12.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 338/37

(1)

V mednarodnem kontekstu velja obstoj različnih davčnih zakonodaj na splošno za posledico fiskalne suverenosti. V tem kontekstu so se nekatere, običajno majhne tretje države z omejenimi finančnimi potrebami odločile za nizko stopnjo davka od dohodka, ki ima splošno veljavo, tako za posameznike kot tudi podjetja, ali pa so se odločile, da takšnega davka sploh ne bodo uvedle. Takšne davčne politike niso nujno nezaželene, dokler je država dejavna v mednarodnem sodelovanju in drugim državam omogoča, da izvršujejo svojo davčno politiko.

(2)

Za politike, ki vključujejo nizko ali celo nično stopnjo davka od dohodka, pa je pogosto značilna premajhna preglednost ali izmenjava informacij z drugimi državami. Zadevne države privabljajo naložbe s tem, da nerezidentom ponujajo zatočišče za nekatere vrste mobilnih dohodkov ali kapitala in jim omogočajo, da prikrijejo obstoj takšnih dohodkov ali kapitala pred davčno upravo države, katere rezidenti so.

(3)

Za reševanje teh vidikov so bile na mednarodnih forumih, npr. v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter v okviru skupine G-20, sprejete različne spodbude. Poleg tega je Svetovni forum za preglednost in izmenjavo podatkov za davčne namene (v nadaljevanju besedila: svetovni forum) oblikoval standarde preglednosti in izmenjave informacij za davčne namene. Leta 2009 je privolil, da bo pregledal izvajanje teh standardov. Izvedel je obsežen medsebojni strokovni pregled in mnogo tradicionalnih jurisdikcij z nizko obdavčitvijo je privolilo v sklenitev dvostranskih sporazumov o izmenjavi informacij o davčnih zadevah.

(4)

Znotraj Unije so vidiki preglednosti in izmenjave informacij obravnavani v Direktivi Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (1). Poleg tega v Uniji obstaja soglasje, izraženo v kodeksu ravnanja na področju obdavčenja podjetij iz Priloge 1 k Sklepom Sveta za ekonomske in finančne zadeve z dne 1. decembra 1997 o politiki obdavčevanja (2), da škodljivi davčni ukrepi niso sprejemljivi, kar državam članicam otežuje ohranitev ali uvedbo takšnih ukrepov. Poleg tega se pri številnih ukrepih, ki bi lahko spadali v kodeks ravnanja, izvede pregled na podlagi pravil o državni pomoči, določenih v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU).

(5)

Unija si v odnosih s tretjimi državami prizadeva, da bi jih prepričala, naj se zavežejo, da bodo spoštovale načela Unije glede preglednosti in izmenjave informacij (podobna splošno sprejetim mednarodnim standardom preglednosti in izmenjave informacij) ter odpravile škodljive davčne ukrepe, opisane v sporočilu Komisije o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (3) in sporočilu Komisije o obdavčenju in razvoju sodelovanja z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (4).

(6)

Države članice, katerih davčne osnove so bile prizadete zaradi premajhne preglednosti ali škodljivih davčnih ukrepov tretjih držav, so sprejele ukrepe za izboljšanje stanja. Vendar se davkoplačevalci na takšne ukrepe odzivajo s preusmerjanjem poslovanja ali transakcij prek druge jurisdikcije z nižjo ravnijo zaščite. To tveganje je zlasti pomembno znotraj Unije, saj lahko gospodarski subjekti poslujejo kjer koli v Uniji. Posledično raven zaščite znotraj Unije pred zmanjševanjem davčne osnove ustreza najnižji ravni zaščite, ki jo omogočajo države članice.

(7)

Izkrivljanja, ki jih te razmere povzročajo znotraj Unije, imajo lahko za posledico umetne kapitalske tokove in gibanja davkoplačevalcev znotraj notranjega trga, kar ovira njegovo pravilno delovanje in zmanjšuje davčne osnove držav članic. Takšna izkrivljanja se lahko odpravijo s pristopom, ki bi ga zavzele vse države članice.

(8)

Zato je treba jasno opredeliti minimalne standarde dobrega upravljanja v davčnih zadevah, tako glede preglednosti in izmenjave informacij kot tudi škodljivih davčnih ukrepov, in številne ukrepe, ki jih je treba sprejeti v zvezi s tretjimi državami, da bi jih spodbudili k izpolnjevanju teh standardov.

(9)

Glede preglednosti in izmenjave informacij je bil v formalnih pogojih, o katerih se je dogovoril svetovni forum leta 2009, določen mednarodno priznan standard. Ti pogoji bi morali biti zato temelj tega priporočila. Kodeks ravnanja na področju obdavčenja podjetij se je znotraj Unije izkazal za ustrezno referenco, kar zadeva škodljive davčne ukrepe. Države članice so se zavezale, da bodo v tretjih državah spodbujale načela kodeksa. Zato se je za namene tega priporočila primerno sklicevati na merila kodeksa. V tem kontekstu se je tudi ustrezno sklicevati na delo Skupine za kodeks ravnanja (obdavčenje podjetij), ki je bila v okviru Sveta vzpostavljena, da bi ocenila davčne ukrepe, ki bi lahko spadali v področje uporabe kodeksa ravnanja na področju obdavčenja podjetij (5). Primeri, ki jih je ta skupina ocenila, so lahko koristni pri ocenjevanju, ali je treba kak ukrep šteti za škodljiv.

(10)

V tem priporočilu bi bilo treba navesti niz ukrepov, ki jih je treba uporabljati glede tretjih držav, ki ne izpolnjujejo minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah. Države članice bi s hkratno uporabo teh ukrepov znatno okrepile skupno učinkovitost ukrepov, ki jih sprejmejo posamezno. Zato bi lahko zmanjšali izgubo davčnih prihodkov kot tudi upravne stroške za davčne uprave in obremenitev davkoplačevalcev zaradi upoštevanja davčnih predpisov.

(11)

Da bi spodbujali uporabo minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah, je prav tako treba navesti pozitivne ukrepe za spodbujanje tretjih držav, ki te standarde izpolnjujejo ali so se zavezale, da jih bodo izpolnjevale, vendar potrebujejo pomoč, da bi to lahko dosegle.

(12)

Ukrepi, ki so navedeni v tem priporočilu in jih države članice izvajajo, morajo biti skladni s pravom Unije, zlasti s temeljnimi svoboščinami, določenimi v PDEU –

(a)

„davek od dohodka“ pomeni vsak davek od dohodka, odmerjen posameznikom ali pravnim osebam, ne glede na način, kako je odmerjen, če se uvede v imenu države, njenih političnih pododdelkov ali lokalnih organov;

(b)

„tretja država“ pomeni vsako jurisdikcijo, ki ni država članica;

(c)

„nacionalni črni seznam“ pomeni seznam, ki ga sprejme država članica in opredeljuje druge jurisdikcije, v zvezi s katerimi država članica uporablja predhodno določene davčne ukrepe ali davčne politike.

(a)

je sprejela pravne, regulativne in upravne ukrepe, namenjene izpolnjevanju standardov preglednosti in izmenjave informacij, določenih v Prilogi, in te ukrepe učinkovito izvaja;

(b)

ne izvaja škodljivih davčnih ukrepov na področju obdavčenja podjetij.

(a)

ali so do ugodnosti upravičeni le nerezidenti ali transakcije z nerezidenti;

(b)

ali so ugodnosti ločene od domačega trga, tako da ne vplivajo na nacionalno davčno osnovo;

(c)

ali so ugodnosti odobrene tudi brez prave gospodarske dejavnosti in znatne gospodarske prisotnosti v tretji državi, ki omogoča takšne davčne ugodnosti;

(d)

ali pravila za določitev dobička v zvezi z dejavnostmi v okviru večnacionalne skupine podjetij odstopajo od mednarodno sprejetih načel, zlasti pravila, dogovorjena v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj;

(e)

ali davčni ukrepi niso dovolj pregledni, vključno s primeri, v katerih so zakonske določbe sproščene na upravni ravni na nepregleden način.

4.1

Države članice bi morale objaviti črne sezname tretjih držav, ki ne izpolnjujejo minimalnih standardov iz točke 3, z namenom uporabe točke 4.3. Črni seznami bi se morali sklicevati na to priporočilo.

4.2

Države članice, ki so sprejele nacionalne črne sezname, bi morale vanje vključiti tretje države, ki ne izpolnjujejo minimalnih standardov iz točke 3.

4.3

Vsaka država članica, ki je sklenila konvencijo o dvojnem obdavčevanju s tretjo državo, ki ne izpolnjuje minimalnih standardov iz točke 3, bi si morala, kakor je najprimernejše za izboljšanje izpolnjevanja teh standardov s strani zadevne tretje države, prizadevati za ponovna pogajanja za sklenitev konvencije ali začasno prekinitev ali odpoved konvencije.

5.1

Države članice bi morale tretje države, ki izpolnjujejo minimalne standarde iz točke 3, umakniti s črnih seznamov iz točke 4.1.

5.2

Države članice bi morale proučiti možnost umika tretjih držav, ki izpolnjujejo minimalne standarde iz točke 3, z vseh obstoječih nacionalnih črnih seznamov iz točke 4.2.

5.3

Države članice bi morale proučiti možnost začetka dvostranskih pogajanj za sklenitev konvencij o dvojnem obdavčevanju s tretjimi državami, ki izpolnjujejo minimalne standarde iz točke 3.

6.1

Države članice bi morale proučiti možnost tesnejšega sodelovanja in pomoči tretjim državam, zlasti državam v razvoju, ki so se zavezale, da bodo izpolnjevale minimalne standarde iz točke 3, da bi tem državam pomagale pri učinkovitem boju proti davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju. V ta namen bi morale v take države za omejen čas napotiti davčne strokovnjake.

Pri presojanju zaveze tretjih držav k izpolnjevanju minimalnih standardov bi morale države članice upoštevati vse konkretne pokazatelje v zvezi s tem, zlasti napredek, ki ga je zadevna tretja država že dosegla na področju izpolnjevanja minimalnih standardov.

6.2

Dokler ima tretja država koristi zaradi pomoči v skladu s točko 6.1 in dosega pričakovani napredek na področju izpolnjevanja navedenih minimalnih standardov, bi se morala država članica vzdržati izvajanja ukrepov iz točke 4, razen v primeru ponovnih pogajanj za sklenitev konvencij o dvojnem obdavčevanju.