Zadeva C‑110/21 P

Universität Bremen

proti

Evropski izvajalski agenciji za raziskave (REA)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. julija 2022

„Pritožba – Ničnostna tožba – Člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije – Zastopanje neprivilegiranih strank v okviru direktne tožbe pred sodiščema Evropske unije – Univerzitetni profesor – Profesor, ki poučuje na univerzi, zastopani v okviru te tožbe, ter opravlja funkciji koordinatorja in vodje skupine za projekt, ki je predmet spora – Pogoj neodvisnosti – Obstoj neposrednega in osebnega interesa glede rešitve spora“

Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Pogoji glede podpisnika – Status tretje osebe glede na stranke postopka – Univerza, ki jo zastopa profesor, ki ima z njo javnopravno službeno vez – Dopustnost glede na zahtevo po neodvisnosti – Profesor, ki opravlja funkciji koordinatorja in vodje ekipe projekta, ki je predmet spora – Nevplivanje

(Statut Sodišča, člen 19)

(Glej točke od 55 do 58, od 61 do 64, 66 in 67.)

Povzetek

Univerza v Bremnu je bila imenovana za koordinatorko raziskovalnega konzorcija, ki je obsegal več evropskih univerz in je izvajal raziskave interdisciplinarnega primerjalnega prava na področju prava in politike glede stanovanjske problematike v celotni Uniji.

Univerza v Bremnu je po razpisu za zbiranje predlogov 17. marca 2019 Evropski izvajalski agenciji za raziskave (REA) predložila predlog projekta. Ta predlog projekta je dobil oceno, na podlagi katere je bil uvrščen na deseto mesto od vloženih kandidatur. Agencija REA je s sklepom z dne 16. julija 2019 ( 1 ) navedeni predlog zavrnila, ker je zaradi proračunskih omejitev lahko izbrala le projekte, ki so bili uvrščeni na prva tri mesta. Univerza v Bremnu je 25. septembra 2019 vložila tožbo za razglasitev ničnosti tega sklepa.

Splošno sodišče je s sklepom z dne 16. decembra 2020 ( 2 ) to tožbo zavrglo kot očitno nedopustno, ( 3 ) ker profesor, ki zastopa zadevno univerzo, ni tretja oseba v razmerju do te univerze in zato ni izpolnjeval pogoja neodvisnosti, določenega v Statutu Sodišča. ( 4 )

Sodišče je v okviru pritožbe, ki jo je vložila univerza v Bremnu, ta sklep Splošnega sodišča razveljavilo, ker je menilo, da je to napačno ugotovilo očitno nedopustnost tožbe. Ob tej priložnosti je podalo pojasnila glede pogoja neodvisnosti, ki je naložen zastopnikom neprivilegiranih strank ( 5 ) v okviru neposredne tožbe pred sodišči Unije.

Presoja Sodišča

Sodišče je opozorilo, najprej, da sodišče Unije z uporabo pogoja neodvisnosti, ki ga pravo Unije določa za zastopnike neprivilegiranih strank, izvaja omejen nadzor, ker se omejuje na sankcioniranje tožb, v katerih je očitno, da zadevni zastopnik ne more zagotoviti izpolnjevanja svoje naloge obrambe s čim boljšim uveljavljanjem interesov svoje stranke, z nedopustnostjo, tako da mora biti ta zastopnik v interesu te stranke izključen.

Dalje, Sodišče je preučilo, ali se pogoj neodvisnosti, ki je bil v sodni praksi razdelan v zvezi z odvetniki, uporablja tudi za univerzitetne profesorje, ki so upravičeni zastopati stranko pred sodišči.

V zvezi s tem je menilo, da ta poklica nista primerljiva glede opisa nalog, saj mora odvetnik zagotavljati varstvo in obrambo interesov svoje stranke, medtem ko univerzitetni profesor poučuje in vodi raziskave popolnoma neodvisno, ob upoštevanju akademske svobode, ki ureja ta poklic. Vendar če univerzitetni profesor pred sodišči Unije zastopa stranko, ne opravlja več svojega poklica učitelja in raziskovalca, ampak opravlja enako nalogo kot odvetnik, in sicer zastopanje neprivilegiranih strank. Poleg tega imajo profesorji, ki so v skladu s pravom svoje države članice upravičeni do zastopanja pred sodišči, enake pravice, kot so tiste, ki jih Statut Sodišča ( 6 ) dodeljuje odvetnikom.

Iz tega po mnenju Sodišča izhaja, da morajo univerzitetni profesorji v skladu s ciljem izpolnjevanja naloge zastopanja, ki je predvsem čim bolje varovati in braniti interese pooblastitelja, izpolnjevati enaka merila neodvisnosti, kot veljajo za odvetnike. Ta merila so opredeljena negativno, in sicer tako, da med zastopnikom in njegovo stranko ni delovnega razmerja, in pozitivno, s sklicevanjem na poklicno etiko, ki med drugim vključuje neobstoj vezi, ki očitno posega v sposobnost odvetnika, da ob upoštevanju zakonov in poklicnih pravil zagotovi izpolnjevanje svoje naloge obrambe s čim boljšim uveljavljanjem interesov svoje stranke.

Glede vprašanja neobstoja delovnega razmerja med zastopnikom in njegovo stranko je Sodišče ugotovilo, da je v obravnavanem primeru zadevni univerzitetni profesor povezan z univerzo, ki jo zastopa, z javnopravno službeno vezjo. Ta status mu v skladu s pogoji in pravili nacionalnega prava zagotavlja neodvisnost ne le kot učitelju in raziskovalcu, ampak tudi kot zastopniku neprivilegiranih strank pred sodišči Unije. Ker zastopanje pred sodišči ni del nalog, ki jih mora ta profesor opravljati na univerzi kot učitelj ali raziskovalec, to zastopanje nikakor ni povezano z njegovimi akademskimi nalogami in se torej izvaja brez vsakršne vezi podrejenosti univerzi, pa čeprav bi bil pozvan, naj to univerzo zastopa.

Poleg tega je Sodišče ocenilo, da je glede na njegovo sodno prakso ( 7 ) obstoj javnopravne službene vezi med profesorjem in univerzo, ki jo ta zastopa, nezadosten za to, da bi se štelo, da je ta profesor v položaju, ki mu preprečuje obrambo interesov te univerze.

Nazadnje, Sodišče je dodalo, da se, ker Statut Sodišča profesorjem podeljuje enake pravice kot odvetnikom, ( 8 ) domneva, da profesor, ki je v skladu z nacionalnim pravom upravičen do zastopanja pred sodišči, načeloma izpolnjuje pogoj neodvisnosti, tudi če ta profesor zastopa univerzo, na kateri opravlja svoje akademske dejavnosti.

V zvezi z vprašanjem neobstoja vezi, ki posega v sposobnost zastopnika, da zagotovi izpolnjevanje svoje naloge obrambe s čim boljšim uveljavljanjem interesov svoje stranke, je Sodišče presodilo, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je menilo, da ker je bil zastopnik zadevne univerze koordinator in vodja ekipe projekta ter je v okviru tega projekta prevzel bistvene naloge in funkcije, je bila zaradi njegove osebne vezi s premetom spora spodkopana njegova sposobnost, da zagotovi pravno pomoč, ki jo ta univerza potrebuje.

Po mnenju Sodišča so namreč naloge, ki jih je zadevni zastopnik opravljal v okviru projekta, ki je predmet spora, res pomenile, da je imel ta skupne interese z univerzo v Bremnu. Vendar taki interesi ne morejo zadostovati za dokaz, da ta zastopnik ni sposoben ustrezno zagotoviti zastopanja, ki mu je bilo zaupano.

Poleg tega, ker ni bil naveden noben element, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da so ti interesi preprečevali zastopanje univerze v Bremnu pred sodiščem s strani navedenega zastopnika, je Splošno sodišče prekoračilo meje svojega nadzora, določene v sodni praksi Sodišča.

V teh okoliščinah je Sodišče menilo, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je tožba očitno nedopustna, ker naj univerze v Bremnu zadevni univerzitetni profesor ne bi ustrezno zastopal.

( 1 ) Sklep Ares (2019) 4590599 REA z dne 16. julija 2019.

( 2 ) Sklep z dne 16. decembra 2020, Universität Bremen/REA (T‑660/19, neobjavljen, EU:T:2020:633).

( 3 ) V smislu člena 126 Poslovnika Splošnega sodišča.

( 4 ) Glej člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut Sodišča).

( 5 ) Privilegirane stranke so stranke iz člena 19, prvi in drugi odstavek, Statuta Sodišča, in sicer države članice, institucije Unije, države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ki niso države članice, ter v tem sporazumu navedeni Nadzorni organ EFTA.

( 6 ) Člen 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča.

( 7 ) Sodba z dne 4. februarja 2020, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, EU:C:2020:73, točki 66 in 67).

( 8 ) V smislu člena 19, tretji in sedmi odstavek, Statuta Sodišča.