22.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 191/29

(1)

Neskladja v zakonodaji ali upravnih ukrepih držav članic, ki zadevajo okoljsko primerno zasnovo izdelkov, ki rabijo energijo, lahko povzročijo ovire v trgovini in izkrivljajo konkurenco v Skupnosti ter s tem neposredno vplivajo na vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Uskladitev nacionalnih zakonodaj je edini način za preprečevanje takšnih ovir v trgovini in nelojalne konkurence.

(2)

Izdelki, ki rabijo energijo (v nadaljevanju „IRE“), so veliki porabniki naravnih virov in energije v Skupnosti. Na okolje vplivajo tudi na številne druge načine. Pri večini skupin izdelkov, ki so na voljo na trgu Skupnosti, je mogoče zabeležiti zelo različne stopnje vplivov na okolje, čeprav se uporabljajo za podobne namene. V interesu trajnostnega razvoja bi bilo treba pri teh izdelkih, predvsem z ugotavljanjem poglavitnih virov negativnih okoljskih vplivov in izogibanjem prenašanja onesnaževanja, spodbujati stalne izboljšave skupnih okoljskih vplivov, kadar te izboljšave ne povzročajo pretiranih stroškov.

(3)

Okoljsko primerna zasnova izdelkov je ključni dejavnik Strategije Skupnosti o integrirani politiki izdelkov. Kot preventivni pristop, zasnovan za optimizacijo okoljske učinkovitosti izdelkov, ponuja resnične nove priložnosti proizvajalcem, potrošnikom in družbi kot celoti, ob tem pa ohranja njihove funkcionalne lastnosti.

(4)

Izboljšanje energetske učinkovitosti — ena od razpoložljivih možnosti je učinkovitejša končna raba električne energije — je znaten prispevek k doseganju ciljnih emisij toplogrednih plinov v Skupnosti. Potreba po električni energiji je najhitreje rastoča kategorija rabe končne energije. Brez politike, ki bi nevtralizirala ta trend, je predvidena njena rast v naslednjih 20 do 30 letih. Kakor je predlagala Komisija v Evropskem programu za podnebne spremembe (ECCP), je možno znatno zmanjšanje rabe energije. Podnebne spremembe so ena izmed prioritet Šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti iz Sklepa št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3). Varčevanje z energijo je stroškovno najučinkovitejši način za povečanje zanesljivosti oskrbe in zmanjšanje odvisnosti od uvoza. Zato bi morali pri povpraševanju sprejeti tehtne ukrepe in cilje.

(5)

Ukrepati bi bilo treba v fazi snovanja IRE, saj se zdi, da je onesnaževanje, ki ga izdelek povzroča v svojem življenjskem ciklusu, določeno v tej fazi, ko nastane tudi večina vključenih stroškov.

(6)

Da bi zagotovili prost pretok okoljsko ustreznih izdelkov in izboljšali njihov skupni okoljski vpliv, bi bilo treba vzpostaviti skladen okvir za uporabo zahtev o okoljsko primerni zasnovi IRE. Takšne zahteve Skupnosti bi morale izpolnjevati načela poštene konkurence in mednarodne trgovine.

(7)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale biti postavljene ob upoštevanju ciljev in prioritet iz Šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti, vključno z ustreznimi cilji iz tematskih strategij tega programa.

(8)

Ta direktiva želi z znižanjem potencialnih okoljskih vplivov IRE doseči visoko raven varstva okolja, kar bo na koncu koristilo potrošnikom in drugim končnim uporabnikom. Trajnostni razvoj zahteva tudi primerno upoštevanje zdravstvenih, socialnih in ekonomskih vplivov predvidenih ukrepov. Izboljšanje energetske učinkovitosti izdelkov prispeva k zanesljivosti oskrbe z energijo, ki je predpogoj za preudarno gospodarjenje in torej za trajnostni razvoj.

(9)

Če država članica meni, da mora zaradi pomembnih potreb, ki zadevajo varstvo okolja, ohraniti nacionalne določbe ali uvesti nove, ki temeljijo na znanstvenih dokazih glede varstva okolja zaradi problema, ki se v tej državi članici pojavi po sprejetju ustreznega izvedbenega ukrepa, to lahko stori ob upoštevanju člena 95(4), (5) in (6) Pogodbe, ki predvideva predhodno uradno obvestilo Komisiji in njeno odobritev.

(10)

Da bi bile okoljske koristi od izboljšane zasnove čim večje, bo morda potrebno obveščanje potrošnikov o okoljskih značilnostih in učinkovitosti IRE, ter svetovanje o okolju prijaznem načinu uporabe teh izdelkov.

(11)

Pristop Zelene knjige o integrirani politiki izdelkov, ki je pomembna novost pri Šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti, skuša zmanjšati okoljske vplive izdelkov v njihovem celotnem življenjskem ciklusu. Upoštevanje okoljskih vplivov izdelka v njegovem celotnem življenjskem ciklusu na stopnji zasnove prinaša velike možnosti za stroškovno učinkovito spodbujanje okoljskih izboljšav. Pri tem bi moralo biti dovolj prožnosti, da bi lahko te dejavnike vključili v zasnovo izdelka ob upoštevanju tehničnih, funkcionalnih in ekonomskih vidikov.

(12)

Čeprav je zaželen celovit pristop k okoljski učinkovitosti, bi morali pri sprejemanju delovnega načrta kot prednostni okoljski cilj obravnavati zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, doseženo s povečanjem energetske učinkovitosti.

(13)

Za potrebno in utemeljeno se utegne izkazati vzpostavitev posebnih, količinsko opredeljenih zahtev za okoljsko primerno zasnovo nekaterih izdelkov ali njihovih okoljskih vidikov, če hočemo njihove okoljske vplive zmanjšati na najmanjšo možno mero. Zaradi nujnosti prispevka k doseganju zavez v okviru Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in brez poseganja v integriran pristop, ki ga predvideva ta direktiva, bi bilo potrebno dati določeno prednost tistim ukrepom, s katerimi bi lahko občutno in z majhnimi stroški zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Takšni ukrepi lahko tudi prispevajo k trajnostni rabi virov in k uresničitvi desetletnega programskega okvira o trajnostni proizvodnji in porabi, o katerem so se dogovorili na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu septembra 2002.

(14)

Kot splošno načelo velja, da je treba porabo energije IRE v stanju pripravljenosti ali kadar niso v fazi delovanja, zmanjšati na najnižjo vrednost, ki je potrebna za ustrezno delovanje.

(15)

Merilo sicer predstavljajo izdelki ali tehnologije, ki so dostopni na trgu, tudi mednarodnem, in prinašajo najboljše rezultate, vendar naj bi bila raven zahtev za okoljsko primerno zasnovo določena na temelju tehnične, ekonomske in okoljske analize. Prožnost metode za ugotavljanje ravni zahtev lahko olajša hitro izboljšanje okoljske učinkovitosti. Pri tem bi se morali posvetovati z zainteresiranimi vpletenimi stranmi, ki bi aktivno sodelovale pri tej analizi. Predpisovanje obveznih ukrepov zahteva primerno posvetovanje z vpletenimi stranmi. Takšno posvetovanje lahko poudari potrebo po uvajanju po fazah ali po prehodnih ukrepih. Uvajanje vmesnih ciljev poveča predvidljivost politike, dopušča prilagajanje razvojnih ciklusov izdelkov in zainteresiranim olajšuje dolgoročno načrtovanje.

(16)

Prednost bi morale imeti alternativne rešitve, kot je na primer samoreguliranje v industriji, če bi cilje politike s takimi ukrepi lahko dosegli hitreje ali ceneje kot z obveznimi ukrepi. Zakonodajne ukrepe bi potrebovali tam, kjer se tržne sile ne bi razvijale v pravo smer ali s sprejemljivo hitrostjo.

(17)

Samoreguliranje, vključno s prostovoljnimi sporazumi, ki predstavljajo enostranske obveze industrije, lahko zagotovi hiter napredek zaradi hitrega in stroškovno učinkovitega izvajanja ter omogoča prožno in ustrezno prilagajanje tehnološkim možnostim in občutljivosti trga.

(18)

Za oceno prostovoljnih sporazumov ali drugih samoregulativnih ukrepov, predstavljenih kot alternativa izvedbenim ukrepom, je treba zagotoviti podatke najmanj o naslednjih vprašanjih: odprtost sodelovanja, dodana vrednost, zastopanost, opredeljeni in zastavljeni cilji, sodelovanje civilne družbe, spremljanje in poročanje, stroškovna učinkovitost uporabe pobud za samoreguliranje, trajnost.

(19)

Poglavje 6 „Sporočila Komisije o okoljskih dogovorih na ravni Skupnosti v okviru akcijskega načrta poenostavitve in izboljšanja regulativnega okolja“ bi lahko koristno pomagalo pri ocenjevanju samoregulacije v industriji v smislu te direktive.

(20)

Ta direktiva naj bi spodbujala tudi integracijo okoljsko primerne zasnove v malih in srednje velikih podjetjih (v nadaljevanju „MSP“) ter zelo majhnih podjetjih. Takšno integracijo bi bilo mogoče pospešiti s široko razpoložljivostjo in enostavnim dostopom do informacij o trajnostnih vidikih njihovih izdelkov.

(21)

Da se IRE, ki so skladni z zahtevami po okoljsko primerni zasnovi, določenimi v izvedbenih ukrepih te direktive, lahko dajo na notranji trg in prosto gibajo, bi morali biti označeni z znakom „CE“ in opremljeni z dodatnimi informacijami. Za zagotovitev zmanjšanja okoljskih vplivov reguliranih IRE in poštene konkurence je nujno strogo uveljavljanje izvedbenih ukrepov.

(22)

Komisija naj se pri pripravi izvedbenih ukrepov in delovnega načrta posvetuje s predstavniki držav članic in ustreznimi interesnimi skupinami, ki jih zadeva določena skupina izdelkov, na primer industrije, vključno z MSP, obrtjo, sindikati, trgovci na debelo in drobno, uvozniki, okoljevarstvenimi skupinami in organizacijami potrošnikov.

(23)

Pri pripravi izvedbenih ukrepov bi morala Komisija primerno upoštevati obstoječo nacionalno okoljsko zakonodajo, zlasti o strupenih snoveh, za katero so države članice naznanile, da bi jo po njihovem mnenju morale ohraniti, ne da bi se zmanjšala obstoječa in upravičena raven varstva v državah članicah.

(24)

Upoštevati bi morali module in pravila, namenjene uporabi v direktivah o tehnični uskladitvi, ki jih določa Sklep Sveta 93/465/EGS z dne 22. julija 1993 o modulih za različne faze postopkov ugotavljanja skladnosti in o pravilih za pritrditev in uporabo znaka skladnosti CE, ki so namenjeni uporabi v direktivah o tehnični uskladitvi (4).

(25)

Da bi izboljšali nadzor na trgu, bi si morali nadzorni organi izmenjevati informacije o ukrepih, predvidenih na področju uporabe te direktive. Pri takšnem sodelovanju bi bilo treba čim bolje izkoristiti elektronska komunikacijska sredstva in ustrezne programe Skupnosti. Olajšati bi morali izmenjavo informacij o okoljski učinkovitosti v življenjskem ciklusu izdelkov in dosežkih zasnovnih rešitev. Zbiranje in razširjanje znanja, pridobljenega v okviru prizadevanj proizvajalcev za okoljsko primerno zasnovo, je ena izmed ključnih koristi, ki jih prinaša ta direktiva.

(26)

Pristojni organ je običajno javni ali zasebni organ, ki ga imenujejo javni organi in ki zagotavlja potrebna jamstva glede nepristranskosti in razpolaga s strokovnimi izkušnjami ter znanjem za izvajanje preverjanja skladnosti izdelka z ustreznimi izvedbenimi ukrepi.

(27)

Ob upoštevanju pomembnosti izogibanja neskladnosti bi morale države članice zagotoviti potrebna sredstva za izvajanje učinkovitega tržnega nadzora.

(28)

Kar zadeva usposabljanje in obveščanje MSP o okoljsko primerni zasnovi, je morda primerno razmisliti o spremljajočih dejavnostih.

(29)

V interesu delovanja notranjega trga je vzpostaviti standarde, usklajene na ravni Skupnosti. Ko se v Uradnem listu Evropske unije objavi sklicevanje na tak standard, naj bi njegovo upoštevanje pomenilo domnevo o skladnosti z ustreznimi zahtevami, ki jih določa izvedbeni ukrep, sprejet na podlagi te direktive, pa čeprav morajo biti dovoljeni tudi drugi načini izkazovanja takšne skladnosti.

(30)

Ena izmed glavnih vlog harmoniziranih standardov bi morala biti pomoč proizvajalcem pri uporabi izvedbenih ukrepov, sprejetih na podlagi te direktive. Takšni standardi bi lahko bili odločilni pri določanju merilnih in preskusnih metod. V primeru splošnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo bi lahko harmonizirani standardi znatno pomagali proizvajalcem pri določanju okoljskega profila njihovega izdelka v skladu z zahtevami ustreznega izvedbenega ukrepa. Ti standardi bi morali jasno opredeljevati razmerje med njihovimi določili in obravnavanimi zahtevami. Namen harmoniziranih standardov ne bi smel biti postavljanje omejitev za okoljske vidike.

(31)

Za namene opredelitve pojmov, uporabljenih v tej direktivi, se je primerno sklicevati na ustrezne mednarodne standarde, na primer ISO 14040.

(32)

Ta direktiva je v skladu z nekaterimi načeli za izvajanje novega pristopa, ki ga določa Resolucija Sveta z dne 7. maja 1985 o novem pristopu k tehnični uskladitvi in standardom (5), in o sklicevanju na usklajene evropske standarde. Resolucija Sveta z dne 28. oktobra 1999 o vlogi standardizacije v Evropi (6) priporoča Komisiji, da bi preučila, ali bi lahko razširili načelo novega pristopa na dotlej nepokrita področja in s tem izboljšali in poenostavili zakonodajo, kjer koli je to mogoče.

(33)

Ta direktiva dopolnjuje obstoječe instrumente Skupnosti, kakor so Direktiva Sveta 92/75/EGS z dne 22. septembra 1992 o navajanju porabe energije in drugih virov gospodinjskih aparatov s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (7), Uredba (ES) št. 1980/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o spremenjenem sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (8), Uredba (ES) št. 2422/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o programu Skupnosti za označevanje energetske učinkovitosti pisarniške opreme (9), Direktiva 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (10), Direktiva 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (11) in Direktiva Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z omejitvami pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov (12). Sinergija med to direktivo in obstoječimi instrumenti Skupnosti naj bi povečala njihove učinke in oblikovala skladne zahteve, katerim naj bi zadostili proizvajalci.

(34)

Direktiva Sveta 92/42/EGS z dne 21. maja 1992 o zahtevanih izkoristkih novih toplovodnih kotlov na tekoča ali plinasta goriva (13), Direktiva 96/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. septembra 1996 o zahtevah po energetski učinkovitosti za gospodinjske električne hladilnike, zamrzovalnike in njihove kombinacije (14) in Direktiva 2000/55/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o zahtevah za energijsko učinkovitost predstikalnih naprav za fluorescenčne sijalke (15) že vsebujejo določila o spremenjenih zahtevah po energetski učinkovitosti, zato morajo biti vključene v sedanji okvir.

(35)

Direktiva 92/42/EGS predvideva sistem razvrščanja z zvezdicami, ki je namenjen za potrjevanje energetske učinkovitosti kotlov. Ker se države članice in industrija strinjajo, da sistem razvrščanja z zvezdicami ni prinesel pričakovanega rezultata, je treba Direktivo 92/42/EGS spremeniti in s tem ustvariti prostor za učinkovitejše sisteme.

(36)

Zahteve, določene v Direktivi Sveta 78/170/EGS z dne 13. februarja 1978 o učinkovitosti generatorjev toplote za ogrevanje prostorov in pripravo tople vode v novih ali obstoječih neindustrijskih stavbah ter o izolaciji distribucijskih omrežij toplote in tople sanitarne vode v novih neindustrijskih stavbah (16), so bile nadomeščene z določbami Direktive 92/42/EGS, Direktive Sveta 90/396/EGS z dne 29. junija 1990 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z napravami na plinsko gorivo (17) in Direktive 2002/91/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o energetski učinkovitosti stavb (18). Zato bi bilo treba Direktivo 78/170/EGS razveljaviti.

(37)

Direktiva Sveta 86/594/EGS z dne 1. decembra 1986 o emisijah hrupa, ki ga povzročajo gospodinjski aparati (19), določa pogoje, po katerih lahko države članice zahtevajo objavo podatkov o emisijah hrupa, ki ga povzročajo takšni aparati, in opredeljuje postopek za ugotavljanje ravni hrupa. Zaradi uskladitve bi bilo treba emisije hrupa vključiti v integrirano oceno okoljske učinkovitosti. Ker ta direktiva predvideva takšen integriran pristop, bi bilo treba Direktivo 86/594/EGS razveljaviti.

(38)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi morali sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (20).

(39)

Države članice bi morale določiti kazni, ki se bodo uporabljale v primeru kršitev nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo. Te kazni naj bodo učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(40)

Velja spomniti, da člen 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (21) navaja, da „naj Svet spodbuja države članice, naj za lastno rabo in v interesu Skupnosti sestavljajo svoje preglednice, ki bodo, kolikor je to mogoče, ponazarjale korelacijo med direktivami in določbami za njihov prenos, in te preglednice objavljajo“.

(41)

Ker cilja predlaganih ukrepov, to je zagotoviti delovanje notranjega trga tako, da se od izdelkov zahteva primerna stopnja okoljske učinkovitosti, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi njegovega obsega in učinkov laže doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(42)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Odborom regij, ki ni podal mnenja —

1.

„izdelek, ki rabi energijo (IRE)“ je izdelek, katerega pravilno delovanje je, potem ko je dan v promet in/ali v uporabo, odvisno od dovajanja energije (električne energije, fosilnih goriv in obnovljivih virov energije), ali izdelek za proizvodnjo, prenos in merjenje takšne energije, vključno z deli, ki so odvisni od dovajanja energije in so namenjeni vgradnji v IRE, za katere velja ta direktiva, ki so dani v promet in/ali uporabo kot samostojni deli za končne uporabnike in za katere je mogoče neodvisno oceniti njihovo okoljsko učinkovitost;

2.

„sestavni deli in sklopi“ so deli, ki so namenjeni vgradnji v IRE in niso dani v promet in/ali v uporabo kot samostojni deli za končne uporabnike ali pa njihove okoljske učinkovitosti ni mogoče oceniti neodvisno;

3.

„izvedbeni ukrepi“ so ukrepi, sprejeti v skladu s to direktivo, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo opredeljenih IRE ali za njihove okoljske vidike;

4.

„dati v promet“ pomeni prvič ponuditi IRE na trgu Skupnosti z namenom distribucije ali uporabe v Skupnosti, za plačilo ali zastonj, ne glede na prodajno tehniko;

5.

„dati v uporabo“ pomeni prvo uporabo IRE za predviden namen s strani končnega uporabnika v Skupnosti;

6.

„proizvajalec“ je vsaka fizična ali pravna oseba, ki proizvaja IRE, za katere velja ta direktiva, in je odgovorna za njihovo skladnost s to direktivo glede dajanja v promet in/ali v uporabo, pod proizvajalčevim lastnim imenom ali blagovno znamko ali za lastno uporabo proizvajalca. Če proizvajalca, v skladu z opredelitvijo v prvem stavku, ali uvoznika, kakor je opredeljen v točki 8, ni mogoče določiti, je proizvajalec vsaka fizična ali pravna oseba, ki daje v promet in/ali v uporabo IRE, za katere velja ta direktiva;

7.

„pooblaščeni zastopnik“ je vsaka fizična ali pravna oseba s sedežem v Skupnosti, ki je pridobila pisno pooblastilo proizvajalca za opravljanje vseh ali dela obveznosti in formalnosti, povezanih s to direktivo, v njegovem imenu;

8.

„uvoznik“ je vsaka fizična ali pravna oseba s sedežem v Skupnosti, ki v okviru svojega poslovanja na trg Skupnosti daje izdelke iz tretje države;

9.

„materiali“ so vsi materiali, ki se uporabijo v življenjskem ciklusu IRE;

10.

„zasnova izdelka“ pomeni vrsto postopkov, ki pretvarjajo pravne, tehnične, varnostne, funkcionalne, tržne ali druge zahteve, ki jim mora IRE ustrezati, v tehnične lastnosti IRE;

11.

„okoljski vidik“ pomeni element ali funkcijo IRE, ki lahko v njegovem življenjskem ciklusu vpliva na okolje;

12.

„okoljski vpliv“ pomeni vsako spremembo okolja, ki v celoti ali delno izvira iz IRE v njegovem življenjskem ciklusu;

13.

„življenjski ciklus“ pomeni sosledna in med seboj povezana obdobja IRE od uporabe surovin do dokončne odstranitve;

14.

„ponovna uporaba“ pomeni vsak postopek, v katerem se IRE ali njegovi deli po koncu prve uporabe ponovno uporabijo za isti namen, za katerega so bili ustvarjeni, vključno z nadaljnjo uporabo IRE, ki se vrača na zbiralno mesto, k distributerju, izvajalcu recikliranja ali proizvajalcu, pa tudi z uporabo obnovljenega IRE;

15.

„recikliranje“ pomeni ponovno obdelavo odpadnih materialov v proizvodnem procesu za prvotni namen ali v druge namene, vendar ne za energetsko predelavo;

16.

„energetska predelava“ pomeni uporabo gorljivih odpadkov za proizvodnjo energije z neposrednim sežigom, skupaj z drugimi odpadki ali brez njih, vendar z uporabo toplote;

17.

„predelava“ pomeni vsako primerno operacijo, navedeno v Prilogi II B k Direktivi Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (22);

18.

„odpadki“ so vsaka snov ali predmet iz skupin iz Priloge I k Direktivi 75/442/EGS, ki jo imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči;

19.

„nevarni odpadki“ pomenijo vsak odpadek iz člena 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (23);

20.

„ekološki profil“ je opis vnosov in iznosov (na primer materialov, emisij in odpadkov), v skladu z izvedbenim ukrepom, ki velja za IRE, v njegovem celotnem življenjskem ciklusu, pomembnih z vidika njegovega vpliva na okolje in izraženih v merljivih fizikalnih količinah;

21.

„okoljska učinkovitost“ IRE pomeni rezultate proizvajalčevega upravljanja z okoljskimi vidiki IRE, razvidne iz njegove tehnične dokumentacije;

22.

„izboljšanje okoljske učinkovitosti“ pomeni postopek izboljšanja okoljske učinkovitosti IRE skozi več generacij, čeprav ne nujno pri vseh okoljskih vidikih izdelka hkrati;

23.

„okoljsko primerna zasnova“ pomeni sistematično integracijo okoljskih vidikov v zasnovo izdelka, da bi se izboljšala okoljska učinkovitost IRE v njegovem življenjskem ciklusu;

24.

„zahteva po okoljsko primerni zasnovi“ je vsaka zahteva v zvezi z IRE ali zasnovo IRE, namenjena izboljšanju njegove okoljske učinkovitosti, ali vsaka zahteva po zagotavljanju podatkov o okoljskih vidikih IRE;

25.

„splošna zahteva po okoljsko primerni zasnovi“ je vsaka zahteva po okoljsko primerni zasnovi, ki temelji na ekološkem profilu kot celoti in nima določenih mejnih vrednosti za posamezne okoljske vidike;

26.

„posebna zahteva po okoljsko primerni zasnovi“ je količinsko določena in merljiva zahteva po okoljsko primerni zasnovi, povezana z določenim okoljskim vidikom IRE, na primer porabo energije med delovanjem, preračunano na dano enoto koristka;

27.

„harmonizirani standard“ je tehnična specifikacija, ki jo je s pooblastilom Komisije sprejel priznani organ za standardizacijo v skladu s postopki, določenimi v Direktivi 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (24), da bi določil evropsko zahtevo, skladnost s katero ni obvezna.

(i)

za organiziranje ustreznih preverjanj skladnosti IRE v primernem obsegu in da zavežejo proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika, da umakne neskladne IRE iz prometa v skladu s členom 7;

(ii)

za pozivanje zadevnih strani k zagotavljanju vseh potrebnih podatkov, navedenih v izvedbenih ukrepih;

(iii)

za jemanje vzorcev izdelkov, na katerih izvedejo preskuse skladnosti.

—

zagotoviti, da so na trg ali v promet dani IRE, ki so v skladu s to direktivo in ustreznim izvedbenim ukrepom,

—

dati na razpolago izjavo o skladnosti in tehnično dokumentacijo.

(a)

ali je mogoče informacije podati z usklajenimi simboli, priznanimi šiframi ali drugimi ukrepi;

(b)

vrsto predvidenega uporabnika IRE in naravo podatkov, ki morajo biti zagotovljeni.

(a)

neizpolnjevanja zahtev veljavnega izvedbenega ukrepa;

(b)

nepravilne uporabe harmoniziranih standardov iz člena 10(2);

(c)

pomanjkljivosti v harmoniziranih standardih iz člena 10(2).

—

potrebne informacije o tem, kako lahko sami prispevajo k trajnostni uporabi izdelka,

—

podatke o ekološkem profilu izdelka in koristih okoljsko primerne zasnove, kadar to zahteva izvedbeni ukrep.

(a)

letni obseg prodaje IRE v Skupnosti in trgovanja z njim, ki predstavlja pomemben obseg, mora biti po najnovejših dosegljivih podatkih okvirno več kot 200 000 enot;

(b)

IRE mora imeti glede na količino, dano v promet in/ali v uporabo, pomemben okoljski vpliv v Skupnosti, kot je opredeljeno v strateških prioritetah Skupnosti iz Sklepa št. 1600/2002/ES;

(c)

IRE mora pomeniti pomembno možnost za izboljšanje vpliva na okolje brez pretiranih stroškov, pri čemer se zlasti upošteva:

(a)

okoljske prioritete Skupnosti, na primer tiste, ki jih navaja Sklep št. 1600/2002/ES ali Evropski program Komisije za podnebne spremembe (EPPS);

(b)

ustrezno zakonodajo Skupnosti in samoreguliranje, na primer prostovoljne sporazume, ki naj bi glede na oceno v skladu s členom 17 prispevali k hitrejšemu doseganju ciljev ali nižjim stroškom kot obvezne zahteve.

(a)

upošteva življenjski ciklus IRE in vse njegove pomembne okoljske vidike, med drugim energetsko učinkovitost. Poglobljenost analize okoljskih vidikov in možnost izboljšanja mora biti sorazmerna z njihovo pomembnostjo. S sprejetjem zahteve za okoljsko primerno zasnovo glede pomembnih okoljskih vidikov IRE se ne sme čezmerno zavlačevati zaradi negotovosti drugih vidikov;

(b)

opravi oceno, v kateri se upoštevajo vplivi na okolje, potrošnike in proizvajalce, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, glede konkurenčnosti, vključno s trgi izven Skupnosti, inovativnosti, dostopa do trga ter stroškov in koristi;

(c)

upošteva obstoječo nacionalno okoljsko zakonodajo, ki jo države članice ocenjujejo kot pomembno;

(d)

opravi primerno posvetovanje z imetniki delnic;

(e)

pripravi obrazložitveni memorandum o osnutku izvedbenega ukrepa na podlagi ocene iz točke (b);

(f)

določi datum(-e) uveljavitve, morebitne postopne ali prehodne ukrepe ali obdobja in pri tem posebej upošteva možne vplive na MSP ali na določene skupine izdelkov, ki jih izdelujejo predvsem MSP.

(a)

s stališča uporabnika ne smejo imeti pomembnih negativnih vplivov na uporabnost izdelka;

(b)

ne smejo imeti škodljivih zdravstvenih, varnostnih in okoljskih vplivov;

(c)

ne smejo imeti občutnega negativnega vpliva na potrošnike, zlasti glede cenovne dostopnosti in stroškov izdelka v življenjskem ciklusu;

(d)

ne smejo imeti občutnega negativnega vpliva na konkurenčnost industrije;

(e)

določitev zahteve za okoljsko primerno zasnovo proizvajalcem načeloma ne sme naložiti uporabe zaščitene tehnologije;

(f)

proizvajalcem ne sme naložiti pretiranega upravnega bremena.

—

izvedbene ukrepe, začenši s tistimi izdelki, za katere EPPS ugotavlja, da ponujajo velike možnosti za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na primer naprave za ogrevanje in segrevanje vode, sistemi elektromotorjev, razsvetljava v gospodinjstvih in terciarnih sektorjih, gospodinjski aparati, pisarniška oprema v gospodinjstvih in terciarnih sektorjih, potrošna elektronika in HVAC sistemi (ogrevanje, prezračevanje in klimatizacija),

—

ločen izvedbeni ukrep za zmanjšanje izgub v stanju pripravljenosti za skupino izdelkov.

1.

Člen 6 se črta.

2.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 10a

Ta direktiva predstavlja izvedbeni ukrep v smislu člena 15 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/32/ES z dne 6. julija 2005 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, ki rabijo energijo (26), glede energetske učinkovitosti med uporabo, v skladu s to direktivo, in se lahko spremeni ali razveljavi v skladu s členom 19(2) Direktive 2005/32/ES.

3.

Del 2 Priloge I se črta.

4.

Priloga II se črta.