Zadeva C‑620/19

Land Nordrhein-Westfalen

proti

D.-H. T., kot stečajnemu upravitelju družbe J & S Service UG,

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

 Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 10. decembra 2020

„Predhodno odločanje – Osebni podatki – Uredba (EU) 2016/679 – Člen 23 – Omejitev pravic posameznika, na katerega se podatki nanašajo – Velik finančni interes – Izvršitev civilnopravnih zahtevkov – Nacionalni predpisi, ki napotujejo na določbe prava Unije – Davčni podatki, ki se nanašajo na pravno osebo – Nepristojnost Sodišča“

Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Razlaga, zaprošena zaradi smiselne uporabe določbe prava Unije na podlagi napotila iz nacionalnega prava – Nacionalno pravo, ki se bistveno razlikuje od namena in okvira prava Unije – Nepristojnost Sodišča

(člen 267 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/679, člen 23)

(Glej točke 36, 39, od 43 do 45 in od 49 do 52 ter izrek.)

Povzetek

D.-H. T. v vlogi stečajnega upravitelja družbe nemškega prava J & S Service je davčno upravo zaprosil za davčne podatke o tej družbi, da bi preučil možnost vložitve zahtevkov za izpodbijanje pravnih dejanj v okviru postopka zaradi insolventnosti. Ker je davčna uprava to zahtevo zavrnila, je D.-H. T. vložil tožbo pri pristojnem Verwaltungsgericht (upravno sodišče, Nemčija), ki je njegovi tožbi v bistvenem ugodilo. Pristojno Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče, Nemčija) je zavrnilo pritožbo zvezne dežele Land Nordrhein-Westfalen (dežela Severno Porenje - Vestfalija) zoper prvostopenjsko sodbo, ker je med drugim ugotovilo, da pravica do dostopa do informacij, ki se izvaja na podlagi zakona o prostem dostopu do informacij za deželo Severno Porenje - Vestfalija, ni bila odpravljena na podlagi posebnih pravil z davčnega področja. Zato je bil D.-H. T., čeprav so bile zahtevane informacije zajete z davčno tajnostjo, kot stečajni upravitelj upravičen, da od družbe J & S Service zahteva vse informacije, ki so povezane s postopkom zaradi insolventnosti.

Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija), pri katerem je bila vložena revizija zoper odločbo pristojnega Oberverwaltungsgericht (višje upravno sodišče), je ugotovilo, da se Splošna uredba o varstvu podatkov (SUVP)(1) v obravnavani zadevi ne uporablja neposredno, saj se postopek v glavni stvari ne nanaša na osebne podatke, ki se nanašajo na posameznika(2), niti na pravico do dostopa, podeljeno posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki(3). Po mnenju predložitvenega sodišča je pravica do dostopa pravica, ki jo ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki ni del stečajne mase in torej ni zajeta s prenosom pooblastil upravljanja in razpolaganja na stečajnega upravitelja. Vendar predložitveno sodišče opozarja, da se je Sodišče za zagotovitev enotne razlage prava Unije že izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na določbe tega prava, v povsem notranjih položajih, v katerih se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo na podlagi nacionalnega prava. Ta pogoj pa naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, saj nemški davčni zakonik(4) glede obdelave osebnih podatkov pravnih oseb napotuje na določbe SUVP.

V tem okviru je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) Sodišče prosilo, da pojasni, ali ima davčna uprava možnost, da omeji dostop do davčnih podatkov davčnega zavezanca na podlagi določbe SUVP(5), na katero izrecno napotuje davčni zakonik. Če bi se štelo, da se davčna uprava lahko sklicuje na to določbo SUVP, navedeno sodišče poziva Sodišče, naj pojasni, ali pojem „uveljavljanje civilnopravnih zahtevkov“ iz te določbe SUVP zajema tudi obrambo zoper civilnopravne zahtevke. Nazadnje, to sodišče je Sodišče pozvalo, naj pojasni, ali nacionalna določba, ki omejuje pravico do dostopa, določeno v SUVP, da bi nasprotovala tožbam za izpodbijanje pravnih dejanj, ki se lahko vložijo v okviru postopka zaradi insolventnosti zoper davčno upravo, temelji na tej uredbi.

Sodišče je v sodbi po tem, ko je preizkusilo okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, ugotovilo, da ni pristojno za odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče).

Presoja Sodišča

Sodišče je uvodoma glede sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, navedlo, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati. Vendar mora Sodišče preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je zanjo pristojno.

Glede preverjanja svoje pristojnosti v zadevah predhodnega odločanja Sodišče poudarja, da se je že velikokrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe glede določb prava Unije v primerih, v katerih dejstva v postopku v glavni stvari niso spadala na področje uporabe tega prava in so tako spadala v izključno pristojnost držav članic, vendar so se v državi članici te določbe prava Unije uporabljale na podlagi nacionalnega prava, ker se je to pravo sklicevalo na njihovo vsebino. Sodišče pojasnjuje, da je taka pristojnost utemeljena z očitnim interesom pravnega reda Unije, da se določbe, prevzete iz prava Unije, zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti razlagajo enotno.

Sodišče je ob tem, da je spomnilo, da je njegova pristojnost omejena le na preizkus določb prava Unije, navedlo, da v odgovoru nacionalnemu sodišču ne more upoštevati splošne sistematike določb nacionalnega prava, ki poleg tega, da se sklicujejo na pravo Unije, določajo obseg tega sklicevanja. Upoštevanje omejitev, ki jih je nacionalni zakonodajalec lahko določil za uporabo prava Unije za povsem notranje položaje, za katere se uporablja le na podlagi nacionalnega prava, namreč spada na področje nacionalnega prava in zato v izključno pristojnost sodišč države članice.

V obravnavanem primeru Sodišče poudarja, da se vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago SUVP, katere določbe v zvezi z obdelavo osebnih podatkov posameznikov se smiselno uporabljajo za pravne osebe na podlagi napotila v davčnem zakoniku z namenom ureditve obveznosti obveščanja davčne uprave in pravice do dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v razmerju do te uprave. V zvezi s tem pojasnjuje, da SUVP določa pravila o varstvu osebnih podatkov posameznikov in ne zajema podatkov, ki se nanašajo na pravne osebe. Zato določb SUVP ni mogoče razlagati enako v zvezi s posamezniki in v zvezi s pravnimi osebami, katerih pravica do varstva podatkov ni bila opredeljena v SUVP.

Ker določbe davčnega zakonika iz postopka v glavni stvari ne določajo zgolj uporabe določb SUVP zunaj področja uporabe te uredbe, temveč spreminjajo njihov namen in obseg, Sodišče meni, da ni mogoče šteti, da se te določbe kot take uporabljajo na podlagi zadevnega nacionalnega prava, pa čeprav zunaj področja uporabe te uredbe. Zato Sodišče meni, da ne obstaja očiten interes za to, da poda razlago določb SUVP, da bi zagotovilo njihovo enotno razlago.

Zato Sodišče meni, da ni pristojno, da odgovori na vprašanja predložitvenega sodišča.

1      Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (UL 2016, L 119,, str. 1) (v nadaljevanju: SUVP).

2      Člen 1(1) in člen 4, točka 1, SUVP.

3      Člen 15 SUVP.

4      Abgabenordnung (davčni zakonik, BGBl. I 2002, str. 3866) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: davčni zakonik).

5      Člen 23(1)(j) SUVP.