Zadeva C‑449/21

Towercast SASU

proti

Autorité de la concurrence
in
Ministre chargé de l’économie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour d’appel de Paris)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 16. marca 2023

„Predhodno odločanje – Konkurenca – Nadzor koncentracij podjetij – Uredba (ES) št. 139/2004 – Člen 21(1) – Izključna uporaba te uredbe za transakcije, ki spadajo pod pojem ‚koncentracija‘ – Obseg – Koncentracija, ki nima razsežnosti Skupnosti in ki je pod obveznimi pragovi za predhodni nadzor, ki jih določa pravo države članice, ter glede katere ni bilo napoteno na Evropsko komisijo – Nadzor take koncentracije, ki ga organi te države članice, pristojni za konkurenco, opravijo glede na člen 102 PDEU – Dopustnost“

1. Konkurenca – Pravila Unije – Uporaba s strani nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco – Preučitev koncentracije, ki nima evropske razsežnosti in ne spada na področje uporabe predpisov zadevne države članice o nadzoru koncentracij – Naknadni nadzor glede na člen 102 PDEU – Dopustnost

   (člen 102 PDEU; Uredba Sveta št. 139/2004, člen 21(1))

   (Glej točke 39, 41 in 53 ter izrek.)

2. Prevladujoči položaj – Zloraba – Prepoved – Neposredni učinek – Posledice – Možnost, da nacionalni organi, pristojni za konkurenco, po svojih procesnih pravilih člen 102 PDEU uporabijo za koncentracijo, ki nima evropske razsežnosti

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točke od 44 do 47, 50 in 51.)

3. Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Koncentracija, ki nima evropske razsežnosti – Vključitev – Pogoji

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točko 52.)

Povzetek

Francoski sektor distribucije digitalne prizemne televizije (DPT) je od svojega nastanka leta 2005 odprt za konkurenco in se od tedaj neprestano razvija v smeri koncentracije, tako da so leta 2014 ostale le družbe Itas, Towercast in Télédiffusion de France (TDF). ( 1 ) Zadnjenavedena je poleg tega imela večinski delež na veleprodajnih trgih distribucije DPT tako višje kot nižje v prodajni verigi, pri čemer gre za trge nacionalne razsežnosti.

Družba TDF je oktobra 2016 sporočila, da je prevzela nadzor nad svojim konkurentom, družbo Itas. Pri transakciji prevzema družbe Itas niso bili doseženi pragovi, določeni v členu 1 Uredbe o nadzoru koncentracij ( 2 ) in v francoskem trgovinskem zakoniku, tako da ta transakcija ni bila ne predmet priglasitve ne predmet predhodnega nadzora koncentracij, ki bi ga opravila Evropska komisija ali Autorité de la concurrence (organ, pristojen za konkurenco, Francija). Ta transakcija tudi ni privedla do postopka napotitve na Komisijo na podlagi člena 22 Uredbe o nadzoru koncentracij.

Družba TowerCast je pri organu, pristojnem za konkurenco, vložila pritožbo, v kateri je trdila, da to, da je družba TDF prevzela nadzor nad družbo Itas, pomeni zlorabo prevladujočega položaja, ker naj bi se s tem prevzemom nadzora ovirala konkurenca na veleprodajnih trgih, ki so višje in nižje v distribuciji DPT, saj se je bistveno okrepil prevladujoči položaj družbe TDF na teh trgih.

Organ, pristojen za konkurenco, je z odločbo z dne 16. januarja 2020 to pritožbo zavrnil. Ta organ, ki je sprejel analizo, ki se razlikuje od tiste, ki so jo uporabile njegove preiskovalne službe, je v bistvu presodil, da se Uredba o nadzoru koncentracij uporablja izključno za koncentracije, kakor so opredeljene v členu 3 te uredbe. Če zadevno podjetje ni storilo zlorabe, ki bi jo bilo mogoče ločiti od take koncentracije, naj zanj ne bi več veljala prepoved zlorabe prevladujočega položaja iz člena 102 PDEU.

Družba Towercast je 9. marca 2020 zoper to odločbo vložila pravno sredstvo pri Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija). To sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, glede na člen 102 PDEU opravi naknadni nadzor koncentracije, ki jo izvede podjetje s prevladujočim položajem, če ta koncentracija ne dosega pragov za predhodni nadzor, določenih v Uredbi o nadzoru koncentracij in v nacionalnem pravu o koncentracijah, tako da ni bila predmet predhodnega nadzora v tem smislu.

Sodišče v sodbi, razglašeni danes, na to vprašanje podaja nikalni odgovor.

Presoja Sodišča

Kot je razvidno iz člena 21(1) Uredbe o koncentracijah, se „samo ta uredba uporablja za koncentracije, kakor so opredeljene v členu 3“, za katere se Uredba št. 1/2003 ( 3 ) načeloma ne uporablja.

Da bi Sodišče predložitvenemu sodišču dalo zahtevano razlago te določbe, je najprej preučilo njeno besedilo in zgodovino njenega nastanka, nato pa cilje in splošno sistematiko Uredbe o koncentracijah.

Glede na besedilo člena 21(1) Uredbe o koncentracijah je Sodišče najprej ugotovilo, da je namen te določbe urediti področje uporabe te uredbe v zvezi s preučitvijo koncentracij glede na področje uporabe drugih aktov sekundarne zakonodaje Unije s področja konkurence. Vendar se s preučitvijo besedila te določbe ne odgovori na vprašanje, ali se določbe primarnega prava, zlasti člen 102 PDEU, še naprej uporabljajo za koncentracijo podjetij, zlasti v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem ni bil opravljen noben predhodni nadzor z vidika prava koncentracij.

Dalje, ker člen 21(1) Uredbe o koncentracijah smiselno povzema vsebino člena 22 Uredbe št. 4064/89 ( 4 ), ki se je uporabljal pred tem, je Sodišče glede zgodovine nastanka poudarilo, da zadevna določba izraža voljo zakonodajalca Unije, da pojasni, da druge uredbe, s katerimi se izvaja konkurenčno pravo, načeloma prenehajo veljati za vse koncentracije, vključno s transakcijami, ki pomenijo zlorabo prevladujočega položaja.

Ob tem je Sodišče v okviru nadaljnje preučitve ciljev in splošne sistematike Uredbe o koncentracijah nazadnje ugotovilo, da je zakonodajalec Unije s členom 21(1) Uredbe o koncentracijah želel pojasniti, da je Uredba o koncentracijah edini procesni instrument, ki se uporablja za predhodno in centralizirano preučitev koncentracij in s katerim se mora omogočiti učinkovit nadzor vseh koncentracij glede na njihov učinek na strukturo konkurence. Zato je Uredba o koncentracijah – s katero se pristojnim organom držav članic nikakor ne odvzema možnost, da določbe Pogodbe s področja konkurence uporabijo v zvezi s koncentracijami, kakor so opredeljene v členu 3 Uredbe o koncentracijah – del zakonodajnega okvira, katerega namen je izvajati člena 101 in 102 PDEU ter vzpostaviti sistem nadzora, s katerim se zagotavlja, da se konkurenca na notranjem trgu Unije ne izkrivlja.

Iz sistematike Uredbe o koncentracijah izhaja, da čeprav ta vzpostavlja predhodni nadzor koncentracij z razsežnostjo Skupnosti, ne izključuje naknadnega nadzora koncentracij, ki ne dosegajo tega praga.

Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da se z razlago, ki jo je uporabil organ, pristojen za konkurenco, nazadnje izključi neposredna uporaba določbe primarnega prava zaradi sprejetja akta sekundarne zakonodaje, ki se nanaša na nekatera ravnanja podjetij na trgu. Člen 102 PDEU pa je določba z neposrednim učinkom, katere uporaba ni pogojena s predhodnim sprejetjem postopkovne uredbe, pri čemer je poleg tega treba pojasniti, da pri prepovedi zlorabe prevladujočega položaja iz te določbe ni mogoča nobena izjema in da seznam zlorab, ki ga vsebuje, ni izčrpen.

V teh okoliščinah Uredba o koncentracijah ne more nasprotovati temu, da bi koncentracija, ki nima razsežnosti Skupnosti, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, lahko bila predmet nadzora nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in nacionalnih sodišč na podlagi neposrednega učinka člena 102 PDEU, ob uporabi njihovih lastnih postopkovnih pravil.

Iz tega sledi, da se za koncentracijo, ki ne dosega pragov predhodnega nadzora, določenih z Uredbo o koncentracijah in veljavnim nacionalnim pravom, člen 102 PDEU lahko uporabi, če so izpolnjeni pogoji iz tega člena za ugotovitev obstoja zlorabe prevladujočega položaja. Pristojni organ mora zlasti preveriti, ali je pridobitelj, ki ima prevladujoči položaj na nekem trgu in ki je prevzel nadzor nad drugim podjetjem na tem trgu, s takim ravnanjem bistveno oviral konkurenco na navedenem trgu. V zvezi s tem zgolj ugotovitev okrepitve položaja podjetja ne zadostuje, da bi se ugotovilo, da gre za zlorabo, saj je treba dokazati, da bi tako dosežena stopnja prevlade bistveno ovirala konkurenco, kar pomeni, da bi bil nadaljnji obstoj mogoč le za podjetja, katerih ravnanje bi bilo odvisno od prevladujočega podjetja.

( 1 ) V Franciji je bila distribucija digitalne prizemne televizije zgodovinsko predmet zakonskega monopola, ki ga je nazadnje imela družba TDF. Ta monopol se je končal z odprtjem tega sektorja konkurenci v začetku leta 2004.

( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40, v nadaljevanju: Uredba o nadzoru koncentracij).

( 3 ) Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

( 4 ) Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 31).