Zadeva C‑234/17

XC in drugi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Predhodno odločanje – Načela prava Unije – Lojalno sodelovanje – Procesna avtonomija – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti – Nacionalna zakonodaja, ki določa pravno sredstvo, ki omogoča obnovo kazenskega postopka v primeru kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Obveznost razširitve tega postopka na primere zatrjevane kršitve temeljnih pravic, določenih v pravu Unije – Neobstoj“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 24. oktobra 2018

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Meje – Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor

2. Pravo Evropske unije – Neposredni učinek – Individualne pravice – Varstvo s strani nacionalnih sodišč – Sodno pravno sredstvo – Načelo procesne avtonomije – Določitev tako sodišč, pristojnih za odločanje o tožbah, ki temeljijo na pravu Unije, kot postopkovnih pravil, ki urejajo tožbe – Meje – Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče

   (člen 4(3) PEU)

3. Države članice – Obveznosti – Pravnomočnost – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti – Notranje pravno sredstvo, ki v primeru kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah omogoča obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno nacionalno odločbo – Obveznost nacionalnega sodišča, da razširi to pravno sredstvo na kršitve prava Unije – Neobstoj

   (člen 4(3) PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 50; Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 16 do 18.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 21 do 24, 27 in 49.)

3.  Pravo Unije – zlasti načeli enakovrednosti in učinkovitosti – je treba razlagati tako, da nacionalnega sodišča ne zavezuje, da notranje pravno sredstvo, ki le v primeru kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ali katerega od njenih protokolov omogoča obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno nacionalno odločbo, razširi na kršitve prava Unije, zlasti na kršitve temeljne pravice, ki jo zagotavljata člen 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana 19. junija 1990 v Schengenu (Luksemburg) in je začela veljati 26. marca 1995.

   Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da je izredno pravno sredstvo iz člena 363a zakonika o kazenskem postopku utemeljeno s samo naravo EKČP in da je, kakor ga je določil avstrijski zakonodajalec, tesno funkcionalno povezano s postopkom pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. To pravno sredstvo je bilo namreč uvedeno za izvršitev sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer je avstrijska vlada poudarila, da je zakonodajalec tako želel izpolniti obveznost iz člena 46 EKČP.

   V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 75 sklepnih predlogov, da zahteva iz člena 35(1) EKČP, v skladu s katero je mogoče zadevo Evropskemu sodišču za človekove pravice predložiti v obravnavo le, ko so izčrpana vsa notranja pravna sredstva, pomeni, da mora obstajati odločba, ki jo izda nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, in ki je pravnomočna.

   Kot je razvidno iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je bil postopek iz člena 363a zakonika o kazenskem postopku, ki omogoča obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodno odločbo, vzpostavljen prav zaradi upoštevanja tega položaja in zaradi zagotovitve izvajanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v notranjem pravnem redu.

   Poleg tega iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pojasnil avstrijske vlade izhaja, da razširitev področja uporabe postopka iz te določbe, ki jo je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) opravilo v svoji temeljni sodbi z dne 1. avgusta 2007, ne omaja tesne povezave med navedenim postopkom in postopkom pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Namreč, kot je bilo poudarjeno v točki 30 te sodbe, za pravno sredstvo, vloženo na podlagi te iste določbe, preden Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovi kršitev EKČP ali katerega od njenih protokolov, veljajo enake procesne predpostavke glede dopustnosti kot za pravno sredstvo pred zadnjenavedenim sodiščem, njegov edini namen pa je glede na pojasnila predložitvenega sodišča odločiti pred tako ugotovitvijo.

   Vendar je treba ugotoviti, da za postopek iz člena 363a zakonika o kazenskem postopku glede na njegov predmet, podlago in bistvene elemente, kot so navedeni zgoraj, ni mogoče šteti, da je podoben pravnemu sredstvu za zaščito temeljne pravice, zagotovljene s pravom Unije, natančneje z Listino, in sicer zaradi posebnih značilnosti, ki se nanašajo na samo naravo tega prava.

   (Glej točke od 31 do 35 in 59 ter izrek.)