Zadeva C‑60/12

Marián Baláž

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vrchní soud v Praze)

„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep 2005/214/PZN — Uporaba načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni — ‚Sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve‘ — ‚Unabhängiger Verwaltungssenat‘ v avstrijskem pravu — Narava in obseg sodnega nadzora, ki ga izvaja sodišče v državi članici izvršiteljici“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. novembra 2013

1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni – Načelo vzajemnega priznavanja – Obseg – Razlogi za zavrnitev priznanja in neizvršitev – Stroga razlaga

   (Okvirni sklep Sveta 2005/214, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, členi 6, 7(1) in (2) in 20(3))

2. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni – Sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve – Pojem – Avtonomna razlaga – Sodišče, ki izpolnjuje bistvene značilnosti kazenskega postopka

   (člen 267 PDEU, Okvirni sklep Sveta 2005/214, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 1(a)(iii))

3. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni – Odločitev organa države izdajateljice, razen sodišča – Možnost, da zadevna oseba zadevo predloži v razsojanje – Obseg – Dostop do sodišča, ki je neomejeno pristojno za preučevanje zadeve – Predhodna upravna faza – Nevplivanje

   (Okvirni sklep Sveta 2005/214, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 1(a)(iii))

1.  Načelo vzajemnega priznavanja, na katerem temelji sistematika Okvirnega sklepa 2005/214 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, na podlagi člena 6 Okvirnega sporazuma 2005/214 zahteva, da morajo države članice načeloma priznati odločbo o naložitvi denarne kazni, ki je bila posredovana na podlagi člena 4 Okvirnega sklepa, brez nadaljnjih formalnosti in nemudoma ukreniti vse potrebno za njeno izvršbo. Razloge za zavrnitev priznanja ali izvršbe take odločbe je treba zato razlagati strogo. Taka razlaga še toliko bolj velja, ker medsebojno zaupanje držav članic, ki je temelj pravosodnega sodelovanja v Uniji, spremljajo ustrezni varstveni ukrepi.

   (Glej točki 29 in 30.)

2.  Pojem „sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve“ iz člena 1(a)(iii) Okvirnega sklepa o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je samostojen pojem prava Unije in ga je treba razlagati tako, da zajema vsako sodišče, ki uporablja postopek, ki izpolnjuje bistvene značilnosti kazenskega postopka. Unabhängiger Verwaltungssenat in den Ländern (Avstrija) ta merila izpolnjuje in je zato treba šteti, da spada v okvir navedenega pojma.

   Pri razlagi pojma „sodišče“ iz člena 1(a)(iii) Okvirnega sklepa 2005/214 se je treba opreti na merila, ki jih je Sodišče določilo za presojo vprašanja, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. V tem smislu Sodišče upošteva vse elemente, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, uporaba pravnih pravil s strani organa in njegova neodvisnost.

   Da bi zagotovili polni učinek navedenega okvirnega sklepa, je treba uporabiti razlago izraza „pristojno zlasti za kazenske zadeve“, v kateri opredelitev kršitev, ki jo podajo države članice, ni odločilna. Zato mora pristojno sodišče v smislu člena 1(a)(iii) navedenega okvirnega sklepa uporabiti postopek, ki ima bistvene značilnosti kazenskega postopka, vendar se ne zahteva, da ima to sodišče izključno kazensko pristojnost. Za tak kazenski postopek je določeno spoštovanje ustreznih procesnih jamstev na kazenskem področju, med katera spadajo načelo nulla poena sine lege, načelo inkriminiranja le v primeru odgovornosti za kršitev in kazenske odgovornosti, ter načelo sorazmernosti sankcije s stopnjo odgovornosti in dejstvi.

   Glej točke 32, 33, 35, 36, 39, 40, 42 in točka 1 izreka.)

3.  Člen 1(a)(iii) Okvirnega sklepa 2005/214 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba šteti, da ima oseba možnost predložiti zadevo v razsojanje sodišču, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve, tudi če je morala pred vložitvijo pravnega sredstva spoštovati predhodni upravni postopek. To sodišče mora biti neomejeno pristojno, da preuči zadevo tako glede pravne presoje kot glede presoje dejanskih okoliščin.

   Okvirni sklep 2005/214 se namreč uporablja tudi za denarne kazni, ki jih naložijo upravni organi. Zato je mogoče ob upoštevanju posebnosti pravnih sistemov držav članic zahtevati izvedbo predhodne upravne faze. Vendar za dostop do sodišča, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve v smislu navedenega okvirnega sporazuma, ne smejo biti določeni taki pogoji, zaradi katerih bi bil ta onemogočen ali čezmerno otežen. V zvezi s tem dejstvo, da zadevna oseba ni vložila pritožbe in da je zato postala zadevna denarna kazen dokončna, ne vpliva na uporabo člena 1(a)(iii) tega okvirnega sklepa, ker v skladu s to določbo zadostuje, da je zadevna oseba „imela možnost“ zadevo predložiti v razsojanje sodišču, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve.

   (Glej točke 46, 48, 49 in točko 2 izreka.)

Zadeva C‑60/12

Marián Baláž

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vrchní soud v Praze)

„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep 2005/214/PZN — Uporaba načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni — ‚Sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve‘ — ‚Unabhängiger Verwaltungssenat‘ v avstrijskem pravu — Narava in obseg sodnega nadzora, ki ga izvaja sodišče v državi članici izvršiteljici“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. novembra 2013

1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni — Načelo vzajemnega priznavanja — Obseg — Razlogi za zavrnitev priznanja in neizvršitev — Stroga razlaga

   (Okvirni sklep Sveta 2005/214, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, členi 6, 7(1) in (2) in 20(3))

2. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni — Sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve — Pojem — Avtonomna razlaga — Sodišče, ki izpolnjuje bistvene značilnosti kazenskega postopka

   (člen 267 PDEU, Okvirni sklep Sveta 2005/214, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 1(a)(iii))

3. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni — Odločitev organa države izdajateljice, razen sodišča — Možnost, da zadevna oseba zadevo predloži v razsojanje — Obseg — Dostop do sodišča, ki je neomejeno pristojno za preučevanje zadeve — Predhodna upravna faza — Nevplivanje

   (Okvirni sklep Sveta 2005/214, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 1(a)(iii))

1.  Načelo vzajemnega priznavanja, na katerem temelji sistematika Okvirnega sklepa 2005/214 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, na podlagi člena 6 Okvirnega sporazuma 2005/214 zahteva, da morajo države članice načeloma priznati odločbo o naložitvi denarne kazni, ki je bila posredovana na podlagi člena 4 Okvirnega sklepa, brez nadaljnjih formalnosti in nemudoma ukreniti vse potrebno za njeno izvršbo. Razloge za zavrnitev priznanja ali izvršbe take odločbe je treba zato razlagati strogo. Taka razlaga še toliko bolj velja, ker medsebojno zaupanje držav članic, ki je temelj pravosodnega sodelovanja v Uniji, spremljajo ustrezni varstveni ukrepi.

   (Glej točki 29 in 30.)

2.  Pojem „sodišče, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve“ iz člena 1(a)(iii) Okvirnega sklepa o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je samostojen pojem prava Unije in ga je treba razlagati tako, da zajema vsako sodišče, ki uporablja postopek, ki izpolnjuje bistvene značilnosti kazenskega postopka. Unabhängiger Verwaltungssenat in den Ländern (Avstrija) ta merila izpolnjuje in je zato treba šteti, da spada v okvir navedenega pojma.

   Pri razlagi pojma „sodišče“ iz člena 1(a)(iii) Okvirnega sklepa 2005/214 se je treba opreti na merila, ki jih je Sodišče določilo za presojo vprašanja, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. V tem smislu Sodišče upošteva vse elemente, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, uporaba pravnih pravil s strani organa in njegova neodvisnost.

   Da bi zagotovili polni učinek navedenega okvirnega sklepa, je treba uporabiti razlago izraza „pristojno zlasti za kazenske zadeve“, v kateri opredelitev kršitev, ki jo podajo države članice, ni odločilna. Zato mora pristojno sodišče v smislu člena 1(a)(iii) navedenega okvirnega sklepa uporabiti postopek, ki ima bistvene značilnosti kazenskega postopka, vendar se ne zahteva, da ima to sodišče izključno kazensko pristojnost. Za tak kazenski postopek je določeno spoštovanje ustreznih procesnih jamstev na kazenskem področju, med katera spadajo načelo nulla poena sine lege, načelo inkriminiranja le v primeru odgovornosti za kršitev in kazenske odgovornosti, ter načelo sorazmernosti sankcije s stopnjo odgovornosti in dejstvi.

   Glej točke 32, 33, 35, 36, 39, 40, 42 in točka 1 izreka.)

3.  Člen 1(a)(iii) Okvirnega sklepa 2005/214 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da je treba šteti, da ima oseba možnost predložiti zadevo v razsojanje sodišču, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve, tudi če je morala pred vložitvijo pravnega sredstva spoštovati predhodni upravni postopek. To sodišče mora biti neomejeno pristojno, da preuči zadevo tako glede pravne presoje kot glede presoje dejanskih okoliščin.

   Okvirni sklep 2005/214 se namreč uporablja tudi za denarne kazni, ki jih naložijo upravni organi. Zato je mogoče ob upoštevanju posebnosti pravnih sistemov držav članic zahtevati izvedbo predhodne upravne faze. Vendar za dostop do sodišča, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve v smislu navedenega okvirnega sporazuma, ne smejo biti določeni taki pogoji, zaradi katerih bi bil ta onemogočen ali čezmerno otežen. V zvezi s tem dejstvo, da zadevna oseba ni vložila pritožbe in da je zato postala zadevna denarna kazen dokončna, ne vpliva na uporabo člena 1(a)(iii) tega okvirnega sklepa, ker v skladu s to določbo zadostuje, da je zadevna oseba „imela možnost“ zadevo predložiti v razsojanje sodišču, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve.

   (Glej točke 46, 48, 49 in točko 2 izreka.)