29.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 312/67

(1)

Člen 16 Pogodbe določa, da brez poseganja v člene 73, 86 in 87 Skupnost v mejah svojih pristojnosti skrbi za to, da službe splošnega gospodarskega pomena delujejo na podlagi načel in pogojev, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog.

(2)

Za delovanje nekaterih služb splošnega gospodarskega pomena na podlagi načel in pogojev, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog, se lahko izkaže kot potrebna finančna podpora s strani države za pokrivanje nekaterih ali vseh posebnih stroškov, ki izhajajo iz obveznosti javnih storitev. V skladu s členom 295 Pogodbe na podlagi razlage sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z vidika zakonodaje Skupnosti ni pomembno, ali takšne storitve splošnega gospodarskega pomena opravljajo javna ali zasebna podjetja.

(3)

V zvezi s tem člen 86(2) Pogodbe navaja, da za podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, veljajo pravila iz Pogodbe, zlasti pravila o konkurenci. Člen 86(2) pa dopušča odstopanje od pravil, ki jih vsebuje Pogodba, pod pogojem, da so izpolnjena nekatera merila. Prvič, obstajati mora akt o pooblastitvi, s katerim država pooblašča podjetje za opravljanje določene naloge. Drugič, pooblastitev se mora nanašati na storitev splošnega gospodarskega pomena. Tretjič, odstopanje mora biti nujno za opravljanje dodeljenih nalog in sorazmerno z navedenim namenom (v nadaljnjem besedilu „pogoj o nujnosti“). Razvoj trgovine prav tako ne sme biti prizadet v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Skupnosti.

(4)

V svoji sodbi v zadevi Altmark Trans GmbH in Regierungspräsidium Magdeburg proti Nahverkehrsgesellschaft Altmark GmbH  (1) („Altmark“) je Sodišče odločilo, da nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. Prvič, podjetju, ki prejme nadomestilo, mora biti dejansko zaupano izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, obveznosti pa morajo biti jasno določene. Drugič, parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, je treba določiti vnaprej na objektiven in pregleden način. Tretjič, nadomestilo ne sme presegati zneska, potrebnega za pokrivanje vseh ali nekaterih stroškov, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. Nazadnje, če podjetje, ki naj bi izpolnjevalo obveznosti javnih storitev, v danem primeru ni izbrano v skladu s postopkom oddaje javnih naročil, ki naj bi omogočil izbiro ponudnika, sposobnega, da te storitve skupnosti zagotovi po najnižjih stroških, je treba stopnjo potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi nastali v tipičnem podjetju, ki je dobro vodeno in ima zagotovljena ustrezna transportna sredstva.

(5)

Če so izpolnjena navedena štiri merila, nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči ter se ne uporabljata člena 87 in 88 Pogodbe. Če države članice ne spoštujejo navedenih meril in če so izpolnjena splošna merila za uporabo člena 87(1) Pogodbe, nadomestilo za javne storitve pomeni državno pomoč v skladu s členi 73, 86, 87 in 88 Pogodbe. To odločbo je zato treba uporabljati le za nadomestilo za javne storitve, v kolikor pomeni državno pomoč.

(6)

Člen 86(3) Pogodbe omogoča Komisiji, da opredeli pomen in obseg odstopanja v skladu s členom 86(2) Pogodbe in po potrebi določi pravila, namenjena omogočanju učinkovitega spremljanja izpolnjevanja meril iz člena 86(2). Zato je treba določiti pogoje, pod katerimi so nekateri sistemi nadomestil združljivi s členom 86(2) in jih ni treba predhodno priglasiti v skladu s členom 88(3) Pogodbe.

(7)

Takšna pomoč se lahko šteje za združljivo le, če je dodeljena za zagotovitev opravljanja storitev, ki pomenijo storitve splošnega gospodarskega pomena iz člena 86(2) Pogodbe. Iz sodne prakse izhaja, da imajo države članice, z izjemo sektorjev, v katerih je področje urejeno z zakonodajo Skupnosti, visoko stopnjo diskrecije pri uvrščanju storitev med storitve splošnega gospodarskega pomena. Z izjemo sektorjev, v katerih je področje urejeno z zakonodajo Skupnosti, je torej naloga Komisije zagotoviti, da pri opredeljevanju storitev splošnega gospodarskega pomena ni očitnih napak.

(8)

Za uporabo člena 86(2) Pogodbe mora država članica podjetje, ki prejme pomoč, izrecno pooblastiti za opravljanje posebne storitve splošnega gospodarskega pomena. V skladu s sodno prakso v zvezi z razlago člena 86(2) Pogodbe mora takšen akt ali akti o pooblastitvi podrobno določati vsaj natančno vrsto, obseg in trajanje dodeljenih obveznosti javnih storitev in identiteto zadevnih podjetij.

(9)

Za zagotovitev izpolnjevanja meril iz člena 86(2) je treba določiti natančnejše pogoje, ki morajo biti izpolnjeni glede pooblastitve opravljanja storitev splošnega gospodarskega pomena. Znesek nadomestila se dejansko lahko ustrezno izračuna in pregleda le, če so obveznosti javnih storitev, ki jih imajo podjetja, in obveznosti, ki jih ima država, jasno določene v javnem aktu pristojnih javnih organov v zadevni državi članici. Oblika instrumenta se lahko razlikuje od ene države članice do druge, vendar mora določati vsaj natančno vrsto, obseg in trajanje dodeljenih obveznosti javnih storitev in identiteto zadevnih podjetij ter stroške, ki jih mora prevzeti zadevno podjetje.

(10)

Pri določanju obveznosti javnih storitev in pri presoji, ali zadevna podjetja izpolnjujejo navedene obveznosti, so države članice pozvane k obsežnemu posvetovanju s posebnim upoštevanjem uporabnikov.

(11)

Poleg tega zaradi preprečevanja neupravičenega izkrivljanja konkurence člen 86(2) Pogodbe določa, da nadomestilo ne presega zneska, potrebnega za pokrivanje stroškov, ki jih ima podjetje pri izpolnjevanju obveznosti javnih storitev, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in zmernega dobička. To je treba šteti, kot da se nanaša na dejanske stroške zadevnega podjetja.

(12)

Prekomerno nadomestilo zneska, ki je potreben za pokrivanje stroškov zadevnega podjetja, ni potrebno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena in zato pomeni nezdružljivo državno pomoč, ki jo je treba vrniti državi. Nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, ki pa ga zadevno podjetje dejansko uporablja za delovanje na drugem trgu, prav tako ni potrebno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena in zato prav tako pomeni nezdružljivo državno pomoč, ki jo je treba vrniti.

(13)

Da bi se zagotovila skladnost s pogojem o nujnosti iz člena 86(2) Pogodbe, je treba določiti določbe glede izračuna in spremljanja dodeljenega zneska nadomestila. Države članice bi morale redno preverjati, da dodeljeno nadomestilo ne privede do prekomernega nadomestila. Da bi se kljub temu podjetjem in državam članicam omogočila minimalna prilagodljivost, če znesek prekomernega nadomestila ne presega 10 % zneska letnega nadomestila, bi moralo biti možno takšno prekomerno nadomestilo prenesti na naslednje obdobje in odšteti od zneska nadomestila, ki bi se v nasprotnem primeru izplačalo. Na področju socialnih stanovanj imajo podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, lahko zelo različne prejemke, predvsem zaradi tveganja plačilne nesposobnosti najemojemalcev. Če takšna podjetja opravljajo le storitve splošnega gospodarskega pomena, bi moralo biti posledično mogoče, da se lahko katero koli prekomerno nadomestilo iz obravnavanega obdobja prenese na naslednje obdobje v višini do 20 % letnega nadomestila.

(14)

V kolikor je nadomestilo dodeljeno podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, znesek nadomestila ne presega stroškov storitev in se zgornje meje, določene v tej odločbi, spoštujejo, Komisija meni, da razvoj trgovine ni prizadet v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Skupnosti. V takšnih okoliščinah Komisija meni, da je treba nadomestilo šteti za državno pomoč, ki je združljiva s členom 86(2) Pogodbe.

(15)

Nizki zneski nadomestila, dodeljeni podjetjem, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena, katerih promet je omejen, ne vplivajo na razvoj trgovine in konkurence v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Skupnosti. Če so izpolnjeni pogoji iz te odločbe, naj se predhodna priglasitev ne bi zahtevala. Za namene opredelitve področja uporabe izvzetja iz priglasitve je treba upoštevati promet podjetij, ki prejemajo nadomestilo za javne storitve, in višino takšnega nadomestila.

(16)

Bolnišnice in podjetja, pooblaščena za socialna stanovanja, ki so jim bile zaupane naloge, ki vključujejo storitve splošnega gospodarskega pomena, imajo posebne značilnosti, ki jih je treba upoštevati. Upoštevati je treba zlasti dejstvo, da v trenutni fazi razvoja notranjega trga ni nujno, da je intenzivnost izkrivljanja konkurence na navedenih področjih sorazmerna z obsegom prometa in nadomestila. Zato bi morale biti bolnišnice, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, ki vključuje, kjer je to primerno, storitve v nujnih primerih in pomožne storitve, neposredno povezane s poglavitnimi dejavnostmi, zlasti na področju raziskav, in podjetja, odgovorna za socialna stanovanja, ki zagotavljajo stanovanja prikrajšanim državljanom ali skupinam z manj socialnimi ugodnostmi, ki si zaradi omejitev plačilne sposobnosti niso sposobni najti stanovanja po tržnih pogojih, pod določenimi pogoji izvzeta iz obveznosti priglasitve iz te odločbe, čeprav znesek prejetega nadomestila presega zgornje meje, določene v tej odločbi, če države članice opravljene storitve opredelijo kot storitve splošnega gospodarskega pomena.

(17)

Člen 73 Pogodbe predstavlja lex specialis glede na člen 86(2). Določa pravila, ki se uporabljajo za nadomestilo za javne storitve v sektorju kopenskega prometa. Navedeni člen je razvila Uredba Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (2), ki določa splošne pogoje za obveznosti javnih služb v sektorju kopenskega prometa in uvaja metode za izračun nadomestila. Uredba (EGS) št. 1191/69 izvzema vsa nadomestila v sektorju kopenskega prometa, ki izpolnjujejo pogoje, iz priglasitve po členu 88(3) Pogodbe. Prav tako omogoča državam članicam, da odstopijo od njenih določb v primeru podjetij, ki opravljajo izključno storitve mestnega, primestnega ali regionalnega prometa. V primeru uporabe navedenega odstopanja Uredba Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh (3) ureja katero koli nadomestilo za obveznosti javnih storitev, v kolikor pomeni državno pomoč. V skladu s sodbo v zadevi „Altmark“ se nadomestilo, ki ne spoštuje določb člena 73, ne more šteti za združljivo s Pogodbo na podlagi člena 86(2) ali na podlagi katere koli druge določbe Pogodbe. Zato takšno nadomestilo ni zajeto v tej odločbi.

(18)

Za sektor pomorskega in zračnega prometa se v nasprotju s kopenskim prometom uporablja člen 86(2) Pogodbe. Nekatera pravila, ki veljajo za nadomestilo za javne storitve v sektorjih zračnega in pomorskega prometa, so zajeta v Uredbi Sveta (EGS) št. 2408/92 z dne 23. julija 1992 o dostopu letalskih prevoznikov Skupnosti do letalskih prog znotraj Skupnosti (4) in Uredbi Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra 1992 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami (pomorska kabotaža) (5). Vendar pa se za razliko od Uredbe Sveta (EGS) št. 1191/69, te uredbe o zračnem in pomorskem prometu ne nanašajo na združljivost možnih sestavin državnih pomoči niti ne vsebujejo izvzetja od obveznosti priglasitve po členu 88(2) Pogodbe. Zato se zdi primerno uporabiti to odločbo za nadomestilo za javne storitve v sektorjih zračnega in pomorskega prometa pod pogojem, da takšna nadomestila ne izpolnjujejo le pogojev iz te odločbe, temveč spoštujejo tudi sektorska pravila iz Uredbe (EGS) št. 2408/92 in Uredbe (EGS) št. 3577/92, kjer je to primerno.

(19)

Zgornje meje, ki se uporabljajo za nadomestilo za javne storitve v sektorjih zračnega in pomorskega prometa, bi morale biti običajno enake splošno veljavnim zgornjim mejam. Vendar pa se v posebnih primerih nadomestila za javne storitve za zračne ali pomorske povezave z otoki ter za letališča in pristanišča, ki sodijo med storitve splošnega gospodarskega pomena iz člena 86(2) Pogodbe, zdi bolj primerno določiti tudi zgornje meje na podlagi povprečnega letnega števila potnikov, saj je to bolj usklajeno z gospodarsko realnostjo teh dejavnosti.

(20)

Ta odločba v veliki meri opredeljuje pomen in obseg odstopanja po členu 86(2) Pogodbe, kot so ga v preteklosti obsežno uporabljali Sodišče Evropskih skupnosti in Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti ter Komisija. V kolikor ne spreminja materialnega prava, veljavnega na tem področju, jo je treba nemudoma uporabiti. Vendar pa nekatere določbe te odločbe presegajo status quo z določitvijo dodatnih zahtev, namenjenih omogočanju učinkovitega spremljanja meril iz člena 86(2). Da se državam članicam omogoči sprejetje potrebnih ukrepov v zvezi s tem, je ustrezno predvideti obdobje enega leta pred uporabo navedenih posebnih določb.

(21)

Izvzetje iz zahteve po predhodni priglasitvi za nekatere storitve splošnega gospodarskega pomena ne izključuje možnosti, da države članice priglasijo projekt za posebno pomoč. Takšna priglasitev bo ocenjena v skladu z načeli okvira Skupnosti za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve (6).

(22)

Ta odločba se uporablja brez poseganja v določbe Direktive Komisije 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter finančni preglednosti v nekaterih podjetjih (7).

(23)

Ta odločba se uporablja brez poseganja v določbe Skupnosti, veljavne na področju oddaje javnih naročil in konkurence, zlasti členov 81 in 82 Pogodbe.

(24)

Določbe te odločbe se uporabljajo brez poseganja v strožje posebne določbe v zvezi z obveznostmi javnih storitev iz sektorske zakonodaje Skupnosti –

(a)

nadomestilo za javne storitve, dodeljeno podjetjem, katerih povprečni letni promet pred obdavčitvijo, ki vključuje vse dejavnosti, ne presega 100 milijonov EUR v obdobju dveh finančnih let pred letom, v katerem je bila dodeljena storitev splošnega gospodarskega pomena, in letno nadomestilo za zadevno storitev ne presega 30 milijonov EUR;

(b)

nadomestilo za javne storitve, dodeljeno bolnišnicam in podjetjem za socialna stanovanja, ki opravljajo dejavnosti, ki jih zadevna država članica opredeli kot storitve splošnega gospodarskega pomena;

(c)

nadomestilo za javne storitve za zračne ali pomorske povezave z otoki, pri katerih povprečni letni promet v dveh proračunskih letih pred letom, v katerem je bila storitev splošnega gospodarskega pomena dodeljena, ne presega 300 000 potnikov;

(d)

nadomestilo za javne storitve za letališča in pristanišča, pri katerih povprečni letni promet v dveh proračunskih letih pred letom, v katerem je bila storitev splošnega gospodarskega pomena dodeljena, ne presega 1 000 000 potnikov glede letališč in 300 000 potnikov glede pristanišč.

(a)

naravo in trajanje obveznosti javnih storitev;

(b)

zadevna podjetja in ozemlje;

(c)

vrsto vseh izjemnih ali posebnih pravic, odobrenih podjetju;

(d)

parametre za izračun, nadzor in pregled nadomestila;

(e)

dogovore za preprečitev kakršnega koli prekomernega nadomestila in njegovo vračilo.

(a)

če so dejavnosti zadevnega podjetja omejene na storitev splošnega gospodarskega pomena, je treba upoštevati vse njegove stroške;

(b)

če podjetje opravlja tudi dejavnosti zunaj obsega storitve splošnega gospodarskega pomena, se upoštevajo le stroški, povezani s storitvijo splošnega gospodarskega pomena;

(c)

stroški, dodeljeni storitvi splošnega gospodarskega pomena, lahko vključujejo vse variabilne stroške, nastale pri opravljanju storitve splošnega gospodarskega pomena, sorazmeren prispevek k fiksnim stroškom, skupnim storitvi splošnega gospodarskega pomena in drugim dejavnostim, ter zmerni dobiček;

(d)

stroški, povezani z naložbami, zlasti v zvezi z infrastrukturo, se lahko upoštevajo, kadar so potrebni za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena.