Keywords
Summary

Keywords

Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Nacionalna ureditev povračila stroškov zdravljenja, ki so nastali v drugi državi članici

(člen 49 ES)

Summary

Država članica, katere nacionalna zakonodaja pogojuje – razen v posebnih primerih, povezanih zlasti z zdravstvenim stanjem zavarovanca ali nujnostjo potrebnega zdravljenja – plačilo načrtovanega nebolnišničnega zdravljenja v drugi državi članici, ki vključuje uporabo zahtevne medicinske opreme zunaj bolnišničnih infrastruktur, s strani pristojnega nosilca v skladu z veljavnim sistemom kritja v državi članici, pod katero ta spada, z zahtevo predhodne odobritve, ne krši obveznosti iz člena 49 ES.

Čeprav lahko taka zakonodaja zavarovance zadevnega nacionalnega sistema socialne varnosti odvrne od tega, da bi se zato, da bi prejeli zadevne zdravstvene storitve, obrnili na ponudnike zdravstvenih storitev s sedežem v drugi državi članici, ali jim to celo preprečuje in tako pomeni – tako za zavarovance kakor za te ponudnike storitev – omejitev svobode opravljanja storitev, pa vseeno ostane dejstvo, da se glede na tveganja za organizacijo politike javnega zdravja in finančno ravnotežje sistema socialne varnosti v trenutnem stanju prava Unije taka zahteva zdi upravičena omejitev. Ta tveganja so povezana z dejstvom, da ne glede na to, ali je zahtevna medicinska oprema, izčrpno navedena v zadevni nacionalni ureditvi, nameščena in uporabljena v bolnišničnem ali nebolnišničnem okolju, mora biti ta oprema predmet politike načrtovanja, kot je politika, opredeljena v tej ureditvi, zlasti glede količine te opreme in njene geografske porazdelitve, to pa ne samo zato, da se na celotnem nacionalnem ozemlju zagotovi racionalna, stabilna, uravnotežena in dostopna ponudba sodobnih zdravstvenih storitev, temveč tudi zato, da se karseda onemogoči nenamenska poraba finančnih, tehničnih in človeških virov.

Če ni dokaza o upravnih praksah, ki bi bile v nasprotju s pravom Unije, in če ni morebitnih tožb, ki jih na tem področju vložijo zavarovanci, nacionalna ureditev, ki določa – in jo potrjuje vsaj ena odločba nacionalnega vrhovnega sodišča – splošno načelo, da pristojni nacionalni nosilec plača zdravljenje, ki ga zavarovanec nacionalnega sistema socialne varnosti prejme v drugi državi članici ali v državi pogodbenici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, pod enakimi pogoji, kot če bi bilo zdravljenje zagotovljeno v zadevni državi članici in v okviru stroškov, ki jih je zavarovanec sistema socialne varnosti dejansko imel, ustvari položaja, v katerem bi bila zavarovancem zadevnega nacionalnega sistema socialne varnosti odvzeta pravica do dodatnega povračila v primerih iz sodbe z dne 12. julija 2001 v zadevi Vanbraekel in drugi (C-368/98), v kateri je povračilo stroškov bolnišničnega zdravljenja, opravljenega v državi članici začasnega bivanja, pri čemer to povračilo izhaja iz uporabe pravil v veljavi v tej državi članici, manjše od povračila, ki bi izhajalo iz uporabe veljavne zakonodaje v državi članici, v kateri je zadevna oseba zavarovana. Glede na splošnost besedila taka ureditev vključuje pravico do dodatnega povračila, ki ga mora plačati pristojni nacionalni nosilec v primerih iz navedene sodbe.

(Glej točke 27, 28, 32, 37, 42, 43, 51, 57, 58 in od 67 do 69.)