Zadeva C‑493/15

Agenzia delle Entrate

proti

Marcu Identiju

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost – Člen 4(3) PEU – Šesta direktiva – Državne pomoči – Postopek odpisa dolgov fizičnim osebam v stečaju (esdebitazione) – Neizterljivost dolgov, ki izhajajo iz DDV“

Povzetek – Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 16. marca 2017

Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Obveznost držav članic, da zagotovijo, da je davek na dodano vrednost v celoti pobran – Insolventnost – Nacionalni postopek odpisa dolgov fizičnih oseb v stečaju – Neizterljivost dolgov, ki izhajajo iz davka na dodano vrednost – Dopustnost – Opredelitev državne pomoči – Izključitev

(člen 4(3) PEU; člen 107(1) PDEU; Direktiva Sveta 77/388, člena 2 in 22)

Pravo Unije, natančneje člen 4(3) PEU, člena 2 in 22 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero ter pravila s področja državnih pomoči, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se dolgovi, ki izhajajo iz davka na dodano vrednost, razglasijo za neizterljive na podlagi uporabe nacionalne ureditve, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je določen postopek odpisa dolgov, v skladu s katerim lahko sodišče pod nekaterimi pogoji dolgove fizične osebe, ki ob koncu stečajnega postopka, ki je bil voden v zvezi s to osebo, ostanejo neplačani, razglasi za neizterljive.

Iz teh ugotovitev izhaja, da – tako kot v okviru postopka dogovora z upniki, ki je bil preučen v sodbi z dne 7. aprila 2013, Degano Trasporti (C‑546/14, EU:C:2016:206, točka 28) – za uporabo postopka odpisa dolgov, ki je predmet postopka v glavni stvari, veljajo strogi pogoji, ki zagotavljajo jamstva, kar zadeva zlasti izterjavo terjatev v zvezi z DDV, ter da ob upoštevanju teh pogojev ta postopek ne pomeni splošne in nediferencirane odpovedi pobiranju DDV in ni v nasprotju z obveznostjo držav članic, da zagotovijo, da je DDV, ki je dolgovan na njihovem ozemlju, v celoti pobran in da so lastna sredstva Unije učinkovito pobrana (glej sodbo z dne 7. aprila 2016, Degano Trasporti, C‑546/14, EU:C:2016:206, točka 28).

Glede pogoja v zvezi s selektivnostjo prednosti, ki je sestavni del pojma „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, iz prav tako ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pri presoji tega pogoja ugotoviti, ali je v okviru dane pravne ureditve zadevni nacionalni ukrep take vrste, da omogoča prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju ter so tako deležni drugačnega obravnavanja, ki ga je v bistvu mogoče opredeliti kot diskriminacijo (sodba z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 54 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba opozoriti, da dejstvo, da imajo lahko samo davčni zavezanci, ki izpolnjujejo pogoje za uporabo ukrepa, od njega korist, samo po sebi ne pomeni, da je ta ukrep selektiven (glej v tem smislu sodbi z dne 29. marca 2012, 3M Italia, C‑417/10, EU:C:2012:184, točka 42, in z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 59).

(Glej točke 24, 26, 27 in 30 ter izrek)