Zadeva T‑68/09

Soliver NV

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca — Omejevalni sporazumi — Evropski trg avtomobilskih stekel — Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES — Sporazum o delitvi trga in izmenjavi poslovno občutljivih informacij — Uredba (ES) št. 1/2003 — Enotna in trajajoča kršitev — Sodelovanje pri kršitvi“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 10. oktobra 2014

1. Pravo Evropske unije – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporabnost – Stopnja verjetnosti, ki se zahteva za dokaze, ki jih upošteva Komisija

   (člen 81(1) ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

2. Omejevalni sporazumi – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Podjetja, ki bi jim bilo mogoče očitati kršitev, ki jo tvori sodelovanje pri globalnem omejevalnem sporazumu – Merila – Dokazno breme

   (člen 81(1) ES)

3. Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Protikonkurenčni cilj – Zadostna ugotovitev – Ravnanje podjetja, ki je sodelovalo pri nekaterih protikonkurenčnih kontaktih, ki pa ni sodelovalo pri nobenem kartelnem sestanku – Okoliščine, ki ne omogočajo dokazati njenega sodelovanje v globalnem omejevalnem sporazumu

   (člen 81(1) ES)

4. Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Obseg – Razglasitev delne ničnosti akta prava Unije – Pogoji – Razglasitev, v celoti, odločbe Komisije, ki globalni omejevalni sporazum opredeljuje kot enotno in trajajočo kršitev in ki kljub sodelovanju podjetja, ki je tožeča stranka, pri nekaterih protikonkurenčnih kontaktih nalaga globo – Odločba, ki navedenemu podjetju ne omogoča razumeti očitkov zoper njega glede navedenih kontaktov, neodvisno od njegovega sodelovanja pri enotni in trajajoči kršitvi

   (člen 81(1) ES, člen 264, prvi odstavek, PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 57 do 59.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 60 do 65, 101, 105.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 76.)

4.  Člen 264, prvi odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da se akt, ki je predmet ničnostne tožbe, razglasi za ničen, le če je tožba utemeljena. Dejstvo, da Splošno sodišče tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka v podporo svoji ničnosti tožbi, šteje za utemeljen, Splošnemu sodišču ne omogoča, da izpodbijani akt samodejno razglasi za ničen v celoti. Razglasitev ničnosti v celoti namreč ni mogoča, kadar se zdi očitno, da je navedeni tožbeni razlog, ki se nanaša le na poseben vidik spornega akta, lahko podlaga le za delno razglasitev ničnosti.

   Če je podjetje neposredno sodelovalo pri enem ali več protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, vendar ni dokazano, da je s svojim ravnanjem želelo prispevati k vsem skupnim ciljem, za katere so si prizadevali drugi udeleženci omejevalnega sporazuma, in da je vedelo za vsa protipravna ravnanja, ki so jih navedeni udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, je Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost le za ravnanja, pri katerih je neposredno sodelovalo, in za ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ter za katera je dokazano, da je to podjetje zanje vedelo ali jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. To vseeno ne sme voditi k razbremenitvi odgovornosti tega podjetja za ravnanja, za katera ni sporno, da je pri njih sodelovalo, ali za katera je to podjetje dejansko mogoče šteti za odgovorno.

   Vendar pa je odločbo Komisije, v kateri je opredeljen celotni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, mogoče tako razdeliti, le če je, prvič, navedeno podjetje med upravnim postopkom lahko razumelo, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki sestavljajo to kršitev, in se je torej glede tega lahko branilo, in drugič, če je bila navedena odločba v zvezi s tem dovolj jasna.

   Za to pa ne gre, kadar v izpodbijani odločbi navedena ravnanja niso neodvisno opredeljena kot kršitev člena 101 PDEU, pri čemer sodišče Unije v takih okoliščinah ne sme samo storiti take opredelitve, saj bi to pomenilo poseganje v pooblastila, ki jih ima Komisija na podlagi člena 105 PDEU.

   (Glej točke od 108 do 113.)