Zadeva C‑335/17

Neli Valcheva

proti

Georgiosu Babanarakisu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven kasatsionen sad)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Področje uporabe – Pojem ‚pravica do stikov z otrokom‘ – Člen 1(2)(a) in člen 2, točki 7 in 10 – Pravica starih staršev do stikov z otrokom“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 31. maja 2018

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Področje uporabe – Pojem „pravica do stikov z otrokom“ – Pravica starih staršev do stikov z otrokom – Vključitev

(Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 1(2)(a) in 2, točki 7 in 10)

Pojem „pravica do stikov z otrokom“ iz člena 1(2)(a) in člena 2, točki 7 in 10, Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da zajema pravico starih staršev do stikov z njihovimi vnuki.

Ta pojem je treba razlagati samostojno ob upoštevanju njegovega besedila, sistematike in ciljev Uredbe št. 2201/2003, zlasti glede na pripravljalno gradivo za to uredbo, ter drugih aktov prava Unije in mednarodnega prava.

V uvodni izjavi 5 navedene uredbe je navedeno, da ta uredba zajema „vse“ odločbe o starševski odgovornosti. V skladu z uvodno izjavo 2 te uredbe se med njimi pravica do stikov z otrokom šteje za prednostno nalogo.

Iz delovnega dokumenta Komisije v zvezi z medsebojnim priznavanjem odločb o starševski odgovornosti (COM(2001) 166 final) z dne 27. marca 2001 je razvidno, da si je zakonodajalec Unije zastavil vprašanje, katere osebe lahko izvršujejo starševsko odgovornost ali imajo pravico do stikov z otrokom. Zakonodajalec Unije je nazadnje izbral možnost, da nobena določba ne sme omejiti števila oseb, ki lahko izvršujejo starševsko odgovornost ali imajo pravico do stikov z otrokom.

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 65 sklepnih predlogov, je treba glede na pripravljalno gradivo v zvezi z Uredbo št. 2201/2003 upoštevati, da je zakonodajalec Unije želel razširiti področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 209), ki je bila omejena na spore, ki so zadevali starše, in da je upošteval vse odločbe o starševski odgovornosti in posledično o pravici do stikov z otrokom ne glede na to, katera oseba lahko izvršuje to pravico, in ne da bi izključil stare starše.

Poudariti je treba tudi, da če pravica do stikov z otrokom ne bi zajemala vseh teh oseb, bi o vprašanjih v zvezi s to pravico lahko odločalo ne le sodišče, določeno v skladu z Uredbo št. 2201/2003, temveč tudi druga sodišča, ki bi na podlagi mednarodnega zasebnega prava štela, da so pristojna. Obstajala bi nevarnost za sprejetje nasprotujočih si ali nezdružljivih odločb, saj bi se s pravico do stikov, ki bi bila podeljena bližnjemu otroka, lahko poseglo v pravico do stikov, ki bi bila podeljena nosilcu starševske odgovornosti.

Zato je potrebno, da zaradi preprečitve nasprotujočih si ukrepov in upoštevanja otrokove koristi o pravicah do stikov z otrokom odloča isto sodišče, in sicer načeloma sodišče v kraju običajnega prebivališča otroka.

(Glej točke 19, od 29 do 32 in od 35 do 37 ter izrek.)