—

soglašata, da bi bilo treba sprejetje sklepa o zagotavljanju nadaljnje makrofinančne pomoči Gruziji obravnavati v širšem kontekstu potrebe po okviru, ki bi zagotovil premišljene in učinkovite sklepe o zagotavljanju makrofinančne pomoči tretjim državam,

—

soglašata, da bi moralo sprejetje sklepov o dejavnostih glede makrofinančne pomoči temeljiti na spodaj navedenih premislekih in načelih za odobritev makrofinančne pomoči Unije upravičenim tretjim državam in ozemljem, brez poseganja v pravico do zakonodajne pobude in pravno obliko, ki jo utegne dobiti prihodnji instrument, s katerim bi formalizirali navedene premisleke in načela,

—

se zavezujeta, da bodo prihodnji posamezni sklepi o odobritvi makrofinančne pomoči Unije v celoti odsevali te premisleke in načela.

1.

Unija ima vodilno vlogo pri zagotavljanju gospodarske, finančne in tehnične pomoči tretjim državam. Makrofinančna pomoč Unije (v nadaljnjem besedilu: makrofinančna pomoč) se je izkazala za učinkovit instrument za gospodarsko stabilizacijo in gonilo strukturnih reform v državah in na ozemljih, ki izkoriščajo prednosti te pomoči (v nadaljnjem besedilu: upravičenke). Unija bi morala biti v skladu s svojo splošno politiko glede držav kandidatk, potencialnih držav kandidatk in sosednjih držav pristojna za zagotavljanje makrofinančne pomoči tistim državam, ki si prizadevajo za oblikovanje območja skupne stabilnosti, varnosti in blaginje.

2.

Makrofinančna pomoč bi morala temeljiti na začasnih sklepih za posamezno državo, ki jih sprejemata Evropski parlament in Svet. Cilj teh načel je povečati uspešnost in učinkovitost postopka sprejemanja odločitev, na podlagi katerega se sprejemajo ti sklepi, in njihovega izvajanja, izboljšati način, na katerega upravičenke uresničujejo politične pogoje za odobritev makrofinančne pomoči, ter povečati preglednost pomoči in okrepiti demokratični nadzor nad njo.

3.

Evropski parlament je v svoji resoluciji o izvajanju makrofinančne pomoči tretjim državam z dne 3. junija 2003 pozval k sprejetju okvirne uredbe za makrofinančno pomoč, da bi se pospešil postopek odločanja ter zagotovila uradna in pregledna podlaga za ta finančni instrument.

4.

Svet je v svojih sklepih z dne 8. oktobra 2002 določil merila (tako imenovana genvalska merila) za usmerjanje ukrepov makrofinančne pomoči. Ustrezno bi bilo posodobiti in pojasniti ta merila, med drugim merila za določanje ustrezne oblike pomoči (posojilo, subvencija ali kombinacija obeh).

5.

S pomočjo teh načel bi morala imeti Unija možnost hitro zagotoviti makrofinančno pomoč, zlasti kadar okoliščine zahtevajo takojšnje ukrepanje, ter povečati jasnost in preglednost meril, ki se uporabljajo pri izvajanju makrofinančne pomoči.

6.

Komisija bi morala zagotoviti, da je makrofinančna pomoč skladna s ključnimi načeli, cilji in ukrepi, sprejetimi na različnih področjih zunanjih ukrepov, in drugimi ustreznimi politikami Unije.

7.

Makrofinančna pomoč bi morala podpirati zunanjo politiko Unije. Službe Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje (v nadaljnjem besedilu: ESZD) bi morali v celotnem obdobju zagotavljanja makrofinančne pomoči tesno sodelovati med seboj z namenom usklajevanja in zagotavljanja doslednosti zunanje politike Unije.

8.

Z makrofinančno pomočjo bi bilo treba podpreti zavezanost upravičenk skupnim vrednotam Unije, vključno z demokracijo, pravno državo, dobrim upravljanjem, spoštovanjem človekovih pravic, trajnostnim razvojem in zmanjševanjem revščine, ter zavezanost načelom odprte in pravične trgovine, ki temelji na pravilih.

9.

Predpogoj za dodelitev makrofinančne pomoči bi moral biti, da država upravičenka spoštuje učinkovite demokratične mehanizme, vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic. Komisija bi morala redno spremljati navedene predpogoje.

10.

Posebni cilji posameznih sklepov o makrofinančni pomoči bi morali vključevati izboljšanje učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti sistemov za upravljanje javnih financ v upravičenkah. Komisija bi morala redno spremljati uresničevanje teh ciljev.

11.

Makrofinančna pomoč bi morala biti namenjena podpori pri ponovnem vzpostavljanju vzdržnega stanja na področju zunanjega financiranja v tretjih državah in ozemljih, ki se soočajo s pomanjkanjem tuje valute in s tem povezanimi težavami pri zunanjem financiranju. Z makrofinančno pomočjo se ne bi smela zagotavljati redna finančna podpora, prav tako pa ne bi smel biti njen primarni cilj podpora gospodarskemu in družbenemu razvoju upravičenk.

12.

Makrofinančna pomoč bi morala dopolnjevati sredstva, ki jih zagotovijo Mednarodni denarni sklad (v nadaljnjem besedilu: MDS) in druge multilateralne finančne institucije, pri čemer bi moralo biti breme pravično porazdeljeno med Unijo in drugimi donatorji. Z makrofinančno pomočjo bi se morala zagotoviti dodana vrednost sodelovanja Unije.

13.

Za zagotovitev učinkovite zaščite finančnih interesov Unije, povezanih z makrofinančno pomočjo, bi morale upravičenke sprejeti ustrezne ukrepe v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in drugih nepravilnosti, povezanih s to pomočjo, ter za boj proti tem pojavom, poleg tega pa bi bilo treba sprejeti določbe za nadzor, ki ga izvaja Komisija, in za revizije Računskega sodišča.

14.

Izbira postopka za sprejetje memorandumov o soglasju bi se morala določiti v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 182/2011. V tem okviru bi se moral kot splošno pravilo uporabljati svetovalni postopek, vendar je glede na morebitni pomembni učinek posojil, ki presegajo prag, določen v delu B, za ta posojila ustrezno uporabiti postopek pregleda.

(a)

Makrofinančna pomoč bi morala biti izreden finančni instrument za nevezano in nenamensko pomoč za plačilno bilanco upravičenim tretjim državam in ozemljem. Namenjena bi morala biti ponovni vzpostavitvi vzdržnega stanja na področju zunanjega financiranja v državah upravičenkah in na ozemljih s težavami na tem področju. Podpirati bi morala izvajanje političnega programa, ki vsebuje odločne prilagoditvene ukrepe in ukrepe strukturne reforme, katerih cilj je, zlasti v programskem obdobju, odpraviti plačilnobilančne težave ter okrepiti izvajanje ustreznih sporazumov z Unijo in njenih programov.

(b)

Makrofinančna pomoč bi morala biti pogojena s tem, da Komisija skupaj z multilateralnimi finančnimi institucijami ugotovi, da znatna in preostala vrzel v zunanjem financiranju presega sredstva, ki jih zagotavljajo MDS in druge multilateralne institucije, čeprav ustrezna država ali ozemlje izvaja programe za gospodarsko stabilizacijo in odločne reforme.

(c)

Makrofinančna pomoč bi morala biti kratkotrajna in bi se morala prekiniti, takoj ko postane stanje na področju zunanjega financiranja ponovno vzdržno.

—

države kandidatke in potencialne države kandidatke,

—

države in ozemlja, ki sodijo v okvir evropske sosedske politike,

—

v izjemnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah tudi druge tretje države, ki imajo pomembno vlogo za regionalno stabilnost, so za Unijo strateško pomembne ter so politično, gospodarsko in zemljepisno blizu Uniji.

(a)

Makrofinančna pomoč bi se morala načeloma zagotavljati v obliki posojila. V izjemnih primerih se lahko pomoč zagotovi v obliki subvencije ali kombinacije posojila in subvencije. Komisija bi morala pri ugotavljanju, kolikšen delež elementa subvencije je primeren, v predlogu upoštevati raven gospodarskega razvoja upravičenke, ki se določi glede na dohodek na prebivalca in stopnjo revščine, pa tudi njeno zmožnost odplačevanja na podlagi analize vzdržnosti dolga, pri čemer pa bi morala zagotoviti spoštovanje načela o pravični razporeditvi bremena med Unijo in drugimi donatorji. Pri tem bi morala Komisija upoštevati tudi, v kolikšnem obsegu mednarodne finančne institucije in drugi donatorji zadevni državi priznavajo ugodnejše pogoje.

(b)

Kadar se makrofinančna pomoč zagotovi v obliki posojila, bi morala biti Komisija pooblaščena, da si v imenu Unije izposodi potrebna sredstva na kapitalskih trgih ali od finančnih institucij in jih nato posodi upravičenki.

(c)

Dejavnosti v zvezi z najemanjem in dajanjem posojil bi se morale izvajati v eurih z istim dnem valute ter ne smejo povzročiti spremembe roka zapadlosti ali za Unijo pomeniti valutnega ali obrestnega tveganja.

(d)

Vse stroške, ki jih ima Unija v zvezi z najemanjem ali dajanjem posojil, bi morala kriti upravičenka.

(e)

Na prošnjo upravičenke in kadar okoliščine dovoljujejo ugodnejšo obrestno mero posojil, lahko Komisija sklene refinancirati vsa prvotno najeta posojila ali del teh posojil ali prestrukturirati ustrezne finančne pogoje. Dejavnosti v zvezi z refinanciranjem in prestrukturiranjem bi se morale izvesti v skladu s pogoji iz točke 3(d) in ne bi smele povzročiti podaljšanja povprečnega roka zapadlosti zadevnega posojila ali zvišanja zneska neodplačanega kapitala na dan refinanciranja ali prestrukturiranja.

(a)

Zneski makrofinančne pomoči, ki se zagotovijo v obliki subvencij, bi morali biti skladni z odobrenimi proračunskimi sredstvi iz večletnega finančnega okvira.

(b)

Zneski makrofinančne pomoči, ki se zagotovijo v obliki posojil, bi morali biti oblikovani v skladu z uredbo o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe. Zneski bi morali biti skladni z odobrenimi proračunskimi sredstvi iz večletnega finančnega okvira.

(c)

Letna odobrena proračunska sredstva bi moral odobriti proračunski organ v mejah večletnega finančnega okvira.

(a)

Določitev zneska pomoči bi morala temeljiti na preostalih potrebah upravičene države ali ozemlja po zunanjem financiranju ter upoštevati sposobnost, da se ta država oziroma ozemlje financira z lastnimi sredstvi, zlasti z mednarodnimi rezervami, ki so na voljo. Navedene potrebe po financiranju bi morala določiti Komisija v sodelovanju z mednarodnimi finančnimi institucijami, pri tem pa se opirati na celovito kvantitativno oceno in pregledno podporno dokumentacijo. Komisija bi morala pri tem upoštevati zlasti najnovejše napovedi MDS v zvezi s plačilno bilanco za zadevno državo ali ozemlje, ki jih pripravi Mednarodni denarni sklad, prav tako pa bi morala upoštevati pričakovane finančne prispevke večstranskih donatorjev, pa tudi obstoječa plačila v okviru drugih instrumentov Unije za zunanje financiranje, ki jih je prejela ta upravičena država ali ozemlje.

(b)

Dokumentacija Komisije bi morala vsebovati informacije o predvideni zalogi deviznih rezerv brez makrofinančne pomoči v primerjavi z ravnjo, ki velja za zadostno in se izmeri s pomočjo ustreznih kazalnikov, na primer razmerjem med rezervami in kratkoročnim zunanjim dolgom ter razmerjem med rezervami in uvozom države upravičenke.

(c)

Pri določanju zneska makrofinančne pomoči bi bilo treba upoštevati tudi potrebo po zagotavljanju pravične porazdelitve bremena med Unijo in drugimi donatorji ter dodano vrednost splošnega sodelovanja Unije.

(d)

Kadar se finančne potrebe upravičenke med obdobjem izplačevanja makrofinančne pomoči glede na začetne napovedi znatno zmanjšajo, bi morala Komisija v skladu s svetovalnim postopkom, kadar je pomoč enaka ali nižja od 90 milijonov EUR, ali v skladu s postopkom pregleda, kadar je pomoč višja od 90 milijonov EUR, zmanjšati znesek take pomoči ali zamrzniti ali prekiniti izplačevanje pomoči.

(a)

Pogoj za dodelitev makrofinančne pomoči bi moral biti, da država upravičenka ali ozemlje spoštuje učinkovite demokratične mehanizme, vključno z večstrankarskim parlamentarnim sistemom, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic. Komisija bi morala pripraviti javno dostopno oceno (1) izpolnjevanja tega predpogoja in bi ga morala spremljati skozi celoten življenjski ciklus makrofinančne pomoči. Ta točka bi se morala uporabljati v skladu s Sklepom o organizaciji in delovanju ESZD.

(b)

Makrofinančno pomoč bi bilo treba pogojevati z obstojem neprevidnostnega kreditnega dogovora med državo upravičenko ali ozemljem in MDS, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

(c)

Izplačevanje pomoči bi moralo biti pogojeno s stalnim nizom zadovoljivih rezultatov v zvezi s programom politike, ki ga podpira MDS, in z izpolnjevanjem predpogojev iz podtočke (a) te točke. Pogojeno bi moralo biti tudi z izvajanjem sklopa jasno določenih ukrepov gospodarske politike v določenem časovnem obdobju, ki se osredotočajo na strukturne reforme in zdrave javne finance, o katerih se dogovorita Komisija in upravičenka in ki so določeni v memorandumu o soglasju.

(d)

Da bi se zaščitili finančni interesi Unije in okrepilo upravljanje upravičenk, bi moral memorandum o soglasju vključevati ukrepe, ki so namenjeni povečanju učinkovitosti, preglednosti ter odgovornosti sistemov za upravljanje javnih financ.

(e)

Pri oblikovanju ukrepov politike bi bilo treba ustrezno upoštevati tudi napredek v zvezi z vzajemnim odpiranjem trgov, razvoj pravične trgovine, ki temelji na pravilih, ter druge prednostne naloge v okviru zunanje politike Unije.

(f)

Ukrepi politike bi morali biti skladni z obstoječimi sporazumi o partnerstvu, sporazumi o sodelovanju ali pridružitvenimi sporazumi, sklenjenimi med Unijo in upravičenko, ter s programi makroekonomske prilagoditve in strukturnih reform, ki jih izvaja upravičenka ob podpori MDS.

(a)

Država ali ozemlje, ki želi prejeti makrofinančno pomoč, bi morala predložiti pisni zahtevek Komisiji. Komisija bi morala preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz točk 1, 2, 4 in 6, nato pa bi lahko, če je to ustrezno, Evropskemu parlamentu in Svetu predložila predlog sklepa.

(b)

S sklepom o dodelitvi posojila bi bilo treba določiti znesek, najdaljši povprečni rok zapadlosti in največje število obrokov makrofinančne pomoči. Če sklep vključuje subvencijo, bi bilo treba zanjo tudi določiti znesek in največje število obrokov. Sklepu o dodelitvi subvencije bi morala biti priložena obrazložitev o dodelitvi subvencije ali njenega dela. V obeh primerih bi bilo treba določiti obdobje razpoložljivosti makrofinančne pomoči. To obdobje razpoložljivosti običajno ne bi smelo biti daljše od treh let. Komisija bi morala ob predložitvi predloga novega sklepa o dodelitvi makrofinančne pomoči posredovati tudi informacije iz točke 12(c).

(c)

Komisija bi se morala po sprejetju sklepa o dodelitvi makrofinančne pomoči v skladu s svetovalnim postopkom, kadar je pomoč enaka ali nižja od 90 milijonov EUR, ali v skladu s postopkom pregleda, kadar je pomoč višja od 90 milijonov EUR, v memorandumu o soglasju dogovoriti z upravičenko o političnih ukrepih iz točk 6(c), (d), (e) in (f).

(d)

Po sprejetju sklepa o dodelitvi makrofinančne pomoči bi se morala Komisija z upravičenko dogovoriti o podrobnih finančnih pogojih pomoči. Ti podrobni finančni pogoji bi se morali določiti v sporazumu o posojilu ali subvenciji.

(e)

Komisija bi morala obveščati Evropski parlament in Svet o razvoju dogodkov v okviru pomoči določeni državi, vključno na področju izplačil, ter tema institucijama pravočasno predložiti ustrezne dokumente.

(a)

Komisija bi morala izvajati makrofinančno pomoč v skladu s finančnimi pravili Unije.

(b)

Makrofinančno pomoč bi bilo treba izvajati v okviru neposrednega centraliziranega upravljanja.

(c)

Proračunske obveznosti bi bilo treba prevzemati na podlagi sklepov, ki jih sprejme Komisija v skladu s to točko. Kadar se makrofinančna pomoč razteza čez več proračunskih let, je mogoče proračunske obveznosti zanjo razdeliti na letne obroke.

(a)

Makrofinančno pomoč bi bilo treba izplačati centralni banki upravičenke.

(b)

Makrofinančno pomoč bi bilo treba izplačati v zaporednih obrokih, pri čemer morajo biti izpolnjeni pogoji iz točke 6(a) in pogoji iz točk 6(b) in (c).

(c)

Komisija bi morala redno preverjati, ali so pogoji iz točk 6(b) in (c) še vedno izpolnjeni.

(d)

Kadar predpogoj iz točke 6(a) ter pogoji iz točk 6(b) in (c) niso izpolnjeni, bi morala Komisija začasno zamrzniti ali prekiniti izplačevanje makrofinančne pomoči. V teh primerih bi morala Komisija obvestiti Evropski parlament in Svet o razlogih za zamrznitev ali prekinitev.

(a)

Vsi sporazumi v okviru sklepa za posamezno državo bi morali vsebovati določbe, ki zagotavljajo, da bi morale upravičenke redno preverjati, ali se finančna sredstva iz proračuna Unije uporabljajo pravilno, sprejeti ustrezne ukrepe za preprečevanje nepravilnosti in goljufij ter po potrebi sprožiti pravne postopke za izterjavo nepravilno dodeljenih sredstev, izplačanih v skladu s sklepom za posamezno državo.

(b)

Vsak sporazum v okviru sklepa za posamezno državo bi moral vsebovati določbe, ki zagotavljajo zaščito finančnih interesov Unije v skladu z veljavnim pravom Unije, zlasti glede goljufije, korupcije in drugih nepravilnosti.

(c)

Memorandum o soglasju iz točke 6(c) bi moral Komisiji in Računskemu sodišču podeliti izrecno pravico do izvajanja revizij med obdobjem, ko je makrofinančna pomoč na voljo, in po njem, vključno z revizijami dokumentov in revizijami na kraju samem, kot so operativne ocene. Memorandum bi moral prav tako izrecno pooblaščati Komisijo ali njene predstavnike za izvajanje pregledov na kraju samem in inšpekcij.

(d)

Med izvajanjem makrofinančne pomoči bi morala Komisija z operativnimi ocenami spremljati ustreznost finančnih ureditev, upravnih postopkov ter mehanizmov notranje in zunanje kontrole upravičenke, ki so povezani s takšno pomočjo.

(e)

Vsak sporazum v okviru sklepa za posamezno državo bi moral vsebovati določbe, ki zagotavljajo, da je Unija upravičena do popolnega poplačila subvencije in/ali zgodnjega poplačila posojila, kadar se ugotovi, da je bila upravičenka pri upravljanju makrofinančne pomoči vpletena v primer goljufije ali korupcije ali katere koli druge nezakonite dejavnosti, ki škodi finančnim interesom Unije.

(a)

Komisija bi morala preveriti napredek, dosežen pri izvajanju makrofinančne pomoči, in vsako leto do 30. junija predložiti letno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu.

(b)

V letnem poročilu bi bilo treba oceniti gospodarske razmere in pričakovanja upravičenk ter tudi napredek, dosežen pri izvajanju ukrepov politik iz točke 6(c).

(c)

Posredovati bi moral tudi posodobljene informacije o razpoložljivih proračunskih sredstvih v obliki posojil in subvencij, pri tem pa upoštevati predvidene dejavnosti.

(a)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročila o naknadnem vrednotenju, v katerih oceni rezultate in učinkovitost pred kratkim končanih ukrepov makrofinančne pomoči, ter sporočiti, v kolikšni meri so prispevali k ciljem pomoči.

(b)

Komisija bi morala redno in vsaj vsaka štiri leta oceniti določbe makrofinančne pomoči, pri tem pa Evropskemu parlamentu in Svetu posredovati natančen pregled te pomoči. Namen te ocene je ugotoviti, ali so cilji makrofinančne pomoči uresničeni in ali so pogoji za makrofinančno pomoč, vključno z zgornjo mejo iz točke 7(c) še zmeraj izpolnjeni, in tudi omogočiti Komisiji, da lahko poda priporočila za izboljšanje ukrepov v prihodnosti. V svoji oceni bi morala Komisija ovrednotiti tudi sodelovanje z evropskimi ali multilateralnimi finančnimi institucijami pri zagotavljanju makrofinančne pomoči.