Zadeva C-212/04

Konstantinos Adeneler in drugi

proti

Ellinikos Organismos Galaktos (ELOG)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Monomeles Protodikeio Thessalonikis)

„Direktiva 1999/70/ES — Določbi 1(b) in 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas — Veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju — Pojma ‚zaporedne pogodbe‘ in ‚objektivni razlogi‘, ki upravičujejo podaljševanje takih pogodb — Ukrepi za preprečevanje zlorab — Sankcije — Pomen obveznosti primerne razlage“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 27. oktobra 2005   I - 6062

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 4. julija 2006   I - 6091

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

   (člen 234 ES)

2. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70

   (Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 5, točka 1(a))

3. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70

   (Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 5)

4. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70

   (Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določba 5, točka 1)

5. Akti institucij – Direktive – Izvršitev s strani držav članic

   (člena 10, drugi odstavek, ES in 249, tretji odstavek, ES)

1.  Postopek, uveden s členom 234 ES, je sredstvo sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s pomočjo katerega Sodišče nacionalnim sodiščem predloži elemente za razlago prava Skupnosti, ki jih potrebujejo za odločitev v sporih, o katerih odločajo. V okviru tega sodelovanja je samo nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in neposredno pozna dejstva, ki so vzrok spora, ter mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bo izdalo, tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi, ali je za izdajo sodbe potrebno sprejetje predhodne odločbe in ali so vprašanja za Sodišče pomembna. Ker se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, Sodišče načeloma mora odločiti.

   Vendar Sodišče meni, da mora pri preizkusu svoje pristojnosti preveriti okoliščine, v katerih se je nanj obrnil nacionalni sodnik. Medsebojno sodelovanje, v katerem mora potekati postopek za izdajo predhodne odločbe, namreč vključuje to, da nacionalno sodišče upošteva nalogo, zaupano Sodišču, da pomaga pravosodju držav članic, ne pa da izdaja posvetovalna mnenja o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih.

   (Glej točke od 40 do 42.)

2.  Določbo 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, iz Priloge k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, ki je določba o objektivnih razlogih, ki lahko upravičijo obnovitev pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, je treba razlagati tako, da nasprotuje veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi temeljila zgolj na okoliščini, da je tako veriženje predvideno s splošno zakonsko ali podzakonsko določbo države članice. Nasprotno pa se s pojmom „objektivni razlogi“ v smislu navedene določbe zahteva, naj bo uporaba te posebne vrste delovnih razmerij, kot jo določajo nacionalni predpisi, upravičena s konkretnimi elementi, povezanimi z zadevno dejavnostjo, in s pogoji njenega izvajanja.

   Nacionalna določba, s katero bi se na splošno in abstraktno z zakonsko ali podzakonsko normo dovolilo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, pomeni namreč dejansko nevarnost, da se bodo tovrstne pogodbe zlorabljale, in torej ni združljiva z namenom in polnim učinkom okvirnega sporazuma. Tako bi se z dopustitvijo, da nacionalna določba avtomatično in brez nadaljnje pojasnitve upraviči veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kršil namen okvirnega sporazuma, ki je zaščititi delavce pred nestabilnostjo zaposlitve, in izničil pomen načela, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas prevladujoča oblika delovnih razmerij. Natančneje, pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki se uporabijo zgolj na podlagi splošne zakonske ali podzakonske določbe in niso povezane s konkretno vsebino zadevne dejavnosti, ni mogoče ugotoviti objektivnih in jasnih meril za preizkus, ali je obnovitev takih pogodb dejansko potrebna, ali se z njo lahko doseže sledeni namen in ali je za ta namen nujna.

   .

   (Glej točke od 71 do 75 in točko 1 izreka.)

3.  Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, iz Priloge k Direktivi 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, ki je določba o ukrepih za preprečitev zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, je treba razlagati tako, da nasprotuje takim nacionalnim predpisom, ki določajo, da zgolj pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas, med katerimi časovni presledek ni daljši od 20 delovnih dni, štejejo za „zaporedna“ v smislu navedene določbe.

   Tako nacionalno ureditev je namreč treba šteti za škodljivo za pomen, namen in polni učinek okvirnega sporazuma, saj bi se namreč s tako togo in omejevalno opredelitvijo veriženja več zaporednih pogodb o zaposlitvi nekaj let dovoljevalo negotovo zaposlovanje delavcev, ker naj v praksi delavec največkrat ne bi imel druge izbire, kot da v okviru verige pogodb, ki so ga vezale na delodajalca, sprejme prekinitve 20 delovnih dni. Poleg tega lahko taki nacionalni predpisi povzročijo ne le, da veliko število delovnih razmerij za določen čas dejansko ne bo uživalo varstva delavcev, ki se želi doseči z Direktivo 1999/70 in okvirnim sporazumom, zato bo njun namen v velikem delu ostal brez bistva, ampak tudi, da bodo lahko delodajalci taka razmerja zlorabljali.

   (Glej točke od 84 do 86, 89 in točko 2 izreka.)

4.  Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen 18. marca 1999, iz Priloge k Direktivi Sveta 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da če zadevni notranji pravni red države članice v sektorju, ki se presoja, ne vsebuje drugega učinkovitega ukrepa za preprečitev ali, odvisno od pomena, kaznovanje zlorabe zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, okvirni sporazum nasprotuje uporabi nacionalnih predpisov, s katerimi se samo v javnem sektorju absolutno prepoveduje, da bi zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, katerih dejanski namen je bil pokriti „stalne in trajne potrebe“ delodajalca in ki jih je treba šteti za zlorabe, prešle v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

   (Glej točko 105 in točko 3 izreka.)

5.  Nacionalna sodišča so v primeru prepoznega prenosa direktive v pravni red zadevne države članice in odsotnosti neposrednega učinka upoštevnih določb te direktive od izteka roka za prenos naprej dolžna notranje pravo razlagati kar se da glede na besedilo in namen zadevne direktive, da bi se dosegli cilji, ki jim ta direktiva sledi, pri čemer ima prednost razlaga nacionalnih pravil, ki je najbolj skladna s tem namenom, da bi se tako prišlo do rešitve v skladu z določbami navedene direktive.

   Iz tega nujno izhaja, da v takem primeru datum, ko nacionalni ukrepi za prenos dejansko začnejo veljati v zadevni državi članici, ni upoštevno merilo. S tako rešitvijo bi se namreč resno ogrozila polni učinek prava Skupnosti in enotna uporaba tega prava, zlasti po direktivah. Poleg tega od datuma, ko je začela veljati direktiva, sodišča držav članic ne smejo razlagati notranjega prava tako, da bi lahko po izteku roka za prenos resno ogrozila dosego namena te direktive.

   (Glej točke 115, 116, 123, 124 in točko 4 izreka.)