Združeni zadevi C‑647/21 in C‑648/21

Kazenska postopka

proti

D. K. in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Słupsku)

Sodba Sodišča (peti senat) z dne 6. marca 2025

„Predhodno odločanje – Pravna država – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Načelo neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov – Sklep kolegija nacionalnega sodišča, da sodnika razreši obveznosti odločanja v vseh njegovih zadevah – Neobstoj objektivnih meril za izdajo sklepa o razrešitvi – Neobstoj obveznosti obrazložitve takega sklepa – Primarnost prava Unije – Obveznost neuporabe takega sklepa o razrešitvi“

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Obveznost držav članic, da vzpostavijo potrebna pravna sredstva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Vprašanja, ki se nanašajo na nacionalna pravila o sprejemanju odločitev v zvezi z imenovanjem sodnikov ali na sodni nadzor, ki se opravi v tem kontekstu – Vključitev

   (člen 19(1) PEU; člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

   (Glej točke od 42 do 44.)

2. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov – Pravica do neodvisnega in nepristranskega ter z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča – Nacionalna ureditev, ki organ nekega sodišča pooblašča za razrešitev sodnika tega sodišča obveznosti odločanja v nekaterih ali vseh zadevah, ki so mu bile dodeljene – Ureditev, v kateri niso določena merila za odločitev o razrešitvi in v kateri ni naložena obveznost obrazložitve take odločitve – Nedopustnost

   (člena 2 in 19(1), drugi pododstavek, PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47, drugi odstavek, in 52(3))

   (Glej točke od 62 do 86 in točko 1 izreka.)

3. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov – Primarnost in neposredni učinek prava Unije – Dolžnosti nacionalnih sodišč – Obveznost, da po uradni dolžnosti opustijo uporabo nacionalne ureditve ali prakse, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek – Sklep, ki ga je sprejel kolegij nekega sodišča, s katerim je sodnika navedenega sodišča razrešil obveznosti odločanja v njegovih zadevah in te zadeve predodelil – Kršitev člena 19(1), drugi pododstavek, PEU – Obveznost navedenega sodišča, da tega sklepa ne uporabi in da odpravi nezakonite posledice kršitve prava Unije – Obveznost nacionalnih organov, ki določajo sestavo tega sodnega senata, da takega sklepa ne uporabijo

   (člen 19(1) PEU; člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

   (Glej točke od 88 do 97 in točko 2 izreka.)

Povzetek

Sodišče, ki je odločalo o dveh predlogih za sprejetje prehodne odločbe, ki ju je vložila sodnica v okviru dveh kazenskih zadev, v katerih je bila nato razrešena odločanja, je podalo pojasnila glede obsega in uporabe pojma „‚notranje‘ neodvisnosti sodnikov“ v praksi, kot je določen v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU.

V zadevi C‑647/21 je Sąd Okręgowy w Słupsku (okrožno sodišče v Slupsku, Poljska), ki je predložitveno sodišče in ki je zasedalo v sestavi s sodnikom posameznikom, odločalo o pritožbi, ki jo je vložila oseba D. K. zoper odločbo, s katero je bila na prvi stopnji obsojena na zaporno kazen.

V zadevi C‑648/21 sta bili na prvi stopnji obsojeni osebi M. C. in M. F. Sodišče druge stopnje, pri katerem sta zadnjenavedeni vložili pritožbo, je M. C. oprostilo, obsodbo M. F. pa potrdilo. Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), pri katerem je bila vložena pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje v zvezi z M. C., je odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo v razsojanje predložitvenemu sodišču. V tej zadevi sodišče zaseda v senatu treh sodnikov, sestavljenem iz predsednika senata, predsednika predložitvenega sodišča in tretjega sodnika. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je vložila le predsednica senata, ki je ista sodnica kot v zadevi C‑647/21.

Septembra 2021 je sodnica, ki je vložila obravnavana predloga za sprejetje predhodne odločbe, v postopku, ki ni povezan z zadevama v glavni stvari, predsedniku pritožbenega oddelka predložitvenega sodišča predlagala, naj predsednika senata v tem postopku nadomesti z drugim sodnikom. Menila je namreč, da je bil ta sodnik imenovan na podlagi sklepa Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska, v nadaljevanju: KRS) v njegovi novi sestavi, pri čemer je bila pravica do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča zlasti v smislu člena 19(1) PEU kršena. Ta predlog je bil zavrnjen.

Ista sodnica je oktobra 2021 v neki drugi zadevi razveljavila sodbo prvostopenjskega sodišča, ki jo je izdal sodnik, ki je bil prav tako imenovan na podlagi sklepa KRS v njegovi novi sestavi.

Tega meseca je kolegij predložitvenega sodišča sprejel sklep, s katerim je navedeno sodnico razrešil obveznosti odločanja v približno 70 zadevah, med katerimi sta zadevi iz postopkov v glavni stvari. Ta sodnica trdi, da ji ta sklep ni bil vročen in da ni bila seznanjena z razlogi za njegovo sprejetje. Predsednik tega sodišča je sprejel tudi sklep o premestitvi navedene sodnice iz pritožbenega oddelka v prvostopenjski oddelek tega sodišča. V tem sklepu, ki je začel veljati nekaj dni po njegovem sprejetju, je navedena le nujnost zagotovitvi pravilnega delovanja obeh oddelkov.

Predložitveno sodišče, ki se sprašuje o skladnosti zgoraj navedenih aktov s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, je v teh okoliščinah Sodišče zaprosilo za pojasnilo, ali lahko sodnica, ki je vložila obravnavana predloga za sprejetje predhodne odločbe, še naprej odloča v teh dveh zadevah. Vprašalo je tudi, ali naj zavrne uporabo sklepa kolegija in drugih poznejših aktov.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče se je izreklo, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere lahko organ nacionalnega sodišča sodnika tega sodišča razreši obveznosti odločanja v nekaterih ali vseh zadevah, ki so mu bile dodeljene, ne da bi bila v tej ureditvi določena merila, ki jih mora ta organ upoštevati pri sprejetju take odločitve o razrešitvi, in naložena obveznost obrazložitve te odločitve.

Do te ugotovitve je prišlo po pojasnilu, da so pravila za dodelitev in predodelitev zadev sestavni del pojma „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“, ki ne zahteva le pravne podlage obstoja sodišča, temveč tudi spoštovanje sestave sodišča v posamezni zadevi.

V obravnavanem primeru zadevna ureditev očitno – in brez dodatnih pojasnil – določa, da je sprememba sestave sodišča dopustna, „če obstaja trajna ovira za to, da bi ta obstoječa sestava obravnavala zadevo“. Vendar čeprav ta ureditev v bistvu določa, da sodnik kljub njegovi premestitvi v drug kraj ali prerazporeditvi na drugo sodišče opravlja svoja dejanja v zadevah, ki so mu dodeljene, do njihovega zaključka, pa se mu zadeve očitno lahko odvzamejo s sklepom kolegija zadevnega sodišča, ne da bi bila v zvezi s tem navedena merila. Poleg tega lahko kolegij sodišča v skladu s to ureditvijo sodnika razreši tudi v primeru njegove premestitve na drug oddelek, pri čemer tudi za uporabo te možnosti ni podano nikakršno jasno merilo. Zato je treba ugotoviti, da taka ureditev ne samo, da ne določa objektivnih meril za uporabo možnosti, da se sodnika razreši obveznosti odločanja v eni ali več njegovih zadevah, ampak kolegiju zadevnega sodišča omogoča tudi, da sodnika razreši obveznosti odločanja v njegovih zadevah, ne da bi svojo odločitev obrazložil. Poleg tega sklep kolegija, s katerim je bila zadevna sodnica razrešena obveznosti odločanja v zadevah v glavni stvari, očitno ni bil utemeljen s kratko obrazloženim sklepom o premestitvi, s katerim je predsednik predložitvenega sodišča oktobra 2021 zadevno sodnico premestil na drug oddelek istega sodišča.

Poleg tega pri razrešitvi sodnika obveznosti odločanja v zadevah, ki so mu dodeljene, ne da bi bila v nacionalni ureditvi določena objektivna merila za uporabo take možnosti razrešitve in ne da bi morala biti odločitev o taki razrešitvi obrazložena, ni mogoče izključiti, da je taka razrešitev arbitrarna oziroma da gre za prikrito disciplinsko sankcijo. Tako se lahko zaradi takih organizacijskih ukrepov razrešitve, kakršni so ti iz postopkov v glavni stvari, katerih izvajanje ni urejeno z dovolj natančnimi merili in zanje ni predpisana obveznost zadostne obrazložitve, porajajo vprašanja o možnosti, da je razrešitev obveznosti odločanja v zadevah, ki ji sledi premestitev, odgovor na prejšnja dejanja zadevnega sodnika. V izognitev arbitrarnosti, ki bi lahko bila posledica netransparentnega postopka in s katero bi se kršili načeli neodvisnosti in neodstavljivosti sodnikov, je zato potrebno, da so v nacionalnih pravilih, ki urejajo razrešitev obveznosti odločanja v zadevah, določena jasna in objektivna merila, na podlagi katerih je mogoče sodnika razrešiti obveznosti odločanja v zadevah, zlasti v primeru razrešitve, s katero zadevni sodnik ni soglašal.

Na drugem mestu, Sodišče je potrdilo, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in načelo primarnosti prava Unije nacionalno sodišče zavezujeta, da ne uporabi sklepa kolegija tega sodišča o razrešitvi sodnika navedenega sodišča obveznosti odločanja v zadevah, ki so mu bile dodeljene, in nadaljnjih aktov, kot so odločitve o predodelitvi teh zadev, če je bil pri sprejetju tega sklepa kršen člen 19(1), drugi pododstavek, PEU. Organi, pristojni za imenovanje in spremembo sestave tega senata, takega sklepa ne smejo uporabiti.

Natančneje, v takem položaju, v katerem je ugotovljena neskladnost nacionalne ureditve, ki ureja razrešitev odločanja v zadevah, s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, mora biti senatu sodišča omogočeno, da v isti sestavi nadaljuje obravnavo v zadevah iz postopkov v glavni stvari, ne da bi sodni organi, pristojni za imenovanje in spremembo sestave senatov nacionalnega sodišča, to lahko ovirali.