Zadeva C‑268/15

Fernand Ullens de Schooten

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo cour d’appel de Bruxelles (pritožbeno sodišče v Bruslju, Belgija))

„Predhodno odločanje – Temeljne svoboščine – Členi 49, 56 in 63 PDEU – Položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na eno državo članico – Nepogodbena odgovornost države članice za škodo, ki je nastala posameznikom zaradi kršitev prava Unije, ki jih je mogoče pripisati nacionalnemu zakonodajalcu in nacionalnim sodiščem“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 15. novembra 2016

1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Meje–Pristojnosti, prenesene na Unijo–Vprašanje, ki se nanaša na načelo nepogodbene odgovornosti države za kršitev prava Unije–Vključitev

   (Člen 267 PDEU)

2. Pravo Evropske unije–Pravice, podeljene posameznikom–Kršitev države članice–Kršitev temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba, ker nacionalna ureditev nima čezmejnih učinkov–Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom–Neobstoj

   (členi 49, 56 in 63 PDEU)

1.  Sodišče lahko v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU razlaga pravo Unije le v mejah pristojnosti, ki so mu dodeljene.

   Glede vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na načelo nepogodbene odgovornosti države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, ki jih je mogoče pripisati državi, je to načelo del pravnega reda Unije. Oškodovanci imajo pravico do odškodnine na podlagi te odgovornosti, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da je namen kršenega pravila prava Unije priznanje pravic posameznikom, da je kršitev tega pravila dovolj resna in da obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, povzročeno posameznikom. Za nepogodbeno odgovornost države članice za škodo, ki je povzročena z odločbo sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, s katero je kršeno pravilo prava Unije, veljajo enaki pogoji. Zato to načelo nepogodbene odgovornosti države spada v pristojnost Sodišča glede razlage.

   (Glej točke od 40 do 43.)

2.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da se ureditev nepogodbene odgovornosti države članice za škodo, ki nastane zaradi kršitve tega prava, ne uporabi v primeru škode, ki naj bi bila posamezniku povzročena zaradi domnevne kršitve ene od temeljnih svoboščin, določenih v členih 49, 56 ali 63 PDEU, z nacionalno ureditvijo, ki se brez razlikovanja uporablja za državljane te države članice in državljane drugih držav članic, če v položaju, v katerem so vsi elementi omejeni na eno državo članico, ne obstaja nikakršna povezava med predmetom ali okoliščinami spora o glavni stvari in temi členi.

   V zvezi s tem Sodišče, pri katerem je nacionalno sodišče začelo postopek v okviru položaja, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico, ne more šteti, da je vložitev predloga za razlago v okviru predhodnega odločanja, ki se nanaša na določbe Pogodbe DEU v zvezi s temeljnimi svoboščinami, potrebna za rešitev spora, ki poteka pred tem nacionalnim sodiščem, če to navede zgolj dejstvo, da se zadevna nacionalna zakonodaja brez razlikovanja uporablja za državljane zadevne države članice in državljane drugih držav članic. Iz predložitvene odločbe morajo biti namreč razvidni konkretni elementi, na podlagi katerih je mogoče izkazati povezavo med predmetom ali okoliščinami spora, v katerem so vsi elementi omejeni na zadevno državo članico, in členi 49, 56 ali 63 PDEU. Zato je v okviru položaja, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico, potrebno, da predložitveno sodišče Sodišču v skladu z zahtevami iz člena 94 Poslovnika Sodišča prikaže, zakaj kljub povsem notranji naravi spora, ki poteka pred njim, med tem sporom in določbami prava Unije v zvezi s temeljnimi svoboščinami obstaja povezava, zaradi katere je razlaga, ki se zahteva v okviru predhodnega odločanja, potrebna za njegovo rešitev.

   (Glej točke 54, 55, 58 in izrek.)