Združeni zadevi C‑96/16 in C‑94/17

Banco Santander SA
proti
Mahamadouju Dembju
in
Mercedes Godoy Bonet

in

Rafael Ramón Escobedo Cortés
proti
Banco de Sabadell SA

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložili Juzgado de Primera Instancia no 38 de Barcelona in Tribunal Supremo)

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji – Področje uporabe – Odstop terjatve – Potrošniška kreditna pogodba – Merila za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o določitvi obrestne mere zamudnih obresti – Posledice te nepoštenosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 7. avgusta 2018

1. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Področje uporabe–Praksa prodajalca ali ponudnika v zvezi z odstopom ali nakupom terjatve do potrošnika–Neureditev navedene prakse s pogodbenim pogojem–Neuporaba direktive–Izključitev pogodbenih pogojev, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih–Neobstoj pogodbenih pogojev o spremembi obsega ali področja uporabe nacionalnih določb–Neuporaba direktive

   (Direktiva Sveta 93/13)

2. Vprašanja za predhodno odločanje–Dopustnost–Meje–Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor

   (člen 267 PDEU)

3. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Meje–Razlaga nacionalnega prava–Izključitev

   (člen 267 PDEU)

4. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Ugotovitev nepoštenosti pogoja–Obseg–Pogoj v pogodbi o potrošniškem kreditu, o katerem se stranki nista dogovorili in s katerim je določena obrestna mera zamudnih obresti–Nacionalna sodna praksa, s katero je zaradi nesorazmernega zneska odškodnine vzpostavljena neizpodbojna pravna domneva nepoštenosti navedenega pogoja–Dopustnost

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 3(1)in 8)

5. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Ugotovitev nepoštenosti pogoja–Obseg–Sprememba vsebine nedovoljenega pogoja s strani nacionalnega sodišča–Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))

6. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Ugotovitev nepoštenosti pogoja–Obseg–Pogoj v pogodbi o potrošniškem kreditu, o katerem se stranki nista dogovorili in s katerim je določena obrestna mera zamudnih obresti–Nacionalna sodna praksa, s katero je določeno, da se zamudne obresti v celoti odpravijo, redne obresti pa tečejo še naprej–Dopustnost

   (Direktiva Sveta 93/13)

1.  Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da, prvič, se ne uporabi za prakso prodajalca ali ponudnika, na podlagi katere ta odstopi ali kupi terjatev do potrošnika, ne da bi bila možnost tega odstopa določena v kreditni pogodbi, ki je sklenjena s tem potrošnikom, ter ne da bi bil zadnjenavedeni o tem odstopu predhodno obveščen ali ne bi soglašal z njim in ne da bi mu bila dana možnost, da odkupi svoj dolg in ga tako ugasne s tem, da prevzemniku plača ceno, ki jo je ta plačal iz naslova navedenega odstopa, povečano za upoštevne stroške, obresti in izdatke. Drugič, ta direktiva se prav tako ne uporablja za nacionalne določbe, kakršne so tiste iz člena 1535 Código Civil (civilni zakonik) ter členov 17 in 540 Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakonu o civilnih postopkih) z dne 7. januarja 2000, ki uokvirjajo to možnost odkupa in urejajo procesno nasleditev odstopnika terjatve s prevzemnikom.

   (Glej točko 47 in točko 1 izreka.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 50 do 53.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 57.)

4.  Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni sodni praksi, kakršna je sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) v glavni stvari, v skladu s katero je pogoj v pogodbi o potrošniškem kreditu, o katerem se stranki nista dogovorili in s katerim je določena obrestna mera zamudnih obresti, nepošten, ker potrošniku, ki zamuja s plačilom, nalaga plačilo nesorazmerno visokega nadomestila, kadar ta obrestna mera za več kot dve odstotni točki presega obrestno mero rednih obresti, ki je določena v tej pogodbi.

   Glede tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 60 sklepnih predlogov, ni mogoče izključiti, da lahko vrhovna sodišča držav članic, kot je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), zaradi harmonizacije pri razlagi prava in za zagotovitev pravne varnosti ob spoštovanju Direktive 93/13 razvijejo nekatera merila, glede na katera morajo nižja sodišča preučiti nepoštenost pogodbenih pogojev. Čeprav se za sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) iz zadev v glavni stvari zagotovo ne zdi, da spada med najstrožje določbe, ki jih države članice lahko sprejmejo za zagotovitev najvišje ravni varstva potrošnikov na podlagi člena 8 te direktive, zlasti ker se za to sodno prakso ne zdi – kot je španska vlada navedla na obravnavi pred Sodiščem – da ima zakonsko moč ali da je pravni vir v španskem pravnem redu, pa se razvoj merila, ki ima podlago v sodni praksi, kot ga je v obravnavanih zadevah razvilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), umešča v cilj varstva potrošnikov, ki se uresničuje z navedeno direktivo. Iz člena 3(1) Direktive 93/13 in iz njene splošne sistematike namreč izhaja, da cilj te direktive ni toliko zagotovitev splošnega pogodbenega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, temveč bolj preprečiti nastanek neravnotežja v teh pravicah in obveznostih v škodo potrošnika.

   (Glej točke 68, 69 in 71 ter točko 2 izreka.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 73 in 74.)

6.  Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni sodni praksi, kakršna je sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) v glavni stvari, v skladu s katero je posledica nepoštenosti pogoja v pogodbi o potrošniškem kreditu, o katerem se stranki nista dogovorili in s katerim je določena obrestna mera zamudnih obresti, to, da se te obresti v celoti odpravijo, redne obresti, ki so določene v tej pogodbi, pa tečejo še naprej.

   Zlasti iz navedene direktive ne izhaja, da bi morala neuporaba ali razglasitev ničnosti pogoja iz kreditne pogodbe, s katerim je določena obrestna mera zamudnih obresti, zaradi njegove nepoštenosti povzročiti tudi neuporabo ali razglasitev ničnosti pogoja iz te pogodbe, s katerim je določena obrestna mera rednih obresti, ker je potrebno jasno razločevanje teh različnih pogojev. V zvezi s tem zadnjim vidikom je namreč treba navesti, da so zamudne obresti, kot izhaja iz predložitvene odločbe v zadevi C‑94/17, namenjene kaznovanju tega, da dolžnik ne izpolni svoje obveznosti vračila posojila v pogodbeno dogovorjenih obdobjih, odvračanju tega dolžnika od zamude pri izpolnjevanju svojih obveznosti in, glede na okoliščine primera, nadomestitvi škode, ki jo upnik utrpi zaradi zamude pri plačilu. Redne obresti pa imajo funkcijo protivrednosti za to, da kreditodajalec da na voljo denarni znesek vse do njegovega vračila. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 90 sklepnih predlogov, se ti preudarki uporabljajo ne glede na to, kako so oblikovani pogodbeni pogoji o določitvi obrestne mere zamudnih obresti in rednih obresti. Zlasti ne veljajo samo takrat, kadar je obrestna mera zamudnih obresti opredeljena neodvisno od obrestne mere rednih obresti v ločenem pogoju, ampak tudi takrat, kadar je obrestna mera zamudnih obresti določena v obliki povečanja obrestne mere rednih obresti za določeno število odstotnih točk. Če v tem zadnjem primeru nepošten pogoj zajema to povečanje, Direktiva 93/13 zahteva samo razglasitev ničnosti navedenega povečanja.

   (Glej točke 76, 77 in 79 ter točko 3 izreka.)