXB.

2.1.6.   Posebne zahteve glede označevanja

2.1.6.1.

Pri sistemu za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja visokonapetostne zmogljivosti se na ta sistem ali blizu njega namesti oznaka iz slike 4-1. Simbol ima rumeno ozadje, rob in puščica sta črna.

Slika 4-1

Oznaka visokonapetostne opreme

2.1.6.2.

Oznaka se namesti tudi na vsa ohišja in pregrade, ki ščitijo dele pod visoko napetostjo. Ta določba za konektorje za visokonapetostna vodila ni obvezna in se ne uporablja v nobenem od naslednjih primerov: — kadar pregrad ali ohišij fizično ni mogoče doseči, odpreti ali odstraniti, razen če se z orodjem odstranijo drugi sestavni deli vozila, ali — kadar so pregrade in ohišja pod podom vozila.

2.1.6.3.

Kabli za visokonapetostna vodila, ki niso v celoti v ohišjih, se prepoznajo po zunanjem ovoju oranžne barve.

2.2.   Zaščita pred posrednim stikom z deli pod napetostjo izpolnjuje zahteve, določene v nadaljevanju.

2.2.1.   Za zaščito pred električnim udarom zaradi posrednega stika so izpostavljeni prevodni deli, kot sta prevodna pregrada in ohišje, dobro galvansko spojeni z električno šasijo, na primer z električno žico ali ozemljitvenim kablom, ali zvarjeni ali povezani s sorniki, tako da ne obstaja nevaren električni potencial.

2.2.2.   Upornost med vsemi izpostavljenimi prevodnimi deli in električno šasijo je nižja od 0,1 Ω, če je tok najmanj 0,2 A. Ta zahteva je izpolnjena, če je galvanski spoj zvarjen.

2.2.3.   Pri vozilih, ki bodo z ozemljenim zunanjim virom napajanja z električno energijo povezana prek prevodne povezave, se zagotovi naprava, ki omogoča galvansko povezavo električne šasije z ozemljitvijo.

Naprava omogoča povezavo z ozemljitvijo, preden se vozilo priključi na zunanjo napetost, in ohrani to povezavo, dokler zunanja napetost ni odstranjena iz vozila.

Izpolnjevanje teh zahtev se lahko dokaže z uporabo konektorja, ki ga določi proizvajalec vozila, ali z drugo analizo.

2.2.3.1.

Galvanske povezave električne šasije z ozemljitvijo ni treba zagotoviti v naslednjih primerih: — vozilo lahko uporablja samo namenski polnilnik, kadar se pojavi kakršna koli posamezna napaka v izolaciji, — celotna kovinska karoserija vozila je zaščitena, kadar se pojavi kakršna koli posamezna napaka v izolaciji, ali — vozila ni mogoče polniti, če se sveženj pogonskega akumulatorja popolnoma ne odstrani iz vozila.

2.3.   Izolacijska upornost izpolnjuje zahteve, navedene v nadaljevanju.

2.3.1.   Za električne pogonske sisteme, sestavljene iz ločenih vodil za enosmerni ali izmenični tok:

Če so vodila za izmenični tok in vodila za enosmerni tok galvansko ločena ena od drugih, izolacijska upornost med vsemi visokonapetostnimi vodili in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V obratovalne napetosti za vodila za enosmerni tok in najmanj 500 Ω/V obratovalne napetosti za vodila za izmenični tok.

Meritve se opravijo v skladu z določbami iz Dodatka 1 – Merjenje izolacijske upornosti.

2.3.2.   Za električni pogonski sistem, sestavljen iz kombiniranih vodil za enosmerni in izmenični tok:

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok galvansko spojena, izolacijska upornost med vsemi visokonapetostnimi vodili in električno šasijo znaša najmanj 500 Ω/V obratovalne napetosti.

Če pa so vsa visokonapetostna vodila za izmenični tok zaščitena z enim od naslednjih dveh ukrepov, izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V obratovalne napetosti:

—	dvema ali več sloji trdnih izolatorjev, pregrad ali ohišij, ki neodvisno izpolnjujejo zahteve iz točk 2.1 do 2.1.6.3, na primer kabli, ali

—	mehansko robustnimi zaščitami z ustrezno vzdržljivostjo glede na življenjsko dobo vozil, kot so ohišja motorja, ohišja elektronskih pretvornikov ali konektorji.

Izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo se lahko dokaže z izračunom, meritvijo ali kombinacijo obojega.

Meritev se izvede v skladu z Dodatkom 1 „Merjenje izolacijske upornosti“.

2.3.3.   Za vozila na gorivne celice:

Če najmanjše predpisane izolacijske upornosti ni mogoče vzdrževati, se zagotovi zaščita z eno od naslednjih možnosti:

—	dvema ali več sloji trdnih izolatorjev, pregrad ali ohišij, ki neodvisno izpolnjujejo zahteve iz točk 2.1 do 2.1.6.3, ali

—

vgrajenim sistemom nadzora izolacijske upornosti, skupaj z opozorilom vozniku, če izolacijska upornost pade pod najmanjšo zahtevano vrednost. Izolacijske upornosti med visokonapetostnim vodilom priklopnega sistema za napajanje sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki je oskrbovan z energijo samo med napajanjem sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja, in električno šasijo ni treba nadzirati.

Pravilno delovanje vgrajenega sistema nadzora izolacijske upornosti se preskusi, kot je opisano v Dodatku 2 – Način potrditve za delovanje vgrajenega sistema za nadzor izolacijske upornosti.

2.3.4.   Zahteve za izolacijsko upornost za priklopni sistem za napajanje sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja.

Za dovod v vozilo ali kabel za polnjenje, ki je stalno priključen na vozilo, namenjen za prevodno priključitev na ozemljen zunanji vir napajanja z izmeničnim tokom, in električni tokokrog, ki je galvansko spojen z dovodom v vozilo/kablom za polnjenje med napajanjem sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja, je izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo pri izklopljenem spojniku polnilnika najmanj 1,0 ΜΩ. Med merjenjem se pogonski akumulator lahko izklopi.

3.   Zahteve glede sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja (REESS)

3.1.   Zaščita v primeru prekomernega toka.

Sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja se v primeru prekomernega toka ne pregreje, če pa je sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja nagnjen k pregrevanju zaradi prekomernega toka, je opremljen z eno ali več zaščitnih naprav, kot so varovalke, prekinjevalci toka in/ali glavni kontaktorji.

Kadar je to ustrezno, proizvajalec vozila zagotovi ustrezne podatke in analizo, s katerimi dokaže, da je pregrevanje zaradi prekomernega toka preprečeno brez uporabe zaščitnih naprav.

3.2.   Preprečevanje kopičenja plina.

Prostori za namestitev pogonskega akumulatorja odprtega tipa, ki lahko proizvaja vodikov plin, so opremljeni z ventilatorjem ali prezračevalnim vodom ali drugim primernim sredstvom, da se prepreči kopičenje vodikovega plina. Za vozila z ogrodjem odprtega tipa, ki ne dopušča kopičenja vodikovega plina na takšnih mestih, ventilator ali prezračevalni vod ni potreben.

3.3.   Zaščita pred razlitjem elektrolita.

Elektrolit se ne razliva iz vozila, kadar se vozilo prevrne v katero koli smer, nagne levo ali desno proti zemlji in celo takrat, kadar je sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja postavljen na glavo.

Če se elektrolit razlije iz sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja ali njegovih sestavnih delov zaradi drugih razlogov, ne doseže voznika in nobene druge osebe na vozilu ali zraven vozila pri običajnih pogojih uporabe, stanju parkiranja (tj. tudi takrat, kadar je vozilo parkirano na poševnini) ali katerem koli drugem običajnem funkcionalnem postopku.

3.4.   Slučajna ali nenamerna ločitev.

Sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja in njegovi sestavni deli se vgradijo v vozilo na takšen način, da preprečijo naključno ali nenamerno ločitev ali izmet sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja.

Sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja in njegovi sestavni deli se ne izvržejo iz vozila, kadar se vozilo prevrne v katero koli smer, nagne levo ali desno proti zemlji in celo takrat, kadar je sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja postavljen na glavo.

4.   Varnostne zahteve med uporabo

4.1.   Postopek za vklop in izklop pogonskega sistema

4.1.1.   Pri zagonu, ki vključuje tudi vklop električnega sistema, voznik opravi vsaj dve namerni in ločeni dejanji, da bi izbral stanje vožnja omogočena.

4.1.2.   Ko je vozilo v stanju vožnja omogočena, voznik dobi vsaj kratkotrajno opozorilo, vendar se ta določba ne uporablja, kadar motor z notranjim zgorevanjem neposredno ali posredno zagotavlja pogonsko energijo vozilu.

4.1.3.   Voznik je pri zapuščanju vozila opozorjen s signalom (npr. z optičnim ali zvočnim signalom), če je vozilo še vedno v stanju vožnja omogočena.

4.1.4.   Če lahko voznik sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja v vozilu napolni od zunaj, je gibanje vozila z lastnim pogonskim sistemom onemogočeno, dokler je konektor zunanjega vira napajanja z električno energijo fizično povezan z dovodom v vozilo. Izpolnjevanje te zahteve se dokaže z uporabo konektorja, ki ga določi proizvajalec vozila.

V primeru stalno priključenih kablov za polnjenje se šteje, da je zahteva, navedena zgoraj, izpolnjena, kadar uporaba kabla za polnjenje očitno preprečuje uporabo vozila (npr. kabel je vedno zvit prek kontrolne enote voznika, sedla voznika, sedeža voznika, oprijemnih ročic ali volana ali pa mora sedež, ki zakriva prostor za hrambo kabla, ostati v odprtem položaju).

4.1.5.   Če je vozilo opremljeno z enoto za nadzor smeri vožnje (tj. naprava za vzvratno vožnjo), je voznik opozorjen na stanje te naprave.

4.1.6.   Dovoljeno je, da se za deaktiviranje stanja vožnja omogočena ali za dokončanje izklopa zahteva samo eno dejanje.

4.2.   Vožnja z zmanjšano močjo

4.2.1.   Opozorilo o zmanjšani moči

Če je električni pogonski sistem opremljen z napravo za samodejno zmanjšanje pogonske moči vozila (npr. delovanje v načinu z okvaro pogonskega sistema), je voznik opozorjen na znatna zmanjšanja.

4.2.2.   Opozorilo o majhni količini energije v sistemu za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja

Če stanje polnitve sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja močno vpliva na vozno zmogljivost vozila (tj. pospeševanje in voznost, ki ju mora oceniti tehnična služba skupaj s proizvajalcem vozila), je voznik opozorjen na majhno količino energije z napravo, ki jo lahko opazi (npr. vidni ali zvočni signal). Opozorilo, ki se uporablja za točko 4.2.1, se za ta namen ne uporablja.

4.3.   Vzvratna vožnja

Funkcije za upravljanje vzvratne vožnje ni mogoče aktivirati med premikanjem vozila naprej.

4.4.   Določanje emisij vodika

4.4.1.   Ta preveritev se opravi na vseh tipih vozil, ki so opremljena s pogonskimi akumulatorji odprtega tipa, izpolnjene so vse zahteve.

4.4.2.   Vozila so opremljena s polnilniki na vozilu. Preskusi se opravljajo z metodo, opisano v Prilogi 7 k Pravilniku UNECE št. 100 (1). Vzorčenje in analiza vodika sta takšna, kot je predpisano, vendar se lahko uporabljajo druge metode analize, če se lahko dokaže, da zagotavljajo enakovredne rezultate.

4.4.3.   Med običajnim postopkom napajanja v pogojih iz Priloge 7 k Pravilniku UNECE št. 100 so emisije vodika, izmerjene v času 5 ur, < 125 g ali manjše od (25 × t2) (g) v času t2 (v urah).

4.4.4.   Med napajanjem z vgrajenim polnilnikom, ki ima okvaro (pogoji iz Priloge 7 k Pravilniku UNECE št. 100), so emisije vodika nižje od 42 g. Vgrajeni polnilnik mora tudi omejiti to možno okvaro na 30 minut.

4.4.5.   Vsi postopki, povezani z napajanjem sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja, se samodejno nadzirajo, vključno s postankom za napajanje.

4.4.6.   Faz napajanja ni mogoče ročno razveljaviti.

4.4.7.   Običajni priklop na električno omrežje ali odklop z omrežja ali prekinitev električnega toka ne vplivajo na sistem za krmiljenje faz napajanja.

4.4.8.   Voznik je stalno opozorjen na napake pri polnjenju, ki lahko povzročijo okvaro polnilnika v vozilu med naslednjimi postopki polnjenja, ali pa se napake jasno sporočijo operaterju, ki se pripravlja na začetek postopka polnjenja.

4.4.9.   Podrobna navodila o postopku polnjenja in izjava o skladnosti z zahtevami iz točk 4.4.1 do 4.4.8 so vključena v priročnik z navodili za vozilo.

4.4.10.   Lahko se uporabljajo rezultati preskusov, pridobljeni pri drugih tipih vozila, ki so skupni za vozila iz iste družine, v skladu z določbami iz Dodatka 2 k Prilogi 7 k Pravilniku UNECE št. 100.

---

(1)  UL L 57, 2.3.2011, str. 54.

PRILOGA V

Zahteve, ki se uporabljajo za izjavo proizvajalca o zahtevah glede preskušanja vzdržljivosti sistemov, delov in opreme, ki so kritični za funkcionalno varnost

1.   Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na preskušanje vzdržljivosti

1.1.   Za namene izjave v skladu s členom 22(2) Uredbe (EU) št. 168/2013 in Priloge VIII k Uredbi:

Vozila in njihovi sistemi, deli in oprema, ki so kritični za funkcionalno varnost, so sposobni vzdržati uporabo pri običajnih pogojih in če so servisirani v skladu s priporočili proizvajalca, ob upoštevanju rednega in časovno načrtovanega vzdrževanja in prilagoditev določene opreme, ki se opravlja v skladu z jasnimi in nedvoumnimi navodili, ki jih zagotovi proizvajalec vozila v priročniku z navodili, priloženemu vozilu.

Običajna uporaba vozila zajema obdobje petih let po prvi registraciji in skupno prevoženo razdaljo, ki je 1,5-krat daljša od razdalje iz Priloge VII k Uredbi (EU) št. 168/2013, v neposredni povezavi s kategorijo zadevnega vozila in stopnjo emisij (tj. raven Euro), v skladu s katero se vozilo homologira, vendar zahtevana razdalja za katero koli kategorijo vozila ne presega 60 000 km. Običajna uporaba ne vključuje uporabe v zaostrenih pogojih (npr. izjemen mraz ali vročina) in razmerah na cesti, ki povzročajo poškodbe na vozilu zaradi stanja popravil.

1.2.   Homologirane pnevmatike, nadomestljivi svetlobni viri sestavnih delov za osvetljevanje in drugi potrošni material so izvzeti iz zahtev glede vzdržljivosti.

1.3.   Proizvajalec vozila ni zavezan k predložitvi informacij, kot je dokumentacija z informacijami o lastništvu, ki se nanašajo na podatke o podjetju v zvezi s postopki za preskušanje vzdržljivosti in drugimi sorodnimi notranjimi postopki.

1.4.   Izjava proizvajalca ne posega v njegove garancijske obveznosti do lastnika vozila.

PRILOGA VI

Zahteve, ki se uporabljajo za konstrukcije za zaščito pred podletom od spredaj in zadaj

1.   Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na konstrukcije za zaščito pred podletom od spredaj in zadaj

1.1.

Če se zahteve iz Pravilnika UNECE št. 26 glede zunanjih štrlečih delov uporabljajo za celotno vozilo, kot je predvideno na podlagi ustreznih določb iz Priloge II(C)(7) k Uredbi (EU) št. 168/2013, se šteje, da so zahteve iz te priloge izpolnjene.

1.2.

Če se zahteve iz Pravilnika UNECE št. 26 glede zunanjih štrlečih delov ne uporabljajo ali se za vozilo uporabljajo le delno, kot je dopuščeno na podlagi ustreznih določb iz Priloge II(C)(7) k Uredbi (EU) št. 168/2013, so izpolnjene naslednje zahteve: 1.2.1. Šteje se, da vozila, katerih ustrezna prednja konstrukcija je bila v celoti ocenjena v skladu s Pravilnikom UNECE št. 26, izpolnjujejo zahteve glede konstrukcije za zaščito pred podletom od spredaj. 1.2.2. Šteje se, da vozila z enim prednjim kolesom, za katera so bili štrleči deli pred prednjo osjo ocenjeni s preskusno napravo v skladu z ustreznimi določbami iz Priloge II (C) (7) k Uredbi (EU) 168/2013, izpolnjujejo zahteve glede konstrukcije za zaščito pred podletom od spredaj. 1.2.3. Šteje se, da vozila z več kot enim prednjim kolesom, katerih ustrezna prednja konstrukcija je bila v celoti ocenjena v skladu s Pravilnikom UNECE št. 26, izpolnjujejo naslednje zahteve: 1.2.3.1. Najmanj dve tretjini največje širine prednjega dela vozila, izmerjeni na mestu prednje osi ali pred njo, sestavlja konstrukcija vozila pred prečno črto, ki je na polovici poti med prednjo osjo in skrajno sprednjo točko vozila (tj. ustrezna konstrukcija, glej sliko 6-1). Ustrezno mesto te konstrukcije z vidika višine je samo nad talno črto in pod 2,0 m. Slika 6-1 Ustrezna konstrukcija prednjega dela vozila 1.2.3.2. Nobena konstrukcija vozila pred črto iz točke 1.2.3.1 nima izpostavljenih ali ostrih delov ali štrlečih delov, ki bi bili usmerjeni navzven in bi lahko povzročili ali močno povečali resnost poškodb ali možnosti za povzročitev ran ranljivim uporabnikom cest v primeru trka, ko vozilo vozi naprej. Konstrukcija v nobenem primeru ne kaže robov, katerih se je mogoče dotakniti s kroglo premera 100 mm in ki imajo krivinski premer manj kot 2,5 mm. Robovi s štrlečimi deli manj kot 5,0 mm so lahko topi, za robove s štrlečimi deli manj kot 1,5 mm pa ni posebnih zahtev. 1.2.4. Vozila, ki niso opremljena z napravo za vzvratno vožnjo, so izvzeta iz zahtev glede konstrukcije za zaščito pred podletom od zadaj v točkah 1.2.5 do 1.2.6.2.1. 1.2.5. Šteje se, da vozila, ki so opremljena z napravo za vzvratno vožnjo in katerih ustrezna zadnja konstrukcija je bila v celoti ocenjena v skladu s Pravilnikom UNECE št. 26, izpolnjujejo zahteve, ki se uporabljajo za konstrukcije za zaščito pred podletom od zadaj. 1.2.6. Vozila, ki so opremljena z napravo za vzvratno vožnjo in katerih ustrezna zadnja konstrukcija ni bila v celoti ocenjena v skladu s Pravilnikom UNECE št. 26, izpolnjujejo naslednje zahteve: 1.2.6.1. Najmanj dve tretjini širine vozila, merjene pri zadnji osi, sestavlja konstrukcija vozila (tj. ustrezna konstrukcija, glej sliko 6-2). Ustrezno mesto te konstrukcije z vidika višine je samo nad talno črto in pod 2,0 m. Slika 6.2 1.2.6.2. Nobena konstrukcija za zadnjo osjo nima izpostavljenih ali ostrih delov ali štrlečih delov, ki bi bili usmerjeni navzven in bi lahko povzročili ali močno povečali resnost poškodb ali možnosti za povzročitev ran ranljivim uporabnikom cest v primeru trka, ko vozilo vozi vzvratno. Konstrukcija v nobenem primeru ne kaže robov, katerih se je mogoče dotakniti s kroglo premera 100 mm in ki imajo krivinski premer manj kot 2,5 mm. Robovi s štrlečimi deli manj kot 5,0 mm so lahko topi, za robove s štrlečimi deli manj kot 1,5 mm pa ni posebnih zahtev. 1.2.6.2.1. Pri vozilih kategorij L2e-U, L5e-B, L6e-BU in L7e-CU so robovi, katerih se je mogoče dotakniti s kroglo premera 100 mm, vsaj topi, kadar njihovi štrleči deli dosegajo 1,5 mm ali več.

1.3.

Če se na zahtevo tehnične službe meri trdota materiala, se meritev opravi na materialu, kakršen je vgrajen v vozilo. Kadar takšne meritve ni mogoče pravilno opraviti, lahko tehnična služba sprejme alternativne merilne metode.

PRILOGA VII

Zahteve, ki se uporabljajo za zasteklitev, naprave za brisanje in pranje ter sisteme za odmrzovanje in sušenje vetrobranskih stekel

DEL 1

Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na zasteklitev

1.   Zahteve za vgradnjo.

1.1.

Vozila so opremljena le z varnostno zasteklitvijo.

1.1.1.

Vsa varnostna zasteklitev, ki je vgrajena v vozilo, je homologirana v skladu s Pravilnikom UNECE št. 43.

1.1.2.

Varnostna zasteklitev se vgradi tako, da kljub obremenitvam, ki jim je vozilo izpostavljeno v običajnih pogojih delovanja, ostane na svojem mestu in še naprej zagotavlja vidljivost in varnost osebam v vozilu.

1.1.3.

Plastični vetrobrani, ki so vgrajeni v vozila brez karoserije in na vrhu niso podprti, se ne štejejo za varnostno zasteklitev in so izvzeti iz zahtev, določenih v tej prilogi.

1.1.3.1.

Z odstopanjem od člena 2(5) in za namen te priloge se šteje, da ima vozilo karoserijo, če so nameščeni konstrukcijski elementi, kot so A-stebrički ali togi okvir okoli vetrobranskega stekla, skupaj z drugimi možnimi elementi, kot so stranska vrata, stranska okna in/ali streha, ki oblikujejo zaprt ali delno zaprt prostor, tehnična služba pa v poročilu o preskusu zagotovi jasno utemeljitev meril za presojo.

2.   Posebne določbe

2.1.

Vozila kategorije L izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Priloge 21 k Pravilniku UNECE št. 43, kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

2.1.1.

Točki 4.2.1.2 in 4.2.2.2 Priloge 21 k Pravilniku UNECE št. 43 se ne uporabljata. Namesto tega se lahko kot varnostna zasteklitev, razen vetrobranskih stekel, namesti zasteklitev iz prožnega plastičnega materiala s homologacijsko oznako „IX“.

2.1.2.

Varnostna zasteklitev iz togega plastičnega materiala, če je homologirana in ima homologacijsko oznako „VIII /A/L“ ali „X /A/L“, se lahko vgradi kot vetrobran na vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e in L5e.

2.1.3.

Vozila kategorij L5e-B, L6e-B in L7e-C so opremljena z vetrobranskim steklom, ki oblikuje del zaprtega prostora za voznika in potnike.

DEL 2

Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na naprave za brisanje in pranje vetrobranskih stekel

1.   Zahteve za vgradnjo

1.1.   Vsa vozila, ki so opremljena z vetrobranskim steklom z varnostno zasteklitvijo, so opremljena s sistemom za brisanje vetrobranskega stekla, ki lahko deluje, kadar je vklopljeno glavno nadzorno stikalo vozila, pri čemer vozniku ni treba storiti nič drugega kot vklopiti upravljalno napravo za vklop in izklop sistema za brisanje vetrobranskega stekla.

1.1.1.   Sistem za brisanje vetrobranskega stekla je sestavljen iz ene ali več ročic brisalcev z brisalci, ki jih je mogoče enostavno zamenjati in se lahko čistijo ročno. Ročice brisalcev so vgrajene tako, da se lahko zložijo in pomaknejo stran od vetrobranskega stekla.

1.1.2.   Polje brisalca vetrobranskega stekla zajema vsaj 90 % vidnega polja A, kakor je določeno v skladu z Dodatkom 1.

1.1.2.1.

Polje brisalca vetrobranskega stekla izpolnjuje zahteve, kadar sistem deluje s hitrostjo brisanja, ki ustreza točki 1.1.3. Polje brisalca vetrobranskega stekla se oceni v pogojih, določenih v točkah 2.1.10 do 2.1.10.3.

1.1.3.   Hitrost brisanja brisalca vetrobranskega stekla je najmanj 40 ciklov na minuto in se ohrani pod pogoji iz točk 2.1.1 do 2.1.6 in 2.1.8.

1.1.4.   Sistem za brisanje vetrobranskega stekla lahko dve minuti deluje na suhem vetrobranskem steklu brez poslabšanja učinka.

1.1.4.1.

Učinek sistema za brisanje vetrobranskega stekla na suhem vetrobranskem steklu se preskusi v pogojih, določenih v točki 2.1.11.

1.1.5.   Sistem za brisanje vetrobranskega stekla prenese nepretrgano zadrževanje gibanja vsaj 15 sekund. Dovoljeno je uporabiti avtomatske varovalke, če za morebitni ponovni vklop sistema niso potrebne druge upravljalne naprave, razen tistih za vklop brisalcev vetrobranskega stekla.

1.1.5.1.

Sposobnost nepretrganega zadrževanja gibanja se preskusi v pogojih, določenih v točki 2.1.7.

1.2.   Vsa vozila, ki so opremljena z vetrobranskim steklom z varnostno zasteklitvijo, so opremljena s sistemom za pranje vetrobranskih stekel, ki lahko deluje, ko je vklopljeno glavno nadzorno stikalo vozila, in ki prenese težo in pritisk, ko se zamašijo šobe in se sistem vklopi v skladu s postopkom iz točk 2.2.1.1. do 2.2.1.1.2.

1.2.1.   Izpostavljanje temperaturnim ciklom, določenim v točkah 2.2.1 do 2.2.3.1, ne moti delovanja sistema za pranje vetrobranskega stekla.

1.2.2.   Sistem za pranje vetrobranskega stekla je pri normalnih pogojih in pri temperaturi okolja med 255 K in 333 K (–18 °C in 60 °C) sposoben brizgati tekočino v ciljno polje na vetrobranskem steklu, pri čemer ne sme puščati, nobena cev se ne sme sneti in nobena šoba se ne sme pokvariti. Prav tako sistem ne sme puščati in nobena cev se ne sme sneti, ko se šobe zamašijo.

1.2.3.   Sistem za pranje vetrobranskega stekla je pod pogoji, določenimi v točkah 2.2.5 do 2.2.5.4, sposoben dovajati dovolj tekočine za čiščenje vsaj 60 % vidnega polja A, kakor je določeno v skladu z Dodatkom 1.

1.2.4.   Sistem za pranje vetrobranskega stekla se ročno vklopi z upravljalno napravo. Vklop in izklop sistema se poleg tega lahko koordinira in poveže s katerim koli drugim sistemom vozila.

1.2.5.   Prostornina posode za tekočino je najmanj 1,0 litra.

1.2.6.   Sistem za pranje vetrobranskega stekla, ki je bil homologiran kot samostojna tehnična enota v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1008/2010 (1), se lahko vgradi, če izpolnjuje določbe iz točke 2.2.6.

2.   Postopek preskušanja

2.1.   Pogoji za preskušanje sistema za brisanje vetrobranskega stekla.

2.1.1.   Preskusi, opisani v nadaljevanju, se izvajajo pod pogoji iz točk 2.1.2. do 2.1.5, če ni drugače določeno.

2.1.2.   Temperatura okolja je med 278 K in 313 K (5 °C in 40 °C).

2.1.3   Vetrobransko steklo je ves čas mokro.

2.1.4.   Električni sistemi za brisanje vetrobranskih stekel izpolnjujejo naslednje dodatne pogoje:

2.1.4.1.

Na začetku preskusa so vsi akumulatorji popolnoma napolnjeni.

2.1.4.2.

Motor, če je vgrajen, teče pri največ 30 % števila vrtljajev, ki ustreza največji nazivni moči motorja. Če se izkaže, da to na primer pri električnih hibridnih vozilih ni izvedljivo zaradi posebne strategije upravljanja motorja, se določi realističen način izvedbe, pri čemer se upoštevajo število vrtljajev motorja in dejstvo, da motor v presledkih ni prižgan ali sploh ni prižgan pri normalnih pogojih vožnje. Če sistem za brisanje vetrobranskega stekla lahko izpolni zahteve, ne da bi motor deloval, ga sploh ni treba prižigati.

2.1.4.3.

Žarometi s kratkim svetlobnim pramenom so prižgani.

2.1.4.4.

Vgrajeno gretje, prezračevanje ter sistemi za odmrzovanje in sušenje vetrobranskega stekla (ne glede na njihovo mesto na vozilu) delujejo pri največji porabi elektrike.

2.1.5.   Sistemi za brisanje vetrobranskih stekel na stisnjen zrak ali vakuum so sposobni delovati neprekinjeno pri predpisanih hitrostih brisanja, ne glede na število vrtljajev in obremenitev motorja ali najnižjo in najvišjo stopnjo napolnjenosti akumulatorja, ki jo za normalno delovanje določa proizvajalec.

2.1.6.   Po dvajsetminutnem delovanju brisalcev stekla na mokrem vetrobranskem steklu hitrost brisanja sistema za brisanje vetrobranskega stekla izpolnjujejo zahteve iz točke 1.1.3.

2.1.7.   Zahteve iz točke 1.1.5 so izpolnjene, ko ročice brisalcev ostanejo blokirane 15 sekund v položaju, ki ustreza polovici cikla, ko je upravljalna naprava za brisanje vetrobranskega stekla nastavljena na največjo hitrost brisanja.

2.1.8.   Zunanja površina vetrobranskega stekla se z denaturiranim špiritom ali enakovrednim razmaščevalnim sredstvom popolnoma razmasti. Ko se površina posuši, se namaže z najmanj 3-odstotno oziroma največ 10-odstotno raztopino amoniaka. Površina se ponovno posuši, nato pa obriše s suho bombažno krpo.

2.1.9.   Na zunanjo površino vetrobranskega stekla se enakomerno nanese premaz s preskusno zmesjo, ki je skladna s specifikacijami iz Dodatka 2, in pusti, da se posuši.

2.1.9.1.

Kadar je bila zunanja površina vetrobranskega stekla pripravljena v skladu s točkama 2.1.8 in 2.1.9, se sistem za pranje vetrobranskega stekla lahko uporablja v ustreznih preskusih.

2.1.10.   Polje brisalca vetrobranskega stekla, ki je predpisano v točki 1.1.2, se določi na naslednji način:

2.1.10.1.

Zunanja površina vetrobranskega stekla se pripravi v skladu s točkama 2.1.8 in 2.1.9.

2.1.10.2.

Da se preveri, ali so izpolnjene zahteve iz točke 1.1.2, se sistem za brisanje vetrobranskega stekla vklopi ob upoštevanju točke 2.1.9.1, izdela se skica polja brisalca in primerja s skico vidnega polja A, kot je opredeljeno v skladu z Dodatkom 1.

2.1.10.3.

Tehnična služba se lahko strinja z alternativnim preskusnim postopkom (npr. navidezno preskušanje), da preveri, ali so izpolnjene zahteve iz točke 1.1.2.

2.1.11.   Zahteve iz točke 1.1.4 so izpolnjene pod pogoji iz točke 2.1.2. Vozilo je pripravljeno za delovanje pod pogoji, določenimi v točkah 2.1.4 do 2.1.5. Med preskusom sistem za brisanje deluje normalno, vendar pri najvišji hitrosti brisanja. Polja brisalca pri tem ni treba upoštevati.

2.2.   Pogoji za preskušanje sistema za pranje vetrobranskega stekla.

2.2.1.   Preskus št. 1: Sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo ter najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolja 293 ± 2 K (20 ± 2 °C). Voda se stabilizira pri tej temperaturi.

2.2.1.1.

Vse izpušne odprtine šob se zamašijo, upravljalna naprava za pranje pa se vklopi šestkrat v eni minuti, vsakič za najmanj tri sekunde.

2.2.1.1.1

Če sistem za pranje vetrobranskega stekla poganja mišična energija voznika, uporabljena sila znaša od 11,0 do 13,5 daN, če se za sistem za pranje uporablja črpalka na ročni pogon, ali od 40,0 do 44,5 daN, če se za sistem za pranje uporablja črpalka brisalca na nožni pogon.

2.2.1.1.2.

Če se za sistem za pranje uporabljajo električne črpalke, preskusna napetost ni nižja od nazivne napetosti in ni višja od nazivne napetosti plus 2 volta.

2.2.1.2.

Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla na koncu preskusa je v skladu s točko 1.2.2.

2.2.2.   Preskus št. 2: Sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo in najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolja 255 ± 3 K (– 18 ± 3 °C), s čimer se zagotovi, da vsa voda v napravi zamrzne. Potem se naprava izpostavi temperaturi okolice 293 ± 2K (20 ± 2 °C) toliko časa, da se led popolnoma stali.

2.2.2.1.

Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla se nato v skladu s točkami 2.2.1.1 do 2.2.1.2 preveri tako, da se vklopi.

2.2.3.   Preskus št. 3: Sistem za pranje vetrobranskega stekla se napolni z vodo temperature 333 ± 3 K (60 ± 3 °C).

2.2.3.1.

Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla se nato v skladu s točkami od 2.2.1.1 do 2.2.1.2 preveri tako, da se vklopi.

2.2.4.   Preskusi sistema za pranje vetrobranskih stekel iz točk 2.2.1 do 2.2.3.1 se po vrsti izvajajo na istem sistemu za pranje vetrobranskega stekla. Preskus se lahko opravi, ko je sistem vgrajen na tip vozila, za katerega se zahteva ES-homologacija, ali pa ločeno.

2.2.5.   Preskus št. 4: Preskus zmogljivosti sistema za pranje vetrobranskega stekla

2.2.5.1.

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo. Pri mirujočem vozilu in brez večjega delovanja vetra se šobe, če je to mogoče, usmerijo proti ciljni površini na zunanji površini vetrobranskega stekla.

2.2.5.2.

Zunanja površina vetrobranskega stekla se obdela, kakor je določeno v točkah 2.1.8 in 2.1.9.

2.2.5.3.

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se vklopi v skladu z navodili proizvajalca ob upoštevanju točk 2.2.1.1.1 in 2.2.1.1.2. Celotni preskus ne sme biti daljši od 10 zaključenih ciklov samodejnega delovanja sistema za pranje vetrobranskega stekla pri najvišji hitrosti brisanja.

2.2.5.4.

Da se preveri, ali so izpolnjene zahteve iz točke 1.2.3, se izdela skica ustrezne očiščene površine in primerja s skico vidnega polja A, kot je opredeljeno v skladu z Dodatkom 1. Če je opazovalcu jasno, da so zahteve izpolnjene, skic ni treba pripraviti.

2.2.6.   Kadar je na vozilo vgrajena homologirana samostojna tehnična enota v skladu s točko 1.2.6, je treba na sistemu za pranje vetrobranskega stekla opraviti le preskuse iz točk 2.2.5 do 2.2.5.4.

DEL 3

Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na sisteme za odmrzovanje in sušenje vetrobranskega stekla

1.   Zahteve za vgradnjo

1.1.

Vsa vozila, ki so opremljena z vetrobranskim steklom z varnostno zasteklitvijo, razen vozil kategorij L2e in L6e ter vseh vozil, ki niso opremljena s stranskimi vrati v obliki standardne ali neobvezne opreme, ki lahko pokrivajo najmanj 75 % odprtine vrat, se opremijo s sistemom za odstranjevanje ivja in ledu z zunanjih zastekljenih površin vetrobranskega stekla in odstranjevanje zamegljenosti z notranjih zastekljenih površin vetrobranskega stekla. Naprava za odmrzovanje in sušenje vetrobranskega stekla je dovolj učinkovita, da pri hladnem vremenu zagotavlja primerno vidljivost skozi vetrobransko steklo.

1.1.1.

Vozila z največjo močjo, ki ne presega 15 kW, izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 122 (3), kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

1.1.2.

Vozila z največjo močjo, ki presega 15 kW, izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Uredbe Komisije (EU) št. 672/2010 (4), kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

1.2.

Če je vetrobransko steklo opremljeno tako, da nobena konstrukcija vozila, pritrjena na vetrobransko steklo, ne sega nazaj za več kot 100 mm, pri čemer so vgrajena morebitna snemljiva ali zložljiva vrata ali streha, ki so v zaprtem položaju, sistem za odmrzovanje in sušenje ni potreben.

---

(1)  UL L 292, 10.11.2010, str. 2.

(2)  UL L 200, 31.7.2010, str. 38.

(3)  UL L 164, 30.6.2010, str. 231.

(4)  UL L 196, 28.7.2010, str. 5.

PRILOGA VIII

Zahteve, ki se uporabljajo za naprave za upravljanje, s katerimi upravlja voznik, vključno z oznakami upravljalnih elementov, kontrolnih svetilk in kazalnih instrumentov

1.   Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na oznake upravljalnih elementov, kontrolnih svetilk in kazalnih instrumentov

1.1.   Označevanje naprav za upravljanje, kontrolnih svetilk in kazalnih instrumentov

1.1.1.   Vozila kategorij L1e-B in L3e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 60, razen tistih iz Priloge 3 k navedenemu pravilniku. Upoštevajo se tudi zahteve iz točk 1.1.1.1 in 1.1.1.2.

1.1.1.1.   Zagotovi se, da niso dovoljena nobena odstopanja oblike in smeri zagotovljenih oznak.

1.1.1.2.   Zagotovi se tudi, da so izpolnjene ustrezne zahteve iz točk 2. do 2.2.1.6 glede funkcij, za katere v Pravilniku UNECE št. 60 oznake niso predvidene, vendar so oznake predvidene v tej uredbi.

1.1.2.   Vozila kategorije L4e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz točk 1.1.1 do 1.1.1.2 za vozilo kategorije L3e.

1.1.3.   Vozila kategorije L2e, L5e, L6e in L7e izpolnjujejo zahteve iz točk 2. do 2.2.1.6 ali, kot drugo možnost, ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 121 (1), kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

1.2.   Merilnik hitrosti in kilometrski števec

1.2.1.   Vozila z najvišjo konstrukcijsko določeno hitrostjo, ki presega 25 km/h, so opremljena z merilnikom hitrosti in kilometrskim števcem.

1.2.1.1.   Vozila kategorij L1e, L2e, L3e, L4e in L5e, ki so opremljena z merilnikom hitrosti, izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 39.

1.2.1.2.   Vozila kategorije L6e, ki so opremljena z merilnikom hitrosti, zaradi odsotnosti posebnih zahtev za vozila navedene kategorije izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 39, kot je predpisano za vozilo kategorije L2e.

1.2.1.3.   Vozila kategorije L7e, ki so opremljena z merilnikom hitrosti, zaradi odsotnosti posebnih zahtev za vozila navedene kategorije izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 39, kot je predpisano za vozilo kategorije L5e.

1.2.2.   Pojasnila k Pravilniku UNECE št. 39

1.2.2.1.   Tehnična služba lahko namesto razpona temperature, navedenega v točki 5.2.3 Pravilnika UNECE št. 39, sprejme povečan razpon 296 ± 15 K (23 ± 15 °C), če se lahko dokaže, da oprema merilnika hitrosti ni občutljiva na takšne spremembe temperature (npr. z digitalnimi prikazovalniki).

2.   Posebne zahteve

2.1.   Upravljalni elementi, kontrolne svetilke in kazalni instrumenti, vgrajeni na vozilo in navedeni v točki 2.1.10, izpolnjujejo zahteve glede mesta vgradnje, oznake, barve in osvetlitve. Za funkcije, za katere v tem pravilniku ni oznake, lahko proizvajalec uporablja oznako, ki upošteva ustrezna standarda ISO 6727:2012 ali 2575:2010/Amd1:2011. Kadar oznaka ISO ni na voljo, lahko proizvajalec uporabi oznako po lastni zamisli. Takšna oznaka v nobenem primeru ne povzroča zamenjave za nobeno predpisano oznako.

2.1.1.   Oznake se jasno razlikujejo od ozadja.

2.1.1.1.   Za izpolnitev zahtev iz točke 2.1.1 se uporabljajo kontrastne barve.

2.1.2.   Oznake se namestijo na napravi za upravljanje ali na kontrolni svetilki naprave za upravljanje, ki jo je treba označiti, ali v njeni neposredni bližini. Če to ni mogoče, se oznaka in naprava za upravljanje oziroma kontrolna svetilka povežeta z neprekinjeno črto, ki je čim krajša.

2.1.3.   Odstopanja oblike od predpisanih oznak niso dopustne.

2.1.4.   Če je potrebno zaradi jasnosti, se lahko uporabljajo dodatne oznake v povezavi s katero koli predpisano oznako, če ne povzročajo zamenjave za nobeno oznako, navedeno v tej uredbi.

2.1.5.   Po presoji proizvajalca se lahko katera koli naprava za upravljanje ali kazalni instrument in tudi njihove oznake kadar koli osvetlijo.

2.1.6.   Kontrolna svetilka ne oddaja svetlobe, razen takrat, ko označuje napako ali določeno stanje vozila, za katerega prikazovanje je načrtovana, ali med funkcionalnim preverjanjem (npr. preverjanje žarnice).

2.1.7.   Storiti je treba vse potrebno, da so kontrolne svetilke in njihove oznake vidne in razpoznavne v vseh voznih razmerah.

2.1.7.1.   Kadar so kontrolne svetilke in ustrezni njihovi simboli za označevanje osvetljeni, so popolnoma vidni in razpoznavni v vseh pogojih osvetljenosti okolice.

2.1.8.   Če se za optične kontrolne svetilke uporabijo barve, imajo naslednji pomen:

—	rdeča: nevarnost za osebe ali zelo resno poškodbo opreme je neposredna ali neizbežna,

—	rumena: zunaj običajnih meja delovanja, okvara sistema vozila, verjetna poškodba vozila ali drug pogoj, ki lahko povzroči nevarnost v daljšem obdobju (previdnost),

—	zelena: varnost, običajni pogoji delovanja (razen če se zahteva modra ali rumena).

Obvezne barve so navedene v točki 2.1.10. Preveri se, da se za kontrolne svetilke ne uporabljajo neustrezne barve, tudi če se vgrajujejo skupaj (npr. rdeča za delovanje kontrole med običajno vožnjo ali za „športni“ način).

2.1.9.   Če se za opredelitev meja razpona nastavitve temperaturne funkcije uporabljajo barvne kode (npr. sistem ogrevanja prostora za potnike), se vroča meja opredeli z rdečo, hladna meja pa z modro barvo. Če status ali mejo funkcije kaže kazalni instrument, ki je ločen od naprave za upravljanje te funkcije in ni zraven nje, se naprava za upravljanje in kazalni instrument neodvisno označita z ustrezno oznako.

2.1.10.   Oznake in slike simbolov:

Slika 8-1

Žarometi z dolgim svetlobnim pramenom (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: modra

Slika 8-2

Žarometi s kratkim svetlobnim pramenom (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: zelena

Slika 8-3

Smerna svetilka (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: zelena

Opomba: če za levo in desno smerno svetilko obstajata ločeni kontrolni svetilki, se obe puščici lahko uporabljata tudi ločeno.

Slika 8-4

Varnostne utripalke (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Dve možnosti:

—	opozorilni signal (slika 8-4), barva kontrolne svetilke: rdeča ali

—	istočasno delovanje ločenih kontrolnih svetilk za smerne svetilke (slika 8-3), če te običajno delujejo neodvisno (glejte opombo pod sliko 8-3).

Slika 8-5

Ročna prekinitev (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rumena

Slika 8-6

Električna zvočna opozorilna naprava (naprava za upravljanje)

Opomba: če je na napravi za upravljanje zagotovljena več kot ena oznaka, so lahko dodatni simboli zrcalni. Če je naprava za upravljanje nameščena neposredno na volanu, se zahteve iz točke 2.1.1.1 ne uporabljajo.

Slika 8-7

Količina goriva (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rumena

Slika 8-8

Temperatura hladilne tekočine motorja (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rdeča

Slika 8-9

Napolnjenost akumulatorja (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rdeča

Slika 8-10

Motorno olje (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rdeča

Slika 8-11

Žaromet za meglo (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: zelena

Slika 8-12

Zadnja svetilka za meglo (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rumena

Slika 8-13

Glavno nadzorno stikalo vozila, vžig motorja, dodatna naprava za izklop motorja (naprava za upravljanje)

Opomba: položaj „izklopljeno“ – oznaka ni zahtevana za stikala, ki so fizično povezana z varnostnimi napravami, ki delujejo na krmilu vozila (volanska ključavnica)

Slika 8-14

Glavno nadzorno stikalo vozila, vžig motorja, dodatna naprava za izklop motorja (naprava za upravljanje)

Opomba: položaj „vklopljeno“ ali „delovanje“ – oznaka ni zahtevana za stikala, ki so fizično povezana z varnostnimi napravami, ki delujejo na krmilu vozila (volanska ključavnica)

Slika 8-15

Stikalo za osvetlitev (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: zelena

Slika 8-16

Pozicijske (bočne) svetilke (naprava za upravljanje / kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: zelena

Opomba: če ta funkcija nima ločene naprave za upravljanje ali kontrolne svetilke, se lahko označi z oznako, prikazano v sliki 8-15

Slika 8-17

Parkirna svetilka (naprava za upravljanje)

Slika 8-18

Nevtralna oznaka (kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: zelena

Opomba: menjalnik v nevtralnem položaju

Slika 8-19

Zaganjalnik električnega motorja (naprava za upravljanje)

Slika 8-20

Okvara protiblokirnega zavornega sistema (kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rumena

Slika 8-21

Okvara smerne svetilke (kontrolna svetilka)

Barva kontrolne svetilke: rumena

Opomba: uporablja se za sporočanje okvar, povezanih s pogonskim sistemom, ki lahko vplivajo na emisije

Pojasnila

(1)	Obrobljene površine so lahko izpolnjene.

(2)	Temni del tega simbola se lahko zamenja z obrisom.

2.1.11.   Uporablja se vzorčna osnova iz slike 8-22.

Slika 8-22

Struktura vzorčne osnove za oznake iz točke 2.1.10

Vzorčna osnova je sestavljena iz:

1.	osnovnega kvadrata s stranico 50 mm, katerega mere so enake nazivni meri „a“ v izvirniku;

2.	osnovnega kroga s premerom 56 mm, ki ima približno enako površino kot osnovni kvadrat 1;

3.	drugega kroga s premerom 50 mm, ki je vrisan v osnovnem kvadratu 1;

4.	drugega kvadrata, katerega koti ležijo na osnovnem krogu 2, njegove stranice pa so vzporedne s stranicami osnovnega kvadrata 1;

5.	in 6 dveh pravokotnikov, ki imata enako površino kot osnovni kvadrat 1, katerih strani pa so pravokotne med seboj in sta usmerjena tako, da nasproti ležeče stranice osnovnega kvadrata sekata v točkah, ki ležijo med seboj simetrično;

7.	tretjega kvadrata, katerega stranice potekajo skozi sečišča osnovnega kvadrata 1 in osnovnega kroga 2 in so nagnjene za 45° tako, da zagotovijo največjo navpično in vodoravno velikost osnove;

8.	nepravilnega osmerokotnika iz premic, ki so nagnjene za 30° k stranicam kvadrata 7.

Osnova je položena na mrežo z delitvijo 12,5 mm, ki sovpada z osnovnim kvadratom 1.

2.2.   Skupni prostor za prikazovanje več informacij.

2.2.1.   Skupni prostor se lahko uporablja za prikaz informacij iz katerega koli vira, če so izpolnjene naslednje zahteve:

2.2.1.1.   Kontrolne svetilke in kazalni instrumenti, ki so prikazani v skupnem prostoru, izpolnjujejo zahteve iz točk 2.1 do 2.1.11 in zasvetijo na začetku pogoja, za katerega označevanje so projektirani.

2.2.1.2.   Kontrolne svetilke in kazalni instrumenti, ki so navedeni v točki 2.1.10 in prikazani v skupnem prostoru, zasvetijo na začetku katerega koli osnovnega pogoja.

2.2.1.3.   Razen v primerih iz točk 2.2.1.4 do 2.2.1.6, se informacije, kadar obstaja pogoj za vklop dveh ali več kontrolnih svetilk:

—	samodejno zaporedoma ponavljajo, ali

—	so prikazane vidno in tako, da jih voznik lahko izbere, kadar sedi v voznem položaju.

2.2.1.4.   Kontrolne svetilke za kakršno koli okvaro zavornega sistema, dolgi svetlobni pramen žarometov in smerna svetilka ne smejo biti prikazane v istem skupnem prostoru.

2.2.1.5.   Če je katera koli od navedenih kontrolnih svetilk prikazana v skupnem prostoru z drugimi kontrolnimi svetilkami, ima njihov vklop prednost pred vsem ostalim v skupnem prostoru.

2.2.1.6.   Kontrolne svetilke za okvaro zavornega sistema, dolgi svetlobni pramen žarometov in smerne svetilke ali katere koli druge kontrolne svetilke ni mogoče izklopiti, kadar pogoj za njihov vklop še obstaja. Druge informacije, prikazane v skupnem prostoru se lahko prekličejo samodejno ali jih prekliče voznik.

---

(1)  UL L 177, 10.7.2010, str. 290.

PRILOGA IX

Zahteve, ki se uporabljajo za vgradnjo svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav, vključno s samodejnim vklopom osvetlitve

1.   Zahteve za homologacijo tipa vozila glede na vgradnjo osvetlitve

1.1.   Vozila kategorije L1e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 74 (1). Upoštevati je treba tudi zahteve iz točk 1.8 do 1.12.

1.1.1.   Vozila kategorije L1e-B so zaradi odsotnosti enotnih zahtev v Pravilniku UNECE št. 74 vedno opremljena s svetilko zadnje registrske tablice.

1.1.2.   Vozila kategorije L1e so lahko zaradi odsotnosti posebnih zahtev v Pravilniku UNECE št. 74 opremljena s svetilkami za dnevno vožnjo, ki se vklopijo namesto samodejno vklopljenih žarometov in izpolnjujejo zahteve iz točk 2.3.4 do 2.3.4.7 v nadaljevanju.

1.1.3.   Vozila L1e-A so lahko namesto zahtev, določenih v točkah 1.1 do 1.1.2, opremljena z vsemi naslednjimi napravami: žarometom, ki oddaja belo svetlobo naprej, kadar se vozilo premika, zadnjo pozicijsko svetilko, ki oddaja rdečo svetlobo nazaj, kadar se vozilo premika, oranžnimi bočnimi odsevniki (po en na vsaki strani), oranžnimi odsevniki na pedalih (v smeri naprej in nazaj, oba na vsaki strani) in rdečim zadnjim odsevnikom. Za te svetlobne naprave ni potrebna homologacija tipa za sestavni del in zanje se ne uporabljajo nobene druge posebne zahteve glede vgradnje, vklapljanja in električne vezave. V takih primerih proizvajalec izjavi, da so zadevne svetlobne naprave skladne s standardoma 6742-1:1987 in 6742-2:1985.

1.2.   Vozila kategorije L2e izpolnjujejo zahteve iz točk 1.10 do 2.5.

1.3.   Vozila kategorije L3e izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53. Upoštevati je treba tudi zahteve iz točk 1.8 do 1.12.

1.4.   Vozila kategorije L4e izpolnjujejo zahteve iz točk 1.10 do 1.12 in 3. do 3.2.8.1.

1.5.   Vozila kategorije L5e izpolnjujejo zahteve iz točk 1.10 do 2.5.

1.6.   Vozila kategorije L6e izpolnjujejo zahteve iz točk 1.10 do 2.5.

1.7.   Vozila kategorije L7e izpolnjujejo zahteve iz točk 1.10 do 2.5.

1.8.   Vozila kategorije L1e-A so lahko opremljena z odsevnimi trakovi na stranskih stenah pnevmatik ali platišč, tako da zagotavljajo vidni vtis krogov bele svetlobe in omogočijo enostavno prepoznavnost takšnih vozil.

1.9.   Vozila kategorij L1e in L3e so lahko opremljena z dodatnimi zadnjimi in bočnimi odsevnimi napravami in materiali, če ne zmanjšujejo učinkovitosti obveznih svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav. Z odsevnimi materiali so lahko opremljeni predvsem prostori za prtljago in sedežne torbe, če so ti materiali iste barve kot svetlobne naprave na tem mestu.

1.10.   Nobeno vozilo ni opremljeno s pomožnimi svetlobnimi viri, katerih oddano svetlobo se lahko neposredno ali posredno opazi v običajnih voznih pogojih, razen tistih, ki so namenjeni za osvetlitev naprav za upravljanje, kontrolnih svetilk in kazalnih instrumentov ali prostora za osebe v vozilu.

1.11.   Nobeno vozilo ni opremljeno s svetlobnimi napravami, ki bi zaradi odsotnosti določenega besedila v zadevnih določbah o homologaciji tipa za sestavni del in če z navedenimi določbami ni izrecno dovoljeno, prikazovale premikanje in širjenje svetlobe ali dajale vtis, da se njihova svetloba premika ali širi na vidno površino, ali povzročale stroboskopski ali utripajoč učinek. Če je velikost vidne površine svetlobne funkcije zmanjšana zaradi vklopa druge svetlobne funkcije drugačne barve, preostala vidna površina prve navedene funkcije še naprej izpolnjuje ustrezne kolorimetrične zahteve in ustrezne zahteve glede svetilnosti (npr. leva in desna zadnja svetilka, sestavljena iz dveh obročev za zadnjo pozicijsko svetilko z LED sijalkami, katerih zunanji obroč lahko postane smerna svetilka, notranji obroč pa ostane kombinirana pozicijska in zavorna svetilka). Homologacija tipa za sestavne dele svetlobnih naprav zajema vse načine delovanja.

1.12.   Kadar je vklop žarometa, ki se vklaplja samodejno, ali vklop svetilke za dnevno vožnjo povezan z delovanjem motorja, se to razlaga kot povezano z vklopom glavnega nadzornega stikala vozila. To zlasti velja za vozila z električnim ali drugim alternativnim pogonskim sistemom in vozila, opremljena s samodejnim sistemom za vklop/izklop motorja.

2.   Zahteve za vozila kategorij L2e, L5e, L6e in L7e.

2.1.   Splošne zahteve

2.1.1.   Vse svetlobne naprave so homologirane in vgrajene v skladu s specifikacijami proizvajalca sestavnih delov tako, da v normalnih okoliščinah uporabe in kljub tresljajem, ki so jim morda izpostavljene, ohranijo predpisane značilnosti in zagotavljajo, da vozilo izpolnjuje zahteve iz te priloge. Zlasti ne sme biti omogočeno nenamerno spreminjanje nastavitve svetlobnih naprav.

2.1.2.   Žarometi so vgrajeni tako, da jih je mogoče preprosto pravilno nastaviti.

2.1.3.   Referenčna os svetlobne naprave, vgrajene na vozilo, je pravokotna na vzdolžno srednjo ravnino vozila pri bočnih odsevnikih oziroma vzporedna s to ravnino pri vseh drugih signalnih napravah, pri čemer dovoljeno odstopanje znaša 3°.

2.1.4.   Višina in nastavitev svetlobnih naprav se preverita na vozilu z maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, in dodatno maso morebitnih pogonskih akumulatorjev postavljenih na ravno vodoravno površino, z volanom (krmilnimi napravami) v položaju za naravnost naprej in tlakom v pnevmatikah, nastavljenim na vrednosti, ki jih je navedel proizvajalec.

2.1.5.   Če ni posebnih zahtev, sta svetlobni napravi, ki sestavljata par:

—	vgrajeni na vozilo simetrično glede na vzdolžno srednjo ravnino,

—	simetrični ena na drugo glede na vzdolžno srednjo ravnino (vključno s tistimi, ki so v ograjeni sestavi),

—	imata iste kolorimetrične značilnosti in

—	imata identične fotometrične značilnosti.

2.1.6.   Če ni posebnih navodil, so lahko svetilke, ki imajo različne funkcije, neodvisne ali združene, kombinirane ali integrirane v eni napravi, če vsaka svetilka izpolnjuje zanjo veljavne zahteve.

2.1.7.   Največja višina od tal se meri na najvišji točki, najmanjša višina od tal pa na najnižji točki površine sevanja.

2.1.8.   Če ni posebnih zahtev, nobena druga svetilka, razen smernih svetilk, varnostnih utripalk in signala za zasilno zaviranje, ne sme oddajati utripajoče svetlobe.

2.1.9.   Nobena površina sevanja nobene svetilke z rdečo svetlobo, razen pozicijskih svetilk na skrajnem zadnjem delu vozila, ne sme biti vidna od spredaj in nobena površina sevanja nobene svetilke z belo svetlobo, razen svetilk za vzvratno vožnjo, ne sme biti vidna od zadaj. Notranja osvetlitev ali osvetlitev instrumentov na armaturni plošči vozila se ne upošteva, pogoji pa se preverijo na naslednji način:

2.1.9.1.

Rdeča svetloba ne sme biti neposredno vidna za opazovalca, ki se giblje na območju 1 v prečni ravnini 25 m pred skrajnim sprednjim delom vozila (glej sliko 9-1).

2.1.9.2.

Bela svetloba ne sme biti neposredno vidna za opazovalca, ki se giblje na območju 2 v prečni ravnini 25 m za skrajnim zadnjim delom vozila (glej sliko 9-2).

2.1.9.3.

Zadevni ravnini območij 1 in 2 sta omejeni (glej sliki 9-1 in 9-2): 2.1.9.3.1. z dvema vodoravnima ravninama, ki sta 1,0 m oziroma 2,2 m nad tlemi; 2.1.9.3.2. z dvema navpičnima ravninama, ki oklepata kot 15° naprej oziroma nazaj in navzven od vozila glede na srednjo vzdolžno ravnino vozila. Te ravnine vsebujejo presečnice navpičnih ravnin, vzporednih z vzdolžno srednjo ravnino vozila, ki omejujeta njegovo skupno širino, s prečnima navpičnima ravninama, ki omejujeta skupno dolžino vozila.

Slika 9-1

Neposredna vidnost površine sevanja svetilke, ki oddaja rdečo svetlobo, naprej

Slika 9-2

Neposredna vidnost površine sevanja svetilke, ki oddaja belo svetlobo, nazaj

2.1.10.   Električna vezava je takšna, da se sprednje pozicijske svetilke, zadnje pozicijske svetilke in svetilka zadnje registrske tablice vklapljajo in izklapljajo samo hkrati.

2.1.11.   Vozila so opremljena s:

—	svetilkami za dnevno vožnjo ali

—	žarometi, ki se vklopijo samodejno, ko se vklopi glavno nadzorno stikalo vozila.

2.1.12.   Če ni posebnih zahtev, je električna vezava taka, da žarometov z dolgim svetlobnim pramenom, žarometov s kratkim svetlobnim pramenom in svetilk za meglo ni mogoče vklopiti, dokler niso vklopljene tudi svetilke, navedene v točki 2.1.10. Ta zahteva se ne uporablja, kadar se žaromet z dolgim svetlobnim pramenom in/ali žaromet s kratkim svetlobnim pramenom uporabljata za optično opozarjanje s kratkim vklapljanjem v presledkih.

2.1.13.   Kontrolne svetilke

2.1.13.1.   Določbe, ki se nanašajo na posebne kontrolne svetilke za sklenjeni tokokrog, se lahko izpolnijo z ustreznimi funkcijami svetilke za kontrolo delovanja.

2.1.14.   Barve svetlobe, ki jih oddajajo svetlobne naprave, so:

žaromet z dolgim svetlobnim pramenom	:	bela
svetilka za dnevno vožnjo	:	bela
žaromet s kratkim svetlobnim pramenom	:	bela
smerna svetilka	:	oranžna
zavorna svetilka	:	rdeča
prednja pozicijska svetilka	:	bela
zadnja pozicijska svetilka	:	rdeča
žaromet za meglo	:	bela ali rumena
zadnja svetilka za meglo	:	rdeča
svetilka za vzvratno vožnjo	:	bela
varnostne utripalke	:	oranžna
svetilka zadnje registrske tablice	:	bela
bočni odsevnik netrikotne oblike (sprednji)	:	oranžna
bočni odsevnik netrikotne oblike (zadnji)	:	oranžna ali rdeča
bočna pozicijska svetilka (sprednja)	:	oranžna
bočna pozicijska svetilka (zadnja)	:	oranžna ali rdeča
zadnji odsevnik netrikotne oblike	:	rdeča

2.1.14.1.   trikromatske koordinate:

rdeča:	meja proti rumeni:	y ≤ 0,335
	meja proti vijoličasti:	z ≤ 0,008
bela:	meja proti modri:	x ≥ 0,310
	meja proti rumeni:	x ≤ 0,500
	meja proti zeleni:
	meja proti zeleni:	y ≤ 0,440
	meja proti vijoličasti:
	meja proti rdeči:	y ≥ 0,382
rumena:	meja proti rdeči:
	meja proti zeleni:
	meja proti beli:	in y ≥ 0,440
		y ≥ 0,440
	meja proti spektralni vrednosti:
oranžna:	meja proti rumeni:	y ≤ 0,429
	meja proti rdeči:	y ≥ 0,398
	meja proti beli:	z ≤ 0,007

Za preverjanje gornjih mej se uporablja izvor svetlobe s temperaturo barve 2 856 K (standard A Mednarodne komisije za svetlobne naprave (ICI)).

2.1.14.2.   Opredelitve barv v Pravilniku UNECE št. 48 (2) se lahko upoštevajo kot druga možnost k specifikacijam iz točke 2.1.14.1, v tem primeru se namesto specifikacije za „rumeno“, navedene zgoraj, upošteva opredelitev za „selektivno rumeno“.

2.2.   Splošne zahteve

2.2.1.   Vozila kategorij L2e in L6e so opremljena z naslednjimi svetlobnimi napravami:

—	žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—	prednja pozicijska svetilka,

—	smerne svetilke,

—	zadnja pozicijska svetilka,

—	zavorna svetilka,

—	svetilka zadnje registrske tablice,

—	zadnji odsevnik (netrikotni) in

—	bočni odsevniki (netrikotni).

2.2.2.   Vozila kategorij L2e in L6e so lahko opremljena z naslednjimi dodatnimi svetlobnimi napravami:

—	žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—	svetilka za dnevno vožnjo,

—	žaromet za meglo,

—	varnostne utripalke,

—	zadnja svetilka za meglo,

—	svetilka za vzvratno vožnjo in

—	bočne pozicijske svetilke.

2.2.3.   Na vozilih kategorije L2e ali L6e ne sme biti vgrajena nobena druga svetlobna ali svetlobno-signalna naprava, razen tistih, ki so navedene v točkah 2.2.1 in 2.2.2.

2.2.4.   Vozila kategorij L5e in L7e so opremljena z naslednjimi svetlobnimi napravami:

—	žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—	žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—	prednja pozicijska svetilka,

—	smerne svetilke,

—	zadnja pozicijska svetilka,

—	zavorna svetilka,

—	svetilka zadnje registrske tablice,

—	zadnji odsevnik (netrikotni) in

—	bočni odsevniki (netrikotni).

2.2.5.   Vozila kategorij L5e in L7e so lahko opremljena z naslednjimi dodatnimi svetlobnimi napravami:

—	svetilka za dnevno vožnjo,

—	žaromet za meglo,

—	varnostne utripalke,

—	zadnja svetilka za meglo,

—	svetilka za vzvratno vožnjo in

—	bočne pozicijske svetilke.

2.2.6.   Na vozilih kategorije L5e ali L7e ne sme biti vgrajena nobena druga svetlobna ali svetlobno-signalna naprava razen tistih, ki so navedene v točkah 2.2.4 in 2.2.5.

2.2.7.   Na vozilo se vgradijo le svetlobne in svetlobno-signalne naprave, ki so homologirane za vozilo kategorije L. Lahko se vgradijo tudi svetlobne in svetlobo-signalizacijske naprave, ki so homologirane za vgradnjo na vozila kategorije M1 ali N1, v skladu s Pravilnikom UNECE št. 48.

2.2.7.1.   Vozila drugih kategorij, razen kategorij L2e in L6e, ne smejo biti opremljena z žarometi s kratkim svetlobnim pramenom razreda A.

2.3.   Posebne zahteve

2.3.1.   Žaromet z dolgim svetlobnim pramenom:

2.3.1.1.   Število:

—	eden ali dva pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm,

—	dva pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm.

2.3.1.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.1.3.   Mesto vgradnje:

2.3.1.3.1.

Po širini: — en neodvisni žaromet z dolgim svetlobnim pramenom je lahko vgrajen nad ali pod drugo prednjo svetilko ali ob njej. Če sta ti dve svetilki druga nad drugo, je referenčno središče žarometa z dolgim svetlobnim pramenom na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če sta svetilki druga ob drugi, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — en neodvisni žaromet z dolgim svetlobnim pramenom, ki je integriran s kakšno drugo svetilko, je vgrajen tako, da njegovo referenčno središče leži na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če je vozilo poleg žarometa z dolgim svetlobnim pramenom opremljeno tudi z drugo prednjo svetilko, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — dva žarometa z dolgim svetlobnim pramenom, od katerih je eden ali sta oba integrirana z drugo prednjo svetilko, sta vgrajena tako, da sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila.

2.3.1.3.2.

Po višini: — ni posebnih zahtev.

2.3.1.3.3.

Po dolžini: — na prednjem delu vozila. Ta zahteva je izpolnjena, če sevana svetloba niti neposredno niti posredno ne moti voznika v vzvratnih ogledalih in/ali drugih odsevnih površinah na vozilu.

2.3.1.3.4.

Razdalja: — pri neodvisnem edinem žarometu z dolgim svetlobnim pramenom razdalja med robom njegove površine sevanja in robom površine sevanja katerega koli edinega žarometa s kratkim svetlobnim pramenom ne presega 200 mm.

2.3.1.4.   Geometrijska vidnost

—

vidnost površine sevanja, vključno z vidnostjo na območjih, za katera se zdi, da niso osvetljena v obravnavani smeri opazovanja, se zagotovi na stožčastem prostoru, opredeljenim z linijami, ki izhajajo iz oboda površine sevanja, in z referenčno osjo žarometa z dolgim svetlobnim pramenom oklepajo kot najmanj 5°.

2.3.1.5.   Usmeritev:

—	naprej; lahko se premika skladno s kotom zasuka vsakega krmila.

2.3.1.6.   Električna vezava:

—	vsi žarometi z dolgim svetlobnim pramenom se prižgejo in ugasnejo hkrati,

—	vsi žarometi z dolgim svetlobnim pramenom se prižgejo, kadar se preklopi način osvetlitve naprej z žarometa s kratkim svetlobnim pramenom na žaromet z dolgim svetlobnim pramenom,

—	vsi žarometi z dolgim svetlobnim pramenom ugasnejo hkrati, kadar se preklopi način osvetlitve naprej z žarometa z dolgim svetlobnim pramenom na žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—	žarometi s kratkim svetlobnim pramenom lahko ostanejo ob preklopu na žaromete z dolgim svetlobnim pramenom prižgani.

2.3.1.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	obvezna, če je vgrajen žaromet z dolgim svetlobnim pramenom (neutripajoča modra kontrolna svetilka).

2.3.1.8.   Druge zahteve:

—	skupna vrednost največje svetilnosti žarometov z dolgim svetlobnim pramenom, ki so lahko vklopljeni hkrati, ne presega 430 000 cd, kar ustreza referenčni vrednosti 100.

2.3.2.   Žaromet s kratkim svetlobnim pramenom

2.3.2.1.   Število:

—	eden ali dva pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm,

—	dva pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm.

2.3.2.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.2.3.   Mesto vgradnje:

2.3.2.3.1.

Po širini: — en neodvisni žaromet s kratkim svetlobnim pramenom je lahko vgrajen nad ali pod drugo prednjo svetilko ali ob njej. Če sta ti dve svetilki druga nad drugo, je referenčno središče žarometa s kratkim svetlobnim pramenom na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če sta svetilki druga ob drugi, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — en neodvisni žaromet s kratkim svetlobnim pramenom, ki je integriran z drugo svetilko, je vgrajen tako, da njegovo referenčno središče leži na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če je vozilo poleg žarometa s kratkim svetlobnim pramenom opremljeno tudi z drugo prednjo svetilko, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — dva žarometa s kratkim svetlobnim pramenom, od katerih je eden ali sta oba integrirana z drugo prednjo svetilko, sta vgrajena tako, da sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — kadar obstajata dva žarometa s kratkim svetlobnim pramenom, prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm.

2.3.2.3.2.

Po višini: — najmanj 500 mm in največ 1 200 mm od tal.

2.3.2.3.3.

Po dolžini: — na prednjem delu vozila. Ta zahteva je izpolnjena, če sevana svetloba niti neposredno niti posredno ne moti voznika z odsevi v vzvratnih ogledalih in/ali drugih odsevnih površinah na vozilu.

2.3.2.3.4.

Razdalja: — razdalja med robom površine sevanja edinega neodvisnega žarometa s kratkim svetlobnim pramenom in robom površine sevanja katerega koli edinega neodvisnega žarometa z dolgim svetlobnim pramenom ne presega 200 mm.

2.3.2.4.   Geometrijska vidnost

—	α = 15° navzgor in 10° navzdol,

—	β = 45° v levo in desno, če je vgrajen en sam žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—	β = 45° navzven in 10° navznoter, če sta vgrajena dva žarometa s kratkim svetlobnim pramenom.

2.3.2.5.   Usmeritev:

—	naprej; lahko se premika skladno s kotom zasuka vsakega krmila.

2.3.2.6.   Električna vezava:

—	vsi žarometi s kratkim svetlobnim pramenom se prižgejo in ugasnejo hkrati,

—	vsi žarometi s kratkim svetlobnim pramenom se prižgejo, kadar se preklopi način osvetlitve naprej z žarometa z dolgim svetlobnim pramenom na žaromet s kratkim svetlobnim pramenom,

—

vsi žarometi s kratkim svetlobnim pramenom ugasnejo hkrati, kadar se preklopi način osvetlitve naprej z žarometa s kratkim svetlobnim pramenom na žaromet z dolgim svetlobnim pramenom; vendar lahko žarometi s kratkim svetlobnim pramenom ostanejo prižgani hkrati z žarometi z dolgim svetlobnim pramenom.

2.3.2.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	neobvezna (neutripajoča zelena kontrolna svetilka)

2.3.2.8.   Druge zahteve:

—	žarometi s kratkim svetlobnim pramenom, pri katerih je najnižja točka površine sevanja 0,8 m ali manj nad tlemi, se nastavijo na začetno osnovno nastavitev med – 1,0 % in – 1,5 %. Točno vrednost lahko določi proizvajalec,

—	žarometi s kratkim svetlobnim pramenom, pri katerih je najnižja točka površine sevanja med 0,8 m in 1,0 m nad tlemi, se nastavijo na začetno osnovno nastavitev med – 1,0 % in – 2,0 %. Točno vrednost lahko določi proizvajalec,

—	žarometi s kratkim svetlobnim pramenom, pri katerih je najnižja točka površine sevanja 1,0 m ali več nad tlemi, se nastavijo na začetno osnovno nastavitev med – 1,5 % in – 2,0 %. Točno vrednost lahko določi proizvajalec,

—

pri žarometih s kratkim svetlobnim pramenom s svetlobnim virom s ciljnim svetilnim tokom, ki ne presega 2 000 lumnov, in osnovnim naklonom med – 1,0 % in – 1,5 % navpični naklon ostane med – 0,5 % in – 2,5 % pri vseh stanjih obremenitve. Navpični naklon ostane med – 1,0 % in – 3,0 %, če je osnovni naklon nastavljen na – 1,5 % do – 2,0 %. Za izpolnitev zahtev se lahko uporablja zunanja naprava za nastavitev, če ni potrebno drugo orodje poleg orodja, priloženega vozilu,

—

pri žarometih s kratkim svetlobnim pramenom s svetlobnim virom s ciljnim svetilnim tokom, ki presega 2 000 lumnov, in osnovnim naklonom med - 1,0 % in – 1,5 %, navpični naklon ostane med – 0,5 % in – 2,5 % pri vseh stanjih obremenitve. Navpični naklon ostane med – 1,0 % in – 3,0 %, če je osnovni naklon nastavljen na – 1,5 % do – 2,0 %. Za izpolnitev zahtev iz te točke se lahko uporabi naprava za nastavitev naklona žarometov, vendar deluje popolnoma samodejno, odzivni čas pa je manj kot 30 sekund.

2.3.2.8.1.   Preskusni pogoji:

—

zahteve glede naklona iz točke 2.3.2.8 se preverijo na naslednji način: — vozilo z maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, in dodatno maso morebitnih pogonskih akumulatorjev ter maso 75 kg, ki simulira voznika, — vozilo, obremenjeno do največje tehnično dovoljene mase, ki je razporejena tako, da se dosežejo največje obremenitve osi, kot je za to stanje obremenitve določil proizvajalec, — vozilo z maso 75 kg, ki simulira voznika, in dodatno obremenjeno, da se doseže največja dovoljena obremenitev zadnje osi, kot je določil proizvajalec; vendar je obremenitev prednje osi v tem primeru čim manjša,

—	pred začetkom meritev se vozilo trikrat zaniha navzgor in navzdol in nato premakne nazaj in naprej najmanj za celotni vrtljaj kolesa.

2.3.3.   Prednja pozicijska svetilka

2.3.3.1.   Število:

—	ena ali dve pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm,

—	dve pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm.

2.3.3.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.3.3.   Mesto vgradnje:

2.3.3.3.1.

Po širini: — ena neodvisna prednja pozicijska svetilka je lahko vgrajena nad ali pod drugo prednjo svetilko ali ob njej. Če sta ti dve svetilki druga nad drugo, je referenčno središče prednje pozicijske svetilke na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če sta svetilki druga ob drugi, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — ena neodvisna prednja pozicijska svetilka, ki je integrirana s kakšno drugo prednjo svetilko, je vgrajena tako, da njeno referenčno središče leži na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če je vozilo poleg prednje pozicijske svetilke opremljeno tudi z drugo prednjo svetilko, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — dve prednji pozicijski svetilki, od katerih je ena ali sta obe integrirani z drugo prednjo svetilko, sta vgrajeni tako, da sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — kadar obstajata dve prednji pozicijski svetilki, prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm.

2.3.3.3.2.

Po višini: — najmanj 350 mm in največ 1 200 mm od tal.

2.3.3.3.3.

Po dolžini: — na prednjem delu vozila.

2.3.3.4.   Geometrijska vidnost

—	α = 15° navzgor in 15° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če je prednja pozicijska svetilka nameščena manj kot 750 mm nad tlemi

—	β = 80° v levo in desno, če je vgrajena samo ena prednja pozicijska svetilka

—	β = 80° navzven in 45° navznoter, če sta vgrajeni dve prednji pozicijski svetilki.

2.3.3.5.   Usmeritev:

—	naprej; lahko se premika skladno s kotom zasuka vsakega krmila.

2.3.3.6.   Električna vezava:

—	se prižge v skladu s točko 2.1.10.

2.3.3.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	obvezna (neutripajoča zelena kontrolna svetilka ali pa se lahko uporablja osvetlitev instrumentov na armaturni plošči vozila, da se opozori na vklop svetilk, kot je opisano v točki 2.1.10).

2.3.4.   Svetilka za dnevno vožnjo

2.3.4.1.   Število:

—	ena ali dve pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm,

—	dve pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm.

2.3.4.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.4.3.   Mesto vgradnje:

2.3.4.3.1.

Po širini: — ena neodvisna svetilka za dnevno vožnjo je lahko vgrajena nad ali pod drugo prednjo svetilko ali ob njej. Če sta ti dve svetilki druga nad drugo, je referenčno središče svetilke za dnevno vožnjo na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če sta svetilki druga ob drugi, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — ena neodvisna svetilke za dnevno vožnjo, ki je integrirana s kakšno drugo prednjo svetilko, je vgrajena tako, da njeno referenčno središče leži na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če je vozilo poleg svetilke za dnevno vožnjo opremljeno tudi z drugo prednjo svetilko, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — dve svetilki za dnevno vožnjo, od katerih je ena ali sta obe integrirani z drugo prednjo svetilko, sta vgrajeni tako, da sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm, sta notranja robova površin sevanja drug od drugega oddaljena vsaj 500 mm.

2.3.4.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 1 500 mm od tal.

2.3.4.3.3.

Po dolžini: — na prednjem delu vozila. Ta zahteva je izpolnjena, če sevana svetloba niti neposredno niti posredno ne moti voznika z odsevi v vzvratnih ogledalih in/ali drugih odsevnih površinah na vozilu.

2.3.4.3.4.

Razdalja: — če je razdalja med prednjo smerno svetilko in svetilko za dnevno vožnjo 40 mm ali manj, je električna vezava svetilke za dnevno vožnjo na ustrezni strani vozila taka, da: — je izklopljena ali — je njena svetilnost zmanjšana na ravnem ki ne presega 140 cd; ves čas, ko deluje prednja smerna svetilka (v ciklu vklopljeno in izklopljeno).

2.3.4.4.   Geometrijska vidnost

—	α = 10° navzgor in 10° navzdol;

—	β = 20° v levo in desno, če je vgrajena samo ena svetilka za dnevno vožnjo;

—	β = 20° navzven in 20° navznoter, če sta vgrajeni dve svetilki za dnevno vožnjo.

2.3.4.5.   Usmeritev:

—	naprej; lahko se premika skladno s kotom zasuka vsakega krmila.

2.3.4.6.   Električna vezava:

—

vse svetilke za dnevno vožnjo se prižgejo, ko se vklopi glavno nadzorno stikalo vozila; vendar lahko ostanejo ugasnjene pod naslednjimi pogoji: — naprava za upravljanje samodejnega prenosa je v položaju za parkiranje, — parkirna zavora je aktivirana ali — v času, preden se vozilo prvič premakne po vsakem ročnem aktiviranju glavnega nadzornega stikala in pogonskega sistema vozila;

—	svetilke za dnevno vožnjo se lahko ročno izklopijo, vendar je to možno le pri hitrosti vozila, ki ne presega 10 km/h. Svetilke se samodejno ponovno vklopijo, kadar hitrost vozila preseže 10 km/h ali ko je vozilo prevozilo več kot 100 m;

—

svetilke za dnevno vožnjo se vedno samodejno vklopijo, kadar: — je vozilo zaustavljeno z glavnim nadzornim stikalom vozila, — so vklopljene svetilke za meglo, — so vklopljeni žarometi, razen kadar se uporabljajo za oddajanje svetlobnih opozoril v kratkih časovnih presledkih, in — v svetlobnih pogojih v okolju, ki znašajo manj kot 1 000 luksov, pri čemer je prikazana hitrost na merilniku hitrosti vozila še vedno jasno čitljiva (npr. kadar je osvetlitev merilnika hitrosti stalno vklopljena) in vozilo ni opremljeno z neutripajočo zeleno kontrolno svetilko v skladu s točko 2.3.3.7 ali namensko zeleno kontrolno svetilko za sklenjeni tokokrog za svetilko za dnevno vožnjo, označeno z ustrezno oznako. V takšnem primeru se samodejno in hkrati vklopijo žaromet s kratkim svetlobnim pramenom in svetlobne naprave, zahtevane v točki 2.1.12, v dveh sekundah po tem, ko stopnja svetlobe v okolju pade pod 1 000 luksov. Če pozneje svetlobni pogoji dosežejo raven vsaj 7 000 luksov, se svetilke za dnevno vožnjo samodejno ponovno vklopijo, hkrati se v petih do 300 sekundah izklopijo žarometi s kratkim svetlobnim pramenom in svetlobne naprave, zahtevane v točki 2.1.12 (tj. popolnoma samodejno vklapljanje svetlobe je potrebno, če voznik nima vidnega opozorila in spodbude za vklop običajne osvetlitve, kadar je temno).

2.3.4.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	neobvezna.

2.3.5.   Žaromet za meglo

2.3.5.1.   Število:

—	eden ali dva pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm;

—	dva pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm.

2.3.5.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.5.3.   Mesto vgradnje:

2.3.5.3.1.

Po širini: — en neodvisni žaromet za meglo je lahko vgrajen nad ali pod drugo prednjo svetilko ali ob njej. Če sta ti dve svetilki druga nad drugo, je referenčno središče žarometa za meglo na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če sta svetilki druga ob drugi, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — en neodvisni žaromet za meglo, ki je integriran s kakšno drugo prednjo svetilko, je vgrajen tako, da njegovo referenčno središče leži na vzdolžni srednji ravnini vozila. Če je vozilo poleg žarometa za meglo opremljeno tudi z drugo prednjo svetilko, sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — dva žarometa za meglo, od katerih je en ali sta oba integrirana z drugo prednjo svetilko, sta vgrajena tako, da sta njuni referenčni središči simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — kadar obstajata dva žarometa za meglo, prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm.

2.3.5.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 800 mm od tal; — noben del površine sevanja ni višje od najvišje točke površine sevanja najvišje postavljenega žarometa s kratkim svetlobnim pramenom.

2.3.5.3.3.

Po dolžini: — na prednjem delu vozila. Ta zahteva je izpolnjena, če sevana svetloba niti neposredno niti posredno ne moti voznika z odsevi v vzvratnih ogledalih in/ali drugih odsevnih površinah na vozilu.

2.3.5.4.   Geometrijska vidnost

—	α = 5° navzgor in 5° navzdol,

—	β = 45° v levo in desno, če je vgrajen samo en žaromet za meglo,

—	β = 45° navzven in 10° navznoter, če sta vgrajena dva žarometa za meglo.

2.3.5.5.   Usmeritev:

—	naprej; lahko se premika skladno s kotom zasuka vsakega krmila.

2.3.5.6.   Električna vezava:

—	vsi žarometi za meglo se prižgejo in ugasnejo hkrati,

—	žaromet za meglo je možno vklopiti in izklopiti neodvisno od žarometa z dolgim svetlobnim pramenom, žarometa s kratkim svetlobnim pramenom ali od kakršne koli kombinacije teh žarometov.

2.3.5.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	obvezna (neutripajoča zelena kontrolna svetilka).

2.3.6.   Smerne svetilke

2.3.6.1.   Število:

—

štiri,

—	šest, če so dodatno vgrajene dvostranske smerne svetilke v skladu z vsemi ustreznimi zahtevami iz Pravilnika UNECE št. 48, kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

2.3.6.2.   Ureditev:

—	dve prednji smerni svetilki kategorij 11, 1, 1a ali 1b in dve zadnji smerni svetilki kategorij 12, 2a ali 2b (tj. po dva smernika na vsaki strani),

—	dve smerni svetilki kategorije 5 ali 6 (tj. po ena dodatna smerna svetilka na vsaki strani) se lahko vgradita dodatno k obveznim smernim svetilkam, če njuna vgradnja izpolnjuje vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 48, kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

2.3.6.3.   Mesto vgradnje:

2.3.6.3.1.

Po širini: — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm, — pri vozilih z enim prednjim kolesom ali pri vozilu s širino, ki ne presega 1 000 mm, sta notranja robova površin sevanja prednjih smernih svetilk drug od drugega oddaljena vsaj 240 mm, — pri vozilih z več kot enim prednjim kolesom in pri vozilu s širino, ki presega 1 000 mm, sta notranja robova površin sevanja prednjih smernih svetilk drug od drugega oddaljena vsaj 500 mm, — pri vozilih z enim zadnjim kolesom ali pri vozilu s širino, ki ne presega 1 000 mm, sta notranja robova površin sevanja zadnjih smernih svetilk drug od drugega oddaljena vsaj 180 mm, — pri vozilih z več kot enim zadnjim kolesom in pri vozilu s širino, ki presega 1 000 mm, sta notranja robova površin sevanja zadnjih smernih svetilk drug od drugega oddaljena vsaj 500 mm, — med površino sevanja prednje smerne svetilke in najbližjega žarometa s kratkim svetlobnim pramenom je razdalja najmanj: — 75 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 90 cd, — 40 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 175 cd, — 20 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 250 cd, — ≤ 20 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 400 cd.

2.3.6.3.2.

Po višini: — najmanj 500 mm in največ 1 500 mm od tal.

2.3.6.3.3.

Po dolžini: — ni posebnih zahtev.

2.3.6.4.   Geometrijska vidnost

—	α = 15° navzgor in 15° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če so smerne svetilke nameščene manj kot 750 mm nad tlemi;

—	β = 80° navzven in 45° navznoter (glej sliko 9-3)

Slika 9-3

Geometrijska vidnost desne strani prednjih in zadnjih smernih svetilk

2.3.6.5.   Usmeritev:

—	naprej; lahko se premika skladno s kotom zasuka vsakega krmila in tudi nazaj.

2.3.6.6.   Električna vezava:

—	smerne svetilke se vklapljajo neodvisno od drugih svetilk. Vse smerne svetilke na eni strani vozila se vklapljajo in izklapljajo z eno napravo za upravljanje.

2.3.6.7.   Kontrola delovanja:

—	obvezna; lahko je optična, zvočna ali optična in zvočna,

—	če je kontrola optična, je to utripajoča zelena svetilka, ki ob okvari katere koli posamezne prednje ali zadnje smerne svetilke ugasne, ostane prižgana brez utripanja ali pa utripa z opazno spremenjeno frekvenco,

—	če je signalizacija samo zvočna, je jasno slišna in kaže enake značilnosti delovanja kot optična.

2.3.6.8.   Druge zahteve:

—	naslednje značilnosti se preverijo brez obremenitve električnega sistema, razen obremenitve, ki je potrebna za delovanje motorja (če obstaja), po vklopu glavnega nadzornega stikala vozila in vklopu svetlobnih naprav, ki so se vklopila zaradi vklopa glavnega nadzornega stikala.

2.3.6.8.1.   Značilnosti:

—	frekvenca utripanja svetlobe je 90 ± 30 utripov na minuto,

—	smerne svetilke na isti strani vozila utripajo z enako frekvenco, v fazi in lahko utripajo sočasno ali izmenično,

—	prvi blisk svetilk se začne v eni sekundi in konča v eni in pol sekunde po sprožitvi naprave za upravljanje,

—	v primeru okvare prednje ali zadnje smerne svetilke, ki ni kratek stik, ostane druga svetilka ali svetilke, ki kažejo isto smer, prižgana ali še naprej utripa; vendar v tem primeru ni potrebno, da frekvenca utripanja ustreza predpisani vrednosti iz te točke.

2.3.7.   Varnostne utripalke

2.3.7.1.   Število:

—	v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.1.

2.3.7.2.   Ureditev:

—	v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.2.

2.3.7.3.   Mesto vgradnje:

2.3.7.3.1.

Po širini: — v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.3.1.

2.3.7.3.2.

Po višini: — v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.3.2.

2.3.7.3.3.

Po dolžini: — v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.3.3.

2.3.7.4.   Geometrijska vidnost:

—	v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.4.

2.3.7.5.   Usmeritev:

—	v skladu z zahtevami iz točke 2.3.6.5.

2.3.7.6.   Električna vezava:

—	varnostne utripalke se sprožijo z ločeno napravo za upravljanje in hkratnim delovanjem vseh smernih svetilk. Varnostne utripalke lahko delujejo tudi takrat, ko sta glavno nadzorno stikalo vozila in elektronski sistem v vozilu izklopljena.

2.3.7.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	obvezna, če so zagotovljene varnostne utripalke (utripajoča rdeča kontrolna svetilka),

—	če sta zagotovljeni dve ločeni zeleni kontrolni svetilki za leve in desne smerne svetilke, ti kontrolni svetilki lahko utripata hkrati namesto ene rdeče kontrolne svetilke.

2.3.7.8.   Druge zahteve:

—	uporabljajo se zahteve iz točke 2.3.6.8.

2.3.7.8.1.   Značilnosti:

—	frekvenca utripanja svetlobe je 90 ± 30 utripov na minuto,

—	vse smerne svetilke utripajo z isto frekvenco in v fazi. Svetilke na nasprotnih straneh vozila utripajo sočasno, tiste na isti strani vozila pa lahko utripajo izmenično,

—	prvi blisk se začne v eni sekundi in konča v eni in pol sekunde po sprožitvi naprave za upravljanje,

—	varnostne utripalke lahko samodejno sprožijo sistemi vozila, kot je signal za zasilno zaviranje ali po trku, nato se ročno izklopijo.

2.3.8.   Zadnja pozicijska svetilka

2.3.8.1.   Število:

—	ena ali dve pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm,

—	dve pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm.

2.3.8.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.8.3.   Mesto vgradnje:

2.3.8.3.1.

Po širini: — ena zadnja pozicijska svetilka se vgradi na vozilo tako, da je referenčno središče zadnje pozicijske svetilke na vzdolžni srednji ravnini vozila, — dve zadnji pozicijski svetilki se vgradita na vozilo tako, da sta referenčni središči zadnjih pozicijskih svetilk simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — pri vozilih z dvema zadnjima kolesoma in skupno širino, ki presega 1 300 mm, prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm.

2.3.8.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 1 500 mm od tal.

2.3.8.3.3.

Po dolžini: — na zadnjem delu vozila.

2.3.8.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 15° navzgor in 15° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če je zadnja pozicijska svetilka nameščena manj kot 750 mm nad tlemi,

—	β = 80° v levo in desno, če je vgrajena samo ena zadnja pozicijska svetilka,

—	β = 80° navzven in 45° navznoter, če sta vgrajeni dve zadnji pozicijski svetilki.

2.3.8.5.   Usmeritev:

—

nazaj.

2.3.8.6.   Električna vezava:

—	se prižge v skladu s točko 2.1.10.

2.3.8.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	v skladu z zahtevami iz točke 2.3.3.7.

2.3.9.   Zavorna svetilka

2.3.9.1.   Število:

—	ena ali dve pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm,

—	dve pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 300 mm,

—	lahko se vgradi dodatna zavorna svetilka kategorije S3 ali S4 (tj. srednja visoko nameščena zavorna svetilka), če so izpolnjene vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 48, ki veljajo za vgradnjo takšnih zavornih svetilk na vozila kategorije M1.

2.3.9.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.9.3.   Mesto vgradnje:

2.3.9.3.1.

Po širini: — ena zavorna svetilka se vgradi na vozilo tako, da je referenčno središče zavorne svetilke na vzdolžni srednji ravnini vozila, — dve zavorni svetilki se vgradita na vozilo tako, da sta referenčni središči zavornih svetilk simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — pri vozilih z dvema zadnjima kolesoma in skupno širino, ki presega 1 300 mm, sta notranja robova površin sevanja drug od drugega oddaljena vsaj 600 mm, — pri vozilih z dvema zadnjima kolesoma in skupno širino, ki ne presega 1 300 mm, sta notranja robova površin sevanja drug od drugega oddaljena vsaj 400 mm.

2.3.9.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 1 500 mm od tal.

2.3.9.3.3.

Po dolžini: — na zadnjem delu vozila.

2.3.9.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 15° navzgor in 15° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če je zavorna svetilka nameščena manj kot 750 mm nad tlemi,

—	β = 45° v levo in desno, če je vgrajena samo ena zavorna svetilka,

—	β = 45° navzven in 10° navznoter, če sta vgrajeni dve zavorni svetilki.

2.3.9.5.   Usmeritev:

—

nazaj.

2.3.9.6.   Električna vezava:

—	zavorna svetilka zasveti pri vsaki uporabi delovne zavore.

2.3.9.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	prepovedana.

2.3.9.8.   Druge zahteve:

—

vozila so lahko opremljena s signalom za zaustavitev v sili, kot je opredeljen v točki 2.28 Pravilnika UNECE št. 48, če so izpolnjene vse ustrezne zahteve iz navedenega pravilnika, ki veljajo za takšne signale, in če se signal vklopi in izklopi v pogojih in/ali v skladu z izjavami, ki so predpisane za vozila kategorije M1,

—	vozila so lahko opremljena z opozorilnim signalom za trk v zadnji del vozila (RECAS), kot je opredeljen v točki 2.33 Pravilnika UNECE št. 48, če so izpolnjene vse ustrezne zahteve iz navedenega pravilnika, ki veljajo za opozorilni signal za trk v zadnji del vozila.

2.3.10.   Zadnja svetilka za meglo

2.3.10.1.   Število:

—	ena ali dve.

2.3.10.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.10.3.   Mesto vgradnje:

2.3.10.3.1.

Po širini: — pri vozilih, ki so namenjena in opremljena za vožnjo po desni strani cestišča, se ena zadnja svetilka za meglo vgradi tako, da je njeno referenčno središče na vzdolžni srednji ravnini vozila ali na njeni levi strani, — pri vozilih, ki so namenjena in opremljena za vožnjo po levi strani cestišča, se ena zadnja svetilka za meglo vgradi tako, da je njeno referenčno središče na vzdolžni srednji ravnini vozila ali na njeni desni strani, — pri vozilih, ki so namenjena in opremljena za vožnjo po desni in levi strani cestišča, se ena zadnja svetilka za meglo vgradi tako, da je njeno referenčno središče na vzdolžni srednji ravnini vozila, — pri vozilih, ki so namenjena in opremljena za vožnjo po levi in/ali desni strani cestišča, se dve zadnji svetilki za meglo vgradita na vozilo tako, da sta referenčni središči zadnjih svetilk za meglo simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila.

2.3.10.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 1 000 mm nad tlemi; druga vrednost se lahko poveča na 1 200 mm, če je zadnja svetilka za meglo združena z drugo svetlobno napravo.

2.3.10.3.3.

Po dolžini: — na zadnjem delu vozila.

2.3.10.3.4.

Razdalja: — razdalja med robovoma površine sevanja zadnje svetilke za meglo in površine sevanja katere koli zavorne svetilke presega 100 mm.

2.3.10.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 5° navzgor in 5° navzdol,

—	β = 25° v levo in desno.

2.3.10.5.   Usmeritev:

—

nazaj.

2.3.10.6.   Električna vezava:

—	vse zadnje svetilke za meglo se prižgejo in ugasnejo hkrati,

—	zadnjo svetilko za meglo je možno vklopiti le, kadar je vklopljen žaromet z dolgim svetlobnim pramenom, žaromet s kratkim svetlobnim pramenom ali žaromet za meglo,

—	zadnja svetilka za meglo se lahko izklopi neodvisno od katere koli druge svetilke,

—	zadnja svetilka za meglo se samodejno izklopi, kadar: — je izklopljena prednja pozicijska svetilka in — je vozilo zaustavljeno z glavnim nadzornim stikalom vozila

—	ko je bila zadnja svetilka za meglo ugasnjena ali izklopljena, se samodejno ali neodvisno ne vklopi ponovno, razen če se naprava za njeno vklapljanje upravlja ročno.

2.3.10.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	obvezna (neutripajoča rumena kontrolna svetilka).

2.3.11.   Svetilka za vzvratno vožnjo

2.3.11.1.   Število:

—	ena ali dve.

2.3.11.2.   Ureditev:

—	ni posebnih zahtev.

2.3.11.3.   Mesto vgradnje:

2.3.11.3.1.

Po širini: — če je ena svetilka za vzvratno vožnjo: ni posebnih zahtev, — če sta dve svetilki za vzvratno vožnjo, se vgradita na vozilo tako, da sta referenčni središči svetilk za vzvratno vožnjo simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila.

2.3.11.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 1 200 mm od tal.

2.3.11.3.3.

Po dolžini: — na zadnjem delu vozila.

2.3.11.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 15° navzgor in 5° navzdol,

—	β = 45° v levo in desno, če je vgrajena samo ena svetilka za vzvratno vožnjo,

—	β = 45° navzven in 30° navznoter, če sta vgrajena dve svetilki za vzvratno vožnjo.

2.3.11.5.   Usmeritev:

—

nazaj.

2.3.11.6.   Električna vezava:

—	svetilka za vzvratno vožnjo oddaja svetlobo, kadar je vklopljena naprava za vzvratno vožnjo in aktivirano glavno nadzorno stikalo vozila,

—	svetilka za vzvratno vožnjo ne oddaja nobene svetlobe, če nista izpolnjena oba zgoraj navedena pogoja.

2.3.11.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	neobvezna.

2.3.11.8.   Druge zahteve:

—	pri odsotnosti predpisov za svetilke svetlobnih naprav za vzvratno vožnjo, ki so lahko homologirane za vozila kategorije L, se svetilka za vzvratno vožnjo homologira v skladu s Pravilnikom UNECE št. 23.

2.3.12.   Svetilka zadnje registrske tablice

2.3.12.1.   Število:

—	ena ali več.

2.3.12.2.   Ureditev in mesto vgradnje:

—	sta takšna, da svetilka zadnje registrske tablice osvetljuje namenski prostor za zadnjo registrsko tablico.

2.3.12.3.   Električna vezava:

—	svetilka se prižge v skladu s točko 2.1.10.

2.3.12.4.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	uporabljajo se zahteve iz točke 2.3.3.7.

2.3.13.   Zadnji odsevnik (netrikotni)

2.3.13.1.   Število:

—	en ali dva,

—	dva pri vozilih s skupno širino, ki presega 1 000 mm,

—	dodatne zadnje odsevne naprave in materiali so dovoljeni, če ne zmanjšujejo učinkovitosti obveznih svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav.

2.3.13.2.   Ureditev:

—	en ali dva zadnja odsevnika razreda IA ali IB.

2.3.13.3.   Mesto vgradnje:

2.3.13.3.1.

Po širini: — če je en zadnji odsevnik, se vgradi na vozilo tako, da je referenčno središče zadnjega odsevnika na vzdolžni srednji ravnini vozila, — če sta dva zadnja odsevnika, se vgradita na vozilo tako, da sta referenčni središči zadnjih odsevnikov simetrični glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila, — če sta dva zadnja odsevnika, prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm.

2.3.13.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 900 mm od tal.

2.3.13.3.3.

Po dolžini: — na zadnjem delu vozila.

2.3.13.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 10° navzgor in 10° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če je zadnji odsevnik nameščen manj kot 750 mm nad tlemi,

—	β = 30° v levo in desno, če je vgrajen samo en zadnji odsevnik,

—	β = 30° navzven in 30° navznoter, če sta vgrajena dva zadnja odsevnika.

2.3.13.5.   Usmeritev:

—

nazaj.

2.3.13.6.   Druge zahteve:

—	površina sevanja zadnjega odsevnika ima lahko skupne dele s kako drugo rdečo svetilko, vgrajeno na zadnji strani vozila.

2.3.14.   Bočni odsevniki (netrikotni)

2.3.14.1.   Število:

—	en ali dva na vsaki strani.

2.3.14.2.   Ureditev:

—	bočni odsevnik razreda IA ali IB se vgradi v prvi tretjini in/ali zadnji tretjini skupne dolžine vozila,

—	dodatne bočne odsevne naprave in materiali so dovoljeni, če ne zmanjšujejo učinkovitosti obveznih svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav.

2.3.14.3.   Mesto vgradnje:

2.3.14.3.1.

Po širini: — ni posebnih zahtev.

2.3.14.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 900 mm nad tlemi; druga vrednost se lahko poveča na 1 200 mm, če je bočni odsevnik združen z drugo svetlobno napravo.

2.3.14.3.3.

Po dolžini: — ni posebnih zahtev.

2.3.14.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 10° navzgor in 10° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če je bočni odsevnik nameščen manj kot 750 mm nad tlemi,

—	β = 45° naprej in nazaj.

2.3.14.5.   Usmeritev:

—

na stran.

2.3.15.   Bočna pozicijska svetilka

2.3.15.1.   Število:

—	en ali dva na vsaki strani.

2.3.15.2.   Ureditev:

—	bočna pozicijska svetilka razreda SM1 ali SM2 se vgradi v prvi tretjini in/ali zadnji tretjini skupne dolžine vozila.

2.3.15.3.   Mesto vgradnje:

2.3.15.3.1.

Po širini: — ni posebnih zahtev.

2.3.15.3.2.

Po višini: — najmanj 250 mm in največ 1 500 mm od tal.

2.3.15.3.3.

Po dolžini: — ni posebnih zahtev.

2.3.15.4.   Geometrijska vidnost:

—	α = 10° navzgor in 10° navzdol; kot navzdol se lahko zmanjša na 5°, če je bočni odsevnik nameščen manj kot 750 mm nad tlemi,

—	β = 30° naprej in nazaj.

2.3.15.5.   Usmeritev:

—

na stran.

2.3.15.6.   Električna vezava:

—	svetilka se prižge skupaj s svetlobnimi napravami iz točke 2.1.10,

—	lahko je takšna, da bočne pozicijske svetilke utripajo z enako frekvenco, v fazi in sočasno ali izmenično, če so smerne svetilke vgrajene na isti strani vozila.

2.3.15.7.   Kontrolna svetilka za sklenjeni tokokrog:

—	v skladu z zahtevami iz točke 2.3.3.7.

2.3.15.8.   Druge zahteve:

—	ob odsotnosti predpisov za svetlobne naprave bočnih pozicijskih svetilk, ki so lahko homologirane za vozila kategorije L, se svetilke homologirajo v skladu s Pravilnikom UNECE št. 91.

2.4.   Namesto zahtev iz točk 2. do 2.3.15.8 vozila kategorije L2e, L5e, L6e in L7e lahko izpolnjujejo vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 48, kot je predpisano za vozilo kategorije M1.

V tem primeru se posebne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 48 ne nadomestijo ali opustijo na podlagi razlik v posebnih določbah ali zaradi odsotnosti posebnih določb v tej prilogi (npr. vgradnja naprav za čiščenje žarometov, naprava za ročno nastavitev žarometov).

2.5.   Ob upoštevanju različnih oblik konstrukcije vozil kategorije L2e, L5e, L6e in L7e se lahko proizvajalec vozila v soglasju s tehnično službo in homologacijskim organom odloči, da bo namesto zahtev iz točk 2. do 2.3.15.8 uporabil vse ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozila kategorije L3e. V tem primeru se posebne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53 ne nadomestijo ali opustijo na podlagi razlik v posebnih določbah ali zaradi odsotnosti posebnih določb v tej prilogi, to pa se sprejme le pri vozilih s skupno širino, ki ne presega 1 300 mm in ki se pri vožnji v ovinkih nagibajo (npr. pri vrsti vozila, ki ima splošni videz motornega kolesa, vendar je opremljeno s tremi kolesi in zato razvrščeno kot vozilo kategorije L5e).

3.   Zahteve, ki se nanašajo na vozila kategorije L4e.

3.1.   Če se bočna prikolica lahko loči od motornega kolesa tako, da se lahko motorno kolo uporablja brez nje, motorno kolo poleg zahtev iz točk 3.2 do 3.2.8.1 v nadaljevanju izpolnjuje zahteve za motorna kolesa brez prikolice iz točke 1.3. Lahko se upoštevajo tudi zahteve iz točke 1.9.

3.1.1.   V tem primeru je možno električno prekiniti smerne svetilke, vgrajene na motorno kolo in nameščene med motorno kolo in bočno prikolico.

3.2.   Kadar je bočna prikolica povezana z motornim kolesom stalno ali tako, da ju je možno ločiti, motorno kolo z bočno prikolico izpolnjuje ustrezne zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e, in dodatne določbe, navedene v nadaljevanju.

3.2.1.   Prednje pozicijske svetilke

3.2.1.1.   Število:

—	dve ali tri,

—	bočna prikolica je opremljena z eno prednjo pozicijsko svetilko,

—	motorno kolo je opremljeno z eno prednjo pozicijsko svetilko; lahko pa je opremljeno z dvema prednjima pozicijskima svetilkama, če sta vgrajeni v skladu z ustreznimi določbami Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e (samo motorno kolo).

3.2.1.2.   Mesto vgradnje:

—

mesto vgradnje je takšno, kot je navedeno v Pravilniku UNECE št. 53 za vozilo kategorije L3e, razen: 3.2.1.2.1. Po širini: — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm (ta mejna vrednost ne velja za drugo prednjo pozicijsko svetilko, vgrajeno na motorno kolo).

3.2.1.3.   Geometrijska vidnost:

—	prednji pozicijski svetilki na bočni prikolici in motornem kolesu se lahko štejeta za par.

3.2.1.4.   Pri vseh ostalih vidikih prednje pozicijske svetilke izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e.

3.2.2.   Luči za dnevno vožnjo

3.2.2.1.   Število:

—	dve ali tri,

—	bočna prikolica je opremljena z eno svetilko za dnevno vožnjo,

—	motorno kolo je lahko opremljeno z eno svetilko za dnevno vožnjo; lahko pa je opremljeno z dvema svetilkama za dnevno vožnjo, če sta vgrajeni v skladu z ustreznimi določbami Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e (samo motorno kolo).

3.2.2.2.   Mesto vgradnje:

—

mesto vgradnje je takšno, kot je navedeno v Pravilniku UNECE št. 53 za vozilo kategorije L3e, razen: 3.2.2.2.1. Po širini: — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm (ta mejna vrednost ne velja za drugo prednjo svetilko za dnevno vožnjo, vgrajeno na motorno kolo).

3.2.2.3.   Geometrijska vidnost:

—	svetilki za dnevno vožnjo na bočni prikolici in motornem kolesu se lahko štejeta za par.

3.2.2.4.   Pri vseh ostalih vidikih svetilke za dnevno vožnjo izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e.

3.2.3.   Smerne svetilke

3.2.3.1.   Mesto vgradnje:

—

mesto vgradnje je takšno, kot je navedeno v Pravilniku UNECE št. 53 za vozilo kategorije L3e, razen: 3.2.3.1.1. Po širini (zadeva vse električno vezane smerne svetilke): — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm; — notranja robova površine sevanja sta drug od drugega oddaljena vsaj 600 mm; — med površino sevanja prednje smerne svetilke in najbližjega žarometa s kratkim svetlobnim pramenom je razdalja najmanj: — 75 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 90 cd, — 40 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 175 cd, — 20 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 250 cd, — ≤ 20 mm pri najmanjši jakosti svetlobe smerne svetilke 400 cd, — prednji smerni svetilki imata primerljive ravni fotometrične učinkovitosti, prav tako obe zadnji smerni svetilki. 3.2.3.1.2. Po dolžini (ta točka se uporablja le za bok bočne prikolice): — prednja smerna svetilka se namesti na sprednjo polovico bočne prikolice, zadnja smerna svetilka pa se namesti na zadnjo polovico.

3.2.3.2.   Geometrijska vidnost:

—	vodoravni koti so pojasnjeni tako: glej sliko 9-4. Slika 9-4 Ureditev smernih svetilk

3.2.3.3.   Pri vseh ostalih vidikih smerne svetilke izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e.

3.2.4.   Varnostne utripalke

3.2.4.1.   Varnostno utripanje nastane s hkratnim delovanjem vseh smernih svetilk, kot je navedeno v točkah 3.1 do 3.2 in 3.2.3 do 3.2.3.3.

3.2.5.   Zadnje pozicijske svetilke

3.2.5.1.   Število:

—	dve ali tri,

—	bočna prikolica je opremljena z eno zadnjo pozicijsko svetilko,

—	motorno kolo je opremljeno z eno zadnjo pozicijsko svetilko; lahko pa je opremljeno z dvema zadnjima pozicijskima svetilkama, če sta vgrajeni v skladu z ustreznimi določbami Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e (samo motorno kolo).

3.2.5.2.   Mesto vgradnje:

—

mesto vgradnje je takšno, kot je navedeno v Pravilniku UNECE št. 53 in predpisano za vozilo kategorije L3e, razen: 3.2.5.2.1. Po širini: — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm (ta mejna vrednost ne velja za drugo zadnjo pozicijsko svetilko, vgrajeno na motorno kolo).

3.2.5.3.   Geometrijska vidnost:

—	zadnji pozicijski svetilki na bočni prikolici in motornem kolesu se lahko štejeta za par.

3.2.5.4.   Pri vseh ostalih vidikih zadnje pozicijske svetilke izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e.

3.2.6.   Zavorne svetilke

3.2.6.1.   Število:

—	dve ali tri,

—	bočna prikolica je opremljena z eno zavorno svetilko,

—	motorno kolo je opremljeno z eno zavorno svetilko; lahko pa je opremljeno z dvema zavornima svetilkama, če sta vgrajeni v skladu z ustreznimi določbami Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e (samo motorno kolo).

3.2.6.2.   Mesto vgradnje:

—

mesto vgradnje je takšno, kot je navedeno v Pravilniku UNECE št. 53 za vozilo kategorije L3e, razen: 3.2.6.2.1. Po širini: — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm (ta mejna vrednost ne velja za drugo zavorno svetilko, vgrajeno na motorno kolo).

3.2.6.3.   Geometrijska vidnost:

—	zavorni svetilki na bočni prikolici in motornem kolesu se lahko štejeta za par.

3.2.6.4.   Pri vseh ostalih vidikih zavorne svetilke izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e.

3.2.7.   Zadnji odsevnik (netrikotni)

3.2.7.1.   Število:

—	dva ali tri,

—	bočna prikolica je opremljena z enim zadnjim odsevnikom,

—	motorno kolo je opremljeno z enim zadnjim odsevnikom ali dvema, če sta vgrajena v skladu z ustreznimi določbami Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e (samo motorno kolo),

—	dodatne zadnje odsevne naprave in materiali so dovoljeni, če ne zmanjšujejo učinkovitosti obveznih svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav.

3.2.7.2.   Mesto vgradnje:

—

mesto vgradnje je takšno, kot je navedeno v Pravilniku UNECE št. 53 za vozilo kategorije L3e, razen: 3.2.7.2.1. Po širini: — prečna razdalja med zunanjima roboma površin sevanja in skrajnima roboma vozila ne presega 400 mm (ta mejna vrednost ne velja za drugi zadnji odsevnik, vgrajen na motorno kolo, ali za morebitne dodatne zadnje odsevalne naprave in materiale, vgrajene na vozilo).

3.2.7.3.   Geometrijska vidnost:

—	zadnja odsevnika na bočni prikolici in motornem kolesu se lahko štejeta za par.

3.2.7.4.   Pri vseh ostalih vidikih zadnji odsevniki izpolnjujejo zahteve iz Pravilnika UNECE št. 53, kot je predpisano za vozilo kategorije L3e.

3.2.8.   Vidnost rdeče svetilke od zadaj in vidnost bele svetilke od spredaj.

3.2.8.1.   Območje 1 in območje 2 iz Pravilnika UNECE št. 53 se uporabljata tako: glej sliki 9-5 in 9-6

Slika 9-5

Neposredna vidnost površine sevanja svetilke, ki oddaja rdečo svetlobo, naprej

Slika 9-6

Neposredna vidnost površine sevanja svetilke, ki oddaja belo svetlobo, nazaj

---

(1)  UL L 166, 18.6.2013, str. 88.

(2)  UL L 323, 6.12.2011, str. 46.