Zadeva C‑108/16 PPU

Pawła Dworzeckega,

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam)

„Predhodno odločanje — Nujni postopek predhodnega odločanja — Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah — Okvirni sklep 2002/584/PNZ — Evropski nalog za prijetje — Člen 4a(1) — Postopki predaje med državami članicami — Pogoji za izvršitev — Razlogi za fakultativno neizvršitev — Izjeme — Obvezna izvršitev — Kazen, izrečena v odsotnosti — Pojma ‚osebno vabilo‘ in ‚uradna vročitev na drug način‘ — Avtonomna pojma prava Unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 24. maja 2016

1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Nalog, izdan z namenom izvršitve kazni, izrečene v odsotnosti – Pojma „osebno vabilo“ in „uradna vročitev na drug način“ – Avtonomna pojma prava Unije

   (Okvirni Sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299, uvodni izjavi 2 in 4 ter člen 4a(1)(a)(i))

2. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Nalog, izdan z namenom izvršitve kazni, izrečene v odsotnosti – Osebno vabilo – Pogoji izvršitve – Vabilo, ki ni bilo vročeno neposredno zadevni osebi, ampak je bilo na njenem naslovu izročeno polnoletni osebi tega gospodinjstva, ki se je zavezala, da ji ga bo izročila – Nespoštovanje pogojev iz člena 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa

   (Okvirni Sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299, člen 4a(1)(a)(i))

1.  Člen 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da sta izraza „osebno povabljena“ in „dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem“ iz te določbe avtonomna pojma prava Unije in ju je treba v celotni Uniji razlagati enotno.

   Kot namreč izhaja iz uvodnih izjav 2 in 4 Okvirnega sklepa 2009/299, je zakonodajalec Unije, ki je ugotovil, da bi neobstoj enotne ureditve vprašanj v zvezi z odločbami, izdanimi v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, lahko zlasti oviral pravosodno sodelovanje, menil, da je treba določiti jasne in skupne razloge za zavrnitev priznanja odločb, izdanih v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, vendar brez urejanja oblik in načinov ter procesnih zahtev iz pravnih ureditev držav članic, ki se uporabijo za dosego rezultatov, opredeljenih v navedenem okvirnem sklepu.

   (Glej točki 31 in 32 ter točko 1 izreka.)

2.  Člen 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da pogojev iz te določbe ni mogoče izpolniti zgolj z vabilom, ki ni bilo vročeno neposredno zadevni osebi, ampak je bilo na njenem naslovu izročeno polnoletni osebi tega gospodinjstva, ki se je zavezala, da ji ga bo izročila, pri čemer na podlagi evropskega naloga za prijetje ni mogoče ugotoviti, ali in – glede na okoliščine primera – kdaj je ta polnoletna oseba to vabilo zadevni osebi dejansko izročila.

   Z izpolnitvijo pogojev vabljenja, ki so navedeni v členu 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584, se namreč lahko zagotovi, da je zadevna oseba pravočasno prejela informacije glede datuma in kraja sojenja, in se tako izvršitvenemu organu omogoči, da ugotovi, da je bila pravica do obrambe spoštovana. Pravica osebe, ki je bila vabljena, naj se udeleži postopka pred kazenskim sodiščem, do poštenega sojenja tako zahteva, da je bila ta oseba obveščena na način, ki ji omogoča, da učinkovito pripravi svojo obrambo. Ta cilj se želi doseči s členom 4a(1)(a)(i), pri čemer pa ni na omejujoč način pojasnjeno, katere ukrepe je za to mogoče uporabiti. Pogoji iz te določbe so poleg tega, da so izpolnjeni z osebnim povabilom, izpolnjeni tudi, če je bila zadevna oseba „kako drugače“ dejansko uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja. Zlasti glede na besedilo navedenega člena 4a(1)(a)(i), v skladu s katerim mora biti mogoče nedvoumno sklepati, da je bila zadevna oseba „seznanjena z načrtovanim sojenjem“, s samo okoliščino, da je bilo vabilo izročeno tretji osebi, ki se zaveže, da ga bo izročila zadevni osebi, ne glede na to, ali je ta tretja oseba del gospodinjstva navedene zadevne osebe, ni mogoče izpolniti teh zahtev. Na podlagi takšnega načina vabljenja namreč ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da je zadevna oseba „dejansko“ prejela informacijo o datumu in kraju sojenja, niti, glede na okoliščine primera, kdaj točno jo je prejela. Poleg tega, ker so bili primeri iz člena 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584 zamišljeni kot izjeme od fakultativnega razloga za zavrnitev priznanja, lahko izvršitveni sodni organ, celo po ugotovitvi, da z njimi zadevni položaj ni zajet, vsekakor upošteva druge okoliščine, na podlagi katerih se lahko prepriča, da predaja zadevne osebe ne povzroči kršitve njene pravice do obrambe. V okviru te presoje navedenega fakultativnega razloga za zavrnitev priznanja lahko izvršitveni sodni organ tako upošteva ravnanje zadevne osebe. V tej fazi postopka predaje je namreč mogoče posebno pozornost nameniti morebitnemu očitnemu neobstoju skrbnosti zadevne osebe, zlasti če se izkaže, da se je poskušala izogniti vročitvi nanjo naslovljene informacije. Vsekakor ima izvršitveni sodni organ možnost, da na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584 zahteva, da se mu nujno pošljejo dodatne informacije, če meni, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji.

   (Glej točke 38, 43, 47, 50, 51, 53, 54 in točko 2 izreka.)