Zadeva C-118/08

Transportes Urbanos y Servicios Generales SAL

proti

Administración del Estado

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

„Procesna avtonomija držav članic — Načelo enakovrednosti — Odškodninska tožba zoper državo — Kršitev prava Unije — Kršitev ustave“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 9. julija 2009   I ‐ 638

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. januarja 2010   I ‐ 652

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

   (člen 234 ES)

2. Pravo Unije – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom

1.  Čeprav Sodišče v postopku predhodnega odločanja ne presoja skladnosti določb nacionalnega prava s predpisi prava Unije, je pristojno, da predložitvenemu sodišču da vse ustrezne elemente razlage tega prava, ki mu lahko omogočijo, da presodi tako združljivost za namene sodbe v zadevi, o kateri odloča.

   Zato izvor – zakonodajni, regulatorni ali sodni – pravil nacionalnega prava, katerih skladnost s pravom Unije mora nacionalno sodišče presojati glede na elemente razlage, ki jih je dalo Sodišče, nikakor ne vpliva na pristojnost Sodišča za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

   (Glej točki 23 in 24.)

2.  Pravo Unije nasprotuje uporabi pravila države članice, po katerem lahko vlagatelj z odškodninsko tožbo zoper državo, ki temelji na kršitvi tega prava s strani nacionalnega zakona, ki je ugotovljena s sodbo Sodišča, izdano na podlagi člena 226 ES, uspe le, če je predhodno izčrpal vsa nacionalna pravna sredstva, s katerimi je izpodbijal veljavnost škodljivega upravnega akta, sprejetega na podlagi tega zakona, medtem ko tako pravilo ne velja za odškodninsko tožbo zoper državo, ki temelji na neustavnosti istega zakona, ki jo ugotovi pristojno sodišče.

   Načelo enakovrednosti namreč zahteva, da se vsa pravila glede pravnih sredstev brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Zadevni odškodninski tožbi se ob upoštevanju njunega namena in njunih bistvenih elementov lahko štejeta za podobni, če imata popolnoma enak namen, in sicer povrnitev škode, ki jo je utrpel oškodovanec zaradi dejanja ali opustitve države, in če je edina razlika med zadevnima tožbama okoliščina, da so bile kršitve prava, na katerih temeljita, pri eni ugotovljene s sodbo Sodišča, izdano na podlagi člena 226 ES, pri drugi pa s sodbo pristojnega nacionalnega sodišča. Zadnjenavedena okoliščina pa ob neobstoju drugih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj drugih razlik med navedenima tožbama, ne zadostuje za ugotovitev razlike med tema tožbama glede na načelo enakovrednosti. Zato načelo enakovrednosti nasprotuje uporabi takega pravila.

   (Glej točke 33, 36, od 43 do 46, 48 in izrek.)