Zadeva T‑481/18

Electroquimica Onubense, SL

proti

Evropski agenciji za kemikalije

Sklep Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 8. aprila 2019

„REACH – Zastopanje po odvetniku, ki ni tretja oseba – Očitna nedopustnost“

1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Pogoji glede podpisnika – Status tretje osebe glede na stranke postopka – Zaposleni tožeče stranke v vlogi njenega odvetnika – Nespoštovanje zahteve po neodvisnosti

   (Statut Sodišča, člen 19, tretji in četrti odstavek, ter člen 53, prvi odstavek)

   (Glej točke od 10 do 12, 14 in 15.)

2. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Podpis odvetnika – Pojem odvetnika – Avtonomna razlaga

   (Statut Sodišča, člen 19, četrti odstavek)

   (Glej točki 20 in 21.)

Povzetek

V zadevi Electroquimica Onubense/ECHA (T‑481/18), v kateri je bil izdan sklep z dne 8. aprila 2019, je Splošno sodišče odločalo o tožbi, vloženi zoper odločbo SME D(2018)2931‑DC Evropske agencije za kemikalije (v nadaljevanju: ECHA), z dne 31. maja 2018, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za znižanje pristojbine, ki je določeno za mala podjetja, in s katero ji je bila naložena upravna taksa.

Agencija ECHA je podala ugovor nedopustnosti, ker naj odvetnik tožeče stranke ne bi izpolnjeval pogoja neodvisnosti, kot zahtevata Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Splošnega sodišča. Ugovor agencije ECHA je temeljil na tem, da je odvetnik tožeče stranke v tožbi pri kontaktnih podatkih navedel elektronski naslov, ki je vseboval ime domene tožeče stranke.

Splošno sodišče najprej opozarja na sodno prakso, v skladu s katero zlasti iz uporabe izraza „zastopati“ iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da mora pri predložitvi zadeve Splošnemu sodišču stranko v smislu tega člena zastopati „tretja oseba“, ki je vpisana v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali držav, ki so podpisnice Sporazuma o EGP.

Navedena zahteva po zastopanju po tretji osebi je v skladu z naravo vloge, ki jo ima odvetnik in po kateri velja za sodelavca pravosodja, poklicanega, da popolnoma neodvisno in v višjem interesu varstva prava nudi stranki potrebno pravno pomoč. Pojem neodvisnosti odvetnika pred sodišči Unije ni opredeljen le pozitivno, in sicer s sklicevanjem na deontološke obveznosti, temveč tudi negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja med odvetnikom in njegovo stranko.

Glede na naloge odvetnika tožeče stranke, ki jih kot njen zaposleni opravlja na delovnem mestu vodje kadrovske službe, je Splošno sodišče presodilo, da tega ni mogoče šteti za tretjo osebo, ki je neodvisna od tožeče stranke. Obstaja namreč tveganje, da na strokovno mnenje odvetnika tožeče stranke zaradi njegovih funkcij vsaj deloma vpliva njegovo delovno okolje, kar pomeni, da je stopnja njegove neodvisnosti v razmerju do tožeče stranke zagotovo manjša, kot bi bila pri zunanjem odvetniku v razmerju do njegove stranke.

Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da to, da je Daniel González Blanco vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic, samo po sebi ne pomeni, da lahko tožečo stranko zastopa pred Splošnim sodiščem.

Splošno sodišče je ob poudarjanju, da je treba določbe o zastopanju strank, ki niso države članice in institucije, pred sodišči Unije razlagati čim bolj avtonomno in brez sklicevanja na nacionalno pravo, ugotovilo, da združljivost svobodnega poklica odvetnika s funkcijami, ki jih je v tej zadevi odvetnik tožeče stranke opravljal kot njen zaposleni, v Španiji tako ne more sama po sebi dokazovati, da je zahteva po neodvisnosti izpolnjena.