Zadeva C‑481/14

Jørn Hansson

proti

Jungpflanzen Grünewald GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf)

„Predhodno odločanje — Intelektualna in industrijska lastnina — Žlahtniteljske pravice v Skupnosti — Uredba (ES) št. 2100/94 — Kršitev — Primerno nadomestilo — Povračilo nastale škode — Stroški postopka in zunajsodni stroški“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 9. junija 2016

1. Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Žlahtniteljske pravice – Kršitev zavarovane sorte – Pravica do nadomestila – Škoda, ki se lahko povrne – Obseg – Vračilo dobička in koristi, ki jih je pridobil kršitelj – Izključitev

   (Uredba Sveta št. 2100/94, člen 94; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48, uvodni izjavi 17 in 26 ter člen 13(1))

2. Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Žlahtniteljske pravice – Kršitev zavarovane sorte – Pravično nadomestilo – Določitev – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati

   (Uredba Sveta št. 2100/94, člena 14(1) in 94(1))

3. Kmetijstvo – Enotne zakonodaje – Žlahtniteljske pravice – Kršitev zavarovane sorte – Pravica do nadomestila – Škoda, ki se lahko povrne – Obseg – Stroški, priglašeni v postopku za izdajo začasne odredbe, in zunajsodni stroški, nastali v okviru postopka meritornega odločanja – Vključitev – Pogoji

   (Uredba Sveta št. 2100/94, člen 94(2))

1.  Člen 94 Uredbe št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti je treba razlagati tako, da pravica do povračila, ki jo priznava imetniku zavarovane rastlinske sorte, ki je predmet kršitve, zajema celotno škodo, ki je imetniku nastala, pri čemer pa ta člen ne more biti podlaga za naložitev pavšalnega dodatka zaradi kršitve niti za, natančneje, vračilo dobička in koristi, ki jih je pridobil kršitelj.

   Člen 94 te uredbe je namreč podlaga za pravico do povračila škode v korist imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti, ki je ne le popolno, ampak poleg tega temelji na objektivni podlagi, in sicer zajema le škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve. Zato člen 94 ne omogoča, da se kršitelju naloži plačilo pavšalnega dodatka zaradi kršitve, ker dodatek ne izraža nujno škode, ki je nastala imetniku sorte, ki je predmet kršitve, čeprav Direktiva 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo. Prav tako ta člen imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti ne omogoča, da zahteva vračilo koristi in dobička, pridobljenih s kršitvijo. Primerno nadomestilo kot tudi znesek povračila, dolgovanega na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94, je namreč treba določiti glede na škodo, ki je nastala žrtvi, ne pa glede na korist, ki je nastala kršitelju.

   (Glej točke 33, 40, 41 in 43 ter izrek 1.)

2.  Pojem primerno nadomestilo iz člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti je treba razlagati tako, da poleg plačila običajne licenčnine, ki bi bila dolgovana za pridelavo z licenco, zajema celotno škodo, tesno povezano z neplačilom te licenčnine, kar lahko zajema med drugim plačilo zamudnih obresti. Nacionalno sodišče mora ugotoviti okoliščine, v katerih je treba zvišati navedeno licenčnino, pri čemer je za določitev zneska primernega nadomestila vsako od teh okoliščin mogoče upoštevati le enkrat.

   V zvezi s tem bi z namenom določitve zneska primernega nadomestila, dolgovanega v primeru kršitve, znesek licenčnine – ki bi jo bilo treba plačati za pridelavo žlahtniteljske sorte z licenco, kot jo določa člen 14(3) Uredbe št. 2100/94 – vsekakor bil primerna podlaga za izračun. Poleg tega med škodo, tesno povezano z neplačilom tega nadomestila, spadajo tudi zamudne obresti zaradi prepoznega plačila običajno dolgovane licenčnine, a fortiori če gre za pogodbeno določbo, ki bi jo razumne in preudarne pogodbene stranke določile, če referenčna licenčnina ne vključuje takšnih obresti.

   (Glej točke 48, od 52 do 54 in izrek 2.)

3.  Člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti št. 2100/94 je treba razlagati tako, da je znesek v tej določbi navedene škode treba določiti ob upoštevanju konkretnih elementov, ki jih v ta namen navede imetnik sorte, ki je predmet kršitve, in po potrebi ob uporabi metode pavšalnega zneska, če teh elementov ni mogoče ovrednotiti. Ta določba ne nasprotuje temu, da se stroški, priglašenih v postopku za izdajo začasne odredbe, v katerem stranka ni uspela, ne vključijo v oceno te škode, niti temu, da se ne upoštevajo zunajsodni stroški, nastali v okviru postopka meritornega odločanja. Vendar pa je pogoj za neupoštevanje teh stroškov to, da znesek stroškov postopka, ki jih je mogoče povrniti žrtvi kršitve, ni tak, da bi jo odvrnil od sodnega uveljavljanja njenih pravic, in sicer z vidika zneska, ki ga še vedno nosi za zunajsodne stroške, ter koristnosti zadnjenavedenih stroškov za tožbo v glavni stvari za povračilo škode.

   (Glej točko 64 in izrek 3.)